ČLANKI Maca fOGAN' izvirni znanstveni članek AKADEMSKA KARIERA IN SPOLNA (NE)ENAKOST Povzetek. V prispevku so predslavljetii tiekaieri izsledki raziskave (1996) o položaju akademsko delujočih žensk (na vzorcu 41 docentk in 71 asistentk) na Slovenskem. Čeprav na ravni sploSne vrednotne usmeritve ne prevladuje več ženskosovražna drža, se docentke in asistentke srečujejo z ovirami znotraj in zunaj akademskega prostora, ki se izražajo v različnih oblikah (bolj ali manj odkrite) diskriminacije, s čimer se (re)producira dejanska neenakost možnosti v primerjavi z moSkimi (npr nadobremenjenost žensk z neprijetnimi rutinskimi opravili na delovnem mestu, negativni predsodki o ženskah v znanosti, nadobremenjenost z družinskimi deli). Akademska kariera je zaradi tega za ženske v primerjavi z moSkimi težja in povezana z večjimi vlaganji in odrekanji (zlasti v zasebnem življenju). Kljub prevladujoči deprivaciji so respondentke pokazale nizko stopnjo ozaveščenosti glede možnosti izboljšanja obstoječega stanja. Ključni pojmi: neenakost po spolu, diskriminacija, akademska kariera in ženske, seksizem, egalitarizacija možnosti, ptvdsodki Uvod Upoštevanje temeljnih značilnosti reproduciranja spolno pristranskega družbenega reda v dosedanjem razvoju je nujno [X)trebno, če hočemo razumeli katerikoli delni pojav v sodobnosti. Obče značilnosti določanja vsakdanjega življenja in obnaSanja ter delovanja posameznikov so vidne tudi na področju ustvarjanja in uporabe znanja. S lega vidika so upravičene zahteve, da je ireba pri pojasnjevanju sodobnih pojavov spolne diskriminacije v znanosti in raziskovanju spoznavno |x>zornost razširili na SirSe družbeno in kulturno okolje (npr J. Keitle 1996, 60-64). Torej ne gre za to, da bi .se spraševali, kaj je narobe z dekleii in ženskami v znanosti, lemveč kaj je narobe z in.stitucionalnim okoljem, v katerem deluje znanost, kot poudarjata S. Harding in E. McC.regor (1996, l6). Takšno gledišče je primerno tudi za presojo dosedanjega postopnega vstopanja žensk v znanost in za razume\'anje značilnosti njihove akademske kariere v sodobnosti. • l)r. MacaJogfHi. redna pm/esoiicti trn /iikiiliell ai druibene mte Obravnava spolne neenakosti v akaclcniskein delovanju na Slovenskem ob koncu 20. stoletja je zato v tem pris|5evkii umeSčena v širši zgodovinski in kulturni prostor, katerega temeljna značilnost je androcentrizein. Androcentrizem in izključevanje žensk iz (produkcije) znanja Izključevanje žensk iz območja razumskosti in zlasti iz produkcije znanja in definicij smiselnosti ter vzorcev vsakdanjega življenja je neločljiva sestavina razvoja zahodne civilizacije v zadnjih (vsaj) treh tisočletjih (loK«»" 1997). Posledic tega dolgotrajnega utrjevanja in reproduciranja androcentrizma in androarhalnega reda ni mogoče odpraviti v stoletju ali celo v nekaj de.setletjih. Z de.setletji namreč merimo izrazita prizadevanja OZN in nekaterih drugih organizacij irv/ali asociacij (npr. Svet Evrope, Komisija EU, Jogan 1992) v drugi |>olovici 20. stoletja, da bi odpravili v.se oblike diskriminacije po spolu. V nekaterih okoljih se pojavljajo stališča, da je v (postmoderni) sodobnosti že sam |X)jem diskriminacija zastarel in neuporaben. Na to je na 3- evropski konferenci feminističnega raziskovanja (v Coimbri 1S)97) opozorila U. Mueller (profesorica na Univerzi v Bielefeldu). Prepričanje, da di.skriminacija po sjx)lu ni več problem, pa se lahko ohranja predvsem zaradi pomanjkanja informacij o novih prikritih in prefinjenih oblikah sek.sizma, opozarjata med drugimi npr. N. Benokraitis in J.R. Feagin (1995, 3). Stališče o zastarelosti je vsekakor vprašljivo, saj pomikanje samega pojava v območje manjše očitnosti (vidnosti) Se ne pomeni njegovo odmrtje. Prej bi lahko v takšnih razlagah videli izraze protiženskega zasuka, ki se je razvil v osemdesetih in devetdesetih letih v ZDA. Po ocenah nekaterih raziskovalk naj bi v osemdesetih letih 20. stoletja v ZDA šlo za "desetletje zasuka" ("backlash decade" - Susan Faludi), za "retroseksizem", za "novi val .seksizma" (Donna Jackson, po N.Benokraitis 1995, 12), katerega cilj je napadanje in odpravljanje pridobitev ženskega gibanja ter zagovarjanje "prave", tradicionalne vloge moškega in ženske. Čeprav je v sodobnosti vrsta zunanjih izrazov moškosrediščne kulture manj vidna ali jih več ni, pa to še ne pomeni, da bi bil androcentrizem izkoreninjen. Kot duhovna podlaga urejanja vsakdanjega življenja in kot vezivo medčloveških odnosov je androcentrizem v svoji rutiniziranosti izjemno trdovraten, kompleksen in vseprežemajoč. Ob koncu 20. stoletja lahko govorimo le o začetni stopnji erozije te vrste seksizma Gogan 1994; Jogan 1992, 1141-1142). Erozija pa nikakor ni posledica neke "naravne" evolucije ;ili samodejnega moralnega spreobračanja nosilcev prednostnih položajev, temveč plod dolgotrajnega in napornega organiziranega delovanja podrejenega spola (v zadnjih dveh stoletjih). Prav nič presenetljivo ne more biti, če (in ko) v sodobnosti odkrivamo najrazličnejše izraze učinkov pretekle seksistične delitve dela, ki jih nedvomno ne moremo razumeti zgolj kot neke naključne ostanke. Delitev dela in osebnostnili lastnosti po spolu je bila namreč (v vseh sistemih vladavine, gospodovanja) strogo zamejena, iitrjevana in nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj ne le v javni temveč tudi v zasebni sferi. Vse prednosti so (bile) inoi>kini in.stitucionalno zagotovljene, čeprav neenako glede na socialni položaj (na kar opozarja npr tudi M. Messner 1997, 59). Družbeno nujne in neprekinjene dejavnosti pri zagotavljanju obstoja posameznika in vrste so bile določene kot ženska dela in nižje vrednotene v primerjavi z javnimi (moškimi). Žen.ski je bila določena vloga (u)doinače(ne)ga bitja, ki je primarno ("po naravi") mati in gospodinja ter prena.šalka (spolno neenakih) vzgojnih vzorcev. V glavnem je bilo zaželeno in obvezno, da so ženske nastopale kot instrumenti - "govoreča orodja", vendar tudi v vlogi orotlja zelo omejeno govoreča. Podobno kot mo.^ke prednosti so (bile) ženske prikraj.šanosti institucionalno varovane in neenako obsežne glede na socialni položaj Oor:>" 1990, 33-15). Zlasti za zadnja desetletja 20. stoletja je značilno, da prevladujejo neuravnotežene dnižbene in kulturne določilnice vsakdanjega življenja, kar za "pri.šleke", za tiste, ki vstopajo v nove, netradicionalne vloge |x>meni posebno, dodatno breme. Seveda je to breme spet spolno neenako razporejeno: medtem ko pri ženskah prevladuje materialno in moralno nadobremenjevanje, je pri mo.ških bolj navzoče moralno obrenienjevanje. Vstop žensk v javni prostor je namreč praviloma potekal |X) seštevalnem načelu (-tradicionalna + nova vloga), torej je .šlo za pogojno vključevanje v javni prostor. Preprosto to pomeni, da ženske lahko delujejo javno na različnih področjih pod pogojem, da se zavedajo s\'ojc primarne vloge. Ta model razdomačevanja žensk je - kljub nekaterim spremembam - še vedno trdno usidran kot bolj ali manj samoumevna predpostavka organizacije življenja. V sodobnosti se vedno bolj utrjuje spoznanje, da vstopanja žensk v javno delovanje ni sprcmlj;ilo enako obsežno vstopanje moških v zasebni prostor. Za moške v glavnem ne velja seštevalni princip kot samoumevni imperativ organizacije življenja. Tisti (še vedno redki), ki pa začenjajo uresničevati novo vlogo, so v neuravnoteženih okoliščinah deležni pretlvsem moralnih "nagrad" v obliki zasmehovanja in zasramovanja. Takšno nagrajevanje korenini v moralnih zapovedih androcentrične delit\'c dela med s|X)loma, ki jih v veliki meri podpira tudi institucionalni red; ta še namreč ne vključuje v zadostni meri prerazporeditvenega načela, |X) katerem imata oba spola enakomerno določene odgovornosti in obveznosti na vseh področjih delovanja - torej od partnerske skupnosti, družine do "visoke" državne politike. Zaradi tega razmika med ženskim in moškim vzorcem delovanja in osebnostne identitete se večina žensk v sodobnosti srečuje z napetostjo, ki jo vzdržuje na eni strani težnja po neodvisnosti in samostojnosti, podprla s pravnim priznanjem enakosti, na drugi pa dejansko slabši položaj (nadobremenjenosi) v razporeditvi vseh nujnih eksistencialnih del. Treba pa je poudariti, da se z različnimi napetostmi srečujejo tudi (še vedno zelo) redki moški, ki poskušajo prakticirati novo vlogo. Odpravljanje napetosti pa ni odvisno le od individualne neseksistične usmeritve in pripravljenosti za spreminjanje, temveč od hkratnega učinkovanja "objektivne" institucionalne urejenosti. Ker je v novem veku - v procesih postopne sekularizacije in deteologizacije razlag retla in smiselnosti človeškega delovanja - vlogo ključnega producenta znanj prevzemala znanost, so tudi ustanove, kjer je potekal ta proces, dosledno izključevale ženske z "znanstvenimi" utemeljitvami o izraziti drugačnosti, neprimernosti MclcaJOGAN za tako resne dejavnosti, s poudarjanji primarne "naravne vloge", iracionalnosti itd. Pri evropskih mislecih je bil v zgodnjem obdobju modernizacije najvplivnej-ši vir za tovrstno utemeljevanje drugorazrednosti in |XJdrejenosti žensk Aristotel (384-322 pnš), kar nedvoumno potrjujejo podrobne raziskave v sodobno.sti (Sommerville 1995, 11 -17). Ta mislec, ki je teoretsko dokončno z^itrl nastavke za spolno enakost (delno so bili razviti npr v Šparti) in simbolno utrdil ter opravičil že vzpostavljen strog androcentrični pravni red (zlasti je pomemben Solon, 683599 pnš), je gospodoval zahodni misli dve tisočletji (Ogilvie 1988, 4). Po institucionalni utrdit\'i krščanstva (4. st. nš) je "naturnosi" manjvrednosti žensk in njiliove izključenosti iz ustvarjanja znanja neprekinjeno in mnogostransko utrjevala cerkev s krščansko religijsko razlago; ta pa je prevzela mnoge ženskosovražne sestavine iz že davno prej uveljavljenega judovstva. Ko so se začenjale pojavljati (konec 18. stoletja in kasneje) pr\'e zahteve po vstopu v svet osvajanja, kasneje tudi produkcije in diseminacije znanosti, ni manjkalo svaril o potencialnem neredu, celo razkroju družbe, če bi se to res zgodilo Oogan 1997). Tako so se tudi posvetne ("znanstvene") razlage posluževale vzorcev, ki so jih v preteklosti vključevale zlasti mitske in religijske razlage, da bi pomagale utrjevati (enospolni) red. Pravz^Tprav je bilo podcenjevanje žensk samoumevna trajnica v vseh vrstali predmodernega intelektualnega naprezanja, o čemer je odkrito spregovorila Christine de Pizan že leta 1415 (1997, 7): 'Filozofi, pesniki iti moralisti - in še dolg spisek bi lahko naSteli • zdi se, kot da vsi govorijo z istim glasom in sklenejo, da je ženska v temelju slaba in nagnjena k pregrehi." Za 15. stoletje pa zveni naravnost prevrat niško (in docela utopično) jasno spoznanje iste avtorice (Pizan 1997, 20) o pomenu vključevanja žensk v izobraževanje: "...