Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC* OD PROŽNOSTI DO PREKARNOSTI DELA: STOPNJEVANJE NEGATIVNIH SPREMEMB NA ZAČETKU 21. STOLETJA**1 Povzetek. Pred desetimi leti so analize razmer na trgu delovne sile v Sloveniji in svetu opozarjale na naraščajočo prožnost dela in zaposlovanja ter potrebo po uresničevanju koncepta varne prožnosti. Novejše analize nakazujejo, da so spremembe v mnogih evropskih državah, med njimi tudi v Sloveniji, v zadnjem desetletju potekale v nasprotni smeri - vse manj delavcev ima perspektivo varne prožnosti dela, medtem ko je za večino, še posebej mlade, značilna vse večja prekarnost. Članek ima dva namena: prispevati k aktualni konceptualni razpravi o prožnosti in prekarnosti in na osnovi izbranih empiričnih podatkov predstaviti stanje v Sloveniji ter pripomoči k razumevanju opazovanih sprememb. 350 Ključni pojmi: prožnost, varna prožnost, prekarnost, prekariat, trg delovne sile, mladi Uvod Pred desetimi leti sva pri opisovanju razmer na trgu delovne sile v Sloveniji opazovala vse večjo prožnost dela in zaposlovanja ter predstavila takrat nov koncept varne prožnosti ter potrebo po razvijanju praks njegovega uresničevanja (Kanjuo Mrčela in Ignjatovic, 2004). Novejše analize nakazujejo, da so spremembe v razvitem delu sveta (ZDA in številnih evropskih državah) v zadnjem desetletju potekale v nasprotni smeri in da velikemu delu, še posebej mlajše delovne populacije grozi nezaželena prožnost brez varnosti, ki jo novejša literatura (Kalleberg, 2009, 2012; Standing, 2011, 2014) označuje s konceptom prekarnosti. Namen tega članka je prispevati k razumevanju konceptov (varne) prožnosti in prekarnosti kot analitičnih instrumentov, s katerima analiziramo sodobne spremembe v sferi dela. Na osnovi izbranih empiričnih podatkov bova predstavila stanje v Sloveniji in ocenila spremembe v preteklem desetletju. * Dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, redna profesorica na Fakulteti za družbene vede; dr. Miroljub Ignjatovic, docent na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. ** Izvirni znanstveni članek. 1 Avtorja se zahvaljujeta za koristne recenzentske pripombe in sugestije, ki so prispevale k kakovosti tega prispevka. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Konceptualizacija naraščajoče prožnosti dela in zaposlovanja v sodobnih kapitalističnih gospodarstvih Povečevanje prožnosti dela in zaposlovanja smo definirali kot "proces spreminjanja pogojev zaposlovanja in načina organiziranja dela v smeri vse večje raznovrstnosti na področju formalnega in neformalnega dela" (Kanjuo Mrčela in Ignjatovic, 2004). V desetletnem obdobju so procesi povečevanja prožnosti prispevali k pojavu konceptov prekarnosti in prekariata. Medtem ko prožnost ocenjujemo glede na okoliščine v katerih poteka (zaželena/ nezaželena), ima prekarnost le negativno konotacijo - označuje razmere dela in zaposlovanja, ki imajo za posameznice in posameznike samo negativne posledice - zaposlitve, ki so z vidika delavcev negotove, nepredvidljive in tvegane (Kalleberg, 2009). Konceptualizacija prožnosti je povezana z redefinicijo dela, za razširjanje pojmovanja dela - od (za industrijsko moderno družbo značilnega) modela zaposlitve s polnim delovnim časom za nedoločen čas (standardna zaposlitev) na drugačne, manj formalne in tudi neformalne (in tudi neplačane) oblike dela. Destandardizacija načinov zaposlovanja (numerična prožnost, zaposlovanje za določen čas, zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, samozaposlovanje) in organizacije dela (funkcionalna prožnost, prostorska 351 in časovna prožnost) so posledica ekonomskih in družbenih sprememb (tržni pritiski, spreminjanje načinov dela in življenja) pozne (post)moderne družbe. Analize procesov povečevanja prožnosti so v literaturi prisotne od 80. let 20. stoletja. Obravnavale so tri vidike sprememb: • z uvedbo novih tehnologij povzročeno naraščajočo