7 f
Sobota, 18. avgusta 1973
. >
«787 «7'?’' :7.7;77/
^■8^:71;.
Izhodišča za kongres ZKJ
Neuvrščenost
boj
za neodvisnost in družbeni napredek
Spremembe v razmerju sil v svetu potekajo v korist politike, za katero so se opredelile neuvrščene države
V Izhodiščih za pripravo stališč in sklepov desetega kongresa ZKJ je dosti pozornosti posvečeno zunanji politiki, v tem okviru pa seveda politiki neuvrščenosti, ki je temelj jugoslovanske mednarodne dejavnosti. Politika neuvrščenosti je v Izhodiščih takole definirana:
»Politika neuvrščenosti je boj za neodvisnost in enakopravnost narodov in držav, za mir in aktivno koeksistenco, za gospodarski in družbeni napredek, za demokratične odnose med državami. Že samo s tem je ta politika instrument protiimperialistič-nega in protihegemonističnega boja narodov. Izraža sodobne družbene spremembe, ki sta jih spodbudila socialistična revolucija oziroma boj delavskega razreda za spremembo stanja v lastnih državah in v svetu. Ta politika je že postala realna zgodovinska sila, ki bo igrala v prihodnosti kljub vsem težavam in omahovanjem še večjo vlogo.
Pozitivna vloga in prispevek neuvrščenih držav v reševanju kriznih svetovnih problemov sta nesporna, zlasti pa je konstruktivna vloga, ki jo imajo te države v okvirih ZN. Neuvrščenost, ki jo inspirirata boj za neodvisnost in družbeni napredek in ki se
Iz vsebine:
JOŽE PETEK
PRESKRBA SLOVENSKIH MEST SLABA IN DRAGA
Cene, politika in samoupravljanje *
MIRAN ŠUŠTAR
»VELIK0HANSK1
ŠOVINIZEM«
I.R Kitajska *
ANDREJ NOVAK
EN DAN V ŽIVLJENJU GOSPODA DUPONTA
Francija
*
TIT DOBERŠEK
DRUGI BOJ STRICA TOMA
Pred alžirsko konferenco
*
BOŽIDAR PAHOR
PREBRODENA KRIZA
Dvoboj med Britanijo ln Avstralijo
*
JANEZ MESESNEL
UMETNIŠKI SPOPAD S STRAHOM
Ob razstavi Franceta Miheliča
*
BOGDAN POGAČNIK MOST NA DRINI
Bosenski zapiski *
MARIJA NAMORŠ
SKRIVNOSTI ORGANIZMA NA FILMSKEM TRAKU
V novem inštitutu za rentgenologijo
*
ALEKSANDER JAVORNIK
POBUDA JE SEDAJ NA GOSPODARSTVU
V času drsečih tečajev *
DRAGO VRESNIK
DIM SE ŠE NI RAZKADIL S POGORIŠČA HLADNE VOJNE
Po sledovih nedavnih dni *
ERNEST GANN
USODNA VIŠINA
Odlomek iz knjige
opira na vse revolucionarne spremembe in stremljenja, se pojavlja kot politika, ki prerašča blokovsko razdelitev sveta. Ta politika aktivno vpliva v smeri tistih akcij in teženj, ki so proti demokraciji, prizadeva si za uresničenje svetovnega miru, ki bo temeljil na neodvisnosti, enakopravnosti in prijateljskem sodelovanju vseh narodov in držav, na odpravljanju kakršnekoli sile in pritiska.«
Odpraviti revščino
Taka politika je seveda več kot zgolj oblika afirmacije lastne neodvisnosti te ali one države. Res je, da je to eden njenih prvih ciljev, ki pa je dosegljiv samo v okviru širšega spreminjanja oziroma izboljševanja mednarodnih odnosov. Zaradi tega mora neuvrščenost težiti k urejanju vseh poglavitnih mednarodnih problemov, ker je to nujen pogoj, da doseže svoje cilje. V izhodiščih je to jasno predvideno:
»Neuvrščenost mora kot mednarodni program in akcija omogočiti in olajšati reševanje celote svetovnih problemov, zlasti pa problemov nerazvitega dela sveta, da bi pospešila napredne spremembe v družbeni strukturi in spodbudila preoblikovanje mednarodnih ekonomskih odnosov na liniji doseganja enakopravnejšega mednarodnega ekonomskega sodelovanja brez izkoriščanja in diskriminacije.
Ko se zavzema za enakopravne mednarodne odnose v svetu, se politika neuvrščenosti bori za spremembo neugodnega ekonomskega položaja dežel v razvoju in za uveljavljanje takega sistema ekonomskih odnosov, ki bo odseval interese razvitih, pa tudi nerazvitih. Hitrejši ekonomski razvoj je bistvena prvina politične neodvisnosti. Za večino držav, ki se opredeljujejo za politiko neuvrščenosti in popolne nacionalne neodvisnosti, se na prvem mestu postavlja naloga, da odpravijo ekonomsko zaostalost in revščino, kar zahteva tudi bolj enakomerno razdelitev dobrin ...
Krize v raznih delih sveta, ki ogrožajo neodvisnost predvsem manjših držav, potem dejstvo, da politika s pozicij sile še naprej prevladuje v mednarodnih odnosih, ka-kakor tudi stalne grožnje proti njihovi ekonomski in politični neodvisnosti, vse to terja od neuvrščenih držav, da skupaj z drugimi miroljubnimi silami bolj aktivno sodelujejo v mednarodnih dogajanjih, da se nenehno organizirano zavzemajo za obrambo svojih lastnih interesov in miru v svetu. Te cilje lahko neuvrščene države dosežejo z močnejšim ekonomskim povezovanjem, s tesnejšim medsebojnim sodelovanjem in pomočjo, z boljšim izkoriščanjem lastnih naravnih in drugih možnosti za lastno materialno in obrambno krepitev, ob podpori vseh tistih sil, ki se borijo za napredek itd. Ustanovna listina ZN in drugi instrumenti mednarodnega miroljubnega sodelovanja predstavljajo oporo za tako akcijo neuvrščenih držav.«
Dejstvo, da se narodi Afrike, Azije in Latinske Amerike čedalje bolj opredeljujejo za politiko neuvrščenosti in socializem, najbolje potrjuje, da je ta politika tvorna in da odseva objektivno potrebo teh narodov po novih družbenoekonomskih in političnih odnosih. To je opredeljevanje za tak nadaljnji družbeni napredek, v katerem postaja ljudstvo gospodar v svoji deželi, gospodar njenih bogastev in naravnih virov, opredeljevanje za enakopravno ekonomsko sodelovanje, za vzgajanje lastnih kadrov ipd. S prežemanjem protikolonialnih in socialističnih revolucij nastaja nova kvaliteta boja za socializem na svetovnem področju. Protikolonialne revolucije imajo tudi svoje specifične oblike, ki znova potrjujejo raznolikost revolucionarnih gibanj ter pestrost oblik sodobnega boja za socializem.
čeprav je nastala kot boj narodov za pravico do neodvisnega samostojnega in nemotenega notranjega družbenoekonomskega in političnega razvoja vsake države, politika neuvrščanja ni zgolj sinonim neodvisnosti, temveč je tudi sestavina zgodovinsko neogibnega procesa demokratične in socialistične transformacije sodobnega sveta. Dosedanji boj za socializem in dosedanji dosežki socializma se prežemajo z novimi silami, novimi težnjami in novimi dosežki, ki se čedalje bolj in na razne načine in bolj ali manj v vseh delih sveta prebijajo.
Politika neuvrščenosti je specifična oblika integracije naprednih družbenih gibanj, ki spodbujajo napredne spremembe celote mednarodnih Odnosov. Spremembe v razmerju sil v svetu potekajo v korist politike, za katero so se opredelile neuvrščene države, saj sprejema njena načela čedalje- več narodov, strank in gibanj. Tom; > kaže tudi nenehen porast števila udeležen-; c cev na konferencah neuvrščenih, od Beo-:>(/; . grada do Kaira in Lusake, to kažejo tudi - v dosedanje priprave na konferenco v Alžiru.« .ir:
- -	-- v	, - bo $
-; -'7 -•	"	' • v.»V	a n«' ..
•	.	i 7	-m?:--.-,	:*bf. p-’
• . • ' -
»Ko smo ubrali neodvisno pot, ne da bi se priključili grupacijam držav v dveh nasprotujočih si taborih, in ko smo se uprli politiki razdelitve sveta in zavrnili vse, kar ta politika prinaša s seboj — smo izbrali težko pot. Pa vendar smo imeli moč, da uberemo to pot in na njej vztrajamo, pri čemer smo oznanjali in uveljavljali program miru in koeksistence, ki je dandanes na svetu široko znan in priznan, spričo njega pa smo lahko prispevali in stalno povečevali svoj prispevek k splošni stvari.«
(Iz govora predsednika Tita na 1. konferenci šefov držav In vlad neuvrščenih držav v Beogradu, 3. septembra 1961)
Aktualen intervju
Zoper vsako zoževanje
Najbolj nevarni „žepi“ za nov državni kapital
Nisim Konfino: Soočili smo se s pojavom stagniranja in z upadanjem reproduktivne sposobnosti gospodarstva, presenetile pa so nas tudi motnje na svetovnem blagovnem in denarnem tržišču
Ali ZIS pravočasno izpolnjuje in kako izpolnjuje obveznosti, ki jih je prevzel? Kako in kaj dela zvezna vlada med poletnimi počitnicami? Kaj ima v načrtu v prihodnjih mesecih in kako bo načrtovala gospodarsko politiko za leto 1974? Na ta vprašanja novinarjev Dela je odgovarjal sekretar ZIS za spremljanje gospodarskih gibanj Nisim Konfino. Z njim sta se pogovarjala odgovorni urednik Jak Koprivc in dopisnik Zdravko Ilič.
Tako torej neuvrščenost veže dosti skupnih interesov in ciljev, ki pa je 'kljub temu ne povezujejo v blok v klasičnem smislu, za katerega sta značilni tudi določena enakost ali podobnost družbenih in ideoloških interesov. Pripadnosti neuvrščenosti ne pogojujejo notranji sistemi, niti vezanost na ta ali oni notranji sistem, da-si so si marsikdaj močno podobne nekatere težnje v notranjem razvoju mnogih ne-, uvrščenih držav, ki so po svoji naravi dolgoročne.
»Neuvrščenost temelji na avtonomnosti notranjega razvoja in prosti izbiri sredstev in smeri ekonomske in družbene politike, kulturnega in občega napredka. Ne more biti niti instrument niti rezerva kakšne druge ali drugačne politike,« ugotavljajo izhodišča in nadaljujejo: »Toda hkrati je tudi proti vsakemu zoževanju ali ločevanju od ostalega sveta. Z druge strani povsem zanesljivo drži, da bi morali iskati tudi nove organizacijske oblike za boljše in tesnejše medsebojno sodelovanje in koordiniranost v konkretni akciji bodisi na političnem ali na gospodarskem področju. Neuvrščenost kot odprta in napredna politika ter organizirana akcija teži tudi k združevanju in povezovanju z vsemi silami in tendencami, ki so naravnane k svetovnemu miru, ki bo temeljil na neodvisnosti, enakopravnosti in občem napredku. Zato pomeni ta politika hkrati tudi aktivno iskanje naprednih odgovorov na sodobne probleme sveta. Zato je naša podpora gibanju neuvrščenosti naša intemacionalistična obveznost.
Raznolikost
revolucionarnih
f
DELO: Želeli smo si ustvariti podobo o razmerah in delu v ZIS, o tem, kaj je bilo doslej storjenega od tistega, kar se je obljubljalo, kar so sklenili v skupščini, in kaj se dela. V javnosti je namreč pogosto slišati pripombe, da ZIS veliko obljublja, a da tega ne izpolni.
KONFINO: Predvsem dela ZIS kontinuirano, ne glede na to, da smo sredi poletnih počitnic. Pred nekaj dnevi je bila seja ZIS, prihodnja pa bo, če bodo potrebe to narekovale, konec avgusta. Predložili smo
gibanj
Politika neuvrščenosti zahteva popolno samostojnost sleherne države v reševahju svojih družbeno-ekonomskih problemov. Zato je široko sprejeta ne le kot opredeli' tev na mednarodnem področju, temveč tudi kot dejavnik notranje kohezije vseh protikolonialnih in naprednih sil.
NISIM KONFINO:
— Odpraviti vse, kar je starega in kar ima težnjo, da bi se ohranilo in obnavljalo
že poročilo o tem, kaj je ZIS delal v prvem četrtletju tega leta. To ni bila težka naloga, ker ZIS že več mesecev redno spremlja izpolnjevanje lastnih obveznosti, zlasti tistih, ki se nanašajo na gospodarsko’ politiko. Moram opozoriti, da se je naše gospodarstvo v začetku tega leta znašlo v položaju, kakršnega nismo pričakovali. Soočili smo se s pojavom stagniranja in z upadanjem reproduktivne sposobnosti go-podarstva. Zatem so nas presenetile motnje na svetovnem blagovnem in denarnem tržišču ZIS je na podlagi tega prišel do določenih sklepov, ki jih je posredoval skupščini in predlagal ukrepe. Največ pozornosti smo posvetili zahtevi, da bi se povečala reproduktivna sposobnost gospodarstva, ker je to pogoj za premostitev težav. Kot je znano, se je svet lotil osem velikih zadev, med drugim tudi nalog v zvezi z odpravo državnega kapitala. Pri tem je ZIS prevzel lastne obveznosti in dal pobudo za več akcij s področja republik in pokrajin. Da bi odpravili ostanke neproračunske zvezne bilance, ki so se še ohranili v bivših zveznih bankah, smo sprejeli zvezni zakon, ki je uredil prenos teh sredstev v sedmih letih na republike in pokrajine.
Federacija in državni kapital
DELO: Mnogi vam očitajo, očitno upravičeno, mlačnost pri likvidaciji državnega kapitala.
KONFINO: Draga obveznost federacije v zvezi z odpravljanjem ostankov zveznega državnega kapitala je prenos dolgoročnih plasmajev Narodne banke Jugoslavije med gospodarska sredstva. Gre za posojila, čeprav ne formalno, a dejansko, za državni kapital. V svetu guvernerjev Narodne banke Jugoslavije in ZIS so se načelno sporazumeli, načeloma pa so se strinjale s tem tudi republike in pokrajine, naj bi približno 42 milijard novih dinarjev dolgoročnih plasmajev prenesli na porabnike teh kreditov. Od tega naj bi približno 24 milijard odpadlo na organizacije združenega dela v gospodarstvu, 18 milijard pa na druge porabnike: blagovne rezerve, za republike, pokrajini,
federacijo in drage. Predpise, s katerim naj bi uresničili ta načelni dogovor, priprav, ljajo in jeseni jih bomo obravnavali. Toliko o obveznostih federacije v zvezi z državnim kapitalom.
ZIS pa je hkrati predlagal republikam in pokrajinam, naj bolj živahno sprožijo probleme v zvezi z odpravo državnega kapitala. Kot je znano, je večji del državnega zdaj dislociran v republikah, pokrajinah in občinah. Predlagali so, naj bi začasno vsaj ukinili obresti od kreditov, odobrenih iz državnega kapitala, da bi tako, dokler ne bodo sprejete popolne rešitve, preprečili ponovno stekanje tega kapitala v širšem obsegu. Moram reči, da je tudi ta pobuda že rodila nekaj uspehov-
V nekaterih republikah so sprejeli odloke o ukinitvi obresti, torej so sprejeli ta predlog. A to ni bistveno. Najpomembneje je, da lahko danes ugotovimo, da v vseh republikah poteka živahno programiranje in da tudi v praksi odpravljajo državni kapital bodisi z neposrednim prenosom teh sredstev na gospodarstvo bodisi z uporabo tega denarja za nekatere skupne potrebe gospodarstva, z nakazovanjem kot sredstva brez povračila nekaterim gospodarskim panogam in podobno. Vsekakor poteka bolj intenziven proces likvidacije državnega kapitala, kot bi lahko trdili v za četku tega leta, čeprav je intenzivnost tega procesa še vedno neuskladena.
Za reformo obdavčenja še malo storjenega
DELO: Zakaj ne poskrbite za učinkovitejše pogoje za krepitev reproduktivne moči gospodarstva?
KONFINO: Eden od osnovnih pogojev za krepitev reproduktivne moči gospodarstva in materialna osnova samoupravljanja je sprememba davčnega sistema in sistem alimentiranja tako imenovane skupne porabe. Moram reči, da tekd v tem pogledu stvari precej bolj počasi, kot je bilo pričakovati in kot bi bilo nujno. ZIS je pred časom dal pobudo za dogovor, in ga tudi sklenil, o reformi davčnega sistema v Jugoslaviji, ki je večji del v pristojnosti republik in pokrajin. Doslej smo zabeležili določene uspehe pri reformiranju sistema o obdavčenju nekaterih dohodkov občanov in podobno. Prav za poglavitno skrb reforme sistema — reforma obdavčenja gospodarstva v takem pomenu, da bi prešlo obdavčevanje od pogojev dela na rezultate, to je od osebnih dohodkov na dohodek delavne organizacije — pa je bilo malo storjenega. Da ne omenjam začrtovanja nekaterih globalnih okvirov aa obdavčenje gospodarstva.
Znano je, da so bili le v Srbiji, BiH in Sloveniji sprejeti novi predpisi s tega področja, a tudi tu ni enotnih meril. Svet je ponovno sprožil to vprašanje in na nedavnem sestanku s podpredsedniki izvršnih svetov republik in pokrajin smo se dogovorili, naj bi pospešili to zadevo, tako da bi se novi sistem davkov in prispevkov spremenil v začetku prihodnjega leta na vsem območju SFRJ.
DELO: Ali gre le za tehnično zamudo ali
pa za kako bistveno neujemanje ali ne-
umevanje?
KONFINO: Mislim, da gre pri tem za več okoliščin, tako za tehnično zamudo, pa tudi za dejstvo, da so se republike in pokrajine v zadnjem letu preveč ubadale s potrebo, da bi sanirale svoje obveznosti do gospodarstva, k čemur so jih silili predpisi, k temu pa jih je vodila tudi družbena akcija za odpravljanje vzrokov nelikvidnosti. V skrbi, da bi predvsem poravnale svoje obveznosti do gospodarstva, ki so se leta in leta kopičile, so težišče akcije prenesle na zbiranje sredstev, manj pa na spreminjanje kvalitete pri takem stekanju sredstev.
Poravnavanje obveznosti ni muha
republik
DELO: Ker so družbenopolitične skupnosti usmerjene v zbiranje sredstev, da bi poravnale svoje obveznosti, mar to pomeni, da je iz tega sledilo to zajemanje sredstev s stabilizacijskimi davki, stabilizacijskim varčevanjem in drugimi stabilizacijskimi oblikami stekanja denarja? Zakaj je bil konec julija s precejšnjo zamudo sprejet ta dogovor o mejah stabilizacijskih davkov?
KONFINO: Prav gotovo je bil razlog za te dodatne dajatve gospodarstva in prebivalstva predvsem v tem, da je bilo treba zbrati sredstva, da bi poravnali te obveznosti. Poravnavanje teh obveznosti pa ni kaka muha republik, pokrajin ali dragih družbenopolitičnih skupnosti, temveč je sestavni del politike, za katero smo se skupaj odločili. Draga stvar pa je, ali smo pri vsem tem zadeli pravšnjo mero. Prav gotovo Je bila ta mera v mnogih primerih presežena. Prvi razlog za pobudo sveta je bil najti tako mejo, začrtati okvire in merila za dodatno obremenjevanje gospodarstva in prebivalstva. Okvire zato, ker so bili preseženi, merila pa zato, ker je bil poseg s to mejo neuskladen, kar bi lahko neugodno vplivalo na enotnost jugoslovanskega tržišča. Nedvomno se večje obremenjevanje gospodarstva seli z enega območja prek cen Sb
(Nadaljevanje na prihodnji strani)
14. stran j? DELO
’ »
Kaj je ZIS obljubil, da bo storil
Nisim Konfino: Devizne rezerve naraščajo in so nedavno znašale dobrih 1300 milijonov dolarjev
Nadaljevanje s 13. strani
na druga območja. Zaradi tega tudi nastaja potreba, da bi na enotnem tržišču uskladili merila in do določane meje tudi osnovne okvire zajemanja sredstev iz gospodarstva. Usklajanje stališč o tako občutljivem vprašanju pa je terjalo nekaj več čas,a zato je bil dogovor sprejet s približno mesecem dni zamude. Upoštevaje pomembnost tega dogovora pa to ni tako velika zamuda, čeprav bo praktično, zaradi skupščinskih počitnic, vplivala, da bo dogovor uresničen za celo četrtletje pozneje. Pri tem ne smemo pozabiti'tudi na pojav, da se iz sredstev decentraliziranega zveznega državnega kapitala in tudi iz lastnih skladov družbenopolitičnih skupnosti prevzema nove investicijske obveznosti. Pogosto je težko potegniti mejo med starim in novim. 2e same neproračunske bilance pa pomenijo nevarnost ponovnega nastajanja -takih odnosov, kakršnih smo se politično odrekli. Zato mislim, da bo akcija v zvezi z odpravo državnega kapitala in likvidacijo neproračunskih bilanc kot institucij zelo veliko pomenila za spremembo položaja združenega dela v družbeni reprodukciji.
Nezaželeni odnosi
DELO: So poroštva za odpravljanje tega državnega kapitala ta trenutek trdnejša in bolj jasna, kot so bila v zadnjih nekaj letih? že več let namreč govorimo o likvidaciji državnega kapitala, kot kaže, pa je ta državni kapital kljub vsemu trdoživ -..
KONFINO: Temeljni preobrat pri tej zadevi je že za nami. Nastai je s samo odpravo klasičnega federalnega državnega kapitan la. Ostalo je vprašanje sredstev Narodne banke Jugoslavije. Tudi o tem pa smo se načeloma dogovorili in gre za vprašanje tehnike — ki je ne podcenjujem — da se to zadevo uredi, kar je pričakovati ob koncu leta.
DELO: Kateri so najbolj nevarni »žepi« za nov državni kapital, za pokrivanje sedanjega državnega kapitala?
KONFINO: Tam, kjer državni kapital obstaja, tam, kjer ga do danes niso odpravili, v kakršnikoli obliki se še ohranja. Zanj je značilno, da se reproducira, da postaja čedalje močnejši. Največja nevarnost pa ni v kapitalu, temveč v družbenogospodarskih odnosih, ki ga porajajo in katere obnavlja ta kapital. To pomeni, da bodo po naravni poti nastajali — če se ne bo spreminjala vloga družbenopolitičnih skupnosti v družbeni reprodukciji, če se ne bosta spremenila položaj in funkcija interesnih skupnosti v družbeni reprodukciji, če se ne bodo na-gleje spreminjali družbenogospodarski odnosi nasploh v tej smeri, da bo družbeno delo tisto, ki bo razpolagalo z družbeno akumulacijo in začrtavalo vsa družbena gibanja — se krepili nasprotni, nezaželeni odnosi.
■v
Širše možnosti za samofinanciranje
DELO: Govorili ste o tem, kako si zvezni izvršni svet že nekaj mesecev intenzivno prizadeva za izboljšanje materialnega položaja gospodarstva. Pri tem so mnenja o tem, ali se položaj v resnici izboljšuje, nasprotujoča: če človek pride-v kako gospodarsko organizacijo, mu tam hite zatrjevati, da se položaj gospodarstva ne izboljšuje, da gre celo na slabše.
Pri tem si pomagajo z raznimi podatki In položaj je dokaj nenavaden: po eni strani govorimo, da se materialni položaj gospodarskih organizacij vendarle Izboljšuje, po drugi strani pa samo gospodarstvo trdi, da to ni res in da se celo poslabšuje.
KONFINO: Federacija se je konec lanskega leta in letos lotila več povsem določenih, čisto konkretnih ukrepov, da bi se okrepila reproduktivna sposobnost gospodarstva. Ob dejstvu, da se davčni sistem počasi spreminja, da se sistem financiranja splošne in skupne porabe počasi preoblikuje, da je znesek tako imenovane družbene režije izredno visok in da naglo narašča, je — bil ZIŠ prisiljen in si pri tem ni pomišljal zavzeti se za sprejetje tako imenovanih intervencijskih ukrepov. Lani je bil sprejet zakon o omejevanju dohodkov od davkov in prispevkov. Prišlo je do pomembne konverzije — 11 milijard dinarjev kratkoročnih posojil Narodne banke so prepisali v dolgoročna. Ko se je v' začetku tela leta pokazalo, da hkrati z večjimi davki in prispevki še nagleje naraščajo tako imenovane zakonske obveznosti gospodarstva, je ZIS dal predlog in Skupščina je sprejela vrsto ukre-po v, katerih namen je bil zajeziti pritisk naraščajočih pogodbenih obveznosti. Da bi lahko znižali obresti od posojil gospodarstvu, so ukinili oziroma kar najbolj omejili obresti od depozitov zunaj gospodarstva. Ukinjen je bil tudi davek od dohodkov bančnih storitev- S temi ukrepi so banke dobile možnost, da lahko znižajo obresti gospodarstvu, zlasti tistim panogam, za katere srednjeročni plan določa prioritetni razvoj.
Poleg tega se je ZIS lotil revizije vseh omejenih depozitov gospodarstva. Gre torej za vrsto ukrepov iz pristojnosti federacije, ki sem jih le deloma naštel in s katerimi dobiva gospodarstvo širše možnosti za svoje samofinanciranje.
Ne more vsakdo početi zgolj tistega, za kar sam misli, da je najbolje
DELO: Ali to pomeni, da je federacija pripravljena korenito spremeniti položaj na tem področju, drugi pa se za to kdove ne vnemajo? Ali pa to pomeni, da federacija preocenjuje realne možnosti in da predvideva, da se lahko položaj v gospodarstvu, zlasti pri krepitvi reproduktivne sposobnosti gospodarstva, nagleje spreminja, kot je to v resnici mogoče?
KONFINO: Tu ne gre za take radikalne spremembe, s katerimi bi se stvari spremenile čez noč, pa tudi ni vprašanje, ali je federacija pripravljena za to, drugi nosilci gospodarsko političnih odločitev pa ne. Stvar je preprosto v tem: da bi zaživel nov sistem razširjene reprodukcije, da bi združeno delo postalo osrednji nosilec odločitev in sredstev razširjene reprodukcije, se morajo spremeniti sedanji odnosi pri razpolaganju z akumulacijo, odpraviti je treba vse, kar je starega in kar ima težnjo, da bi se ohranilo in obnavljalo. Seveda ni mogoče ustvariti z eno samo potezo peresa nikakršnih oktroiranih sprememb, možna pa je opredelitev, ki jo je treba dosledno, odločno in brez odlašanja uresničiti. Nisem mnenja, da imajo ZIS ali drugi organi federacije monopol do take orientacije, in tudi ne, da ti organi to edino delajo. Nasprotno, bilo
Cene,
bi zelo slabo, če hi bilo tako. Živimo na enotnem Jugoslovanskem tržišču in moramo se dogovarjati, se sporazumeti, ne more vsakdo početi zgolj tistega, za kar sam misli, da je najbolje, ne oziraje se, kako to .vpliva na celotno gospodarstvo in družbenogospodarske odnose. Načelo družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja se je uveljavilo do take mere, da je danes nedvomno možno po tej poti najti za vsak posamezni in skupni interes najboljšo rešitev.
Zoper monopol zgolj ž besedami?
DELO: Zakaj pri nas menimo, da monopol ni tako rekoč nobena nevarnost, in zakaj se proti monopolu bojujemo le z besedami?
KONFINO: Nisem ravno vašega mnenja, da se proti monopolom bojujemo le z besedami, čeprav se strinjam, da storimo še
premalo, da bi pojav monopola izkoreninili.
Moram reči, da so tudi v nekaterih institucijah našega sistema možnosti, da se uveljaivi tak monopol. Omenil bom pojave dogovarjanja oziroma sporazumevanja med proizvajalci in potrošniki v takih primerih, ko potrošnike predstavlja peščica trgovinskih organizacij, proizvodnja pa je koncentrirana v še manjšem številu proizvodnih organizacij. Ali pa na primer pojav, da so nekateri veliki proizvajalci hkrati edini ali pretežni uvozniki blaga, ki ga sami proizvajajo. Ali pa škodljiv pojav monopolov pri preskrbi velikih mest, industrijskih centrov in turističnih območij z živili, bodisi da gre za monopol na tako imenovani zeleni kmečki tržnici ali pa za majhno število trgovinskih organizacij, ki imajo dostop do mestnih tržišč-
ZIS si je zadal nalogo, da v začetku jeseni temeljito pretrese problem monopolizma na tržišču. K taki nalogi nas je napeljalo nezadovoljivo gibanje življenjskih stroškov, ker se je pri analizi pojavov pokaza-
lo prav dejstvo — da pri tej zadevi v dobršni meri botruje pojav monopolizma na jugoslovanskem tržišču.
„Prozaična“ tema
DELO: Toda pojavi monopolizma vodijo tudi v osiromašenje tržišča? Ali ni iz takega položaja osiromašenja tržišča, pojavov monopolov sledil sklep ZIS, da d& na stran 200 milijonov dolarjev in uvozi nujne proizvode?
KONFINO: V naši javnosti pogosto poenostavljajo stvari, ko pogovor nanese na razmere na tržišču, zlasti na tržišču živil, in vse težave naprtijo trgovini, posrednikom itd. Drži, da zlasti na tistih področjih, kjer je razlika med ponudbo in povpraševanjem izredno velika, kot je na primer pri živilih, razni posredniki otežujejo že tako in tako težaven položaj. Mislim, da bi bila na tem področju potrebna bolj odločna druž-oena akcija za odpravljanje posrednikov, nakupovalcev in podobnih špekulantskih pojavov. Bistvo problema pa je seveda v premajhni ponudbi. To ni seveda zgolj jugoslovanski problem, temveč je to zdaj problem svetovnih razmerij. Danes smo pred problemom pomanjkanja živil v svetu. Očitno pa gre za potrebo, da bi spodbudili razvoj proizvodnih zmogljivosti na področju prehrane- Pokazalo se je, da bi lahko tu ob majhnih dodatnih investicijah zelo veliko dosegli. Moram pa žal povedati, da je v družbi nasploh ta problem zanemarjen, da se je s tako »prozaično« temo še do včeraj le malokdo uvkarjal.
O intervencijskem uvozu
DELO: Doslej ZIS prav gotovo ni Imel sreče, ko je šlo za intervencijski uvoz kmetijskih proizvodov. Zato so nanj letele zelo ostre kritike povrh pa je svet praviloma še zamujal s tem intervencijskim uvozom. Človek ima vtis, da se je podoben položaj ponovil tudi letos. S čim opravičujete take razmere? Kako razlagate reden pojav kritike na račun intervencijskega uvoza?
KONFINO: Moram reči, da se, ko govorimo o tem Intervencijskem uvozu in nasploh o pravočasnih intervencijah iz blagovnih rezerv, po navadi zadržujemo pri težavah s sadjem in zelenjavo in nekaterimi drugimi artikli, blagom široke potrošnje, spregledamo pa dejstvo, da je ZIS zelo uspešno in z nespornimi rezultati reševal probleme v zvezi z uvozom živil in krme v množičnih rezervah, na primer pšenice, sladkorja, olja, kave in nekaterih drugih vrst blaga množične potrošnje, in da je te težave uspešno rešil.
Menjavamo dobro četrtino družbenih proizvodov
DELO: Zdaj je slišati zelo ostre kritike z nekaterih področij, da se spet zamuja z ustreznimi ukrepi za nevtralizacijo po sledic, ki jih je povzročil prehod na dr seči tečaj dinarja.
KONFINO: Strinjal bi se, da smo v z;, mudi, a ne v takem pomenu, kot ste omenili, temveč v tem, da bi se lahko morda že prej odrekli instituciji fiksnega teča a. Kar pa zadeva posledice prehoda k »drsečemu« dinarju, je bilo že odločeno, da se v mejah ustavnih pooblastil federacije olajša
VLAST JA: VELIKA ŽETEV V PIRANSKIH SOLINAH
politika in samoupravljanje
Preskrba slovenskih
mest slaba in draga
Kaže, da tudi letos ne bomo znali porabiti vsega domačega pridelka sadja in zelenjave
Delavci negodujejo zaradi take rasti življenjskih stroškov, da prehiteva rast njihovih osebnih dohodkov. Negodovanje je upravičeno, zlasti še, ker cene ne rastejo tako hitro zaradi višjih, proizvodnih stroškov, marveč zaradi posrednikov pri prodaji. Zlasti cene sadja in zelenjave, ki imata pomemben delež v prehrani prebivalstva.
Na previsoke cene sadja in zelenjave v Sloveniji smo v »Delu« že velikokrat opozarjali. Lani smo objavljali odkupne cene pri pridelovalcih sadja in zelenjave, prodajne cene na živilskih trgih in v trgovinah v raznih mestih Jugoslavije, prevozne stroške od pridelovalcev do porabnikov in druge podatke, ki so kazali, da bi bilo moči nekaj storiti za pocenitev v slovenskih mestih. Tisti, ki naj bi poskrbeli za to, pa se niso zganili. Ugodnejši veter je zapihal šele letos
Na sestanku predstavnikov republiških in pokrajinskih organizacij sindikata, ki je bil pred kratkim v Beogradu in so na njem razpravljali o organiziranem oskrbovanju delavcev z ozimnico, smo zvedeli, da delavci v Sloveniji baje še niso tako ogroženi, da bi bila potrebna taka akcija. Zato bo menda treba spet opozoriti, da so cene sadja in zelenjave tako za dnevno preskrbo kot za ozimnico v slovenskih mestih precej višje kot drugod. Kako to ogroža delavce, pa bi bilo menda treba prisluhniti njihovemu mnenju. Zlasti tistim, ki imajo najnižje osebne dohodke. Gotovo pa vsi upravičeno sprašujejo, zakaj bi morali plačevati za nekatera živila precej več, kot je nujno. Čeprav ima sindikat veliko drugih pomembnih nalog, menda ne bi smel zanemarjati tudi te. Tako menijo sindikati v tistih mestih, kjer že ustanavljajo odbore za boljšo preskrbo delavcev.
Z lanskim objavljanjem cen smo dokazali, da so bile nekatere vrste zelenjave in sadja v Sloveniji dvakrat tako drage kot v nekaterih drugih velikih jugoslovanskih mestih. Podobne razlike so bile pri cenah za ozimnico. Spomnimo se le jabolk, katerim so znižali ceno na ljubljanskem trgu
sadjarji iz Slovenije in drugod- Takrat, ko so bile pri nas, visoke cene zaradi slabo založenega trga, pa pridelovale v Makedoniji in Vojvodini niso vedeli, kam s papriko, ki je bila namenjena za vlaganje za zimo, in z nekatero drugo zelenjavo.
Letošnja preskrba slovenskih mest m nič boljša. Na živilskih trgih je premalo blaga, cene pa so previsoke. Konkurence je premalo, zato se prodajalci, ki pripeljejo na trg lastne pridelke, zgledujejo po cenah v trgovini, prekupčevalci pa poskušajo kar največ zaslužiti.
V'
Živilski trg ne more nadomestiti trgovine
Niso zadovoljni niti v drugih jugoslovanskih mestih, čeprav so cene sadja in zelenjave precej nižje. Časopisi veliko poročajo o tem. Obsojajo prekupčevalce in nekatere trgovce, ki prodajajo po trikrat tako visokih cenah, kot veljajo pri odkupu od pridelovalcev.
„ — o—,r ivhk'1 Tvebrali. da
največ je trgovsko podjetje z živili v Beo-0____ ^.---aja V svojih pro-
dajalnah črno grozje po 11 din kg, manjši trgovski podjetji »Višnjica« in »Gorica« pa po 10 oziroma 8 din, a na živilskih trgih v mestu prodajajo tudi najkakovostnejše grozdje po 5 din kg. Živilski trg pa ne morejo nadomestiti niti ogroziti velikih preskrbovalnih podjetij, je poudarjeno v nadaljevanju. Tudi konkurenca ni dovolj uspešna zakaj »Centroprom« je z integracijo zajel okrog 79 odstotkov beograjske trgovine. Beograjčani torej nimajo potrebne izbire in
morajo kupovati po cenah, ki jih določa taka trgovina, četudi so zelo visoke.
Prodajalci na živilskih trgih ne morejo ogroziti trgovine s svojo konkurenco ali jo nadomestiti niti v drugih mestih. Mnogi pridelovalci ne utegnejo prodajati svojih pridelkov sami na živilskem trgu, drugi pa so daleč od večjih mest. Zaposleni ljudje pa tudi ne morejo nakupovati dopoldne na trgu. Zato toliko očitkov trgovini, namesto da bi jo bojkotirali, če obdrži visoke cene tudi takrat, ko so na živilskem trgu in odkupne cene pri pridelovalcih nizke.
S samim negodovanjem porabnikov sadja iz zelenjave ter očitki trgovini ni moči spre meniti veliko — ali nič! — če ne bodo pripravljeni tudi ustreznejši in učinkovitejši ukrepi. V nekaterih mestih so se sindikati oziroma njihova vodstva že prepričali o tem, zato so se odločili za široko akcijo.
Slišati je tudi nasprotna mnenja, čas da sindikati imajo pomembnejše naloge kot nakupovanje ozimnice za delavce, kakor so delali včasih. Akcija, ki je v nekaterih jugoslovanskih mestih že stekla, pa kaže, da sindikalni odbori ne nameravajo nakupovati ozimnice za svoje člane, ampak ustanavljajo občinske ali mestne odbore, ki naj skrbijo, da bi bilo njihovo območje bolje založeno z zelenjavo in sadjem za ozimnico pa tudi dnevno porabo ter po zmernih cenah. Izrinili naj bi vse nepotrebne posrednike, ki le pobirajo maržo. Pridelki naj bi prihajali po najkrajši poti in z najmanjšimi stroški od pridelovalcev do končnih porabnikov.
Kako izobraževati „lačne“ delavce?
Gre za veliko širšo in trajnejšo akcijo, kot je le nakupovanje sadja in zelenjave za ozimnico. Kako bo uspešna, pa bo odvisno predvsem od tistih organov, ki naj bi jo pripravili. Torej predvsem od sindikatov.
Tista sindikalna vodstva, ki menijo, da so vse druge njihove naloge pomembnejše kot skrb za ustrezno preskrbo njihovih članov z živili in za višjo življenjsko raven, bi bilo treba vprašati, kako si zamišljajo
izobraževanje in usposabljanje za dobre sa-moupravljalce tistih delavcev, ki negodujejo zaradi pretirano visokih cen in življenjskih stroškov. Ideološkega izobraževanja menda ni moči ločiti od gmotne skrbi za človeka, seveda v okviru možnosti — ali ga je treba »politično« prepričati, da ni nobenih možnosti za izboljšanje, sicer bo tud-; druge razloge sprejemal z dvomi-
Možnosti za boljšo preskrbo delavcev in njihovih družin s sadjem in z zelenjavo so. Pridelovalci že precej let predlagajo, kako naj bi jih uresničili, a brez zaželenega uspeha. Le z apeliranjem na poštenost in delavsko zavest ni bilo moči veliko doseči. Nekateri trgovci so menili, da je trgovina le trgovina, in jim politika ni nič mar. Zato pa tisti, ki se ukvarjajo s politiko, ne bi smeli trditi, da se ne utegnejo ukvarjati s trgovino. 2ivljenjski standard delavcev ni odvisen le od njihovega samoupravljanja v svojem podjetju, ampak tudi od širše politike in »nepolitične« trgovine.
Stari a še vedno aktualni predlogi
V kmetijski organizaciji v Sremski Mitroviči, ki skrbi za pridelovanje zelenjave pri kmetih — kooperantih, so mi že pred osmimi leti v jesen rekli, naj sporočim slovenskim trgovcem, da že sklepajo pogod be za pridelke v prihodnjem letu. Ce želijo zelenjavo, naj sklenejo pogodbe pozimi, kaj ti pridelovanje brez prodajnih pogodb je za kmete hudo tvegano. Njihove prodajne cene, ki bi jih lahko vnesli v pogodbe, pa so bile tako nizke, da v Sloveniji gotovo niso imele konkurence.
Na enak problem so opozarjali tudi lansko jesen na poslovnem združenju pridelovalcev zelenjave in sadja »Kooperativa« v Novem Sadu. Ce bi trgovci hoteli pozimi skleniti pogodbe, bi lahko pridelali dvakrat toliko zelenjave, kot so je. Dejali so, da ni težko spodbuditi kmetov, da bi pridelali veliko več, če jim zajamčijo prodajo po ustreznih cenah. Cen pa niso zahtevali viš jih od lanskih povprečnih, čeprav so pridelovalci dobili le eno tretjino tistega, kar
so plačali za zelenjavo mestni prebivalci. Menili so, naj bi bila zelenjava v mestih raje cenejša.
Predlogi pridelovalcev se ponavljajo iz leta v leto. Zato ni moči trditi, da nihče ne ve, kako izboljšati preskrbo mestnega prebivalstva z zelenjavo in s sadjem Potrebni so le učinkoviti ukrepi.
Vsak naslednji dan bo bolj pozno
Letošnja akcija sindikatov je res pozna in bo nekatera živila treba uvoziti, ker je za setev že prepozno. To pa ne more biti utemeljitev, da bi predlagano akcijo odložili ali opustili. Storiti je treba, kolikor je možno v sedanjih razmerah Hkrati se je treba pripravljati na prihodnje leto Ne bi smeli pozabiti, da se načrtovanje preskrbe s sadjem in z zelenejavo ter tudi uresničevanje takih načrtov mora začeti že pozimi, da bodo pridelovalci vedeli, koliko naj pridelajo in komu bodo prodali.
Na sekretariatu za kmetijstvo avtonomne pokrajine Vojvodine so letošnjo pomlad povedali, da pridelovanju zelenjave ne posvečajo posebne skrbi niti ga ne podpirajo s krediti. Vsa podjetnost je prepuščena kmetijskim organizacijam in kmetom. Prodaja jim namreč povzroča več težav kot pomanjkanje pridelkov. Tudi takrat, ko je v nekaterih jugoslovanskih mestih premalo zelenjave in je zelo draga.