če hi bila navada, da bi pošiljali deklice v šolo in jih metodično potičevah znanosti, kot to počno z dečki, bi se naučile in razumele vse težke umetnosti in znanosti enako kot oni." Dokler je celoten družbeni red izključeval ženske iz izobraževanja (ki je bilo normalno za moške - seveda neenako glede na socialni položaj), se je le redkim posameznicam posrečilo, da so postale ustvarjalke znanja. Na podlagi temeljitih zgodovinskih raziskovanj v zadnjih desetletjih 20. stoletja se postopno oblikuje tudi podoba o usodi "umnih žensk" v preteklosti, ki potrjuje domnevo C. de Pizan. Čeprav je število teh ustvarjalk, ki so pripadale najvišjim socialnim plastem in bile deležne privatne vzgoje po volji redkih moških - zlasti očetov, majhno, pa je bilo še to v zgodovinskem spominu do najnovejšega časa nevidno. Na podlagi biografskih in bibliografskih podatkov, ki jih je zbrala Marilyn B. Ogilvie v delu Women in Science (1988) za zahodno civilizacijo v času od antike do začetka 20 stoletja, vidimo, da so se redke izjeme pojavile že v antiki: od 1200 pnš. (Aganiede, grška zdravnica) do leta 500 nš., torej v 1700 letih, je ustvarjalo znanje 21 žensk (zlasti na področju medicine); brez dvoma najbolj slavna je matematičarka in filozofinja Hipatija iz Aleksandrije (370-415 nš). V 900 letih srednjega veka je znanih 9 žensk (med njimi v novejšem času vedno bolj popularna Hildegard von Bingen), v 15-, 16. in 17. stoletju je delovalo 21 žensk, v 18. st. 26, v 19. in v začetku 20. stoletja pa 109 žensk (zlasti na področju biologije in astronomije). Ob naraščajočili zalitevah žensk, da se izobražujejo in da se vključujejo v znanstveno produkcijo znanja, se je krepilo tudi niizogino delovanje; poleg tradicionalnih razlag je začela nastopati tudi znanost, ki se je od razsveiljenst\'a naprej vedno bolj utrjevala kot odločilna producentka znanj, pravil in vzorcev delovanja ter medčloveških odnosov. Ker je bila samoumevnost stroge spolne delitve dela ogrožena, so se tudi veliki umi izjasnjevali o tem, kaj je (edino) pravilno glede na spol in zagovarjali obstoječi red. In six;t se je |X)navljala zgodba, katere bistvo je razkrila že Christine de Pizan, pa lx>disi da je šlo za visoko razpravljanje o duhu in razmerju med partikularnim in splošnim (npr. G.\V.F. Hegel v svoji Fenomenologiji duha 1807 omejuje žensko na partikularno), ali za bolj pritlehna vprašanja zagotavljanja pozitivnega reda (npr. A. Comte). V 19. in v začetku 20. stoletja so različne discipline nadaljevale in dopolnjevale delo velikih mislecev in znanja željne pripadnice "nežnega spola" prepričevale o razlogih za nesmiselnost njihovih teženj (Nordenboos 1995, 4-6), kot so: manjša razvitost ženskega telesa; manjše intelektualne zmogljivosti in nesposobnost za abstraktno mišljenje (dokazovane z razlikami v prostornini možganov); škodljive posledice resnega študija za žensko zdravje nasploh, zlasti za njiliove reproduk-tivne zmogljivosti (predvsem ginekološke študije); močnejša čustvenost žensk kot ovira za razvoj objektivnega in abstraktnega mišljenja (psihološke študije). Te razlage so se umikale in ponikale v "duhovno podzemlje", kolikor bolj so ženske vstopale v samo znanost, vendar so še tudi ob koncu 20. stoletja - vsaj delno - navzoče in vir za različne oblike posrednega, prikritega seksizma. Po intenzivnih in dolgotrajnih bojih organiziranih žensk - zlasti v 19. stoletju - je obrambna moč univerze kot moške trdnjave v Evropi končno začela |X)pušč:iti, najprej v Franciji (1862), nato postopno v drugih državah (npr v Avstroogrski 1897 - HeindI 1993,18; v Nemčiji 1908). Očitno je, da je v evropskem pro.storu preteklo več stoletij od ustanovitve univerz do časa, ko so smele na njih študirati tudi ženske (npr v Franciji dobrih 600 let, na Poljskem 533 let, v Rusiji 162 let). Šele v 20. stoletju se je torej v Evropi končalo dolgotrajno obdobje popolnega izključevanja žensk iz znanosti. G. Nordenboos (1995,4) razlikuje pet stopenj vključevanja žensk v znanost oziroma na univerzo: a) |X)jx)lno izključevanje žensk; b) ženske kot izjema v znanosti; c) ženske kot manjšina, ki je sprejela moško določena pravila, opre-delirv e, raziskovalne programe; č) ženske, ki so se organizirale v okviru programov za proučevanje žensk; d) popolna vključitev žensk v znanost. Za devetdeseta leta 20. stoletja je značilno, da - različno intenzivno glede na |X)dročje znanstvenega delovanja - soobstajajo osrednje tri stopnje in da prevladuje tretja. Po zaslugi rezultatov znanstvenega delovanja na področju proučevanja spolov (četrta stopnja) v zadnjih treh desetletjih je mogoče peto stopnjo upoštevati kot zaželen cilj, ki ima vsekakor pomembno urejevalno vlogo v načrtovanju kratko- in dolgo-ročnih strategij za naslednja desetletja. Ženske kot socialna manjšina v akademskih ustanovah Razumljivo je, da so se ženske ob vstopanju na univerzo srečevale z najrazličnejšimi ovirami - najprej kot Študentke, kasneje kot pripadnice akademskega osebja. Kljub močni teminizaciji univerzitetno .študirajočih na dodiplomskem študiju in kljub postopnemu večjemu vključevanju žen.sk v različne stopnje podiplomskega izobraževanja (zlasti v drugi |X>lovici 20. stoletja v večini industrijsko razvitih držav), .sestava učnega in vodilnega osebja na luiiverzah v mnogih deželah kaže podreprezentiranosi žensk: ženske so malo ali zelo malo navzoče zlasti na višjih ravneh. Tako za udeležbo v raziskovanju, jKiučevanju kot vodenju akademskih ustanov je značilna vertikalna spolna .segregacija: deleži žensk so toliko manjši, kolikor višji je položaj. V nekaterih evropskih državah so bili v devetdesetih letih npr deleži žensk med vsemi rednimi profesorji naslednji: 6% v Švici (1995), 9% v ZRN (1997), 5% v Veliki Britaniji (1994), 8% v Sloveniji (1996). Samo delno je mogoče pičlo število žen.sk na vLšjih klinih akademske hierarliične lestvice ix>jasniti z relativno kratkotrajnostjo možnosti, da se sploh univerzitetno izobražujejo, kar je povezano tudi s pomanjkanjem vzornic ("role models") in ugodnejšimi okoliščinami načrtovanja subjektivne kariere. Velik del določilnic, ki so manj ugodne za akademsko kariero žensk, pa izvira iz širšega institucionalnega in kulturnega okolja. Na splet teh širših okoliščin moramo biti pozorni tudi, kadar gre za sorazmerno |XJSi>ešeno |x>večevanje deležev žensk na višjih akademskih položajih v nekem okolju. Tako npr. najnovejši podatki za nekatere postsocialisiične države (zelo očitno je to npr. na Polj.skem in na Madžarskem) kažejo, da se v devetde.setih letih 20. stoletja občutno povečuje delež žensk na višjih akademskih ravneh. Vendar pa to ni v zvezi z občim zboljševanjem položaja žensk v teh družbah, temveč predvsem s povečevanjem odliva moških na privlačna delovna mesta zimaj akademskih ustanov državi ali ziniaj nje, kjer pa so navadno bistveno bolje plačani. Po drugi strani pa se viri za znanstveno delovanje v teh (prehodnih) družbah zmanjšujejo, kar vpliva tudi na zmanjševanje možnosti za kakovostno delo, na zniževanje plač v tem .sektorju in na upadanje socialnega statusa in ugleda znanosti sploh. Tako je ženskam odprta pot, ker so prazni prostori, ker ni "boljših" izbir, .seveda pot, ki jih vodi v položaj socialne manjšine. Spričo irdovratnosti ženskam neprijaznih androcentričnih vzorcev vsakdanjega obnašanja in glede na počasno in neenakomerno spreminjanje strukturnih določilnic, ne preseneča, če različne raziskovalke v sodobnosti odkrivajo posebne značilnosti položaja akademsko delujočih žensk. Ker povsod prevladuje andro-centrična kultura, so tudi odkrite značilnosti praktično univerzalne. Pomembno pa je, da vsaj glavne (globalne) značilnosti spoznamo, da bi laže razkrivali njihovo vsebnost v posamičnih okoljih in tudi (lokalno) delovali. Pričakovanja žensk glede svoje kariere so se spremenila in predv.sem niso vezana le na vlogo poročene žene, matere in gospodinje, temveč na hkratno vključitev v plačano delo (Evetts 1996, 13). Kljub začetim spremembam v delitvi družinskega (domačega) dela še vedno prevladujejo spolno neenaka družbena pričakovanja, ki ne spodbujajo usklajevanja med javno in zasebno vlogo žensk, temveč bremena eksistencialno nujnega dela preprosto povezujejo s pravo žensko identiteto. Enostransko poudarjanje materinst^'a v identiteti žensk (predvsem "biti dobra mati") je