135 2020 Ko zapoje kovina: nastajanje muzejske razstave o tisočletjih metalurgije na Slovenskem Malokatera prelomnica v zgodovini je prinašala tako epohalne posledice kot odkritje kovin. Homo sapiens je ta korak napravil razmeroma pozno – na Zemlji prebiva približno 300.000 let, toda zven ko- vine ga spremlja šele kakih deset tisočletij. Vseeno je iz perspektive visokotehnološke družbe 21. stoletja še bolj očitno kot kdaj koli poprej, da si skokovitega ra- zvoja civilizacije ne bi bilo mogoče predstavljati brez spretnosti obdelovanja kovin. Rojstvo metalurgije je torej pomenilo ključni mejnik v človekovem osvajanju planeta. Ustvarjalnim umom je odprlo malone neizčrpne možnosti za sno- vanje izdelkov in izumov, ki jih ne bi bilo mogoče udejanjiti v surovinah, lažje dostopnih v naravi, de- nimo kamnu, lesu, kosti ali roževini. Hkrati je vabi- lo k raziskovanju, urjenju abstraktnega mišljenja in iskanju še nikoli videnih rešitev – kajti razen redkih izjem večine kovin v naravi ne najdemo v samorodni obliki, temveč jih je treba šele pridobiti iz rud. Zapleteni delovni postopki od taljenja rude do preoblikovanja v uporabne surovine, polizdelke in Po razstavah končne produkte so v predstavnem svetu prazgodo- vinskih skupnosti sprva mejili na magijo. Toda skozi stoletja inovacij in stranpoti, s prenašanjem izkušenj iz roda v rod in vse bolj veščim obvladovanjem ko- vin so se čarodeji izurili v mojstre, z znanstveno in industrijsko revolucijo pa nazadnje v znanstvenike oziroma inženirje. Metalurško znanje je postalo eden od temeljnih gradnikov, ki so človeštvu omogočili, da seže onkraj meja Zemlje v neznane globine vesolja, vseh potencialov tega razvoja v prihodnje pa si ta tre- nutek morda niti ne drznemo slutiti ... Kakor koli že – tako široka, vabljiva in povedna tematika se zdi sama po sebi odlično izhodišče za sis- tematično preučevanje, morda tudi ambiciozno raz- stavo. Zato bržkone ne preseneča, da je v letu 2019 navdihnila obsežen avtorski projekt v Narodnem muzeju Slovenije z nekoliko poetično izbranim na- slovom Ko zapoje kovina – tisočletja metalurgije na Slovenskem. Od prvih zamisli do oblikovanja delovne ekipe Resnici na ljubo to ni bil edini razlog, zakaj smo se v osrednjem slovenskem muzeju sklenili posveti- ti zgodovini metalurgije. K tej odločitvi je bistveno Izsek iz razstavne dokumentacije (© Sanja Jurca Avci, Tomaž Budkovič). 136 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 prispeval še en dejavnik. V letu 2019, ko je Univerza v Ljubljani slavila stoletje delovanja, se je na Oddel- ku za materiale in tehnologijo Naravoslovnotehni- ške fakultete v Ljubljani porodila zamisel, da bi bilo ob častitljivem jubileju vredno posebej opozoriti na ustanovitveno vlogo tehniških strok. Tehniška fakul- teta je bila namreč ena od petih izvornih članic Uni- verze, pod njenim okriljem pa so predavali tudi me- talurške predmete. Skupaj s stoletnico Univerze, ki je danes ena od osrednjih in vodilnih znanstvenorazi- skovalnih ustanov v državi, smo se torej spominjali sto let študija metalurgije in hkrati osemdesetletnice delovanja metalurškega oddelka. Želja po obeležitvi okroglih obletnic kot prilož- nosti za javno promocijo metalurškega poklica in tra- dicije bi se lahko udejanjila v različnih oblikah. Da se je naposled utelesila v podobi muzejske razstave, ni naključje, temveč precej logična posledica že dodobra uhojenih poti. Oddelek za materiale in metalurgijo z Narodnim muzejem Slovenije že vrsto let pove- zuje tesno sodelovanje, ki ga je spodbudila potreba po poglobljenem preučevanju tehnološko zanimivih predmetov kulturne dediščine. Kljub številnim pio- nirskim težavam, s katerimi smo se soočali na začet- ku, so rezultati tega izrazito interdisciplinarnega dela danes vidni na različnih ravneh – od kopice uspešno realiziranih raziskav ter domačih in mednarodnih objav do vključevanja arheometalurških tem v štu- dijski proces in