Podobno trdijo v Makedoniji. O presežkih zelenjave, ki zgnije na poljih, pogosto poročajo tudi iz drugih krajev. Pred dne-vi pa smo zvedeli, da imajo tudi sadjarji v Vipavski dolini težave pri prodaji ranega pridelka, ker so zagrebški trgovci napolnili svoja skladišča z uvoženimi jabolki.
Podoba je, da tudi letos ne bomo znali porabiti vsega domačega pridelka sadja in zelenjave, čeprav bo nekaterih vrst menda res premalo in bo treba nekaj uvoziti., Torej bo dovolj dela za odbore za boljšo preskrbo prebivalstva, čeprav ne bodo mogli storiti toliko, kot če bi se lotili dela že pozimi ali v zgodnji pomladi.
JOŽE PETEK
gospodarstvu tak denarni udarec. Naša zakonodaja natanko določa, kdo prevzema tveganje za tečaje. Torej ni mogoče pričakovati, da bo federacija samodejno krila vse račune, ki slede iz nihanja tečajev.
DELO: Kako je vplival prehod na drseči tečaj dinarja v našem gospodarstvu in kakšen učinek je to Imelo oziroma naj bi imelo?
KONFINO: Stvari se bodo spremenile in morajo se spremeniti, ker smo del sveta. Jugoslavija menjava dobro četrtino svojega družbenega proizvoda. Zato ne moremo In ne smemo biti imuni za tisto, kar se dogaja na svetovnem denarnem tržišču. Sicer bi se morali ogreti z administrativnimi zidovi pred temi gibanji, kar pa ne bi bilo v interesu razvoja našega gospodarstva Prav gotovo bo izvoz v države dolarskega območja in tudi v nekatere druge evropske države ter tiste zunanje Evrope, ki so vezane na to območje, in v nekatere druge evropske države, tudi zunaj Evrope, katerih valute drse k dolarju, otešem, Izvoz v Nemčijo in Avstrijo pa je bolj privlačen. Pri uvozu Je položaj obrnjen- Treba se je prilagajati takemu položaju...
DELO: Ali bo to prilagajanje potekalo s pomočjo države?
KONFINO: S pomočjo države, a brez iluzij, da je država, zlasti zvezna, lahko tista, ki bo nase prevzela bodisi popolno tveganje pri poslovanju s tujino in drugo, kar je treba storiti, da bi se nadaljevala sicer zelo uspešna izvozna ekspanzija.
Izvoz in uvoz naraščata
DE ID: Zvezna vlada je, kot kaže. povsem zadovoljna z gibanji v zunanjetrgovinski menjavi, tz posamičnih gospodarskih okolij pa prihajajo opozorila o skrb zbujajočem povečanju uvoza in majhni rasti Izvoza.
KONFINO: Tudi pri tem ne gre poeno-stavjaiti stvari, temveč je treba za odstotki in indeksi ugotoviti, kakšna so materialna dejstva in resnica. Resnica pa je, da naš izvoz in uvoz naraščata nad načrtovanim. Ce se na ta gibanja ozremo v primerjavi z tarskim letom, bi bili lahko zaskrbljeni, čeorav je povečanje izvoza za 18 odstotkov zares lep uspeh. Ce pa pogledamo malo nazaj, upoštevaje, da je bilo zlasti prvo polletje lanskega leta neregularno, se pokaže, da po letošnjih povprečjih izvoz narašča za dobrih 20 odstotkov, uvoz pa za manj kot 10 odstotkov Po zaslugi precejšnjega povečanja neblagovnega deviznega priliva Je bila v prvem polletju celotna bilanca plačil s tujino prav tako uspešna kot lani. to le pozitivna. Devizne rezerve naraščajo in konec prejšnjega meseca so znašale dobrih 1300 milijonov dolarjev. S tem nočem trditi, da smo lahko povsem zadovoljni, ker so naše možnosti za Izvoz velike, po svetu pa je konjunktura in treba jo Je izrabiti.
Žarišča dela ZIS do konca leta
DELO: Kam bo v prihodnjih mesecih usmerjeno največ pozornosti ZIS? Kje hi bile v gospodarskih in dmgih gibanjih lahko najnevarnejše točke In kako lahko sedanja spoznanja vplivajo na načrtovanje gospodarske politike v letu 1974?
KONFINO: ZIS se o tem ni posebej izrekel in tudi ni zavzel stališč, ki bi lahko bila ekspliciten odgovor na vaše vprašanje. Po mojem mnenju pa naj bi bili žarišče dejavnosti ZIS do konca leta: položaj gospodarstva, prestruktuiranje in stabilnost gospodarstva, krepitev reproduktivne sposobnosti in zaščita standarda zaposlenih. Seveda bodo obravnavali še vrsto drugih dev ...
Meja cen bržkone ne bomo obdržali
DELO: Zakaj si ZiS pogosto nalaga nekatere prezahtevne naloge, ki jih ne more izpolniti, kot je bila na primer tista optimistična napoved glede gibanja cen? KONFINO: Ne bi se strinjal z vašo tezo, da si ZIS zastavlja preambiciozne nalogo Primer, ki ste ga navedli, drži v toliko, da najbrž ne bomo mogli obdržati splošne meje cen. ki je bila začrtana. Upoštevati pa moramo, da se stvari v sodobnem svetu zelo naglo spreminjajo. Ne pozabite, da na primer danes nima le Jugoslavija stabilizacijskega programa, temveč tudi vsi naši veliki gospodarski partnerji na Zahodu. In kaj se je zgodilo? Pri vseh zelo naglo naraščajo cene... S tem nočem reči, da je vso, kar je ZIS sprejel, dobro in realno, ker imamo v splošnem sistemu načrtovanja vrsto slabosti ...
DELO: Nekateri upravičeno trdijo, da bi že zdaj morali imeti nekatere elemente gospodarjenja za prihodnje leto. KONFINO: To ni preprosto, ker so ti elementi toliko bolj nezanesljivi, kolikor prej so določeni. Načrtovanje politike za prihodnje obdobje Je lahko solidno le na podlagi gibanj prejšnjega obdobja Strinjam se, da je treba čimprej priti na dan s pogoji gospodarjenja, a dobršen de) teh pogojev ne sodi več v področje federacije, temveč se oblikuje v republikah in pokrajinah, marsikaj od tega pa je odvisno od splošnih gospodarskih in finančnih gibanj, kar je treba upoštevati, kadar ocenjujemo pravočasnost določanja gospodarske politike.
Noben ukrep brez usklajanja
DELO: S katerimkoli gospodarstvenikom se pogovarjamo v zadnjem času. vsak pravi, da Je vse več administriranja. Nekateri menijo, da je odločno preveč aritninistHrank*
KONFINO: To ni čista resnica, temveč popoli resnica, ker so se na mnogih področjih družbenogospodarske politike stvari bistveno spremenile. Hitro se pozabi, da so pred nekaj leti zvezni organi v celoti načrtovali gospodarsko politiko. Danes to pote-ka na podlagi medrepubliškega dogovarjanja in sporazumevanja. ZIS je izpopolnil prakso dogovarjanja do take mere, da danes pravzaprav ni sprejet noben pomemben ukrep gospodarske politike brez postopka medrepubliškega usklajanja prek medrepubliških odborov.
Druga stvar pa Je — a v to se ne spuščam — v kolikšni meri predstavniki re. publik in pokrajin izražajo interese, potrebe in možnosti svoje družbene baze.
LR Kitajska
Petdeset narodnosti
Kako se počutijo narodnostne manjšine v sedem stomilijonskem morju večinskega naroda
O manjšinah na Kitajskem se le redkokdaj sliši. Ko privre polemika z Moskvo do določene točke in je v sovjetskih, mongolskih ali indijskh virih mogoče prebrati poročila o »velikohanskem šovinizmu«, ki da zatira in raznaroduje manjšine; takrat, kadar kitajsko vodstvo iz notranjepolitičnih vzrokov seže po »manjšinskem vzvodu«, bodi da kritizira »hanski nacionalizem«, bodi da opozarja na »lokalni nacionalizem«; ali pa kadar kitajski vladni funkcionarji popeljejo tuje novinarje na ogled zanimivih objektov in jim ob tej priložnosti pokažejo tudi pekinški inštitut za narodnostne manjšine, kjer jim njegov predstojnik Lin Jao Hua razloži, kako se počutijo narodnostne manjšine v sedemstomilijonskem morju večinskega naroda Han.
. Razumljivo je, da bi z evropskimi merili, veljavnimi za manjšinsko problematiko, na Kitajskem ne prišli daleč. Ne samo zaradi številčnih in ozemeljskih razsežnosti, marveč tudi zato, ker tamkaj-šne manjšine niso doživele tiste nacionalne osveščenosti in zavesti, ki ju je evropskim manjšinam prinesel iz liberalne revolucije porojeni pojem o narodnosti.
Koliko je narodnostnih manjšin na Kitajskem? Edgar Snow, ki je obiskal inštitut za narodnostne manjšine v Pekingu, navaja številko blizu 43 milijonov; agencija Hsinhua je leta 1966 navedla številko S8 milijonov. Oba vira pa se strinjata v tem, da je 6 odstotkov kitajskega prebivalstva nehanskega porekla in da so manjšine raztresene na ozemlju, ki predstavlja 50 do 60 odstotkov državnega •(zemlja.
V
Najmočnejši Cuangi
Kitajska je upravno razdeljena na 22 provinc različne velikosti; od 3 milijonov prebivalcev do 75 milijonov- Tem provincam je treba prišteti se mesta Peking, Šanghaj in Tiencin, ki imajo tudi status province, ter pet avtonomnih okrožij, ki imajo prav tako status province. Razen tega pa je še sto nižjih avtonomnih upravnih enot — imenujejo se »ču« — katerih funkcija je, zagotoviti avtonomijo manjšinam, ki žive zunaj avtonomnih okrožij s statutom province.
Število narodnostnih manjšin se giblje okrog 50. Deset manjšinskih skupnosti šteje po milijon ali več pripadnikov, druge ne dosežejo milijona, številčno najmočnejša manjšina so Cuangi, ki štejejo
7,700.000	ljudi, za njimi so Mongoli in Tibetanci, mini manjšina pa je pleme Ho--če, ki šteje 600 duš.
Tudi kulturna raven manjšinskih skupnosti je zelo različna. Manjšinsko pleme šan je bilo v preteklosti na zelo visoki kulturni stopnji in je pred tisoč leti vladalo vsemu Junanu in velikemu delu jugovzhodne Azije; njihov sosed pa je manjšinsko pleme, ki po Snowu v pet tisoč letih ni napravilo skoraj nobenega napredka. Vse manjšine pa imajo skupni imenovalec; so starejše od večinskega naroda Han.
Obiskovalci inštituta za narodnostne manjšine postavljajo že kar rutinsko vprašanje: zakaj manjšine na Kitajskem nimajo »avtonomnih republik« kot v Sovjetski zvezi, marveč je njihova avtonomnost omejena v okviru »avtonomnih okrožij« (s statusom province) in »čujev«.
Uradno pojasnilo na tako zastavljeno vprašanje je dvojno:
Prvo je ustavnega značaja: Kitajska je unitaristična večnacionalna država, v kateri uživajo manjšine vse pravice večinskega naroda in avtonomijo.
Drugo pojasnilo pa sega v zgodovino: od dinastije Han naprej so bile vse narodnostne skupnosti v kitajskem cesarstvu enakopravne in so živele srečno, dokler Kitajška sredi XIX. stoletja ni zdrknila na raven polkolonialne države, ki so jo izkoriščali imperialisti. Od tistega časa naprej je imperializem enako zatiral manjšine in večinski narod Hanov. Z- zmagovitim koncem revolucije 1949 pa so bile osvobojene tako manjšine kot večinski narod.
Carska Rusija pa je bila imperialistična in je grobo zatirala manjšinske narode. Zato se je pri teh narodih izoblikovala »nacionalistično-buržoazna zavest o narodnosti« in zato jim je Sovjetska zveza po revoluciji morala priznati status avtonomnih republik.
Malo idilična usoda
Sovjetski zgodovinarji se seveda s takšno razlago ne strinjajo; z njo se ne strinjajo tudi zahodni -znanstveniki. Usoda manjšin v kitajskem cesarstvu po zgodovinskih virih ni bila tako idilična. Večinski narod Hanov je gledal na vse nehan-ske narodnosti zviška kot na »barbare« (prav tako kot na evropske narode, vsaj tiste, ki so jih takrat na Kitajskem poznali), in spričo svoje kulturne superiornosti so Hani asimilirali velik del prvotnega prebivalstva; sicer pa se je iz enakih vzrokov enako godilo tudi tujim zavojevalcem,' ki so sicer prevzeli oblast nad Kitajsko, hkrati pa so se asimilirali in prevzeli han-sko kulturo, jezik in navade.
Sicer pa zgodovinske eskapade ne morejo dati odgovora na vprašanje, »kakšen je položaj manjšin na Kitajskem danes«. Pri iskanju odgovora nanj se lahko opremo le na kitajske uradne podatke, na nezanesljivo sklepanje ob občasnih kritikah, ki so jih kitajski voditelji ali kitajski časopisi izrekli na račun manjšinske politike, in na polemične očitke in obtožbe, ki prihajajo z nasprotne strani.
Kakšne so politične oziroma upravne pristojnosti avtonomnih upravnih not »čuvajev« in okrožij, ni znano. Glede na to, da je Kitajska po ustavi »unitaristična večnacionalna država«, najbrž ne velike.
Inštitut za narodnostne manjšine v Pekingu in osem podobnih inštitutov v avtonomnih okrožjih pripravlja kadre, da bi bili sposobni v jeziku manjšine učiti v šo-
lah in razlagati ter izvajati partijske direktive v jeziku manjšine. Snow je po obisku takega inštituta v Pekingu zapisal, da je odnos večinskega naroda, gledano seveda z evropskega zornega kota, patriarhalen: oblast da ohranja nacionalno kulturo manjšin, da razvija manjšinske jezike in tiste, ki še niso književni, poskuša spraviti v take okvire; na teh inštitutih, da se predavatelji seznanjajo tudi z narodnimi 'običaji in šegami manjšin in jih potem goje med ljudmi, ko se vrnejo v svoje okolje. To jeN vse, vsaj na podlagi virov, ki so nam dostopni.
Toda zanimivi in poučni so nekateri drugi podatki, ki posredno demantirajo idilično uradno predstavo o tem, kako so manjšine »srečno in zadovoljno živele že za časa kitajskega cesarstva«, dokler ga imperializem ni spravil v polkolonialno odvisnost. Ta uradni podatek se glasi: manjšine številčno ne upadajo, kot pred revolucijo, ampak se številčno krepe.
Vsebinski očitki
V Snowovih spisih o kitajskih manjšinah najdemo tudi omembo, da »pripadniki manjšin lahko enakopravno obiskujejo kitajske šole, prav tako kot pripadniki večinskega naroda«. Navaja tudi ilustrativne številke:
manjšine, pravijo, da tam razvijajo manj-' šinsko kulturno dediščino v manjšinskih jezikih, z manjšinsko pisavo in da nekatere manjšine na Kitajskem uporabljajo tudi latinico.
V takšni državi, kot je Kitajska, je »kolonizacija« določenih predelav dokaj razumljiv proces. Kitajci sami ta proces utemeljujejo z naslednjim argumentom: manjšinam ne moremo pomagati v njihovem narodnostnem obstoju samo s tem, da jim. konserviramo klil turo; dati jim je treba tudi strokovnjake, in če je manjšina na nizki kulturni ravni, je na dlani, da lahko pridejo strokovnjaki le iz višje kulturne sredine, ta pa je hanska. Čeprav razlogi za naseljevanje Hanov na manjšinskih območjih prav gotovo ni spodbodlo nesebično hotenje, pomagati kulturno in socialno zaostali manjšini, pa ostaja argument v kitajskih okvirih sprejemljiv. To seveda ne pomeni, da vnašanje višje civilizacije v manj razvito okolje ne rojeva eksplozivnih situacij, kakršnim smo bili priča v Tibetu. Toda tudi v tem primeru na podlagi dostopnih danosti ni mogoče presoditi, v kolikšni meri je bila vstaja v Tibetu posledica »vdora« višje socialne, politične in kulturne sredine v zaostalo teokratsko tibetansko družbo in v kolikšni meri je k temu prispeval vpliv, .ki je prišel izza kitajskih meja.
Leta 1952 je hodilo v osnovne šole 943.000 »manjšinskih« otrok, šest let pozneje pa 4,240.000. Za srednje šole je to razmerje 40.000:395 000, za univerze pa 2000:22.000. Nobenega podatka pa ni, na podlagi katerega bi si lahko ustvarili predstavo o tem, kakšne so možnosti za šolanje v manjšinskem jeziku; problem v kitajskih razsežnostih najbrž niti ni aktualen in kadri, ki se v inštitutih za narodnostne manjšine pripravljajo za delo med manjšinami, imajo najbrž samo nalogo ohraniti »kulturni rezervat« manjšinskih narodnostnih skupnosti in navodila iz centra prilagajati v okviru potreb kulturnim in socialnim posebnostim manjšine, med katero delujejo.
Drugi ilustrativni podatek, ki sicer ne osvetljuje stvarnega življenja manjšin, pač pa uradni odnos do njih, pa je takle:
V	vsekitajskem nacionalnem kongresu (kitajski parlament) prvega sklica je bilo 178 pripadnikov manjšinskih skupnosti, kar pomeni 14,5 odstotka vseh poslancev, čeprav predstavljajo manjšine le 6 odstotkov vsega kitajskega prebivalstva. V parlamentu tretjega sklica se je število manjšinskih poslancev podvojilo, kar praktično pomeni, da ima tudi manjša manjšina v parlamentu svojega predstavnika. To v praktičnem življenju manjšin sicer ne pomeni dosti, odkriva pa vsaj načelni odnos urbanistične večnacionalne države do manjšinskih državljanov.
V	polemičnih strelicah, ki sem ter tja lete na Peking iz Moskve, Ulan Batorja in Delhija na kitajsko manjšinsko politiko, bi bilo mogoče razbrati tele vsebinske očitke: -
Da izvaja pekinška vlada »velikohan-sko politiko« in vsiljuje manjšinskim skupnostim kitajski, to je hanski jezik in kulturo; da naseljuje na manjšinskih območjih kitajske državljane hanske narodnosti; da z mešanimi porokami izvaja asimilacijo manjšin z večinskim narodom in da zatira narodne običaje manjšin.
Tisti, ki so obiskali pekinški inštitut za
Brez konfliktov ne gre
Toda tudi v kitajskih virih zasledimo odlomke, na podlagi katerih bi smeli sklepati, da življenje manjšin v okviru »unitaristične večnacionalne države« ni brez-konfliktno.
Premier Cu En Lai je maja 1957 ob sklepu, da se ustanovi »avtonomno okrožje Cuangov« dejal: »V kitajski zgodovini je obstajala parihanska težnja. Pripadniki večinskega naroda Han so se imeli za vzvišene nad pripadniki manjšinskih narodnosti. Manjšine so se s težavo razvijale in večkrat so bile tudi zatirane. Ta dolg mora biti plačan in pripadniki večinskega naroda Han, morajo pomagati manjšinam, da se kulturno in socialno razvijejo ...«
Revija, namenjena tujini, »Kitajska v izgradnji« pa je lani zapisala: »Treba se je boriti proti velikohanskemu nacionalizmu in proti lokalnemu nacionalizmu«.
Iz Cu En Lajevih besed pred sedemnajstimi leti bi lahko izluščili, da je v politični javnosti večinskega naroda še živ odpor proti politiki, ki daje nehanskim državljanom LR Kitajske vsaj teoretično in načelno enake možnosti kot hanskim. Iz stavka, ki ga je zapisala revija »Kitajska v izgradnji«, pa bi smeli sklepati, da sredotež-ni velikohanski nacionalizem vzbuja sredo-bežne antihanske težnje in da se je treba boriti proti enim in drugim-
Ker je velik del kitajskih manjšin naseljen v obmejnih območjih Kitajske, je ta zadnji moment v sedanjem obdobju ostre polemike s Sovjetsko zvezo toliko bolj aktualen. Najbrž ni samo dolžnostih obulus, ko uradni kitajski predstavniki zatrjujejo, da so »vse narodnostne manjšine po kulturni revoluciji doživele nov preporod«. To trditev utemeljujejo s podatkom, da so se kadri iz manjšinskih narodnosti podeseterili v upravni in partijski strukturi.
MIRAN ŠUŠTAR
Francija
En dan v življenju gospoda Duponta
Sedem milijonov Francozov ima psa, mačko, opico, papagaja ali kako drugo žival
PARIZ, avgusta. — V pariškem telefonskem imeniku je natanko 443 Dupontov. Lahko bi torej povprečnega Francoza krstili Monsieur Dupont — če seveda kaj takega, kot je povprečni Francoz, sploh je. Kadar mi urednik naroči, naj napišem kakšno povprečno temo, me vedno zazebe po hrbtu. S povprečji je vedno križ — kadar gre za značaj naroda, pa še toliko bolj. Poskusite opisati povprečnega Jugoslovana — nemogoče! Pri Francozih opravilo ni dosti lažje. Zapeti severnjak je čisto drugačen od vročega južnjaka, Parižan je spet neko čisto posebno bitje. Gospod Dupont je lahko torej kvečjemu lepljenka nacionalnih povprečij.
Statistično je dokazano, da ima gospod Dupont 1,03 otroka. Povprečna francoska družina namreč šteje 3,03 člana, in če upoštevamo, da oče in mati štejeta vsak za enega, nam torej ostane 1,03. Premalo, ugotavljajo demografi in voditelji naroda. Čeprav so otroške doklade sorazmerno zelo visoke, se rodi vsako leto samo 800.000 Francozov, kar je po mnenju strokovnjakov za velik narod odločno premalo. Toda ta družinica ima v povprečju vsaj dovolj veliko stanovanje. Na družino pride 3,17 sobe, po čemer je mogoče sklepati, • da imata gospod in gospa Dupont svojo spalnico in še sobo za otroke.
V tej spalnici se torej zbudi Dupont ob delavnikih takole okrog sedmih zjutraj. Delati začne namreč med osmo ali deveto, seveda če ni delavec v tovarni, kjer delajo v' več izmnah. Potem mora vstajati po jugoslovansko — ob petih ali pa še prej. Prevoz na delo mu vzame vsak dan vsaj eno uro, v Parizu in drugih večjih mestih pa še več. Toda dan se začne z zajtrkom — seveda s francoskim zajtrkom, se pravi, bela kava in »croissant« iz rahlega testa ali pa kos kruha, namazan z maslom, ki ga mnogi Francozi namakajo v kavo. Nič angleškega ni na tem zajtrku — toda kdo pravi, da je angleško imenitno. Dupont nima pred Angleži nobenega kompleksa, pa ne samo pred Angleži.
Dupont je do tujcev v splošnem blagohotno prizanesljiv, ker so vsi po vrsti bi-
zarni, drugačni od Francozov. Anglež je zgodovinski nasprotnik, čeprav ne tako zoprn kot Nemec. Američan je oblasten in malo otročji. In tako naprej. Menda je edina tuja stvar, ki se je uspešno vtihotapila v Francijo, angleške tujke. Mešati angleške besede v rafinirano francoščino, je »snob«, ampak samo neuradno. Uradno so angleške tujke pregnane z vladnim odlokom.
Metro, delo, spanje
Toda Dupont prav gotovo ne razmišlja o tem, ko se pelje v službo. Trenutno je prvo ujeti zvezo na metroju ali se čim hitreje prebiti skozi zabasane ulice do par kirnega prostora čimbliže delovnemu mestu. To pa je naloga, ki terja celega človeka. Toda v skupnem delu se pletejo trdne vezi. Avto je spoštovana stvar. Skoraj sedem Dupontov od desetih ima »ba-gnole«. Eden izmed najbolj priljubljenih konjičkov, ki jih sicer ni malo. Stari milijone Francozov - lovi ribe. Kdove, ali je sploh toliko rib v vseh francoskih rekah? se je nedavno ob začetku sezone zamišljeno vprašal radijski komentator. Sedem milijonov Francozov ima psa, mačko, opico, hrčka, papagaja ali kako drugo domačo žival. Pasje markacije po pariških pločnikih zgovorno pričajo, da je pes zvest človekov spremljevalec.
A kadar Francoz ni za volanom, ob ribniku ali na sprehodu s psom, mogoče še najraje predeluje stanovanje. »Bricolage«, amatersko obrtništvo, je tu tako razširje-np kot pri nas »tezga«. Toda časa za to stvar ni nikdar dovolj. Monsieur Dupont veliko dela tudi v službi. Takole 44 ur na teden, marsikje pa tudi veliko več. če prištejemo k temu še vožnjo na delo in nazaj In tisto uro, ki je namenjena brzopotezne-mu kosilu, bomo ugotovili, da je Dupont od jutra do večera zdoma. »Metro, boulot, dodo« — »metro, delo, spanje« — to je geslo večine Parižanov.
Zasluži Dupont takole, no, še kar — seveda nikdar dovolj. Ce je delavec, zasluži povprečno 1400 frankov na mesec, če je »višji kader«, pa okrog 5500. Vsekakor pa zasluži več kot njegova žena. Moški zaslužijo povprečno 1800, ženske pa 1200 frankov na mesec.
Velik del tega zaslužka izda Dupont za hrano in stanovanje. Za hrano gre po statističnih podatkih dobra tretjina, — nekaj več kot 37 odstotkov, za stanovanje okrog 17 "/o. A pri tem so všteti tudi tisti, ki živijo na deželi in porabijo seveda za stanovanje veliko manj kot meščani. Dupont iz Pariza plača za stanovanje vsaj četrtino dohodka. Potem da še kakih 10 % za obleko in kakih 5 % za oddih in zahavo. Približno 15 % je prihranka, ostalo pa gre za »standard«: 85 % družin ima hladilnik, tri četrtine televizor, 62 % pralnik, malo več kot polovica sesalnik, samo štiri odstotke pomivalnik. Vikendov je več, z njimi se lahko pohvali Skoraj 8 % francoskih družin, čeprav seveda »vikend« ni nujno hiša, lahko je tudi stanovanje. Vsekakor so Francozi pri tem skromnejši od Jugoslovanov. Razen v najpremožnejših slojih tu v vikendih ne skrivajo premoženja pred občinsko komisijo.
Najsi bo vikend ali ne, Dupont ob koncih tedna rad potuje. Razdalje so velike, vsem se mudi, zato vozi od »zamaška« do »zamaška« hitro in pogosto razbrzdano. Ce ne gre k sorodnikom, se najraje ustavlja pred starimi gradovi in seveda pred gostilnami. Dobro jesti in piti, to je prvo. Tako kot tudi dobra družba. Dupont rad govori.
veliko govori in dobro govori. Debatira o vsem, o politiki, o vremenu, o prometu, o športu, hrupno, pogosto elegantno in iskrivo. Rad je. teatraličen, vendar si ne pomaga toliko z rokami kot z intonacijo in mimiko.
Konjske stave, dirke
Za šport je seveda navdušen. Največ se ukvarja s konjskimi stavami in s televizijskimi prenosi nogometa, rugbyja, kolesarskih dirk. Kar se aktivnega športa tiče, je bolj miroljuben. Ce bi rekli, da je športen tip, bi že malo pretiravali — razen morda v oblačenju. Oblači se' Dupont rad lepo in priložnosti primerno; gospa Dupontova pa še rajši. Seveda to ni odvisno le od okusa, ampak predvsem od denarnice. Draga stvar.
Se cenejša zabava je televizor. To je najpogostejša domača žival. V kino gre Dupont tudi rad, čeprav je to drago. Teater pa je še dražji. V Parizu, kjer je polovica vseh francoskih gledališč, je navadno sicer polno, vendar tretjina Parižanov ne gre nikdar v življenju v gledališče. Restavracije so veliko bolje obiskane. Za mizo se odvija ne samo družabno, ampak tudi velik del poslovnega življenja. Doma Dupont navadno sprejema samo tiste goste, ki jih res dobro pozna. Drugače pa je »moj dom moj grad« s pridvižnim mostom in dobro zaprtimi vrati, na katerih niti ne piše, kdo stanuje za njimi.
A najsi bo doma ali zunaj, Dupont rad zabavlja. Ce bi volil glede na trenutno razpoloženje, bi . lahko imela Francija vsak mesec drugo vlado. Toda na drugi strani globoko spoštuje družinske, krajevne in narodove tradicije. Zato je v politiki bolj zmeren, kot, na primer, pri pijači. Nihče na svetu ne spije toliko kot Dupont. Toda Dupont pije zvito — po malem ves dan. Nasploh mu zvitost v življenju pogosto pomaga. Predvsem pa to, da zna dobro živeti, ne da bi pretiraval. Vendar tudi njega zadnje čase hudo pesti potrošniška družba. Tako kot v dobrih starih časih tudi v Franciji ni več.
ANDREJ NOVAK
Po tehle znamenjih ga boste spoznali: povišan krvni pritisk, fanatičen, vročičen pogled, neobjektivnost, bojevitost, kriča-vost, bahavost in pripravljenost na žrtve in morda pretep — za svoj nogometni klub. Zanj popolnoma velja angleški rek — Anglija je navsezadnje domovina žogobrca — ki se glasi; »Moja domovina — kriva ali ne dolžna!« »Moj nogometni klub — kriv ali nedolžen — ima zmeraj prav!«
Ce so fantje dobili tekmo, jih ni boljših nogometašev na svetu. Ce so jo zgubili, so jo zgubili zaradi tiste prodane, podkupljene duše — sodnika. Ce so igrali neodločeno, sodnik ni priznal našim tistega povsem regularnega gola.
Nogometni navijač je popolnoma sposoben po porazu svojega moštva s štiri proti nič izjaviti o nasprotnem, zmagovitem moštvu, »da nimajo pojnja o nogometu«.
Navijač brez .pomislekov opsuje »neobjektivnega« sodnika z naj izbranej širni in najbolj sočnimi vzdevki, ki mu v običajnem »civilnem« življenju ne bi niti na misel prišle.
Navijač je pripravljen spopasti se s policijo in kamenjati nasprotne igralce, če po treznem premisleku ugotovi, da so zmagali s fauli.
Ne da bi trenil z očesom, je navijač pripravljen odpustiti svojim fantom vse naglavne grehe — od slabe igre do kajenja marijuane.
Skratka, navijač ima vse poglavitne grehe tega grešnega sveta in eno samo čednost ali vrlino, toda to v stoodstotni meri: zvestobo svojemu klubu. In zdaj, ko se je začela nova nogometna sezona, spet odmevajo njegovi spodbudni kriki po zelenih poljanah v naši deželi in na tujem. Zakaj navijačev je dosti: vseh poklicev in strok so, govorijo najrazličnejše jezike — celo esperantisti so med njimi — mladi in stari so, vendar jih razganja ena sama strast: nogomet (kot ga igra njihovo moštvo).
Bfez navijačev ne bi bilo nogometa. Ne samo zaradi denarja, ki ga dajejo za vstopnino, ampak zaradi »moralne« podpore, zaradi navdušenja, zaradi spodbujanja. Opazovalcu je prijetno pri srcu, ko gleda spopad med moštvoma iz Spodnjih Rovt in Gornje Ponikvarice na vaški trati in ugotavlja, da gre pogostokrat za resničen spopad. Sonce sije na množico navijačev, ki kot trop psov na verigi obdajajo zeleno polje in lajajo na nasprotnike. Zda.i pa zdaj se veriga utrga in navijači se »fizično« vmešajo, ker ne morejo več prenašati krivic, ki jih trpi njihova enajsterica. Zavre jim kri, zakaj v vsakem navijaču je globoko zakoreninjen čut za pravičnost. Saj ne gre zanj, gre za njegov klub.
Seveda so tudi taki navijači, ki gredo predaleč. Spodobni navijači nikakor ne odobravajo hladnega ali strelnega orožja — pobijati sodnike in nasprotne igralce, se kratko in malo ne spodobi. Dobro pomerjen kamen ali brca povsem zadostuje.
Ali ste že bili na kakem derbiju med Crveno zvezdo in Partizanom? Ali še bolje med reprezentanco škotske in Anglije? Za Škote in Angleže, ki se ne ljubijo preveč, je taka tekma uradno mednarodno srečanje. Takrat se privalijo izza Hadrianovega zidu s severa horde škotskih navijačev celo v škotskih krilih, z ragljami in zvonci, s škotskimi barvami in seveda tudi s škotskim viskijem. Pripodijo se ko plaz z vsemi prometnimi sredstvi — vlaki, avtomobili, letali in celo ladjami- Preplavijo Soho in druge zanimive londonske okraje in se že ponoči krepko podpro za tekmo naslednjega dne. Modri organizatorji tekme jim določijo sedeže ali stojišča zase, tako da si Angleži in Škoti sedijo ali stojijo na stadionu nasproti kot dve armadi, ki prepevata svoje pesmi, mahata s svojimi zastavami in navijata vsaka za svoje moštvo. Človeku, ki ljubi nogomet in navijače, se orosi oko ob pogledu na navdušeno množico. Posebej pa. se mu orosi oko, če mu prileti v glavo kaka steklenica — kot se je zgodilo piscu teh vrstic.
Vendar je pisec teh vrstic, ki ljubi navijače, ugotovil dvoje; da je bila steklenica, ki jo je dobil v glavo, prazna (navijači nikoli ne mečejo polnih steklenic) in da pri tem ni šlo za osebno maščevanje ali sovraštvo. To je zelo pomembno vedeti, če človeku prileti steklenica v glavo.
Navijače je treba razumeti. In če jih hoče človek razumeti, mora biti sam navijač. Tudi med novinarji jih je dosti. Njihovo.
navijaštvo pride najbolj do izraza na mednarodnih tekmah ali, še bolje, na svetovnem nogometnem prvenstvu, na katerem se zbere cvet navijačev raznih narodnosti. Ob takih priložnostih so navijači seveda nekoliko neobjektivni, kadar gre za njihovo nacionalno moštvo.
Piscu teh vrstic, ki je leta 1966 prečepel tako rekoč dva tedna v stekleni tribuni za novinarje na stadionu v Wembleyu med raz-narodnimi novinarji, so še živo v spominu komentarji francoskih poročevalcev na račun angleškega nogometnega moštva, ki je zmagalo na svetovnem prvenstvu..
Francoski novinarji so se vedli in govorili kot pravi navijači, ki so prepričani, da se je njihovemu moštvu zgodila krivica. (Francozi so bili trdno prepričani, da bi v tekmi z Angleži morali zmagati Francozi, ko jih ne bi bil sodnik »oškodoval«.)
»Ali je to kak nogomet?« je prhnil poleg mene zajeten Francoz, podoben Harry-ju Bauru, ko je gledal Angleže v boju z Nemci.
»To je balet, ne pa nogomet,« se je za-krohotal mršav in plešast gospod (menda dopisnik »Figaroja«),
»Sramota!« je pribil tretji.
Nato se je oglasil spet prvi, nato drugi in nato tretji- Komentar je trajal vso tekmo. In ko je v zadnji minuti stranski sodnik, Rus, priznal nemški gol, tako da sta moštvi v finalni tekmi morali igrati podaljšek, je v stekleni kabini eksplodiralo. Francoski navijači-novinarji so vstali, žugali s pestmi in rjuli.
'Takšni so pravi navijači — sem pomislil in ugotovil, da se bom moral še dosti naučiti.
Toda v najbolj prijetnem spominu mi je ostal angleški znanec novinar, pravi antitalent za nogomet. Ne samo da ga nogomet ni zanimal, ampak tudi nogometnih pravil ni poznal. Dolgo sem ga prepričeval, naj gre z menoj na kako tekmo. Ce sem mu hotel pojasniti, kaj je to »offside«, je samo zamahnil z roko in rekel:« Nobenih pojasnil nočem. Ce bom šel kdaj na tekmo, si jo hočem ogledati brez vsakršnih predsodkov — tako rekoč s čistim srcem- Mar nogomet ni šport?«
Hotel sem mu dopovedati, da je nogomet več kot šport, da je umetnost, da vzbuja v človeku najplemenitejša čustva, da je škrat-ka nekaj nedosegljivega. Po letu dni sem ga prepričal. Pregovoril sem ga, da je šel z menoj na tekmo.
Njegovo poročilo se je pozneje v skrajšani obliki glasilo nekako takole:
»Pogled na travico učinkuje prav pomirjevalno. Zelena barva mi je bila od nekdaj všeč. In ker ljubim gibanje in šport, me je navdušilo tudi dvaindvajset (preštel sem jih) mladeničev, ki so brcali žogo po vsem travniku. Sprva nisem vedel, kaj hočejo z njo. Potem se mi je posvetilo, da hočejo spraviti žogo v nasprotno mrežo med dvema koloma, čeprav še zdaj ne razumem, zakaj na nasprotni strani. Dosti laže bi jo spravili v mrežo na svoji strani. Ce pa so jo le spravili, so se vsi srečni objemali in od veselja poskakovali, mož v črnih kratkih hlačah in jopiču pa ie nekaj piskal in kazal na sredino igrišča. Pravi užitek je gledati te mlade, zanosne fante, polne moči in prekipevajoče od razigranosti, kako kot pridne čebele, ki nabirajo med, letajo po travi. Le to mi ni bilo všeč, da so včasih drug drugega spotaknili ali brcnili. Tega bi se lahko odvadili...«
Pozneje sem zvedel, da je urednik mojemu prijatelju prepovedal še pisati o nogometu. Zabičal mu je, naj se drži koncertov. Vrlega novinarja pa to ni za dolgo potrlo, ker je kmalu dobil s Škotskega pisemce iz uredništva »škotskega čebelarja« s ponudbo, da bi pisal poročila o nogometnih tekmah za njihovo zelo priljubljeno in brano revijo- Zapisali so še, da jim je bila posebej všeč primerjava nogometnih igralcev s pridnimi čebelami, ki nabirajo med.
Zdaj moj prijatelj piše nogometna poročila za »škotskega čebelarja«. Honorar ni bogve kako velik. Zato po ima v stanovanju že kakih petdeset steklenih posod medu, čeprav ga ne mara. Te dni ga namerava po-dariti mednarodnemu odboru Rdečega križa za boj proti lakoti v svetu.
Meni pa je še zdaj prijetno pri srcu. Zakaj več je vreden en spreobrnjen navijač od sto drugih, ki so bili' že rojeni — navijači.
BOŽIDAR PAHOR
Pred alžirsko konferenco
Drugi boj strica Toma
Politično svobodo je treba postaviti na granitne temelje gospodarske neodvisnosti
Ko je bil prvi boj po dolgih mukah pri kraju — boj za golo človeško svobodo — so bivši gospodarji potrepljali strica torna po rami in mu rekli: »Prost si, stric Tom in po svoje se lahko obrneš v tej tvoji koči in po teh tvojih poljih. Konec je krivic.« Stric Tom je bil oslepljen in pijan od vse te velike svobode, dobrote in prijaznosti, ki ga je zalila ... Pa ne za dolgo. 2e čez čas ga je z oblakov sanjarjenj postavil na trdna vsakdanja tla presunljiv jok kopice njegovih lačnih otrok, ki ga je spomnil, da krivic še ni konec in da se zdaj začenja drugi boj. Boj za kruh ...
Stric Tom je imel svojo kodo in polja in svobodo, ki pa je prazno odzvanjala, ko je trkal po njej in se skliceval na svoje pravice: pravice, da nabrani lačna usta svojih otrok. Stric Tom je spoznal, da s takšno prazno odmevajočo svobodo nekaj ni v redu in da jo mora čvrsto ukoreniniti v tla, če noče, da mu jo vsakdanji viharji odpihnejo... In začel je stric Tom svoj drugi boj. Boj proti krivični ureditvi tega cveta, ki je bil ustvarjen za bogate...
Grozeča množica lačnih ust
Takole poenostavljeno se kažejo pred svetom osnovne stiske in zahteve velike družine strica Toma, nerazvitih držav oziroma držav v razvoju, ki si prizadevajo, da bi svojo komajda priborjeno politično svobodo postavile na granitne temelje gospodarske neodvisnosti. Najbrž se bo komu zdela ta primerjava za lase privlečena, hotela pa je biti samo človeška — kot so čisto človeške vse mulke večine človeštva, Iki komajda sestavlja konec s koncem.
Gre za veliko in nenehno naraščajočo družino na pol lačnih, na pol pismenih, na pol zaposlenih in na pol zdravstveno in socialno preskrbljenih ljudi, ki bijejo svoj neusmiljeni boj za obstanek na obrobjih prejkone presitega in naglo bogatečega razvitega sveta.
Strokovnjaki združenih narodov so pred časom izračunali, da bo sredi tega desetletja živelo v razvitem svetu 1.147 milijonov ljudi, v nerazvitem pa dobrih dvakrat toliko, 2.874 milijonov; že čez deset let bo drugih trikrat več kot prvih: v razvitih državah bo leta 1985 živelo 1.274, v nerazvitih pa 3.658 milijonov ljudi. In ob koncu tega stoletja bo prvih 1.453, drugih pa 5.050 milijonov, torej triinpolkrat več.
V povprečju osemkrat bogatejše
Orjaška in čedalje bolj grozeča množica lačnih ust. Na svetovno prizorišče bodo čez nekaj let stopili populacijski velikani, ki bodo terjali svoj prostor pod soncem: v Indiji bo ob koncu stoletja 1.084 milijonov ljudi (le kakih 90 milijonov manj, kot jih bo tedaj na Kitajskem), v Indone-eiji 255 milijonov (75 milijonov manj, kot jih bo v SZ in 45 milijonov manj kot v ZDA), v Braziliji 215, v Mehiki 135, v Nigeriji pa 131 milijonov (približno toliko jih bo tedaj živelo na Japonskem).
