V naslednjih treh člankih avtor obravnava različne nači- ne, s katerimi so želeli predstavniki najvišjih rimskih slojev, torej predvsem senatorji, a tudi rimski vitezi predstaviti svojo osebo širši javnosti. V času pozne republike so bogati in po- litično vplivni senatorji posebej v prestolnici imperija, v Ri- mu radi dali zgraditi (pogosto iz vojaškega plena) pomem- bne javne stavbe, npr. gledališča, knjižnice, terme in s tem še za več poznejših generacij učinkovito ovekovečili spomin na lastno osebo. Ko je Oktavijan dokončno premagal Anto- nija in prevzel v svoje roke večino oblasti, je te vrste javno munificenco občutil kot konkurenčno svojemu ugledu. Da pa bi vendarle odlične vojaške poveljnike nagradil za zmage v vojnah, je uvedel kot neke vrste kompenzacijo podelitev triumfalnih odlikovanj (ornamenta triumphalia). Pri najza- služnejših senatorjih staprinceps in senat izjemoma tudi do- volila, da so jim posamezniki in mesta dala postaviti kipe na javnih mestih v Rimu, sicer pa je v obdobju principata pre- vladala navada, da so kipe senatorjem postavljali na njiho- vih posestih in v njihovih rezidencah, kjer so nastajale prave "galerije portretov prednikov". V drugih italskih in tudi pro- vincialnih mestih, kjer ni bilo čutiti neposredne konkurence z vladarjem in člani vladarske hiše, pa se je uveljavila nava- da, postavljati kipe pomembnim osebnostim na javnih me- stih, ki jih je odobril mestni svet. Že v avgustejskem času se je ustalil običaj, da so važne osebnosti, ki so opravljale viso- ke državne (vojaške in administrativne) službe, sorodniki ali prijatelji, osvobojenci ali sužnji, mestne občine ali posamezni podrejeni počastili s kipi ali počastitvenimi napisnimi plo- ščami, na katere so dali vrezati stopnje kariere, ki jih je po- čaščeni dosegel v času svojega službovanja. Ti napisi, ki vse- bujejo cursus honorum uglednih posameznikov, odražajo deloma uradno predlogo, na osnovi katere so bile počaščene osebe imenovane v višjo funkcijo, neredko pa tudi njihovo osebno intervencijo; le tako si lahko pojasnimo nekatere anomalije v formulaciji stopenj kariere, predvsem izpuščanje nekate- rih funkcij oz. poudarjanje določenih časti. Izbrane in v italijanščino prevedene članke zaključuje študija, namenjena zborniku v čast uglednemu madžarskemu razi- skovalcu antike Jeno Fitzu, ki v originalu še ni izšla, ker je zbornik žal že šest let v tisku. V njej Eck obravnava zanimi- vo tematiko o posvetiteljih kipov na javnih krajih v rimskih mestih, ki so s kipi in napisi na bazah kipov na eni strani obeležili spomin na tistega, v katerega čast so dali kip po- staviti (bodisi da je bil to vladar, božanstvo ali ugledna ose- ba), na drugi pa odločilno prispevali tudi k lastnemu ugledu med sodržavljani. Večina posvetiteljev je to storila diskret- no, s tem da je navedla le svoje ime in najznačilnejšo funk- cijo oz. stopnjo sorodstvene vezi, nekateri pa so na napisih želeli poudariti predvsem lastno osebo. Stvarno kazalo, ki je dodano na koncu knjige, omogoča, da je tematika še bolj pregledna in različne teme laže do- stopne. Knjiga je nedvomno pomemben doprinos k rimski epigrafiki, zgodovini in arheologiji in za te vede nujen štu- dijski pripomoček. Marjeta ŠAŠEL KOS Supplementa Italica. Nuovaserie 13. Edizioni Ouasar. Roma 1996. 