kritičnega pomena za žensko zaznavanje samos|x)štovanja in samozaupanja ter za občutenje zadovoljstva (Evetts 1S)96,10), kar je izredno pomembno za napredovanje v karieri. Po drugi strani pa pričakovanja glede kariere moških niso povezana s prerazporeditvijo njihovih obveznosti in delno podomačitvijo, temveč enostransko usmerjena na delovno uspešnost, j. Evetts (1996,85-87) se gotovo ne moti, ko (na podlagi prevladujoče prakse v VB) sklepa, da je očetovstvo združljivo z neprekinjenim profesionalnim razvojem in napredovanjem v karieri, materinstvo pa vključuje bodisi prekinitev profesionalnega napredovanja ali odlaganje in zajx)stavljanje kariere v korist otrok in/ali drugih družinskih obveznosti, ali pa napredovanje v karieri ob izjemni nadobremenitvi žensk. Po |x)datkih raziskave na Danskem tudi same akademsko delujoče ženske vidijo v družin.skih obvezno.stih oziroma otrocih pomembno oviro v karieri (Niel-sen in Elkjaer 1991,213). Neenakost pričakovanj v širšem socialnem okolju lahko razumemo kot temeljno predpostavko ne le za individualne neuravnoteženosti in napetosti v akadem.ski karieri žensk, temveč je že od začetka akademskega izobraževanja žensk po svoje vplivala tudi na horizontalno segregacijo, ki se kaže v kopičenju žensk v "ženskih" strokah. Prav namen, da bi bile bolje usjKJ.sobljene za opravljanje "prave" ženske vloge, torej za skrbstveno delo za druge, je "posvečeval" začetno odpiranje vrat akademskih ustanov tudi za ženske. Tako so ženske smele vstopati v "do|x)lnilna območja" ob strogem spoštovanju ločenosti moške in žen.ske sfere (Ogilvie 1988, 16,17). Čeprav se meje med območjema postopno in neenakomerno zabrisujejo, so .še vedno izrazito feminizirane družboslovne, ix?dagoške in humani.stične stroke, izrazito maskulinizirane pa tehnične. To značilnost lahko ponazorimo s podatki za Univerzo v Ljubljani, kjer je bilo v št. letu 1997/98 vpisanih na Pedagoški fakulteti 90% žensk (cxl 1.772 vseh), na Filozofski 79% (od 4.198), na Fakulteti za farmacijo 77% (od 694), na Fakulteti za družl^ene vede 70% (od 2.099), na Fakulteti za računalništvo in informatiko 7% (ckI 62), na Fakulteti za strojništvo 3% (od 1.192) in na Fakulteti za elektrotehniko 2% (od 1.423). V istem študij.skem letu (1997/98) je bila .stopnja feminizacije učiteljskih |X)ložajev na najbolj feminiziranih fakultetah precej nižja (Pedagoška fakulteta 41% žen.sk. Filozofska 28%), na maskuliniziranih pa enaka stopnji feminizacije študirajočih (Fakulteta za strojništvo 3%, Fakulteta za elektrotehniko 2%). V okoljih, kjer obstaja očitna hierarhija med univerzami, so žen.ske bolj navzoče v nižje rangiranih ustanovah, manj pa jih je na vrhunskih (npr v ZDA - Billard 1996,117), oziroma manj jih je na starih, priznanih kot na mladih u.stanovah. Kot navaja J. Kettle (1996, 52), je bilo npr. 1994 v VB na "novih" univerzah od vsega akademskega osebja zaposlenega s |x)lnim delovnim č;»som 23,8% žensk, na "starih" univerzah pa 15,9%. Ob pravni izenačenosti se akademsko delujoče ženske srečujejo zlasti s prikrito, posredno diskriminacijo, ki se kaže na različne načine. Manjše možnosti napredovanja žensk temeljijo na podcenjevanju dela žensk, na negativnih stereotipih in prepričanjih, da so ženske intelekiualne zmogljivosti nižje kot moSke in da je delo žensk manj kakovostno, kar se odraža v nižjem rangiranjii ženskih del in v manjši verjetnosti, da lx)do objavljena (Radtke 1991,69; Billard 1996, 136-138). Ta spoznanja niso plod znanstvene fantastike ali ženske preol>čiitljivosti, temveč rezultat natančnih empiričnih proiičevanj. Zelo zgovorni so npr. podatki švedske razi.skave, ki je bila opravljena 1995 in v kateri .so raziskovali ocenjevanje 55 ocenjevalcev švedskega Sveta za medicinsko raziskovanje (Wenneras in Wold 1998, 24). Pri ocenjevanju •'znanst\ene kompetentnosti" 114 prosilcev (62 moških in 52 žensk) za po.stdoktorske raziskovalne položaje se je pokazala izrazita spolna pristranskost, oziroma precenjevanje moških in padcenjev;inje ženskih del: ob izenačeni znanstveni produktivnosti je za enako oceno morala ženska prosilka imeti 2.6 krat večje število prispevkov v ustreznem znanstvenem časopisu kot moški. Pomembne so tudi ugotovitve, da je isto delo drugače ocenjeno, če ocenjevalec domneva, da ga je napisala ženska; prav tako se spolno različno razlaga uspešno izvedeno delo, kajti ženska uspešnost naj bi bila posledica truda ali sreče, moška pa znanstvene kompetentnosti (Wenneras in Wold 1998, 25). Razlage, da ženske ne morejo doseči visokih položajev na vmiverzi, ker da manj publicirajo kot moški, so bile zavrnjene s tem, ko je bilo ugotovljeno, da ženske publicirajo manj samo v obdobju, ko imajo majhne otroke, velika [x;dagoška bremena ali samo delni delovni čas (Nordenboos 1995,9). Kljub manjšim možnostim objavljanja, pa različne študije kažejo, da ni bistvenih spolnih razlik v produktivnosti, merjeni bodisi s številom objavljenih del ali pa z indek.som vpliva (Wenneras in Wold 1998, 25). Sicer pa je bilo v različnih okoljih (npr na Finskem, v ZDA) ugotovljeno, da so poročene ženske bolj produktivne kot neporočene ter da so enako - ali celo bolj - produktivne ženske z otroki kot kolegice brez otrok in da temu primerno tudi napredujejo (Wenneras in Wold 1998,26; Billard 1996,124). Pri pojasnjevanju zveze med maritalnim položajem in napredovanjem v karieri sta med drugimi pomembni vsaj dve okoliščini: brez dvoma sta osebno zadovoljstvo in občutek sreče pomembni spodbudi za delo, po drugi strani pa so v povezavi s partnerjem/možem boljše možnosti za neformalno povezovanje. Prav ta oblika združevanja, ki je zelo pomembna za .sprejemanje formalnih odločitev, je ženskam manj dostopna, zlasti ženskam z otroki (Kettle 1996, 60; Evetts 1996, l6), kajti neformalno |X)vezovanje poteka bodisi v času, ki je manj primeren za ženske (po delovnih urah, ko mnoge čaka "primarna" vloga doma) in/ali na mestih, ki so namenjena sprostitvi v prostem času (igrišča, bari, itd,). Žen.ske so socialno bolj izolirane (Bagilhole 1994, 18-20), pretežno ostajajo zunaj ključnih moških združb, ki so na podlagi osebnih in prijateljskih stikov ("old-boy networks" - Benokraitis in Feagin 1995, 29-30) tudi pomembne določevalke ugleda ter usmerjevalke razvoja ustanove/organizacije. Tako se srečujejo tudi s pomanjkanjem podpornih in spodbujevalnih sistemov v svojem delovnem okolju (Stolte-Hei.skanen 1991, 56). Izključevanje iz neformalnih mrež tako ob neenakomerni obremenjenosti žensk v primerjavi z moškimi (Siemienska 1992), nadobremenjevanju žensk z "umaz;inimi", neprijetnimi deli v akademskih ustanovah (Benokraitis 1995,128), strožji kontroli pri napredovanju (Bagilhole 1994,22) ter ob njihovi družinski nado- bremenjenosti dodatno prispeva k temu, da je delovno okolje do žensk bolj neprijazno kot do moških (Kettle 1996, 54), da pre\'laduje "hladna klima" (Harding 1996,9), kar pa spet prispeva k temu, da so ženske tudi pri upravljavski, vodstveni dejavnosti marginalizirane (Hornby in Shaw 1996,79). Če sklenemo, cela vrsta okoliščin - od kulturne usmeritve in družbenega institucionalnega reda, preko organizacijske sestave akademskih ustanov do družinskega okolja in subjektivnih siali.šč - kaže na to, da je akademska kariera žensk otežena, oziroma da .se srečujejo z vrsto bolj ali manj vidnih ovir. Preprosto in jedrnato, ženske so pretežno (še vedno) v vlogi "služkinj razreda producentov znanj", kot je z metaforo označila vlogo akademskih žensk npr. na Finskem V. Stolte-Hei.skanen (1991,35). Akademska kariera in spola v .sodobni slovenski družbi Tudi v sodobni slovenski družbi je - kljub temu, da med študirajočimi na univerzi prevladujejo ženske in da so od začetka osemdesetih let bolj učinkovite v ča.su tlodiplomskega študija ter da se f)ovečuje delež žensk med magistri in doktorji znanosti - še vedno dokaj opazna vsebnost moškosrediščne kuliure. Andro-centrične sestavine vsakdanje kulture ob delnem in.stitucionalnem spreminjanju (per delinitionem androgino usmerjenem) spodbujajo nastajanje (bolj ali manj) neuravnotežene osebnostne identitete predv.sem pri ženskah zaradi njihove "tradicionalne" marginalne določenosti, izključenosti iz javne in razumske sfere in družinske nadobremenjenosii. Akademsko delujoče ženske se tako srečujejo z mnogimi ovirami duhovnega in čisto materialnega značaja, ki prispevajo k oteženosti njihovega delovanja in napredovanja, kar velja zlasti za ženske, ki so tudi matere (teh je pa večina). V nadaljevanju bomo ob nekaj kazalnikih orisali, kakšno je stanje na slovenskih univerzah hic et nune, torej kolikšna je vsebnost androcentrizma v vsakdanjih vzorcih delovanja v devetdesetih letih 20. stoletja. Iz vrste možnih kazalnikov bomo vzeli dva, ki pa sta po svoje sporočilno pomembna, saj zajemata traclicionalno bipolarno opredelitev "prave" vloge po spolu: družinsko obremenjenost akademsko delujočih žensk in stereotipe, s katerimi .se srečujejo v (.še vedno pretežno moško določenem) akademskem okolju. Pri tem .se lx5mo poslužili iz.sledkov manjše raziskave, ki je bila izvedena sredi leta 1996 na vzorcu docentk in asistentk ljubljanske In mariborske unlverze.