Ni najbrž potrebno posebej poudarjati, kako nevarne iskre prinaša s sabo ta demografska eksplozija, posebno še, če upoštevamo današnji neenakomerni razvoj enega in drugega, razvitega in nerazvitega dela sveta. Prepad med razvitimi in nerazvitimi se stalno in čedalje hitreje poglablja. Leta 1970 so imele razvite države , v povprečju osemkrat višji bruto nacionalni dohodek od nerazvitih, a če bi izbrali »najbogatejšo« in »najrevnejšo« državo iz ene in druge skupine, bi bilo razmerje v- nacionalnem bruto dohodku med njima še petkrat manj ugodno: 40:1. Od začetka tega stoletja do danes se je to razmerje podvojilo — a za nadaljnjo podvojitev bo potrebnega komaj pol toliko časa, 30 let.
Najbolj zaskrbljujoča so nesorazmerja na področju prehrane. Proizvodnja žita v nerazvitih državah je na prebivalca petkrat manjša kot v razvitih. Zaloge brane pojemajo. Prostrana področja Zemlje pa ravno pestijo hude suše, kot jih ne pomnijo že desetletja.
Udeležba nerazvitih držav v svetovni trgovini se čedalje bolj zmanjšuje. Pred desetimi leti so bile te države navzoče v svetovnem izvozu z 19,3, v svetovnem uvozu .pa z 18,9 odstotki; pred tremi leiti je njihova prisotnost upadla za kake štiri odstotke — v svetovnem izvozu so bile 'navzoče komaj s 15,8 odstotka, v uvozu pa s 14,9 odstotka. S tem se je kajpada zmanjšala tudi njihova moč vplivanja na tokove svetovne trgovine ...
Obenem je narasla njihova zunanja zadolženost. Po podatkih mednarodne banke za obnovo in razvoj ter mednarodnega združenja za razvoj ima 80 držav v razvoju približno 70 milijard dolarjev neamor-. tiziranih dolgov; v zadnjih petih letih se je ta dolg podvojil. S tem se je zmanjkala tudi moč njihovega političnega vplivanja na tokove svetovne politike ...
, Orna podoba sveta in sence na njej se čedalje bolj poglabljajo. Pa gre res za reveže, ki moledujejo za drobtine pri bogataših?
Nikakor ne. Številne države v razvoju skrivajo v svojih nedrih orjaška naravna bogastva, iz katerih so razvite države ves čas izdatno napajale svoj razvoj in svoje bogastvo. Tako na primer dajejo nerazvite države svetu tretjino vse nafte, razpolagajo pa z 62 odstotki svetovnih naftnih zalog; na svetovno tržišče pošiljajo tretjino vseh količin bakra, v rokah imajo 43 odstotkov svetovne proizvodnje boksita, v svojih tleh skrivajo velikanske količine železa, niklja in drugih rud; vrhu tega oskrbujejo svet s številnimi kmetijskimi pridelki, kot kavo, kakavom, sladkorjem in dru-
gim. Ampak ta sveit je bil ustvarjen za bogate...
Zato 'je potrebno ta krivična neskladja v svetu ublažiti in spremeniti. Na novih, drugačnih načelih, ne pa na tistih, ki jih je postavil - razviti svet. Politika neuvrščenosti ta nova načela ponuja. To je sčasoma spoznavalo čedalje več držav v razvoju, ki so se pridruževale naraščajoči skupnosti neuvrščenih držav. .
Ne izenačevati neuvrščenosti z nerazvitostjo
2knotno je izenačevati nerazvitost z neuvrščenostjo. Neuvrščenost je namreč univerzalna, splošno veljavna politična doktrina, ki sega čez ozke geografske, ekonomske in druge okvire in zajema celo vrsto odprtih problemov, v prizadevanju, da jih z uveljavljanjem svojih načel ublaži ali docela razreši. Nerazvitost je le eden izmed teh problemov, morda ta hip najbolj žgoč in najbolj nujen, saj je ozko povezan s celo vrsto drugih, ki pestijo današnji svet.
Razumljivo je torej, da so neuvrščene države že od vsega začetka posvetile temu problemu vso pozornost. Resda spočetka nekoliko manj. Deklaracija, ki so jo sprejeli na prvi. beograjski konferenci leta 19(11 voditelji 25 neuvrščenih držav, omenja gospodarske probleme le v nekaj odstavkih: vsi narodi smejo svobodno razpolagati s svojimi naravnimi bogastvi; države v razvoju naj čim več sodelujejo med sabo na gospodarskem in trgovinskem področju, da bi se tako zoperstavile pritiskom s strani razvitih.
Gospodarskim vprašanjem je bila na.to posvečena posebna ekonomska konferenca držav v razvoju, ki je bila julija 1962 v Kairu in na kateri je sodelovalo 36 držav (od tega pet kot opazovalke). Ta konferenca je opozorila na gospodarska neskladja v svetu in je pomenila začetek širše akcije neuvrščenih držav, katere rezultat je bila nato konferenca združenih narodov za trgovino in razvoj, v prvi polovici leta 1964 v Ženevi. Kairska gospodarska konferenca neuvrščenih držav — nadaljevanje beograjske — je obravnavala notranje probleme razvoja, sodelovanje med deželami v razvoju, probleme mednarodne trgovine, regionalne gospodarske grupacije, gospodarsko pomoč za razvoj, mednarodno tehnično pomoč in dejavnost združenih narodov na področju gospodarskega razvoja.
Druga vrhunska konferenca neuvrščenih držav leta 1964 v Kairu je gospodarskemu razvoju in sodelovanju posvetila dokaj pozornosti, še več pa tretja konferenca, leta 1970 v Dusaki.
„Opreti se na lastne sile“
Na tej konferenci so sprejeli posebno deklaracijo o neuvrščenosti in gospodarskem razvoju, v kateri so podrobno obdelali gospodarsko problematiko kot enega izmed najpomembnejših področij angažiranja neuvrščenih v sodobnem svetu. V tej deklaraciji so med drugim začrtali akcije
...
■■■A
na področju planiranja in načrtovanja, trgovine, kooperacije in razvoja, industrijske, rudne, kmetijske in pomorske proizvodnje, razvoja infrastrukture, uporabe znanosti in tehnologije itd.
Geslo Lusake je bilo »opreti se na lastne sile« in v duhu tega gesla je nato potekala tudi konferenca zunanjih ministrov neuvrščenih držav avgusta lani v George-townu. Tu so poleg splošne politične de-. klaraeije sprejeli poseben program akcije za gospodarsko sodelovanje med neuvrščenimi državami, ki poziva dežele v razvoju, naj se opro na lastne sile. V svojem nacionalnem planiranju bi tako morale neuvrščene države posvetiti več pozornosti zmanjševanju brezposelnosti, množične revščine, neenakosti v ra:z podelitvi dohodka in gospodarske odvisnosti od razvitih držav. To pa terja tudi ustrezne spremembe v družbeni ureditvi držav v razvoju
Program iz Georgetovvna zahteva popolno in trajno suverenost neuvrščenih držav nad njihovimi naravnimi bogastvi in njihovo neposredno nadzorstvo nad strateškimi gospodarskimi dejavnostmi. Popolno nadzorstvo nad naravnimi bogastvi je namreč predpogoj za učinkovito gospodarsko sodelovanje med državami v razvoju.
Neuvrščene države bi morale takoj sprožiti akcijo za ustanovitev oziroma okrepitev združenj proizvajalcev in za sprejetje skupnih sporazumov o trgovini s primarnim blagom, kot so baker, boksit, čaj, juta, nafta, oljnice, kakao, banane in drugo. Sodelovanje med neuvrščenimi državami naj bi seglo čim širše v promet, trgovino in na
področje industrijskega razvoja, pri čemer bi bilo potrebno sprejeti čim bolj konkretne dogovore.
Delovni dokument za Alžir
Program iz Georgetovvna — ustavili smo se pri njem, ker je zastavil osnovna izhodišča za razpravo o gospodarskih vprašanjih na bližnji četrti vrhunski konferenci neuvrščenih držav — govori med drugim še o sodelovanju v finančnih in denarnih zadevah, o zasebnih tujih investicijah, o sodelovanju na področju raziskav, znanosti in tehnike, vključno s prenašanjem tehnologije in tehničnega znanja, pa o institucionalnih ukrepih za gospodarsko sodelovanje in usklajevanje.
Nadaljnje poteze za gospodarsko razpravo na bližnji alžirski konferenci je začrtal maja letos v afganistanskem glavnem mestu Kabulu sestanek pripravljalnega odbora šestnajst neuvrščenih držav, ki je pripravil dnevni red za vrhunsko konferenco. Navzoči so izrazili globoko zaskrbljenost zaradi poslabšanja položaja dežel v razvoju v svetovnem gospodarstvu: problemi razvoja so potisnjeni na rob, medtem ko ozko omejeno število razvitih držav z enostranskim ukrepi rešuje razne krizne situacije, ki so se pojavile na mnogih področjih gospodarskih odnosov med razvitimi, zlasti še na denarnem področju: pri tem zane-
marjajo interese držav v razvoju in jim tako povzročajo škodo.
V Kabulu so zato znova poudarili pravico držav v razvoju, da docela in učinkovito sodelujejo v sprejemanju sklepov o reformi mednarodnega denarnega sistema in pa v večstranskih trgovinskih razgovorih, ki so pred vrati.
Stalni odbor šestnajst neuvrščenih dr. žav pa je v začetku julija sprejel v New Yorku, na sedežu svetovne organizacije, načrt obrazložitve (»delovni dokument«) za dnevni red četrte vrhunske konference neuvrščenih držav v Alžiru. Ta delovni dokument vsebuje poglavje o gospodarskih problemih in mednarodnih akcijah za pospešitev gospodarskega in družbenega razvoja neuvrščenih držav in za uskladitev njihove dejavnosti v združenih narodih.
Delovni dokument zajema celo vrsto gospodarskih vprašanj: položaj mednarodnih gospodarskih odnosov in poslabšanje gospodarskih razmer v nerazvitih državah; obveznosti razvitih držav v mednarodnih akcijah za razvoj; sodelovanje v večstranskih trgovinskih razgovorih in v reformiranju mednarodnega denarnega sistema; gospodarsko sodelovanje med neuvrščenimi dr-žavami; posebni ukrepi v prid najmanj razvitih držav, vključno z deželami v razvoju, ki nimajo izhoda na morje; nadalma dejavnost neuvrščenih pri obravnavanju gospodarskih vprašanj v OZN in drugih med-narodnih forumih; ukrepi za razširitev sodelovanja in usklajevanja med neuvrščenimi državami na področju izobraževanja, kul. ture, znanosti, informacij in drugih dejav-nosti itd.
Konferenca Commomvealtha
Prebrodena kriza
Dvoboj med Britanijo in Avstralijo
Letošnje zasedanje-članic Commonvvealtha v Ottavvi je bilo zanimivo iz več razlogov. Nekateri politični opazovalci so pričakovali, da se bo spor, ki je izbruhnil pred dvema letoma v Singapuru zaradi prodaje britanskega orožja Južnoafriški republiki, na tej konferenci še zaostril. Maloštevilni so celo pričakovali propad Commonvvealtha (toda taki se oglašajo skoraj pred vsako konferenco voditeljev Commonvvealtha). Tretji pa so upali — in to upanje se je izpolnilo — da bo ta nenavadna in trdoživa organizacija 32 držav v Ottavvi prebrodila krizo. To se je zgodilo, vendar samo zato, ker so vsi nekoliko popustili. To pa ne pomeni, da na konferenci ni bilo zelo burnih razprav. Najostrejši .besedni dvoboj ni bil med premieram Heathom in afriškimi predstavniki, ampak med Heathom in novim laburističnim premieram Avstralije Goughom VVhitlamom.
Avstralski premier je zelo ostro zastavil vprašanje večnacionalnih družb in nadzorstva nad njimi v luči nacionalne suverenosti. Izjavil je celo, da sta Avstralija in Kanada »v nekaterih pogledih« državi v razvoju spričo dejstva, da večnacionalne korporacije nadzorujejo na primer v Avstraliji kar 60 odstotkov rudarstva. Gostitelj konference, kanadski premier Trudeau se iz previdnosti ni zapletel v ta spopad, čeprav je njegova lastna liberalna stranka pod čedalje hujšim pritiskom socialistične in konservativne opozicije v parlamentu, ki zahte va od vlade, naj se odločneje postavi po robu ameriškim večnacionalnim družbam.
Te družbe imajo v rokah 60 odstotkov industrijske proizvodnje in 80 odstotkov petrolejske industrije v Kanadi.
Whitlam je rekel, da imata Avstralija in Kanada iste težave, ko gre za daljnosežne in pomembne odločitve upravnih odborov družb v tujini. V tem pogledu — je trdil — sta obe državi vsekakor v podobnem položaju kot države v razvoju.
Premier Heath je zadirčno odgovoril, da se Avstralija in Kanada nimata kaj pritoževati, saj imata višji dohodek na prebivalca kot Britanija. Whitlam pa ga je zavrnil, da Avstralija ni gospodar v lastni hiši in da bo morda tudi Britanija še doživela kaj podobnega.
Cene surovin
Že ta besedni dvoboj med premierama je vsem udeležencem ottawske konference
pokazal, da se je Avstralija, kar zadeva Britanijo, znašla na drugi strani plotu, če že ne barikade. In to tista Avstralija, ki je doslej tako zvesto podpirala »matično deželo« in jo branila pred vsakršnimi obtožbami, da je preblaga do rasističnih režimov in podobno.
Tudi vsem političnim opazovalcem je postalo jasno, da so se v avstralski politiki že zgodili globoki premiki, ki nikakor niso zgolj površinski in formalni, ko je Whit-lam predlagal, da bi države, proizvajalke surovin, trdno določile cene svojih surovin. Avstralija je sicer sama proizvajalka surovin in je bil žato Whitlamov predlog v interesu Avstralije. Vendar je tudi v interesu držav v razvoju, ki si nenehno prizadevajo doseči trdnejše cene surovin in preprečiti njihovo nihanje.
Premier Heath je na predlog, da bi se Britanija pridružila dogovoru o določitvi prodajne cene železove rude, boksita, kositra, cinka in drugih kovin, odgovoril, da bi tako »nastal kartel proizvajalcev surovin, ki bi vse nas druge izkoriščal«.
Toda te Heathove besede so naletele na zelo neprijazen sprejem drugih članic Com-monwealtha, večinoma držav v razvoju in neuvrščenih, ki z veseljem pozdravljajo prestop Avstralije v njihov »tabor«.
Dobra volja
Vendar je premier Heath poskušal po kazati dobro voljo do drugih članic Com monwealtha, ko je izjavil, da si bo Britanija na moč prizadevala zastopati njihove koristi v EGS, predvsem kar zadeva proda jo sladkorja. Poudaril je, ds Britanija odobrava uporabo posebnih pravic do črpanja sredstev za pomoč državam v razvoju, če
to le ne bi oviralo svetovne monetarne reforme. Obljubil je tudi večjo finančno pomoč državam v razvoju in ponosno povedal, da je Britanija lani uporabila 1 odstotek bruto nacionalnega proizvoda v ta namen.
Na pol poti naproti je šla Britanija tudi afriškim državam, ki so zahtevale odločnejše ukrepe proti rasizmu in kolonializmu v Afriki. In četudi so v sklepnem uradnem sporočilu, ki so ga objavili po devetdnevni konferenci omilili zahteve Afričanov, je vendarle Britanija s jx>dpisom sporočila spremenila svoje dosedanje stališče v nekaj pomembnih točkah.
•	Britanija in 31 drugih članic Common-wealtha nasprotujejo apartheidu in vladi manjšine v Južnoafriški republiki. To je vsekakor določena zaostritev britanske politike do enega izmed njenih najpomembnejših trgovinskih partnerjev.
•	Vse članice priznavajo zakonitost boja afriške večine za pridobitev vseh človeških pravic in samoodločbo. V preteklosti je Britanija izražala samo »razumevanje« za boj afriških osvobodilnih gibanj, ni pa uradno priznavala njegove zakonitosti.
•	Commonwealth bo zahteval od Portugalske, naj s pogajanji prizna neodvisnost svojim kolonijam v Afriki.
•	Članice so pozvale Južnoafriško republiko, naj izroči mandatno ozemlje Namibi je (Jugozahodne Afrike) v začasno upravo OZN. Britanija je s tem prvič uradno priznala Namibijo oziroma podprla poskus, da bi to območje prišlo pod mednarodno up ravo.
Pač pa se je premier Heath uprl zahtevi, naj se Britanija zaveže, da ne bo priznala neodvisnosti Smithovemu rasističnemu režimu v Rodeziji, dokler ne bo tam osnovana
večinska vlada. Uprl se je tudi zahtevi, da bi države Commonwealtha prenehale investirati v državah, kjer vladajo rasistični režimi. Prav tako ni podprla zahteve, da bi zahodni zavezniki ustavili sleherno vojaško in finačno pomoč Portugalski, dokler se bo vojskovala proti osvobodilnim gibanjem v Angoli in Mozambiku.
Spremenjeni
Commonwealth
V devetih dneh so voditelji držav Com-monwealtha govoril tudi o drugih problemih, predvsem o spremenjenih odnosih med super silami v svetu, o olajšavah za države v razvoju v EGS, o pomoči manj razvitim in podobnem. Nekateri člani delegacij so poluradno obravnavali celo afero Watergate in ugotovili, da je daljnosežnega pomena tudi za mednarodne odnose, posebno za odnose med ZDA in SZ. Vendar je glavna pozornost veljala Commomvealthu in njegove mu prilagojevanju spreminjajočemu se sve tu.
Ena izmed temeljnih ugotovitev po kon cu ottawske konference je ta, da je ta orga nizacija prebrodila najhujšo krizo in se bolje pripravila za naloge, ki jo čakajo. Dru ga pomembna ugotovitev je ta — in to je dokončno postalo očitno v Ottavvi — da Bri tanija ni več vodilna država v Commomvealthu, ampak samo ena izmed njegovih čla nic, čeprav pomembnih. In tretja ugotovi tev: »nebele« članice Commonvvealtha so dobile pomembne »bele« zaveznice predvsem v Avstraliji in Kanadi in delno v Novi Zelandiji.
BOŽIDAR PAHOR
Svet ni narejen le za bogate
Kot je videti, gre za čedalje konkretnejše in odločnejše načrte neuvrščenih držav, da posežejo v preoblikovanje gospodarskih neskladij v svetu. Alžirska konferenca bo v tem pogledu nedvomno pomenila pomemben korak naprej. K temu bo najbrž precej pripomogla tudi udeležba številnih na novo sprejetih članic neuvrščene skupnosti, zlasti še iz Latinske Amerike, ki so v zadnjem času sprožile doma proces dokončnega gospodarskega osamosvajanja od njihove »velike sosede« na Severu, Združenih držav. Toda zahteve po bolj demokratičnih odnosih v svetovnem gospodarstvu ne prihajajo samo iz držav v razvoju; tudi razvite države, kot denimo Avstralija, ki bo navzoča v Alžiru kot opazovalka, opozarjajo na zdajšnje nepravične razmere, ki vladajo v svetovnem gospodarstvu in ki so rezultat preozkega dogovarjanja in sporazumevanja med gospodarskimi grupacijami razvitih držav.
Pravzaprav tudi sami odnosi med razvitimi državami od časa do časa živo razgalijo neustreznost zdajšnjih razmer v svetovnem gospodarstvu in opozarjajo na nujno potrebo po njihovi demokratizaciji. To le še povečuje možnost neuvrščenih držav, da bodo sčasoma prodrle s svojimi upravičenimi zahtevami.
Te možnosti pa so še tolikanj večje, ker se razviti svet čedalje bolj sooča z resno energetsko krizo, ki grozi zamajati gospodarsko, pa tudi politično ravnovesje v svetu. Arabske naftne proizvajalke denimo vse glasneje grozijo, da bodo nafto uporabile kot politično orožje za uveljavitev svojih teženj. Bi razvite države tvegale vojaški spopad, da bi to nevarnost preprečile? Malo je verjeti. Popuščanje napetosti in dogovarjanje med velikimi je namreč ustvarilo resda krhko, pa vendarle toliko kontrolirano zatišje na svetovnih kriznih področjih, da jim omogcča nemoteno medsebojno sodelovanje. Nov nevaren spopad bi to do temeljev zamajal.
Seveda je zaradi tega pričakovati s strani razvitih določene pritiske. Tega se neuvrščene države zavedajo. In prav zato bodo skušale v Alžiru čim jasneje in odločneje začrtati svoje obveznosti in naloge za bližajoče obdobje, ki bo nedvomno težko, in zahtevno. Ki pa bo najbrž tudi odločil-no za prihodnost vsega človeštva.
TIT DOBERSEK
FRANCE MIHELIČ: MUZIKANTI IN URE . (Acryl, platno, 1971)
Likovna umetnost
Umetniški spopad s strahom
Ob retrospektivni razstavi del Franceta Miheliča v Kostanjevici na Krki
Ko je France Mihelič po končanem študiju na zagrebški Akademiji za umetnost in umetno obrt, najbrž pod vtisom sočasnih socialno kritičnih programskih teženj skupine »Zemlja« prisluhnil življenju na kmetih, je naslikal nekaj podob, v katerih zaslutimo daljni odmev Hegedušičevega slikarstva. Skoraj žanrski prizori, nekoliko posplošeni motivi panonskih vasi, semnjev in kmečkega dela, katerim je v obdobju službovanja v Ptuju sledilo čedalje več obdravskih krajin — to je bila tista prvotna tvar, iz katere se je pozneje razvil Miheličev svojski slikarski in grafični opus, enkraten in samonikel, kakršnega poznamo danes. Programske smernice zagrebških kolegov ga niso pritegnile, saj bi ga prej ko slej ovirale. Danes se zdi, da je svoje izhodišče izbral in določil namerno, tako spontano, zdržema in brez skokov, stranskih poti in prekinitev je rasel v Miheliču njegov svet in njegova vselej povsem osebno obeležena slikarska realizacija.
Glasba
Karintsko
poletje
Nov festival na avstrijskem Koroškem
Ob imenu Osoje se vedno najprej spomnim na legendo o osoj-skem mutcu, ki se je v meniški halji pokoril za uboj in je šele na smrtni postelji izdal svoje poreklo. Najbrž pa legenda o poljskem kralju Boleslavu ne bo nikoli zgodovinsko potrjena. Ko je cesar Jožef II. izdal znameniti dekret o ukinitvi samostanov, je odločitev zadela tudi osojski benediktinski red in ob likvidaciji je večji del dragocene samostanske knjižnice žal končal na jezerskem dnu.
Zakladnica bizarnih folklornih motivov, kar je takrat Ptujsko polje še bilo, je s svojimi še živimi, v življenje preprostega in prvinskega kmeta organsko vtkanimi običaji in slikovitimi, razgibanimi sprevodi, z njihovimi včasih komičnimi, včasih tragičnimi poteki tega polnokrvnega umetnika nujno zamikala. Ne samo s svojo živopisno zunanjostjo, tako polno nenavadnih oblik, struktur in barv, tako polno gibanje; ne samo z izvirnostjo svoje dramaturgije, kakršne nd bilo več najti nikjer drugje, in tudi ne le s romantično privlačnostjo tega ostanka v mrak zavite, mitične davnine, ki se je kot anahronizem ohranil v evropsko dvajseto stoletje. Občutljiv umetnik in izobraženec je zaslutil v teh pustnih običajih, v teh plešočih in zvonkljajočih kurentih, odetih v kože in grozljive maske s peresi v glavi in s palicami v rokah, v teh s trakovi ovešenih povzačinih in svatih dih davnine in tiste skrivnostnosti, ki je ovijala dionizije in bak-hanalije, izšle iz še starejših oblik, tistih, ki so se najbrž ne bistveno spremenjene ohranile prav v tem severovzhodnem koščku naše domovine. Zaslutil, morda začutil je vzročno povezavo med temi pojavi in eksistenčno stisko od narave povsem odvisnega človeka prazgodovine, ki se je v teh zaostalih krajih ohranila do včeraj. Nebogljeni človek se je zatekel v mit in na tej ravni se je laže bojeval s sovražno prirodo in na tej ravni se ji je lahko tudi odkupil in prikupil. Praprispodoba vseh tistih prvinskih sil in nagonov v človeku, pogojenih z njegovim bistvom, je ostala taka kot pred tisočletji — in še vedno dokazovala isto.
Gozd v umetnikovih očeh
Tu lahko iščemo začetke Miheličeve osebne angažiranosti, tu, ob spoznanju teh usodnih povezanosti in ob vzporednem zorenju njegove človeške in- umetniške osebnosti. Njegove podobe ne posnemajo, njegove podobe podoživljajo in sodelujejo in povzemajo čedalje več srži, ki se ob postopnem za-snovanju in zavedanju istovrstnosti procesov v sodobniku počasi oblikuje v spoznavanju večnih silnic, oblikujočih človekovo eksistenčno zavest in njegov življenjski boj. Simboli tega nenehnega boja hkrati govorijo o neizprosnosti velikega konca boj za življenje je boj proti smrti, minevanju, izničenju in simboli zmage nad Morano jo hkrati neprestano kličejo v spomin in jo dokazujejo.
Srečanja s smrtjo in propadanjem so dobili svojo drugačno, določnejšo, a nič manj filozofsko angažirajočo obliko med vojno, v partizanih. Gozd, ki je sprejel borce proti
uničevalcem v svoje okrilje, je tako v umetnikovih očeh spet dobil svojo prvotno vlogo včasih začetnika, pogosteje pa ohranjevalca življenja- Življenje, katerega enakovredni pol je smrt, nastajanje, določeno z minevanjem, je ob vzporejanju vsakdanje krute resničnosti neprizanesljive vojne s spoznanjem v kurentovskih simbolih zajete ve-kovne resnice dobile filozofsko razsežnost. Tej se je pridružil še aktivirajoči strah, ki je izviral tako iz trajnega pomanjkanja občutka gotovosti v partizanih kot iz simbolnega sporočila davnine, razbranega v razposajenih maškarah in običajih neznanega izvora.
In tako se je krog spoznanja sklenil, a se ni zaprl. Tema smrti je Miheličeva slikarstvo in pozneje grafiko in spet slikarstvo napajala in ni presahnila in se ni obrabila prav zaradi tega vrtinca prehajanja oblik življenja iin smrti, strahu in ta strah premagujočega boja zaradi spoznanja enakovrednosti različnih oblik istega pojava, katerega zakonitim menjavam se upira le naša čustveno obogatena zavest. Bogatenje tega spoznanja in napor tega boja sta iskala nove besede, nov jezik, čedalje bolj bogat, bolj natančen in hkrati bolj epski, razse-žen, vseobsegajoč. Trenutni, določeni strah se je razširil na kozmični strah človekovega duha, ki je edino, kar s smrtjo zares premine. In izražanje tega strahu, te tesnobe, ki se čedalje bolj prenaša tudi na raven temeljnih eksistenčnih vprašanj človeka in človeštva, je zahtevalo nova izrazna sredstva. Mihelič jih je našel, ker jih je doživljal v njihovem drugotnem, simbolnem pomenu in jih v takem pomenu tudi uporabil.
Iz gozda, iz temnih dupel, ki so skrivala' nočne pošasti, iz votlih debel, ki je v njihovih razpadajočih okostjih otožno zavijal odmev Panove piščali, iz hrapavih suhih rogovil, ki so kakor spomenik večnega uničevanja štrlele v nočno nebo, izmed ruševin samotnih gorskih kmetij, v katerih se je za-kotila goyevska grozljiva sanjska golazen, izpod vej ožganih tepk, raz katere je skovir oznanjal svoj zategli memento, je privrelo: prišli so stari duhovi zemlje in polj in gozdov, oblečeni v lubjaste, kožnate in hrapave ali razcapane obleke, izpod njih je bilo čutiti lubadarsko razjedenost postav in prhle, zlomljene roke-veje so opletale v ritmu neznanega, grozljivega nočnega rituala, pošastne maske so jim zakrivale uso-dovska obličja. Prišli so muzikantje, ki so spremljali ta mrtvaški ples iluzij in filo- * zofsko neutemeljenega optimizma na strunah, napetih med mrtvimi, grčavimi vejami, na katere je igral nočni piš Prišel je stari Pan, zrasel z rogovilo starega drevesa in s frulo zaigral melodijo v tej pošastni harmoniji zvokov, oblik in barv. Prikotalile so se stare ure, napokanih številčnic in polomlje-
nih kazalcev ali brez njih in odmerile so v večnosti zajeto nesmiselnost časa, v katerem človekov duh hlasta za spoznanji. Kot fosilne hijene so jim sledile lajajoče in tuleče himere, med grozljivim razplojevanjem že olesenele v svoji razpadajoči podobi. In visoko nad njimi se je v skrepeneli drži usedel kronist, z mrtvimi, srepimi očmi zroč na ta bestiarij usode in negibno zapisujoč razorožujoče spoznanje.
Oblika, pogojna s tvorcem
Kot filozofski zapisovalec stoji slikar pred njimi in lovi in upodablja te grozljive prikazni. Vse bolj se mu jasni njihov pojav in njihov pomen, čedalje bližje so mu in njihova strašljivost se staplja z njegovimi prvinskimi strahovi v bizarno sozvočje. Nenadoma je eden izmed njih in kot Dioniz povede sprevod v ples in režira ta prabitni pasi ion v fantastičen film. Prikazni se pokorijo novi volji, v njihov neurejeni nastop, som nas je koščena starka, povabila v v njihov razglašeni zbor in nekoreografira-ni ples .poseže višje bitje, volja velikega stvarnika, ki jih je priklical, obudil v življenje in jim dal podobo. Prostor, oder, čas in trajanje izginejo, v tej neotipljivi, nestvarni areni je le duh tisti, ki ustvarja razsežnosti, je domišljija tista, ki ureja prizore, in občutljivost tista, ki do potankosti določa oblike.
Predstava je polnem teku, razdrapani divji akterji, ki se pokorijo višji volji, se razporedijo v harmonične celote. Sinteza je dosežena: sinteza v eni sliki in v celotni predstavi in v vsem neomejenem traianju filma, ki je transpozicija nazora: življenjskega predvsem, pa tudi umetniškega. Umetnik je samo zase in edini stvarnik. Njegov svet je zrasel iz istih krajevnih in eksistenčnih danosti kot on sam. čas je neopredeljiv in ni omejen, ker ga ni mogoče omejiti, čas je star, kot je star človek in zavest in kot je stara narava. Nova je oblika, kajti oblika je pogojena s tvorcem in čezenj s časom, v katerem tvorec živi, in z življenjem, kakršnega živi.
Ohranjena ustvarjalna svoboda
V tem svetu ni prostora za občeveljavne sheme in predstave, ne za vzore višje ali nižje razvitih kulturnih in umetniških dosežkov, ni prostora za vplive drugih območij ali celo drugih tvorcev, ki po večni zakonitosti oblikujejo svoje svetove in svoje predstave, pogojene z njihovim osebnim časom in življenjem. Ta svet ne sprejema prvin drugih, kajti sklenjen je v sebi, zaokrožen in organsko zrasel v življenjskem spoznanju svojega tvorca. Je avtohton, kot je avtohton .inventarij njegovih oblik in kot je, po vzročni nuji, avtohton njegbv slog. Vendar je živ, se pretaka in raste, poglablja in zori, sega po novih in višjih vrednotah, posreduje poglobljena osebna sporočila umetnika, ki z njim živi in se Z njim vselej znova poistoveti. Zrasel iz simbolno posredovanih, večno veljavnih spoznanj in resnic, je zajel v umetniku odkriti prvinski strah pred neizbežnim in se simbolno z njim spopadel. Zato je njegov tvorec ustvaril''nov slikarski besednjak novih simbolov, ki- ustrezajo njegovemu osebnemu odzivanju in hkrati' obogatenim praskupkom spoznanja.
Razvita in plodna domišljija spočenja vselej nove oblike in različice, vselej nove sestave in ureditve, vselej nove režijske prijeme, s katerimi vdihne temu
svetu — umetniškemu odmevu na življenje — svoje zakone in mu omogoči njegovo lastno, fantastično, a zato nič manj resnično življenje.
France Mihelič je tako s svojim izvirnim slikarskim slogom, bogatim in razvitim v malone vse upodabljajoče razsežnosti, in prav tako s svojim celotnim opusom, nenavadnim, osebnim in enkratnim, združil čutno pogojeno filozofijo življenja — utemeljeno z zgodovinskim in mitičnim izročilom — z bogastvom oblik in barv in z neizmerno umetniško domišljijo, osupljivo dinamično urejajočo ta svet s svojimi lastnimi zakoni. Le poglobljen mislec in občutljiv umetnik velike izrazne moči si je lahko priboril in ohranil ustvarjalno svobodo, ki je za avtentičnost umetnosti, kakršna je Miheličeva, predvsem potrebna-
Od tedaj naprej je bila usoda čudovite baročne cerkve ,in samostana bolj žalostna kot vesela. Objekta sta rabila za to in ono, obnavljal ju ni nihče kdove kaj, in ko so se leta 1948 umaknile angleške okupacijske sile, se je sestala posebna državna komisija, da bi ugotovila, kaj se iz razpadajočih zidov še da narediti. Od 50 članov jih je bilo 48 za to, da se vse skupaj dokončno poruši in le dva eksperta sta zagovarjala obnovitev.
Najsi je bilo že kakorkoli, odločanje —-na srečo — ni šlo ravno po demokratični poti in objekt so le začeli obnavljati. Dela so bila zahtevna in draga in v povojnem času sredstev za takšne namene ni bilo ravno na pretek. Najbrž je bilo potrebno dosti iznajdljivosti, entuziazma in potrpežljivosti, dokler so po osemnajstih letih obiskovalci spet lahko občudovali okrog leta 1000 začeto in v baroku končno dograjeno cerkev, nenavadno bogato okrašeno s štukaturami in freskami, in pa hotelski dejavnosti namenjeni samostan z nekaj ravno tako bogato oblikovanimi dvoranami.
že med zahtevnimi obnovitvenimi deli se je porodila misel, da bi cerkev v bodoče ne rabila samo sakralnim, temveč tudi kulturnim namenom. Zato so jo razglasili za umetnostni spomenik in razen ob času cerkvenih obredov obiskovalci plačajo vstopnino. Še boljša je seveda bila ideja o prirejanju koncertov, zlasti ko sta se osojskemu župniku Jakobu Stinglu pridružila v umetniškem odboru dva izkušena glasbenika in organizatorja, član Dunajskih filharmonikov Helmut Wobisch ter skladatelj in glasbeni vodja celovškega radia Nikolaus Fheodo-roff.
Kulturno praznino je treba zapolniti
S profesorjem Wobischem je med festivalom težko govoriti četrt ure v miru, ne da bi ga zmotil ta ali oni njegovih sodelavcev z enim izmed tisoč organizacijskih vprašanj. Ko se mi Je to po dveh tednih le posrečilo, me je seveda najbolj Zanimalo izvedeti, kakšen je bil začetek festivala »Karintsko poletje«.
Kot marsikje, je bil tudi tu povod zelo enostaven. Obnovljena cerkev je potrebovala tudi nove orgle, dolgovi pa so bili že tako preveliki. In tako so se odločili povabit umetnike, ki bi bili pripravljeni igrati brez honorarja. Med prvimi sta se že leta 1969 odzvala dva - znamenita virtuoza, violinist Henryk Szeryng in pianist Wilhelm Back-haus.
To je bil seveda le zunanji povod. Globlji vzrok za obsežno kulturno manifestacijo je v tem, da na avtrijskem Koroškem vlada dokajšnja praznina v glasbenem smislu, da pa je hkrati dežela odprta kulturnemu delovanju. To se je pokazalo tudi ob nastanku festivala jazz in pop glasbe »Musič forum«, ki ga že nekaj let prirejajo v Celovcu In prav zato, meni profesor Wobisch, je Karintsko poletje še tem bolj potrebno. Kajti če
’ res imamo svobodo kulturnega udejstvovanja, potem mora vsak kvaliteten glasbenik imeti možnosti za nastopanje. Kdor se ne predstavi publiki, ne živi. Biti v okviru možnosti ogledalo najboljših vrednot evropske kultre, to je naloga Karintskega poletja.
Seveda sva se s profesorjem Wobischem ustavila tudi pri tem »okviru možnosti«. S pomočjo državne in deželne vlade, mesta Beljaka in avtrijskega radia se je festival v štirih letih razvil v pomembno in obsežno kulturno dogajanje. Vendar njegovo vodstvo meni, da je podpora premajhna glede na potrebe koroškega prebivalstva in na pomen, ki ga ima festival za turistični razvoj dežele. Tako se finančna stiska prirediteljev kaže v dokaj visokih cenah vstopnic in v razmeroma nizkih honorarjih umetnikom.
Karintsko poletje se je torej kljub težavam v štirih letih razvilo v obsežno in pomembno kulturno prireditev. Se zlasti važno prelomnico je pomenilo leto 1972, ko je mesto Beljak odprlo vrata svoje nove kongresne dvorane z nekaj nad tisoč sedeži in dokaj razsežnim odrom. Komornim nastopom v osojski cerkvi so se tedaj pridružili še simfonični koncerti v Beljaku, letos pa tudi gostovanja baletnih skupin. Spored dvomesečnega festivala se je razširil na nekako 40 kulturnih prireditev.
V treh tednih, ki sem jih julija preživel v Osojah, se mi je posrečilo dobiti dokaj zaokrožen vtis o prireditvah. Orgelski koncerti, ki so bili pravzaprav povod vsemu, sestavljajo le še majhen del festivala. Dopolnjujejo jih drugi solistični, zborovski in komorni koncerti, na katerih nastopajo mnogi vodilni evropski umetniki. Med njimi sta se mi najbolj vtisnila v spomin dunajski baritonist Walter Berrry s svo.io neprekos-ljivo interpretacijo samospevov Franka Mar-tina in Johannesa Brahmsa in dunajski komorni zbor St. Othmar, ki je z neverjetno lahkoto izvajal izredno zahtevna dela treh sodobnih skladateljev: Heillerja, Ligetija in Davida.
Med simfoničnimi orkestri nastopajo letos v okviru Karintskega poletja Orkester avstrijske radiotelevizije z dirigentom Milanom Horvatom, Madžarska filharmonija z Janosem Ferencsikom in orkester Krakow-skega radia pod vodstvom Krzysztofa Missi-one. Že pred tremi leti je za potrebe dirigentskega tečaja nastal samostojni Orkester Karintskega poletja, v katerem sodelujejo tudi jugoslovanski glasbeniki, med njimi pretežno člani Mariborske opere. Letos je pod vodstvom Hansa Swarowskega in ob sodelovanju pianista Shure Cherkasskega ta orkester nastopil prvič tudi na samostojnem koncertu in požel razmeroma ugodne ocene kritike-
S tem v zvezi je najbrž zanimivo vprašanje. kako poteka sodelovanje prek meje in kakšna je udeležba jugoslovanskih umetnikov na festivalu. Pred dvema letoma so gostovali Zagrebški solisti, lani oktet Gallus iz Ljubljane. Letos je med jugoslovanskimi umetniki v Osojah Milan Horvat v vlogi dirigenta orkestra avstrijske radiotelevizije. Prireditelji so mi zatrdili, da je sodelovanje z jugoslovanskimi glasbeniki slej ko prej dobro; še zlasti tesne stike imajo z organizatorji Dubrovniških poletnih iger.
Znanstvena in pedagoška dejavnost
Kot menda edini evropski festival ima Karintsko poletje, v svojem okviru tudi znanstveno-raziskovalno in pedagoško dejavnost. Na področje prve sodi seminar o elektronski glasbi in o novih zvočnih izkustvih, ki ga vodita sloveča strokovnjaka s tega področja, Dunajčan Dieter Kaufmann in Frangois Bayle, član pariške skupine Recherches Musjcales. Pravo novost pa pomeni seminar, na katerem se bo zbralo te dni 17 vodilnih svetovnih strokovnjakov s področja glasbe, nevrologije, fizike in psihologije. Tema njihovega razgovora so fizikalne in nevropsihološke osnove glasbe. Prvič v zgodovini bodo sedli za skupno mizo znanstveniki z različnih strokovnih področij. Ugotovili bodo, ali se je z združenjem različnih ved mogoče kaj bolj približati zapletenemu in še zelo neraziskanemu vprašanju: Zakaj sploh muziciramo-
Že od vsega začetka so pedagoški seminarji postali sestavni del Karintskega poletja. Mnogi vodilni umetniki so že zbrali v Osojah okrog sebe mlade glasbenike na mojstrskih tečajih, med njimi violinista Henryk Szeryng in Josef Sivd, skladatelja Krzysztof Penderecki in Wolfgang Fortner, organist Hans Haselbbck. Največjo popular-nost pa najbrž uživa vsakoletni dirigentski seminar, ki ga vodi profesor dunajske Glasbene visoke šole Hans Swarowsky. Vzrok za to so nepričakovani uspehi mnogih mladih dirigentov iz njegove šole.
Hans Swarowsky je v mladosti osebno doživel vse tisto, kar je za nas danes le še pisano zgodovinsko izročilo. Svojo diriget-sko in pedagoško pot je začel kot asistent Richarda Straussa in Clemensa Kraussa. V intenzivnih pogovorih z obema mojstroma glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja se je razvil dirigentski nauk, o katerem je Richard Strauss nameraval izdati posebno knjigo. O tem je zaptistil profesorju Swa-rowskemu mnogo zapiskov. V tesnem kon-taktu s skladatelji, kot so Stravinski, Bartok, Schonberg, Weber, Berg in Pfintzner se je rodil nauk o spoznavanju glasbene umet-nine iz zapisa samega, ne glede na izvedbe dela, bodisi na koncertu ali na plošči. V petindvajsetletnem delovanju na Glasbeni visoki šoli na Dunaju je profesor Swarow-sky razvil ta nauk v sistem, s pomočjo katerega mladi dirigent lahko spoznava glasbena dela ne glede na »poustvarjalno tradi-jo« samo po njihovi slogovni srži, zanesljivo določi obliko umetnine in z jasno dirigentsko tehniko ta spoznanja brez nesporazumov prenaša na skupino glasbenih izvajalcev.
KRISTIJAN UKMAR
JANEZ MESESNEL
V tejle glavi se je rodila Provincia di Lubiana.
