ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO EADINO.
Štev. 10. V Ljubljani 1. oktobra 1382. Leto XII.
Spomenik.
Sla góri. tam kjer siva skala	Nihče, nihče se iz doline
Viharjem vkljub strmi navpik. Nekdaj je helft cerkev stala, Nekdaj je stal visok zvonik.
Iz temne pa zvonika line Razlegal se je zvon glasiti. Vabeč k molitvi iz doline Pobožno ljudstvo dan na dan.
In mati sveta, mali mila, Skrbeča mati vsem stvarem ; Tam gori blagor je delila S prem ilo» tuo roko ljudem.
Zaman tja gori ni podsl. Nihče zaman za bolečine Pri njej utčhe ni iskal.
PriSli pa so, oj, burni časi, Prišel v deželo je Turčin; Tedaj pa zvóna mili glasi Umólknili so vrh pečin. —
Tedaj je cerkev tam razpala. Tedaj razpàl je tam zvonik ; — Oj siva skala, siva skala, Ti burnih časov spomenik!
S. Magolit.
Ranjeni vojak in njegova oporoka.
jHrašna je beseda vvojska," katera nam večkrat tisoč io tisoč ljudi ipobere, mesta in vasi pokonča ter vse poljske pridelke uniči. Da-si J je vojska nekaj zeltf Imdega, vender je potrebna takrat, kadar se nam je boriti za vero, cesarja iu domovino. V hudih iu dolgotrajnih vojskah obvarovali smo si našo sv. vero, obvarovali slavni cesarski habsburški dom in našo domovino. Vsak človek mora biti vsak čas pripravljen, da prime za
orožje, kadar ga kliče dolžnost.. A tudi že po samej eesarskej postavi dolžan j« vsak mladenič, kadar je v 20. leta svoje döbe. da stopi v cesarsko vojsko, ako je zdrav in dosti krepik, Vojaški stan je časten stau, in marsikdo je ves čas svojega življenja vojak ter je vselej vesel. kadar mu je treba pokazati hrabrost za vero. cesarja in domovino.
*
» *
Tndi Kozarčevega Jožeta so vzeli v vojake. Bil je Jože zdrav in krepik mladenič, kakeršnih je malo pri vojacih. Kadar so drugi fantje jokali, zvedši. da so vzeti k vojakom, veselo je naš Kozarčev Jože po visi ukal, da se je daleč na vse kraje razlegalo. Smijal se je svojim maiosrčnim tovarišem ter jim večkrat dejal: „Ali vas ni sram. da imate tako malo poguma? Ali ne veste, kako čestita naloga je biti vojak, in užč stari Rimljani so rekli, da je sladko umreti za domovino? Mar ne veste, koliko vojakov je svetnikov v nebesih ? In tndi naš presvitli cesar so sam vojak ter se ne ustrašijo, kadar je treba iti nad sovražnika naše domovine."
Tako je znal Kozarčev Jože tolažiti svoje toviriše. kadar jim je nedostajalo srca in poguma. Vsi so ga radi imeli.
Samo jedno je bilo, kar je tudi našega Jožeta večkrat razžalostilo ; bila je to misel na njegovo mater, katero je domi zapustil staro in slabotno, ko je odšel v vojake. Mati je bila njegovo jedino veselje, njegov jedini up iu njegova jedina tolažba. Kadar koli je imel časa, sedel je kam v kot ter jim pisal list in če ga j« kak toviriš vprašal, kaj dela, rekel mu je : S svojo ljubo materjo se pogovarjam. To mu je bil vselej najljubši posel. Očeta vže davno ni imel živega , ali njegovo podobo je vedno nosil pri sebi. Bila je to jedina očetova podoba, katero so mati imeli, in ko je Jože k vojakom odhajal, dala mu jo je mati, rekoč: „M, Jože, ker te jaz ne morem izprem-ljati po širocem svetu, izpremlja naj te ta očetova podoba. Spoštuj jo kakor največjo svetinjo, in če bi te utegnila zadeti sovražnikova roka, predno jaz umerjem, in bi videl, da ti je umreti, stori saj to, da ta podobica, jedini spomin na tvojega rajncega očeta zopet meni pride v roke." Te besede dobre matere so bilo Jožetu vedno pred očmi in vsi njegovi toviriši so znali za to podobo, ker vsak večer, ko se je legel počivat, dejal je: „Ako me Bog to noč pokliče k sebi, pošljite toviriši, mojej materi to podobico mojega očeta, ki me tako zvesto izpremlja po vseh potih težavnega življenja !" Nekateri njegovi toviriši so se smijali tej ujegovej nedolžnej želji, ali še več jih je bilo, katerim se je ta Jožetova želja dopadla in so ravno v tej Jožetovej želji spoznali plemenitost njegovega srci in ga zaradi tega tudi zelò čestili in ljubili.
*
* »
Nekoliko let pozneje je razsajala zelò huda vojska. Tudi Kozarčev Jože je moral iti proti sovražnikom, kateri so pridrli v dežele njegovega cesarja ter povsod vsiljevali novo vero in pretili ljudstvo čisto potujčiti. Topovi so grmeli, od dima drug druzega niti videl ni, kri je curkoma tekla po zemlji in hrabri vojaki so padali na jednej in drugej strani kakor padajo snopovi na polji, kadar huda burja razsaja. Iu glejte — neusmiljene osode — sovražna
krogla zadene tudi našega Jožeta; ves v krvi vzdihoval je pri nečem grmn kraj ceste, dokler nista prišla dva neznana mu vojaka ter ga odnesla v bližnji gozdič, da pride vojaški voz ponj in ga odpelje v bolnico. Tukaj pod nekim hrastom ugleda človeka, starega častitljivega vojaka ter ga prosi naj bi samo nekoliko njegovih besed poslušal.
Stari vojak reče prijazno Jožetu, naj mu razodene svoje želje, in Jože mu z bledo in krvavo roko podi podobico svojega rajncega očeta ter ga s solznimi očmi prosi, naj bi to podobico hranil. in če on umerje, naj bi jo
poslal njegovej materi. Stari vojak vidno ganen, vzame podobico ter si zapiše imé Jožetovo in njegove matere. Potem mu podi roko in mu obljubi, da bode natanko izpolnil njegovo željo.
Preteklo je več mesecev, odkar je Jožeta zadela ta huda osoda. Rana se mu je bila zacelila in zdravniki so rekli, da bode Jože ozdravel in ne bode za njegovo zdravje nevarnih nasledkov.
Jože se je uže toliko opomogel, da je hodil po bolniškem vrtu in premišljeval, kdaj in kako bode zopet svojej Ijnbej materi pisal. Najbolj ga je skrbela podobica njegovega očeta, katere pač ne bode mogel poslati materi, ker človeka, kateremu jo je bil izročil, pozneje nikoli videl ni.