promoviranja naravoslovnotehničnih ved skozi muzejske medije. Posebno vprašanje je bilo, ali zmoremo ta duh sodelovanja in ustvarjalni zagon preliti v tematsko razstavo. Ta naj bi bila dostojen pomnik jubileja Uni- verze v Ljubljani in študija metalurških ved, a njen končni cilj je vendarle segal dlje od golega obeleževa- nja prazničnih jubilejev. Da bi lahko uspešno nago- varjala širšo javnost, bi morala biti tudi v muzealskem smislu celovit, privlačen, vsebinsko in estetsko dovr- šen izdelek. Obiskovalcu naj bi predstavila bogato metalurško izročilo na Slovenskem od najzgodnej- še dokumentirane preteklosti do dosežkov sodobne industrije, šolstva in raziskovalnih ustanov. Razstavo naj bi pospremila tudi dvojezična znanstvena mono- grafija. Pobuda Oddelka za materiale in metalurgijo za tako ambiciozen razstavni projekt je v Narodnem muzeju Slovenije naletela na zelo pozitiven odziv, a je vendarle sprožila tudi nekaj previdnih pomislekov. Že vnaprej je bilo jasno, da razstava takšnih dimen- zij zahteva velik finančni in organizacijski vložek, pa tudi tesni časovni roki so vzbujali precej skrbi. O za- misli za tematsko razstavo o metalurgiji smo se prvič pogovarjali poleti 2018, toda otipljiveje se je izobli- kovala šele v jeseni, ob pripravi delovnega programa za naslednje leto. In tudi odtlej je moralo preteči še nekaj mesecev, dokler januarja 2019 nismo dokončno določili jedra avtorske skupine, sestavljene iz sode- lavcev Oddelka za materiale in metalurgijo Naravo- slovnotehniške fakultete v Ljubljani in Narodnega muzeja Slovenije. Poleg vodij projekta, prof. dr. Petra Fajfarja in dr. Tomaža Lazarja, je vključevala še prof. dr. Jožefa Medveda, dr. Jerneja Kotarja in Gašperja Oitzla, mag. Oblikovanje razstavne postavitve smo zaupali izkušeni ekipi, s katero smo v preteklih letih že večkrat plodno sodelovali. Prostorsko interpreti- ranje vsebin je vodila Sanja Jurca Avci s sodelavcem Tomažem Budkovičem, za grafično oblikovanje pa je poskrbela Dolores Gerbec. Eden od mnogih primerkov kovaške umetnosti iz depojev Narodnega muzeja Slovenije – hrastov list, izdelan po postopku kovaškega varjenja in ročnega kovanja (NMS, foto: Tomaž Lazar). 137 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 Razstavni koncept Snovanje vsake muzejske razstave prinaša mno- žico izzivov. Za začetek je treba določiti temeljno rdečo nit razstavne pripovedi. V danem primeru se nam je ponudila skorajda sama od sebe: metalurgi- ja na Slovenskem živi že skoraj šest tisočletij, večji del te dolge dobe kot eden ključnih stebrov gospo- darstva in tehnološkega razvoja. Toda za razliko od klasičnega muzejskega pristopa namen naše razstave ni bil ponuditi zgolj zgodovinskega sprehoda skozi zapuščino tistega, kar je nekoč bilo, temveč izročilo preteklosti nadgraditi s pregledom kovinarstva v se- danjosti in nakazati smeri, po katerih bomo stopali v prihodnosti. Potreba po aktualizaciji tematike in njenem vpe- tju v žive družbene kontekste se je zdela toliko večja, ker smo želeli z razstavo promovirati tudi zanimanje za metalurgijo in z njo povezane karierne poti. Tu se namreč v Sloveniji spoprijemamo z nehvaležno dilemo: v metalurških dejavnostih je danes zaposle- na približno desetina aktivne delovne sile, ki ustva- ri 8,5 % BDP. Čeprav se na tem področju ponujajo številne priložnosti za zaposlitev in odlični obeti za nadaljnji vzpon panoge, metalurški poklici še vedno veljajo za deficitarne. Zanimanje zanje med mlajšimi generacijami sicer spet postopoma narašča, a za zdaj še prepočasi. Tako se na trgu delovne sile še vedno soočamo s perečim pomanjkanjem šolanih strokov- njakov. Morda tudi zato, ker se metalurgije vztrajno drži zloglasni sloves zastarele, tehnološko zaostale in ekološko sporne »težke industrije« – čeprav ta izrazi- to negativna podoba že vsaj nekaj desetletij nima več nobene zveze s sodobno realnostjo. Z dozorevanjem vsebinskega koncepta je postaja- lo