Izredno napet, zgodovinski roman na 400 straneh a slikami na 30 atraneh lahko naroči te z naročilnico:
Na dopisnici nalepljeno naročilnico pošljite na naslov: CGI* DELO — prodajna služba, Tomšičeva 1, 61000 Ljubljana
NAROČILNICA Naročam knjigo: Richard Collier, Ime in priimek	Duce! Vzpon in propad Benita Mussolinija
Ulica	Poštna št. in kraj
Knjigo ml pošljite po povzetju!	
Datum	? odpis
Bosenski zapiski
Most na Drini
Tudi v Višegradu bi radi doživeli boljše čase
Kot težka in nepremakljiva gmota se je, podprt z desetimi nosilnimi, trdnjavskim zidovom podobnimi oporniki, vzpenjal nad leno tekočo široko Drino most v Višegradu. Čeprav so ga med prvo in drugo svetovno vojno poškodovali, je bil vendar ta most edini, ki je ostal isti, kot ga je pred štiristo leti pozidal Mehmed paša Sokolovič. Vse drugo se je v Višegradu spremenilo. Celo »mangale« — posedanja ob kavi sredi mostu — z umetnimi turističnimi prijemi niso uspeli obnoviti. A nihče ne more mimo mostu. »Ne, raje imam samo zgodovinski most v prirodi, kaj bi ga s svojo pojavo kazil,« se mi je zahvalil nizozemski turist iz Amsterdama, ki sem se mu, ko sem opazil, da nastavlja fotografski aparat, ponudil, da v spominsko sliko zajamem tudi njega.
»Gotovo: če ne bi bilo tega mostu in Andričevega romana o njem, bi malokdo vedel za Višegrad,« je zelo stvarno gledal na svoj kraj podpredsednik občinske skupščine Višegrada Borivoij Grujevič, ko sem ga obiskal v skromni a skrbno urejeni občinski hiši.
Tik pri mostu onstran Drine, kjer so dosledno sledeč konservatorskemu načelu »Ce že ne moreš točno posneti starega stila, potem raje naredi novo povsem različno od starega«, pozidali silno grd moderen betonski priključek na most, je na križpotju, ko smo odhajali, v prahu čepel dečko in gledal za Odhajajočimi avtomobili. Na vse strani je iz Višegrada skoraj enako blizu ali skoraj enako daleč: do Srbije in Beograda, do črne gore, do Dubrovnika in do Sarajeva. Najbrž je podobno tako nekoč tu posedal tudi mladi Ivo Andric.
Morda pa tudi ne. »Doma so ga vselej zelo pazili in gledali, da se ne bi potepal z drugimi otroci. Vselej ga je gospa klicala, če se je kje igral, jaz pa sem ga zagovarjala. In ko je hodil po cesti, je vedno samo resno in samotno gledal predse. Ni bilo v Višegradu tako finega in poštenega fantiča, ki bi spoštoval starejše, kot je bil moj Ivo, ej, moj konzul Ivo,« mi je z nekoliko pomešanimi stavki pripovedovala stara Aj-kuna, nekdanja Andričeva pestunja, ki živi še zdaj skoraj sto let stara v borni kočici zgoraj na hribu onstran mostu.
„Najbolj mi ugaja njegov stil44
Vroč semanji dan je bil, ko sem stopil po tlaku Višegrada z zelo podobnimi življenjskimi problemi, kot vsi ostali zaostali kraji Bosne in Hercegovine. Na tržnem prostoru nad kolenom reke Rzave z minaretom mošeje v bregu so prodajalci od blizu in daleč razstavili vse, kar bi radi prodali in za kar so menili, da je sicer tako dobro kot nikjer drugje na svetu. »Vzemite najboljši kajmak,« ki so mi ga ponujali po 4000 dinarjev kilogram, medtem ko so se drugi pogajali za lesene vile ter železne vijake. Onstran trgovine, kjer je bila več kot 2 m nad pločnikom vzidana plošča z napisom, češ da je do sem pri povodnji leta 1896 segala višina rečne gladine, so zadružniki iz tovornjakov zmetali kupe zeljnatih glav. ženske iz bližnje Medžije, kjer se v tromeji stikajo BiH, Črna gora in Srbija, so razgrnile svoje ročno izdelane volnene preproge. »Dvesto tisoč starih di narjev,« sta postavili ceno za 2,5x2 m veliko preprogo z živopisanimi vzorci Pahija in Muniha Karšič. »Tudi, če nimaš toliko pri sebi, vzemi preprogo s sabo, boš že ostanek plačal drugič, saj ti verjamem,« je_ ponudila druga- Prva pa se je takoj vmešala: »Gotovejši je denar, denar za blago! Bogati postajajo že tako dovolj bogati in revni postajajo že tako še bolj revni.« — »Pazite se, Slovenci so za pol Švabov, ko že Židov ni več,« je pogajanje odločno prerezal šofer avtobusa, ki je baje nekaj let vozil progo za Ljubljano.
»Oh, obiskati vso Jugoslavijo, ki jo imamo vsi radi, in potem — ustvariti si družino,« se mi je za njegovih trinajst let nepričakovano možato izrazil Dživo Sahib, eden izmed treh učencev višegrajske osnovne šole »Vuk Karadžič«, na vprašanje, kaj bo storil, ko bo doštudiral. Mladi Sahib po navajanju njegovega tovariša Sadika Candža zdaj že drugo leto nastopa tudi kot kurir v spominskem partizanskem napadu na Višegrad, ko se sredi zime vsako leto spominjajo osvoboditve tega kraja. Sahib je poznal celo razne zgodbe in NOB v Sloveniji, saj je za čudo prebral nekaj Bevkovih knjig. Glede Andrica pa se je modro našobil: »Najbolj mi ugaja njegov stil izražanja.« Skoraj me je bilo sram, ker sem prav z vprašanjem o Andricu zlobno hotel nastaviti past, češ saj ti domači Bosanci o Mostu na Drini sploh ne vedo ničesar.
Pomagajo si, kot si morejo
' »Ima odprto tuberkulozo a tega ne ve in spi skupaj z otrokom v isti postelji. A kako bi tudi sicer, saj kot vdova dobiva komaj
40.000	din na mesec,« mi je pojasnil podpredsednik občinske skupščine Višegrad. šlo je za enega izmed socialnih primerov, ki jih rešujejo na občini vsako sredo.
Druga obiskovalka je bila kmetica, ki ji je prav tako umrl mož in ki socialnega zavarovanja nima, pač pa tri otroke. »Opažamo tudi, da se je poslabšal odnos do starejše generacije, odnos odraslih otrok do betežnih staršev. Radi bi storili kaj več za ljudi a zelo težko odpiramo tu nova delovna mesta. Občina šteje skupno 25-000 prebivalcev, sam kraj jih ima okrog 5000, v Nemčiji je na delu 700 delavcev iz Višegrada. Včasih so bili kraji tu v jugovzhodni Bosni bolj razviti kot danes,« je brez ovinkov ugotovil podpredsednik Grujevič, ki je Srb, medtem ko je sedanji predsednik Musliman, kar bodo pri prihodnjih občinskih volitvah spet izmenjali. »Včasih smo imeli tu 6000 delovnih mest, zdaj jih imamo le 3000. Vojna je Višegrad hudo prizadela in le 19 hiš je ostalo nepoškodovanih.«
Pomagajo si, kot si le morejo, a zelo jih ovira to, ker še ni dokončana cesta Beograd—Dubrovnik. Cesto od Goražda do Višegrada so res asfaltirali in vklesali skozi divjo skalnato sotesko ob Drini, onstran katere teče skozi predore stara ozkotirna
železnica, nato bodo pa v Sarajevu baje to v kratkem ukinili. Prav zaradi bližine Srbije, črne gore in poti proti morju bi tudi v Višegradu lahko doživeli boljše čase. Beograjsko podjetje »Inex« je že razširilo svoje investicije tudi v Višegradu: zlasti v hotele. Toda ko sem podpredsednika vprašal, če morda bolj težijo k Srbiji, je to takoj odločno zanikal: »Vsi glavni bančni krediti še vedno prihajajo iz Sarajeva. V Sarajevu so tudi centrale gospodarskih podjetij, ki delujejo na višegrajskem območju.«
„Diplomirani brivec44
Tudi v Andričevem romanu »Most na Drini« je madžarska gostilničarka Lotika vnesla nove sodobne gostinske prijeme v nekdanji turški Višegrad. Za »Lotiko« so krstili tudi zdaj turistično ladjo za izlete po zajezeni Drini in sosednjem jezeru, ki je ležala zasidrana pod »Inexovim« hotelom.
S pištolo na zadnji plati je posedal ves čas oblasten možak pri mizi na vrtu re stavracije »Inex«, kjer so na ražnju pekli jagnje. Bradati hadžija s turbanom se je poslavljal od mladeničev v novo krojeni vojaški uniformi s petokrako na čepici. Bivši opamkar Salko Peda, ki je pred šestdesetimi leti služil že v avstroogrski vojski, pa. je ugotovil, da tudi s 'palico ne more dlje kot do tega gostinskega vrta, od koder gleda na most na Drini. Kljub prepovedi je eden izmed dvestotih dijakov iz Novega Sada, ki so se pripeljali s štirimi avtobusi na maturantski izlet, drzno skočil z mostu v globoko, spodaj tekočo reko.
»Diplomirani brivec« se je postavil s svojo tablo strokovnjak v eni sosednjih ulic, krojač zraven pa si je dal na naslovno desko naslikati simbol jugoslovanskega oscarja »Košuto«. V širokih dimijah so se štiri muslimanke z otroki odpravljale v najetem taksiju s sejma domov. Lesni delavec, ki se je z avtobusom vračal po delu v 20 km oddaljeni Dobrim, pa mi je na vprašanje, kako živi, uravnovešeno odvrnil: »živi se, ne da bi imel pri komu na up, ne da bi bil komu dolžan «
»Kljun Ibrahim« — se mi je predstavil občinski referent za proračun, ki je hkrati tudi krajevni fotograf in ki me je popeljal na obisk k stari A j kuni Hreljid onstran mostu v hrib.
Pripoved stare Ajkune
Kljun, ki je pojasnil, da je Musliman, a da ne hodi v mošejo in da nima ničesar skupnega z Muslimani na Kosmetu ali v Makedoniji, je menil, da ga jezik pridružuje Srbom in Hrvatom. Spotoma sva se ustavila v visoko pritlični rožnati hišici z bujno zaraščenim vrtom' in polno češenj ob reki. Tu na številki 10- v ulici Slaviše Vaj-nera so nekoč živeli Andrice vi. Zdaj ima hišico že 27 let v lasti upokojeni strojevodja Muhamed Ploskič. Džamila Ploskič, Mu-hamedova hči, ki je diplomirala na priro-doslcvno-matematični fakulteti v Sarajevu, mi je razkazala ozek hodnik, kuhinjo in preproste sobe. Najbrž je bilo podobno, kot je bilo v času Andričevih: pol kmečko, pol meščansko, skromno in čisto. Hišico so že nekoč odkupili in jo namenili krajevnemu kulturnemu društvu, vendar se tam za posest niso veliko brigali in so jo prodali naprej strojevodji. Zdaj se je začela v Višegradu nova akcija, da bi hišo odkupili iri preuredili v pisateljev muzej.
Nedaleč od tam stoji pred kovinarsko mehanično delavnico ostanek vhoda v nekdanjo tovarno vojaške municije, kjer je bilo leta 1935 tudi taborišče za politično zaprte napredne študente.
»Ej, sine, nosila sem jim hrano in cigarete doli k reki, kjer so nakladali kamenje«, mi je pripovedovala stara Ajkuna zgoraj v hišici na hribu. S hreščečim glasom nas je koščena starka povabila v enega izmed dveh zatohlih nizkih prostorčkov, obloženega z vsakovrstno navlako in razglednicami. Po t’eh se je razprostirala rogoznica, s cunjami in cenenimi preprogami. Kljub tesnemu stanovanju je pod to streho pred vojno prenočevala številne delavce. ki so delali v Višegradu in si zaradi revnih zaslužkov niso mogli privoščiti pravih stanovanj. »Po pet ali šest jih je spalo tu na tleh — Bedo, Idriz, Miljutin, Ivan in še ne vem že kateri«, je luščila iz spomina imena stara Ajkuna. »Pozneje so vsi šli v partizane... Že prej nekoč pa sem imela težave zaradi nekega letaka. Enega izmed mojih stanovalcev so namreč orožniki aretirali, češ da so našli pri njem neke letake.
A bogami, kaj je to pravzaprav letak? Se danes ne vem. Le to vem, da sem šla orožnikom povedat, da je mož pošten in da stanuje pri meni, in res so ga izpustili «
»Nimam veliko, a zdaj že gre. Da, včasih, ko sem bila še mlada iri lepa, je bilo veliko laže; hodila sem od hiše do hiše, delala in nekaj zaslužila. Huje je,' kadar ne moreš več delati. A zdaj nas je Tito osvobodil. moj Tito! Zakaj le ni Tito prišel že prej! Bi bila vsaj že prej srečna, tako kot sem danes, saj dobim mesečno od občine
13.000	din podpore!«
Ej, Ivo Andric ni več prišel k njej v hišico; videla ga je samo. ko je pred dvema letoma obiskal Višegrad in so jo poklicali, da se je udeležila sprejema- Ne hodi več Ajkuna čez most na Drini. A kot most na Drini ostaja tudi Ajkuna. Ne most čez Drino; most na Drini.
BOGDAN POGAČNIK
JOŽA BERTONCELJ mojstrski oblikovalec železa
Lepota v preprostosti
Kroparske zgodbe
Pripoveduje Joža Bertoncelj
»Jaz sem iz poslednjega rodu, ki ga je dal vigenjc. V prvo zarjo moje mladosti utripajo iskre iz vigenjcev in odmeva žvenk kladiv. V žaru železa raste iz mraka očetova senca, urno se giblje v ritmu dela, prestane in se utrne kmalu za vedno v mrak. Na nasprotni strani ognjišča udarja mati, ona ne sme in ne more odnehati, da se obdrži ogenj na ješi kakor na žrtveniku božice Veste. Tako dobi tudi sin svojo dediščino — kladivo, ki pada na uporno in trdo gmoto, jo zvija in stiska kakor trdo in živo življenje človeka. Iz ognja, kladiva, trpljenja in bolečine pa zraste nova čista lepota.« Tako berem v knjigi »Kropar-skih zgodb« Joža Bertonclja (»Umetno kovaštvo«, str. 82j, knjigi, ki jo avtor posveča »kroparskim kovaškim materam«. Ima 155 strani in jo je opremil sam avtor.
Njim, ki poznajo in ljubijo žlahtno oblikovano železo, mojstra Joža Bertonclja ni treba predstavljati. Izdelki izpod njegovega kladiva krasijo nešteto naših javnih zgradb in zasebnih stanovanj, romajo prek meja Slovenije in tudi v zamejstvo. Bertoncelj — čeprav ni več mladenič — ustvarja z neusahljivo domiselnostjo, z zanesljivim znanjem in s strogo zvestobo pravilu umetnega kovaštva: Kuj iz celega! V desetletjih svojega kovanja se je dokopal do kovane plastike in s tem dosegel sam vrh umetnega kovaštva.
Kdor ga osebno pozna, ve, /v kolikšni meri uteleša Joža Bertoncelj rodove kovačev, ki so kovali, garali in umirali v svoji slikoviti vasi med gozdnatimi hribi, uteleša njihov značaj, izročilo, humor, ki so ga oblikovala stoletja.
Vse svoje prijatelje in znance pa je Ježa Bertoncelj zdaj presenetil s svojo knjigo, v kateri se razodeva njegova umetniška narava, s povsem druge strani. Tu in tam je Bertoncelj sicer že objavil katero svojih črtic. Zdaj nam jiih je povil v šopek kar blizu štirideset.' Zajemal je iz polnega. Saj je Kropa tako svojski kraj, da dojemljivi osebnosti, kakršna je Joža Bertoncelj, tako tesno povezani s kroparsko preteklostjo, snovi za »zgodbe« naravnost ponuja.
Iz Bertoncljevih črtic spoznavamo Kropo in Kroparje, kakor nam jih doslej zlepa ni kdo pokazal. Predstavlja nam jih tako neposredno, tako živo in plastično, s takšnim dobrodušnim humorjem, a tudi s tolikšno srčno prizadetostjo, da odložimo knjigo navzlic smehu, ki nam ga včasih izzove, vendarle pretreseni nad tragiko rodov, ki jih ni več in od katerih zadnjega le »še nekaj deset žebljarjev« kljubuje neusmiljenemu času. Zakaj Bertoncelj nam riše Kropo, ki je ni več.
. Zgodbe iz davne in nedavne preteklosti, posebnosti v značaju Kroparjev, njihov »rodovnik«, njihovi odnosi z okoličani, šaljive dogodivščine, ki bi spomin nanje s starim rodom zatrdno šel v pozabo, drobci svojevrstnega izročila -r- koledovanje, igre — podani iz lastnega doživetja, pretresljive življenjske usode, ki so jih krojile trde življenjske okoliščine preteklih časov — vse to je oblikoval Joža Bertoncelj s spretnim
Naslov ne zveni dobro. Tako niso pri nas nikdar rekli temu prostoru. Tudi številne zgodbe, ki so znane o tem koščku Krope, uporabljajo brez izjeme tujko. Torej začnimo pri našem »placu«.
Da je premajhen, pravijo. Tako majhen, da je treba dati voz narazen, če ga hočeš obrniti, konju pa seči skozi gobec in skozi trup do repa ter potegniti rep k sebi, podobno kot bi obrnil nogavico. Drugi pa celo trdijo, da je treba cigaro v ustih prelomiti, če bi se rad na našem placu zasukal.
Učitelj Rupret, ki je svojčas pri nas učil, je vedel povedati, da se je na tem prostoru odigralo veliko dejanje stvarjenja sveta. Da je Bog tu delal ljudi iz ilovice ter jih sušil na mostni ograji. Brž ko je bila prva sku-
peresom, v nevsiljivem, kramljajočem slogu, ki se ne izogiblje robati besedi, a nas nemalokdaj gane tudi s pristnim, doživetim lirizmom.
Joža Bertoncelj je s temi preprostimi zgodbami postavil stari Kropi spomenik, ki se uspešno kosa z najboljšimi stvaritvami njegovega nakovala.
Ne čudimo se, če včasih rahla otožnost zaveje dz njegove pripovedi. »Strma grapa pod Jelovico pada v mrak in pozabljenje. Ognjeni žar plavžev in vigenjcev je ugasnil. Sproščeno šumi Preprovka mimo starih hiš, nič več ne padajo njeni curki na lopate vodnih koles. Rudarji so že davno odšli za vedno iz svojih začasnih Jam v druge — večne, še pred njimi so se porazgubili tovorniki s svojimi konji in bariglami. Potem so šli gospodje, fužinarji in trgovci z ogo-moštri, plajerji, basovci, bosagebarji, štre-karji in cajnarji. Nato so utihnile v Jelovici sekire oglarjev, kope so ugasnile. Z oglarji so odšle tudi ramarce, sključene od tovorov oglja, še nekaj deset žebljarjev čaka na ukaz neizprosnega ,avfarja’, da napove nehavanje in ustavi kolo. Tedaj bo zbrana vsa ta pisana železarska druščina na ozko obzidanem prostoru za sv. Lenartom pod boštom. Vsa mirna in spokojna. Vsako leto pomladi bo zazelehela tista uboga ruša, ki enako ljubeče služi za odejo vsem trudnim in žuljavim, pa tudi tistim, ki so grabili in stiskali iz prvih kupe premoženja .. .« (»Nehavanje«, str. 154) Trpka misel na preteklost pa se vendar umakne zdravemu realizmu, vedremu optimizmu, ki klije iz trpljenja in tegob prejšnjih rodov: »... življenje ... je dragocenost, za katero se izplača boriti. In samo trdo delo ga po-žlahtni in daje človeku pravico živeti . . .«
Bertoncljeva knjiga je vredna branja. Radovedni obiskovalec bo ob njej gledal Kropo drugače, kakor bi jo sicer. Današnja Kropa je seveda drugačen svet, ki komaj še brani mostove s preteklostjo. Zato Ber-toncljeve zgodbe nimajo le svojevrstne književne veljave, ampak so tudi edinstven kulturnozgodovinski dokument.
Iz Kroparskih zgodb ponatiskujemo naslednji besedili.
NIKO KURET
pina zadosti suha, jo je Bog oživil in poslal po dolini ven v svet. Vse je potekalo v lepem redu, samo še ena skupina se je sušila na mostu, pa se je angel, ki je mešal ilovico, zadel v desko in stresel bodoče ljudi z ograje na tla, tako da je bilo vse zve. riženo. Bog Oče je bil nejevoljen, ker mu je nerodnost angela pokvarila delo, toda ker je bil že utrujen, ni mogel popravljati. »Naj ostanejo taki, kakor so,« je dejal. »Sicer jih ne kaže pošiljati ven v 'svet, pa naj ostanejo kar tukaj. To bodo Kroparji!«
Mislim, da naš plač ni bil za Kroparje manjšega pomena kakor za Atence Aero-pag. Ker se je vse važnejše dogajalo na tem kraju, si lahko mislimo, da so v dobi, ko je imela Kropa še svoje sodnike, tudi sodili na placu. Saj je znano, da je bila ob
priliki kozjega punta tukaj razglašena porazna sodba kroparskim kožarjem. Tudi zi-dani mostove, ki veže Vretenovo in Trohovo hišo, je kakor nalašč za to postavljen. Starejši ljudje se gotovo spominjajo, da so s tega mostovža biriči vsake nedelje tolmačili razglase in ukaze, ki so zadevali kroparsko srenjo. Kdo se ne spomni Stolmar-jevega Jožce, ki je z visokim tenorjem bral dolgo vrsto let z Vretenovega mostovža uredbe in paragrafe: »Poslušajte!« Tudi nočni čuvaji so na tem mestu največkrat peli uro in budili kovače k delu. »Sveti se, sveti beli dan . ..«
Samo za Ilirije oživljene ve naša pocestnica povedati, da je zamenjala plač Potočnikova lopa, iz katere je takratni francoski mer okliceval ženine in neveste. To je mo. ral nekdo pripovedovati stari srbski gospe, ovdoveli generalici, ki je potem več let hodila 'v poletju z Bleda gledat »kuču gde je boravio Napoleon Bonaparte«. Skušal sem stari gospe dopovedati, da je v zmoti, pa sem slabo naletel.
Toda središče in srce Krope je ostal vedno njen plač. Iz njega so peljale žile in pota po vsem naselju in še daleč v svet. Težko je naš človek zatajil svoje poreklo. Nekoč je bil nekdo za pričo pri poroki v Ljubljani. Pa se je hotel malo bolj mestno izražati, ko so vpisovali priče.
»Kaj je vaš poklic?«
»Verrrigarrr.«
»Kako, prosim.?«
»Verrrigarrr.«
»Oprostite, ne razumem, povejte še enkrat.«
»Tok, hudič, četne devam!«
Tako je revsknil v patra in pogledal kakor hudič iz vrča.
Na placu so bile serenade in koncerti danes že pozabljene gasilske godbe, ki je
Tista hiša, ki s svojim bokom zapira tolikokrat imenovani kroparski plač, na spodnji strani, je Stangelnova. Okrog hiše leže deske in tramovi, pripravljeni za teko. ča tesarska dela, zakaj odkar kdo pomni, poje v tej hiši in okrog nje iz jutra v večer cimaralca. Za vzdrževanje velikega kropar-skega železarskega obrata so bili nujno po-trebni dobri tesarji. V spodnji in gornji Fužini, v sedmih cajnaricah, v treh mlinih in osemnajstih vigenjcih se je vrtelo nekako 72 vodnih koles. To je bil za tiste čase kar velik obrat, ki je potreboval za obnovitev in vzdrževanje stalno tesarsko pomoč. Ti tesarji so morali dobro poznati svoje delo in material, da niso prepogosta popravila teh naprav delo zadrževala in prekinjala. Poleg teh domačih tesarjev so hodili k njim še leto in dan po štirje ali pet tesarjev iz okolice, da so jim pomagali, če pa po naključju doma v Kropi ni bilo trenutno dela, potem so pač hodili tudi drugam napravljat in popravljat železarske naprave.
Danes se v stari štangelnovi hiši še ukvarja s tem poslom zadnji tesar te tesar-ske rodovine, Janez, nekaj hišnih številk po ulici naprej pa njegov brat Tone. Oba sta že precej v letih in ker nimata v svojem delu naslednikov, bo stara stangelnova obrt z njima izumrla. Obiskal sem nekoč Janeza, ki je vedel marsikaj povedati o stari Kropi. Pripovedoval je, da je njegov oče Lenart kot trinajstletni deček hodil z dedom Gregorjem v Železnike, kjer sta takrat tam postavljala valjarno. Ded je imel dnevno plačo 30 grošev, oče pa samo 13. Vendar je bila taka plača za tiste čase zelo dobra in pove, da je bil stari Stangel dober in iskan strokovnjak v svojem poslu. Njegovi sinovi in vnuki so potem tesarili še v različnih krajih: v Loki, Tržiču, na Javorniku, Jesenicah, največ pa pri okoliških kmetijah.
Kot otrok sem bil često gost v Stangel-novi delavnici. Tudi stanovali smo takrat v zgornjem nadstropju njihove hiše, delavnica pa je bila v pritličju. Je to prostorna hi-štema z veliko javorjevo mizo. Pod okni pa so razvrščene tesarske mize. V sredini
svojčas vsestransko zelo pridno delovala. Pri nas še danes rabimo za godbo, ki povzroča hud trušč, naziv »fužina«.
O placu govori tudi tedenski program žejnih kroparskih kovačev, kakor so ga na podlagi opazovanj sestavili Jamničani. Ponedeljek je plov, torek je prementov, v sredo na plač krivo stojejo, v četrtek kladva gloncajo, v petek jo vdarjo, v soboto se vrni je jo, v nedeljo ga pa mal’ čofajo.
Naši kovači so kajpada tudi sami imeli tak tedenski dnevnik, ki pa se v bistvu ne razlikuje dosti od jamniškega.
Ponedeljek je plav, v tork jja glava boli, v sredo poskusmo, v četrtek je udarmo, v petek je vagovn, v soboto pa rajtamo.
Na placu je tudi rad prepeval »Tere. Zinko« ali pa »Ti boš pa doma ostala...« Kositov Peter. Kljub revščini je rad pel. Nekoč je prišel precej pozno ves premra-žen od petja in fantovanja domov. Peč je bila mrzla, večerja in postelja prav tako. Peter se kar ni in ni mogel ogreti. Vse cunje, kar jih je premogel, je zmetal na po-steljo, pa ga je še zeblo. Nazadnje popade še velik lesen kovček, ga zavali na posteljo ter zleze podenj. To je menda pomagalo.
Zadnjič sem govoril z našimi uglednimi možmi, ki imajo besedo in so mi obljubili, da se bo gledalo, da se naš plač razširi in popravi. Del zidanega Trohovega mostovža je namreč razsul tovorni avto, ki se je hotel tam obrniti. Na spodnjem koncu je pa štagelnov Justin zagradil dober kos plača, da bo tam uredil neke poizkusne plantaže.
pa težka klada za tesanje in sekanje. V tej delavnici so se posebno pozimi radi zbrali okrog gorke peči stari in mladi ter opazovali pridne tesarje pri njihovem delu. Se danes se spominjam, da sem za pečjo nekaj nagajal in mi je zelo stara beračica Cena sedla na glavovda bi se kmalu zadušil. Za durmi na mentergi je stal velik lonec s kuhanimi suhimi hruškami, s katerimi si je lahko vsakdo postregel. Za moške obiskovalce je pa bilo pripravljeno v stenski omarici žganče, da ga je vsakdo srknil požirek ali pa dva. Ce je bil obiskovalec tujec, je bilo samo po sebi razumljivo, da je tudi lahko za pečjo prenočil. Enkrat je tako nočil tudi Cigan, pa je potem moral vstati in je potem zašel v spalnico, in ker se ni mogel znajti, je začel prižigati vžigalice, ki so rdeče in zeleno svetile, tako da je bila stara Stangla prepričana, da je prišel hudič na obiske. Janez mi je pripovedoval, kar je slišal od očeta, kakšen obseg in težo je imelo veliko fužin, sko kladivo, katerega so imenovali norec. Sredi ogromnega bukovega toporišča je bil železen obroč z dvema izrastkoma, ki sta bila udelana v železne, te pa v lesene klade. Tu se je kladivo pregibalo. Ta železni obroč so imenovali uboga in je bil težak tako, da ga je v vsej Kropi mogel privzdigniti samo ogomošter Banda, ki je zlezel z rokami sko. zenj in ga na hrbtu po vseh štirih nosil po fužini Klade, ki so držale ubogo, oziroma ves norec, so bile tesane iz silnih hrastovih debel, katere so žagali z nenavadno veliko žago in jo je z vrvmi vleklo na vsaki strani po troje možakov.
Danes se seveda tesar Janez več ne ukvarja s tako velikimi deli, vendar pa še zdaj izdeluje lepe in močne mize za tesarje in mizarje. Ima tudi leseno stružnico na pogon z nogo, na katero struži različne drža. je in okrogle predmete. Tudi lepe rezljane vlivke za surovo maslo Izdeluje.
Odkar so obstala na bregovih urne Pre-provke številna vodna kolesa, se je zmanjšal tudi glas tesarskih sekir okrog Stangel-nove hiše. Se malo pa bo utihnil za zmerom.
Kroparski trg
Tesarji Štangelni
V novem institutu za rentgenologi j o v Ljubljani
-:	m
Skrivnosti
na
organizma filmskem traku
Zapis o veliki pridobitvi
Časi, ko so se bolniki takole po domače pogovarjali med seboj, češ lahko je kirurgu, pač operira, pa vidi, kaj manjka bolniku, se niti ne zdijo pretirano daleč. Ko pa teče beseda s prof. dr. Stankom Her-njo, predstojnikom inštituta za rentgenologijo ljubljanskega kliničnega centra, nam suvereno pove: »Imamo možnost pogledati vse, kar se dogaja v bolnikovem telesu in naš pogled seže do zadnje žilice.«
Pogovarjamo se še v starih prostorih rentgenološkega inštituta, prav v času, ko so sredi selitve v klinični center. Glede na to, kako so ti prostori opremljeni, lahko rečemo, da je inštitut eden izmed najmodernejših takih centrov v srednji Evropi. Z njim je rentgenska diagnostika, ki je osnova za zdravljenje tako rekoč na vseh področjih medicine, dobila svoje mesto, pogoje in možnosti, kakršne terja sodobni medicinski koncept.
Najbrž zato, ker teče beseda o novem še v stari zgradbi, je tako živ spomin na neko drugo srečanje. Takrat, pred dvema desetletjema pa še kakšnem letu povrh, je bil moj sobesednik dr. AJlojz Kunst, zdravnik s posebnim hobijem za tehniko, kd je 1923. leta prieljal z Dunaja za ljubljansko bolnišnico prvi primitivni rentgenski aparat, še dosti kasneje, ko je sedanji predstojnik dr. Hemja prišel 1948. leta na ta inštitut, so imeli eno samo rentgensko aparaturo. Z razvojem novosti pa so se v naslednjih letih inštitut, še bolj pa posamezne klinike bolj ali manj uspešno opremljale s sodobnejšimi aparati, pri čemer pa so tekmo za novami' dosežki hudo zavirale finančne težave, saj je vsaka nova aparatura nosila tudi novo, višjo ceno.
Švedski koncept racionalnosti
Koncentracijo rentgenske diagnostične dejavnosti v osrednjem inštitutu so v Ljubljani povzeli po konceptu, ki so ga uveljavile skandinavske države, kjer opravljajo vse tovrstne preiskave v velikih in dobro opremljenih centralnih oddelkih, ki so neposredno povezani a bolnišničnim delom. Taka koncentracija jiim namreč omogoča, da si nabavijo najdražjo in hkrati najkvalitetnejšo opremo, zberejo ustrezni strokovni kader na enem mestu, kar je pogoj za polno izkoriščenost aparatur in ekspeditivno delo in kar vpliva na poglabljanje strokovnosti ter je tudi finančno najbolj ekonomsko.
Po tem vzoru je urejen tudi naš inštitut na kliničnem centru, ki razpolaga sedaj z dvema velikima aparaturama za diagnostiko srca in ožilja, za slikanje s pomočjo dveh cevi v dveh smereh, ki omogočata določitev globine pri pregledovanju organov. Inštitut ima dalje dve veliki aparaturi za gastroenterološko diagnostiko, za pregled prebavnega trakta, pri čemer je
ena izmed aparatur opremljena š kamero, ki da v eni sekundi šest zaporednih posnetkov. Imajo posebno opremo za diagnostiko centralnega živčnega sistema v pomoč za zdravljenje na živčnem oddelku, pri nevrokirurgiji in psihiatriji, za zdravljenje otrok itd.
Specialna je tudi oprema za globinsko slikanje v plasteh, ki je posebej važna za slikanje skeleta lobanje ter specialni ‘pribor za skeletno diagnostiko, ko je moč na enem posnetku slikati celo bolnikovo hrbtenico.. S pomočjo elektronske okrepitve lahko slikajo dele Skleta v najrazličnejših pozicijah in smereh, tudi globinsko. Za potrebe ginekologije, urologije in nefrologije, imajo posebno aparaturo s posebnimi pribori in prav tako naprave za torakalno diagnostiko pri bolnikih s pljučnimi boleznimi. Specialni pribor in opremo imajo tudi za rentgeniziranje otrok.
S starimi primitivnimi rentgenskimi aparati je bilo moč priti le do statične slike, zdravniki in tehniki so delali v temi, na posnetku pa je zaradi slabih kontrastov ostalo marsikaj prikritega. S kinokamero posnamejo sedaj lahko živo delovanje organov. S tako preiskavo, posneto na magne-toskopski trak, pa lahko posnetek večkrat zavrtijo in projicirajo ter ugotovijo bolezenske pojave glede na to, kako funkcionirajo in kako se gibljejo organi. Zlasti pri zgodnjem odkrivanju raka je taka diagnostika izredno pomembna. Vse delo se odvija sedaj pri normalni svetlobi, s kontrastnimi sredstvi, s spojinami joda, ki jih inicirajo v organizem, pa dosežejo posnetke, ki v skrajni ostrini pokažejo najmanjše podrobnosti dogajanja in stanja v bolnikovem telesu. Tako na primer lahko sledijo cirkulaciji krvi v možganih do najbolj drobnih žilic. Rentgensko diagnostiko dopolnjuje diagnostika s pomočjo endoskopskih preiskav in oddelki s to opremo so v isti etaži kot rentgenski inštitut.
skopa pisana beseda je pisana beseda, vse nekaj drugega pa je neposredni posvet zdravnikov ob slikah in filmskih posnetkih. Tu se bodo sproti dogovorili, kakšne preiskave so v posameznem primeru še potrebne in" kakšno zdravljenje bo po dokončni diagnozi najbolj uspešno. S tem pa seveda ni rečeno, da bo inštitut za rentgenologijo prevzel v centralnih prostorih vse delo.
Za množične in rutinske rentgenske preiskave, specialne za posamezno področje, bodo klinike in oddelki zadržali aparature in specializirane zdravnike in tehnike, ker samo tako lahko ostanejo na tekočem s čedalje številnejšimi tovrstnimi preiskavami. To bodo kot nekakšne podaljšane roke inštituta do bolnika za- preglede na kompliciranih aparaturah pa bodo bolnike pošiljali v osrednji inštitut. Vrhunske storitve bo ta opravljal za vso Slovenijo, saj se ne more sleherna bolnišnica opremiti ž najzahtevnejšimi in najdražjimd aparaturami, potrebno pa je in tudi to že izvajajo, da se modernizirajo z opremo za množične tudi zahtevne in precizne preglede. Tako je že vrsta bolnišnic dobila aparate, ki omogočajo delo v normalni svetlobi in dajejo detajlne kontrastne posnetke.
Hitrejše delo — krajše vrste
Pri uspešnem zdravljenju je rentgenska diagnostika že do sedaj velikokrat odigrala odločujočo vlogo, vendar je delo rentgenologov ostajalo marsikdaj v senci, stari prostori in neugodne razmere pa tudi niso bili privlačni za mlajše strokovnjake. Na inštitutu upajo, da bodo sedaj dobili več specializantov, saj se inštitut s polno in vidno enakovrednostjo vključuje v najpomembnejši funkcionalni del Maničnega centra — široko pa je odprta tudi pot za znan-stveno-raziskovalno delo na tem področju.
Bolniki si lahko obetajo veliko: ekspe-ditivnost dela bo večja in zato čakalna doba krajša. Izvide bodo dobivali že na dan preiskave, naposled pa si v bodočnosti lahko obetamo, da bodo boljši pogoji za pedagoško in znanstveno delo privabim toliko kadrov, da bo navsezadnje tudi za to delo za vso Slovenijo izšolanih več zdravnikov in tehnikov in da bodo s tem za bolnika bistveno skrajšane dolge vrste, v kakršnih sedaj čakajo in čakajo na rentgenske preiskave.	MARIJA NAMORŠ
ODSLEJ POGLED V SLEHERNO ŽILICO V novem rentgenološkem inštitutu v Ljubljani
Foto: Sveto Busič
V času drsečih tečajev
Pobuda je na gospodarstvu
Temeljna naloga organizacij združenega dela v sedanjem trenutku je v tem, da poslujejo z nacionalnimi valutami tam, kjer je to mogoče, in da stremijo za izravnano menjavo
Manj papirjev — več sodelovanja
Pred nedavnim smo pri nas uvedli drseči tečaj dinarja. Ta korak od sedanjega čvrstega tečaja, ki sicer pomeni za gospodarstvo solid-nejše temelje za gospodarjenje, prinaša seveda tudi nekatere nove probleme. V zvezi s tem smo se obrnili na pomočnika guvernerja Narodne banke Slovenije inž. SLAVKA ŠTANTETA, ki je odgovoril na naslednja vprašanja našega urednika.
Sredi novega rentgenološkega inštituta so tudi seminarski prostori in tu se bodo z rentgenologi sestajali teami zdravnikov — klmikov, ki sodelujejo pri diagnozi in zdravljenju posameznega bolnika. Doslej so bili edino zveličavni papirji. Ti so krožili med oddelki, kadar so pošiljali bolnika na rentgenske preiskave, toda papir je papir,
DELO: Drseči tečaj dinarja sicer velja šele kratek čas, vendar je že slišati iz gospodarstva na ta ukrep nekatere odmeve. Zato bi bilo zanimivo vedeti, kako ocenjujete ta prehod od čvrstega na drseči tečaj:
ŠTANTE: Predvsem moramo vedeti, da so drseči tečaji tujih valut v svetu dejstvo.
ki ga mi ne moremo spremeniti in da se zaradi tega dejstva v skladu z drsenjem valut spreminjajo cene in drugi poslovni odnosi.
Valutne spremembe pomenijo za organizacije združenega dela spreminjanje cen proti njihovi volji in to za že sprejete poslovne odločitve, pogosto za daljše obdob-
Varstvo okolja
Plazeči se jeziki betona
Bo slovenska obala eno samo, strnjeno naselje?
»Poglejte,« je rekel bradati mož s komaj zaznavno nostalgijo v glasu, »tu, na tem hribu, so stale leta 1965, ko sem se priselil, le štiri hiše. To je bilo pred samo osmimi leti.«
Zdaj, zroč na iztegnjeno roko dr. Jožeta Štirna, zdaj, ko je njegov glas utihnil in se je zato na terasi morske biološke postaje v Portorožu zaslišalo tiho brenčanje vode v posodi z dinoflagelati in diatomejami, zdaj tega hriba ni bilo več; samo tu pa tam se je s kakim svojim koščkom priril na dan skozi gosti pokrov primorskih hiš z rdečkastimi strehami. Tako je hrib pravzaprav prenehal biti hrib; ta izbokli kos zemlje v glavah Portorožanov ne živi več kot vzpetina, temveč kot kraj, kjer stoji taista hiša, kjer pelje ta in ta pot, kjer živi ta in ta znanec.
Splošne značilnosti hriba so se izgubile v izrazitejših značilnostih mesta, naselja, toda to navsezadnje ne bi bilo pomembno, če nam naš sobesednik Štirn ne bi bil hotel dopovedati, da se bo tako na koncu zgodilo z vso slovensko obalo: to ne bo več ljubka, zelena, terasasta pokrajina, oblita z morjem, ampak veliko, strnjeno, gomazeče naselje, mesto, ki bo imelo to naključno značilnost, da bo ležalo ob morju.
Našo obalo bo požrl beton.
Celinska miselnost
Vendar je dr. Štirn te besede o nenehno razcepljajočih se jezikih betona izrekel šele med kasnejšim pogovorom, pred tem je dejal, da ima Slovenija strahovito kontinentalen odnos do morja, da se nanj enostavno še ni navadila. Po njegovem se ta odnos kaže v tem, da je morje za Slovence s celine, prvič, nacionalni ponos, izpolnitev starih želja po oknu v svet, nekak buči, buči morje Adrijansko, drugič transportno sredstvo, tretjič pa prostor, v katerem so neomejene možnosti za razmah turizma in urbanizma. To zadnje se kaže v razvojnih načrtih m v gotovosti, da se bo na tridesetih kilometrih naše obale do leta 1985 razpotegnilo eno samo strnjeno naselje, ležeče na obrobju Trsta. Toda zaradi te ogromne poselitve nihče ne dela preplaha, zganjamo pa ga ob često sorazmerno ne dolžnih stvareh: okoli obalne ceste, ladjedelnice v Izoli, skladišču kemikalij itd. Po drugi strani se nam zdi samoumevno, da se bo na tako majhnem prostoru čez ka kih deset let gnetlo 200.000 ljudi z avtomobili in vsem drugim kar sodi zraven — tudi s turizmom. Pri nas, pravi dr. Štirn, je prešlo že kar v manijo, da se med tu-
rizmom in čistim okoljem postavlja enačaj. To pa ni res, to je slepilo.