328 str., fot. napisov v besedilu. Izšel je že 13. zvezek nove epigrafske serije Supplementa Italica, katere namen je dopolniti stari Corpus inscriptionum Latinarum. Novi zvezki te stare edicije napisov so nedolgo tega začeli ponovno izhajati in prinašajo vse gradivo, tudi tisto, že objavljeno v CIL na začetku tega stoletja, toda iz- dano po novih kriterijih. To delo bo napredovalo počasi, za- to je še vedno smiselno stare zvezke CIL-a dopolnjevati s sprotnimi krajšimi izdajami napisov po antičnih enotah, za Italijo po avgustejskih regijah in po antičnih mestih. To je tudi namen serije Supplementa Italica, ki to svojo nalogo vzorno izpolnjuje. Nekdanja zamisel, da bi rimski napisi Italije izšli v novi izdaji nove zbirke Inscriptiones Italiae, se je v povoj- nih letih izkazala kot v celoti skoraj neizvedljiva, njeno me- sto je v nekem smislu prevzela pričujoča serija, čeprav si je zastavila mnogo skromnejše cilje: stare korpuse zgolj dopolniti, ne pa tudi že objavljenih napisov nanovo objavljati, razen seveda, če gre za večje popravke ali celo novo branje napi- sov. Trinajsti zvezek prinaša nove napise petih italskih mest iz treh regij: Nursije iz 4. regije Sabina et Samnium (avtorji Romano Cordella in Nicola Criniti), Septempeda iz Pičena (avtorica Silvia Maria Marengo) ter treh ligurskih mest: Var- dacate (Giovanni Mennella in Emanuela Zanda), Forum Ger- ma(—) (Enrica Culasso Gastaldi in G. Mennella) in Pedo- ne (ista avtorja). Kot je v tej publikaciji običajno, je na za- četku objavljena izčrpna bibliografija, ki se nanaša na dolo- čeno mesto, vsak citat pa je opremljen z znakom za plus ali minus, pač glede na to, ali vsebuje epigrafsko pomembne podatke ali ne. Sledi zgodovinski uvod, v katerem so izvred- noteni vsi novi (novi glede na že obstoječe sintetične študije o teh mestih, največkrat gre za uvodne preglede v CIL-u) zgodovinski ter arheološko-topografski podatki o posamez- nem mestu. Uvod je dopolnjen s seznamom najdišč napisov. Sledi epigrafski prispevek, ki je razdeljen na dva dela; v pr- vem so našteti vsi tisti že objavljeni napisi po zaporednih številkah že obstoječih korpusov (največkrat CIL), katerih zdajšnje stanje je kakorkoli drugačno od tedanjega, bodisi daje bilo njihovo čitanje v manjši meri izboljšano oz. so zgub- ljeni, prestavljeni, poškodovani ali nanovo komentirani. Na zadnjem mestu v vsakem poglavju je objava novih in nanovo prečitanih napisov, ki jim je vsakokrat dodana fotografija ali risba, če pa so izgubljeni, prepis iz ustrezne stare izdaje. Čisto na koncu vsakega poglavja so objavljeni indeksi k na- pisom, četudi jih je včasih relativno malo. Po tej shemi, ki je do potankosti dorečena, so objavljeni tudi napisi iz prejš- njih zvezkov, za katere izdajateljem ni bilo potrebno spre- minjati kriterijev. Na začetku tistega dela prispevka, v katerem so objavlje- ni novi in revidirani napisi, so na prvem mestu vedno z zvez- dico označeni ponarejeni napisi, ki jih je v italskih mestih razmeroma veliko, tako npr. v Nursiji (zdaj Norcia) fiktivna napisa Sertorija in Mecenata (radi so ponarejali napise slavnih osebnosti) ali napis, ki omenja etruščanske povezave z me- stom. Sledijo pristni napisi, ki nam z neposredno besedo pričajo o različnih vidikih tedanjega življenja, od tega katere bogo- ve so častili tedanji prebivalci, katerim vladarjem so postav- ljali počastitvene napise do mestnih funkcij, ki so jih oprav- ljali in nagrobnikov, ki so jih postavljali zase in za svojce. V Nursiji je bil poleg Apolona, Marsa in Jupitra posebej v ča- steh Herkul, včasih s pridevkom "zmagovalec". Posebej za- nimivi so napisi, na katerih se omenja posebnost lokalne mestne uprave, kolegij osmih mož, od katerih sta dva imela oblast župana (duumviri), izpričani pa so tudi octoviri z oblastjo edilov. Pomembna mestna družina so bili Fadeni, Oktaviji in Vetuleni in njihovi člani, predstavniki vladajoče mestne elite, so opravljali to sicer nepoznano funkcijo. V Nursiji, ki je bila ekonomsko in strateško pomembno mesto svoje regije, je bilo najdenih 156 novih napisov, v pi- censkem kraju Septempeda jih je bilo najdenih le dvajset. Zanimiv je nagrobnik osvobojenca Kvinta Anija Akasta, mest- nega sevira, člana kolegija šestih mož — verjetno je šlo za svečeniški kolegij — okrašenega z dvema velikima rogovo- ma izobilja. Mestni seviri so bili največkrat bogati osvobo- jenci, tipični predstavniki italskega srednjega