Neko nedeljo pride v bčlnico zapoved, da se mora Jože Kozarec jntri v ponedeljek ob 9. uri zjutraj pred generala postaviti. Jože ni mogel niti misliti, kaj mu hoče general, saj se se nikoli ni s tako imenitnim gospodom pogovarjal, a krivega se tudi ničesar ni čutil. Vso noč ni zatisnil očesa, ali ne od strahü — kajti strahu ni bil vajen — marveč le od radovednosti, kaj se bode zgodilo ž njim.
Druzega jutra točno ob 9. uri pride Kozarčev Jože pred generala, kateri ga prav prijazno sprejme.
„Vi ste bili, Kozarec moj Ijobi, lindo ranjeni in ste v čnem trenotku izročili nekemu gospodu podobo svojega rajncega očeta. proseč ga, da bi jo poslal vašej materi ?" vpraša prijazno general.
„Takč je, premilostivi gospod general," odgovori ponižno Kozarčev .lože, „a mislil nisem takrat, da bodem še kdaj plemenito lice prevzvišenega gospodu generala gledal."
„Ta podoba vašega očeta je tukaj," reče general, „vašo mater bode gotovo bolj veselilo, ako jej podobo vi sami prinesete, nego da jo dobi od kakega tujega človeka." Pri teb besedah podà general Jožetu podobo, ki je bila zavita in povezana v papir.
Jože ni vedel, kaj bi rekel. Od veselja je zajokal kakor otrok ter ves ganen poljubil generalu roko.
„Gospod, kateremu ste podobo izročili, bil je svilii nadvojvoda K., bratranec presvitlega cesarja, ki je takrat v čnem kraji nadziral našo vojsko....
Jože ni vedel, ali čuje ali spi...
„Ob enem je dobri nadvojvoda skrbel tudi za to, da bodete kakor ranjen vojak preskrbljeni in tudi svojej dobrej materi lehko pomagali. Idite tedaj, dobri moj vojak iu ohranite vedno to plemenito srce, katero ram bije v prsih."
Ves osupel Kozarčev Jože ui vedel, kako se je od generala poslovil iu kako se je vrnil zopet v bólnico. Kadar razveže papir, v katerem je bila podoba zavita, pade deset velikih cekinov pred njega, kakeršnih še nikoli ni videl.
Vse je strmelo v Minici nad tem dogodkom, vse je čestitalo Jožetu na tej velikej sreči.
Za nekoliko dni pride na bolniško'vodstvo sledeči ukaz:
„V imenu presvitlega nadvojvode N. ne ima Jože Kozarec, kakor hitro okrčva, stalno namestiti v vojaškej pisarnici za pisarja s stalno mesečno plačo."
Veselja matere, ko je vse to slišala, in pozneje k svojemu sinu Jožetu sama prišla ter pri njem do svoje smrti zadovoljno živela, moje pero opisati ne more.	ij. t.
navijajoča se nevihta mi je Felela poiskati si vedrišča.
Daleč na okolo ni bilo videti ne strehe ne zvonika. Le lesena koča je samevala ob potu, postavljena ob bregu pod bèzgovim grmovjem. Dim se je vlačil iz votline, narejene v slamnatej strehi. Od hišice naprej ob vodi so bile sledi mlina, ki je moral nekdaj tukaj stati: mlinsk kamen, veliko leseno kolo, prelomljeni žlebovi itd.
Ko sem stopil preko praga, čula je to ženica, ki je rezala korun r krlilje pri ognjišči. Obrnila je svoj obraz proti meni, z levioo držeč kos korana, z desnico pa nožiček. Stopil sem bliže k njej in videč njene malo osupéle, vprašajoče oči, pregovoril sem: „Nevihta se dela, mati: ne bi li se dalo pri vas prevedriti?"
Z očmi je urno Švignila po meni. A tudi jaz sem jej pogledal bistreje v obraz. Njeno lice jo bilo ozko in rudečkasto, a takisto, kakor da bi kri v
—M-
uialih nitkah in kapljicah, rekši stijena, bila za kožo in sicer takó, da je ne prežene niti burja niti mrzla voda. Bil je sicer ves obraz majhen, zaokrožen, suhljät, to in dvoje rujavih, prijaznih, milih oči me je spominjalo tašćice, óne miroljubne, krotke ptice.
„Lehko ostanete: ali če nevihta ne preneha, ne vem, kje bi prenočili."
„Ne skrbite; ležem po klopi ali pa se zarijem v send."
V izbi na klop poleg peči sem raztovoril svoje breme : palico, pipo i» zveženj. v katerem sem nosil nekaj perila. Potem sem bil tak<5j zunaj na planem ; kajti moje veselje je gledati na nebó, kadar se po njem togoti in razsaja huda ura.
Na vsem zahódu se je razlival črnikast, hudouren oblak, kakor motna reka, kadar udari čez breg po polji. Po njem je plahutalo in skakljalo svetlicanje iu cik-cakasti lanci bliskov so po dolgem presekavali oblačno nebó. Votel gröm je pribobneval z daleka, zdaj močno, zdaj zopet kakor sum gozda, pripogibajočega svoje visoke vrhove. Od tega mračnega oblaka, ki je zakrival solnčne žarke, poteza! se je drug, temnosiv oblak v podobi ogromne roke pO sivo-modrem oblaku. Nad glavo in dalje proti vzhodu so čumeli oblaki, ka~ keršne navadno slikajo pri „Marijinem vnebohodu.u Med temi, kodrasfcej volni podobnimi oblaki je blestélo neb<5, jasno in modro, kakor človeško oko izpod velici h obrvi. Drevje je molčalo, potem vršelo in šumelo takó, da bi lehko tudi slepec iz onega šopota si prerokoval bližajočo se plòho.
Po stezi onkraj pota je pritekel deček z jerbaščkom plevela na glavi-Otročje veselo je kričal : „dčž ! dež ! dež !" a mene ugledavši je umolknil.
Z nova se je potegnil blisk v curku, zagrmelo je in redke, težke kaplja so mi padale na roko, na cesto v prah. v potok krožeč površino.
Podal sem se v izbo. Prijeten vrbov dim, ki je imel tolažiti razlju-Venu ^Vr&Ve, fnfètfi i e meò Yesemmi, irrmYvas'tYmi ì&enuim. Yri sveYiYù Vm&fc se je videla mizica v kotu, nad njo na steklo risane podobe svetnikov, na steni poleg peči je visel sklednik, pod njim pa žličnik, izrezan iz lesd.