To slepilo, če verjamemo dr. Štirnu, razblinja dejstvo, da pomeni s stališča kvalitete morja in varstva okolja 2000 turistov na danem odseku obale neprimerno težje breme kot, denimo, hitra cesta ali celo rafinerija nafte, pri kateri lahko onesnaževanje docela odpravimo. Seveda je turizem zdaj že udomačen, prinaša nam tudi marsikaj pozitivnega, toda preko vseh meja le ne bi smeli, po načrtih urbanistov za Piran bo imela ta majhna, hribovita občina poleg svojih stalnih prebivalcev še 28.000 rednih turističnih postelj. »Dovoljujem si opozoriti,« pravi naš sobesednik, »da emitira tako naselje na dan okoli 100 ton tekočih odpadkov, od katerih jih lahko nekaj čistimo, nekaj ne, mimo tega pa sprošča vsak dan še kakih 50 ton atmosferskih emisij.«
Programirani
Slovenci
Cankar nekako ne sodi v pogovor o varstvu okolja, toda Štirn bi rad z njegovo, posebej Slovencem namenjeno priredbo anekdote, M jo je bil napisal neki Italijan, ponazoril, kako- se navadno obnašamo pri varstvu okolja. Anekdota pravi, da je moral zdravnik nekje v indijski džungli ne kemu vojaku amputirati nogo. Sredstva za blaženje bolečin ni imel in povedal je vojaku, da mu bo moral odžagati nogo pr polni zavesti. Vojak je stisnil zobe in pre stal operacijo brez glasu, ko pa je zdrav nik vzel iglo, da bi mu zašil rano, in ga zbodel v kožo, je nečloveško zarjovel. Zdravnik se je začudil, kako da kriči zdaj,
ko je najhujše že mimo, vojak pa je sto-kaje odvrnil: »To ni bilo v programu.«'
Tako, meni Štirn, se pri varstvu okolja obnašamo še zdaj — pri postranskih rečen vpijemo, m. stokamo. Gornje lepo ponazarja brez trušča sprejeti razvojni plan slovenske obale, ki predvideva nezaslišan urbano turistični razvoj, na Koprščini pa so industriji — po zakoniti poti — že dodelili ogromne površine. Zdaj seveda ni nobene možnosti več, da bi industriji vzeli domovinsko pravico, igramo lahko le še poker, kakšna industrija bo tu.
Vee plati rafinerije
In zdaj se Štirn predstavi v dvojni vlogi:	»Kot strokovnjak za varstvo čistega
morja,« pravi, »ne morem nasprotovati rafineriji, ki bo opremljena tako, da ne bo mazala okolice, kot laik pa se vendarle sprašujem, ali je. potrebna. V naftni center se razvija bližnja Reka, zametke ima tudi že Lendava; ali je torej potrebno, da v eni sami državi posejemo toliko rafinerij, kot smo bili tovarn za hladilnike? Poleg tega se moramo zavedati, da so v Kopru resni načrti za metalurgijo. Ob tem in ob dejstvu, da lahko vplivamo res samo še na zvrst industrije, ki bo v Kopru, se za rafinerijo celo zavzemam, saj odpadkov metalurške industrije nikakor ne moremo vMjučdti v ekosistem. Rafinerija ima svoje prednosti celo v primerjavi s t. i. čistimi (predelovalnimi) industrijami. Ce na primer z njimi zapolnimo določen prostor, se pojavi tale problem: rafinerija zaposluje na majhni površini malo delavcev in je visoko akumulativna, čista industrija (ki spet ni tako čista), pa zahteva veliko delavcev, kar pomeni novo rast populacije, več avtomobilov, več inftrastrukture. Ves ta kompleks bo izcejal mnogo več umazanije v zrak in vodo, kot bi jo rafinerija, ki ima poleg vsega še dovolj denarja za svoje čiščenje.«
Tu dr. Štirn malo pomolči, nato pa povzame, da govori, zdaj še zlasti, v imenu vse biološke postaje, katere predstojnik je: »Realisti smo, ne slepimo se, da se bo razvoj ustavil. Prepričan sem, da se bo koprska industrijska cona razvila in da bo slovenska obala postala eno samo strnjeno naselje. To bo v desetih letih. Zato smo pred tremi leti ustanovili t. i. konzorcij, ki je sprejel program, po katerem naj bi košček naše nesrečne obale, to je območje Strunjanskega polotoka in 5 kvadratnih kilometrov pripadajočega morja ohranili takšnega, kot je zdaj. V konzorciju so dr.
Aleš Bebler, rektor ljubljanske univerze prof. Gruden, glavni tajnik raziskovalne skupnosti Slovenije, piransM župan, direktor Delamarisa, predstavniki turizma itd. Predlog za naravni rezervat je odromal na republiški izvršni svet in tam — obležal. Tam počiva še zdaj. Edini odgovor je bii molk.«
Arhitektovo vprašanje
V konzorciju »sedijo« torej pomembni možje, Štirnu pa se zdi zanimiv odgovor, ki mu ga je dal — ko ga je hotel pridobiti za člana konzorcija — »nestor slovenske predbemardinske arhitekture« kot nam ga je imenoval dr. Jože Štirn, prof. Mihevc: »Ideja o rezervatu mi je načelno všeč, toda to zamisel boste morali povezati z vprašanjem slovenskemu narodu — ali se je pripravljen odreči temu terenu, ki bi ga lahko uporabil koristneje kako drugače.«
Ko dr. Štirn zdaj odgovarja na to že zdavnaj zastavljeno Mihevčevo vprašanje, se mu glas prvikrat malce povzdigne: »Ce se res ne moremo odreči niti temu neznatnemu koščku zemlje, če se ne moremo odreči denarju, ki bi ga prineslo teh morebitnih 200 turističnih postelj, potem lahko mimo pozabimo na vse varstvo okolja. Toda navsezadnje se bomo morali zaradi varstva okolja odreči neprimerno pomembnejšim rečem, kot je ta košček slovenske obale. Pri strunjanskem rezervatu gre za načelno vprašanje, za boj proti miselnosti, ki pozablja, da je Slovenija majhna, za boj proti razsipnemu urbanemu razvoju. S tako miselnostjo ne bomo rešili ne problema Mežice ne Zasavja in tako naprej. Na koncu pa nas bo položaj prisilil, da se bo moral marsikdo odreči tudi svoji vilici.«
In biolog se povrne na svojo tezo o kontinentalnem odnosu Slovenije do morja. Potrjujejo mu ga tudi težave s Strunjanom; zdi se mu, da bi v notranjosti Slovenije prav hitro ustanovili rezervat, če bi se zanj s tako vnemo potegovala takšna skupina ljudi, kot se je za Strunjan. In prav omenjeni kontinientalni odnos je po Štirnovem mnenju kriv, da smo zanemarili vrsto prednosti, ki nam Jih ponuja morje. Tako nismo vse od formiranja slovenskega ribiškega ladjeva (okoli leta 1956) kupili, niti ene ribiške ladje, medtem ko se povsod po svetu v tem času pomanjkanja živalskih beljakovin trudijo, da bi si odrezali svoj kos morske pogače. Mi pa prekrižanih rok mimo sedimo ob bogatem morju.
JANKO LORENCI
je nazaj. Na primer za sMenjene kredite, izvoz na kredit itd. Vse to vpliva na dogovorjene odnose, kooperacijo, skupna vlaganja. Skratka na vse tiste poslovne odnose, kjer je bila tuja valuta uporabljena kot merilo vrednosti in kot plačilno sredstvo.
Jasno je, da so tukaj prizadete organizacije združenega dela, ki imajo ekonomske stike s tujino, prek njih pa se tako prenaša z določeno zakasnitvijo vpliv na celotno gospodarstvo. Ta stvar pa je tembolj pereča, ker smo do nedavnega sistem poslovanja in sam ekonomski sistem razvijali na načelih stabilnih tečajev. Pri tem pa so se počasi, vse drugje bolj običajne poslovne navade, ki preprečujejo valutne rizike, pri nas iz poslovne prakse izgubljale. Počasi je izginjala v podjetjih zavestna politika glede regionalnega usmerjanja izvoza in uvoza s stališča možnih valutnih rizikov. Vso težo usmerjanja je dosedanji sistem prevalil na administrativne odločitve, ni pa spodbujal poslovnih odločitev v delovnih organizacijah, da bi same dolgoročno zmanjševale rizike.
DELO: Kakšne naloge se v zvezi z drsečim tečajem odpirajo odgovornim družbenoekonomskim dejavnikom?
ŠTANTE: Razumljivo je, da je obramba pred negativnimi posledicami svetovnih monetarnih gibanj predvsem notranji problem vsake države. Posamezni dejavniki v celotnem ekonomsko-političnem kompleksu države imajo različne naloge, ki jih lahko delimo v tri osnovne skupine.
Prvič, sodelovanje države pri izgradnji bolj pravičnega novega mednarodnega monetarnega sistema. Pri tem je predvsem pet membna vloga in položaj Jugoslavije v sklopu neuvrščenih dežel.
Drugič je naloga države, da z določenimi ukrepi zmanjšuje vpliv mednarodnih valutnih špekulacij. Možnosti pa so tu majhne, ker država hitro zaide v nasprotje. Na eni strani mora z realnim tečajem preprečevati izgube, ki bi zanjo nastale, na drugi strani pa lahko preveč dosledna politika realnega tečaja pri sedanji strukturi instrumentov in poslovni praksi povzroča pretiran negativni vpliv nihanj na svetovnih borzah na gospodarstvo. Zaradi tega mora država še vedno kombinirati politiko tečaja z raznimi administrativnimi ukrepi.
Tretjič je tu položaj organizacij združenega dela. Večino naših ekonomskih odnosov s tujino sklepajo neposredno organizacije . združenega dela, zaradi tega imajo te organizacije tudi najmočnejši vpliv na položaj naših ekonomskih odnosov s tujino. Bodoči razvoj sistema bi moral zaradi te-ga v čedalje večjem obsegu prenašati tudi odgovornost za usmerjanje ekonomskih odnosov s tujino na organizacije združenega dela, tako da bodo valutni riziki manjši.
DELO: Kakšno pot naj bi v novem položaju ubrale organizacije združenega dela?
ŠTANTE: Padec ali pa naraščanje vrednosti neke tuje valute povzroča vedno in istočasno zgubo ter dobiček. Na primer, ko vrednost nemške marke narašča, izgubljajo uvozniki zaradi povečanih stroškov in pridobivajo izvozniki zaradi povečanja dinarske vrednosti izvoza. In obratno: če pade vrednost kakšne valute (kot je bil to v pre-
ZA VSE M ZA VSAKEGA knjižna zbirka
FREŠEJJNOVE
DRUŽBE
topni romani
LJUDSKA KNJIGA o b zor n ik
teklosti primer funta in franka in sedaj dolarja), pridobivajo uvozniki in izgubijo izvozniki. To pa pomeni, da je rizik najmanj, ši ali pa ga sploh ni v organizacijah združenega dela, ki imajo čimbolj izravnano bilanco poslovanja v posamezni valuti. To v praksi pomeni, da podjetje poslovno odloča tako, da v pričakovanih valutnih nihanjih dosega tako izgube kot dobičke. Idealna bi bila taka poslovna politika, kjer bi podjetje imelo več dobička kot izgub. Ker ima industrija primanjkljaj v poslovanju s tujino, posebno velja to za nekatere posamezne panoge, je tako izravnanje med izvozom in uvozom seveda zelo težko. Vendar niso edine možnosti v izravnavanju v posamezni valuti. Predvsem za prihodnost je pomembno poslovanje s posamezno deželo v njeni ali naši nacionalni valuti. To pa zaradi tega, ker s tem dosežemo dvoje: prvič preprečimo, da bi težave in problemi tretje valute vplivali na poslovne odnose med dvema partnerjema, ki imata glede nacionalnih valut normalno stanje. Ce pa pride do spremembe med tema dvema valutama, pride kmalu tudi do spremembe cen in je rizik laže deliti med partnerja, predvsem pa je tak rizik kratkotrajen.
Temeljna naloga organizacij združenega dela v sedanjem trenutku je zato v tem, da poslujejo z nacionalnimi valutami tam, kjer je to mogoče in da stremijo za izrav-navano menjavo. Pri tem nastajajo problemi predvsem v razdrobljeni zunanji trgovl-ni. Ta problem ima dve plati: prvič ni možno v majhnih organizacijah združenega dela zagotoviti strokovnega spremljanja teh problemov in s tem tudi ne strokovne podlage za poslovne odločitve.
Druga plat medalje pa je, da bi bilo neracionalno stremeti v posameznih organizacijah združenega dela za izravnavo bilance. Zaradi tega bi morali okrepiti napore v dve smeri. Ena je integracija zunanjetrgovinske dejavnosti, drugo pa so razne oblike poslovnega povezovanja med izvozniki in uvozniki s področja iste valute z namenom delitve rizika. To je posebej pomembno za naše odnose z deželami v razvoju, kjer bi morale naše organizacije združenega dela v okviru teh dežel razvijati take oblike, ki bi tudi tem deželam koristile v reševanju njihovih problemov v ekonomskih odnosih s tujino.
Te oblike bi morale predvsem omogočati blagovno plačilne sporazume med poslovno zainteresiranimi organizacijami združenega dela in ustreznimi partnerji konkretne dežele v razvoju. V takih blagovno plačilnih sporazumih bi lahko v celoti uveljavili nacionalne valute.
DELO: že prej ste omenili še vedno
prisotno vlogo državnih organov. Ali Jih
v -vezi s tem čakajo kakšne nove naloge?
ŠTANTE: Uvedba plavajočega tečaja je nujnost, ne samo zaradi tega, ker mi ne moremo biti izjema, temveč je tudi eden od temeljnih instrumentov države, s katerim preprečuje izgube zaradi monetarnih gibanj in omogoča stabilnejše cene doma. Plavajoči tečaj pomeni zmanjšani vpliv uvoza inflacije, realnejšo politiko cen itd. V okviru prihodnjih nalog države bi bilo nujno treba • organizirati sistem zavarovanja valutnih rizikov za že sklenjene posle (to ima z zakonom urejena Italija). S tem bi preprečili, da bi organizacije združenega dela trpele izgube za nazaj in hkrati povečali njihovo odgovornost, da same prevzamejo ves rizik za sklenjene posla ob pogojih, ki so veljali ob sklenitvi posla. Razen tega bo treba razviti terminsko devizno tržišče in v večjem obsegu izdvalati tečaje za efektivc od tečajev ra devize, pri čemer bo morda treba v bližnji prihodnosti organizirati poseben devizni trg za efektivne devize.
Na terminskem tržišču bodo organizacije združenega dela prodajale devize, katerih priliv pričakujejo v določenem roku in ku. povale devize, katere v določenem roku potrebujejo. S tem si organizacije združenega dela lahko zagotove večjo stabilnost v poslovnih odločitvah.
ALEKSANDER JAVORNIK
Po sledovih nedavnih dni
Dim se še ni razkadil
k*	-
s pogorišča hladne vojne
7
Osrednja Evropa in njene meje, kakor jih doživi preprost popotnik — Glasni in tihi dialogi — Jugoslovan se močneje zave samega sebe
Bilo je zadnje junijske dni, ko se je optimizem pretakal po radijskih valovih, sršel iz časopisnih stolpcev in klišejev, ki so razkazovali smejoče se, rokujoče, pod pazduho se oprijemajoče državnike in politike. Grmadili so se komentarji. Vsakršni. O Evropi. O koncu hladne vojne. O odpiranju. O drugačnem sožitju v Evropi in na svetu. O koeksistenci. Pa spet o previdnosti, o realizmu. Komentarje kot komentarje se navadiš brati skozi vrstice. Virtuoznost je postala njihova poglavitna odlika, slogovna telovadba okrasek, tehtanje in govorjenje med besedami in stavki resnična vsebina, za katero se zmerom prepletajo velike podobe, veliki tokovi svetovnega ali vsaj evropskega dogajanja. Podrobnosti, človeških drobnjarij v njih ni, razen morda anekdot, pa servilnih duhovitosti ob državniških srečanjih. Vendarle se nekaj dogaja. To čutiš. Padajo nekatere doktrine, ki so do včeraj bile nasajene na bajonete. Vendar je še veliko dima. Če izstreliš iz topa granato, se dim razkadi, železo postane pohlevno, lahko ga postaviš v muzejski park, da po njem plezajo otroci in golobi. Z doktrinami je drugače. Razpadajo a še za dolgo zadimijo vse okoli sebe, zastrupijo glave generacij. Vendarle le optimizem požene na pot. Pa poglejmo, si rečeš, na lastne oči preverimo, kaj se je spremenilo, kaj se spreminja na osrednjih, evropskih frontah hladne vojne. Takšnole osebno pričevanje je izpostavljeno vsem nevarnostim, odvisno je od naključij, razpoloženja, naključnih srečanj. Kljub temu je menda vse tisto, kar se dogaja na velikem ekranu, zgodba, ki naj- bi bila namenjena človeku, današnjemu, tukajšnjemu. Slabo bi bilo, če bi to ostale samo velike kombinacije, v katerih je pogled osredotočen samo na šahovnico, ljudje pa so figure, sredstvo za strateške poteze in cilje.
Prva meja-še po domače
Dežuje. Ozka, vijugava cesta proti Passauu se cedi od vlage. Avstrijo prevoziš v nekaj urah. Na kratkih postankih preletiš časopise. Sestajajo se zaradi razorožitve, zmanjšanja armad. Dajejo jih cene, inflacija, revalvaci-ja in izvoz. Nihče ni brez problemov, težav Urejene vasi in mesteca, široki asfaltni pasovi na ravnicah ob Donavi tja proti Linzu in St. Poltnu pripovedujejo o neenakomernem razvoju tudi v tej deželeli. Alpski svet za tabo je bolj skromen, manj razvit, podonavski je v utripu industrijskega, tehničnega in komunalnega razvoja. Lepo so ohranjeni stari gradovi, obnovljene vasice, ce. ste, domovi, vrtovi in parki. Sredi alpskih grap najdeš še stare kmečke hiše, koče, na cestah srečaš hribovce, pobiča v prekratkih hlačah, dekletce v belem, očeta v zelenem klobuku, ožetega, tihega, vase pomaknjenega. Na pragu ravnice začno dirkati kolone avtomobilov, motorjev, vmes gruče kolesarjev v športnih dresih. Tukaj je dežela bolj gosposka, sodobnejša, hitra, stehnizi-rana, po malem tudi snobovska. Sicer pa jo pozneje srečamo še enkrat. In tedaj je celo lepša, bolj domača.
V Avstrijo prihajamo kot sosedje. Meja ima sicer rampe, obmejna poslopja, žandar-je in carinike. To pa je tudi vse. Kar hitro gre to prehajanje čez mejo. Včasih te kdo pobara: »Schnaps, Zigaretten?« Večinoma še to izostane. Tako kot pri naših, kadar odhajaš. Sicer, pa, na taki meji, kjer se valijo kolone pločevine, ni časa za pretipavanje. Kljub temu pretipajo veliko »pravih«, najdejo' hašišarje, goljufe, prevarante. Pa to poštenih ne vznemirja'. Majhne laži o pletenkah, slivovki in takih rečeh niso resne. Rekel bi: inteligentna meja. Poslej takih ne srečaš več. Menda bi lahko bili skupaj z Avstrijci ponosi, da smo postavili takšno mejo, ki učinkuje inteligentno, kulturno, človeško toplo. Morda se kdaj pa kdaj srečamo in merimo tudi nezaupljivo. Kadar, na priliko, se ugotovi, da je na Koroškem spet slabo za manjšino. Nekako jim zameriš, da iz preteklosti niso povzeli nekega nauka o bolj tolerantni nacionalni politiki. Nekateri sicer že a mnogi še ne. Niso te stvari lepe, še manj pametne.
Sicer pa zaradi slabih stvari ne bi smeli prezreti dobrih. Na teh moramo graditi in odpravljati sporne. Prav nič se ne ogrožamo zaradi različnih družbenih sistemov. Odprti smo drug na sproti drugemu. Ce pa dobro pogledamo pod kožo sodobnemu življenju, lahko najdemo ogromno skupnega, veliko enakih ali podobnih težav, skrbi pa tudi uspehov. Zato moramo tudi sodelovati. In sodelujemo. Iz tega nastaja novo, tisto, kar duši nespamet preteklost, kar se kadi iz majhnih doktrinic nestrpnosti, nacionalizma, šovinizma. To so povožene stvari, zavožene in še danes s posledicami za marsikoga hude. Zdi se, da se danes mnogo manj prepiramo in poučujemo, kot smo se pred leti. Zato, ker se bolje poznamo.
Johan ali Hans, morda tudi Avgust se postavi predte. Kar iznenada je tu meja. »Dober dan!« — »Dober dan!« Potni list, zamah z roko, v nekaj sekundah je končano. Pred tabo je Passau, mostiček in majhen nemški obmejni blok z dvema zgradbama. Nekako prelahko je šlo na teh dveh mejah, ki sta za tabo. Kmalu ti je žal, da je tako hitro minilo.
Pogled v črno biblijo in prtljažnik
Navsezadnje se zdaj začne širiti pred teboj dežela, ki je bila zaprežena v hladno vojno. To je misel, ki je takoj vredna tehtanja- Vendar pa — Hallsteinova doktrina je padla. Brandt je obiskal Jugoslavijo, veliko naših je v tej deželi. So oporniki, na katere se opreš z optimizmom. Meja pa je meja, nekakšen preizkus, prva postaja, kjer se ti lahko veliko razodene.
»Aha, Jugoslavve!« reče policist za okencem.
Daš mu potni list in čakaš. Cez blok zavozi v obe smeri nekaj avtomobilov. Ustavijo se, policist pogleda in odmahne z roko: »Je že v redu, gospa Mayer!« Avto zdrči naprej. Jugoslavve pa čaka. In vprašanja: Imate gume v redu? Imate zavarovalno polico? Policist lista potni list, potem se okre-ne proti desni, vzame debelo knjigo, zajetna je kot kakšna biblija. Lista in brska, primerja s potnim listom. Ka4 neki išče? Aha, tole bo res biblija, neki seznam svetnikov, ki so si s državo navzkriž.
Stražnik lista* primerja, išče. Jugoslawe čaka. In ga po malem jezi. Stražnik je možak, ki je presegel petdeseta leta. Ima prak-
so, izkušnje. Pomisliš, kako te neki primerja in išče v tisti svoji debeli bibliji. Fant moj, bi mu rekel, ta čas je na naših mejnih prehodih na tisoče Nemcev, ki drčijo s potnimi listi in avtomobili naprej, ne da bi jih kdo iskal po biblijah. Pa če se prav vzame, bi mi imeli gotovo več razlogov in pravice, da bi primerjali, posebej pri takih letnikih, kot si ti- Ker navsezadnje mi po Nemčiji nismo požigali, streljali talcev, prirejali ofenziv, če pa že iščeš, stari dečko, in misliš, da gre za mednarodni kriminal’ hašiš, zvodništvo ali za kaj, hudiča, že, potem je to, kar počneš, sila neinteligentno. Stražnik pa še dolgo lista. Navsezadnje le udari žig v potni list.
Tedaj je pri tebi tudi že carinik, pristen Bavarec, dobrodušno rejen. Takole pol ure se zabavava s pisanjem zavarovalne police in carinjenjem. Pripovedujem mu, da sem samo tranzitni potnik, ampak on pridno za-carini liter slivovke in štirideset litrov ben-zina v prtljažniku. Ni' pa neprijazen. Kako je bilo pri vas, je deževalo? Sončno je-bilo, pravim. Res je bilo sončno. Tudi na prejšnjih mejah. Izpolnjuješ sicer neko uradno dolžnost, ampak sila si natančen in sprt z neko logiko: slivovko bom podaril nekomu v Berlinu, benzin pa bom porabil med potjo. Prav nič ne bom prodajal. Toda carinik to ne more vedeti, videl je in piše svojo »quitung«. Skoraj ura je minila, k0 sva opravila tudi s carinikom. »Ce bi pri nas, dragi moj, Nemec s takšno hitrostjo spuščali čez mejo, do Novega leta ne pridejo do jadranske obale,« mu tiho in jezno govorim. Jugoslovan še počuti užaljenega, malce ponižanega. Ce smo mi fair in odprti, zakaj niste vi? Ce sem kaj pri pameti, me k vam ne bo več. Nismo več navajeni na takšno uradovanje, carinjenje in brskanje po biblijah. Cisto navaden, preprost in radoveden Evropejec se pri nas tako slabo ne bi počutil, kot se počuti na pragu Bun-desrepublik . . . Sicer pa, adijo, imejte svoj prav!
Nekako potem začutiš, kako zaštrlijo vate država, policija, pravila in nemški državni red. Ne znebiš se več tega občutka, da si pred vsem tem pritlikavec, pritiklina, sumljivo obravnavan poddržavljan.
Belo
m črno
Bavarska. Mesteca, vasice. ■ Velike kmetije v nadstropjih, traktorji, kosilnice, avtomobili, povsod asfalt. Majhni hribčki s pesio-ni in gostišči. Nedelja je, ceste polne izlet nikov. Nemčija se zdi kot en sam velik avto, ki dirka. Dirka za prostim časom, dirka v službo, dirka iz mesta, dirka v mesto. Nič posebnega se ne zgodi. Ceste so dobro označene, ne zgrešiš, pa čeprav te kdaj široki asfalt lahko zvabi tudi med njive z deteljo. Po širini asfalta meriš glavno smer in vendar zgrešiš, cesto preseka pomembnej ša iz Bayreutha, po njej pa kot nalašč pridrži avto prometne policije.
Ustaviš. Policista izstopita. Starejši vljudno vpraša: »Niste videli ureditve na križišču?«
»Videl, ko sem bil že mimo,« pravim. Glas moža me hrabri, domač je, nekako .očetovski, več kot vljuden, izredno prijazen »Pazite, pazite,« svari. »V prihodnje res pazite!«
Ni treba v žep po marke. Le mlajši postane pedagog: »Lahko pride do nesreče, če ne pazite!« Kazni ni. Policista stopita v svoj kombi in se odpeljeta. Jezen si na svojo napako pa po svoje malce potolažen. Ce bi se v Evropi takole pogovarjali, s takšnim glasom, ne bi bilo slabo. Lahko pa je to tudi majhen egoizem, se zaveš, nisi bil kaznovan in pretiravaš. Toda možak v uniformi ostane v spominu, zaradi prijaznega glasu, zaradi resnične skrbi, ki jo občuti do nepazljivosti in nesreč na cestah.
Belo se prelije v črno. In tako izmenično.
Hoff. Zadnje mestece pred naslednjo mejo. Cisto tiho, nekako po dnu drčiš skozi Bavarsko. In opazuješ. Prav zares drugače je takole občutiti svet, drugače, kot je tistim, ki podpisujejo listine, komunikeje, izmenjujejo zdravice, se smehljajo pred kamerami. Prikrajšani so za neko resničnost. Zato skozi radijske valove komentirajo, kombinirajo, tehtajo, špekulirajo, dramatizirajo, vzdihujejo.
Torej Hoff. Pozno je, vse že zaprto. Iz neke pivnice te nahrulijo! »Ven, zaključena družba smo!« nekdo zavpije.
Veliko Nemcev je v pivnicah. Ce niso v pivnicah, so v avtomobilih- Ali obratno. Standard, vpijejo izložbe, tehnika, dodelanost, novosti. Z razglasnih tabel vpijejo stranke na plakatih: Nam oblast pa bo čisto drugače, bolje. Nazaj šlezijo in Sudetsko, čivkajo po vitranah nekakšna društva in združenja »pregnanih«. Nemški revašizem je samomor, preudarno modrujejo vitrino dalje nekakšni neodvisni. Nova Evropa mo-
ra ubirati pota popuščanja, strpnosti. Malce oholo prepevajo bavarski dečki po cesti. Obnašanje je marsikje arogantno. Le kdo jim je vzor? Sicer pa smo še na Bavarskem, v deželi Franza Josefa Straussa. Tudi on je poosebljena bavarska arogantnost, dimenzionirana v mejah strankarskih zidov in bavarskih Alp. Toda vmes je mnogo tistih, ki so zazrti vase, ki tiho in neopazno hodijo na delo, z dela Nič se ne ozirajo po plakatih. Dobro' vse to poznajo. Politična reklama, stena, ki povsod prekriva resničnost vsake družbe! Vsaka bi bi bila rada to, kar o sebi misli in želi, da bi bila. Vsaka bi rada na površini oslepila državljana, da bi volil, izročal oblast, poverjal mandat »onim«, ki se prepirajo na plakatih, po časopisih in zidovih.
Verjemite, Jugoslovan to težko prebavlja, Polno glavo ima sicer problemov, težav', sporov z domačega loga, ampak tole reklamno hajko, ki se ima za svobodno, pa je v resnici trdno dogmatična in konservativna, ne sprejema kot odrešitve, kot kakšmekoli’ alternative. -Vse je tu dosledno jasno: dr. , žavrii stroj, stranke in oblast, začetni dolar- * ji in nemška pridnost, malce lažje življenje pa že nekoliko preobžrtosti, oholosti in razvrata. Naj, bo to cilj ali sredstvo? Ce bi bilo sredstvo za vrednejše cilje — da. Toda vrednote se tu težko bistrijo, prebijajo skozi roženinasto lupino državnega in zasebni-škega kapitalizma- Bistrijo pa se, in na srečo, pri vrhu. Erhardt, ne puha iz cigare v nemški čudež, stari Konrad ne maršira več v govorih »na Vzhod«, da bi osvobajal zasužnjene. Nekaj več realizma in nove politične morale je vendarle tu. Mladina v dolgih in kratkih laseh zanika nacizem. Revan-'šizem nosijo stare klape pregnanih. Pregnanih po lastni nacistični volji. Marsikaj bo moralo odmreti, da bo tudi etika in morala osvonla, kar je politični cilj, da bo to harmonično predstavljalo novo, prerojeno Nemčijo miru in napredka.
Poslej je dolgo časa zeleno
Histerija nekakšne svobode je za tabo, ko se mimo borovih gozdov spustiš na široko cesto proti meji. U. S A. forcy — bliskne z neke table v gozdu. Potem se prikaže blok v cementu,, na sveže zgrajen, razširjen. Ne zadržujejo te, le pomembno vpraša policist: Kam? Saj vidi, v »vzhodno cono« bi se nemara reklo po njegovem, če se ni v zadnjem času že umiril, ker so tudi oni na drugi strani priznana država.
Kilometer prazne poti. Mrtev mejni pas. Meja dvojnih Nemcev. Nič kaj prijetno se ne počutiš. Razmišljaš, stikaš po zgodovini, utrinjajo se ti take podobe, kot so nemška revolucija, Spartak, Rosa Luksemburg, Karl Liebknecht ... in celo Heine zadirčno prešine misel s svojimi satiričnimi verzi o Evropi in mejah . . . Prihajaš iz dežele revolucije na jugu v ta »racionalni prostor« Lutra in reformacije, delavskih uporov in kmečke vojne Thomasa Miinzerja, v mračen prostor nacizma in okupacije in v novo deželo, ki je iz lastnih tal pognala nekaj novega. To novo te zanima.
Stražni stolp v zelenem. Zeleno so mladi dečki, stražarji. Vedro mežikajo in se smejejo. Izstopiš, ker misliš, da si na bloku. Naprej, naprej! ti kažejo. To je šele prednji del meje. Kolesa preplovejo nekakšno cementno korito z vodo — ribnik, kopalna kad za avto. Morda zato, da bi se odlepil tisti, ki bi ga po naključju peljal privezanega pod šasijo. Da bi se zmočila literatura, če jo imaš poskrito spodaj v plečevini? Ali pa zato, da bi laže deloval kakšen detektor? Kmalu zatem je naslednja uta s stražarjem. Ustaviš. Tudi to je šele ena od postaj pred blokom. Stražar te pošlje na »linijo šest«. Šele zdaj zagledaš blok s pasovi. Mladi stražarji, mladi podoficirji in oficirji. Tisti za Berlin imajo svoj pas. Z njimi gre hitro.
Nič posebnega se ne zgodi. Le dobri dve in pol uri je bilo treba čakati na vizum. Mlad carinik se je predvsem zanimal za literaturo. Neka iluzija se razprši. Nič se ni spremenilo v teh obmejnih odnosih, škoda, da prihajaš z zahodne strani, se zaveš. In čudno, da je to edina socialistična država, ki terja vizum od Jugoslovana?
Naposled si mimo policije in carine. Po tem je še zadnja rampa z vojaki, šele zdaj je ključavnica odprta. Dovolj ti je zelenih uniform. Dobro se je zaprl ta socializem. Z bodečo žico in zidom, z minskimi polji. Toda to je posebnost te dežele, tega dela Nemčije, ki se je iz okupacije prebila v svojo novo državnost. Navsezadnje to ni bila samo neka državna meja, bila je v resnici pred-dnja fronta hladne vojne. Hočeš to dejstvo razumeti in ga naposled razumeš. Strinjati
pa se povsem ne moreš. Je morda tisti deček osemnajstih let, ki je oblečen ob berlinskem zidu, zares razredni in veliki sovražnik, ker je hotel pobegniti čez, na zahod? Ali pa so ga na pot pognale iluzije? Veliko je namreč iluzij, kadar je meja zapahnjena. To vemo iz lastne izkušnje. Ob odprti meji se iluzije zdravijo s pametno primerjavo in izkušnjo, tedaj iz rubrike deliktov izgine poglavje: pobegi čez mejo.
Zaprtost je slaba ušluga socializmu. Ne zdravi iluzij. Povzroča brutalnost. In zahodnemu filistru, liberalcu, anarhistu pa tudi zdravi osebnosti nehote dopoveduje: Slabi so, zato se zapirajo, zato skrivajo svoje. Želiš si, da tisto poglavje v protokolih o odpiranju in zbliževanju ne bi bila samo modrost podpisnikov, tistih, ki gledajo svet iz mercedesev — ampak teh ljudi, ki so se ločili in se zabarikadirali za dvojne okope Kdaj bo to?
Počasi in previdno
Kako je šlo z našo birokracijo? se smehlja bežni znanec v mestu sredi Saške. Ste dolgo čakali? Ni mi za to, pravim. Zanima me, ali se bo sedaj resnično bolj odprlo? Klima tega socializma je človeku še tuja, včasih prihaja kak oddaljen, že pozabljen odsev preraslega, kot na primer obilica rdečih parol na vseh koncih in krajih. Oh, te parole! Ta nasilna iluzija enotnosti, vsega površinskega.
»Počasi bo šlo. Mi se zavedamo, da je boljši Brandt kot Adenauer. Toda socialna demokracija dejansko varuje kapitalizem. Zdaj menijo, da bodo laže vplivali preko družinskih vezi. Torej je to prehod na intimnejše oblike ideološke diverzije, ki postavlja pred nas nove probleme in naloge ■ . .« Tako pripoveduje intelektualec, marksist.
Na tekočem je z referatom Suslova. Rožljanje z orožjem bo zamenjala »ideološka ofenziva«. Tudi zaradi tistih starih tovarišev, ki so se navadili dvigati pest in rohneti in ki niso preveč zadovoljni s spremembami, s tistim, kar se zdaj imenuje »ofenziva miru«.. Neko bojno področje se je izpraznilo, na novem se sile šele zbirajo, da bi izvedle drugačne »ofenzive«.
. »Po osmem kongresu . „« To slišiš potem vsako uro. Toda po tem kongresu so zares spremembe. Vidne tudi v trgovinah: Pravijo, da je trenutno široka poraba naj. močnejša pri Nemcih. Presedlali so iz prvega oddelka v drugega, naredili premik, bi rekel: naši začetki, naša proizvodnja in trgovina tam nekje okrog leta 1958. Seveda z možnostjo, da gre tukaj hitreje.
Nekaj namreč .je, v čemer se ekonomisti socializma silno motijo. Ni namreč tako, da je silno lahko iz prvega oddelka odmeriti nekoliko večji delež pa se lahko industrija takoj razvija. Tako je mislil tudi Hruščov, ki ie napovedal izenačenje okrog leta 1970. Izbira proizvodov, njihovo oblikovanje in estetika terjajo dvoje: novo tehnologijo in nove kadre. Kadri iz bazične industrije pa so po svoji mentaliteti okorni, neprilagodljivi. Skratka: ni jih in povsod jih primanjkuje. To je danes podoba v celotni grupaciji SEV- Veliko je prizadevanj za integracijo Toda težko se integrirajo tisti, ki so skupaj v eni vrsti bazične proizvodnje, ker delajo vsi isto. Lahka industrija, avtomobilizem. gospodinjska tehnika in sploh izdelki široke potrošnje se tukaj razvijajo z uvozom tuje tehnologije. Ker domače ni, ker je stagnirala in ni dohajala. Po drugi strani' kolektivizem v kmetijski proizvodnji, tako imenovana kolektivizacija komunalnih dobrin pod geslom »racionalnosti« v bistvu ožita trg proizvodov, onemogočata velike serije in množično porabništvo. Najhuje pa je, da zaostanka ni mogoče nadoknaditi hitro. Industrijska, znanstvena revolucija v glavnem najhitrejša, najbolj spremenljiva in novatorska prav v lahki industriji in v storitvah.
Kdor ustrezne tehnologije nima, kdor ne sledi njenim naglim spremembam in izpopolnitvam in kdor, kot smo rekli, nima še ustreznih kadrov, je dvakrat v zaostanku. Odvisen je od licenc in tuje pameti v veliko večji meri, kot bi bil sicer, če bi ne bil predolgo in dogmatično zazrt samo v težko industrijo. Navsezadnje je znano, da tudi bazična industrija ne vzdrži konkurence zaradi prevelike režije, zaradi totalne zaposlenosti, ki prikriva presežke delovne sile, torej nelegalizirano brezposelnost. Zaposlitev je v novih vejah proizvodnje, v novih dejavnostih. Toda teh dejavnosti ni brez ustrezne tehnologije, brez dohajanja in ujemanja koraka z znanstveno in tehnično revolucijo. To je prvi problem gospodarstva socialističnih držav, ki se v bistvu razrešuje tudi skozi »ofenzivo miru«, skozi prevzeto koeksistenco, popuščanje, kooperacije, blagovno menjavo. Napoved Hruščova o hitrem lovu za dosežki v proizvodnji široke pora be se je izkazala kot iluzija. In odpori do tega dohajanja vsebujejo konservativno miselnost protežiranega prvega oddelka — industrijskih težakov. Neharmoničnost skušajo ustvariti harmonično z »ideološko ofenzivo«. V tem okviru bi bilo mogoče razumeti protislovje med B.režnjevo »ofenzivo miru« in Suslovo »ideološko ofenzivo«.
Počasi in previdno. To je mogoče razumeti. Zlasti je mogoče razumeti tiste, ki manj upoštevajo moralne vrednote in celotno vsebinsko življenje v socializmu in menijo, da se ni mogoče hitro odpirati, če socializem ne more postaviti s svojo ekono-mijo enakovrednega ekvivalenta ne samo v industriji porabnih dobrin, ampak tudi porabniški mentaliteti.
Vendarle drugače
Vendar je mogoče v DDR marsikaj razumeti. Tukaj je bil položaj zares specifičen. In kar so dosegli, ni majhno in je vredno pozornosti. Tudi to, če ti kdo pove svoje »osebno mnenje«:	»Sreča je bila, da pri
nas vendarle niso padale glave, da smo stalinizem preživeli brez takih pretresov«.
Pustimo parole, fraze. Ljudje v tej deželi se vendarle čutijo državljane nove države. Nacizem je tukaj dotolčen. In kar je menda za tujca najbolj razveseljivo: Nemec v tej deželi ne razkazuje svoje ošabnosti, oholno-sti. Prav prijetno, ležerno in brez prenapetosti hpdijo ti ljudje po svojih poteh. Delavski razred oočutiš povsod, poosebljen je v vseh funkcijah, v tovarni in šoli, v akademskih poklicih. Zelo je to poudarjeno. Toda če pomisliš na staro delavsko tradicijo, ki je bila sicer prekinjena in na novo rehabilitirana, se temu ni čuditi- To je nekakšna nemška prednost. Ni čudno, če je toliko poudarka na vzgoji in sodobni šoli, na izobraževanju. To je bila prva skrb in naloga nemškega delavskega gibanja.
Zakmelosti (kot Jugoslovan) opaziš v vlogi države, v centralizmu, slabem gostinstvu in trgovini, v premajhni skrbi za estetsko podobo okolja, v premajhni samoinici-ativi posameznika, čeprav je' deklarirana s porabami in vsemi vrstami oblikovanj. Opaziš pa tudi, da si v teh funkcijah države, zlasti v lokalni oblasti,'utirajo pot nekatere lastne oblike in vsebina funkcioniranja. In poudarek je • na teh posebnostih. »Nihče nam ne more predpisovati, kako urejati to in ono,« pravi sogovornik. »To je naša stvar, stvar naše partije. Tako tudi mi ne moremo predpisovati drugim, vsakdo ima svoje probleme.«
Zdi se, da je ta misel nova, sveža in zelo sprejemljiva.'
In, kar zadeva nas: mladi nas niso videli in nas slabo poznajo. Starejši so nas spoznavali na sestankih, redki od blizu. Priznati, da ima socializem različne oblike, je bilo dolgo greh. Zato se morda v teh rečeh še rafhajamo. čeprav ni več toliko. Usodo krojijo veliki, ne majhni, je odgovor na neuvrščenost. To je zgodovina zmerom dokazovala, pravi sobesednik. Pri tem pozablja, da so mali razkrajali rimski imperij in vse imperije, da so veliki v dialektični zvezi z majhnimi, da drugo brez drugega ni obstajalo, kot tudi dokazuje zgodovina. Gre na seveda za odnose — in tu je tema sodobnih dni.