vse bolj očitno, da bo nastajajoča razstava že zaradi narave delovnih izhodišč in obdelane problematike zasnovana dvodelno. Prvi del pripovednega loka, ki je nastajal v domeni »muzealske« polovice avtorske ekipe, smo posvetili razgibanemu izročilu obdelova- nja kovin, razdeljeno skozi štiri pripovedne sklope: prazgodovina in antika, srednji vek, zgodnji novi vek in »dolgo« 19. stoletje. Metalurškim dejavnostim v slovenskem pro- storu lahko dokumentirano sledimo vsaj od konca 4. tisočletja pr. Kr., ko so prebivalci kolišč na Ljub- ljanskem barju usvojili spretnost ulivanja bakra in se postopoma priučili ustvarjanja vse zahtevnejših izdelkov – predvsem uporabnega orodja, kot so bile denimo sekire. Razmeroma skromnim začetkom je v železni dobi sledil pravi razcvet kovinarstva. Ta je po eni strani sovpadal z odkritjem oziroma izrabo nove surovine – železa, ki se je od 8. stoletja pr. Kr. vsesplo- šno uveljavilo za izdelavo orodja in orožja. Hkrati so domači mojstri razvili obdelovanje bakrovih zlitin do zavidljive ravni in v tem materialu našli celo sredstvo za umetniško ustvarjanje. O tem pričajo bogate ar- heološke najdbe, npr. odkritje več kot tisoč talilnih peči ob prazgodovinski naselbini Cvinger pri Do- lenjskih Toplicah pa tudi v javnosti tako prepoznavni predmeti, kot je slovita situla z Vač. Prepišne dežele na vzhodnem vznožju Alp so v naslednjih stoletjih doživljale korenite spremembe. S prehodom pod rimsko oblast so postale del mogoč- nega imperija in globalnega tržišča, ki je hlepelo po kakovostnih surovinah; med njimi je le malokatera uživala tako velik sloves kot noriško jeklo z obronkov vzhodnih Alp. Vključitev v živahno mrežo trgovskih Vzorčni primerki kos, skovanih v Tržiču v drugi četrtini 19. stoletja (NMS, foto: Tomaž Lazar). 138 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 in prometnih povezav je prinesla številne razvojne priložnosti in perspektive, dokler se civilizacija an- tičnega Rima ni zrušila pod pritiskom zavojevalcev. Njihov prihod je sprva povzročil gospodarsko in teh- nološko nazadovanje, toda v dolgem obdobju krize so bili na koncu položeni temelji novega sveta. Na valovih gospodarskega in demografskega ra- zvoja je slovenski prostor v poznem srednjem veku doživel metalurško renesanso. Ta je bila po eni strani posledica uvažanja svežih znanj iz tedaj najnapre- dnejših kovinarskih središč v severni Italiji, po dru- gi strani pa rezultat načrtnih vlaganj v rudarjenje, gradnjo metalurških obratov, pridobivanje kovin in njihovo predelavo v polizdelke ali končne proizvode. Skokovit napredek je bilo opaziti predvsem na po- dročju železarstva, čeprav je po spletu okoliščin ver- jetno najprepoznavnejši izvozni artikel na svetovnem tržišču postalo idrijsko živo srebro. Obrtno izročilo poznega srednjega veka je ustva- rilo podlago za nastanek številnih delavnic in obratov, ki so se sčasoma razvili v regionalno pomembna go- spodarska središča. Nekaterim se je uspelo prilagodi- ti novim oblikam tržnega gospodarstva in izkoristiti tehnološki napredek, druge je povozil čas. Že prvi val industrijske revolucije je prizadel številne nekdaj cve- toče obrti. Staromodne delavnice so se morale umak- niti modernim tovarnam in velikim industrijskim kompleksom, tradicionalna znanja in postopki pa so sčasoma utonili v pozabo, saj je v moderni dobi stro- jev, inženirjev in znanosti zanje zmanjkalo prostora. Razpad habsburške monarhije je v številnih po- gledih pomenil globoko prelomnico, predvsem pa uvod v dobo »kratkega«, a izrazito živahnega 20. stoletja. Tu smo besedo prepustili soavtorjem iz me- talurške stroke, ki so pripravili prerez dosežkov so- dobne industrije in tehnologije, vse do najnovejših prizadevanj domačih znanstvenikov na področju ve- soljske tehnike, ki jih bo v kratkem okronala izstreli- tev prvega slovenskega mikrosatelita. Ob vseh pretresih, ki so zaznamovali našo pol- preteklo zgodovino, bržkone ne