„Očeta še ni ; sediva k večerji, pustila jim bodem !u rekla je mati prinesši skledico v oblicah kuhanega koruua na mizo. Vabila je tudi mene k mizi ; izgovarjal sem se, da nisem gladen. Na drug poklic sem prisedel, z hrbtom k okenci obrnen.
" Molče smo večerjali. Pri svitu svetilnice sem opazoval njiju, öe primera matere s skrbljivo taščico velja, prav lehko primerjamo dečka s ptičkom, ki je užć izpeljan in si na pol uže sam išče hrane, na pol se še daje pitat. Bil je prava materina podoba: lice okroglo, rudeče uadahueno, preljubeznjive rujavkaste oči in prelepo belo čelo pod kostanjevimi lasmi.
„Od kod ste danes prišli?" vpraša mati. obrnivši se k meni.
„Od Brezovice !"
„Kakó to, da hodite okrog V"
„Študent sem, pa mi je domä dolg čas bilo. zato sem se na pot podal."
„Pa hodite sami ?"
j, Sam."
Po večerji je mati s prižgano trsko odšld v kuhinjo. Z dečkom sva ostala v izbi. On je luščil fižol, sedčč na stolci, pred sabo imajoč košaro z luc&njem. Jaz sem legel po klopi, oprši glavo ob roko. Dež je plohal zunaj
izpremljan od groma ia bliska. Debele kaplje so priletavale na okenca in g« tam razpršivale. Da-ai je izba imela lesen strop, čuti je vender le bilo, kaki je dež padal na slamnat krov in vzbujal čno prijetno godbo, pod katere uplivom sem časi ležal domi na sénu, ne vedčč ali bi bilo prijćtneje zaspati, ali poslnšati to nepretrgano tek-tekanje nad glavo.
Za trenotek se mi je stožilo po dimu.
„Deček, kaki je tebi imé ?" izpregovoril sem.
Deček je pobésil oči k tlain in pohlevno odgovoril :
„Mihec."
„Kje so tvoj oče, Mihec, da jih nf domi ?"
„S Krošljeui so Sli, pomagat tnn vozit les V"
„Se bojiš, če ne bodo prišli ?"
Deček je malo poinolčal.
„O nič, saj pridejo gotovo."
Začulo se je otročje vékapje izza vrat, ki so vodila v čumuato. Jaz sem ponehal svoj pogovor z dečkom in uprl oči v strop, po katerem je Inč risala bele pege in poteze. Iz plohanja padajoče in iz šopota potekajoče se vode so se oglasili človeški glasovi, kratki, zapovedovalni, topòt konjskih kopit, brluzganje koles po mlakužnatem poti. Deček je pojenjal luščiti, prislušival, potem odprl vrata in zavpil : „Mati, zdaj gredi oče I"
Mati je prišla v sobo in odprla okence, gledajoče na pot. Pomolila je glavo skozi in poslušala. Bazni glasovi, poprej nejasni, bili so zdaj popolnem razločni.
Oni sc je voznikov „S-ha !" in voz je obstal.
Krepki, močni koraki so se zaslišali v veži, utihuili za trenotek pred iz-binimi vrati. Sledil je pritisk roke na ključanico, duri so se odprle in vstopil je visok, plečit mož z dolgim, resnim licem in z brkami pod nosom, nesoö ua rokah breme, zavito v suknjo.
Vrgel je nagel, bister pogled name, potem položil breme pazljivo na prednjo klop poleg peči in dejal : „Matevž se je malo pobil, ko se je nama voz zvrnil."
Nato je odkorakal iz sobe.
Takčj je postavila gospodinja svetilnico, s katero je poprej namerjala iti svetit, na mizo, odgmila suknjo z onim prestrašenim pogledom, v katerem se bere slutnja grozne nesreče, zedinjena s prošnjo, naj bi ne bilo vsaj najhujšega.
Vstal sem. Na klopi se je pokazal obraz zabdhel in otekel, oči so bilo napete in s krvjo zatečene, nepremične, mrtve. Ostalo truplo je bilo še prikrito s suknjo.
„Matevž, ali te hudo boli?" vprašala je mati s tngepolnim glasom, tresčč ga lahno za rameni.
Nič odgovora, nobenega gibljeja.
„Mati, ali so oče mrtvi?" vprašal je deček s solzami v očćh.
Za trenotek je zavladala nemotena tišina. Le glas oddrdravajočega voza se je slišal.
Sledil je britek, obupavajoč klik materin. Takij za njo je zailitel
deček.
Skozi odprto okence jo pihnil hladni sever in ugasnil luč na mizi. Dežd ui bilo slišati več.
Ostavil sem izbo bede in tuge in ubral svoj pot naprej.
Nevihta se je vlekla proti zap&du : tam je bilo neM temuo-obl&čno. bledo bliskanje je bilo zametno ter pojenjajoč. počasen grOm. Sever je v svojem kotu užč jasnil, trgal oblake in kazal temno-modro neb>5 s posameznimi. drhtečimi zvezdami. Po poti in ob poti je šumela voda in raz vej se je vsipal tam obvesevši dež. Od hišice so prihajali nekaj časa tožni glasovi : tožba matere, jok dečkov in vek vzdramljenega otročiča, dokler tudi to ni Utihnilo.	J„. Gradditm.
t	A n g e 1.
(Pu Anduneomi pr. 1. T.)
adar boli uuierje kak dober otrok na zemlji, vselej stopi angel božji iz nebes, vzame otroka v naročje in ga odnese v nebeske dvorane k dobremu nebeškemu očetu. Med potjo v nebesa nabere angel toliko cvetic, kolikor jih more držati v roki ter jih nese k dobremu Bogu, da bi v sijajnih nebeskih dvoranah lepše cvetele, nego li so cvetele tukaj na zemlji.
Bila je temna noč in vse tiho po zemlji, ko je nesel angel uecega dobrega otroka v svitla nebesa. Plavajoč nad grobom, ugledal je angel v nekej ozkej ulici kiip zemlje, a na zemlji cvetlično posodo, v k&tcrej je bila Telika poljska, ovenela cvetica. „To cvetico vzameva s seboj, in med potjò ti hočem uekoliko več povedati o njej," reče angel.
