198
Likovna umetnost
Umetniška razstava v Mariboru (decembra 1938.)
Letošnje zimske razstave mariborskih likovnih umetnikov, ki je bila odprta 8. decembra, so se udeležili slikarji Karel J i rak, Maks Kavčič, Ivan Kos, Zoran Mušičin kipar Fran Ravnikar. Razstavljena dela so bila nameščena v unionski dvorani (I. nadstropje) in jih je bilo okrog 50. Lepemu številu zbranega občinstva je spregovoril pisatelj Radivoj Rehar, ki je v svojem govoru opozarjal mariborsko javnost na nujno pomoč glede novih razstavnih prostorov. Saj je znano, da so umetniki pred kratkim izgubili staro ka-zinsko dvorano, kar se da zanje neprimeren prostor, a vendarle svoje prvo in poslednje zatočišče. Upravičeno pričakuje naš Maribor, ki mu je do slovenskega kulturnega poslanstva trenutno največ med nami vsemi, čim najbolj naglo od-pomoč in zadovoljivo rešitev tudi za daljšo dobo. Bela unionska dvorana je tudi za najskromnejši obseg in najminimalnejše potrebe nezadosten prostor, ozek in brez pravilne svetlobe. Razstavljalci so si pomagali, kakor je le bilo mogoče v danih razmerah.
Prilično enako število del je prinesel vsak med .njimi in kar je res najbolj značilno, velika podobnost in sorodnost je v njihovih skupnih stremljenjih. Ne morem se ubraniti vtisa, da je na mariborske slikarje vplivala vseslovenska umetniška razstava (junija 1938 v Mariboru) kot temeljno usmerjajoč doživljaj, ki jim je pokazal in potrdil pomen modernega slovenskega realizma v najboljših delih sodobnega slikarstva. Omenjena razstava je z doprinosi mladega realizma zajela vso umetniško čutečo plast Slovenije in je zato upravičeno odjeknila tudi na mariborskih tleh. Popolnoma brezploden se nam dozdeva način najnovejšega parce-liranja izpod rok nekritičnih opazovalcev, češ da je treba razlikovati le med zagrebško šolo in slovensko svojstvenostjo in v tej še posebej med ljubljanskim in mariborskim slogom. Res je le, da so idejna izhodišča novega krajinarskega realizma skupna vsem zastopnikom, najbolj pa v kulturnih središčih naše države in našega naroda, ki se je ravno s pomočjo svojih povojnih generacij, solatnih na umetnostnem zapadu, okrepil in osamosvojil. Težnja po poudarku domače grude in lokalnega krajinskega kolorita je dandanes postala v Evropi splošno načelo, v bistvu pa drugod ne pomeni več kot obujanje preživelih stilnih oblik romantike, realizma in impresionizma, kakor so pač zasidrane v posameznih provincah in njihovih tradicijah. Slovenska realistična in psihično determinirana pokrajina v našem slikarstvu šele raste (Grohar, Jakopič, Pavlovec, Mihelič) im sicer prav zavestno v zadnjih letih. V toliko je položaj vsega slovenskega slikarstva, tako v
Ljubljani kakor v Mariboru, res svojevrstno pomemben in poln novih pričakovanj. Od tod strnjenost in enotnost. Naša zavestna originalnost je zato v teh letih prist-nejša od francoske produkcije, ki uživa le prednosti formalnejše dognanosti in jo prav zato nujno potrebujemo tudi Slovenci, če nočemo površnih kompozicij in barvne razbitosti. Le-to je globlji pomen študija izven Slovenije, zato so kulturni stiki nekaj logičnega in akademije z zapadno orientacijo povsod enakovredne. Videti je, da nastopa nov slog slovenske pokrajine in da so ga ustvarili prav naši najbolj razgledani slikarji. Sredstev, ki se jih poslužuje kakršen koli umetnik v svojem izražanju, ni mogoče omejiti na nobeno akademijo ali banovino in so zato splošna last evropskega slikarstva. To mariborsko razstavo je zato mogoče dosledno uvrščati edinole v krog tistega sodobnega krajinarstva, ki si ustvarja merilo v lastni avtohotni vsebini in splošni umetniški enakopravnosti. Tudi na tej razstavi opažamo, kako važno mesto zavzema krajinarstvo v vseh najnovejših umetniških stremljenjih slovenskega slikarstva. Največ mesta je imela figuralna kompozicija le še v ekspresionizmu in v risarsko plastičnemu slogu, ki mu je sledil, več problemov hkrati pa ni reševala nobena doba.
