List 12.
Gospodarske stvari.
Stara pesem, katera pa se zmirom nova
ostane.
,,Novice'' so morebiti uže stokrat razkladale neko stvar, o kateri bi se soaelo misliti, da je vsakemu kmetovalcu popolnem znana in sicer tako, da ne bi bilo kreba ne besedice več o njej govoriti. Ta stvar je namreč, kako ravnati z gnojem in gnojnico, da gospodarju dajeta tisti dobiček, ki ga v sebi imata. In vendar ne bi mislil človek, da o tej reči, o kateri se je že toliko govorilo in pisalo, je se smirom govoriti in pisati treba. Ta potreba se dd prav dobro dokazati s tem, da, kdor ne verjame, da je res tako, naj le gre pogledat gnojišče v to in uno vas. Mar-sikater dober gospodar suče in suče v roki krajcar, predno ga izdd, pri gnojišču pa zapravlja vsako leto veliko veliko goldinarjev, ki bi mu lahko dotekali v DJegovo kašo.
In kako to? Vsak gospodar to ve, da tem več bo pridelal, čem več ima gnoja in čem boljši je^gnoj; se ve da o vremenskih nesrečah ni tu govora. Cem veči in boljši so pa pridelki, tem več se iz njih skupi. To pa vse se more doseči le z umnim ravnanjem gno-jiača.
Pred vsem naj skrbi gospodar, da mu ne ena kapljica gnojnice po nemarnem ne odteče — gnojnice — pravimo, kajti ona se po pravici imenuje „zlato kmetij-Btva'^ Kos mesa, če je preveč razkuhano, nam zato ne diši, ker je presuho, tudi je tako meso kot živež oaanj vredno, ker vse, kar je tečnega v njem, je v juhi ostalo, katera je potem okusna in tečna postala. Kako bi se smejali takemu človeku in ga za norca imeli, ki bi tako močno meseno juho proč zlil in le ostale suhe btrene mesa vžival!
Je li morebiti kaj drugače z gnojnico? Ce hoče letev na polji plenjati, morajo rastline v zemlji živeža aajti. Ta živež obstaja iz mnogoterih snov, katerih se rastlina more navzeti le takrat^ ko so raztopljene, kakor je sol raztopljena v vodi.
Res je, da tudi trdi gnoj ima redivne soove v sebi, a nima jih toliko, kakor jih ima gnojnica. Razen tega pa so v gnojnici vse redivne snove tako pripravljene, da jih rastlina kar naravnost povžiti more; tako pa ni trdi gnoj, ki mora še le sgnjiti in sprsteneti, da ga rastlina v-se  vzeti more.    Kdor  pusti,   da  gnoj-
nica odteka, je podoben onemu , ki dobro juho proč vlije, suho meso pa, ki je brez soka in moči, povživa. Zato napeljujejo umni gospodarji gnojnico v jame, katere je ne spuščajo v zemljo in so narejene zraven gnojišča ali pa pod gnojiščem; s tako nabrano gnojnico polivajo potem večkrat gnojni kup.
C® se gnoj na gnojišči večkrat s gnojnico poliva, se s tem polivanjem obvaruje prehitrega trohnenja, »raven tega pa dobiva s gnojnico vse tiste redivne snovi, katere ona v sebi ima.
Gnojnica se lahko na gnojišče poliva z korcem, se bolje pa z gnojnično trombo (pumpo), o kateri so tudi „Novice'* uže večkrat govorile.
S tem, da se gnojnica varuje in z njo gnojni kup poliva, pa ni še vse storjeno, da ima gospodar kolikor mogoče velik dobiček od svojega gnojišča. Treba je tudi, da se gnojni kup dobro napravi. Morebiti se bo kdo smejal, ko bode to bral, in vendar ni prav nič smešnega o tem, kajti na pravi razmeri gnojnega kupa je veliko ležeče. Gnojni kup naj je zmirom trdo skupaj stlačen, da ga sapa od strani prehitro ne osuši; to se dd lahko s tem narediti, da se kup na straneh močno z deskami potolče.
Tudi je na to gledati, da se gnojišče na dvorišču na pravo mesto postavi, to je, bolj v senco, kjer ga solnce celi dan pripekati ne more. Nespametno bi pa tudi bilo gnojišče napraviti pod k a po m, kjer se preveč spjra in se mu tako veliko gnojne moči jemlje.
Se nekaj je treba omeniti in to je tisti smrad, ki je gnoju lasten, in ki ga kemikarji amonij a k imenujejo. Beseda amonijak je našim kmetom neznana^ al dobro znan je kmetu in mestjanu smrad, ki iz gnoja puhti in je njegova naj bolj a moč. Da gnoju ne uide ta moč, priporoča se že od nekdaj potresati gnojni kup s mavcem (gipsom), ki ima tako moč do amonijaka, da ga cel6 malo iz njega bežati more. Komur pa mavec ni pri rokah in ima šoto, ta naj s šotnim drobom potresa gnoj in obvaroval ga bo zgube amonijakove, kjer ni ne mavca ne šote, dobro služi tudi prst.
Konečno le še nekaj. Ni dobro, če je gnojni kup previsok, kajti na takem kupu se ne dela enak gnoj; ko je namreč gnoj spodej že ves izgnjii in strohnel, je na vrhu kupa še ves frišen in ne podeian. Da tako različni gnoj na njivo prepeljan ne gnoji enakomerno^ to se razume samo po sel