Vzdignivši se v zrak, jame augel otroku tako-le pripovedovati : „V dnej ozkej ulici prebival je v temnej kléti ubog deček. Od prvega leta je bil vedno bolan in naposled je tako ohromel, da ni mogel drugače po ónej žalostnej sobi nego opirajoč se o brglah. Bilo je po leti, ko so vsaki dan po pol ure padali solčni žarki v temno zaduhlo klet. Deček jih je radostno gledal, ali iz zaduhle kléti ui mogel nikamor. — Tudi gozda ni še uikoli videl, nego sanni zelene vejice, katere mu je prinesel sosedov sin. Poleg teh zelenih vejic je spal in sanjal, kako po njih veselo skačejo in pojó mile ptičice. — Nečega dne mu prinesti otroci tudi cvetic, in med njimi jedno lepo s korenino. To cvetico vsadi v prsteno posodo in jo dene na okno. Uvetica je lepo rastla ter je bila vsako teto polna najlepšega cvetja. Bila je bolnemu dečku cvetličnik na zemlji Zalival jo je in pazil, da jo vsak žarek zlatega solnca ogreje. Cvetica je bila tolažba njegovim solzicam, njegovim bolečiuam ; vedno je sedel pri njej in jo gledal. — Cvetica je njemu cvetela ter mu bila jediua lepota iu radost, katero je poznal tukaj na zemlji. — Kadar ga je ljubi Bog poklical k sebi v svitla nebesa in je umiral na bornej posteljici, obrnil se je k svojej milej cvetici, da bi jo še jedenkrat videl in slovo vzel od nje. Umrl je, a cvetica je ostala pozabljena in zapuščena vse leto na oknu. Zvenela in posušila se je, in ljudjé so jo vrgli ua oni kùp zemlje. — Zatorej sva vzela tudi to cvetico s sebdj, ker je, kakor sem ti povedal, bolj veselila onega dečka, nego najlepši in največji cvetličnik ua zemlji. Poglej jo I"
Otrok je čudeč se gledal angela ter mu naposled rekel : „In kako ti vse to tako natančno znaš? Kdo ti je vse to povedal? Ali si morda vse to med angeli slišal?"
„Jaz to vem," odgovori angel, „ker sem jaz sam bil oni siromašni in bolni deček, ki je bil hr6m. Jaz tudi zdaj še poznam svojo ljubo cvetico."
Otrok zdaj še bolj pogleda angela in vidi, kako je lepega, milega in veselega lica ; v istem času dospeta v dvorane aebeskega Očeta, kjer je nepopisno veselje, radost in zadovoljnost. Dobri Bog poljubi mrtvega otroka, in otrok se takój izpremeui v angela, ter leti z drugimi angeli, pevajoč čast in slavo Bogu na visokosti. — Dobri in milostivi Bog poljubi tudi ono zvenelo cvetico, in glej ! tudi ona začne prepevati z angeli, ki obkrožujejo prestol božji.
¥N e t o p i r.
e topi r: Oimti se me bojiš, deček moj ljubi? Ali misliš, da sem takii «IV hudoben ? Jaz ne storim nikomur nič zalega. Leteča miš, to je res
? nekaj čudnega ; poglej me le malo bolj na tanko !
Deček: To tudi hočem. Kako čuden, rujav plašček te obdajel Ali te kaj zebe ?
Netopir: BeB je, da ne strpim mraza: zatorej p re spim vso zimo. A rujavega plaščeka, ki me obdajo, nimam, da bi me grèl, nego služi mi v letanje. Ta plašček sti moji kreluti, ki ju s prednjima udoma in prsti razpnern ter potlej kakor ptiček lehko lotim.
Deček: To je čuduo ! Zakaj pa ne tekaš kakor miška in se ne skrivaš v luknjice, marveč obešaš se Iti gori na tramove. Le glej. da mi doli ne padeš!
Meto pir : Ljubi moj! Hoditi in tekati kakor miška ne morem; iu če padem na zemljo, vzdignem se le z veliko težavo ; zatorej se obešam na tramove. Da bi doli padel, tega se ne bojim ; le poglej moje ostre krempeljce ua zadujih nogah, s temi se čvrsto poprimem ter tako viseč spim po ves dau, najrajši na podstrešji, v cerkvenih zvonikih, v duplih, dimnikih in drugih tacili temnih krajih. Daleč tam v vzhodnej Indiji imam strijce, ki so mnogo večji od mene, in je imenujejo ondu — leteče pse; ti vise ob dnevi po vejah košatih dreves, in človek bi iz daleč mislil, da so to kaki velikanski posušeni sadovi. Ti imajo gotovo prijetnejše uego li jaz v temnih in z dimom napolnenih dimnikih.
Deček: Ali nisi nikoli gladeu, ker vedno tu gori na tramovih visiš in spiš ?
• Netopir: To je, da sem večkrat gladeu; ali jaz nimam nikoli kosila o pčludne, nego vselej o večernem mraku. Kadar se stemi, razprostrem svoji kreluti, raztegnem rep, poženem se iu vzletim. Zibajoč se po zraku, lovim si hrostov, nočnih metuljev in iimšfc, katere uže iz daleč čujem po zraku bračti.
Deček: Želim, da bi ti hrosti, metulji iu drugi taki žužki prav dobro teknili ter bi jih mnogo mnogo pobral, ker nam delajo kvaro po vrteli iu poljih.
Netopir: To tudi storim, ker sem skoraj vedno gladen in tudi mnogo snem.
Deček: Vidim, da si koristen in tudi jaz ti ue storim uič zalega.
Ivan T.
Romarska cerkev v Maryneia ( elji.
'ip > t ga v vsem avstrijskem cesarstvu kraja, kateri bi bil v vérskem ob-(fel žiru tako slove«, kakor je Marljno Célje. Uìé stoletja prihajajo tu sèm romarji iz najdaljših krajev . da bi si v prelepem Marijnem hramu izprosili pomoči iu tolažbe božje. Obširnejši popis Marijnega Célja
—
V» I 11 - • •Mil
prinesel je „Vrtec" užć 1880. leta na 105. stràni, a danes naj Tam podà podobo najslavnejše cerkve mater« bolje, ki stoji na tem svetem kraji. Pre,) osemsto leti ni bilo na tem kraji drnzega nego sami temni gozdi. Pobožni Ot VII., opat samostana sv. L&mberta na Štirskem, ki je bil zelò skrben pastir svojim raztresenim ovčicam, poslal je 1157. I. jeduega svojih duhovnikov tudi v Marljuo Célje, da bi ondotne gozdne prebivalce podnčeval , svetej veri. Ta sveti mož, o katerem zgodovina molči, napravil si je z desäk siromašno kočo. v katerej mu je bila podoba matere božje, izrezana od lipovega lesa, najdražja. Pred to podobo je duhovnik vsak dan vršil sveto službo božjo in pobožno ljudstvo se je zbiralo v velikem številu okolo njega iß molilo k Mariji, ki je vže od nekdaj največja tolažba in pomoč kristjauoiii.