(l) Akademsko delujoče ženske in družinsko delo Pravo ix)dobo ("dramatično" z vidika "nenevtralne" znanstvene presoje) družinske nadobremenjenosti respondentk dobimo na podlagi odgovorov na tri vprašanja, ki neposredno merijo vključenost v dela z otrokom/kl. Treba je opozoriti na to, da ima otroke večina resix)ndentk docentk (82,9% - .34 oseb) in asistentk (69% - 49 oseb) in da ima tudi večina v obeh kategorijah stalne partnerje (večinoma zakonske može), da torej pri njih prevladuje dvostarševska družinska skupnost. Na vprašanje "Kdo se v prostem času več ukvarja z vašim otrokom (otroki)?" odgovarjajo respondentke ločeno po kategorijah takole: dcKcntkc (N-34) :uii.stcntke (N-49) * jaz sama 50-* (17) 36.7% (18) • oba približno enako 38.2% (13) 59,2% (29) • partner 3%(1) 4% (2) Čeprav so v času anketiranja docentke že bile večinoma osvobojene neposredne skrbi za otroke (saj jih je imela večina stare nad petnajst let), podatki kažejo, da je bila njihova obremenitev z otroki večja, kot je sedanja obremenitev asistentk - torej se počasi le spreminja delite\- dela v družini. Sklepali bi lahko o (parcialni) tendenci uravnotežanja vključevanja obeh staršev v starševske dejavnosti. Očitno pa je, da ne prihaja do sprevračanja vlog, da bi moški - očetje prevzemali večino skrbi za otroke v prostem času. Tako ostajajo starševske obveznosti Se (vedno) bolj v pristojnosti matere kol očeta, kar kažejo tudi ix>datki o stikih z zunanjimi ustanovami. Na vprašanje "Kdo porabi več časa za stike z ustanovami, ki so povezane z družinskimi nalogami)", so odgovori razporejeni takole: dotcntke(N-34) asistentke (N-49) • jaz sama 70,6% (24) 63.2% (31) • oba približno enako 26,-1% (9) 34,7% (17) • partner 3.0%. (1) 2,1% (1) Najmanjša - in skoraj stalna - je vključenost očetov v nego bolnega otroka, kar kažejo odgovori na vprašanje "Če je vaš otrok bolan, kdo ostane pri njem doma?": docentke (N-34) xsistentke (N-49) • vedno le jaz sama 35.3% (12) 26.5% (13) • večinoma jaz, včxsih partner 41.2% (H) 49,0% (24) • oba približno enako 11.7% (4) 8,2% (4) • drugi 17.6% (6) 16.3% («) Torej moremo na podlagi odgovorov na vsa tri vprašanja sklepati, da se očetje sicer navajajo na novo očetovstvo, da pa pri tem ne hitijo preveč in da se v najbolj kritičnih trenutkih najbolj oddaljijo, oziroma izključujejo (kar potrjujejo npr najnižji deleži očetov pri odgovoru "oba približno enako" pri zadnjem vprašanju). Ti odgovori tudi dovolj prepričljivo kažejo, da je akademska kariera žensk zaradi družinskih obveznosti otežena, kar potrjujejo tudi vprašane docentke in asistentke (61% v.seh docentk respondentk in 52,1% vseh asistentk respondentk). Da je lahko opravila vse obveznosti, ki jih zahteva univerzitetna kariera, se je velika večina vseh docentk respondentk (85,3%) in vseh asistentk respondentk (52,1%) morala odpovedali marsičemu, kar bi sicer sodilo v predstavo "normalnega življenja". Navedimo glede na |X)gostost navajanja tiste dejavnosti ali dobrine, ki so se jim respondentke zlasti morale odrekati (in ki so ostajale le na ravni njihovih neuresničenih želja): prosti čas, sprostitev in razvedrilo; bolj lagodno in sproščeno družinsko (partnersko) življenje ali sploh ustvarjanje družine (ali večje družine); kultura, umetnost; politična dejavnost; šport; prijatelji; hobiji. Torej so respondentke morale imeti (oziroma ga večinoma še imajo) poseben ("špartanski") stil življenja, ki je pravzaprav oddaljen od vseh tistih vzorcev, ki jih ponujajo (zlasti vsiljivo vizu;ilna) množična občila za sotlobnega človeka. Negativni predsodki -(uiso)le zgodovinski spomin Kljub temu, da je vedno manj odkrite diskriminacije po spolu, pa še vedno obstajajo različne oblike prikrite diskriminacije in ustreznih nadomestil za prikrajšanost in izJdjučenost. Diskriminacijo spodbujajo in omogočajo zlasti različni negativni pred.sodki o ženskah, ki so pogosto vsidrani v vsakdanje presojanje kot samoumevni. Spričo občih sprememb v "duhu časa" (npr. že neprimerno očitno razlikovanje ali zagovarjanje razlikovanja po "spolu, rasi in veri") se mora vrsta predsodkov, ki so se stoletja nemoteno prenašali "iz roda v rod", seliti na področje manj očitnega, latentnega. Vendar pa to še nikakor ne pomeni, da jih več ni. Ali sodijo negativni predsodki o ženskah že v celoti v zgodovinski spomin, :ili šc ne, bomo spoznali iz odgovorov na vpraš:inje "Ali ste v svojem izobraževanju in akademskem delovanju naleteli na kakšne negativne pred.sodke o ženskah (npr. o njihovih umskih, spolnih značilnostih)?". Obe kategoriji respondentk si;i odgovarjali takole: doccntkc (N-41) asi.stcntkc (N-71) • nc 48,8% (20) 57,7% (41) •da 48,8% (20) 40.8% (29) ■ brez odgovora 2,4% (1) 1,5% (1) Medtem ko so docentke razpolovljene, večina respondentk asistentk res ni naletela na negativne predsodke. Vsekakor pa nista zanemarljiv;» deleža tistih respondentk v obeh kategorijah, ki so "imele to srečo", da so same bolj ;tli manj grobo skusile "lepote" androcentrične kulture v tej obliki. Iz navedb konkretnih preil-sodkov, s katerimi so se srečevale (oziroma se srečujejo) docentke in asistentke, lahko sklepamo, da obstaja še bogata zakladnica takšnega "zdnivega razuma". Naštejmo vsaj nekaj odkritih negativnih predsodkov: • lepa ženska - "tnpa'glava; ' ženska veliko doseže s/)oinočjo svoje ztinanjosli; ' ženske vodijo predvsem čtisn/a in intuicija; ' zaradi vezanosti na družino ženska ne more biti zares znanstvenica; 'ženska, ki ima družino, ne more biti (dobra) znanstvenica; ' ženska lažje pride do izpita; • ženska ni za Solo; ' ženska jeza kuhanje in materinstvo; 'pri ženskah je vsota lepote in pameti konstanta; ' ženska intelektnalno manj zmore, z ženskami tako in tako "nič ni', ker rodijo, so živčne in silne; ' ženske naj služijo moškim in otrokom; • ženske lahko kaj dosežejo sposobnimi čari, z zlorabo solza. • nspešne ali ambiciozne ženske so neženstvene, brezobzirne, privatno s/nistrirane; ' ženske primarno ne uporabljajo razuma; ' ženske so manj sposobne za fiziko; • ženska sodi domov za štedilnik; • mnenje moških je takšno: če vidi žensko, da je prišla iz kuhinje, [mmeni, da je strgala verigo; ' tiekateri so še vedno ptvpričani, da je fx>dročje tehniških znanosti rezervirano za moške; ' možgane imajo le moški; ' lepota in pamet ne gresta skupaj, sploh pa smo vse neumne kuiv; ' na splošno negativna sodba o ženskah in mnenje, da so moški boljši; ' nezanesljive, manj zagnane, aH pa agresivne možače; • intelektualno inferiorne; • manj primerne za terensko delo; • moški se učijo bolj z razumevanjem; ' ženske niso za študij; • manj sposobne, nezanesljive, ki izrabljajo spol. Na podlagi (delne) empirične evidence lahko upravičeno sklepamo, da negativni predsodki o ženskah v znanosti in na univerzi zdaj in lu §e obstajajo, predvsem temeljni predsodki o čustvenosti in ženskih manjših umskih zmogljivostih, ki vodijo k |X)dcenjevanju ženskega delovnega prispevka. Vendar pa ne gre samo z:i obstoj pred.sodkov, temveč posamezne respondentke navajajo tudi primere (bolj ali manj grobe) di.skriminatorne prakse, npr.: 'Ob sprejemu na delovno mesto sem morala predstojniku inštituta povedati, ali sem noseča. Ko sem čez dve leti res zanosila, je ista oseba zahtevala spremembo statuta - da naj bi se zapisalo: ženske do dokončanega podiplomskega študija ne smejo zanosili; 'omalovaževanje, norčevanje, podtikanja, opolzke pripombe ..Moški kolegi pri ženskah najprej ocenjujejo zunanjost, šele nato njeno dejansko strokovno znanje. Posledica utrjenih predsodkov je tudi praksa prenašanja neprijetnih obveznosti na ženske sodelavke, ki ni vselej groba, temveč je lahko tudi v "žametni različici" in povezana primarno s hierarhično razmestitvijo (npr. moški kolegi profesorji /pa tudi profesorice/z veseljem prenesejo administrativna dela na asistentke). Kako doseči večjo enakost možtiosii!' Zanesljivo lahko sklepamo, da akademsko delujoče ženske v Sloveniji nimajo enakih možnosti za akademsko kariero. Zato je brez dvoma vredno posebne po- zornosti vpniJanje, kako naprej, oziroma kako doseči večjo enakost možnosti obeh spolov. Ali respondentke razmišljajo tudi o tem, kako naprej, smo skušali zvedeti iz odgovorov na vprašanje "Ali imate na podlagi s\'ojih i7J ne neprizadetosti (zlasti pri asistentkah, ki še niso skusile materinstva, oziroma še ne čutijo družinske nadobremenjenosti), ali pa vdanosti v usodo. Nekaj respon-dentk je namreč svojo neozaveščenost opravičilo tako, da so povsem nedvoumno izrazile svoj fatalistični (v nekaterih ozirih zaenkrat dokaj realistični) fKjgled na problematiko neenakih možnosti žensk na univerzi oziroma v znanosti, kot npr.: menim, da je dominanca moških pregloboko ukoreninjena (asistentka iz naravoslovja - Maribor). Blizu ['atalističnim predstavam so evolucionistične, ki tudi temeljijo na pred|X)-stavki o nemožnostih učinkovitega delovanja ljudi (žensk) oziroma na prepričanju o skrajni |x>stopnosti in počasno.sti (morebitnega) spreminjanja. Tako je ena od asistentk iz medicinskega področja zapisala: 'Ni nobene hitre rešitve: upam, da bo evohicija naredila svoje do tedaj, ko bo moja punčka na razpotjih pokhcnih odločitev. Pa verjetno zaman." Priponmiti je treba, da bi bilo upanje gotovo zaman, če bi čakali na neko evolucijo |X) sebi, če ne bi prizadete/i nič storili, da bi se stanje spremenilo. Res je, da se družbenih sprememb ne more dosegati na hitro, res pa tudi je, da .se jih brez sistematične ciljno jasno usmerjene dejavnosti in brez nadzora vseh nujno potrebnih sestavin delovanja v prevladujoči moškosrediščni kulturi in androarhalni organizaciji življenja in (še vedno dokaj močno) veljavne velike delit^'e dela med six)loma sploh ne more doseči. Razmere, ki so se (samo)obnavljale tisočletja, se morejo spremeniti le postopoma, čeprav so videti (zlasti z vidika privilegiranih) nespremenljive oziroma kot "neprebojen zid" (kot meni ena od respondentk, ki prav zaradi tega videza ničesar ne predlaga, ker misli, da bi bilo