(Kljub skupnim potezam so medsebojne razlike prav vidne, dasi ne opažamo še močne osebnosti z jasnejšim programom. J i r a k pričenja združevati detajle v vedno bolj zgoščene like in v barvno enotnejšo kompozicijo. Poteza mu postaja slikovitejša, tonska ubranost mehkejša. Včasih ga zapelje zunanji, a neuravnovešeni videz stvari od njihove notranje umetniške pomembnosti v nasprotja. Na sleherni sliki mora zavladati le eno središče elementarne vrednosti in to je tedaj notranje težišče celote. Dela, ki vzbude tak občutek sigurnosti in tal in zato izrazito umetniško čustvenost, so .Jesenska krajina", .Jesensko jutro", „Most čez Vipavo" in predvsem intimni in topli „Večer na Griču". V tem delu je zajel Jirak vso prelivajočo se mehkobo krajinskega ozračja ter z njo določeno karakteristiko svetlobne impresije. Na vseh omenjenih delih podpirajo smiselno grajeno barvno perspektivo le enotni toni. Podobno kot pri Mušiču so tudi na Jirakovih delih višje in bolj oddaljene prostorne plasti boljše od nižjih in bližjih, ki so razmeroma najmanj uravnovešene. V splošnem je čutiti na številnih Jirakovih kompozicijah konstanten napor v smeri umetniškega obvladanja slikovite forme in vedno širšo sproščenost.
Prav lepo in učinkovito stopnjo svojega znanja je pokazal izbor mladega Maksa Kavčiča, učenca Tartaglieve šole. Razstavil je olja, tempero in akvarel. Tudi pri njem prevladuje krajina. Malo verjetno pa je, da bi zato v bodoče zane^ marjal tihožitje, o katerem pričajo njegove „Rože", da bi tudi tu razprostrl bogat talent in pristno slikarsko intuicijo. Zanimivejše kot južni motivi so na tej razstavi obdravske krajine. Ob njih lahko primerjamo Kavčičevo, Kosovo in Mušičevo koncepcijo. Kompozično in slikarsko sta „Koča ob Dravi" in »Krajina ob Dravi", Kavčičevi najboljši rešitvi. Komaj občutne so neke pomanjkljivosti v barvi, saj jih krije pajčolan enakomerno in gosto nasičenih tonov, da se vlaga in svetloba snovi iluzionistično prepajata. Kavčičeva temeljitost in dobra priprava obetata uspešen napredek.
Ivan Kos je razstavil manjša olja, akvarele, risbo in 2 linoreza. Največ razpoloženja je v njegovih akvarelih, ki so tudi tehnično najizrazitejši. Vendar mu tudi tu ni barva pretekoča odnosno „prevodena" ali presvetla. Vse preje je zamolkla in zadržana. Te slike so portretna študija „Deklica", „Krajina v pozni jeseni" in dekorativno prikupni „Mak". Kosova skromnost ne nudi nikoli pretenzij in ta poteza odtehta siceršnje pomanjkanje slikarske vitalnosti.
Pravo nasprotje taki strukturi slikarskega izražanja uveljavlja svojevrstni krajinarski temperament  Zorana  Mušiča.  Njegov način je agresivnejši, hote
13*
199
poudarjen, na modernem občutju subtilnega analitika grajena skepsa. Mušičev slikarski živec dojema še nervozno in hlastno: barva, ton in svetloba pa naj postanejo najneposrednejše funkcije duhovne tvornosti, saj so izraz irrealne vizionar-nosti — in ne več gola optična dražila, kar pomenijo še čistemu impresionistu. Škoda je, da Mušič ni pokazal svojih najnovejših gvašev. (Medtem so bila na razstavi v Osijeku). V svoja olja, obdravske motive, vnaša mnogo tipične maniere (spodnje partije!), primes, ki je na škodo enotni koncepciji podane krajine. jKra-jinsko in kompozično učinkuje najbolj umirjeno „Kamnica". Oba razstavljena gvaša sta vzbujala upravičeno pozornost („Ribiči" na pr.). O Mušičevem portretu pa je danes še težko kaj reči.
Mariborčane je gotovo prijetno presenetila nenadna razstava del kiparja Frana Ravnikarja, današnjega najstarejšega mariborskega likovnega umetnika, mojstra, ki je nekoč najaktivneje spremljal mladostne pokrete povojnega umetniškega življenja. Prav je, da se mu v Mariboru, s katerim je zrastel v tihi in skromni ljubezni, ki mu je vzgojil kot pedagog številne šolske generacije, oddolže s tem ali drugim naročilom. Primer vsestransko uspele rešitve s sredstvi realizma in snovne kiparske učinkovitosti je „Dekle", dekorativna bronasta figura za Ljudsko samopomoč. Ravnikarjeve odlike, preprostost, čistost izraza in podčrtana mehkoba forme se zrcalijo tudi v ostalih, žal le v mavcu prikazanih delih.  (»Glava", „Portretni  relief", „Kovanci".)                                        F. Šijanec.
200