V	mnogobrojuih čudežih, ki so se godili na tem kraji, in milostih, ki jih je Marija na tem kraji delila véruikoin, slišalo se je kmalu daleč ua okolo. Moravski grof Vladislav (Nemci so mu dejali Enrik) iu njegova žena sta takò zelò obolela v nogah, da jima zdravniki nikakor niso mogli pomagati. Neko noč se jima je sanjalo, naj potujeta v gorenje Štirsko, naj »mdö molita pred podobo Marije Device iu naj sezidala kapelo. Drnzega jutra sta si »anje povedala in takòj sklenila potovati v Marijno Cèljc. Po dolgem in težavnem potovanji sta prišla na omenjeni kraj, kjer sta popolno zdravje zadobila in sezidala kämneno kapelo, kjer je poprej stala samò lesena. Od te dóbe je Marijno Célje zaslovélo po vsem svetu. Koče in hiše so začeli ljudje zidati okolo sloveče kapele in 134-'. leta je Albreht II., s priimkom Modri, povzdignil Marijno Célje v trg. Ljudevit I„ kralj Ogerski, prezidal je kapelo v cerkev. Sedanjo podobo je dobila cerkev leta 1700, in je bila po požaru 1827. leta popolnem prenovljena. Marijno Célje je prestalo mnogo nesreč. Leta 1474. pogorel je yes trg. samò 3 biče so bile ostale. Leta 1529. so Turki trg zažgali; lotiti. I. je bil zopet velik ogeuj, ki je vpepelil 37 hiš.
V	letih 1798. in 1800. je ogenj velik del trga pokončal. Najhujši udarec za Marijno Célje pa je bil v noči Vseh Svetnikov 1827. leta. To noč je grozovit ogenj pokončal 120 hiš in tudi cerkev je pri tein požaru izgubila zvonike in streho. Sedanja cerkev je jedna največjih in najlepših romarskih eerkev na Štirskem. Dolga je 89, a široka preko 30 metrov. Njeno razkrižje je veučauo s ponosno kuplo, in cerkvena višava je kaj lepo primerna širjavi. Razdeljeno je to velikansko svetišče v tri ladije ; a ob straneh je opasuje še na vsakej strani po šest kapél, med katerimi se dvigujejo stranski kori. Altarjev ima cerkev vseh skupaj 15 ; dvanajst je stranskih , dva sta vélika in jeden stoji visoko zgoraj nad žagradom ob evaugeljskej strani vélikega altarja. Pravi véliki aitar Marije Device stoji ob sredi cerkve v prosto stoječej zidauej kapélici. Koliko se vidi na njem in okolo njega zlatenine, srebrnine in druzih dragocenosti, tega nihče popisati ne more. — Drugi véliki altar stoji na navadnem mestn v presvetišči. Tudi ta altar odlikuje oblia in bogata oprava.
Orgel ima cerkev dvoje manjših ob sredi cerkve na nasprotnih stranskih korih, in pa vélike orgle na glavnem koru, ki so v resnici orjaško delo. Te orgle imajo 38 izpremenov in 3 klavijature. Izdelal jih je neki Sommerholzer 1737. I. — Zvonike ima cerkev tri. Stranska zvonika služita le v olepšavo vnaujega cerkvenega lica, a srednji, dokaj višji, ostanek je prejšuje stare
cerkve ter ima streho gotiške oblike. V tem zvoniku visi sedem zvonov, ki so bili 18311. 1. od zvonarja Gugg-a na Salcburškein vliti, ter kažejo, koliko so storile radodarne roke pobožnih vérnikov na tem svetem kraji Mariji
TO	y.TWA yigvii'ùw^v. ttd kjuMji&t ftV. watÀ, Và '.va.
Hrvatsko, največje mesto na Dolenjskem — NovomestoaliRudoltovo.
? Sezidano je ob kAlmci na levem bregu Krke, ki ga obliva v pólukrogu ter daje lako mestu podobo pólotoka. Mnogi rodovitni in s trtami obraščeni hóimci s prijaznimi seli in belimi cerkvami dajö kaj prijetno lice okolici, katero proti jugovzhodu oklepajo precej visoki Gorjanci znižujoč se polagoma proti Krki.
Kakor drugim mestom takó se tudi Novomestu prilastuje velika staro-davnost. Valvazor pripoveduje, kakor so mu sporočili „mestni očetje/ skli-covaje se ua neko staro Koroško kroniko, da je stalo tu že za časa Rimljanov mogočno mesto „Nova" ali „Neostaziji." Za časa rimskega cesarja Deeija je bila baje tu rimska posadka, ki je napadla Gotskega kralja Kniva (Chnimhiaga), ki se je pomikal po Savskej in Krškej dolini proti Hrvatskej, premagala ga ter podila preko Bosne do Nikopola. — Ko je drl 451. leta hunski kralj Atila preko Štirske proti Emoni, oblegal je njegov brat z manjšim krdelom Huuov to staro rimsko mesto ter ga hudo stiskal, a ni ga obvladal. Ko je pa Atila razrušil iu pokončal Emono, združil se je z bratovo četo ter tudi to mesto pokončal. Tudi se pripoveduje, da je imel tu svoj dvor kralj vzhodnih Gotov Ditrih ali Teodorik Bernski, in da se je mesto razprostiralo do pogorja, kjer stoji Hmeljniški grad. — Razumi se, da je to le ljudska pravljica, kajti ne nahaja se nikakov sled, da bi bilo v tej okolici stalo kako staro rimsko mesto. Ker so pa imeli Rimljani že za časa cesarja Avgusta sedanje Kranjsko v svojej oblasti ter so v 4. stoletji bolj nego kedaj utrjevali meje proti navalu selijočih se narodov, mogoče je, da so si na tem kraji kot prehodišči postavili kako neznatno trdnjavo.
V srednjem veku je stal tu že gradiček, ki je bil last 1138. I. ustanovljenega Zatiškega samostana. Okolo tega gradiča so se tokom časa naselili ljudje in to tem raje, ker so imeli proti severu v 6nih nevarnih časih varno zavetje v bližnjem že 1223. leta jako utrjenem gradu Hmeljniškem, a proti jugozahodu jih je varovala globoka Krka iu jako trdni Mebovski grad. — Da so bili posestniki Mehovskega gradd že v 12. stoletji mogočni, razvidi se iz tega, da je napadel 1198. leta Albreht Mebovski Ogerskega kralja Belo, premagal ga ter si prisvojil nekaj na meji ležečih posestev. Pozneje je bil grad Celjskih grofov. Ko so se 1515. leta spuntali kmetje po Kranjskem in razrušili mnogo gradov, dobili so tudi ta grad v pest, pometali prebivalce raz zid v dan 15. avgusta in zapalili poslopje.
v čast in slavo.
J. T.
Zgodovinsko - iuestopisni obrazci.
(Bpisuje P. F. 11.)