vse zaman). .Nesj^remenljivost pa postaja vedno bolj vprašljiva tudi (bolje - predv.sem) ob kopičenju spoznanj o nenevtralni vlogi znanosti v okviru androcentrične kulture in končno tudi ob razkrivanju takšnih "malenkosti", kot so vsakdanje življenjske in delovne razmere "služabnic" znanstvenega delovanja. Prav one se zelo očitno srečujejo z ekskluzivističnim določanjem razcepljenosti prostora javnega in zasebnega, ki (Še kar naprej dokaj močno) obstaja v zdravoraziimskih razlagah v vsakdanjem življenju v znani formuli "delo ali družina". je vprašanje povezanosti zasebnega in javnega delovanja nerešljivo, bi se lahko vprašali tudi na podlagi nekaterih mnenj ti.stih respondentk, ki niso ničesar predlagale glede prihodnjega zavestnega spreminjanja na osnovi .svojih izkušenj, ker so ostale ujete bodisi na enem bodisi na drugem polu. Le|X) to - na videz brezizhodno - stanje ponazarja izpoved ene od docentk (iz Ljubljane): 'Titcii sama tega problema nisem znala reSili • ostala sem brez družine, sem pa uspešna v poklicu (radapa bi imela oboje)'. Domneva, ki jo bo lahko preverjalo še veliko naslednjih generacij, se glasi: samo večje vključevanje moških v vse nujne neposredne (družinske in gospodinjske) dejavnosti, ki so |X)vezane z ohranjevanjem ljudi, more prispevati k temu, da se bodo oblikovale na ravni družbene organizacije (javnega) in na ravni za.sebne-ga, osebnega življenja okoliščine, ki bodo manj neprijazne do žensk. Drugače povedano: zmanjševanje odmaknjenosti in izmaknjenosti, izključenosti moških iz tega temeljnega območja tlelovanja bo končno omogočalo tudi bolj mnogostran-sko in ne pretežno tehnicistično ozko oblikovanje moške identitete, ki je sestavina androcentrizma. Za spolno izenačeno akademsko kariero so torej potrebni novi moški, medtem ko še ne preoblikovan i moški ("unreconstructed" - Rose 1998,8) na vseh ravneh ustvarjajo ovire za ženske. Torej bo potrebno postopno in sistematično spreminjanje vseh .sestavin vsakdanjega življenje, da ne Ik> tudi čez 100 let (ko bo 200-letnica vstopa žensk na univerzo npr. na Slovenskem) slika takšna, kot jo je za sedanjost slikovito opisala ena od asistentk (v sklepnem pripi.su k vprašalniku): Resnično me zanimajo rezultati ankete. Stavim, da bo slika slovenske znanstvenice naslednja: v predfmsniku, na katerega se obeštUa dva otroka, s kuhalnico v eni in knjigo v drugi roki ter z žarečim, upa polnim pogledom proti boljši prihodnosti. Vprašanje o prihodnjih možnih spremembah je bilo zelo natančno, predlogi nekaterih respondentk pa zelo splošni, kot npr 'enaki kriteriji brez spolne diskriminacije'; ali "mislim, da je to odvisno od aktivacije nas samih, ki v teh okoljih delujemo'. Treba je omenili, da ravno za "aktivacijo" v podrobnostih gre; kajti, da ne bo nihče namesto (prizadetih) žensk sprožil vprašanja neenakih možnosti in da se tudi ne bo trudil za spreminjanje, je (v .sedanji stopnji razvoja slovenske - in katere koli druge - družbe) popolnoma jasno in tudi že zgodovinsko potrjeno v različnih okoljih v svetu (v daljni in bližnji preteklosti). Samo podrobno razkrivanje različnih določilnic (od makro do mikro ravni), ki zagotavljajo ohranjevanje androcentrizma in androarhalnega reda, lahko prispe\'a k temu, da se postopno in sistematično z mnogostran.skim hkratnim družbeno organiziranim delovanjem zmanjšuje prikrajšanost žensk v uresničevanju njihovih človeških pravic. Do drugačnih okoliščin tudi ne bo pomagalo, če bomo na ravni mišljenja in presojanja ukinili spol (kot lahko z;isledimo med predlogi), kajti biološke danosti bodo obstajale tudi naprej. Niidaljevale pa se bodo tudi kulturno zgodovinske težnje in vsakdanje samoumevne (rutin.ske) prak.se, če ne bomo v njih razkrili vseh ključiiili sestavin in njiliovega medsebojnega hierarhičnega prežemanja in |x>go-jevanja, če ne bomo upoštevali neenake obremenitve |xd spolu (in opravičevanj te neenakosti, konkretno nadobremenjenosti žensk) v ustvarjanju vseh (in ne le nekaterih - npr. tehničnih) potrebnih in zadostnih dobrin za življenje in če takšnih izhodišč ne bodo upoštevale (različne - zlasti družboslovne) znanosti ter v njih navdihujoča in na njih temelječa organizacija vsakdanjega življenja. Na podlagi parcialnih konkretnih predlogov docentk in asistentk za uresničevanje načela enakih možnosti za akademsko delujoče ženske je mogoče izoblikovati mrežo predlogov, ki se razteza od mikro do makro ravni (individualnega in družbenega) delovanja. Ključne v tej mreži so naslednje točke: a) o.sebnostne lastnosti; b) družinski odnosi; c) kulturni vzorci v celotni družbi; č) kultura v neposrednem delovnem okolju; d) organizacijska raven - akademska ustanova (vrednotenje dela, pogoji napredovanja, štipendije, itd.); e) povezovanje in organizirano deloN^imje (depriviranih) akademsko delujočih žensk. a) Na ravni osebnostnih lastnosti je potrebna večja stopnja samozavesti in sistematično odpravljanje ali slabljenje tistih značilnosti, ki so kontinuirano veljale kot specifično ženske (ubogljivost, podredljivost, altruizeni). Tako predlagajo asistentke: "ženske moramo same bili bolj samozavestne in s tem delovati v smislu večje enakopravnosti; 'Ženske naj bodo bolj samozavestne, brez neskončnih opravičil, da so ženske .Če razlike med spoloma so, Je to lahko samo jMzitivno za celovito znanstveno delo. Obremenjenost s spolno delitvijo je odveč... nekaterim shiži za izgovor'; ali prepričanje, da 'se mora vsak postaviti sam', da bi se kaj spremenilo. Izmed komentarjev ob koncu vprašalnika naj omenim naslednji pripis respon-dentke iz tehnične stroke (Maribor): 'V moji stroki je žensk dovolj, da niso senzacija, in premalo, da bi ogrožale moške. Tako nisem nikoli s strani kolegov čutila nikakršne diskriminacije. Smo pa ženske v težjem položaju zaradi samih sebe: ker želimo roditi otroke, ker želimo biti z njimi, ker si naložimo preveč gospodinjskega dela, ker smo morda preveč samokritične....'. Torej, ali naj .se akademsko delujoče ženske odrečejo otroku/om, da bi bila njihova kariera nemotena. Ali naj zavestno krnijo svoje (reproduktivne) zmogljivosti in strogo zamejujejo svoje želje po celostnem bivanju (v skladu z moškimi definicijami njihove "prave" vloge)? Ali so tudi moški pred podobnimi dilemami, ali se kateri moški kolega odreka otroku/om iz istih razlogov? Glede na |X)udarjeno enakopravnost si konec 20. stoletja takšna vprašanja lahko zastavljamo povsem upravičeno. Pa tudi odgovorimo lahko povsem nedvoumno: ob upoštevanju biološke spolne različnosti je treba težiti k oblikovanju neokrnjene o.sebnostne eksistence obeh spolov in k odpravljanju samoumevne določenosti ženske za (skrčeno) domestificirano bitje. Za takšno preusmeritev pa nikakor ni.so tlovolj le subjektivne (ženske) želje, temveč sistematično in mnogostransko organizirano delovanje in institucionalno spreminjanje na v.seh področjih (od vzgoje in izobraževanja do nadzorovalnih delovanj). b) Spreminjanje osebnostne identitete je torej povezano z drugimi okoliščinami, na katere imajo prizadete lahko bolj ali manj neposreden vpliv. Sorazmerno blizu njihovemu učinkovitemu vplivanju so družinski odnosi ■ vsaj v omejenem ob.segu in v odvisnosti od vodilnih vzorcev v širšem okolju. Izredno močna obreme- njenosi žensk in 5e vedno očitno izključevanje očetov (partnerjev) iz mnogih (zlasti manj prijetnih) družinskih in gospodinjskih dejavnosti, narekujeta drugačno držo žensk (mater) v tej skupnosti. Na to opozarja v kontekstu sodoločilnic npr ena od docentk takole: 'Spreminjanje socialnih okoliščin in kulture edino lahko spremeni stanje na dolgi ix>k. Spmti pa bi kazalo uporabiti več samozavesti in reči "ne", ko so delovne zahteve prevelike; sproti sije potrebno izbojevati tudi Mjšipoložaj v družini (pomočpri domačih delih, ipd.). Zdi se mi, da večina žensk pride do tega spoznanja šele po daljšem času preobremenjenosti in zdravstvenih težav zaradi stresa. Nisem prepričana o optimalnosti ukrepov pozitivne diskriminacije žensk.' Cilj naj bi torej bil, odpravljanje spolno izrazito asimetrične delitve dela v družini in gospodinjstvu. c) Za odpravljanje sedanjih ovir je zelo pomembna istosmernost širšega ktdturne-ga okolja z družinskim. Jasno je, da izolirano spreminjanje delitve dela in vzorcev obnašanja in delovanja v družini ne more biti dovolj učinkovito, če ni hkrati podprto s težnjo, da bi se preobrazili globalni tokovi in da bi .se uporabljali in utrjevali obče veljavni vzorci, pravila in merila takšnega (pravilnega) delovanja, ki bi bili obema spoloma enako prijazni. Zato tudi med konkretnimi predlogi docentk srečamo takšne: 'spreminjati stališča moških do družinskih obveznosti, pa tudi stališča žensk, ki apriori sprejmejo večjo težo družinskih obveznosti kot samoumevno; možnost pritožb zaradi diskriminacije z ostrimi sankcijami;..." pri asistentkah pa: "primerna vzgoja, miselnost družbe o vrednotenju sjtolov"; da bi bilo treba težiti k temu, da bi bile ženske deležne večjega razumevanja pri moških in da bi moški 'znali ženskam bolj pomagati in jih vzpodbujati' ali "ženska, zaposlena v znanstvenem dehi, mora imeti vso podporo družine in okolja, da je lahko enakot-redna moškim kolegom'. č) Kidtura v neposrednem delovnem okolju večinoma ni naklonjena ženskam kot enakovrednim udeleženkam, saj je pogosto namesto spodbud navzoča zaviralna usmerjenost posameznikov, brezbrižnost (ali vsaj neenaka skrb) do napredovanja žensk, itd.. Zato so upravičeni predlogi za spremembe, kot jih dajejo npr nekatere docentke: dober mentor in načrt ter prijazno delovno okolje; vrednotiti dosežke ne glede na spol (prenehanje razmišljanja na osnovi sfmla na obeh straneh!); oblikovanje/spoltio/ mešanih skupin, ki so uspešnejše in imajo perspektivo. K prijaznejši socialni klimi v delovnem okolju .sodi tudi spreminjanje predstav, da je za otroke (in družino) odgovorna predvsem ženska (mali) in da je zaradi tega predestini-rana za opravljanje manj zahtevnih (pomočni.