Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 524 Herwig Wolfram, Das Römerreich und seine Germanen. Eine Erzählung von Herkunft und Ankuft. Wien-Köln-Weimar: Böhlau V erlag, 2018, 475 strani. Leta 2016 sem od avtorja knjige, ki jo tu predstavljamo, prejel v dar knjižnico z biografi jo bavarskega vojvode Tasila III., o kateri sem na straneh Zgodovinskega časopisa (71, 2017, 532–530) že kratko poro čal. Namesto posvetila je Wolfram v njej kratko zapisal »Das letzte Buch?« Takrat dvainosemdeset let starega zgo- dovinarja je vznemirjalo vprašanje ali je Tasilova biografi ja zadnja monografi ja v njegovem nadvse bogatem opusu, v katerem so knjige vedno imele prednost pred članki in razpravami. Je bil to njegov labodji spev? Je s starostjo prišel čas, da odloži pero? Je napo čil tisti trenutek, ko je treba racionalno prepoznati svoje vedno ve čje omejitve in znati re či dovolj je bilo? Ob izidu njegove najnovejše, po obsegu in vsebini zelo obsežne knjige, se zdi vprašanje, ki si ga je Wolfram zastavljal pred dvema letoma precej retori čno, čeprav sem prepri čan, da v tistem trenutku ni bilo. No, kakor koli že, dejstvo je, da nas je avstrijski medievist letos razveselil z novim delom, v katerem je obravnaval tako reko č brezbrežno temo o Rimskem cesarstvu in germanskih ljudstvih, ki so sprva živela izza njegovih meja, si nato v službi cesarstva in na njegovih tleh ustvarila svoja kraljestva in bila kon čno – vsaj po tradicionalnem, čeprav danes preseženem mnenju – glavni, če ne že kar edini krivec za njegov propad. Avtor se s to temo ni soo čil prvi č. Nasploh ve čino njegovega opusa sestavljajo vsebine, ki se ti čejo antike ali zgodnjega srednjega veka ali pa obojega skupaj. Slednje dobro ilustrira Zgodovina Gotov, eno njegovih najbolj odmevnih del iz leta 1979, ki je nato doživelo ve č izdaja in prevodov. In kot je njegova, leta 2012 v Ljubljani objavljena komentirana izdaja Conversio Bagoariorum et Carantanorum temeljila na precej skromnejši knjigi, ki je izšla istega leta kot gotska zgodovina, ima tudi pri čujo ča monografi ja svojo predhodnico. Leta 1990 je v dvanajst knjig obsegajo či seriji Deutsche Geschichte berlinske založbe Siedler izšlo kot prvi zvezek Wolframovo delo Das Reich und die Germanen : Zwischen Antike und Mittelalter. Knjiga, v kateri je skušal predstaviti zelo kompleksno vseevropsko temo z najbolj daljnosežnimi posledicami za evropsko zgodovino, je pri strokovni javnosti doživela lep sprejem, a tudi kriti čne tone, saj je knjiga, kot pravi avtor v predgovoru njene naslednice »prišla prezgodaj« in njen sistemati čno-terminološki del ni ve č odgovarjal stanju raziskav, ki je bil dosežen z velikim projektom Evrop- ske znanstvene fundacije Transformacija rimskega sveta. Že naslov projekta, ki ga Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 525 je Wolfram sam vzpodbudil, v veliki meri pa (iz)oblikoval njegov u čenec Walter Pohl s sodelavci, odraža novo paradigmo, ki se je uveljavila v zadnjih desetletjih in ki v ospredje postavlja preobrazbo in ne konec Rimskega cesarstva. Preobraz- bo torej, iz katere je v zahodnem delu cesarstva in pod mo čnim vplivom rimskih tradicij izšlo ve č kraljestev germanskih ljudstev, od katerih je bilo na dolgi rok za oblikovanje današnje Evrope najbolj pomembno kraljestvo Frankov. Novo para- digmo je morda najbolje zadel stavek »Germanski svet je bil nemara najsijajnejše in najtrajnejše stvarjenje politi čnega in vojaškega genija Rimljanov«, s katerim je ameriški medievist Patrick Geary za čel svojo knjigo Before France and Germany : The Creation and Transformation of the Merowingian