razreda, ki so radi javno razkazovali svoje bogastvo in ga pogosto tudi hva- levredno porabljali za dobrobit svojega mesta. Novih napi- sov iz ligurskega mesta Vardacate je le šest, najvažnejši med njimi je nedvomno na fragmentarni bronasti tablici ohra- njeno pismo neidentificiranega vladarja Klodiju Sekundu, ki je bil ali lokalno izredno ugledna osebnost, ali sorodnik senatorja iz bližnjih Vercel Publija Valerija Silona Klodija Lukrecija Sekunda. V manjšem ligurskem mestu Forum Ger- ma(—) je bilo najdenih devetnajst novih napisov. Pomem- bna so posvetila boginji zmage Viktoriji, njen kult je bil v širši regiji razmeroma priljubljen in je zelo verjetno odraz čaščenja lokalnih keltskih božanstev Kathubodua in Kanti- smerte. Zanimiv je tudi nagrobnik Vibiju Salviju, ki je bil morda učitelj, magister, če seveda ne gre razložiti besede Magister kot njegov priimek, kognomen. Iz Pedone je znanih dvajset novih napisov; na nekaterih od njih so omenjeni tudi urad- niki, zaposleni pri carinskem uradu za pobiranje dvainpol procentnega davka na dobrine, ki so se prevažale po držav- nih cestah v galskih provincah, t.im. Quadragesima Gallia- rum; v Pedoni je bila namreč lokalna carinska postaja. Tudi iz tega mesteca, ki od sosednjega Forum Germa(—) ni po- sebej daleč, je znano posvetilo Viktoriji. Z napisi iz Pedone se trinajsti zvezek Supplementa Itali- ca zaključuje; po vsem, kar je bilo o seriji povedanega, ni potrebno še posebej poudariti, da predstavlja nepogrešljiv pripomoček pri študiju antike v najširšem pomenu besede, saj sodi med bazična dela s tega področja. Marjeta ŠAŠEL KOS Nationalism, politics, and thepractice of archaeology. Uredila Philip L Kohl in Clare Favvcett. Cambridge University Press, Cambridge 1995. 317 strani teksta, 12 strani indeksa. ISBN 0 521 55839 5 PB. Nationalism and arcliaeology in Europe. Uredila Marga- rita Diaz-Andreu in Timothy Champion. UCL Press, Lon- don 1996. 299 strani teksta, 14 strani indeksa. ISBN 1 85728 289 2 HB. Po letu 1989, ko so se na zemljevid vzhodne in srednje Evrope zarisale nove države, zahodno Evropo pa so prepla- vili strahovi pred naraščajočimi regionalizmi, rasistično kse- nofobijo in antiimigracijsko nestrpnostjo, nam je misel Isa- iaha Berlina o nacionalizmu, ki da ni "od mrtvih vstal" - saj tudi umrl nikoli ni! - vse bližja. Dolgo je namreč zanj velja- lo, da je v svetu konsistentnih držav, kjer gradijo življenje enakopravnih državljanov demokratične pravice, zrel za ro- potarnico. V letih pa, ko so se - prav z njegovo pomočjo - razlila grozodejstva po Balkanu, v milijone ljudi od Estonije do Krima in še čez pa vgnezdila strah in nepopisno, nedoumljivo sovraštvo, je postalo jasno, daje optimistična teza Erica Hobs- bavvma, češ daje intenzivno ukvarjanje zgodovinarjev z njim znak. kako da se je prevesil "čez najvišjo točko razvoja", sa- mo še iluzija. Zdaj le še popolnoma slepi ali povsem zadrti ne delijo prepričanja z NVilliamom Pfaffom, daje "realnost našega stoletja in bi ga bilo treba razumeti bolj komplek- sno, kol je to v navadi". Nepregledna množica socioloških, politoloških in zgodovinarskih teoretikov se neutrudno in predano ukvarja z njim in išče poti, po katerih bi nas pripe- ljala iz zagate, ki jo imamo z njegovim razumevanjem. Part- hi Chatterjeeju se je, tolikeremu delu navkljub, upravičeno zapisalo, da je narod (in z njim, bi lahko rekli, tudi naciona- lizem) ostal "eden od najbolj neteoretiziranih konceptov mo- dernega časa". Naj bo(sta) karkoli že, govorica slednjega je dandanašnji karseda prepričljiva, tako da problemov, ki jih povzroča, ne moremo in ne smemo ignorirati, še manj po- mesti pod preprogo; jemati jih moramo resno tudi v arheo- logiji. V strokovnih arheoloških krogih je kar precej dolgo vla- dalo prepričanje, daje bila arheologija ancillapoliticae predvsem v nacistični in fašistični