preseneča, da je to obdobje prinašalo neslutene vzpone in padce tudi na področju metalurgije. Komaj si je domača industri- ja v medvojnih letih poiskala nove usmeritve in se prilagodila precej drugačni stvarnosti jugoslovanske kraljevine, jo je spet prehitela vojna kataklizma. Tej je leta 1945 sledil družbeni preobrat, še bolj drama- tičen kot poprej. Izgradnjo socialistične ureditve je pospremilo obdobje pospešene industrializacije, tako iz praktičnih kot ideoloških vzgibov posebej naklo- njeno metalurgiji in težki industriji. V ospredje so se prebili veliki industrijski kon- glomerati, ki so za več desetletij sestavljali hrbtenico jugoslovanskega gospodarstva. Toda številne paradne konje domače industrije je v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja omajala globoka kriza, njihovo usodo pa je zapečatil zlom socialističnega režima. Slovenska osamosvojitev leta 1991 je pomenila uresničitev dol- gotrajnih teženj po lastni državi, vendar je naznanila težke čase za metalurško industrijo. Zaradi izgube nekdanjega domačega tržišča in neizprosne konku- rence v tržnem kapitalizmu so bila nekatera od dotlej vodilnih metalurških podjetij prisiljena zapreti svoja vrata, splošno družbeno ozračje pa je postajalo vse manj naklonjeno stereotipno umazani, zastareli težki industriji. Kljub vsemu je bilo njeno »zdravo jedro« tako trdno, da je preživelo najhujše udarce. Preporod slo- Dva od skupno 59 ohranjenih kompletov žebljev iz najstarejše vzorčne zbirke kroparskih žebljev, kar jih hranijo slovenski muzeji (NMS, foto: Tomaž Lazar). 139 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 venske metalurgije je postal navdihujoča zgodba o uspehu. Panoga, ki so ji nekoč prerokovali propad, se danes uvršča med najprodornejše, izrazito izvoz- no usmerjene segmente slovenskega gospodarstva. A to navsezadnje ni edina pozitivna plat industrijske preobrazbe. Dolgoročno nemara celo pomembnejše posledice je prinesel preskok od nekdanje delovno intenzivne proizvodnje, ki je težko obremenjevala okolje in ljudi, do uvajanja neprimerno učinkovitej- ših in prijaznejših »zelenih« tehnologij, vključno z recikliranjem, ki je sicer neločljivi sestavni del obde- lovanja kovin že od najzgodnejših dob. Kako smiselno in hkrati dovolj pregledno zaob- jeti vse našteto v razstavnem scenariju, je bilo samo po sebi zahtevno vprašanje. Namesto klasičnega kronološkega pristopa smo se raje odločili za niza- nje tematskih sklopov, ki pokrivajo bistvena poglavja sodobne metalurgije v Sloveniji. To so po eni strani materiali, s katerimi ima domača industrija največ opraviti: predvsem železo oziroma jeklo in aluminij, v nekoliko manjšem obsegu tudi svinec, baker, srebro in zlato. Vzporedno s temi nosilnimi temami smo se podrobneje posvetili še tehnološkim vidikom. Največ prostora smo namenili livarstvu in preoblikovanju kovin, posebej pa smo poudarili tudi vlogo naprednih tehnologij, kot sta 3D tisk in metalurgija prahov. Razstavno pripoved smo sklenili s kratkim pre- gledom študija metalurgije na Univerzi v Ljubljani in dosedanjega sodelovanja med Narodnim muzejem Slovenije in Oddelkom za materiale in tehnologijo. Povsem za konec smo prihranili posebno zanimiv in svež dosežek – zgodbo prvega slovenskega mikrosa- telita NEMO HD. Ta izdelek Centra odličnosti Ve- solje-SI, s katerim se bomo Slovenci prav kmalu ena- kovredno pridružili drugim narodom pri potovanju onkraj meja domačega planeta, je v veliki meri plod inovativnih rešitev metalurških strokovnjakov. Tako se zdi primeren simbolni zaključek pripovednega toka, ki obiskovalca popelje po razstavi. Od načrtov do postavitve Projekt Ko zapoje kovina seveda še zdaleč ne po- meni prve muzejske obravnave te tematike. Različ- nim vidikom metalurgije je bilo v Sloveniji posve- čenih že več bolj ali manj ambicioznih muzejskih razstav, predvsem v tistih lokalnih okoljih, ki tradi- cionalno sobivajo s kovinarskimi dejavnostmi. Toda