World. Wolfram je zato, kot poudarja v predgovoru, hvaležen svojim kritikom, ne glede na to, koliko so bili njihovi ugovori stvarni ali ne. Kajti prisilili so ga, da je na novo premislil svoja izvajanja in zaklju čke, predvsem pa jezik, ali z drugo besedo terminologijo, s katerim je opisoval tedanji svet in njegove strukture. Rezultat je mo čno predelana, v veliki meri celo nova knjiga, s katero je avtor tudi z novim jezikom, ki ga na svoj na čin simbolizira premik »od etnogenetskih do identitetnih raziskav« še enkrat zaokrožil svoj pogled na eno od najbolj dinami čnih in usodnih obdobij evropske zgodovine. Epíteton nov si v knjigi zaslužita zlasti prva dva (od treh) razdelka, ki sta skoraj v celoti napisana na novo ali vsebujeta vsebine iz Wolframovih mlajših del. Prvi je posve čen jeziku, to je pojmom in besedam kot so etnogenza, etni čna identiteta, pleme ali ljudstvo, tradicija in tradicijsko jedro, primordialno dejanje, origo gentis itd., s katerih pomo čjo se skuša vsaj v delu moderne znanosti opisati in razumeti takratne etni čna in družbena stanja ter njihove transformacije in ki so zopet v delu znanosti (lahko) sporne. Wolfram v tem razdelku precizno raz členjuje fi ne semanti čne razlike med posameznimi pojmi, pastmi, ki se skrivajo pri njihovi (ne dovolj) nerefl ektirani uporabi, zgodovino njihove uporabe in zlorabe, kar je npr. po drugi svetovni vojni privedlo do tega, da so v nemš čini namesto v nacizmu kon- taminiranega pojma »V olk« za čeli uporabljati besedo »Stamm« in iz nje izpeljanko »Stammesbildung« za etnogenezo (proti kateremu so nekateri zopet ugovarjali, češ da gre za hibridno tvorjenko iz grške in latinske besede), ki je naletela na kritike, pri čemer se obenem pozablja, da bi bila uporaba tvorjenke »V olksbildung« povsem neprimerna, saj izraža pojem povsem drugo vsebino (možna bi bila samo tvorjenka tipa »V olkwerdung«). Vsekakor je ta uvodni razdelek knjige ve č kot priporo čljivo branje za vsakogar, ki želi razumeti današnje diskusije o etni čnosti v zgodovini. Nič manj je instruktiven tudi drugi, imenom posve čen razdelek, v katerem avtor npr. razlaga, kakšna je strukturna razlika med junakom in kraljem, kakšne oblike kraljestev poznamo iz zgodovine in katere so razpoznavne pri Germanih. Tu se bo bralec lahko seznanil s temelji poznorimske državne in družbene ureditve in na čini, kako so bili vanjo vklju čena barbarska ljudstva in njihovi voditelji; kako je ta integracija in imperializacija obenem povratno delovala na njihovo samora- zumevanje, kateri so bili gospodarski temelji rimsko-barbarskih kraljestev in ka- kšna je bila njihova organizacija. Skratka, tudi ta razdelek se ukvarja z bistvenimi vsebinami za razumevanje rimsko-germanskih antagonizmov in simbioze obenem. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 526 Knjigo zaklju čuje oziroma nadaljuje tretji in najobsežnejši razdelek, v katerem Wolfram suvereno in s svojo velikokrat izpri čano pripovedniško akribijo popelje bralca na dolgo in razburljivo zgodovinsko potovanje, ki se za čne z rimskim »iz- umom« Germanov – ti se namre č sami sebe nikoli niso tako ozna čevali – in kon ča s transformacijo rimskega in germanskega sveta na za četku zgodnjega srednjega veka. Vmes pa na zgodovinski oder pripelje številna germanska ljudstva od Marko- manov in Svebov do Gotov, Frankov in Langobardov in z njimi zvezane herojske, kraljevske in druge osebe, ki so se vtisnila že v spomin sodobnikov. »Das letzte Buch?« Kdo ve. Morda. Vsekakor pa po svoji vsebini pomembna in obenem dobro napisana knjiga, za katero si je želeti, da bi doživela slovenski prevod. Peter Štih