preteklosti. Šele v osemdesetih in devetdesetih letih se je začelo samospraševanje tudi zunaj omenjenega okvira. Med vsemi političnimi ideologijami se je ustavilo ob nacionalizmu, saj je prav ta tisti, ki v imenu amor patriae rad izrablja arheologijo pri tvorbi sodobnih mi- tologij. Za te pa vsak dan znova čutimo, kam vodijo. Prvo knjigo, v celoti posvečeno nacionalizmu v arheološ- ki praksi, sta uredila Philip L. Kohl in Clare Fawcett - Natio- nalism, Politics, and the Practice of Archaeology. Čeprav se pridružujeta misli, da je imel nacionalizem tudi "pozitivno vlogo v etnično inspirirani arheologiji" (zaradi njega se je oblikoval nov, poglobljen odnos do prostorskih variacij, od- por do rasizma in kolonializma), pa v njej zbereta predvsem eseje, ki se ukvarjajo "z zlorabami odnosa med nacionali- stičnimi politikami in arheologijo" ter s "problemi, ki lahko izbruhnejo znotraj posameznih kulturnih in rasnih superiornosti, še zlasti z vprašljivim delom določenih političnih gibanj in nacionalnih držav". V uvodnih besedah poudarita vlogo arheologov v službi države, se pomudita ob historiografiji arheologije, da bi po- jasnila vzroke dolgo nepriznanih tem nacionalistične arheo- logije, pokažeta na točke arheološkega zapisa, ki rade po- stanejo zgodovinski zgled konstruktorjem nacionalnih identitet, ne pozabita pa omeniti tudi nove politične realnosti, v kate- ro se še kako prilegata nacionalistična in "metanacionali- stična" arheologija. Pri razmeščanju razprav v posamezne sklope ju je vodilo geografsko ne vsebinsko načelo. Zelja, da bi pritegnila k sode- lovanju pisce z vseh koncev sveta, se jima sicer ni uresni- čila, je pa vzpodbudila k razmišljanju nekatere povabljen- ce, ki se simpozija, posvečenega problemu, v Chicagu 1991. leta niso udeležili. V petih besedilih se ukvarjajo z razmer- jem med arheologijo in nacionalizmom v zahodni, štirje so posvečeni vzhodni Evropi in Evraziji, naslednji štirje pa so osredotočeni na vhodno Azijo. Pridružujeta se jim komen- tarja, zaupana Neilu Asherju Silbermanu in Bruceu G. Trig- gerju. Bernard IVailes in Amy L. Zoll najprej uvedeta v svojem besedilu nov termin: etnično arheologijo, da bi se izognila pogosti zmešnjavi, nastali zaradi enačenja nacionalne arheo- logije z nacionalistično. Njuna analiza je sicer usmerjena v etnično zasnovano interpretacijo zgodnjesrednjeveške insularne umetnosti. Arheologija in zgodovina sta jo vseskozi obrav- navali v dihotomiji med barbarstvom in civilizacijo, pri če- mer sta z etničnimi termini v referenčnem okviru "zaosta- lih" ali "primitivnih" proti "naprednim" ali "razvitim" daja- li v roke političnih apologetov izvrstno orožje. Ustaljeno podobo problematizirata in z novim pregledom že znanega zanikala "etnično čistost" zgodnjih samostanov in krščanskih skup- nosti ter trdita, daje mogoče to umetnost razumeli kot "mul- tietnično po razširitvi in multikulturno po izvoru". Daje z demokratizacijo političnega življenja mogoč tudi preobrat v arheološki stroki, nam na španskem primeru pred- stavi Margarita Diaz-Andreu. Ugotavlja, da si je etnonacio- nalni ideološki koncept frankističnega režima "avro homo- genosti" (Kohl - Favvcett) najprej utrjeval z rimskodobnim krščanstvom, kasneje pa "arijsko privrženost" z vizigotsko dobo. Postlrankistična arheologija je zaradi "modificirane- ga pozitivizma" ali "pragmatskega reformizma" s svojim po- tapljanjem v minuciozno obdelavo podatkov izgubila čar za nacionalistične mitologe. Katalonija, Baskija in Galicija po- trebujejo v novejšem času za utrjevanje etničnih identitet drugačen mitski imaginarij. Ne iščejo ga več v lokalnih ar- heologijah, ki so se tako izognile prej najpogostejši zlorabi - preferiranju določenega arheološkega obdobja. Slednjega se je izdatno posluževal Salazarjev fašistični režim na Portugalskem več kot štiri desetletja. Kutina /.' Lil-