To temo drugače pojmujemo. Sicer pa so za to objektivni razlogi, drugačen položaj, geopolitična lega, razvojni tokovi Jugoslovani smo vendarle izšli iz lastne revolucije in jo nadaljujemo. Priznavamo, da je nekdo bil v socializmu prvi. Toda če nekdo vozi z avtom pred vami po razriti in neznani cesti, ni nujno, da preostali zavozijo v iste luknje, kot je prvi. Nemca pa je lasten položaj prisilil, da prevozi tudi vse luknje. »Sreča pa ie le. da niso oadale glave,« pra vi. »Navsezadnje tudi Stalin ni vsega kriv. Kako Da bi lahko en človek vedel za vso Rusijo?«
»Kdo pa je kriv?«
»To ie delal Berija.«	V
Težko bo. si misliš, dokler bodo grehi padali z ramena na ramena, od šaha na pa-dišaha. V vprašanju je sistem družbe in noložaj človeka v njem. Veliko je teh vprašanj, ki jih Jugoslovani moramo gledati drugače. Moramo, da ne bi odstopali od stališč, ki smo jih zavzeli proti Tntormbiro-ju. Nemec pa ima možnost, pravico in nemara tudi dolžnost, da poimuje to drugače, čez marsikaj pa bi bilo treba potegniti križ — kraž. Že zato, ker rasejo mladi v tem socializmu, ker je svet že bolj mlad. Pa zato nima časa za vso preteklost. Stalinizem in Stalini so nastajali v menjavi generacije, v sistemu, ki je ustvarjal nezaupanje, omogočal obračune, dogmatizem. In veliko je še tega dogmatizma pri vseh.
Slovo s hitrostjo
Učitelj razlaga in podčrta dve stvari: Mi se jasno in javno opredeljujemo kot razredna šola. Ne slepomišimo. In drugič, vsakdo pri nas ima možnost, da se razvija. To je povsem res- Dobro je posrkbljeno za otroke in družine, odlično delujejo otroško varstvo, male šole in šola sama. Desetletno in dvanajstletno osnovno šolanje daje gospodarstvu kvalificiranega delavca. Za tega namreč v celotnem sistemu izobraževanja gre.
Razmišljaš, kaj bi bilo vredno posnemati, Vse in skorajda nič.
Nič, pravim, za tiste, ki včasih sodijo, da se lahko izobraževalni sistem menja čez noč. Za tiste, ki sodijo, da bi morala šola opraviti vse, proizvodnja pa samo žeti. Za riste, ki menijo, da se šola spreminja z deklaracijami, ne pa s strpnim in dolgotrajnim delom, z večjim materialnim in družbenim poudarkom poklicu učitelja.
Sola je navsezadnje proizvod svojega okolja- Naš šolski sistem ni najboljši, res je. Toda kar se skozi ta sistem kljub vsemu prebije, je dobro. Dobro, kot tisti trije strokovnjaki in škofjeloške LTH, ki imajo za seboj sicer slabo šolo (kot trdimo), pa jih lahko v Hallu, kjer jih po naključju srečaš. mimo razglasiš za superstrokovniake v hladilni tehniki, v estetiki opreme in funkcionalnosti. O takih proizvodih namreč tukaj ni ne duha ne sluha. Trgovina in gostinstvo sta glede opreme, -funkcionalnosti, hladilne tehnike kar lepo pri tleh. Kljub desetletni šoli. Navsezadnje — Italijane razglašamo za mojstre barv, industrijskega oblikovanja in estetike izdelkov, pa vse to znajo, kot sicer vemo, ob naj slabši šoli v Evropi. In tudi zahodni Nemci imajo slabo šolo, pa so na svetu prvi v tehnologiji. Težko je udariti s palico in reči: To je dobra, to je pa zanič šola. šola mora naposled izražati svoj uspeh v nacionalni proizvodnji. Dvomim (in lahko dokažem), da so šole na Vzhodu, kljub vsej odličnosti, že dokazale to • odličnost v ekonomskem, tehničnem, civilizacijskem napredku. Morda bolj v humanističnem smislu, na področju družbenih ved, pa še tu vas bo kak sociolog prijel za jezik in rekel: Orne jeno je to razvito, črno belo polarizirano na kapitalizem in socializem, brez dialektike. Razredna pa ta šola je, in to je dobro. Dobro namreč, če je ta razrednost izražena v zgodovinski dimenziji, ne pa pragmatično politično. Je pa seveda precej pragmatike.
Veliko se lahko pogovarjaš in še več molčiš. Ljudem navadno tuje okolje ne more biti všeč že zato, ker je tuje. Tuje navade marsikdaj niso sprejemljive, skupaj s hrano vred. Domotožje je velik kapital in dobra zavora. Kljub vsemu se ti stoži po domu, pa ne iz sentimentalnosti, bolj zato, ker si že navajen drugače živeti, misliti, razpravljati, delati.
Omenjen datum v vizi pospeši slovo.
Sledita Saška in Thiirinška. Ravnica, vmes rahle, oble vzpetine, ki se na jugu dvignejo v obmejne, češke griče. Precej mirne ceste. Mnogo šklepetavih avtomobilov. Vasi so tihe, kot da jih ni. Ceste široke in večinoma v cementu, še iz časov izpred vojne v Cemnici, nekdanji slovanski vasici, nemškem Chemnitzu,' zapraviš zadnje bankovce z naslikanim Engelsom. Mesto se imenuje danes Karl Manc Stadt. Dve veliki osebnosti se nenadoma križata s sedanjostjo. Pieteta je lepa stvar, toda deluje malce posiljeno, če vzameš, da naj bi marksizem ne učinkoval samo kot simbol in relikvija. Imaš vtis, da si se vse dni več pogovarjal o politiki, zelo malo o marksizmu.
In potem meja.
Karel in Pepičko natančna
Bolje bo, če se vračaš čez slovansko Češko. Bolj domače bo. Pa si razočaran. Nič laže ni, bolj prijazno in prijateljsko,’ kot je bilo od Passaua dalje. Nemci, Cehi in Poljaki sedaj že lahko potujejo drug k drugemu. Dolgo niso mogli Jugoslovan, ta desni ali včasih lev; revizionist, lahko samo zmoti idilo sosedstva.
Pri zelenih še nekako gre skozi. Karel in Pepičko na češki strani sta bolj natančna. Skraja ne. Toda potem ugotovita, da si poprej šel skozi Bundesrepublik. Nevaren je lahko ta Jugoslovan, lahko tihotapi ideološko diverzijo z Zahoda, če že ne kakšne hujše. Pepičko ali Karel, ne vem kateri, je dvakrat pretipal avto in pogledal v prtljago. Sumljivo. Jugoslovan je že razvajen, prav nič ne pomisli, da je potovanje skozi razne države tako težka ideološka zadeva. Bolje bo. če spet uvedete vizume, si misliš, potem vsaj ne bo iluzij. S težavo, kot da potuješ skozi božji raj, te spustijo naprej. Zares pritisneš na plin, da bi bil čimprej skozi. Samo v Budčjevicah moraš natočiti benzin. Potem spet plin. Nič ne vidiš Ce. ške, brzi mimo. Nočeš je videti, ker je bil sprejem na meji nekako zapovedujoč: Hitro mimo, drugič pa raje na hodi.
Na zadnji mejni postaji se Pepičko in Karel spet lotita avtomobila. V štirih urah si predivjal Češko, da je ne bi nič odnesel s seboj, kot da hoče izbiti skriti magazin blaga. Na drugi strani se starejšemu avstrijskemu paru godi še slabše. Z detek-torjem tipajo po avtomobilu. Imajo čas. Samo dva sla na meji.
Sprostiš se, ko privoziš do Jonanna, Avgusta ali Franza. »Dober dan!« In smo v pol minute končali.
Podonovski kraji so ta dan lepši, kot prvič. Razbremenijo te za neki pritisk, ra neko težo, ki je neprenehoma tiščala vate. Pa si navsezadnje navaden popotnik, zgolj radovednež, ki želi samo videti in biti kar najbolj objektivno radoveden. Samo to, je vidiš, rad bi kaj zvedel o tujih socializmih. Navsezadnje je res najbolje, če raz-mišljaš in spoznaš samo svojega- Samoupravljanje je neka čudna ideologija. Navedi te, da se upreš vsemu, kar spominja na državni centralizem, dogmatiko, utopije in pragmatično politiziranje. Dobro je. da nas je že tako okužilo, tako prevzelo to dostojanstvo človeka, ki hoče upravljati, ne pa biti upravljan, ki se hoče združevati, ne pa biti združen, ki hoče razmišljati, ne pa biti manipuliran. Vse tisto, kar je ostalo za teboj, je bil pritisk na to tvoje samouprav-ljavsko dostojanstvo.
Ne vem, če je v tem samo domotožje, toda marsikdo, ki se je iz sveta vrnil do. mov, je rekel: Poljubil bi domačo cesto ko sem se vrnil.
Ceste sicer ne poljubiš, kadar se vračaš. Ni časa za to. Po polžje lezemo v nekaj kilometrov dolgi koloni skozi Gradec proti Šentilju in Mariboru. Meja je na stežaj odprta. In ponosen si na to Ce pa bi vsaj približno skiciral vtiste, če bi se umaknil v tujo kožo, bi rekel: Nebo postaja sinje. Nizki griči zavalovijo proti goram, proti obali. Vasice podajajo druga drugi roke. Neprekinjena je veriga novih hiš. saj ni čudno, da v tej deželi primanjkuje cementa. Peljal si se lani, pa letos najdeš vse spremenjeno. Veliko gradijo ti ljudje, naglo spreminjajo podobo svoje dežele. In nekakšen socialni laboratorij je ta dežela, kjer neprekinjeno iščejo bolj človeško podobo socializma. V tem je njihova moč. Odprti so in vse njihovo prizadevanje je odprta izložba za svet. Morda se niti sami ne zavedajo pomena tega, kar hočejo ustvariti. Ce jih namreč poslušaš, pretirano kritizirajo in se malo hvalijo s tem, kar so naredili. Drugod se hvalijo z dosti slabšimi pridobitvami, slabo pa prikrijejo, prepoved za javno rabo.
In res, bolj bi lahko hvalili to, kar imamo. Imamo mnogo več, kot smo si v našem vsakdanu pripravljeni priznati. Biti sa-moupravljalec in državljan neuvrščene dežele je le nekaj velikega v tem svetu, ki je še tako podložniški, dogmatičen, konservativen, trdoglav in neprilagodljiv.
Poskusiti je treba rajžo skozi svet, čeprav obsega le del Evrope, pa se Jugoslo. v*m gotovo vrača s spoznanjem, da je izbrala njegova domovina alternativo, ki se zdi edino mogoča v tem svetu, zadimljenem od groženj in spopadajočih se dogmatizmov. Marsikaj majhnega, kar razžira ponos in zavest, se umakne in razgubi. Nekako drugače smo začeli imeti radi to. kar imamo in kar smo.
DRAGO VRESNIK
Hasanein Hej kal
Upornik Gamal Abdel Naser
Povezal je Egipt z arabskim svetom in Arabce z današnjim
Gamal Abdel Naser, predsednik Egipta in vodja arabskega sveta, je ležal na postelji v hladni, zastrti sobi svoje skromne hiše v Kairu. Zgodaj opoldne je imel. srčni napad, zdaj pa je bila ura že pet — in zavrnil je zdravnikove ugovore, stegnil roko in prižgal radio. Znani glas napovedovalca radia Kairo je napolnil sobo. Naser je z glavo na blazini poslušal naslove napovedanih rubrik, potem pa je ugasnil radio in rekel: »Nisem našel tistega, kar sem pričakoval.« Čez nekaj minut je umrl.
Predsednik Naser si je zmerom prizadeval za mir na svetu. Ko se je 18. avgusta 1970, pet tednov pred smrtjo, v Aleksandriji srečal z jordanskim kraljem Huseinom, je spoznal, da kralj podcenjuje palestinski odpor in da se moti, ko govori, da lahko opravi z njim v nekaj urah. Prav tako je med srečanjem z voditelji upora spoznal, da se motijo, ko trdijo, da ne potrebujejo niti sedem ur za popom, obračun s Huseinom.
Prizadevanja za mir v Jordaniji so pripeljala do vrhunskega sestanka v Kairu, kamor je prišlo deset arabskih predstavnikov in kraljev. Na srečanju so se pokazala vsa nasprotja arabskega sveta. Predsednik Naser se je hotel na vsak način izogniti polarizaciji na razne skupine, zato je prevzel vlogo posrednika in spravarja.
To je bilo marsikdaj zelo težko. Jaser Arafat je odšet iz Amana v tolikšni naglici, da si je od nekoga v Kuvajtu 'sposodil obleko in pokrivalo, da je sploh mogel prisostvovati sestanku. Ko je prišel, je bil poln sovraštva do Huseina. Potem je telefoniral Husein in prosil, ali sme priti na konferenco. Nameraval je zavrniti poročilo sudanskega predsednika Nimeirija, ki ga je napadel zaradi prelivanja krvi. Nekateri udeleženci sestanka so bili proti temu, da pride Husein v Kairo.
Gadafi: „Husein je nor!44
Naser je dejal, da Husein mora priti na sestanek, saj je šlo za to, da bi naredili konec prelivanju krvi
Libijski predsednik Gadafi je pobesnel, ko je slišal to tezo. »Cernu le naj bi prišel? Nor je Zmešalo se mu je.«
Saudski kralj Fejsal mu je nemudoma ugovarjal: »Le kako morete tako govoriti o arabskem kralju?«
Gadafi pa je rekel: »Kje pa je njegov oče? Ali m v neki istambulski norišnici? Nor je. Seveda je nor. To se deduje v tej družini. Vsi so nori.«
Kralj Fejsal je prosil Naserja, naj posreduje pri Gadafiju: »Kako se naj sprijaznimo s tem, da eden naših kolegov zmerja z norcem arabskega kralja, ki naj bd jutri sodeloval na naši razpravi?«
Naser se je zasmejal, Gadafi pa je vztrajal pri svojem: »Da, nor je in zato moramo jutri poklicati zdravnike, da ga pregledajo in povedo ali je nor ali rii.«
Naser je v smehu rekel: »Zdi se mi, da
Na ta sestavek, ki prej zaostruje odnose med narodi, kot bi jih izboljševal, je že reagirala »Borba« (Spiglove tajne, 13. maja 1973) in Krlo e Romengo — Glas Roma (Perfidna igra nemačkog časopisa, »Der Spiegel«, štev. 3 — 4/1973). Kljub navedenim reagiranjem je treba napisati še nekaj iz Slovenije, ker se anonimni pisec »zaustavlja« pri ne dovolj konkretnih primerih iz Slovenije. Naposled pa je treba opozoriti tudi bralce, da lahko reagirajo in pojasnijo tistim, ki sedaj križarijo po naših cestah, da v socialistični Jugoslaviji nimamo taborišč, v katerih bi umirali Cigani, kot so nekoč Indijanci. Delno naj te vrstice veljajo tudi najnovejšim neofašističnim glasovom v Avstriji o zaposlovanju tujih delavcev in med temi so posebej poudarjeni Cigani. Pri nas smo uradno tudi odpravili to ime, ki je bila velika žaljivka za Rome.
,,Uradniki44 pri Brajdičih
Po vsebini uporabljenih izrazov in primerjavah ni težavno ugotoviti, da je sestavek v omenjeni številki namenjen prej diskreditiranju družbeno političnega sistema v Jugoslaviji kot pa iskrenega razumeva^ nja položaja Ciganov — Romov v Jugoslaviji, Nemčiji in drugod po Evropi.
Prva značilnost sestavka je, da je pisec anonimen in z ne dovolj konkretnimi primeri ter navedbami (manjka kdo, kdaj in kje) poskuša izmaličeno prikazati položaj te pri nas sedaj nastajajoče narodnostne skupnosti. Pri tem mu je — kot nekoč oblastnikom Tretjega rajha — v napotje Tito- Kjer le more, uporablja v nemogočih zvezah tudi Titovo ime (Tito — Milizio-
smo vsi nori. Predlagam, da pokličemo zdravnike, da nas pregledajo in povedo, kdo med nami ‘je nor in kdo ni.«
Kralj Fejsal je rekel: »Strinjam se s teboj, predsednik Naser, brat moj, vendar hočem, da me pregledajo prvega. Morda bodo odkrili, da sem nor. Tako mi bo prihranjena muka, da sodelujem na sestanku.«
Ko je kralj Husein prišel na sestanek, je imel s seboj dva oficirja z revolverji. Jaser Arafat je imel revolver za pasom, predsednik Gadafi pa tudi.
Arafat je s prstom pokazal na Huseina in zakričal: iVPoglejte tega zločinca! Najprej nas pobija, potem pa pride sem!« Pomirili so ga. Kralj Fejsal je pogledal okoli in rekel: »Saj smo v orožarni...«
Ozračje na sestanku je bilo zelo napeto, toda po arabski navadi so se možje, ki so bili zjutraj pripravljeni, da se pobijejo, zvečer že objemali.
Naser je dosegel, da sta se Husein in Arafat sporazumela o prekinitvi bojev. To je presenetilo svet.
To je bila zadnja usluga, ki jo je Naser naredil arabskemu ljudstvu. Toda napori, skrbi in težave so veliko terjali od njega. Bolan je bil že od leta 1958. Imel je diabetes. Zdravniki so mu svetovali, naj počiva, opusti cigarete, si privošči zdravljenje. Vendar jih ni poslušal in 11. septembra 1969 je imel prvi srčni napad. Za to je vedela le peščica ljudi.
Mislil je že odstopiti, vendar tega ni storil, ker je menil, da bi egiptovsko ljudstvo to imelo za priznanje poraza. Zato je delal naprej in prevevala ga je misel, da ne bo dočakal starosti.
Po vrhunski konferenci je bil strašno utrujen. Vendar je zdržal na nogah in pospremil je vse voditelje, ko so zapuščali Kairo. Zadnji je odpotoval kuvajtski šejk. Naser se je že na letališču slabo počutil in ko se je vrnil domov, so ga zdravniki pregledali. Ugotovili so, da je spet imel srčni napad.
Ču: „Zakaj ste mu dovolili umreti?44
Vsa prizadevanja zdravnikov so bila zaman.
Novico o Naserjevi smrti je po radiu sporočil tedanji podpredsednik Anvar el Sadat.
nare, Tito — Behorden idn.). Kdor hodi med nami s poštenimi nameni in odprtimi očmi, se lahko kaj kmalu prepriča, čigava je milica in oblast v naši socialistični samoupravni družbi.
Kot je pisec sestavka anonimen, takšni so tudi primeri, ki jih navaja: V stanovanje Štefana Brajdiča (In die Wohnung des ehemaligen Tito — Partizanen . . .) — naj bi ob 3. zjutraj prišli miličniki (Tito — Mili-zionare) in po nuspešni preiskavi so se kaj nekulturno obnašali, saj se za ta nedopusten poseg v nedotakljivost stanovanja in osebne prostosti niso po mnenju Spieglove-ga avtorja niti opravičili. Kje je to bilo in kdaj, nam pisec ne pove, čeprav bi bilo koristno, saj ustava in kazenski postopek posebej ščitita nedotakljivost stanovanja in osebno prostost slehernega občana — pa tudi Cigana: Roma. Avtor nadaljuje, da so uradniki »slovenskega notranjega ministrstva« obiskali tudi Izidorja Brajdiča in pri njem iskali orožje in tihotapsko blago. Ker niso ničesar našli, so, kot kaže, iz jeze ustrelili Izidorjevega p,sa. V isti noči so ti »uradniki« naredili »poseben zločin«, saj so 300 Ciganom ustrelili 50 psov, in sicer po piščevem mnenju zaradi tega, ker pri njih niso našli ničesar kaznivega. Pisec ne pove, kje je bilo zbranih toliko Ciganov s tolikimi psi. Posebej izmišljotina pa je, da organi »ministrstva za notranje zadeve« hkrati odkrivajo kazniva dejanja in opravljajo službo konjačev — uničevalcev ciganskih psov.
Pisec stopnjuje laži. Takoj za tem navaja, da so lačni Cigani takoj po pokolu pojedli pse (und von den Zigeunem verzehrt worden sein). Morda res kje komu tekne tudi pasje meso, saj je znano, da v uglednih nemških restavracijah servirajo jedi, da se nekaterim obračajo želodci, pa ven.
Egiptovska delegacija, ki je potovala po vzhodnih državah ter pojasnjevala, zakaj prekinitve ognja ob Sueesu ni mogoče podaljševati v neskončnost, je 27. januarja 1971 prišla k kitajskemu premiera Cu En Laju. Po uvodnih vljudnostnih frazah je Cu En Laj na lepem vprašal:
»Zakaj je umrl Gamal Abdel Naser?«
Cland delegacije so ostrmeli. Cu je vztrajal: »Kdaj se je rodil?«
Odgovorili so: »15. januarja 1918.«
»Kdaj pa je umrl?«
»28. septembra 1970.«
»Torej,« je rekel Cu, »je umrl, ko je imel dvainpetdeset let, osem mesecev in trinajst dni. Kaj je to res mogoče?«
Člani delegacije so odgovorili, da je umrl, ker je pač. tgko hotel bog.
»Nikar ne prelagajmo na boga odgovornosti za naša dejanja,« je rekel Cu. »Neki razlog mora biti. Gamal Abdel Naser je bil mlad. Človek je mlad pri petdesetih letih. Star sem dvainsedemdeset let, še zmerom delam m kot vidite sem zdrav! Ne morem si misliti, da je lahko tako umrl. Bil je šef države, vodja arabskega sveta, na razpolago je imel najboljše zdravnike. Le kako ste mogli dovoliti, da je umrl?«
Člani delegacije so obnemeli. Niso vedeli, kaj naj odgovorijo. Odgovoril je Cu sam: »Razložil vam bom: umrl je od žalosti. Umrl je, ker mu je počilo srce. Tega je kriva Sovjetska zveza. Rusi so ga izdali. Prisilili so ga. da je prišel v neznosen položaj, potem pa so ga pustili na cedilu. Po-
dar je vsakemu prepuščeno, da je, kolikor zmoreta njegov žep in želodec. Toda v tem primeru je konkretna laž tako velika, da ji najbolj naiven Pavliha ne more verjeti. Če so bili Cigani lačni — »pasjega mesa« — bi jih verjetno pobili prej in ne bi čakali, da jim to opravijo »uradniki slovenskega notranjega ministrstva«. Nekoč so pa tako funkcijo izpolnjevali uradniki ministrstva Tretjega rajha.
Laž za lažjo
V naslednjo skupino laži moram uvrstiti stavke pisca o tem, da je v Jugoslaviji Ciganom vse prepovedano, celo to, kar je bilo nekoč lastno čergašem — večnim popotnikom. Tako jim ni dovoljeno niti delati, niti lenariti (diirfen weder arbeiten noch faulenzen). Pisec tudi navaja, da izumirajo klasične obrti, ki so jih nekoč opravljali Cigani, kot na primer brusaštvo itd. škoda, da avtor sestavka še ni bil v Murski Soboti, kjer bi mu Romi lahko nabrusili nož, škar je in tudi pete za njegove laži. Resnično, vedno manj je starih obrti, saj v nemških trgovinah tudi prodajajo nože, ki jih ni treba brusiti, kose, katere ni treba klepati, in žage, ki jih ni treba piliti. Zakaj vendar te novitete, ko pa je treba ohraniti obrt potujočim »Ciganom« — Romom. Tudi pri nas v Jugoslaviji po časopisnih oglasih reklamirajo tuje tvrdke navedene izdelke in treba je toijej obtožiti oglase za tovrstno orodje oziroma izdelke. Stavek, da Ciganom ni dovoljeno niti delati niti lenariti, sem bral v Gbbbelsovih govorih, ko sem zbiral gradivo za knjigo »Cigani — minulost v sedanjosti« (Pomurska založba, Murska Sobota 1970).
»Der Spiegel« — ogledalo kaže preteklost ali pa morda nam celo razodeva »du. hovno pripadnost« anonimnega pisca
Avtor Spieglovega sestavka nadaljuje s splošnim položajem Ciganov v Jugoslaviji. Takoj naj opozorim, da laži sproti izdajajo njegove namere. Po balkanskem »verovanju« Cigani prinašajo nesrečo. Zaradi tega so se v neki, vasi prebivalci uprli, da bi bila pri njih Ciganka učiteljica. V prejšnjih stavkih avtor trdi, da Ciganom v Jugoslaviji nič ni dovoljeno, sedaj pa ugotavlja, da je iz vrst Romov zrasla učiteljica, ki je celo hotela učiti v neki 'zaostali vasi. Mimogrede naj opozorim, da poznam vrsto znanih intelektualcev RomOv (pravniki, pesniki, igralci, kmetijski tehniki, administrativne moči in tako naprej). K tej diskriminaciji avtor dodaja svojo novo ugotovitev, češ Ciganom preprečujejo lastniki hiš in funkcionarji ZK, da bi skupno z njimi stanovali v njihovih vilah in stanovanjskih hišah. Najbrž bi pošten novinar našel v Jugoslaviji kaj hitro
skrbeli so za to, da mu je počilo srca.«
člani delegacije so se uprli takšni ra*. lagi, rekoč, da jih ni Sovjetska zveza nikdar pustila na cedilu. Dodali so, da jim Rusi pošiljajo orožje.
»Hočete reči, da vam prodajajo orožje,« je rekel ču.
Egipčani so odgovorili, da je Sovjetska zveza zastonj nadojnestila vse orožje, ki Je bilo izgubljeno med boji junija 1967, in da je treba plačati samo tisto, kar je bilo na novo poslano.
»Le kako naj bi kupili orožje?« je rekel ču. »Ne bi ga smeli kupiti! Nemogoče si je misliti, da je prva socialistična država na svetu prišla tako daleč, da kupčuje z orožjem.«
Zmerom je bil upornik
Naser je oboževal svojo mater, rojeno v Aleksandriji. Njen značaj je bil popolnoma drugačen od očetovega. Ko se je mladi Naser šolal v Kairu in ko je tam stanoval pri stricu, je pošiljal materi dolga ljubeča pisma in ni mogel razumeti, zakaj mu ne odgovori. Ko se je vrnil domov, je spoznal, da je mati umrla in da se je oče vnovič oženil. Tedaj je imel Naser komaj osem !ef. N:egov svet se je sesedel. Tedaj je postal upornik.
Poslali so ga k materinim sorodnikom v
mešane zakone, in to celo v krogih »visoke družbe«. V Prekmurju pa imajo Romi gostilno, kjer se radi ustavljajo domačini in tudi nemško govoreči turisti na okusno cigansko pečenko.
Anonimni avtor ugotavlja nadalje, da je med zdomci iz Jugoslavije čedalje več Ciganov. Kljub temu,- da so po mnenju anonimnega pisca Cigani v Jugoslaviji brezpravni, pa ugotavlja, da jim pristojni organi brez kakršnihkoli posebnih težav in vprašanj (če imajo denar za potovanje) izdajajo turistične potne liste. K temu dodajmo, kar je sicer znano že skoraj vsem, da pri nas izdajajo organi potne liste skoraj dobesedno brez kakršnihkoli posebnih formalnosti, vsakemu in vsakdo sme ob vsakokratnem prekoračenju meje nesti s seboj tudi določeni znesek dinarjev. Anonimni pisec navaja, da je največ zdomcev Romov v Avstriji in o teh piše samo dobro. Mislim, da je prav, če narod oziroma ljudstvo, ki je imelo v nedavni preteklosti v svoji sredi najbolj nehumane izrodke, s svojim odnosom do Romov sedaj odpravlja krivice, ki so jim bile storjene v imenu očuvanja nemške čiste krvi. Ali se je avtor kdaj vprašal, zakaj so Romi — nekdanji dobri kovači, zgodovina jih omenja v bitkah okrog Hamburga, muzikanti, koritarji itn. — izgubljali vse, tudi svojo osebnost. V času najbolj strahovitih preganjanj so si ustvarili svoj svet, svoja pravila, svojo kulturo in tudi svojo moralo. Najostrejši predpisi proti Ciganom v Evropi so bili pisani v nemškem jeziku. Veliko, smo se morali pri nas truditi, da smo Romom dopovedali in poskušali odpravljati njihov veliki odpor do Nemcev, saj je bilo zanje to ime sinonim najstrašnejših preganjalcev njihove arijske rase. Večkrat so spraševali, ali bodo kaznovani avtorji in izvajalci »Nttm-berških zakonov o zaščiti nemške krvi«, ali je bil že kaznovan dvakratni doktor Robert Ritter, izredni specialist za reševanje ciganskega vprašanja, in Eva Justin, in kaj je s poročnikom Valterjem, komandantom 9. čete 433. pehotnega polka, ki je ob cesti pri Pančevu vodfl tudi streljanje Ciganov in še drugih. To so spraševali in tudi prav bi bilo, če bi Spiegel seznanil javnost, zakaj do danes ni bila priznana odškodnina Ciganom oziroma preostalim članom družin, ki so jih zbrali v Begunjah na Gorenjskem, ki so jih množično (25.000) pobili v zelo kratkem času pri Ušticah nad Uno, ki so zgoreli v krematorijih Birkenaua po Himmlerjevi odredbi z dne 29. januarja 1943. Čudno, na to se pozablja in o tem se ne piše v časopisih, kot je obravnavana številka Spiegla.
Mislim, da je v interesu vseh poštenih in vsakogar, če poskušajo tisti, ki so bili strahovito preganiani. samo zato. ker je v njihovih žilah tuja kri (tako je leta 1936
svetom
Aleksandrijo, da bi se izšolal do konca. Tom se je tudi prvič zapletel v politiko: sodeloval je v demonstracijah proti režimu in zaprli so ga.
V	zapora je ugotovil, da so njegovi tovariši člani stranke Mladi Egipt. Tako se je vključil vanjo in začel je pisati članke aa njeno glasilo. .
Po diplomi se je hotel zaposliti pri policiji, pa so ga zavrnili, ko je povedal, da je njegov oče poštni uslužbenec. Tako je mladenič še bolj zasovražil tedanji režim. Potem Je šest mesecev vneto študiral pravo, nato pa se je vpisal na vojaško akademijo.
Eno izmed protislovij Naserjevega življenja je v tem, da je bil zmerom upornik, v zasebnem življenju pa konservativec. Nikdar se m zanimal za denar, ženske in dobro hrano. Ko je prišel na oblast, so ga porogljivi politiki skušali podkupiti, vendar so klavrno propadli.
Njegovo družinsko življenje je bilo brezhibno. Zmerom si je prizadeval, da je obedoval z ženo, tremi sinovi in dvema hčerama. Dostikrat je použil svojo naj-ljubšo jed — beli egiptovski sir — med gledanjem filma. Kino je bil njegova edina zabava.
V	obliki daril je dobil milijone funtov. Namenil jih je Egiptu. Ko je umrl, je bilo na njegovem javnem računu dva milijona in pol funtov, na zasebnem računu pa komaj 610.
Pri hrani je imel najraje tradicionalne egiptovske jedi: meso, zelenjavo in riž. Hranil se je tako preprosto, da so bila potovanja z njim prava kazen za sladokusce.
Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, so mladi egiptovski oficirji razpravljali o tem, kako si izbojevati svobodo. Nekaj med njimi jih je menilo, da bi se to dalo doseči, če bi sodelovali z Nemoi. Naser se ni strinjal z njimi in služil je v pehotnem bataljonu, ki Je v bitki pri El Alameinu kril britanske čete.
Naser je bil leta 1948 med tistimi vojaki, ki so jih Izraelci porazili pri Faludži in ki se niso hoteli vdati. Tedaj se je še utrdilo njegovo prepričanje o obstoju arabskega naroda. Menil je, da so vse arabske države eno samo ljudstvo, ki ima isto kulturno izročilo in isti jezik.
Ta njegova misel se je razširila čez meje Egipta in začel je razglabljati ne le o egiptovskem nacionalizmu, marveč o usodi vsega arabskega sveta.
Največja odločitev
Zaradi vseh teh vplivov, izkušenj in ponižanj je Naser ponoči 22. julija 1952 oblekel uniformo, poljubil ženo, dal bratu ves denar, kar ga je imel (30 funtov), da bi skrbel za družino, če bi se stvari izjalovile, nato pa odšel iz hiše — da bi vrgel kralja in spremenil zgodovino sveta.
Udar se je posrečil in Naser je tedaj celo rešil življenje kralju Faruku. Ce bi kralja ubil, b; prav gotovo v hipu postal najpopularnejši človek v arabskem svetu. Vendar je bil še zmerom samo upornik. Storil je, kar se je po njegovem spodobilo. Rešil je Faruka, potem pa ljudstvu pred-
zapisal o Ciganih Globke), sedaj najti dostojno sožitje z občana dežele, ki jim je bila nekoč pojem največjega strahu in groze.
Kje so taborišča zanje?
O tem, kakšen je dejanski položaj Ciganov — Romov v Jugoslaviji, smo mnogo razpravljali in marsikaj kritičnega zapisali in vedno smo se na podlagi naše zakonodaje spoprijemali tudi s tistimi, ki so »šolani« v nam tujem duhu in za hlapce miselnosti tujih gospodarjev. Nikdar nihče ni prikrival v Jugoslaviji ekscesov, ki so bili proti Romom, in oni sami so se skupno z dragimi občani borili v organih oblasti in družbenopolitičnih organizacijah za vse večje uveljavljanje svoje, etnične skupnosti. O teh naših prizadevanjih in doseženih uspehih je razpravljal tudi I. svetovni kongres Romov in za predsednika je bil izvoljen Slobodan Berberski (znan pesnik), Rom iz Beograda. Ni mi znano, če je Spiegel kaj objavil o tem, kako so iz rasističnega sovraštva med kongresom Romov zažgali avto in v njem so zgoreli živi ciganski otroci na ulici »kulturnega« mesta. Ce bi avtor prebral študijo angleškega inštituta »Mino-rity rights group« ali ugotovitve mednarodnega komiteja (Comite International Rom) iz Pariza, ne bi ob morali poštenega novinarja mogel zapisati, da so si Cigani v Jugoslaviji za svoj položaj »izmislili« posebno besedo »kidavelo«. To besedo je po piščevem mnenju možno najbolje prevesti z naslednjim: »Jemanden zum Fliehen brin-gen«. Čudno, da bežijo, ko pa vendar je isti avtor ugotovil, da jim organi izdajajo brez nadaljnjega potne liste.
Anonimni pisec končuje svoj pamflet z mnenjem »srbskega filmskega Težiserja« Aca Petroviča, ki naj bi primerjal usodo Ciganov ▼ Jugoslaviji s Črnci v ZDA (kdaj, kje, ob kaki priliki in v kaki zvezi, avtor ni pojasnil) in k temu dodaja svoj sklep: »Aber vermutlich geht es ihnen noch viel schlechter. In einigen Lagem sterben sie vrte einst die Indianer«. Mnogi občani Jugoslavije — z njimi vred tudi Romi — so spoznali nemška taborišča smrti in so se zato vedno zavzemali za uveljavitev človekove osebnosti in njegove prostosti. Prav bi bilo, če bi Spiegel v imenu resnice in pravičnosti kakor tudi dobrih odnosov med deželama, njenimi prebivalci, ki se srečujejo kot delavci, sorodniki, znanci, prijatelji in turisti, navedel, kje v Jugoslaviji so taborišča, v katerih Umirajo Cigani kot so nekoč Indijanci.
VANEK ŠIFTAR
stavil generala Nagiba kot voditelja revolucije.
Ozračje se je začelo spreminjati, ko se je izkazalo, da Nagib koketira z nekdanjimi politiki. Resnični preobrat je prišel šele po dramatičnem pripetljaju, kar je bilo zelo značilno za Naserja.
Bilo je, ko je govoril v- Aleksandriji in ko je atentator šestkrat ustrelil proti njemu. Naser se m zganil: stal je ter izzival morilca, krogle pa so mu švigale mimo glave. Pokalo je, Naser pa je govoril ljudstvu: »Drag: sodržavljani, ostanite, kjer ste. Nisem mrtev. Ziv sem. Četudi bi umrl, bd vi bili Gamal Abdel Naser. Zastava ne bi padla.«
To je bilo izredno pogumno dejanje in obenem tudi preokret v njegovi karieri. Po tistem mu je bilo ljudstvo izredno naklonjeno.
Dogodki so si sledili: spor z Angleži zaradi evakuacije iz Sueza, zavrnitev bagdadske, ga načrta, spor z Ednom, sen o gradnji jezu na Asuanu, nacionalizacija Sueškega prekopa, napad na Suez.
Naser je posta) neizpodbitni vodja vsega arabskega ljudstva ter državnik svetovnega formata. Njegova popularnost Je bila tolikšna, da je bil nehote zapleten v notranjo politiko posameznih arabskih držav. Povsod so ustanavljali naserske stranke, kar je izzvalo ljubosumje in spore.
Združitev Egipta in sinje
Nekatere izmed teh strank so bile dvomljive vrednost- in Naser Je rad zamišljeno govoril o njih »Vidite, lahko vplivam na tiste, ki jih izbiram, ne pa na tiste, ki me izbirajo.« To je dejal tudi kralju Saudu, ki je bil tiste čase izredno ljubosumen nanj. Pravzaprav so bili v arabskem svetu vsi prijatelji ljubosumni nanj, sovražniki pa so se penilil od besa.
Uresničil je sanje, ki so bile pri srcu vsakemu Arabcu; združil je Egipt in Sirijo — in videt: 'e bilo, da je postavil temelje za večjo enotnost arabskega sveta. Toda kar se je tsko lepo začelo, se je končalo s polomijo, ko je Sirija izstopila iz zveze.
Gamal Abdel Naser je bil prežet z idejo arabske enotnosti in čutil je moralno, politično in ideološko obveznost do palestinskega ltudstva. Čutil Je. da ima dolžnost do ljudi, ki so izgubili zemljo in domove in ki jih je teror sionistov pregnal iz domovine
Toda Naser je sovražil vojno. Sovražil jo je z osebnega in nacionalnega stališča. Sam je imel slabe izkušnje iz vojne. Kadar je pregledoval čete mladih vojakov in kadar so se mu oficirji postavljali z izurjenostjo svojih podrejenih, Je govoril: »Seveda je prijetno pogledati takšne mlade lju-di, vendar se tega ne morem veseliti, zakaj bojim se. da bi jim nekega dne moral ukazati, naj gredo ubijat.«
Prišel je junij 1967. Naser je videi, kako se bliža poraz. Predvidel je, da bodo Izraelci napadli prv in udarili po egiptovskih letališčih, zato je že prej venomer dopovedoval letalskim poveljnikom, naj bodo pripravljeni na nenadni napad. Toda ko je prišlo do napada — natanko tako, kot je Nar ser napovedal — so bile letalske sile brez moči.
Naser ie čutil paniko, ki se je polaščala vrhovnega poveljstva prvega jutra vojne, in tedaj je izgubil zaupanje. Skušal Je dvigniti moralo svojih generalov in silil jih je, naj se bojujejo, dokler ne pridejo na pomoč mednarodne sile in ustavijo Izraelce v njihovem napadu.
Poraz leta 1967 in ponižanje
Toda dogodki so se prehitro vrstili. Generali so sklenili evakuirati Sinaj in za to so se odločili, ne da bi se posvetovali z Naserjem Ko je slišal za evakuacijo, se je razjokal: prvič v zrelih letih. Odšel je v vrhovni štab in skušal ustaviti umikanje. Toda bilo je prepozno. Egiptovska vojska je bila premagana.
Po porazu je prišlo ponižanje. Sklenil je odstopiti in pripravljen je bil stopiti pred sodnike, da bi odgovarjal za svoj delež krivde v porazu.
»Ce me ljudstvo spozna za krivega,« je rekel, »in me obesi na Trgu osvoboditve, bo po moje pravično ravnalo.«
Toda ljudstvo je storilo nekaj čisto dragega. Ko je Naser v govora omenil svojo odgovornost, ko je napovedal svoj umik iz političnega življenja, ko je rekel, da je pripravljen sprejeti kakršnokoli odločitev ljudstva, ga je ljudstvo prosilo, naj ostane.
Bil je presenečen. Pričakoval je, da ga bodo obesili, toda arabsko ljudstvo ga Je spet podprlo. Arabci so doumeli, da še zmerom predstavlja njihovo voljo, in želeli so, da jih vodi pri popravljanju napak, storjenih pred porazom.
Sprejel je njihovo razsodbo. Toda gTa-dil je na razvalinah. Moral je sprejemati mučne sklepe. Odstaviti je moral maršala Abdela Haima Amerja, enega svojih najtesnejših prijateljev, odstaviti je moral vse stare armadne generale. Bil je sam. Čutil je, da se je nekaj zarotilo proti njemu. Čeprav ga je podpiralo ljudstvo, se je čutil ponižanega.
Prvič v svojem življenju si je moral pomagati z uspavalnimi praški, da je zatisnil oči. Po naravi je imel trden spanec. Celo med sueško bitko je lahko legel v posteljo in spal, kolikor je lrilo potrebno. Tisto noč-ko se je bližalo britansko invazijsko ladjevje, je legel v posteljo in ukazal, naj ga zbudijo šele takrat, ko bo prišlo do izkrcanja.
Toda po letu 1967 ni več mogel spati. Bil je bolan Govoril je o odstopu. Rane se niso zacelili in 28. septembra 1970 je umrl
Ostaia so njegova dela. Povezal je Egipt z arabskim svetom in povezal je Arabce z današnjim svetom in njegovimi idejami. Ni se mu posreči.o izpeljati popolne arabske enotnosti, za katero se je trudil, vendar Je izkristaliziral potrebo po takšni enotnosti. Spremenil je podobo arabskega sveta.
Andrč Mairauz mi je dejal o Naserju: »Ne glede na vse pomisleke, ne glede na uspeh ali neuspeh, zmago ali poraz bo Naser ostal v zgodovini kot poosebljenje Egipta, tako koi je Napoleon postal poosebljenje Francije.«
VELIKA PRIJATELJA IN SODELAVCA Hasanein Hejkal in Gamal Abdel Naser
Prejeli smo
, Jugoslavi ja: Ciganom vse prepovedano4
K političnemu pamfletu zahodnonemškega Spiegla
Znana je pravljica o ogledalu, ki ni lagalo na vprašanje, katera izmed deklet je najlepša. Takšna naj bi bila tudi »sedma sila« in predvsem glasila, ki naj služijo napredku, človeku in resnici. Renomirano zahodnonemško glasilo »Der Spiegel« je v glavnem opravičevalo svoj originalni naslov. Sloves, ki ga uživa omenjena revija, pa je večkrat popackan s sestavki, ki so daleč od poštenih prizadevanj, kakor tudi osnovne novinarske morale. Značilnost prizadevanj »sedme sile« je, da z vso poštenostjo odkriva vzroke pojavov, in če je namenjeno pro-gresu, tudi usmerjevalno vpliva na razvoj in spremembe pojavov oziroma stanja. Kaj takega ne moremo trditi za tipičen družbeno-političen pamflet o Ciganih v Jugoslaviji (Wie die Indianer — Kot Indijanci: štev. 16, dne 16. 4.1973 na strani 153).