ških) del v razi.skovanju. d) Pomembno vlogo v odpravljanju ovir za uresničevanje načela enakih možnosti bi lahko odigrala tudi sama akademska ustanova - imiverza s spremembami, ki z;idevajo vrednotenje dela, skrb za napredovanje (in štijx;ndije) ter habilitacij.ski |x>stopek. Mnenja, kako to storiti po posameznih področjih, niso vselej enotna. Največja enotnost je v ugotovitvi, da je treba spremeniti vrednotenje pedagoškega dela (s katerim so ženske pogosto bolj obremenjene kot moški), oziroma zagotoviti, da bosta oba spola enakomerno vključena v vse tiste dejavnosti, ki so nujno potrebne, niso pa "učinkonosne" z vidika napredovanja v hierarhični lestvici. Med konkretnimi predlogi so tudi takšni, ki zadevajo obče vrednotenje celotne sfere znanstveno-raziskovaliiega dela. Tako je ena oti docentk zapisala, da bi bilo |x>trebno ustrezno (višje) 'materialno vrednotenje znanstvenega dela, kar bi omogočilo razbremenitev pri gospodinjskih delih, varstvu otrok z redno najeto delovno močjo - ob sedanjih osebnih dohodkih si tovrstne pomoči ni močprivoSčiti'. Precejšnja je tudi enotno.st v prepričanju, da je treba zagotoviti štipendije za podiplomski .študij, ki ne bi s staro.stno mejo (prilagojeno uspešnemu moškemu) izločale žensk, oziroma, da je treba .spremeniti sistem štipendiranja (npr razpisovati 'Štipendije samo za mlade znanstvenice", kot predlaga ena «I docentk). Večja je različnost mnenj glede habilitacijskega postopka in je pogojena po eni strani z (očitno problematično) vsakdanjo prakso na nekaterih ustanovah, po drugi pa s predstavami, da bi bilo treba ženskam kot ženskam in materam zagotoviti posebne okoliščine dela. Konkretni predlogi, ki so jih oblikovale nekatere docentke, se npr glasijo: upoštevanje porodniškega dopusta (aH več) pri habilitacijah; porodniški dopust se ne sme Šteti v habilitacijska leta. Predlogi o tem, da bi bilo treba za čas porodniškega dopusta potlaljšati habilitacijsko dobo, so vsi iz mariborske univerze. Videti je, da se to na nekaterih ustanovah te univerze ne upošteva. Podatek je vznemirljiv in v.sekakor zahteva natančno preverjanje (ter tudi hitro ukrepanje, če je točen, kajti v tem primeru bi šlo za .skrajno grobo diskriminacijo). V drugo vrsto sodijo predlogi, ki vključujejo predpostavko o obstoječi neenakomerni družinski obremenjenosti žensk kot nujni (naravni) stalnici, ki naj bi ,se ji prilagodil način zaposlovanja in napredovanja žensk na univerzi. Tako po.sameznice predlagajo, da je treba zagotovili 'ustreznejSa merila pri habilitacijah za ženske'; ali "daljSi časovni mkizapridobitev naziva za ženske', ali 'manjSa asistentska obremenitev mater, razbremenitev drugih funkcij, ah pa daljSi rok za magisterij, doktorat'; ali "Glede na to, da je vloga ženske v družini drugačna, kot je vloga moSkega, bi bilo ugodno, če bi imele ženske (pa tudi moSki) možnost zaposlitve s skrajšanim delovnim časom oz. z manjšo pedagoško obveznostjo, ali pa na raziskovalnih nalogah z manjšim deležem; je namreč precej takega dela, ki sega lahko opravi tudi doma, oziroma takrat, ko se to zdi ustrezno glede na druge dejavnosti;...'. Kakor .so videti ti predlogi konkretnih ukrepov humani in ženskam prijazni, je vendarle treba opozoriti, da dolgoročno ne bi prispevali h korenitejšemu zboljše\'anju položaja žensk. Če bi po.sel>ej za ženski znanstveni naraščaj (za mlade raziskovalke in asi.stentke) oblikovali merila za habilitacijo (daljši roki, ipd.), če ne bi vsi postopki v zvezi s habilitacijo zajeli enako obeh spolov, oziroma če se družbeno priznani čas, ki je potreben za nego otrok (in vseh nemočnih - npr starih, bolnih) in ki se kaže v porodni.^kem in staršt*\'.skem dopustu (oziroma v bolniškem dopustu) , ne bi (obvezno) delil na oba spola, potem bi takšni ukrepi samo omilili najbolj očitne izraze ženske prikrajšanosii, nadaljevala pa bi .se praksa, v kateri .so ženskam določene večje (družinske in gospodinjske) obremenitve kot samoumevne. Torej bi se nadalje\'ala marginalizacija, ki pa bi bila tiavzven manj vidna. V perspektivi torej ni smiselno prilagajati merila napredovanja obstoječi moško dominirani razporeditvi obremenitev, temveč odpravljati prednosti moških (izklju- čenost moških iz njim nevšcčnih opravil) in težiti po enakomernem in uravnoteženem vključevanju obeh spolov v vse nujne eksistencialne dejavnosti ter tako izenačevati pogoje dela, oziroma ustvarjati enake možnosti za tekmovanje. S tega vidika moremo tudi ukrepe pozitivne diskriminacije žensk razumeti zgolj kot prehodne (čeprav z nekaterih vidikov nujne) kratkoročne ukrepe, e) Povezovanje in organizirano cielovatije akademsko delujočih žensk je lahko ena od spodbud izboljševanja položaja žensk na univerzi. Čeprav velik del asistentk in docentk ne vidi prednosti v takšnem povezovanju, pa jih nekaj vendarle predlaga, da bi ustanovili npr. "zvezo asistentk" ali "združenje visokošolskih učiteljic", oziroma se zavzemajo za 'večjepovezovanje in spodbujanje medsebojnega sodelovanja med ženskami v znanosti in raziskovalnem dehi'. Odpravljanje scksizma v (in zunaj) znanosti: obstoječe strategije za prihodnje stoletje Vprašanje seksizma in bolj ali manj odkritega izključevanja enega (ženskega) spola v produkciji, razširjanju in uporabi znanj je namreč pereče tudi Še sedaj tako z vidika sestave in neenake obremenjenosti samega akademskega osebja, kot z vidika vsebnosti moškosrediščne kulture na v.seh ravneh in področjih vsakdanjega življenja. Dosedanja zgodovina, tudi zgodovina intelektualne produkcije, je še vedno pretežno "njegova zgodba" ("his story" - kot to označuje S. Benhabib, 1994), njena najpomembnejša sestavina - znanost - pa naj bi po nekaterih ocenah (npr. M. Rose, 1994) bila del kulture smrti. Kot je bilo že poudarjeno, je potrebno skladno delovanje na vseh ravneh, če naj bi se postopno odpravljale ovire, s katerimi se srečujejo ženske v znanosti, posebej ženske na univerzi: od samega odpravljanja moške pristranskosti (androcentric bias) v produkciji znanja do ukinjanja seksistične delitve dela in izenačevanja življenjskih in delovnih pogojev za oba spola. Do sprememb pa ne bo prišlo brez prizadevanja neposredno prizadetih žensk in moških. To pomeni, da je treba opustiti tudi nekatera zmotna prepričanja, ki so še vedno dovolj razširjena pri obeh spolih. Benokraitis in Feagin (1995, 185) navajata naslednje ključne zmote: 1. ženske domnevajo, da bosta njihov talent in zmogljivosti priznana in nagrajena, če trdo delajo in dobro opravljajo svoj posel; 2. ženske domnevajo, da je spol nepomemben v razdelitvi nagrad in da bo zaslužnost zmagala; 3- mnoge donuievajo, da se bo kdo drugi bojeval zanje; 4. glede na to naj bi čez čas prišlo do enakosti spolov. Vsako od teh prepričanj vključuje nadalje\'-anjc obstoječega stanja. V zadnjih dveh desetletjih in zlasti v zadnjem desetletju smo priča različnim zelo podrobno izdelanim načrtom, kako odpniviti spolno pri.stran.ski status ciuo tudi na f>odročju produkcije in uporabe znanja. Pomembne spodbude za oblikovanje posebnih strategij na tem področju so se oblikovale v okviru internacionalnih organizacij na različnih ravneh. Tako je OZN že na svetovni koiiferenci ob Mednarodnem letu žensk 1975 v Mexicu City sprožila vprašanje spolne neenakosti na področju znanosti in tehnologije ter razvoja, ki so ga kasneje obravnavale raz- lične konference v prvem desetletju OZN za ženske (1976-1985: npr. 1979 svetovna konferenca o znanosti in tehnologiji za razvoj na Dunaju; 1984 razj^rava Svetovalnega komiteja za znanost in tehnologijo z-t razvoj o znanosti, tehnologiji in ženskah; 1985 .svetovna konferenca v Nairobiju za oceno dosežkov pr\e dekade za ženske). Plod teh konferenc je bilo več priporočil vladam, kako naj izboljšajo možnosti, oziroma zagotavljajo enake možnosti za ženske, da bi lahko sodelovale v izobraževanju in napredovale v znanosti ter tehnologiji. Četrta .svetovna konferenca o ženskah (1995 v Pekingu) je ponovno priporočila vladam ter mednarotl-nim in nevladnim organizacijam, naj bi se celostno trudile za otipravo ovir, s katerimi se srečujejo ženske v izobraževanju in znanosti (zlasti člen 82.g.h). Z vprašanjem, kako se priporočila uresničujejo v sami OZN oziroma v njenih različnih specializiranih organizacijah (npr.ILO, UNESCO, WHO), se je dve leti (1993-1995) posebej ukvarjala posebna Delovna skupina za spola Komisije za znanost in tehnologijo za razvoj OZN, ki je med drugim tudi poudarila, da lahko posebne organizacije storijo ^č za vstopanje žensk v znanost in tehnologijo. Med sedmimi ključnimi problemi, ki zahtevajo praktično delovanje, je med drugim poudarjeno, da je treba odpraviti ovire za žeaske z znanstveno kariero in da se mora odločanje o znanosti in tehnologiji bolj ozavestiti glede spolov. Zlasti po pekinški svetovni konferenci so .se okrepila prizadevanja UNESCO za odpravo neenakosti spolov v znanosti in vprašanje neenakega položaja žensk na tem področju je postalo ena od štirih prednostnih tem. Tej temi .so namenjene različne dejavnosti UNESCO, med drugimi zlasti poseben projekt .