tako celovitega pregleda, ki bi nastal v enakovrednem sodelovanju med osrednjima nacionalnima ustano- vama na visokošolskem in muzejskem področju, do- slej vendarle še ni bilo. Na povsem praktični ravni je izvedba tako kom- pleksne muzejske razstave velik organizacijski in fi- nančni zalogaj. Da smo se z njim sploh lahko spo- prijeli, je rezultat živahne sinergije med sodelujočimi členi. Večino sredstev za realizacijo projekta je prispe- val Narodni muzej Slovenije, in sicer skoraj v celoti iz lastnih prihodkov. Približno tretjino proračuna pa so prispevali Univerza v Ljubljani in številni pokro- vitelji, ki so v projektu prepoznali primerno prilož- nost za promocijo svojega poslanstva. S sponzorski- mi prispevki so razstavo podprli Slovenska industrija jekla SIJ, d. o. o., Impol 2000, d. d., Talum, d. d., Štore Steel, d. o. o., Akrapovič, d. d., LTH Casting, d. o. o., Magneti Ljubljana, d. d., Livarna Titan, d. o. o. in Ustvarjalni nemir: utrinki s postavljanja razstave (foto: Tomaž Lazar). 140 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 Inštitut za kovinske materiale in tehnologije. Poleg vseh naštetih je razstavno postavitev z reprezenta- tivnimi izdelki iz svoje proizvodnje oplemenitila še kopica drugih domačih podjetij. V prvih mesecih leta 2019 so bile priprave na razstavo že v polnem teku. Najožji delovni skupini, zadolženi za izvedbo razstave in spremne monogra- fije, so se v različnih fazah priključili številni drugi sodelavci Narodnega muzeja Slovenije, Oddelka za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fa- kultete, Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete, Akademije za glasbo, Rektorata Univerze v Ljublja- ni, Inštituta za kovinske materiale in tehnologije, Centra odličnosti Vesolje-SI ter različnih domačih podjetij. Skupno bi lahko našteli precej več kot sto posameznikov, ki so vsak po svojih močeh bistveno prispevali k nastajanju končnega izdelka. Tako pisane skupine ni bilo vedno preprosto usklajevati in usmer- jati k skupnemu cilju, vendar je po drugi strani ustva- rila nadvse plodno ustvarjalno ozračje, v katerem so svoje znanje enakovredno združili strokovnjaki raz- ličnih ved. Vnaprej smo se zavedali, da zastavljeni projekt zajema zelo široko tematiko, preobsežno, da bi jo lahko v celoti zadovoljivo obdelali z eno samo raz- stavo. Kako iz množice vsebin in najrazličnejšega gradiva izluščiti najatraktivnejše ali najbolj povedno, je postala verjetno najtežja naloga avtorske skupine. Pri tem seveda ni šlo brez kompromisov, pogojenih z razpoložljivimi sredstvi in prostorom. Da bi lahko nastajajočo razstavo umestili v pri- merno okolje, smo ji namenili največjo in najrepre- zentativnejšo dvorano v matični stavbi Narodnega muzeja Slovenije, atrij s 420 m2 uporabne površi- ne. Žal niti takšna talna kvadratura ni zadoščala za vključitev vseh tem in elementov, s katerimi smo se poigravali v prvih osnutkih postavitve. Toda prostor- ske omejitve navsezadnje ne pomenijo zgolj nepre- mostljivih ovir, saj snovalce razstave spodbujajo, da izčistijo svoje zamisli in jih karseda racionalno vgra- dijo v razumljivo celoto. Ob vseh omejitvah in arhitekturni specifičnosti ima atrij Narodnega muzeja Slovenije kljub vsemu zelo pomembno prednost – zaradi precejšnje višine se ponaša z razkošno prostornino. Zavestno smo jo želeli izkoristiti z umeščanjem večjih scenografskih elementov tudi po navpični osi, nenazadnje zato, da bi obiskovalcu ponudili oprijemljiv vtis o dimenzi- jah hitro razvijajočega se sveta metalurgije, v katerem posameznik navidezno postaja vse neznatnejša figura v senci orjaških proporcev talilnih peči in industrij- skih obratov. Za ponazoritev tega fenomena smo v uvodnem delu postavili najprej avtentično izdelan model prazgodovinske peči za taljenje železove rude, visok vsega 60 cm, ob njem pa za vizualno primerjavo vzporedno nanizane silhuete vse večjih plavžev, ki so od konca srednjega