VIII. ITovomesto.
Avstrijski vojvodi iz Habsburške rodovine so si prizadevali, da združijo razkosano Kranjsko v jedno celoto ter južno marko utrdé. Nadvojvoda l(u-dolf IV. (1360— 05) si je prvi stavil ta smoter, da-si so še le njegovi nasledniki dosegli to. Zato je podpiral prošnjo Ortenburškega grofa Otona, ki je prosil cesarja Karola IV., naj mu pošlje nemških naselnikov ua južno marko. Cesar je poslal 300 pregnanih, upornih družin Frankov in Tiringov. V svojej novej domovini so si postavili lesene koće : sosedni prebivalci so jih zatorej zvali „kočarje," od tod ime „Koćcvarji." Rudolf IV. si je sam iz istega uzroka prizadeval, da si prisvoji kaj posestev v južnej marki ter sezida primerno trdnjavo. V ta namen je zaménil z Zatiškim opatom Petrom svojih 20 posestev v Stepanskej vasi v Trebanskej župi (fari) iu pa desetino od 81 kmetij v Šmiriji za že omenjeni gradiček in pa nekaj posestev v Ločini iu Bršijinu. Lega tega kraja se mu je zdela pripravna, da postavi tu primerno trdnjavo, ki bi mu varovala ne le že pridobljena posestva nego tudi óua. katera si je mislil še pridobiti. Zategadel je postavil okolo gradiču ljudem po okolici raztresenim bivališča ter novej naselbini podelil v dan 7. aprila 1305. leta — v ponedeljek po cvetnej nedelji — mestne pravice in zaukazal naj se novo mesto po njem imenuje „Rudolf s w ert" (Rudolfovo). A uatod je zval uovo naselbino le „Novomesto;" iu to imé se bode v narodu tudi ohranilo, dokler bode mesto stalo. — S tem je nadvojvoda Rudolf pripomogel, da je Kranjska postala malo ne skozi celih 20U let močen jéz proti navalu Turčinov, in da so si naši pridedi v zgodovini turških vojski pridobili neminljivih zaslug za otetbo krščanske izobraženosti in vere. A Novomesto je bilo brambovcem središče in varno zavetje.
Ustanovitelj Rudolf IV. je podaril mestu razuib pravic, kakor: daje imelo glas pri stauovskih zborih, pravico sekati les v Mehovskem gozdu, pašo v kačjem Ertu ter pravico krvave sodbe in pregnanstva dve uri hodi na okolo, od Krke do potokov Lešuiee iu Prečnice in do vasi Kamenic in Zdiujevasi. Pozneje so mestni očetje to pravico kazali s tem, da so objézdili okolico vsako leto ter streljali s topovi. Ta navada se je bila ohranila do 18(18. leta. Tudi mestni grb iu pečat imata podobo ustanovitelja Rudolfa IV. sedečega na ža-metastej blazinici, na desnej s tremi sol nei in ua levej s tremi pólumeseci, držeč v desnej cesarsko jabolko s križem, v levej pa vihrajočo avstrijsko zastavo, iu z vojvodskim klobukom ua glavi. Imé svojega ustanovitelja je obdržalo mesto do 1783. leta. A tega leta je dobilo mesto vsled dvornega ukaza v dau 1. septembra uradno imé „Novomesto" (Neustadtl.) Leta 1865. je godovalo mesto z ljudskimi veselicami svojo petstoletnico.
O tej priliki je presvitli cesar podelil mestu njegovo prvotno imé.
Kraj, kjer se zdaj razprostira prijazno mestice, zval se je pri „sv. Autoun v gozdu." Stala je namreč tu cerkvica sv. Antona puščavnika. Ker jej jo bila v 17. stoletji prizidana kapelica sv. Florijana, imenovala se je pozneje sploh cerkev sv. Florijana. Za časa Francozov je bila cerkev zaprta in je služila za shrambo sob' ; pozneje je bila v njej dekliška šola ; a letos se je podrla, da se ua tem kraji sezida uova dekliška šola. To poslopje je bilo jedno uujstarejših.
Novoustanovljeno mesto se je kmalu zelò povzdignilo. Bilo je zelò obljudeno in imovito. Trdno, močuo mestno obzidje, kakor tudi trdui gradovi
po okolici so ga čuvali sovražnika. Zategadel so imeli trgovci tù svoje zaloge Mag;l in žita. Graničarji so dobivali tit svoje plače in druge potrebščine ; zaradi tega so tudi vojaški poveljniki in uradi v mestu bivali, kar je dajalo mestu mnogo dobička. Še večji dobiček je dajala mestu trgovina z dolenjo Ogersko. Vse te in jednake okolnosti so pripomogle, da se je bilo mesto jako hitro povzdignilo in razcvetelo. A žalibog le kratek čas je mesto uživalo to blagostanje. Kazne nezgode so bile vzrok, da je koncem 17. stoletja malo ne popolnem oubožalo.
Mesto je bila svojina avstrijskih nadvojvodov. A tudi Celjski grofi so imeli tu obširna posestva okolo mesta, takó med drugimi tudi Mehovo in posestvo, katero je pozneje cesar Maksimilijan I. podaril kot nstanovnino novomeškemu kapitelnu. Celjski grof Herman 11. jih je 1421. leta zapustil svojemu sinu Frideriku. Po njegovej smrti so pripadla avstrijskim vojvodom.
V slovenskej marki so bili Celjski grofi najmočnejši ; bali se niso niti avstrijskih vojvodov. Ko se je vnel prepir med avstrijskima vojvodoma Friderikom, poznejšim rimsko-nemškim cesarjem, in njegovim bratom Albrehtom zaradi razdelitve dednih dežel, vdeležila sta se tudi Celjska grofa Friderik iu Dlrik prepirov. Ker ju je bil razžalil Friderik, ki ju ni bil pripoznal knezom, katero čast jima je bil podelil cesar Sigmund, pristopila sta k Albrebtovej stranki. Leta 1435. sta z vojsko napadla in oblegala mesto. A meščani so hrabro odbili vse napade in naskoke ter pomorili mnogo sovražnikov. Za to zvestobo in hrabrost je dobilo mesto pravico pečatiti uradne listine z rudečim pečatom, kar je bilo v čnih časih posebno odlikovanje.