^ew.site, znanost in tehnologija. Vprašanje vloge žensk kot ustvarjalk in uporabnic znanstvenega znanja bo posebej poudarjeno tudi na Svetovni konferenci o znanosti v 21. stoletju, ki bo 1999 v Budimpešti. V okviru priprav te konference je od 5. do 7. novembra 1998 potekala na Bledu Evropska regionalna konferenca Women in Science -Quality and Equality. Conditions for Sustainable Human Development. Kot že naslov pove, je bila poglobljena in mnogoplastna obravnava neenakega položaja spolov v znanosti ume.ščena v nujni širši kulturni in zgodovinski kontekst z vedno bolj izstopajočo potrebo po celostnem vključevanju ženskega spola kot nezane-marljivega dejavnika trajnostnega raz\'oja. Ob takšnem pristopu pa (podreprezen-tiranost in/ali neustrezna delna) vključenost ženskega spola na vseh ravneh znanstvenega delovanja dejansko |X)stane eno od ključnih meril kakovosti znanosti. Zato je tudi ena od pomembnih ugotovitev te konference, da naj UNESCO s svojimi različnimi dejavnostmi v prihodnjem tisočletju spodbuja večjo umvnote-ženost spolov, kajti brez družbene enakosti spolov ni mogoče znanstveno znanje, ki bi omogočalo trajnostni razvoj. Od splošnih priporočil OZN in njenih teles so v mnogih okoljih po svetu že prešli k podrobnemu načrtovanju in uresničevanju načrtov, katerih cilj je integralno odpravljanje ovir in vzpo.stavljanje enakih možnosti za oba spola tudi na tem področju. To je še toliko bolj pomembno, ker postaja vprašanje kakovosti znanja in trajnostnega razvoja spričo okoljskili problemov vedno bolj .svareče. V Evropi se v zadnjih dveh de.setletjih z vprašanjem spolno neenakih možnosti nasploh in posebej v znanosti ukvarjajo Svet Evrope, Komisija EU (oziroma prej EC) in Evropski parlament. Svet Kvrope se je z vprašanjem neenakosti med spoloma v "delitvi moči, odgovornosti in dostopa do virov' ukvarjal na štirih ministrskih konferencah: v Strasbourgu 1986, na Dunaju 1989, v Rimu 1993, v Istanbulu 1997. Na evropski ministrski konferenci Demokracija in enakost žensk in moških (Istanbul 1997) so bili izoblikovani |X)drobni dodatki k Deklaraciji o enakosti žensk in moških iz leta 1988, ki zajemajo [XJtrebne mnogovrstne dejavnosti vseh pomembnih in odgovornih udeležencev (od vlad in političnih strank do nevladnih organizacij) za doseganje večje enakosti med spoloma v političnem in javnem življenju, v ekonomskem in poklicnem delovanju ter v družinskem življenju. Glede na to, da so ključni nosilci usmerjanja družbenega raz\'oia moški, je posebna pozornost na tej konferenci bila posvečena prav moškim, katerih postopno preoblikovanje je nujni pogoj za krepitev no\'ih vlog in vzorcev delovanja, ki bi vključevali spolno nepristranskost in enakost po spolu. Generalni sekretar Sveta Evroi^e D. Tarschys je takšno usmeritev prepričljivo opravičil takole: "Osredotoča-nje na vlogo moških je vse bolj pomembno vprašanje enakosti, mogoče pa je le, če bodo moški in ženske sodelovali....Ženske in moški še vedno v precejšnji meri prebivajo v različnih svetovih - moški v javnem in ženske v zasebnem. Taka družba je neuravnotežena in ženskam in moškim preprečuje, da bi razvili vse vidike svojih osebnosti in sposobnosti.' Za zagotavljanje enakih možnosti so zato npr. vlade držav članic Sveta F.vrope poklicane, da 'spodbujajo moške, da promovirajo enakost na področju svojih pristojnosti z vključitvijo vidika enakosti spolov v si>oje vsakdanje delo;...izvedejo akcije, namenjene vodjem podjetij ali uprav z namenom, da bodo spoznali, da je zavezanost moških svojim očetovskim vlogam pozitivno znamenje tudi za njihovo poklicno delo;...podpirajo usposabljanje in izobraževalnep>x>grame že v vrtcih in osnovnih šolah, z namenom razviti in spodbuditi nove načine socializiacije deklic in dečkov ter preprečili stereotipe glede tradicionalnih vlog žensk in moških;... izboljšajo vedenje o moških v vseh njihovih življenjskih pogojih s spodbujanjem raziskav in statistik o moških z vidika enakosti spolov;...". Pomembno vlogo ima Svet Evrope tudi pri spodbujanju znanstvenega sodelovanja na področju proučevanja sjxjIov, za kar od leta 1989 skrbi Evropska mreža za ženske študije (European Network for Women's Studies s sedežem na Nizozemskem - Zoetermeer). Ta mreža si med drugim tudi prizadeva, da bi na akadem-■skih ustanovah (univerzah) delovali posebni organi, ki bi neposredno skrbeli za zagotavljanje enakih možnosti akademskega izobraževanja in raziskovanja. V nekaterih državah so tovrstna prizadevanja postala že vsakdanja praksa. Tako npr. v Avstriji že od novembra 1991 delujeta v okviru Avstrijske rektorske konference dve (stalna zaposleni) osebi, pristojni za vprašanja enakosti na vseh univerzah, visokih šolah in akademijah, kjer delujejo [Xjsebne delovne skupine, ki svetujejo pri delu različnih akadem.skih organov in akademskemu osebju. V primeru diskriminacije so te skupine dolžne zaprositi za inšpekcijo zveznega ministra za znanost. Zvezno ministrstvo za znanost v Republiki Avstriji pa lahko služi z;i zgled vsem, ki hočejo sistematično odpravljati neposredne in posredne oblike diskriminacije v akademskem okolju. V aprilu 1998 je namreč zvezni minister za znanost (natančno: za znano.st in promet, vendar se bomo omejili le na predstavitev po- dročja znanosti) izdal uredbo št. 131 (Buciesgeselzblatl /tier die Republik Oesterreich 1998, 28. April 1998, Teil II), s katero zelo natančno določa vsestranske ukre(x; za podpiranje žensk (Hrauenfoerderiingspian) na področju znano.sti. Cilj teh ukrepov (par. 2), ki so jih dolžne uresničevati vse ustanove na področju znanosti (univerze, visoke šole, akademije, različni raziskovalni inštituti, pa tudi samo ministrstvo), je, odpraviti potireprezentiranost žensk, torej dvigniti delež žensk vsaj na 40% od vseh zaposlenih (kar velja tako za zaposlene s polnim kot s skrajšanim delovnim časom). .Nujnost podpiranja žensk je odvisna od obsega podpreprezentiranosti, eden od prednostnih ciljev pa je, da bi dosegli ustrezno kvoto predv.sem na visokih znanstvenih in umetniških položajih. V tej uredbi so poleg natančne časovne zamejit\'e uresničevanja ukrepov (npr. kaj je treba doseči v naslednjih dveh letih od objave uredile) podrobno določeni tudi vsi drugi [Kjstopki (razpisi, izbire oziroma voIit\e na |X)samezna mesta, načrtovanje kariere, finančni viri, vloga delovnih skupin za vprašanja enakosti, zagotavljanje otroškega varstva v okviru ustanove) ter odgovorni organi, ki morajo po dveh letih poročati o dosežkih. Glede na odkrile pristranskosti tudi v ocenjevanju znanstv ene in umetniške kvalitete in učinkovitosti je po.sebej pomemben paragraf št. 12, ki določa, da je treba pri ocenjevanju znanstvene kvalificiranosti na teme s področja proučevanja žensk in spolov gledati kot na enakovredne drugim raziskovalnim temam ter upoštevati dosežke interdisciplinarnega in zunajuniverzitetnega raziskovanja. Podobna prizadevanja obstajajo tudi v drugih državah, npr. v ZRN (Ebeling 1998), kjer so zvezna vlada in deželne vlade prepričane, da je potrebno skladno delovanje tako politično odgovornih zunaj univerze kot vodstev akademskih in zunajakademskih raziskovalnih ustanov, da bi se povečal delež žensk v znanosti in raziskovanju. Do leta 2005 naj bi se delež žensk med profesorji zvišal od sedanjih 7% na 20%. Od leta 1989 deluje v ZRN posebna državna komisija za enakost spolov v znanosti, ki od leta 1996 letno poroča vladi o uspehih pri zagotavljanju večje enakosti spolov; ta cilj pa |x>drobno določajo posebni načrti (tretji je za obdobje 1996-2000). Tudi v VB se je ob podpori Komisije za enake možnosti in Sveta za tehniko 1984 začela kampanja Ženske v znano.st in tehniko (WISE-Women into Science and Engineering), ki je bila uspešna na državni in lokalnih ravneh in ki je vplivala na številne izboljšave (Evetts 1996, 1). Na posameznih univerzah delujejo posebne .skupine za enake možnosti (npr od 1992 na Oxford Brookes University - L. Price in j. Priest 1996, 46-47). Komisija EU (EC!) je svojo strategijo odpravljanja neenakosti po spolu nedvoumno izoblikovala in razčlenila v srednjeročne akcijske načrte v začetku osemde-•setih let (1982), ko je začela uresničevati prvi načrt (1982-19B5). Od spreminjanja pravne urejenosti, kar je bil cilj tega načrta, in razkrivanja širših družbenih okoliščin, ki so ženskam neprijazne (kar je bilo vključeno predvsem v drugi načrt 1986-1990), se dejavnost Komisije usmerja v to, da se kompleksna problematika spolov vključuje v vse ključne sfere odločanja in delovanja ("mainstreaming", kar vsebujeta načrta v deveitlesetih letih). V okviru uresničevanja ol>čega cilja enakih možnosti za oba sixjla na vseh področjih življenja in delovanja je bila aprila 1998 v Bru.slju posebna konferenca Komisije EU Women & Science, na kateri so preverjali, kako Komisija in članice EU uresničujejo priporočila, ki jih je 1993 sprejela mednarodna delavnica EU Women in Science. V posameznih državah na različne načine uresničujejo osem zelo natančno razčlenjenih priporočil (Oslx)rn 1S)98), med drugimi naslednja: v vsa telesa, ki določajo politiko in nadzirajo sredstva za znanost in raziskovanje, je treba vključiti kvalificirane ženske; neprekinjeno je treba zbirati in analizirati statistične (xxlatke, ki so pomembni za ženske v znanosti in tehnologiji; Komisija EU naj s|x)dbuja razvijanje pozitivnih načrtov dejavnosti za ženske v znanosti in raziskovanju; denar strukturnih in socialnih skladov EU naj bi se u|x)rabljal za spodbujanje žensk v znanst\enem raziskovanju; temu namenu naj služijo tudi obstoječi in prihodnji srednjeročni akcijski načrti EU; Komisija in Evropski parlament naj kontrolirata načrte za ženske v znanosti in raziskovanju. Natančno določanje potrebnih spreminjcvalnih ukrepov opravičujejo spoznanja o sedanjih razmerah, pa če jih presojamo s katereg;ikoli vidika. Če pogledamo npr. udeležbo žensk pri kreiranju politike EU glede znano.sti in raziskovanja, je po |x)datkih .M. Osborn (1998) stanje dokaj slabo in daleč od priporočila Komisije za ženske OZN (1990), da naj bi kot kritični prag za žensko udeležbo v odločanju upo.