veka do sredine 19. stoletja segali že krepko preko 14 m, prav do skrajnih meja razpo- ložljivega prostora pod stropom zastekljenega atrija. A tudi to je navsezadnje zgolj drobec v primerjavi z gabariti moderne železarne, ki bi po velikosti povsem zasenčila celo muzejsko palačo samo. Podobno intenzivno je avtorsko ekipo zaposlo- val izbor fizičnega gradiva. To vprašanje pri pripra- vi muzejske razstave vedno znova kliče po tehtnem razmisleku. V našem primeru morda še bolj kot po navadi že zaradi golega obsega potencialnih tem in posledično zelo širokega nabora tako ali drugače izpovednih eksponatov, ki smo jih želeli vključiti v postavitev. V prvem delu pripovednega loka smo se za ilustri- ranje muzealskega prikaza oprli predvsem na bogate zbirke Narodnega muzeja Slovenije. V skoraj dvesto- letnem obstoju te ustanove, ki svoji tradiciji nepretr- gano sledi od formalnega sklepa o ustanovitvi Kranj- skega deželnega muzeja daljnega 15. oktobra 1821, so se s preučevanjem metalurške zapuščine sistema- tično ali vsaj posredno srečali številni rodovi kustosov. Med zgodnjimi industrijskimi obrati na Kranjskem je poseben ugled uživala železolivarna na Dvoru pri Žužemberku. Slovela je predvsem po estetsko dovršenih umetnoobrtnih izdelkih, kot je kipec savojskega cestnega prodajalca podganjega strupa in lovca na glodalce. Lahko so ga uporabljali kot obešalnik za nakit, imel pa je tudi umetniško vrednost (NMS, foto: Tomaž Lauko). 141 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 Sploh v zgodnjem obdobju delovanja je to področje veljalo za eno od sorazmernih prioritet. Po dojema- nju sodobnikov in pričakovanjih kranjskih deželnih stanov naj v novo ustanovljenem muzeju ne bi zgolj zbirali starin, temveč tudi dejavno podpirali domačo obrt in industrijo. To se je med drugim kazalo v siste- matični izgradnji »študijskih« zbirk, v katerih je bilo zastopano najboljše, kar je imela v določenem obdo- bju ponuditi domača obrt oziroma industrija. Ta zamisel v praksi ni nikoli povsem zaživela. Kljub kopičenju zanimivega gradiva, danes zbranega v zbirki kovine Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost, so muzejski kustosi pozornost namenjali predvsem estetsko ali slogovno zanimivim ekspona- tom. Ker je preučevanje materialne kulture mlajših oziroma »nearheoloških« dob dolgo ostajalo zlasti v domeni umetnostnih zgodovinarjev, takšen metodo- loški pristop ne preseneča. Žal pa je privedel do tega, da je presenetljivo velik delež dragocenega, a na po- gled morda manj privlačnega gradiva »tehniške de- diščine« ostal zapostavljen – celo tako zgodovinsko pomembno gradivo, kot so denimo najstarejši doku- mentirani komplet žebljev iz znamenitih delavnic v Kropi, v muzejski lasti že od leta 1823, ali pa vzorčni primerki kos in drugega orodja iz tržiških kovačnic. Ob povedanem verjetno ne čudi, da smo si pri- zadevali razstavo Ko zapoje kovina fizično osmisliti predvsem s tistim gradivom, ki je bilo doslej neobde- lano in javnosti neznano. Kljub prostorskim omejit- vam pa smo k sodelovanju pritegnili tudi več drugih muzejskih ustanov, ki se same intenzivno ukvarjajo z različnimi vidiki kovinarske dediščine: Mestni mu- zej Idrija, Kovaški muzej Kropa, Gornjesavski muzej Jesenice in Koroški pokrajinski muzej. Z izposojo gradiva iz njihovih zbirk smo poskušali v danih raz- merah čim bolj celovito dopolniti izbrane tematske sklope – denimo opozoriti na izjemno vlogo živega srebra v novoveškem gospodarstvu Kranjske, razvoj kroparskega umetnega kovaštva, vrhunske dosežke jeseniških železarjev pri pridobivanju feromangana in jeklarsko tradicijo na Prevaljah. Po srečnem spletu okoliščin in ob prijazni pod- pori Mestne občine Ljubljana ter Restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sloveni- je smo lahko zgodovinski pregled metalurgije sloven- skega prostora zaokrožili z Marijinim kipom izpred cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Ta vrhunski spomenik tehniške dediščine so leta 1681 ulili po inovativnem postopku izdelave tankostenskih kipov, ki ga je za- snoval Janez Vajkard Valvasor. Metalurški prispevek Zelo zahteven logistični izziv je pomenil transport začasno demontiranega kipa Marije, ulitega konec leta 1681 po načrtih Janeza Vajkarda Valvasorja (foto: Tomaž Lazar). 