Znanstveniki o ugibanjih Eričha von Ddnikena
Ali so našo Zemljo
obiskali neznani astronavti?
Vsak rod čedalje globlje prodira v skrivnosti narave
V naši rimski cesti je približno, sto milijard zvezd, v vesolju pa približno tisoč milijard galaksij, kakršna' je Rimska cesta. Računamo, da ima več kot polovica vseh zvezd enega ali več planetov, ki krožijo okrog njih. Če domnevamo, da so na vsakem tisočem planetu zaradi ustrezne velikost in oddaljenosti od osrednje zvezde razmere take kot na naši Zemlji, ki omogočajo nastanek življenja, dobimo skoraj številko 100 milijard planetov v vesolju, kjer je teoretično lahko nastalo življenje. Po tem računu bi v naši galaksiji lahko obstajalo sto milijonov planetov, na katerih bi se lahko razvilo življenje, ki bi bilo podobno na Zemlji. Noben planet našega osončja, razen Zemlje, ne daje možnosti za razvoj višjih oblik življenja. Nižje oblike po vsej verjetnosti obstajajo na Marsu, v zelo specifični obliki pa tudi morda na nekaterh območjih Venerine in Jupitrove atmosfere.
če domnevamo, da je v krogu tisoč svetlobnih let nekaj tisoč planetov s pogoji, v katerih bi se lahko razvile višje oblike življenja, bi znašala oddaljenost do najbližjega takšnega planeta najmanj sto svetlobnih let. Ni pa izključeno, da obstajajo ugodni pogoji tudi na bližnjih planetih.
Ali so se na drugih planetih zares razvile višje oblike življenja? Tega še ne vemo. Zemlja obstaja kot nebesno telo štiri do pet milijard let. Pred dvema ali tremi milijardami so začele verjetno nastajati prve »žive« beljakovinske molekule. Prvi primitivni organizmi so nastali pred milijardo ali dvema milijardama let. Naj-starejš fosili alg so stari 600 do 800 milijonov let. Prvi vretenčarji so se pojavili pred 400 milijoni, prvi sesalci pa pred 150 milijoni let. človekova prazgodovina se je verjetno začela pred nekaj milijoni let. Doba homo sapiensa se je začela šele pred
50.000	leti, najmlajša in najbolj vplivna vrsta homo tehnicus pa je šele pred 200 leti začela odločno spreminjati okolje in življenje. V zadnjih 60 letih je človek prodrl v vse dele našega planeta, v zadnjih desetih letih je začel zapuščati Zemljo in potovati do najbližjega neoesnega telesa.
Nepotrebna znanstvena izobrazba
Ali se je tudi drugod v vesolju razvilo življenje ali se je evolucija gibala podobno kot na Zemlji? Ali obstaja ali pa je obstajal tudi na drugih planetih homo sa-piens, ki bi bil sposoben uporabljati orožje, izdelovati stroje in letati po vesolju? Na ta vprašanja še ni jasnih odgovorov.
Ali šo lahko ljudje z drugih planetov obiskali Zemljo? Morda. Ali imamo znamenja takšnih obiskov? Do tega vprašanja se avtor knjig »Vrnitev k zvezdam« in »Spominov na prihodnost« Erich von Dani-ken v glavnem strinja z veliko večino znanstvenikov. Pri odgovoru na to vprašanje pa se poti razcepijo. Daniken vztrajno odgovarja pritrdilno. Učenjaki, ki so na svojem strokovnem področju dobili obsežno zna nje, pa največkrat odgovorijo: »Na mojem področju še ne morem dati prepričljivih dokazov v prid pritrdilnega odgovora«.
Pisec omenjenih knjig je globoko prepričan, da so Zemljo v davnih časih obiskali predstavniki neke nezemeljske civilizacije, in to po nekajkrat. Da bi dokazal svojo domnevo, omenja več starih zapisov, kot so Gilgameš, Kabala, Vede, Biblija, ki govorijo o nezemeljskih bitjih in njihovih ognjenih nebesnih vozilih, opisuje stare risbe, zemljepisne mape, oznake in podobe na skalah, velike kamnite krogle, ruševine velikanskih poslopij in velikanske kipe na Velikonočnem otoku. Niti poročil o bogovih, ki so prišli z neba, niti velikih znamenj v Peruju, niti kamnitih velikanov na Velkonočnem otoku, ugotavlja Daniken, si ni mogoče zamisliti brez delovanja nezemeljskih razumnih bitij, ki so tu in tam obiskovala Zemljo. Ta bitja so sprožila postopen razvoj tehničnih pa tudi kulturnih lastnosti ljudi. Pomešala so se celo z Zemljinimi prebivalci, potomci pa so utirali pot in postali nosilci tehničnega in kulturnega napredka na Zemlji.
Viden uspeh na tržišču, ki sta ga dosegli omenjeni knjigi, jasno opozarja na veliko zanimanje široke javnosti za vprašanja o izvoru in razvoju človeka. Ta vprašanja so tako neposredna, da ni potrebna nobena znanstvena izobrazba zato, da bi jih postavili. Da bi našli odgovore in jih podprli s trdnimi dokazi, je potrebno izredno dolgotrajno, temeljito, vestno in potrpežljivo delo, in to verjetno za več rodov.
Daleč smo še od popolne in jasne predstave celo o zadnjih 4000 letih človekovega razvoja. So obdobja, v katerih so bili ljudje zelo aktivni, o tem pa ne vemo skoraj ničesar. Imamo tudi močne dokaze človekovega ustvarjanja. Ne vemo pa njihovega pomena niti izvora, kot so na primer: velikanski znaki na tleh v Peruju ali velikanski kipi na Velikonočnem otoku, poročila o ognjenih nebesnih vozilih v starih epih ali povest o Sodomi in Gomori. Tukaj ima Erich von Daniken rešitev na dlani: Zemljo so obiskali neznani bogovi, astronavti z drugih planetov, spustili so se z nebesnimi vozili, izklesali so kipe na Velikonočnem otoku, njim so namenjene risbe na tleh v Peruju, vrgli so atomsko bombo na Sodomo in Gomoro.
Logika je najbolj zanesljiva vodnica
Učenjaki doslej niso tako sklepali. Prav zato Daniken označuje »znanost« kot togo, premalo drzno, pretirano konservativno in prepojeno s starim načinom mišljenja.
Znanost pa ni zaprta skupina ljudi, ki popolnoma skladno načrtujejo in izvajajo natančno določene, enake poglede in so zato deležni pohval ali graj. Znanost je človekova dejavnost, njen cilj pa je zbrati znanje na vseh področjih. Prizna samo takšno znanje, ki lahko vzdrži realno in konstruktivno kritiko. Skupno orodje vseh ved je logika. Nove znanstvene domneve na-
stanejo, ko jih vzbudijo ali omogočijo logični sklepi. Kolikšen prostor ustvarjalne misli, drznosti in osebno junaštvo ponuja vsako resnično znanstveno delo, potrjujejo primeri Kopernika, Nevvtona, Darvvina, Plancka, Einsteina. Njihove teorije so nastale pod pritiskom logičnih argumentov. Kot pravi znanstveniki so brez vsakršnih omejitev sprejeli razpravo in kritiko, pripravljeni dokazovati tisto, kar so odkrili tako dolgo, dokler vsi ljudje dobre volje ne spoznajo logične jasnosti in notranje skladnosti njihovih novih postavk.
Daniken ravna drugače. O možnostih, da so našo Zemljo v preteklosti obiskala neznana razumna bitja, so v zadnjih desetletjih pogosto razpravljali. Kljub dokazom, ki jih omenja v prid svoje teorije, pa ti niso prepričljivi. Razumeti bi moral, da njegov nasprotnik ni znanost, marveč logika. Logičnega raziskovanja ne moremo zamenjati z nelogično trditvijo. Logika je od začetka zemeljske civilizacije najbolj zanesljiv vodnik človekove misli. Vodilno vlogd mora ohraniti tudi pri raziskovanju izvora in razvoja človeštva.
Ali lahko poročila o »bogovih«, ki so z ognjenimi nebesnimi vozili pristali na Zemlji in podobno izginili, štejemo za dokaz o obisku nezemeljskih astronavtov? Takšna poročila srečujemo v raznih starih zapisih in legendah. Pri razlaganju teh poročil pa moramo biti zelo previdni. Nedvomno je, da so ljudje vseh časov imeli predstavo o božanskih bitjih, ki so premočna v znanju, modrosti in izpopolnjenosti. Kje prebivajo ta nadnaravna bitja? Ne na Zemlji,, ampak v neomejenem nebesnem prostranstvu. Kako obiskujejo Zemljo? Niti peš niti na konju, ampak s čudežnimi nebesnimi vozili. Kakšna moč poganja njihova vozila? Niti veter niti moč mišic, marveč skrivnostna sila ognja. Te ugotovitve so tako enostavne in sorodne, da jih domišljija lahko ustvari tudi brez resničnega obiska nezemeljskih bitij in prav zato so očitno tudi nastale v različnih dobah in v raznih krajih.
Omahovanje znanosti, da bi stara poročila o ognjenih nebesnih vozilih priznala kot dokaz o obisku neznanih razumnih bitij, ni posledica pomanjkanja drznosti učenjakov, ampak posledica pomanjkanja logičnih dokazov za to.
Izvedljivost medplanetarnih poletov lahko imamo po uspešnih poletih »Apoilla« do Meseca za načelno dokazano. Pričakovati je, da bodo vesoljska vozila s človeško posadko še pred koncem tega stoletja pristala na Marsu in opravljala izvidniške polete na daljnih območjih našega planetarnega sistema. Da bi se ta vesoljska vozila lahko premikala, bodo uporabljali kemične, jedrske in električne naprave.
Polet do nam najbližje zvezde Alfa Cen-taurija praktično ni izvedljiv s pomočjo teh pogonskih naprav, saj bi trajal tja in nazaj približno 600 let.
če potuje astronavt v vesoljski ladji z določeno hitrostjo glede na Zemljo, se potek časa razlikuje od potekanja časa na Zemlji. Teorija relativnosti nas uči, da se astronavt počasneje stara kot njegovi sorodniki in prijatelji, ki so ostali na Zemlji. Pri hitrosti 200 km na sekundo se stara za 1/4000 odstotkov počasneje kot Zemljini prebivalci, če pa njegova hitrost dosega 298.500 km oziroma 99,5 odstotka svetlobne hitrosti, pa se stara desetkrat počasneje kot bi se na Zemlji.
Dolga pot do znanja
Ta znani učmek časovne dilatacije bi omogočil skupini astronavtov, da preživijo tudi dolga vesoljska potovanja. Moramo pa vedeti, da se potek časa bistveno spremeni glede na izhodiščni planet šele potem, ko je hitrost samo malo manjša od svetlobne hitrosti. Konverzijska ali' fotonska raketa pa bi dosegla tolikšno hitrost, če bi se masa spreminjala v kinetično energijo skoraj brez vsakršnih izgub. Tudi če bi rešili vse te temeljne fizikalne in tehnične probleme jn če bi bili astronavti pripravljeni za to vesoljsko potovanje s super ladjo, bi se še zmeraj morali sprijazniti z dejstvom, da pri vrnitvi na Zemljo ne bi več našli svojih prijateljev in sorodnikov, ampak samo njihove naslednike.
Po uspešnih poletih na Mesec smo zdaj pripravljeni imeti vesoljske polete med zvezdami kot načelno možne ob domnevi, da je prej potrebno rešiti vrsto zelo težavnih tehničnih problemov. Pripravljeni smo tudi misliti, da na drugih planetih verjetno obstaja življenje. Ni izključeno, da so Zemljo že raziskala neka tuja razumna bitja. Verjetno pa je, da bi se ti nezemeljski astronavti ob obisku na Zemlji vpisali v našo »knjigo gostov« drugače in ne tako, kot to prikazuje Erich von Daniken. Njegova pripomba, da ne razumemo mnogih opaženih fenomenov, je v redu; njegovemu sklepu, da si jih lahko pojasnimo samo z obiskom neznanih astronavtov, pa manjkata logika in prepričljivost. Pojav novih lastnosti med evolucijo človeka ne dokazuje obiska tujih razumnih bitij, sicer bi tudi Kasnejši rodovi lahko sklepali, da si je človek 20. stoletja pridobil znanje o jedrski energiji, radarju, laserski tehniki in poletu na Mesec od »neznanih bogov«.
»Ne moremo tega pojasniti in zato so
potemtakem morala Zemljo obiskati neznana razumna bitja. . .« ni ravno logično sklepanje. Avtorju lahko izpodbijamo z njegovim lastnim stavkom: »Vsega ne smemo tako poenostaviti!« Daniken želi verjeti, ne pa vedeti. Pot do verovanja, je kratka in lahka, do znanja pa dolga in tegobna. Prav zato Daniken najde veliko privržencev med tistimi, ki jih sicer iskreno zanima človekova zgodovina, vendar upajo, da vseeno obstaja »kraljevska pot do matematike«. Vsem tem bi lahko rekli: Naša Zemlja, naše življenje, naša zgodovina — so še polni skrivnosti in ugibanj. Odkrivanje je morda najlepša naloga, ki čaka ljudi. Vsak rod čedalje globlje prodira v skrivnosti narave; z vsakim desetletjem vse globlje dojemamo njeno delovanje. Nekega dne bomo morda vedeli, če na drugih planetih živijo »ljudje«, ki so v preteklosti obiskali našo Zemljo. Morda nas bodo obiskali v prihodnosti. Morda nam bo uspelo nekega dne poleteti na druge- zvezde. Koliko rodov bo do tega dne še živelo na Zemlji — tega ne vemo.
ERNST STUHLINGER, Huntsville,- ZDA
OSKAR DOLENC: KONCERT
Ernest Gann
Usodna višina
Odlomek iz knjige „Usoda je lovec44, ki bo jeseni v zbirki »Ti vražji fantje v letečih škatlah44 izšla v založbi Mladinska knjiga
Beattie seže ob sedežu na tla in pobere dnevnik. To sta dve skupaj speti kovinski platnici temnomodre barve z vtisnjeno registrsko številko letala na zunanji strani, med katerima so vse potrebne tiskovine. Neprijetna dolžnost vsakega kopilota je, da izpolnjuje te obrazce. Nekateri jo opravljajo z nejevoljo; drugi se lotijo dela z resno natančnostjo poštnega uradnika, ki izpolnjuje denarno nakaznico. Iz zapiskov med letenjem v dnevniku izračunajo naše plače in formula za izračun je tako absurdno zapletena, da ima že nekaj napačno navedenih minut lahko ža posledico izgubo nekaj dolarjev. Zato se vsi piloti natančno prepričajo o točnosti številk, ki predstavljajo ure letenja, medtem ko komajda opazijo številke, ki kažejo temperaturo v motorju, pritiske in porabo goriva, če je let povsem normalen.
Beattie prižge majhno luč nad glavo in uperi ozek pramen svetlobe na dnevnik. Globoko zavzdihne in začne izpolnjevati prazne stolpiče z znaki in s številkami.
čutim, kako se potniki sprehajajo po kabini, in lahko zaznam vsak njihov sprehod na stranišče v repu. Gotovo že pogledujejo na uro, ker vedo, da bomo kmalu pristali. Njihovo premikanje zaznam, ker moram premikati stabilizator. Primoran sem nenehno vrteti kolo za uravnavanje, da bi tako uravnotežil letalo, čez nekaj minut bo prišla k nama stevardesa. Ime ji je Katarina in gotovo bo dišala lepše kot midva. Vprašala naju bo, kdaj bomo pristali. Ko ji bova povedala, bo za nekaj hipov postala v temi med prtljage in poštnimi vrečami in si popravila pas za nogavice. Potem se bo vrnila v kabino. Ali pa se bo še malo pomudila, ne da bi poskušala najti pretveze, kajti Beattie je še vedno samski.
Sežem v levi srajčni žep in potegnem iz njega okroglo celuloidno ploščo, veliko kot majhen krožnik. V resnici je to računalnik. § katerim lahko hitro izračunam, koliko časa bomo porabili, da se bomo spustili z višine pet tisoč čevljev na višino za nalet v Nev« Yorku. Zlahka bi izračunal čas na pamet. Toda računalnik je dobra navada, saj tako nikoli ne pozabiš, da so dobri stari časi ugibanja minili.
Grozljivo sesljajoč glas
Naša višina je še vedno pet tisoč petdeset čevljev. Točen čas: devet in osemindvajset.
Dve stvari mi nista všeč. Tistih petdeset ' čevljev več je površno letenje in v pilotski kabini je presvetlo
Pogledam Beattija in mu rečem, naj ugasne luč. Ko uboga, se mi pogled vrne na instrumente in z roko pobožam kolo za upravljanje stabilizatorja. Zavrtim ga naprej za dober palec in ravno toliko povlečem nazaj obe ročici za plin z rdečima držajema. Takoj se v pilotski kabini občuti sprememba. Poprej udušeni hrup brzečega zraka postane glasnejši. Kazalec, ki kaže dviganje in spuščanje letala, se povesi. Hitrost naraste na sto osemdeset in višinomer se začne počasi odvijati. Za trenutek sva oba z Beattijem popolnoma zatopljena v instrumente, kajti njihovo nemo dajanje podatkov skorajda hipnotično priklene najino pozornost. Za trenutek nepremično strmiva vanje, kot da bi že desettisočič dvomila v njihovo poštenost. Tako mora tudi biti. če je vse v redu, kot je zdaj, sta najina obraza obraza mož, ki sta v popolnem sozvočju s preciznostjo letala Pozorna sva in vendar nekako uspavana v občutek varnosti, ki jo tako nežno izžarevajo razsvetljene številčnice in kazalci Sva gospodarja, ki čvrsto držita v rokah vse tiste mehanične naprave, ki sestavljajo najino letalo. Nočeva si pokvariti občutka avtoritete s tem, da bi razmišljala o tistih na srečo redkih primerih, ko sva bila bolj. podobna prestrašenima služabnikoma kot pa gospodarjema; ko se je letalo z instrumenti vred uprlo in naju oropalo vsakršnega dostojanstva, da sva se počutila kot dva vajenca v uku pri mogočnem čarovniku
Kazalec višinomera kaže točno pet' tisoč čevljev. Spustili smo se samo za tistih borih petdeset čevljev in zdaj držim točno pet tisoč čevljev približno trideset sekund, med-
tem ko mi pogled počasi zdrsi navzgor k oknu. To kratko obotavljanje, preden nadaljujem s spuščanjem, ni zato, da bi si spočil oči. Pač pa je moj sedež nekoliko preveč nazaj. Moja edina želja je zdaj, da bi ga naravnal tako, kot mi je že dolgo najbolj všeč. Pri tem pa samega sebe varam, da edinole, če je sedež v tem in nobenem drugem položaju, lahko dobro in v redu pristanem.
Sklonim se in poiščem ročico za premikanje sedeža naprej in nazaj. Pomaknem ga naprej za eno zarezo in začutim, kako ročica škrtne. Ko se zravnam, zapre Beattie kovinski platnici dnevnika z gibom dokončnosti.
Z roko otipam stabilizatorjevo kolo. Pogled se mi sprehodi od kazalca, ki kaže dviganje, do prednjega okna. Mine nekaj sekund. Beattie je prezaposlen z vtikanjem svinčnika v srajčni žep. Vendar tudi on gleda naprej, ne da bi pričakoval, da bi karkoli zagledal. V pilotski kabini je ravno toliko svetlo, da se Beattijeva silhueta odbija v steklu. Samo njegov prenatančni smisel za zunanjost ga primora, da se skloni in si začne popravljati kravato. Ta ponižni gib je skorajda poslednje, kar naj bi telo, ki ga bodo identificirali kot Beattijevo, sploh še storilo.
Kajti v naslednjem hipu se njegove ustnice razpro, sledi mu grozen, nedoločljiv, sesljajoč glas, ki ga je mogoče slišati celo nad hrupom motorjev. Njegov krik trenutne groze še ni onemel, ko tudi mojo pozornost pritegne prednja šipa. Vsi moji čuti otrpnejo. Ni časa, da bi se porodil pravi strah, tisti hip bruhnejo na dan le primitivni nagoni. Moji omamljeni možgani hočejo zakričati, toda iz sebe ne spravim nobenega glasu. Moje telo in duša umreta, kot bi se znotraj njiju pretrgala nit življenja.
Drama v dveh sekundah
Roke mi zmrznejo na krmilu. V črnini pred seboj vidim nenadno, grozno prikazen; gmota ni kaj več kot potemnitev noči, vendar vidim na njej zeleno Krilno luč in pod njo bliskajoča se izpušna plamena.
Vse skupaj šine skozi najino vidno polje. Tako blizu je, da se mi zdi, da bi lahko segel z roko in se vsega tega dotaknil, še preden utegneva v najini zavesti razčleniti smisel tega, je prikazen mimo. Beattie z obrazom, pritisnjenim na steklo, ji sledi z urnim obratom vsega telesa.
Vsa drama ne traja več kot dve sekundi. Z Beattijem sva edina gledalca, saj nas oni v drugem letalu sploh niso videli, če bi ne bilo'čudežne višinske razlike petdesetih čevljev, bi tudi oni bili mrtvi. Samo tisti na zemlji bi bili slišali eksplozijo in videli padec dveh gorečih kovinskih svežnjev.
Vsega je konec. Nevarnost je bila ta hip tu, v naslednjem je že minila. Poškilila sva za zaveso in videla, kar so videli mrtvi, in preživela. Doživetje, ki se je za vedno globoko vtisnilo v najino zavest. —
Zdaj nisva niti prestrašena. Strah bo prišel, ko bova imela čas za razmišljanje. Nisem se premaknil in budi srce mi ne bije hitreje.
Počasi se Beattie v svojem sedežu obme in najina pogleda se srečata. Nasmeh se dotakne kotičkov njegovih ust, a to je melanholičen nasmeh in v tem trenutku se mi zdi, da je to najprimernejši komentar za najino popolno nemoč.
Tistih petdeset odvečnih čevljev, ki sva jih imela še pred nekaj minutami — in ki so se zdeli tedaj povsem nepomembni —, se je izkazalo kot bistvo najinega življenja, če bi bil držal tistih petdeset čevljev samo še sekundo, bi bila naša višina enaka višini neznanega letala. Kdo je potemtakem izbral trenutek, ko sva se začela spuščati? Zakaj ravno takrat? Prav gotovo to ni bila moja premišljena odločitev.
Počasi poberem mikrofon, v mojih gibih zdaj ni nobenega pretvarjanja.
»New York, tu polet pet ...«
»Polet pet, sprejem.«
»Ali imate kakšno letalo v zraku?« čutim nepremagljivo potrebo, da bi obdolžil nje-ga — primemo žrtev do takrat, ko bom lahko iztresel svoj bes nad kontrolo letenja. In vendar se v trenutkih, ko čakam na odgovor, zavem, da ne morejo vedeti, kje je vsako neprijavljeno letalo. Odgovor je takšen, kakršnega sem pričakoval, sicer bi me bili posvarili že poprej.
»Nobenega letala ... petka.«
»V redu. Pet.«
Odgovor neznan
Previdno vtaknem mikrofon na njegovo mesto in poiščem cigarete v hlačnem žepu. Ko jih potegnem ven, je zavojček zmečkan. Cigarete imam vedno vse zmečkane, kar pa je čisto nepotrebno, če bi se bil naučil, da bi jih nosil kje drugje- V takih mislih si moja zavest išče zavetja in skušam se prepričati, da to, kar sem videl, sploh ni bilo res. Raje bi bil eden izmed naših nevednih potnikov, ki bi ga bilo v hipu konec, medtem ko bi si česal lase ali ko bi se če bi bil ženska, parfumirala.
Z Beattijem nisva spregovorila besede od njegovih zadnjih, pridušenih, na pol rojenih glasov. Medtem ko si prižigam cigareto z roko, ki sploh ne bi smela biti tako mirna, pretehtavam misli, ki jih bom mor. da povedal svojemu tovarišu v sreči.
Zaradi tradicije moram biti na zunaj miren in zbran, kar ni niti preveč težko, nedvomno zato, ker je bil čas, ko sem bil izpostavljen smrti, tako kratek. Notranjega miru pa ni tako lahko vzpostaviti. Tista sekunda razlike me bo preganjala vse žive dni, kolikor jih pač bo. Leta bodo potekla, preden bom spet podoživel tisti trenutek, ki se bo ponavljal vedno znova in se rogal vsaki logiki, za vedno bo ostal skrivnosten in nerazumljiv. Zakaj smo Beattie in jaz in najinih enajst potnikov ter Katarina dobili tisto sekundo v dar? Lahko domnevam, da ljudje v neznanem letalu gotovo niso hoteli namerno poizkusiti kombinacije samomora in umora. Tudi njihova rešitev je bila v tistem drobcu časa-
In kaj je pomenil nemir, ki sva ga z Beattijem čutila pred katastrofo, ki smo ji utekli? Nobenega vzroka nisva imela, čudno, zdaj, ko je tisti trenutek za nama, je izginil tudi občutek nemira.
Besedico ali dve zamrmram v zahvalo svojemu osebnemu bogu. Moja zahvala je malodane zavistna, kajti skoraj nemogoče se mi zdi, da bi znal ceniti svojo rešitev.
Čez čas, skorajda prisiljeno, prekine Beattie molk in me prosi za cigareto.
»Nisem vedel, da kadiš.«
»Saj tudi ne. Zdajle pa se mi zdi, da bi vseeno poskusil eno.«
Prevod: BRANKO PERKO
mladinska knjiga
Tri knjige o usodnih odločitvah med nebom in zemljo v zbirki
Tl VRAŽJI FANTJE V LETEČIH ŠKATLAH
Peter Tovvnsend: DVOBOJ ORLOV Ernest Gann: USODA JE LOVEC Pierre Clostermann: VELIKI CIRKUS
Lepa oprema — bogata slikovna dokumentacija — format 22 x 14 cm — skupen obseg: 1400 strani
Prednaročniška cena za vse tri knjige je 280 din in velja do izida, jeseni 1973. Prodajna cena bo 320 din.
48 naročnikov kompleta Tl VRAŽJI FANTJE ... bo Alpski letalski center Lesce-Bled nagradil s turističnimi poleti nad Gorenjsko!
Založba MLADINSKA KNJIGA je 15. avgusta izžrebala med prvimi naročniki zbirke TI VRAŽJI FANTJE V LETEČIH ŠKATLAH 3 nagrade Alpskega letalskega centra Lesce. Izžrebanci so;
Ivan KRAMBERGER. Kosovelova 7/a, Tolmin — polurni polet do Bohinju z dvema sopotnikoma
Igor POGAČNIK, Cesta 1. maja 69. Hrastnik — četrturni polet nad Bledom z dvema sopotnikoma
STANKO REP, Na Otoku 2, Celje —- četrturni polet nad Bledom z dvema sopotnikoma
Izžrebanci bodo prejeli vozne karte po pošti.
Naslednje žrebanje bo 31. avgusta 1973!
NAROČILNICA SP-1 Fodpisani(a)
Natančen naslov
Zaposlen (a) pri
St. osebne izk.
izdane od
nepreklicno naročam zbirko TI VRAŽJI FANTJE V LETEČIH ŠKATLAH
Fred naročniško ceno 28« din bom poravnal(a) — naenkrat — v S zaporednih mesečnih obrokih (4 x po 60 din in 1 x 40 din) — po prejemu računa In položnice na tekoči račun Mladinske knjige. Ljubljana. 5010—601—16:33
Datum:
Podpis:
MLADINSKA KNJIGA, PRODAJA PO POSTI, Ljubljana, Titova 3
7137
Poštni predal 29
Odmevi na:
Odlomki iz
Danikenove
knjige
(Delo julija, avgusta)
Enkrat ni nobenkrat, dvakrat se tolerira, če pa se ponovi Se tretjič, bo pa te nekaj narobe. Res ne razumem, kako ste mogli v sobotnem Delu, ki ima sloves resnega branja, te trikrat objaviti odlomke■ iz najnovejše Danikenove knjige. Ali je res treba, da se spuščate na nivo, ki pritiče pogrošnim »revolver-čatsopisom«. Ze v svoji prvi knjigi je Daniken dovolj jasno pokazal, kakšen šarlatan in neznalica je — sedaj nam nima več povedati kaj novega. Njegov način dokazovanja ima najboljši zgled v Malleusu maleficiarum, katerega »tehtnost« so spregledali te pred dvestopetdesetimi loti in nehati preganjati čarovnice; vire pa uporablja po Hitlerjevem receptu iz Mein Kampfa: Vzamem, kar je v skladu s predpostavkami, zavrtem, kar govori proti njim. Da bi se naučil česa novega, sploh ni govora, če poberem pred Pošto risalni žebljiček in predpostavim, da ga ni izdelal človek, so ddnikenovski zaključki pač nujni. Samo preg bom moral dokazal.) predpostavko!
Samo nekaj primerov z dne 4. t. m., da bo stvar jasnejša. Bajka o faraonovi kletvi je že stara skoraj petdeset let in je nastala predvsem pri odkopavanju Tut-Enk-Amuno-vega groba, na osnovi napisa, za katerega se je izkazalo, da ga sploh ni bilo. In ko je imel eden resnih arheologov vseh »rac« čez glavo, je metodično preiskal vse »primere« ter prišel do zaključka, da »žrtve« pač niso bile nesmrtne in so umrle povsem tako kot vsak povprečen zemljan. Kar pa se tiče raznih pridevkov mumijam, »tehničnih predmetov«, naj jih Daniken raje točno opiše, ne pa da hodi kot mačka okrog vrele kaše. Sicer pa do podobnih, presenetljivih dejstev pridemo prav vselej, kadar v vsakdanji jezik mešamo specializirane termine posameznih strok. Enako resen bi bil zaključek, da je v steni Travnika več gostinskih obratov, če bi iz alpinistične literature pobrali, da so tam »šestice« in jih pač enačili z ljubljansko šestico.
O točnosti astronomskih meritev z me-galitskimi stavbami dovolj pove že ime. Da so orientirane po straneh neba, ni nič Čudnega. Samo, pri več metrov debelih skalnih blokih, ki so komajda obdelani, lah ko viziramo z napako, ki presega 20", kar preko tisočkrat presega dovoljeno »astronomsko« napako. Da so računali stvari, ki jih zmore tudi računaljiik. je samo krilatica brez vrednosti. Tudi mali Janezek ve, da 1 + 1 = 2. Pa naj kdo dokaže, da tega ne zmore računalnik!
Opazka o bananah je presenetljiva samo prvi hip, saj je rastlin, ki se tako množe.
še mnogo. Ze navadna koruza se brez človeka ne more razmnožiti. Dokazano pa je, da so jo stari Mehičani vzgojili iz divje rastline, ki je bila tega vsekakor zmožna in danes raste po'naših njivah pravzaprav degenerirana potomka.
Kaj počenja Daniken z ubogimi Maji, je prav mizemo. Evropskemu mišljenju odmaknjena simbolika srednjeameriških kultur nam je lahko neizčrpen vir skrivnostnih domislic, če najpreprostejše stvari razlagamo na naš način. Ce pa potem iz slike izrežemo še vse, kar nujno spada zraven in bi pazljivemu opazovalcu pokazalo razlage, ki so mnogo bolj preproste od Danikenovih, pa res lahko marsikaj dosežemo. Slika, ki je bila v soboto objavljena, je hudo pomanjkljiva. Pa vseeno ni okleščena dovolj, da bi ne opazili, da so dozdevne granate sam/o koruzni storži. Koruza pa je bila — in je še — osnovna kulturna rastlina velikega dela Amerike. Ce se na Ddnikenov način lotimo npr. Quirigujskih hieroglifov, lahko »dokažemo«, da so Maji poznali še televizor, avtomobil, zvočnik, bohinjsko čedro itd. Iz Dresdenskega kodeksa pa lahko zaključimo, da so poznali francoski ključ. Samo, potem moramo biti dosledni do konca in trditi, da so stolpi gotskih katedral posnetki raket na startu. Saj je meglen posnetek npr. toulouške katedrale (ki je še romanska), le malo razlikuje od znanih posnetkov iz Baj-konura.
Ce se končno ustavimo še pri Cuvaših, naj samo pripomnim, da je tako dokazovanje na zelo majavih nogah. Spomnimo se samo Valvasorjeve razlage, da je ime mesta Trsta slovensko. Zal pa je temu botrovala slučajna podobnost besed. Trst in Trieste sta naslednika rimskega izraza Tergeste, s trstiko pa nimata nobene zveze-
Pg. brez zamere, želim le, da bi ta spodrsljaj v prihodnje popravili s tehtnejšimi članki:
FRANCE ŠUŠTERŠIČ, Ljubljana, Ploščad Bratož Franca 2
PRIPIS UREDNIŠTVA — Daniken je s svojimi dosedanjimi tremi knjigami drznih postavk in fantaeij zbudil veliko pozornosti po vsem svetu in spodbodel tudi precej uglednih strokovnjakov, da so povedali svoje o vprašanjih, ki jih v svojih knjigah načenja Daniken. Strokovnjaki z raznih področij ga najpogosteje zavračajo, mnogokrat pa mu priznavajo, da vsaj načenja stvari, za katere znanost še nima točnega odgovora. Nekateri štejejo Danikenu v zaslugo, da je s svojimi knjigami, ki se prodajajo v milijonskih nakladah, pri mnogih povprečnih bralcih zbudil zanimanje za arheologijo, astronomijo in druge vede ter jih napeljal, da so vzeli v roke še kakšne druge — resnejše — knjige, ki se jih sicer nikoli ne bi lotili brati.
Objavili smo nekaj odlomkov iz zadnje Danikenove knjige, ker menimo, da je za mnoge to vendarle zanimivo bratnje, v prihodnje pa bomo objavili nekaj člankov
znanih svetovnih znanstvenikov, ki polemično govorijo o temah, ki se jih loteva Ddniken.
Nevzdržno!
(Delo 8. avgusta)
Vaš uvodnik me je pripravil do tega pisanja. Vsak dan beremo take in podobne članke o nesrečah na naših cestah ter se zmeraj znova vprašujemo: doklej tako? Zdi se, kot bi na naše ceste prihrumela pošast, ki neusmiljeno kolje, se sita krvi, za kakšen dan umiri’, pa spet začne znova.
Pred nekaj dnevi sem videla strahotno nesrečo v bližini Novega mesta. Bila je že noč in glasovi siren rešilnih avtomobilov so se mešali s krikom ranjenega otroka. Na tleh ob zmečkanem avtu je ležal mrtev mož, v avtu sta bili mrtvi še dve ženski In v drugem avtu spet mrtev človek in težko ranjeni. Groza, ki je ni moč opisati! Samo sprašujemo se lahko: do kdaj bomo nemočni ob divjanju brezsrčnih voznikov?
Družina smo in kadarkoli gremo od doma, se sprašujemo: se bomo vrnili?
V imenu vseh mater, ki živijo za svoje družine, vas prosim, dajte, poskusite s svojimi članki v časopisu še in še vplivati na tiste, ki odločajo o zakonih na cesti. Morda bodo le spregledali. Ni več časa za odlašanje.
MOJCA MAVER, Novo mesto
Ta grdi Zahod
(Delo 6. avgusta)
Anonimnežu se je v »spogledljivi« rubriki Dela »Pa še to« (Delo, 6. 8 1973) izvrstno posrečilo reklamirati zadnjo številko Problemov (Problemi — Razprave št. 121-122) a mu je v zanesenosti »ušlo« (da ni bil tiskarski škrat?!) nekaj zanimivih posameznosti v mojem tekstu, ki bi bralca Dela še bolj pritegnili (glede na to, da je povprečen bralec Dela morda že nekoliko pozabil na viteške, že kar donkihotovske dvoboje Dela s. ProblemiJ. Avtor reklamira Probleme — kot se za moderno reklamo pač spodobi — izredno prefinjeno: zakriva bistvo (očitno tudi njemu zanimivega) teksta, ki ugotavlja značilnosti pisanja Dela o mednarodnih od-, nosih, bralcu pa natrese nekaj drobtinic, ki naj bi mu vzbudile zanimanje in ga pripravile do tega, da bi vzel v roke Probleme. A žal je oglaševalcu med branjem ušlo iz spomina, kjč in kako se raziskava (analiza) začne in konča — zakaj v njegovo razumeva-
nje teksta ter dobre namene ne gre dvomiti, pa je kar križem po tekstu pobral nekaj reklamnih primernih informacij.
Delu privrženega bralca je gotovo prizadelo reklamno geslo, da je Delo enostransko in celo prozahodno orientirano, ki ga je oglaševalec z mirno vestjo pripisal celo avtorju reklamiranega teksta. Ker pa ‘je na tem mestu reklama tako izvirna in prefinjena, da so jo običajni reklami izpostavljeni bralci morda le težko razumeli, kar bi postavilo pod vprašaj celo njeno učinkovitost, naj mi jo bo dovoljeno vsaj malo razložiti.
Oglaševalcu se je zdelo odveč (saj mora biti reklama kratka in jedrnata) ločevati med pojmi »prozahodna« kvantitativna orientacija, enostransko vrednotenje, vrednostno nevtralno pisanje, dvovrednostni sistem mp. Zal se mu je pripetila še nekoliko hujša nevšečnost, da je namreč vzroke zamenjal s posledicami. Tako piše, da «... Delo enostransko vrednoti mednarodna dogajanja . . .«, v zaključku raziskave pa je zraven zapisano, da ».. . Delo ne prezentira dvovrstnega sistema....	... da je velik del
vsebine . . . vrednostno nevtralen«, kar (druga izhodiščna hipoteza) lahko pomeni, »da se Delo izogiba enostranskemu vrednotenju«.
Pravi salto mortale je oglaševalec izpeljal z mojimi tezami, ko je zapisal, da je Delo »prozahodno usmerjeno, ... ker večino vesti pobere pri zahodnih agencijah- .« V tej zvezi je očitno vzrok »pobiranje vesti pri zahodnih agencijah« in posledica »prozahodna orientacija«. Ce stvari postavimo nazaj na noge oz. sledimo analizi, ugotovimo nasprotno, da je vzrok »oligopolistična struktura svetovnega komunikacijskega sistema« (ki se kaže v tem, da 80 odstotkov informacij pošilja v svet pet svetovnih »veleagencij«, izmed katerih, so štiri zahodne), posledica pa , »,prozahodna’ kvantitativna orientacija Dela« (ki za razliko od vrednostne ne pomeni nič drugega kot to, da je vir večine informacij katera izmed zahodnih agencij, kar pa nam še nič ne pove. kako so te informacije vrednostno usmerjene — v večini primerov, razen o ZDA, Ugandi, Izraelu in Južnem Vietnamu, so bile v času analize septembra 1972 nevtralne ali zmerno pozitivne).
Pa še to: Oglaševalec je po nepotrebnem prestrašil bralce z izbornim obvladanjem
MITJA ŽAKELJ: GODBA NA PIHALA
angleščine, ker so štirje javnosti manj znani izrazi (kako hecno se sliši »Evaluative asserlion analgsis««!) v tekstu prevedeni in posebej pojasnjeni. Izvirna reklama je sicer hvalevredna, le tiskarski škrat jo je na koncu zagodel oglaševalcu in mu pomešal temeljito metodološko literaturo z viri podatkov.
SLAVKO SPLIHAL Ljubljana
Vrnitev na trdna tla
(Delo 13. avgusta)
Prebrala sem poročilo tovarišev Sajovica in Žagarja o ustnem dvoboju med Erič-hom von Ddnikenom in dr. H. Ruppejem 11. avgusta v hotelu »Omorika« v Crikvenici. Glede na to, da sem se udeležila razprave, sem presenečena nad tonom in načinom pisanja o tem dogodku. Vaša novinarja trdita, da je bila to nekakšna zabava za tuje turiste, ki so prišli na »galg« predstavo. Bila sem obkrožena samo z našimi ljudmi, v glavnem Rečani. Opazila sem, da je nekaj tujih turistov zapustilo dvorano že na sredini prvega dela programa. To so verjetno tisti, na katere sta mislila vaša novinarja. Drugi del občinstva so v o mojem globokem prepričanju tvorili ljudje. ici jih zanima problematika, o kateri sta razpravljala, ne pa osebnosti kot »zvezdi« programa.
Glede na to, da sem se kasneje pogovarjala z neka^rjmi nrijatelii. ne bom v tem članku navajala samo njihova mnenja, če rečem, da ie malokdo imel vtis o premoči in zmagi dr. Ruppeja v tem besednem dvo■ boiu. Večina ljudi je prišla zato, da bi s' šala razpravo, ker vse tisto, o čemer je D/i-niken govoril v svojem predavanju, lahko najdejo v njegovih knjigah. Razprava ni bila ostra.