števali 30%. Leta 1994 je bilo npr. v Evropski skupSčini za znanost in tehnologijo (ESTA-European Science and Technology Assembly, ustanovljene 1994, katere naloga je pomagati Komisiji pri uresničevanju politike EU na področju znanosti in raziskovanja) le 4% žensk (4/100 članov); leta 1998 - f>o spremembi števila članov in prenovi članstva - je 8% žensk (5/61). V Svetovalnem komiteju za industrijsko raziskovanje in razvoj (IRDAC-lndustrial Research and and Development Advisory Committee), katerega člane neposredno izbira "ad [lersonam" Komisija EU, leta 1998 ni nobene članice (0/24!). Za spreminjanje položaja žensk v znanosti si prizadevajo tudi različne nevladne organizacije, zlasti tiste, ki združujejo akademsko delujoče ženske bodisi globalno, regionalno ali lokalno. Tako deluje v svetovnem okviru International Federation of University Women, v evropskem pa od leta 1993 Euro|x;an Women in Science and the Humanities. (2) Naj sklenem: zgledov za v.sestransko odpravljanje seksizma v znano.sti in na akademskih u.stanovah tudi v Sloveniji je torej dovolj, potrebno je predvsem konkretno delovanje. Opombe (1) Predmet raziskave Položaj znanstvenic v Sloveniji (ki jo je financiral Urad slovenske nacionalne komisije za UNESCO), so docentke in asistentke Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. Ker pa je skupno število pripadnic teh dveh kategorij (glede na razpoložljiva denarna sredstva) preveliko, da bi ga lahko v celoti zajeli, sem se odločila za to, da sem kategorijo docentk upoštevala v celoti (84 oseb na ljubljanski in 20 na mariborski univerzi), izmed asistentk pa sem s stratificira-nim vzorcem zajela malo več kot polovico vseh oseb (na ljubljanski univerzi 96 od 185, kar je 51,9% v.seh asistentk; na mariborski univerzi pa 52 otl 93 vseh, kar je 55,9% vseh asistentk). Do omejitev na znotrajuniverzitetno populacijo je prišlo po eni strani zaradi omejenih den;irnih virov, po drugi pa tudi zaradi težav pri zbiranju podatkov o potencialnih spraševankah. Spričo sklicevanja na načelo o varovanju pravice do zaseb- nosti in težko dostopnih podatkov o zaposlenih v znansrs'enih ustanovah zunaj univerze sem kot vir za iskanje naslovnic (resix)ndcntk) uporabila Seznam predavanj za študijsko leto 1995/96 Univerze v Ljubljani in Seznam predavanj za študijsko leto 1995/96 Univerze v Mariboru. Na podlagi teh seznamov sem tudi ugotovila, da obstajajo opazne razlike v deležih žen.sk po po.sameznih kategorijah med ljubljansko in mariborsko univerzo. V študijskem letu 1995/96 je bilo na ljubljanski univerzi med vsemi docenti 28,3% žensk (85 od 300 oseb) in med v.semi asistenti 38,5% žensk (185 od 480 oseb); na mariborski univerzi pa nied vsemi docenti 18,8% žensk (20 od 106 oseb) in med asistenti kar 65% asistentk (93 od 143 o.seb). Očitna feminizacija najnižjih akademskih |)oložajev na mariborski univerzi brez dvoma zahteva posebno pozornost, in verjetno .se bo s tem vpra.šanjem treba ukvarjati še kdaj kasneje. Značilnosti v neenakomerni raz[X)reditvi ženskega akademskega osebja po strokah, ki .se izražajo na vseh hierarhičnih ravneh, sem upoštevala kot izhodišče za odločanje o vzorcu asistentk. Tako sem kot merilo stratif ikacije upoštevala stopnjo feminizacije in se odločila za asistentke na skrajnih polih. Na eni strani so liste stroke, ki veljajo še vedno kot "moške trdnjave" in v katerih ženske .šele vstopajo na najnižjih ravneh. Na drugi strani so stroke z uravnoteženo spolno sestavo akademskega osebja ali .so že celo feminizirane. Ob upoštevanju stopnje feminizacije koi merila za izbiro oseb v vzorec so bile na ljubljanski imiverzi zajete asistentke z naslednjih fakultet; Fakultete za arhitekturo (2 od skupnega števila 14 asistentov), Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (3 od 21), Fakultete za strojništvo (5 od 50), Fakultete za šport (7 od 22); Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo (16 od 30), Veterinarske fakultete (10 od 19) in Medicinske fakultete (53 od 107). Na mariborski univerzi pa so bile zajete asistentke s teh fakultet: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (smeri Elektrotehnika, kjer so 4 asistentke od skupnega števila 36 oseb in Računalništ\o s 3 asistentkami od l6). Fakulteta za gradbeništvo (3 odrc>čja -tehniško, naravo.slovno in medicinsko, humanistično in družboslovno. Podatke .sem zbirala z vprašalnikom, ki je bil poslan po pošti v drugi polovici maja 1996 na domače ali službene naslove 252 osebam. V retinem roku (do 13. 6. 1996) je izpolnilo vprašalnik 41% n;islovnic, v naslednjih treh tednih (do 5.7.I9S)6) pa še nekaj. Skupaj je odgovorilo 112 oseb ali 45% v.seh možnih (to pa je 249, ker so bile tri osebe za daljši čas odsotne) respondentk, kar je za prvi krog poštne ankete visok rezultat, zato nisem nadaljevala z iskanjem podatkov. Za takšno prakso sem se odločila tudi na podlagi prepričanja, da .so tiste naslovnice, ki jih problematika zanima in ki želijo prispevati svoje vedenje in izkušnje k spoznavanju stanja celotne svoje kategorije in morebiti še širše ženske populacije, z veseljem in brez po.sebnih dodatnih prošenj odgovorile na vprašalnik. Stopnja odzivnosti je bila pri asi.stentkah višja (48% ali 71 oseb od vseh zaprošenih je vrnilo izpolnjeni vprašalnik) kot pri docentkah (ustrezni delež je 39,4% - 41 oseb), število asistentk respondentk (71) predstavlja 25,5% celotne kategorije žensk ;isistentk (278), šievilo dcK-entk respondciuk (41) pa 36,6% cclotnc kategorije docentk (112) na obeh univerzah. .Stali.šča in ocene, ki jih navajam, je težko ixj.sploSevati na celotno (X)pulacijo. Kljub temu pa zbrani podatki dokaj nazorno kažejo na ključne značilno.sti položaja teh dveh kategorij akadem.skega o.sebja žen.skega .six)la in lahko spg;>n 1994a). Formalno ni.so povezane niti razisko-ralke, ki v okviru nizličnih disciplin na nekaterih fakultetah in vi.sokih .šolah raziskujejo problematiko spolov. Tudi po.skus institucionalizacije (1991/92) tega delovanja v obliki večdisciplinarne razi.skovalne .skupine je propadel. Spodbude za ta moja prizadevanja so temeljile na spoznanju, kako potrebno bi bilo .sodelovanje različnih raziskovalk problematike spolov. Sixidbujena tudi z izkušnjami povezanega dela na nekaterih tujih univerzah, .sem se konec osemde.setih in v začetku devetdesetih vedno bolj ogrevala za načrt, da bi se tudi na Univerzi v Ljubljani izoblikovala skupina, ki bi omogočalo trajnejše in temeljitej.še sodelovanje ustreznih razi.skovalk. 20. jimija 1991 sem napisala Predlog za ustanovitev Skupine za raziskovanje žensk na Univerzi v Ljubljani, ki sem ga poslala nekaj sodelavkam na različnih ustanovah. Ena ot! kolegic je odgvorila pozitivno, nekatere ni.so niti reagirale, ena pa negativno, češ, da bi takšno povezovanje ne bilo koristno in da je bolje neformalno. Predlog sem poslala tudi vodstvu Univerze v Ljubljani s prošnjo, da bi bil sedež (in administrativna delno zaposlena oseba) v okviru tajništva Univerze. Komisija za znanstvenoraziskovalno delo (pod vodstvom prof. dr. M. Juraka) je 16.12.1992 obravnavala moj pretilog, ga ocenila kot "primeren in potreben", vendar bi morala sama poskrbeti za vse organizacijske In finančne z;ideve. Ker nl.sem dobila ustrezne podpore kolegic niti na matični fakulteti In ker nl.sem razpolagala z v.semi potrebnimi "zagonskimi" sred.stvi, .sem preprosto morala odnehati. LITEIIATURA Aristotel. 1970. Politika. Beograd: Kultura Hagiiholc, Harbara. 1994. "Being Different is a Very Difficult Row to Hoc: .Survival .^itnitcgies of Women Acaclemifs". V: Davie.s, Sue. I.iibelska. Cathy. Quinn, Jocey (ur.) Changing the Subject: Women in Higher Iklucation, 15-28. London; Taylor&l'rancis l.ttl. Bcnhahib, Scyla. 1994. "Kcmiiii.sm aiul Qiic.stion of l'o.stmodcrni.sm". V zborniku The Polity Keatler in Gender Studies, 76-92. Cambridge. Polity Press. »enokraitis Nijole V. in Heagin, Joe R. 1995. McKlern Sexism: »latam. Subtle and Covert Discrimination (2. izd.) Hnglewood Clifis, New Jersey; Prentice Hall. IJillard, I.ynne. 1996. -T\\enty Years Liter: Is There Parity for Academic Women?'. The Nea Higher l-ducation Journal, 115-144. Uundesgeseizblatt fuer die Republik Oesterrich.Wien. Jahrgang 1998. 28. April 1998, Teil II. I-beling, Helga. 1998. "Promotion of Gender l-cjuality in Science and Research". Pisni prispevek za Kvropsken in Management I-ducation: The Token Topic?" V: l.()ui.sc Morely in Val Walsh (ur) Hreiiking Boundaries: Women in Higher i:ducation. 7889. London: Francis&Taylor Jogan, Maca. 1990. Družbena koasirukcija hierarhije med spolonia. Ljubljana:l'SPN. Jogan, Maca. 1992. "Seksizem, politika in politična kultura". TiP XXIX, 11-12: 1141-1150. Jogan, Maca. 1994. "Hrozija androcentrizma v vsakdanji kulturi." TiP XXXl, 7-8: 647-654. Jogan. .Maca. 1994a. "I-WISH ali Žl-ZIH - to je zdaj vprašanje!" Vestnik. 1994, .^it. 1: 9-10. Ljubljana: Uni\erza v Ljubljani. Jogan, Maca. 1997 "Intelekiu:ilna prgica, 31, 1: 35-50. Sicmieaska, Rcnata. 1992. "Academic Careers in Poland: l>ocs Gender make a Difference?". Higher Kducaiion in Kurope, XVII. iit. 2:60-84. Sommerville. Margaret R. 1995. Sex and Subjeaion: Attitudes to Women in carly-M