142 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 slovitega kranjskega polihistorja je v laični javnosti še vedno premalo znan, čeprav je navdihnil prvo na- ravoslovnotehnično objavo iz slovenskega prostora v mednarodni znanstveni publikaciji in Valvasorju za- gotovil vstop v prestižno društvo Royal Society. Zgodovinskemu prikazu metalurške dediščine iz muzejskih zbirk smo namenili nekoliko manj kot polovico razstavne dvorane. Preostalo površino atrija smo prepustili gradivu, ki priča o realnosti slovenske metalurgije danes. Tudi tu je bilo pri izboru predme- tov nemalo preizpraševanja, kako ob omejenih pro- storskih zmožnostih vendarle čim bolj vsestransko, a tudi verodostojno predstaviti domet domače ko- vinskopredelovalne industrije v 21. stoletju. Znaten del eksponatov so prispevali strokovnjaki Oddelka za materiale in metalurgijo, po drugi strani pa smo želeli v nastajanje razstave aktivno vključiti domačo indu- strijo, za katero je predstavitev vzorčnih proizvodov v muzejskem okolju pomenila svojevrstno, doslej v slovenskih razmerah skoraj neizkoriščeno priložnost za javno promocijo svojih dosežkov. V vitrinah in scenografskih elementih se je na- posled znašlo več sto zanimivih primerkov, ki do- kumentirajo raznovrstne vidike današnje industrij- ske proizvodnje v Republiki Sloveniji – od drobcev rude, jeklenega ingota, aluminijastih profilov, folij ali najrazličnejših drugih polizdelkov do bolj ali manj zahtevnih proizvodov, kot so denimo kuhalne plošče, litoželezni kanalizacijski pokrov, odkovki za avtomo- bilsko industrijo, ročno orodje, prva serijsko izdela- na pištola slovenske znamke, svinčev akumulator ali strojni elementi, pretanjeno natiskani iz kovinskega prahu. Informacijske plasti Muzejska razstava je poseben medij z lastnimi zakonitostmi. Da bi izpolnila svoj poglavitni cilj – in še posebej pričakovanja zahtevnejše publike, ki se je pripravljena bolj resno posvetiti ogledu –, mora obiskovalcu prinašati sveže informacije v kolikor le mogoče razumljivi, povrhu tega ne pretirano obre- menjujoči obliki. Na najosnovnejši ravni to znanje podajajo ustrez- no razčlenjena panojska besedila, ki skupaj s slikov- nim gradivom ustvarjajo razstavno pripoved ob fizič- nih eksponatih. Pri modernih muzejskih projektih seveda ne gre brez multimedije, zato smo v posta- vitev vključili obsežno filmsko gradivo, ki vsebinsko dopolnjuje posamezne teme. Zainteresiranim obi- skovalcem so na voljo tudi številne dodatne vsebine – skupno 13 interaktivnih tablic, na katerih se bralec lahko bolj poglobljeno poduči o izbranih poglavjih ali zgodovinskih epizodah, za nekaj sprostitve pa morda poskrbijo sklopi »zanimivk«, kjer so nanizana tako ali drugače nenavadna ali manj znana dejstva iz sveta metalurgije. Kdor si želi vstopiti v notranjost sodobne železar- ne, pa mu to še ni bilo dano, lahko vsaj virtualni pri- bližek doživi s pomočjo očal, na katerih se predvajata tridimenzionalna posnetka delovanja elektroobločne peči in vroče valjarne železarne Acroni na Jesenicah. Za splošnejši vtis o vsakdanu v slovenski metalurški industriji smo vključili velikoformatno stensko pro- jekcijo filma, posnetega v jeseniški železarni in tovar- ni aluminija Impol v Slovenski Bistrici. S pomočjo Akademije za glasbo nam je navsezadnje uspelo raz- Pogled na dokončano razstavno postavitev (foto: Tomaž Lazar). 