Več nezgodo nego v homatijah s Celjskimi groti sta pa trpela mesto in okolica po krutem Turčinu osobito v letih 1429, 1469, 1492 in 1547.
teta 1431. ali 1429. kar je bolj veijetno. prilomasti kacih 8000 turških roparjev, kaj predrznih ptičev preko Metlike proti Novomestu. Kranjski deželni glavar Dlrik Senk Ostrviški in koroški deželni glavar Stepati grof Montfort sta bila <5ni čas s svojim izspremstvom ravno v Ljubljani. Ko zve kranjski deželni glavar žalostno novico, skliče plemenitaše, da se posvetujejo, kako ustaviti se krutemu Turčinu in stiskano Novomesto rešiti iz njegovih rok. Sklenili so, da jo nemudoma udarijo na sovražnika. V naglici sta zbrala oba deželna glavarja 4000 mož, v treh dneh zagledata sovražnika pred Novomestoin. Ljuto klanje se prične, zmaga omahuje, naposled vender opešajo Turki, ker so bili kristjani pogtimnejši in so njih topovi naredili divjakom mnogo kvare. Polovica Turčinov je obležala na bojišči, plen in rop je prišel našim v oblast.
Leta 1492. so pridrli Turčini zopet pred mesto ter skušali na vsak način mesto v pest dobiti; zategadel ga oblegajo in naskakujejo z vso silo; a hrabri brambovci odbijč vse napade. Turčin je moral s krvavim nosom odlaziti od mesta. Zato so po okolici toliko Itnje divjali. Grozne reči pripoveduje Valvazor o turškej krutosti. Požgali so trge in vasi. razrušili bivališča; morili brez-orožne može in žene, nežne otroke in sivolase starčke so nabadali na kole ob piotili ali pa butali ž njimi ob zidovje, da so se možjani razlivali po tleh, pomorili so vse, kar jim je prišlo pred oči ; zale in imenitnejše žene in može so pa kakor pse vezali in tirali s seboj v sužnjest. — Leta 1547. so prilo-mastili Turki dvakrat pred mesto, morili, požigali in pustošili po okolici. Zatlnjič je bil Turčin pred mestom 15t>3.1. Herbert Turjaški se je tu turškej
vojski nasproti postavil ter jo zapodil proti Kostanjevici, kjer je bila popolnem pokončana.
Večjo nezgodo nego divji Turčini so naredili mestu štiri veliki požari. Leta 1574. je pustno uoč ogenj vpepelil celo mesU) ; samo nekaj bolj oddaljenih poslopij je ostalo. Nekaj let pozneje (1583) so pogorela še ta poslopja z čnimi vred, ki so se bila novič postavila. Leta 1605. je zgorelo v mestu nad 60 hiš, in 16(54. L je mesto drugič do čistega pokončal ogenj. O tem požari je pogorel tudi frančiškanski samostan s cerkvijo, v katerej se je pokvarilo mnogo starinskih spomenikov.
Tudi kuga je mestu mnogo škode naredila. Leta 1578., posebno pa še 1500. 1. je pobrala ta strašna šiba božja toliko meščanov, daje bilo po mestu videti, kakor bi bilo vse izmrlo; po trgu je vzrastla tako velika trava, da bi se bila lehko kosila. Vsaj tako poročajo stari kronisti. Tudi 1625. leta je pomorila kuga nad 400 ljudi.	(Konec prihodnjis.)
— X-
¥Vrh hruikovega drevesa.
i li jesen prijetna? Jesen s kozolci polnilni zlate pšenice in srebrne rži, J-ff bagrčne ajde in dišeče detelje? Jesen s požetimi njivami, kjer plahi Š zajec bega po rosnem plevelu ob jutraujej zóri? Jesen s svojimi gozdi, j ki se v njih mračno jelševje loči od rumeneče bukve in breze ? Jesea ua sadnem vrtu, kjer plod pri plodu zori, rumeni, rdi, liči se in loči od listja rumeno nadahnenega od diha jeseni? Dà, sadui vrt, koliko srečnih dni smo preživeli pod tvojo blagodejno senco! In koliko let, v katerih duša-golobica ni znala za žal uiti bòi ! Ali dnevi jasne sreče so prešli, in ostane spomin, lep spomin na óne prijazne dneve!
Pravo življenje na sadnem vrtu se je pričelo nam otrokom še le tedaj, ko je kosčeva neusmiljena kosa nežno otavo položila v redovke in ko so grablje vele brke pobrisale gladkim dolinam raz lice. Zdaj smo se spravili otroci in z vrtov više ležečih valili na tla poletela jabolka in hruške po bregu v dolino, kjer smo jih potem skladali v kupce, nadevali v škundre iu nosili domóv. Ali preobilo dela je čakalo šibkih rok, kadar so hlapci na ramah prenašali lestev od drevesa do drevesa, spenjali se v vrh in od tam sipali pisanih plčdov težak roj. lrže samosrajčuika ine je gnalo plaziti se na drevo in samozadovoljno sem čepel na veji, kadar se mi je posrečilo splaziti sa tako visoko, kamor lehko doseže pes postavivši se ua zadnji nogi. No, ko smo dobili hlače in mogli plezati po golem deblu do prvih vej in od ondot po vejah okolo debla v vis, tedaj je veselje vzkipčlo. in v resnici, preprijetno je čepeti vrhu visocega drevesa!
Včdi, ti si mlad, živ, okreten, vesel življenja in sam sebe vesel. Sediš vrhu drevesa, gologlav, saj se je klobuk zapld ob vejico, zletel malo na stran in potem se vrtil zaletujoč se ob veje proti tlom. Veter popihne ..... poigri se s tvojimi lasmi laskavo iu ljubko, zlije se skozi odpeto srajco (odpela se ti je samolastno, ko si plezal gori) po znojuem truplu in te prijetno boža. Ti sediš in gledaš .... S teboj jeduake visokosti je cerkveni zvonik
videü, smijoč se in kimajoč pozdravljaš srboritega petelina, zavrtivšega se proti tebi. Krog zvonika se razprostira pokopališče, zablesti ti nasproti križ, ki pod njim spava tvoj otec. tvoj sladki bratec, predobra tvoja sestrica .... Prijazni obrazi ti lete mimo duha in solza ti sili v oko . . . Obrni ga proč: poglej tam nad grapo domači temni gozd, glej, kragulj se vrti tam nad pašnikom, vozi se, vozi veličastno, spušča se v niz, a potlej zopet k višku ter vozi se, vozi po vzdnhu .... 7a gozdom vstajajo griči, malo sineč a zadaj
za njimi se pomaljajo gore odete z višujelkasto-sivo tančico.....Veselo ti
je vrhu. Ponosno ti tolče sree v prsih, ko z visočine zreš na kmetiča gomazečega z vozom po poti globoko pod teboj. Radostno vpiraš oko na belo, domačo hišo, ki po njej žarko solnce r&zobeša svillejše iu temnejše preproge. Po strehi pohajkuje tropa golobov; obstajajo, malo pogolčč in — sl'rč4. (ìlej, svignili so mimo tebe, za perot bi lehko jeduega zgrabil ... A to žgoljeuje okolo tebe: zdaj spredaj, zdaj zadaj, zdaj uprav nad glavo? Ne vidiš li, kako pluje še više od tebe, ravno kar je prestrigla ta tropa kolobar modrega dima, nabirajočega se nad rodno ti hišo, glej, švignila je nizko ob polji in zopet vznesla se .... Oj ueumorue, prijazue lastavice! Ne ostavljajte nas, slamnatih naših krovov, našega uboštva iu radosti naše!