Dr. Ruppe je napadel Ddnikena precej mlačno in neargumentirano, kot človek, ki je trenutno na oddihu v Jugoslaviji. Na nagovarjanje organizatorjev je privolil, da
obrazloži nekatera svoja obrobna mišlenja, ki pa jih ni podkrepil. Ddniken pa je prišel dobro pripravljen s potrebnim gradivom in zdelo se je, da sploh ni resnično izzvan, da bi lahko pokazal vse, kar zna. Poleg tega je bilo čutiti, da nasprotnika drug drugega cenita in ne želita biti preveč ostra, kar je vsekakor prispevalo k precej mlačni razpravi. Menim, da sta novinarja Sajovic in Žagar prišla na predavanje z vnaprejšnjim nezaupanjem v Danikenove trditve in zato je članek neobjektiven. Za primer navajam tisti del, ki govori o tranzistorju, ki je bil za dr. Ruppeja trden dokaz o obstoju višje kulture v preteklosti. Daniken je po mojem mnenju to pojasnil zelo logično. Dejal je, da se iz višin najprej opazijo na Zemlji velike površine vode, zatem veliki kompleksi gozdov in puščav. Tisto, kar je ostalo, je razmeroma majhna površina. Ce domnevamo, da se je kaka vesoljska ladja zrušila na to območje moramo upoštevati, da je to območje raziskano z 0,01 odst. in da je potemtakem zelo majhna verjetnost, da bi na takšnem prostoru našli tranzistor, še zlasti, če je vozilo padlo nekje v puščavo ali v morje. Poleg tega Daniken sam trdi, da je sam našel in objavil nekatera znamenja, ki bi morala zbuditi arheologijo in druge vede iz zaspanosti, ne pa trdnih dokozov v prid svoji trditvi. Ne more se nikakor strinjati s tem, da njegovo izrazito inteligenco in znanje, pridobljeno na podlagi mnogih zgodovinskih in arheoloških raziskav, lahko označimo samo kot domišljijo, kot je navedeno v vašem članku. Ne trdim, da je treba Danikenu stoodstotno verjeti vse, zanesljivo pa je. da na nekatera vprašanja daje mnogo bolj logične in sprejemljive odgovore kot jih je kdorkoli doslej dal in da ga podpirajo ljudje, ki so v svetu priznani znanstveniki. Dr. Ruppe je neizpodbitno velik znanstvenik, ja pa predvsem fizik (kot je sam naglasil v začetku razprave) in njegov način razmišljanja se v bistvu razlikuje od Ddnike-novega.
Na koncu bi dodala, da je tovariš Milan Arko v svoji razpravi dobro pripomnil, da ideje vseh fantastov če se zde še tiko nemogoče ali celo naivne, lahko zelo pomagajo znanosti v njenem razvoju. Da je to res, se je v praksi pokazalo že neštetokrat.
SNEŽANA SIPEK.
Škocjan 74
Jaroslav Hasek
Purš pri nadporočniku Lukasu
Svejk izpolnil vse želje mladi gospe
Švejk se je pravkar pripravljal na pot, da poišče sobnega pinča, ko je pozvonila mlada gospa, češ da bi rada govorila z nadporočnikom Lukašem. Kraj nje -sta stala dva kovčka in Švejk je še opazil na stopnicah kapo odhajajočega postreščka. »Ni ga doma,« je rekel osorno, toda mlada gospa je bila že v predsobi in kategorično je ukazala Švej-ku: »Odnesite tale dva kovčka v sobo!« »Brez dovoljenja gospoda nadporočnika ne gre,« je rekel Švejk, »gospod nadporočnik mi je ukazal, da ne smem brez njega nikoli ničesar storiti.« »Kaj ste znoreli!« je vzkliknila mlada gospa. »Saj sem vendar prišla h gospodu nadporočniku na obisk!«
»O tem ničesar ne vem,« je odgovoril Svejk, »gospod nadporočnik je v službi, vrnil se bo šele ponoči, meni pa je naročil poiskati soDnega pinča. O nooenin kevikih in nobeni gospe ničesar ne vem. Zdajle bom zaklenil stanovanje in prosim, da izvolite oditi. Nobenega naročila nimam in nobenega neznanca ne smem pustiti v stanovanje. Nekoč so pustili v naši ulici pri slaščičarju Belčickem nekoga, ki je potem odprl orna ro in z oblekami vred odnesel pete.«
»S tem ne mislim reči nič slabega o vas,« je nadaljeval švejk, videč, da so pritekle obupani gospe solze v oči, »toda tu nikakor ne morete ostati, saj vendar sami vidite, da to ne gre. Zaupano mi je vse stanovanje in odgovoren sem za vsako malenkost. Zato vas še enkrat lepo prosim, nikar se po nepotrebnem ne trudite. Dokler ne dobim naročila od gospoda nadporočnika se ne dam pregovoriti. Zares mi je žal, da moram tako govoriti z vami, toda pri vojakih mora biti red.«
Medtem si je bila mlada gospa nekoliko opomogla. Iz torbice je potegnila vizitko, napisala s svinčnikom nanjo nekaj vrstic, jo položila v dr aro; ten ovitek in rekla v zadregi:
»Odnesite to gospedu ooročniku, jaz pa bom počakala tu na odgovor. Tu imate pet kron za pot.«
»Iz te moke pa že ne bo kruha,« je odgovoril Svejk, užaljen spričo njene vsiljivosti, »kar obdržite teh pet kron, tu na stolu so. Ce pa hočete, lahko greste z menoj pred kasarno. Tam boste počakali, da
oddam vaše pisemce in prinesem odgovor. Tu pa nikakor ne morete čakati.«
Po teh besedah je potegnil oba kovčka v predsobo in rožljaje s ključi kakor kak grajski ključar je stoječ že na pragu rekel pomembno: »Zaklepamo«.
Mlada dama se je vdala v usodo in odšla na stopnišče, švejk je zaklenil vrata in odšel naprej. Gospa je capljala za njim ko cucek, in dohitela ga je šele, ko je že zavil v trafiko kupit cigarete.
Zdaj je s p pila kraj njega in si prizadevala navezati z njim pogovor.
»Ah boste pismo za trdno oddali?«
»Ce sem rekel, ga bom tudi oddal.«
»Ali boste našli gospoda nadporočnika?«
»Tega pa ne vem.«
Nadaljevala sta pot. Cez nekaj časa je gospa spet spregovorila:
»Torej mislite, da gospoda nadporočnika ne boste našli?«
»Tega ne mislim.«
»Ne vem.«
»Kaj mislite, kje bi utegnil biti?«
S tem je bil pogovor za nekaj časa pretrgan, dokler mlada gospa ni spet nadaljevala z vprašanjem:
»Ali ste pisemce izgubili?«
»Za zdaj še ne.«
»Torej ga boste zanesljivo izročili gospodu nadporočniku?«
»Da.«
»In ga boste našli?«
»Saj sem že rekel, da ne vem,* je odgovoril Svejk. »Čudim se, da morajo biti ljudje tako radovedni in. kar naprej vpraševati taisto. To je tako, če bi jaz na
ulici ustavil vsakega drugega človeka in ga vprašal, kateri dan v mesecu je danes.«
S tem je bil končan poskus, domeniti se s Svejkom. Do kasarne nista spregovorila ‘nobene besede več. Sele ko sta že stala pred kasarno, je Svejk rekel mladi gospe, naj počaka, sam pa je začel govoriti z vojakom stoječim na pragu, o vojni. Mlada dama je morala biti tega zelo vesela, ker je nervozno hodila po hodniku in bila videti zelo nesrečna. Svejk je namreč nadaljeval svojo razlago s tako bedastim izrazom na obrazu, kakršnega je lahko človek videl samo še na fotografiji, objavljeni tiste dni v »Kroniki svetovne vojne«: »Avstrijski prestolonaslednik se pogovarja z dvema pilotoma, ki sta sestrelila rusko letalo«.
Svejk je sedel na klopi pri vratih in razlagal vojaku, da so se na karpatski fronti izjalovili napadi vojske, na drugi strani pa, da je prispel komandant Premysia general Kusmanek v Kijev, da je ostalo v Srbiji za nami enajst operativnih oporišč in da Srbi ne bodo mogli dolgo bežati za našimi vojaki, ker bodo omagali.
Potlej je začel kritizirati posamezne znane bitke in odkril novo špansko vas, da se mora od vseh strani obkoljena četa vdati.
Ko se je dodobra nagovoril, se mu je zdelo primemo stopiti iz kasarne in reči obupani gospe, da se takoj vrne in da ga naj počaka. Potem je odšel v pisarno nadporočnika Lukasa, ki je pravkar razlagal nekemu poročniku razporeditev strelskih jarkov in mu očital, da ne zna risati in da o geometriji nima pojma.
»Poglejte, takole je treba to narisati. Ce je treba k dani premici narisati navpično premico, moramo narisati takšno, da nastane iz obeh pravokotnik. Razumete? V takšnem primeru ne boste napravili strelske jarke pravilno in jih ne boste potegnili do sovražnika. Od njega morate biti oddaljeni šesto metrov. Tako pa, kakor ste narisali vi, bi potegnila naš položaj do sovražnikovih čet in s svojimi strelskimi jarki bi stali navpično nad sovražnikom, vam pa je potreben izobčen kot. To Je vendar sila preprosto, mar ne?«
Rezervni poročnik, v civilu blagajnik neke banke, pa je stal nad temi načrti ves
obupan, ker ni nič razumel. In globoko si je oddahnil, ko je švejk stopil k nadporočniku:
»Pokorno javljam, gospod nadporočnik, da vam neka gospa pošilja tole, pismo in čaka na odgovor.«
Pri tem je pomembno in zaupno pomi-žiknil.
Tisto, kar je nadporočnik prebral, ni napravilo nanj dobrega vtisa:
»Liber Heinrich! Mein Mann verfolgt mich. Ich muss unbedingt bei Dir ein paar Tage gastieren. Dein Bursch ist ein grosses Mistvieh. Ich bin unglucklich. De ine Katy«*
Nadporočnik Lukaš je vzdihnil, odvedel švejka v prazno pisarno, zaklenil vrata in jel hoditi med mizami. Naposled se je ustavil pred Svejkom, rekoč: »Ta gospa piše, da ste pravo govedo. Kaj pa ste ji storili?«
»Pokorno javljam, gospod oberlajtnant, da ji nisem ničesar storil. Vedel sem se zelo dostojno, ona pa se je hotela kar naseliti pri nas. Ker pa md niste ničesar ukazali, je nisem pustil v stanovanje. Povrhu je prišla še z dvema kovčkoma, kakor da je pri nas doma.«
Nadporočnik je še enkrat glasno vzdihnil, kar Je Svejk ponovil za njim.
»Kaj?« je kriknil nadporočnik grozeče.
»Pokorno javljam, gospod oberlajtnant, da je to težaven primer. V Vojteški ulici se je pred dvema letoma vselila k nekemu tapetniku neka gospodična, pa je ni več mogel spraviti iz stanovanja. Moral je njo in sebe zastrupiti s plinom, potem pa je bilo konec veselja. Z ženskami je križ. Vidim jim v dno duše.«
»Težaven primer,« je ponovil nadporočnik za Svejkom, in še nikoli ni pove dal čiste resnice. Llubi Henrik je bil zares v kočljivem položaju. Zakonska žena, ki jo mož preganja, pride k njemu za nekaj dni na obisk kot nalašč v trenutku, ko bi morala prispeta gospa Mickova iz Tre bona, da bi tri dni ponavljala, kar mu da redno vsako četrto leto, ko pride v Prago nakupovat. Pojutrišnjem pa je moraja pri-
* Ljubi Henrik. Mo* me preganja. Brezpogojno moram nekaj dni orefivett pri tebi. Tvoj mir* «e pravo govedo. Nesrečna sem! Tvoja Kali.
ti na obisk neka gospodična. Za trdno mu je obljubila, da se bo dala zapeljati, potem ko je ves teden razmišljala, ali bi to storila ali ne, ker se namerava čez mesec dni poročiti z nekim inženirjem.
Nadporočnik je sedel na mizo s povešeno glavo, molčal in razmišljal, pa se ni mogel domisliti nič pametnega. Naposled je sedel za mizo, vzel kuverto in papir ter napisal na uradni obrazec:
»Draga Kati! V službi sem do devetih zvečer. Pridem ob desetih. Prosim, počuti se pri meni kakor doma. Kar zadeva mojega purša1 švejka, sem mu že naročil, naj izpolni vsako tvojo željo. Tvoj Henrik.«
»To pismo,« je rekel nadporočnik, »izročite milostljivi gospe. Ukazujem vam, da ravnate z njo vljudno in taktno ter da izpolnite vse njene želje, ki naj vam bodo ukaz. Bodite z njo prijazni in lepo jo postrežbe. Tu imate sto kron, Id rod Jih boste obračunali, ker bi vas utegnila po kaj poslati. Naročite zanjo obed, večerjo in tako dalje. Kupite tudi tri steklenice vina in škatlico najboljših cigaret. To je za zdaj vse. Lahko greste. Se enkrat pa vam polagam na srce, da ji morate storiti vse, kar boste razbrali iz njenih oči.«
Mlada gospa je bila izgubila že vsako upanje, da bo še kdaj videla švejka. Zato je bila zelo presenečena, videč da prihaja iz kasarne in da gre s pismom v roki naravnost proti njej.
Salutiral je in ji izročil pismo, rekoč:
»Na ukaz gospoda oberlajtnanta moram biti z vami, milostljiva, vljuden in takten, vas dobro postreči in storiti vam vse, kar vam bom razbral iz oči. Moram vas nahraniti in kupiti za vas, kar boste želeli. Gospod oberlajtnant mi je dal za to sto kron,
1 s tem denarjem pa moram kupiti tri steklenice vina in Skatljieo najboljših cigaret.«
Ko Je prebrala pismo, Je postala spet zadirčna. Njena zadirčnost se je pokazala v tem, da je naročila Svejku, naj Ji priskrbi iuvoščka. In ko ie bilo to storieno, mu Je velela sesti k izvoščku na kozla.
Odpeljala sta se domov. V stanovanju je imenitno igrala vlogo gospodinje. Njen kovček Je moral švejk odnesti v spalnico, preproge stepati na dvorišču. Zaradi
neznatne pajčevine za zrcalom se je hudo razjezila.
Vse je kazalo, da se namerava za dolgo vkopati v tej bojni črti.
Svejkt se je potil. Ko je stepel preproge, se je spomnila, da mora sneti še zastore in jih očistiti. Potem mu je ukazala umiti okna v sobi in kuhinji. Potlej je začela prestavljati pohištvo, kar je delala zelo nervozno. In ko je Svejk vlačil vse to iz kota v kot. Ji nikakor ni bilo prav, kar naprej si je izmišljala kaj drugega in postavljala pohištvo zdaj tako, zdaj spet drugače.
Vse je postavila v stanovanju na glavo. Polagoma Je začela njena vnema za urejanje gnezda pojemati in prestavljanje pohištva je prenehalo.
Iz omare za perilo je vzela čisto posteljno perilo ter sama prevlekla blazinice in pernice. In bilo je videti, da dela to z ljubeznijo do postelje. Ob misli na posteljo so ji nosnice polteno drgetale.
Potem je poslala švejka po obed in vino. Preden se je vrnil, se je preoblekla v prozorno matinejo, v kateri je bila izredno mikavna in zapeljiva.
Med obedom je popila steklenico vina ln pokadila mnogo cigaret. Slednjič je legla v posteljo. Svejk pa ie v kuhm.ji gladil komis, Iti ga Je namakal v kozarec z nekakšnim sladkam žganjem.
»Svejk!« je zaslišal glas iz spalnice: »Svejk!«
Svejk Je odprl vrata ln zagledal mlado gospo v mikavnem položaju na blazinicah.
»Vstopite!« Stopil je k postelji. Tedaj pa je s posebnim nasmehom premerila njegovo zavaljeno postavo in čvrsta stegna.
Odgrnila je tančico, Iti je zakrivala in skrivala vse, ter rekla osorno: »Sezujte škornje ln slecite hlače! Pokažite ...«
Tako se je zgodilo, da je dobri vojak švejk lahko raportirai nadporočniku, ko se je vrnil iz kasarne: »Pokorno Javljam, gospod oberlajtnant, da sem izpolnil vse želje milostljive in Ji postregel, kakor ste mi ukazali.«
»Hvala, švejk,« je rekel nadporočnik, »ali je imela mnogo želja?«
»Kakih šest,« je odgovoril Svejk,« zdaj •pi ko ubita. Vožnja jo je utrudila. Storil sem ji vse, kar sem razbral iz njenih oči.«	Prevedel:	JOŽE ZUPANČIČ
MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU - MINULI TEDEN V TUJEM TISKU
Panika ob nafti
Da bi prodrl v skrivnosti tihe, toda neusmiljene vojne, ki jo bojujejo proizvajalci in porabniki „črnega zlata44, je francoski novinar prosil za pomoč sodelavce v Kaliforniji, Londonu in v Perzijskem zalivu ter dobil presenetljivo podobo
Četrta ura zjutraj. Iz eskadrilj B-52 poskačejo na najpomembnejše naftne vrelce,, letališča in druge strateške položaje ob Perzijskem zalivu čete padalcev. Ameriško vojaško ladjevje križari ob obali in zapira najpomembnejša pristanišča. Iz VVashingtona Nixon po rdečem telefonu pokliče Brežnjeva. Pojasni mu, da je v nevarnosti oskrba z nafto, ki jo Združene države nujno potrebujejo za svojo varnost, ker nekatere arabske države groze, da bodo zaprle pipe na naftovodih. Zato ga takoj prosi, naj se Sovjetska zveza ne vmešava v zadevo, in ga opozori, da sta se med zadnjim sestankom na vrhu v VVashingtonu tiho sporazumela, da so naftni vrelci v tem delu sveta »ameriško zasebno lovišče«. Sovjetski voditelj naj pokaže »dobro voljo«, Američani pa obljubljajo, da bodo hitro umaknili intervencijske sile, vsekakor takoj, ko bo položaj spet normalen.
Ta dramatični scenarij ne sodi v kako utopistično politično zgodbo. O njem so nadvse resno razpravljali pred nekaj tedni na nadvse zaupnem sestanku v gradiču nedaleč od Londona zelo visoki predstavniki ameriške in britanske vlade. Na pogovorih so bili tudi vojaški, diplomatski in gospodarski strokovnjaki. Na tem sestanku so govorili o zelo natančnem načrtu za vojaško intervencijo v Perzijskem zalivu. Iz razumljivih razlogov še niso določili, katere narodnosti naj bi bile čete, ki naj bi zasedle te ključne točke. Glede na takratni politični položaj bi lahko bile ameriške, britanske, izraelske ali pa iranske.
Opozorila
Washingtona
Seveda, ta grožnja z vojaško intervencijo naj ne bi bila odgovor na klasične zahteve arabskih naftnih držav. Washington
ne bo tvegal novega svetovnega spopada zaradi nekaj centov več, ki bi jih naftne družbe morale plačati arabskim državam za sod nafte. Ta načrt so pripravili le za primer, če bi se sedanje stopnjevanje denarnih zahtev spremenilo v politično-vojaško stopnjevanje, skratka, če bj arabske države uporabile nafto za pritisk na Združene države Amerike, da nehajo podpirati Izrael.
Medtem ko grozi z vojaško intervencijo, pa Washington tudi ponovno nadvse odločno protestira v Tripoliju zaradi nacionalizacije naftnih vrelcev skupine Nelson. Bunker Hunt. Ton, ki ga je Washlngton izbral za svoj protest, izzveni kot opozorilo. ZDA opozarjajo Libijo, naj ne gre naprej, da je dovolj sedanjih poskusov, da bi dobila nadzor nad vsemi vrelci, ki so v lasti tujih družb.
Ta diplomacija vojaškega pritiska in skoraj brezpogojne podpore Izraela, ki jo Nixon uveljavlja na Bližnjem vzhodu, pa je že sprožila proarabsko ofenzivo močnega lobbyja velikih petrolejskih družb. Dvanajstega junija je v velikem oglasu, ki ga je objavil »New York Times« (časnik ga najprej sploh ni hotel objaviti), skupina Mobil Oil opozorila na politiko ZDA na Bližnjem vzhodu m na nevarnost, ki jo takšna politika predstavlja za oskrbovanje države s petrolejem. Vodje Exxona (prej Stan dard Oil of New Jersey), največjega svetovnega proizvajalca nafte, imajo tudi po dobno stališče, le da ga izražajo mogoče nekoliko bolj obzirno, se pravi, da upo rabljajo klasične metode pritiska (posredovanje pri visokih funkcionarjih in kongresnikih, neformalni sestanki vplivnih ljudi itd)
ZD zanima ves Perzijski zaliv
šestindvajsetega julija je Otto N. Miller, predsednik družbe Standard Oil of Cali-fomia, ene petih največjih na svetu, v odprtem pismu obtožil Washington, da »obrača Arabcem hrbet« in da se ne meni za bistvene naftne interese ZDA v tem delu sveta. To pismo je izzvalo hude proteste
ameriških židovskih organizacij (ki celo groze, da bodo bojkotirale izdelke družbe), pa tudi strogo kritiko kalifornijskih poslančev, kot sta senatorja David Robert in George Mascone. Toda ko so pomočnika ameriškega zunanjega ministra Josepha Si-sca vprašali za telavivsko televizijo, kaj meni o tem pismu predsednika Stancala, se ameriški funkcionar za čudo ni postavil v bran Izraela. Izjavil je namreč: »Zanimanje Združenih držav Amerike za Bližnji vzhod ni omejeno na eno samo državo. Zanimanje zajema ves Perzijski zaliv.« Seveda, problem energije je ena bistvenih sestavin ameriške diplomacije v tem delu sveta. Toda ni edina ...
V resnici zdaj Združene države Amerike izvajajo politiko udarcev in božanja. Groze, da bodo vojaško posredovale, če bodo države Perzijskega zaliva ustavile dobavo nafte. Toda hkrati pa dajejo istim državam za milijarde dolarjev orožja in vojaške opreme. In dajo vedeti, da bi lahko prišlo do zelo pomembnega gospodarskega sodelovanja, če ne bi kdo enostransko porušil
mostove. Najpomembnejša tarča te nove ameriške ofenzive prijaznosti je Egipt. Tam se Američani, ki imajo že pomembno vlogo pri črpanju nafte, ponujajo Egipčanom, da bi zamenjali sovjetske strokovnjake, ki so opustili iskanje nafte na velikih področjih, ker je bilo pač neuspešno.
Po drugi strani pa First National City Bank iz New Yorka in ameriška družba za javna dela Bechtel tekmujeta s francosko skupino Saint-Gobain-Ponta-Mousson in s konzorcijem, v katerem sta združena kuvajtski in arabski kapital, da bi dobile naročilo za gradnjo 320 kilometrov dolgega naftovoda ob Sueškem prekopu, po katerem bi lahko na leto preteklo osemdeset milijonov ton nafte in naj bi veljal tristo milijonov dolarjev.
Ogromni dobički
Toda Združene države Amerike ne izvažajo v Iran, v Saudovo Arabijo in v emirate samo lovce in bombnike, tanke in radarje. Močno se je povečal tudi njihov izvoz civilne opreme in blaga za široko potrošnjo. In to blago je na trgu nadvse konkurenčno, saj je dolar devalviral v dveh letih za 30 odstotkov.
Američani si v resnici prav nič ne žele nasilnega trganja odnosov z bližnjevzhodni mi državami, izvoznicami petroleja. Predvsem zato, ker najpomembnejše ameriške družbe na tem področju nadzorujejo naftne vrelce, katerih vrednost izražajo v de set milijardah dolarjev. Potem tudi zato, ker se bo njihov uvoz surove nafte iz tega dela sveta moral v prihodnjih letih podvojiti ali pa celo potrojiti, pa čeprav bodo v tem času že začeli bolj izkoriščati tudi velike zaloge nafte na Aljaski (Kongres je odobril gradnjo naftovoda Veliki sever). Zlasti še, ker je kljub vsem hudim zvišanjem davkov in drugih dajatev, ki so jih v zadnjem času uveljavile naftne države Bližnjega vzhoda, petrolej iz tega dela sveta še vedno veliko cenejši in so zato lahko dobički toliko višji.
Kljub vsem dogovorom v Teheranu, Tripoliju, New Yorku in Ženevi, ob katerih so trdili, da bodo finančno uničili petrolejske
družbe, se je namreč dobiček pri enem sodu arabskega petroleja, ki je znašal pred dvema letoma 24 centov, do adaj podvojil in znaša danes že 58 centov za sod! Po drugi plati pa so izredno poskočili tudi globalni dobički velikih petrolejskih družb.
V letošnjem prvem polletju se je dobiček Exxoma povečal za skoraj 50 odstotkov v primerjavi s prvim polletjem lani in sicer na dobro milijardo dolarjev. Dobiček Mobil Oila pa se je povečal na 340 milijonov dolarjev (lani v enakem obdobju 271 milijonov dolarjev). Zasluga za to gre višjim prodajnim cenam.
Države, proizvajalke nafte, pa so leta 1972 dobile v obliki raznih davščin in odškodnin deset milijard dolarjev (leta 1971 samo sedem milijard). Računajo, da bodo leta 1980 dobile 50 milijard dolarjev. Pospešeno naraščanje teh dohodkov vzbuja pri nekaterih bojazen, da bodo ti »arabo-dolarji« imeli odločilno vlogo pri mednarodni monetarni šahovnici in da bodo čez kakih deset let že vedrili in oblačili, kakor bodo hoteli.
Te trditve je treba sprejeti s precejšnjim pridržkom. Arabske naftne države namreč ves denar, ki ga dobe za svoj petrolej, še zdaleč ne spravljajo v trezorje. Čeprav so te države dobile v zadnjih letih nekaj več kot petdeset milijard dolarjev, imajo zdaj v rezervi samo še kakih petnajst milijard Solarjev, se pravi 5 odstotkov vse svetovne gotovine, katero ocenjujejo na dvesto petdeset do tristo milijard dolarjev. Tudi če bodo fiskalni dohodki naftnih držav naraščali v sedanjem ritmu, bodo te države imele leta 1980 le kakih 10 odstotkov mednarodne gotovine.
Čeprav je res, da že zdaj nekateri imetniki »arabo-dolarjev« kaj radi špekulirajo z devizami in zlatom, vendarle nekateri precenjujejo moč, ki jo imajo sedaj ali pa ki jo bodo imeli v prihodnosti. Zakaj še dolgo bo njihova svoboda akcije zelo omejena. Ker arabske bančne inštitucije še niso sposobne hitro obračati vse te kapitale, saj nekatere niti nimajo teleprinterskih zvez z najpomembnejšimi svetovnimi boržami, je večina denarja, ki so ga arabske države dobile za nafto, naloženega v ameriških in evropskih bankah.
Po drugi strani pa ne gre pozabiti, 'da med naftnimi državami Iran, Alžirija, Egipt in Irak potrebujejo ogromne kapitale, da bi finansirale svoj razvoj in da so že morale prositi za pomoč države, ki dobivajo več denarja, kot ga potrebujejo (Kuvajt, Abu-Dhabi, Saudova Arabija). Poleg tega pa kljub vsemu napredku v samostojnem vodenju naftne politik? in v upravljanju z nacionaliziranimi družbami, arabske države le niso dovolj izkušene, da bi se ognile nekaterim hudim napakam.
Tako Alžirija, kateri je nadvse spretno uspelo »obrniti« Francoze, ko so podpisali zelo veliko pogodbo za prodajo zemeljskega plina z ameriško družbo El Paso,, zdaj ugotavlja, da je bila to izredno slaba kupčija, saj so dogovorjene fiksne cene za skoraj tretjino nižje od sedanjih tržnih cen.
čeprav bodo v kratkem začeli odločneje črpati nafto na Aljaski, kljub pospešenemu črpanju nafte iz Severnega morja (od tam bo prišlo leta 1980 10 do 15 odstotkov vseh zahodnoevropskih potreb po energiji), kljub povečanemu izvozu iz Sovjetske zveze in čeprav bo vse več energije prihajalo iz jedrskih elektrarn, bodo tja do leta
2.000	Združene države Amerike, Japonska in Evropa v oskrbi z nafto odvisne od Bližnjega vzhoda. Levji del njihovega izvoza bo prihajal iz tega dela sveta, saj je tam 60 odstotkov vseh petrolejskih rezerv sveta, zaradi majhnih notranjih potreb pa je večina te nafte namenjena izvozu.
Ekologija proti nafti
Toda v tem trenutku je še povsem neupravičeno govoriti o krizi v oskrbovanju z nafto, kot to počno v ZDA, da bi omejili porabo in zapravljanje. Zakaj v ZDA v resnici ne primanjkuje surove nafte, pač pa bencina in drugih naftnih derivatov. Po raznih kampanjah za zaščito človekovega okolja namreč niso zgradili dovolj rafinerij. Zdaj v ZDA že tako primanjkuje rafiniranih naftnih derivatov, da jih morajo uvažati iz Evrope. Velike družbe pa izrabljajo to pomanjkanje, da bi strle manjše neodvisne prodajne mreže in zahtevajo zvišanje cen.
Pravo pomanjkanje, se pravi pomanjka-kanje surove nafte, bi prišlo šele, če bi naftne države zaprle naftovode, če bi hote obdržale črpanje nafte na sedanji ravni ali pa ga celo omejile, kot je to že storila Libija in groze, da bodo storili tudi Kuvajt in Saudova Arabija, ker se jima zdi pametneje, da se odpovedo milijardam dolarjev, ki jih ne potrebujejo in ki bi samo vsak dan izgubljale vrednost, in da raje obdrže pod puščavskim peskom dragoceno nafto, katere vrednost je vsak dan višja. In prav tega se še najbolj boje — včasih že kar panično — ameriške naftne družbe.
Na jesenskem sestanku arabskih vodi teljev bodo spet govorili o vprašanju oskrbovanja Združenih držav Amerike in Evrope s petrolejem. In o tem vprašanju ne bodo govorili samo v zvezi z višjimi cenami, ampak tudi v zvezi s političnimi in vojaškimi zahtevami. Tako zdaj na obeh straneh pregledujejo svoje orožje in strelivo v tihem upanju, da jim ga ne bo treba uporabiti v trenutku resnice.
JACQUES MORNAND
le nouvel OBSERVATEUR
fl&M*
Tone orožja v Perzijskem zalivu
Američani, Britanci in Francozi pošiljajo v države ob Perzijskem zalivu ogromne količine (vredne milijarde dolarjev) vojaške opreme in najsodobnejšega orožja. V načelu naj bi to orožje »zavarovalo interese Zahoda«. Toda nekateri anglo-saški opazovalci opozarjajo, da bi arabske države kaj lahko lepega dne to orožje obrnile proti dobaviteljem. Tako sklepajo!
Prvič ni nobene prave in resnične vojaške nevarnosti za zahodne interese v tem delu sveta. Kitajska in Sovjetska zveza skrbno goje prijateljske odnose z zelo pro-zahodnim iranskim šahom. Iraška armada, katero je opremila Sovjetska zveza, se ne more primerjati z iransko, ki so jo opremili Američani, vojaški proračun Bagdada pa je trikrat manjši od Teheranskega. Naprednih idej, ki jih širijo v tem delu sveta iraški baasisti, pa prav tako ne bodo mogli ustaviti »phantomi«, rakete zrak— zemlja ali pa tanki »chieftain«. Torej, prva ugotovitev: to orožje je nekoristno. Toda to še ni vse: gledano s stališč Zahoda lahko hitro postane tudi nevarno.
V Saudovi Arabiji, v Kuvajtu in v bližnjih emiratih niso prav nič navdušeni, da je iranski šah povišan v »žandarja Perzijskega zaliva«, in prav zato ne gledajo na sedanjo naftno zvezo z Irakom kot na kak posebno trden in trajen zakon. Iranci tudi niso Arabci in kaj radi celo poudarjajo svoje »arijsko poreklo«. Poleg tega arabske države prav nič ne navdušujejo dobri odnosi med Teheranom in Izraelom in še na misel jim ne pride, da bi bile le statisti v trikotniku Washington—Izrael— Iran.
In naposled, ravnanje s tolikšnimi količinami najsodobnejšega orožja zahteva tudi ustrezne kadre. V zahodnih vojaških šolah se izobražuje nova vojaška elita. In kaj malo je vrejetno, da bodo ti mladi častniki sprejeli kot svojo reakcionarno politiko sedanjih arabskih vlad. V nekaj letih bo »novi val« mladih častnikov, za katerega nikakor ni nujno, da bi bil »prozahodni«, verjetno segel po oblasti v Saudovi Arabiji, Kuvajtu, še marsikje in mogoče tudi v Iranu.
— Ln sedaj, ko so varnostne naprave v redu in ko so namestili čistilec v plavalnem bazenu ter namakalne naprave, bi rada tamle imela drog za zastavo
.	(OLIPHANT, »The Denver Post«)
Koliko stane
varstvo predsednika?
Izdatki za varnostne naprave na Ni x ono vi h posestvih vzbujajo pozornost ameriške javnosti
Okoli predsednika, ki je še vedno vmešan v afero VVatergate, se je razvfiel nov spor. Gre za denar, ki ga je ameriška vlada porabila za zasebna domovanja predsednika Nixona v Key Biscainu na Floridi in San Clementeju v Kaliforniji. V Beli hiši pravijo: denar smo porabili samo za to, da bi v obdobju, ko so umorili ameriškega predsednika in ko je prišlo do vrste drugih nasilnih dejanj proti pomembnim osebnostim, zagotovili popolno varnost šefa države. Kritiki v Kongresu odgovarjajo: Nekaj denarja, ki ga dajejo davkoplačevalci, pa je vendarle šlo za nakupe, ki nimajo nobene zveze z varnostjo predsednika, in tako se bo njegovo premoženje povečalo na račun javnih dajatev.
Na pomolu je nov spor med Kongresom in Nixonovo administracijo.
Drugega avgusta je odbor predstavniškega doma za nadzorovanje vladne dejavnosti izglasoval sklep, da sodno zasežejo vse dokumente, ki se nanašajo na izboljšave v objektih, ki jih uporablja predsednik, ali pa so celo njegova last. Tako so sklenili kljub temu, da je Bela hiša zagotovila, da bodo vse dokazno gradivo pro-strovoljno izročili odboru.
Zaplembo je zahteval član predstavniškega doma Jack Brooks, demokrat iz Te-xasa, sicer predsednik podkomisije za raziskovanje izvora denarja, ki so ga porabili za predsednikovi posestvi v San Cle-menteju in Key Biscainu. Brooks je še dodal, da so delo podkomisije, ki je želela dobiti, podatke od uprave za splošne službe, ovirali.
Nobenih izboljšav več
Prvega avgusta je predstavniški dom prepovedal nadaljnje zapravljanje denarja za »varnostne« naprave v predsednikovih zasebnih domovanjih, in sicer kar brez privolitve Kongresa.
Objavili so podatke, da so za naprave v obeh Nixonovih rezidencah porabili okoli 1,9 milijona dolarjev, poleg tega pa še 1,7 milijona dolarjev za dograditev in varstvo poslopij, ki so last obalne straže. Sporna poslopja so blizu Nixonove hiše v San Cle-menteju, v njih pa so prostori za uslužbence Bele hiše, kadar se predsednik mudi v svoji kalifornijski rezidenci.
Brooks pravi, da njegova podkomisija raziskuje tudi stroške za varnostne naprave v Grand Cayu, zasebnem otoku v Bahamih, katerega lastnik je newyorškj poslovnež Robert Abplanalp.
Predsednik Nixon je pogost obiskovalec Abplanalpovega Grand Caya.
Za kaj so porabili denar?
Preiskovalci bi poleg tega radi vedeli še za podrobnosti o varnostnih napravah na posestvu Bethedi, katerega lastnik je Ni xonov prijatelj Charles Rebozo, ki je hišo posodil predsednikovi hčerki Julii in njenemu možu Davidu Eisenhowerju.
Pregled izdatkov, ki jih je uprava za splošne službe že izročila Kongresu:
San elemente: 57.582 dolarjev za varnostni zid, 26.740 dolarjev za tri opazovalnice in stražarnico pri vhodnih vratih, ki jih uporablja tajna služba, 11.561 dolarjev in 35 centov za zaščitno ograjo, 76.000 dolarjev za urejanje okolice in za namakalne naprave, 13.186 dolarjev za hišico na obali, ki jo prav tako uporablja tajna služba, ter za nadvoz do obrežja, 1.853 dolarjev za drog za zastave pri rezidenci, 476 dolarjev za delo in pripomočke pri postavljanju in barvanju droga ter 539 dolarjev za umetna gnojila.
Key Biscaine: 86.871 dolarjev za okna in vrata, vama proti kroglam, 587 dolarjev za drog za zastavo, 475 dolarjev za čistilec
plavalnega bazena, 826 dolarjev in 80 centov za naoknice v predsednikovi rezidenci, 49.446 dolarjev za varnostno ograjo, 76.650 dolarjev za varnostno razsvetljavo in urejanje okolice, 119.149 dolarjev za postavitev komandnega mesta za tajno službo ter 71,96 dolarja za električni odstranjevalec plevela.
Je bilo potrebno?
Tiskovni predstavnik pri tajni službi je izjavil, da je bilo prav vse, od obrezovanja dreves do sodobnih naprav za ogrevanje potrebno za »varnost« in »zaščito« predsednika. Neki uradnik tajne službe je takole opravičeval izdatke za varnostne naprave:
— Priznam, da smo porabili veliko de-narja, ampak če bi se predsedniku karkoli zgodilo, bi vsakdo, tako kot tedaj, ko so umorili predsednika Kennedyja, vpil, da ni potrebno varčevati z denarjem, kadar varujemo predsednika.
Po podatkih tajne službe so od celotne vsote milijon in 180.522,64 dolarja, kolikor je do sedaj znano, da so porabili za Key Biscaine in 703.367,20 dolarja za San elemente, le 14.386,66 dolarja porabili za izdatke, ki nimajo zveze z »varnostjo«.
Tiskovni predstavnik uprave za splošne službe je dejal, da denar, ki so ga porabili za nakup stvari, ki ne sodijo med varnostne naprave, kot so, recimo, drogovi za zastave, prezračevalnik in pohištvo, izvira iz posebnih skladov, ki so namenjeni za opremo, s katero opremljajo predsednikove rezidence.
Spor o tem, kdo naj bi plačal stroške varnostnih naprav in izboljšav v San Cie-menteju in Key Biscainu, privlači pozornost javnosti predvsem zaradi dvigajočih se stroškov za varstvo ameriškega predsednika in njegove družine.
Vladni uradniki še niso natančno ugotovili, kolikšni so pravi stroški za varstvo predsednika in njegove družine. Pravijo, -da bi bila ta vsota, če bi vanjo zajeli* vse neposredne in posredne stroške, nekaj "sto milijonov dolarjev na leto.
Poglejmo, kako so se večali stroški za varstvo predsednika v proračunu tajne službe. Leta 1963, ko so umorili predsednika Kennedyja, je bilo na plačilni listi tajne službe 756 zaposlenih, v proračunu pa 7,7 milijona dolarjev. Danes zaposluje tajna služba 2.817 ljudi, njen proračun pa se je dvignil na 64 milijonov dolarjev.
Warrenova komisija, ki je preiskovala umor predsednika Kennedyja, je dala precej pripomb za boljše varnostne ukrepe pri varovanju predsednikov in njihovih družin. Večino teh priporočil so upoštevali.
Priložnost za tajno službo
Zakon, ki so ga izglasovali šestega junija, torej istega dne, ko je bil umorjen senator Robert Kennedy, je dal tajni službi prav to, kar je dolgo čakala. Dobila je pooblastilo, da pokliče na pomoč vse druge vladne agencije, vključujoč tudi upravo za splošne službe, ki naj ji pomagajo zago-
toviti dovolj sredstev za zagotovitev predsednikove varnosti.
Do tistega dne je tajna služba namreč razpolagala samo s svojim proračunom, po sprejetju zakona pa' je dobila pravico porabiti večje vsote denarja za varnostne naprave v San Clementeju in Key Biscainu.
Poleg zaplembe dokumentov, ki pričajo o izdatkih za naprave na Nixonovih posestvih, je odbor predstavniškega doma za nadzorovanje vladne dejavnosti odločil, da zasežejo tudi dokumente s podatki o stroških za podobne naprave na objektih, ki so bili last ali pa so jih uporabljali predsedniki Johnson, Kennedy, Eisenhovver in Truman.
Vendar pa uradniki dvomijo, da bi ti dokumenti razkrili večje zapravljanje denarja za bivše predsednike.
Na Johnsonovem ranču v Teksasu so podaljšali vzletno stezo, tako da je bila primerna tudi za reaktivna letala. To Je bil največji izdatek, ki so ga iz zveznega denarja porabili za predsednika Johnsona.
Truman je večino svojih počitnic preživel v mornariškem oporišču v Key Westu, kjer so že bile varnostne naprave. Nekaj manjših stroškov pa so imeli v Trumanovi družinski hiši v Independenceu. Bivši uslužbenec Bele hiše je o tem dejal:
— Spomnim se, da smo popravili železno ograjo, tako da so se vhodna vrata dobro zapirala, garažo in hlev pa so spremenili v postojanko tajne službe.
Na družinskem domovanju Johna Ken-nedyja v Cape Codu in na domu njegovega očeta v Palm Beachu na Floridi ni bilo večjih izdatkov, razen popravilo ograje.
Farma predsednika Eisenhowerja v Get-tysburgu je spričo daril predsednikovih prijateljev močno pridobila na vrednosti, iz vladnih skladov pa so zgradili le stražarnice m poveljstvo.
Predsednik Franklin Roosevelt je pogosto potoval v svojo družinsko hišo v Hyde Parku. Z zveznim denarjem so plačali le opazovalnice za agente tajne službe in nekaj naprav na posestvu. Rooseveltova hiša v Warm Springsu je bila zgrajena izključno z zasebnimi sredstvi.
Watergate — manj zanimiv
Nixon je bil prvi ameriški predsednik, pri katerem je tajna služba imela pravico do nakupa posebnih varnostnih naprav iz sredstev uprave za splošne službe.
Direktor tajne službe James Rowley Je pred Kongresom izjavil:
— Ko so nam naložili nalogo, da varujemo predsednika, bilo je leta 1969, smo si najprej ogledali varnostne naprave v San Clementeju in Key Biscainu. Izid tega pregleda je bil, da smo se odločili za nekatere varnostne ukrepe.
Rowley je vztrajal na tem, da je beseda »izboljšava« napačna. Po njegovih besedah so bili ukrepi, ki jih je določila tajna služba, »nujno potrebni za naše odgovorno delo in so zagotovili popolno varnost, ki jo lahko zagotovimo«.
Tajna služba trdi, da lahko opraviči »vsak cent«, ki so ga porabili za ureditev predsednikovih hiš v Kaliforniji in na Floridi.
Nekaj članov predstavniškega doma pa je poročalo, da so njihovi volivci bolj zaskrbljeni za izdatke za urejanje okolice, ograje, stražarnice, naoknice in druge izdatke v San Clementeju in Key Biscainu kot pa za odkritja ob aferi Watergate.
U.$.Ncws
WA&U1NUU>N