143 2020 PO RAZSTAVAH, 135–144 stavi dodati tudi zvočno razsežnost, s katero kovina v resnici zapoje – izvirno zvočno podlago, ustvarjeno z glasbili, ki so bodisi v celoti bodisi vsaj delno skon- struirana iz kovine. Vzporedno z zasnovo razstavne postavitve je av- torsko ekipo bremenila še ena izrazito zahtevna za- dolžitev. To je bilo pisanje spremne publikacije, ka- tere poslanstvo je sicer bistveno presegalo običajne okvire muzejskega kataloga. Zamislili smo si jo kot dvojezično slovensko-angleško monografijo, spisa- no po merilih znanstvenih objav in podkrepljeno z ustreznim kritičnim aparatom. Njen temeljni namen je bil predstaviti zgoščeno, a kolikor le mogoče celo- vito sintezo trenutnega védenja o metalurgiji v slo- venskem prostoru od prazgodovine do sodobnosti. Končni rezultat tega dela je monografska pu- blikacija na 379 straneh, opremljena z bogatim sli- kovnim gradivom. Vsebina knjige je razdeljena na deset poglavij skupno 19 avtorjev. Prispevki v prvem sklopu pokrivajo zgodovinski razvoj metalurgije na Slovenskem v prazgodovini in antiki, srednjem in zgodnjem novem veku ter v »dolgem« 19. stoletju s posebnim poudarkom na zbiranju metalurške de- diščine v Narodnem muzeju Slovenije. Temu sledi drugi sklop poglavij, ki osvetljujejo aktualne vidike jeklarstva, proizvodnje aluminija, livarstva in vloge kovinskopredelovalne industrije v slovenskem go- spodarstvu, sklene pa jih pregled prvega stoletja štu- dija metalurgije na ljubljanski univerzi. Rojstvo muzejske razstave Kot je verjetno neizogibno pri vsakem kom- pleksnejšem ustvarjalnem projektu, tudi nastajanje razstave Ko zapoje kovina ni vedno potekalo gladko, vendar se je vsakič znova pokazalo, da je celo veli- ke ovire praviloma mogoče premagati s trdim delom in ustvarjalnim zanosom. Precej logističnih izzivov je bilo povezanih z maso in merami razstavljenih eksponatov, sploh tistih, izposojenih iz industrij- skih obratov. V muzealskih krogih nimamo pogosto opraviti s osemstokilogramskimi ingoti, poltonskimi koluti pločevine ali orodjem za brizganje plastičnih mas, tokrat pa se temu ni bilo mogoče izogniti. Do slavnostnega odprtja 10. decembra 2019 nam je vendarle uspelo realizirati zastavljene cilje. Prvi na- tisnjeni izvodi spremne monografije so prispeli v mu- zej že nekaj dni poprej, pravočasno pa smo dokončali tudi scenografsko razgibano razstavno postavitev. Za to gre posebna zasluga spretni delovni ekipi podjetja RPS, d. o. o., ki je prevzela osrednji delež tehnične realizacije projekta. Naslovnica spremne monografije (© Polonca Strman). 144 2020PO RAZSTAVAH, 135–144 Razstava je od tega trenutka zaživela svoje živ- ljenje, obiskovalcem pa bo na ogled vsaj do 3. maja 2020. Ob njej smo pripravili obsežen program spremnih dejavnosti, usmerjenih na različne ciljne skupine: cikel strokovnih predavanj, javna vodstva in karierni dan, organiziran v sodelovanju s SRIP MATPRO (Strateško razvojno-inovacijsko partner- stvo domene Materiali kot končni produkti). Za širšo javnost bo posebej atraktivna tudi večdnevna delav- nica pridobivanja in oblikovanje kovin, na kateri bo mogoče od blizu spremljati gradnjo preproste talilne peči in starodobno taljenje železove rude ali se preiz- kusiti v umetnostnem oblikovanju kovin s kovanjem, litjem in varjenjem. Člani delovne ekipe, ki smo leto dni preživeli vpeti v razstavni projekt, si bomo njegovo nastaja- nje zapomnili vsak na svoj način. Ob vsej energiji in sredstvih, ki jih je terjala ta naloga, se zdi, da je končni rezultat vendarle upravičil vložene napore. Širši jav- nosti smo predstavili pozitivno zgodbo o metalurgiji, od nekdaj enega od nosilnih stebrov gospodarstva na Slovenskem. Bržkone najpomembnejše spoznanje, ki nas bo tudi v prihodnje usmerjalo k ustvarjalnemu povezovanju moči med muzejem in fakulteto, pa je obojestransko zavedanje, da k napredku znanja lahko največ pripomoremo skupaj – in da med humanisti- ko in naravoslovjem ni nikakršnega metodološkega prepada, temveč zgolj množica stičnih točk, ki nas vabijo novim ciljem naproti. Tomaž Lazar Trenutek, ko muzejski projekt zaživi – dobro obiskano odprtje razstave (foto: Nejc Pavlič).