Aj, ljubko, prijetno in veličastno ti je vrhu dreveBa! Pod teboj se razprostira domača zemlja, po njej hodijo znanci iu če hočejo pogledati, kdo tiči ondu gori visoko, stavijo roko na čelo in dolgo zrč ua tebe ... a ti s^ jim lehkoživo, prijazno nasmehivaš. Ondu le je tvoj mladi prijatelj, čegar srce je prirastlo k tvojemu, z& plotom šumi, ne upa si na ptuj vrt, utrgaj hruško pa mu jo vrzi .... Leti ua pošev, pade mu oj! ua roko, lehko
vzklikne, pobira jo tvoj prijatelj......Ljubo ti je v visočini: polj u bij u
te solnce, veterc se igra s teboj in vse na okolo je globoko, globoko pod teboj . . . Vedno 6i secfef tu iu zri ... . Kak pogled po vrtu!" .Va desnici se ti smejčka rujno lice jabolkovo, od levice ti ponuja hruSka-soseda vejo pi-, sanega sadja. In povsod na okrog po širocem vrtu blesté plodovi obsevani od zlatih solnčnili žarkov in seuca in loč plešeti po gladkih, pokošenih tleh, Ljubko je, ljubko vrhu visocega drevesa !
Cuj, kaj je zahruščalo v tvojem obližji ? Porecelj, ki si nauj opiral desno nogo, odlomil se je in z hruščem leti na tla. Lehak mraz ti zagomazi po hrbtu in sapa poneha za trenotek. Spomniš se, da nisi v visočini domi, ko svobodna ptica, spomniš se posla svojega. Posadiš nogi na zanesljivo vejo, krepko se oprimeš vršiča, zbere! moči, potreseš, postojiš . . . kako šumi p<) listji, kako bobni po tleh, globoko doli po tleh.....
Zlezel si z drevesa, vsa tla rumeué in rudó, ni prostora, kamor bi stopil ... . Spustiš se v kraji ua travnato volno, odbereš si mehko počivališče, polno hruško, in počasi srkaš ujen sladki s8k. Pod hruškovim drevesom pa mrgoli pobiračev, a ti oddihaš, oddihaš ! —	Jo*. GratUèan.

Eratkočasnics.
*	Učitelj: Iz tega, kar vam sem zdaj razlagal, veste, da je zemlja okrogla in da na nasprotnej strini od nas tudi ljudje prebivajo. Ako bi tedaj tukaj, kder smo zdaj mi. luknjo skozi zemljo izvrtali, kje bi prišli na dan? — Učenec: „Pri luknji."
*	Mati so očetu kos mesa shranili in ga na cinastom pladniku v peč dejali, da bi gorko ostalo. Kadar oče domóv pridejo, gre hčerka v peč po meso; ali kako se začudi, ko najde rnesó, a pladnika ni nikjer, ker se je v vročini raztopil. Ker hčerka tega ni vedela, prinesla je meso, rekoč : rMi imamo zelò pametno mačko, ker je očino meso pustila ter samo pladnik snedla."
*	Nek vrvar pošlje v lekarno po strupa, s katerim je nameraval podgane ostrupiti. Lekar, boječ se, da bi se vrvar ne ostrapil, ni mu hotel dati strupa. Za nekoliko dni je lekar potreboval vrvi ter pošlje po njo k istemu vrvarju, kateri je od njega hotel imeli strupa. Vrvar mu poroči, da mu vrvi ne more poslati, ker se boji, da bi se lekar ne obesil.
Prigovori.
Prave prijatelje skušam« lt> v nesreči. Med pravico in krivico ni srede. Kar sc ue stori, se ne izvé. Kakor se posojuje, tako se vračnje. Kakor si kdo postelje. tako bodo ležal. Lažuiku se resnica ne verjame. Vsaceinn se svojo najlepše zdi. Mladost je noróst, starost je slabost. Človek se udi, dokler živi. Na vsem svetu se vse dobi. Hiša razdeljena razpada kakor zapuščena.
Uganke.
1)	Kje se zbira največ lisic in xajcev y
2)	Komu je najbolj varno skrivnosti »-upati?
S) Kdo pride za prvim človekom v cerkev ?
4)	Kaj jp mački najbolj podobno?
5)	Cesa solnce nikoli ne o bei je?
(!) Kako visoko je do nebes?
7)	Nima srca. n*1 prca. pa le pn sv*to kntrea. Kaj je to?
8)	Kaj na njivi manjka, kadar je orač le vse i zpoto vil in domóv odšel ?
9)	Kuj jp to : Norec, ki norca delu. W po lesti tolče, nima telesa in ne dui,, j.» le mojo živino straši?
10)	Na kaj se voznik najbolj zanaša, kadar mu konji uideju?
(Odgonetke uganuk v prihodnjem Urin.)
Odgonetke ugonek v .9. „ Vrt/f-vem'* Udu.
1. Iz prazne; 2. Drevó; y. Z jezikom-, 4. Kadar je nad njimi led ; 5. Iz praznega ; 6. Svetilnica v cerkvi; 7. Pajčevine.
Računska naloga.
Kako moraš zapisati vse številke od j e d ti p do dese t, da je vsota (suma), ako številke sošieješ. ravno sto.
(ReSitov in lm ona reSiloev v prlhodnjoin Hrtu.)
IJMnicn. 6g.: A. A. P. n« D. : VaBo povo»t
I prinesemo prihodnjič. — DovojAn : Za dane» ni liUo I mojjoče. — B. S. : Knjiiico „Sreča t XearOèt" «rao 1 dali na Dunaj I rodali e elegantnimi korii-atni tor rnlja knjiga «amo 110 lir. b poAnino G"i kr. Prosimo, da Jo priporočate v Vaših krogih.
Vse one naše čast. gg. naročnike, kateri nam naročnine še do zdaj niso poslali, prosimo najuljudnejše, da svojo dolžnost store, ker drugače stno primorani jim list obustaviti, ako se nam naročnina do 20. dne meseca oktobra ne dopošlje.
Zatozmiifvo W'rtéevM,"
„Vrtee" lihaja 1. dntS vaacega meseca, in stoji «t rse leto 2 gl. «0 kr.; sa pol leu 1 gl. 30 kr. Napi«: Uredn iÄtvo „Vrt6evo," mestni trg, Ite». » ▼ Ljubljani (Imbach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.