prožnost pri urejevanju gospodarstev (teza regulacijske šole o prehodu fordistične v post-fordistično regulacijo); • spremembe v načinu proizvodnje v sodobnih podjetjih (utemeljene na sodelovanju, znanju, majhnosti, prožnosti in kakovosti oz. na "prožni specializaciji" (Piorea in Sabela, 1984) namesto intenzifikacije, nadzora, množičnosti in velikosti) ter • načine zaposlovanja in poklicnega razvoja (delitev delovne sile na jedro varnih in dobro plačanih za podjetje najpomembnejših delavcev ter na tiste, ki so za podjetje manj pomembni in nadomestljivi ter so jim na voljo le negotove zaposlitve in slabše delovne razmere; Atkinsonov koncept "prožnega podjetja" (Ransome, 1996; Gilbert et al., 1992). Prej značilne linearne poklicne poti in specializacije na enem področju je zamenjala graditev portfeljske karierne poti (Handy, 1994) - pridobivanje znanja in veščin na več področjih, kar naj bi omogočilo višjo stopnjo zaposljivosti. Del analiz je zelo zgodaj razkrival neupravičeno navdušenost nad prožnostjo kot novim in boljšim načinom organizacije dela in življenja TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC posameznikov in posameznic. Hariette Bradley (2000) je ugotavljala, da je za pozitivno retoriko prožnosti (poveličevanje podjetnosti, individualne izbire in svobode) skrita realnost mnogih delavcev, za katero so značilni slaba plača, negotovost in slabe delovne razmere. Kritična je bila do optimistične obravnave prožnosti kot novosti, ki naj bi delavcem omogočala beg od standardnih zaposlitev. Opozarjala je na nujnost analize dejavnikov, od katerih je odvisno, katere oblike in vrste prožnih zaposlitev so dejansko na voljo določenim skupinam zaposlenih. Najmanj prijazne in zaželene oblike prožnega dela opravljajo nadpovprečno bolj pogosto ženske, neizobraženi delavci, invalidi, imigranti in pripadniki rasnih in etničnih manjšin (tudi drugače marginalizirane skupine na trgu delovne sile; Rowbotham, 1998). Številne avtorice in avtorji (Pollert, 1991; Hakim, 1990; Bradley et al., 2000) opozarjajo, da je bil koncept prožnosti pogosto uporabljen v preskriptivne namene, ne pa kot analitični model. Anna Pollert je že 1991 kritizirala "fetiš prožnosti" - uporabo koncepta, da bi se legitimizirali negativni učinki, ki jih spremembe pri delu imajo na zaposlene (intenzifikacija dela ob nižanju dohodkov). Ocenjevala je, da gre pri naraščajoči prožnosti za vse večjo ogroženost zaposlenih v jedrih, bolj kot za večanje razlik med privilegirano elito in manj zaščitenimi delavci na obrobju. Takšne ocene potrjujejo tudi 352 kasnejše analize (Lilley, 1996; Bradley et al., 2000; Raich, 2001), ki opozar- jajo na trende splošne negotovosti zaposlitev (še posebej v okoljih z močno neoliberalistično usmerjenostjo, npr. ZDA, Velika Britanija). Po drugi strani so empirični podatki na prelomu stoletja kazali, da je obseg prožnega dela in zaposlovanja (delež zaposlitev za določen čas, povečevanje "nekvalitetnih" delovnih mest) omejen (Pollert, 1991) in, da trendi niso enoznačni ali vedno negativni za zaposlene (Ferner in Hyman, 1998; Bradley et al., 2000; Sarfati in Bonoli, 2002; EC, 2000). Celo nekatere novejše analize kažejo, da se prožnost v različnih institucionalnih okoljih kaže na različne načine in ne pomeni vedno in nujno poslabšanja delovnih razmer in ni vedno (in za vse) povezana z nezaželeno negotovostjo (Muffels in Wilthagen, 2013). Pozitivni vidiki prožnosti s stališča posameznikov in posameznic se kažejo v večji možnosti izbire primernega časa in prostora za delo ter posledično lažjega usklajevanja različnih delov življenja (delovnega, družinskega, zasebnega, političnega itn.) in vrst dela (plačanega, gospodinjskega, skrbstvenega, prostovoljnega, učenja). V tem smislu so prožnejše oblike zaposlovanja in dela osnova (in pogoj) vzpostavitve "multiaktivne družbe" (družbe, v kateri posamezniki in posameznice kombinirajo različne načine dela in vpetosti v različne sfere življenja, Beck, 2000; Rifkin, 1995; Gorz, 1999). Da bi jih lahko uporabljali v tem pozitivnem smislu, morajo biti te destandarizirane oblike zaposlovanja in dela "normalizirane" (Ignjatovic, 2002), pridobiti morajo enak status kot (še vedno prevladujoče družbeno bolje vrednotene) standardne oblike zaposlovanja in dela. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Podatki o povečevanju revščine in ekonomske negotovosti v zadnjih letih v EU in ZDA (Standing, 2014), povečani neenakosti in vse manjša zaščita delavcev v Evropi (ETUI, 2014), obseg brezposelnosti in razširjenost negotovih služb, zaradi katerih Rossman (2013) sodobni kapitalizem opisuje kot "ureditev služb za enkratno uporabo", nam ne dovoljujejo sklepati, da se je prožnost "normalizirala" in da se uresničuje njen pozitivni potencial (razen v izjemnih primerih skandinavskih držav, ki dokazujejo, da je to mogoče, Muffels in Wilthagen, 2013). Zaenkrat se kaže, da prožne oblike zaposlovanja uporabljajo predvsem delodajalci, države pa jih s svojimi politikami zaposlovanja spodbujajo, da bi povečali učinkovitost poslovanja/gospodarstva, ker naj bi prožnost omogočala lažje spoprijemanje s hitrimi in težko napovedljivimi spremembami, ki so značilne za današnje (globalno) poslovanje.2 Delavke in delavci pa se temu prilagajajo, ker druge izbire nimajo. Negativne posledice intenzi-fikacije in povečevanja negotovosti zaposlovanja na mentalno in fizično zdravje zaposlenih (ILO, 2000; Wallace, 2002) lahko razumemo kot "brazi-lizacijo" zahodnih razvitih družb (povečevanje obsega negotovih, neformalnih in diskontinuiranih oblik zaposlovanja, ki so prej bile značilne za nerazvita gospodarstva tretjega sveta, danes pa povečujejo negotovost dela in življenja v razvitih (post)industrijskih družbah in tako jih spreminjajo v 353 družbe negotovosti in tveganja; Beck, 1992, 2000). Raziskave (npr. Wallace, 2002) opozarjajo na vlogo, ki jo ima neformalni sektor (in neplačano delo) na prožnost formalnega sektorja ter na pomen, ki ga imajo za koncept prožnosti razprave o usklajevanju družinskega in delovnega življenja (in kot del tega o delitvi plačanega in neplačanega dela med spoloma).3 Del analiz opozarja, da pri negativnih vidikih prožnosti ne gre za nove prakse, ampak samo za drugačne načine in oblike intenzifikacije dela, ki so osrednjega pomena že pri osnovah taylorizma (Wood, 1989), osnovah kapitalističnega načina proizvodnje. Drugi pa v razvoju kapitalistične ureditve gospodarstva v novejšem obdobju vidijo procese globalizacije, bega kapitala iz nacionalnih okvirov ("konec ekonomskega nacionalizma", Reich, 2001) ter financializacije (Standing, 2014), strukturne spremembe in novo, kakovostno drugačno ureditev s specifičnimi posledicami za delavce. Beck (2001) jo poimenuje "politična ekonomija negotovosti" - gospodarski sistem, ki gradi na negotovosti atomizirane delovne sile. Sennett (2008) 2 Prožnejše oblike zaposlovanja naj bi omogočale tudi ustvarjanje novih delovnih mest in s tem reševanje problema brezposelnosti. Po leta trajajoči debati o tem argumentu je OECD, kot eden njegovih glavnih zagovornikov priznala v 2006Employment Outlook-u, da nima trdnih dokazov, da bi manjša varnost zaposlitve zagotavljala tudi manjšo brezposelnost (glej Segol, B.). 3 Avtorica še posebej poudarja, da je v raziskovalnem projektu o prožnosti v Evropi posebno dimenzijo razumevanju prožnosti prispevalo vključevanje držav vzhodne Evrope (Slovenija, Češka, Madžarska, Bolgarija in Rumunija), za katere je koncept varne polne zaposlitve do nedavnega veljal za oba spola. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC opredeljuje "novi kapitalizem" kot gospodarski okvir, utemeljen na nasprotnih načelih tistim, na katerih so ljudje do pred kratkim oblikovali svoje delovne in življenjske zgodbe ter osebne identitete. Sennett opozarja, da so spremembe osnova za nove neenakosti, nove in večje negotovosti za posameznike in fragmentacijo družbe (Kanjuo Mrčela, 2008). Za prej obstoječi "socialni kapitalizem" so bile po Sennettu značilne institucije, ki so posameznicam in posameznikom zagotavljale socialno vključenost in dolgoročno varnost družbenega položaja, celo na račun učinkovitosti. Novi kapitalizem je te stare, preveč toge, počasne in prevelike organizacije spremenil. Toda spremembe "ljudi niso osvobodile" (Sennett, 2008: 13), so pa prispevale še nove slabosti. Glavne značilnosti nove institucionalne zgradbe so kratkoročna usmerjenost, tekmovalnost in socialna izolacija. Zaposlitve za določen čas v začasnih delovnih skupinah spodbujajo razmerja med ljudmi, ki ne temeljijo na zavezanosti, ampak na prilagajanju hitro spreminjajočim se razmeram. Nove organizacije povzročajo odnose neenakosti, ki postajajo "Ahilova peta sodobnega gospodarstva" (ibidem: 54).4 Neenakosti so povezane z družbeno distanco med bogatimi in revnimi.5 To spominja na Beckovo tezo o "razmestitvi družbenega" v globaliziranem gospodarstvu, v katerem prihaja do paradoksa - medtem ko tisti, ki živijo geografsko blizu -354 revni in bogati - nimajo nič skupnega (ne ustvarjajo ene družbe), tisti, ki so geografsko oddaljeni, kljub temu živijo podobno in "skupaj". Posledica tega paradoksa sta lokalna družbena dezintegracija in globalna integracija. Standing (2011) se pri analizi prekariata sklicuje na Bourdieuja, ki je opisal prekarnost kot "nov način dominacije", posledico prestrukturiranja gospodarstva, ki "sili delavce v podrejenost". Globalizacija in razdrobljenost trga delovne sile sta po njem ustvarili novo splošno in stalno stanje negotovosti delavcev. Standing (2014) opredeli prekariat kot poseben "družbeni razred v nastajanju", za katerega veljajo specifični pogoji in ki ima drugačne interese v primerjavi z drugimi delavci (s t. i. "salariatom"). Za pre-karne delavce je značilno pomanjkanje identitete in perspektive: "živijo v sedanjem trenutku, brez varne identitete ali občutka razvoja na osnovi dela in življenjskega stila" (2014: 16). Zaradi strukturnih pogojev so pahnjeni v kratkoročno usmerjenost, a brez profesionalne/poklicne identifikacije. Ne gre za homogeno skupnost - med prekarnimi delavci Standing prepozna 4 Ilustracija naraščajočih neenakosti so razlike med plačami najvišjih menedžerjev in povprečno plačo v ZDA - medtem, ko so leta1978 predsedniki uprav zaslužili 26.5 kratnik povprečne plače, so leta 2011 zaslužili 210 krat več kot je bila povprečna plača. Povprečna plača je v tridesetih letih zvišala 6 odstotkov, plače predsednikov uprav pa 725 odstotkov. Podobne čeprav ne tako izrazite razlike so prisotne v drugih državah (Mishel in Sabadish, 2012 v Standing, 2014). 5 "Večja je družbena neenakost med njima - manj povezanosti čutita obe strani" (str. 55). V tem smislu vidi Sennett razliko med odnosom paternalističnega vodje, kakršen je bil, denimo, Ford do podrejenih delavcev, in (neobstoječim) družbenim razmerjem med italijanskim dizajnerjem in tajskimi šiviljami. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC tri skupine - tiste, ki so "izpadli" iz skupnosti delavskega razreda in družin, so manj izobraženi in nezadovoljni outsiderji, ki krivijo druge prekarne delavce, da jim "odžirajo" delo in socialne pravice; tiste, ki so "drugi" - tradicionalno marginalizirani delavci - migranti, Romi, pripadniki etničnih manjšin, azilanti, hendikepirani in bivši zaporniki - nevidni, brez glasu in z najmanj moči; in tretja skupina - po Standingu naraščajoči del prekariata -izobraženi, mladi in frustrirani ljudje, ki so med izobraževanjem pričakovali obetavne karierne poti, dočakala pa jih je realnost negotovosti in brezperspektivnosti.6 Od te skupine Standing pričakuje voditeljsko, mobilizacijsko in razsvetljensko vlogo - ta skupina naj bi bila upanje in nosilka radikalne spremembe ekonomske in politične ureditve danes. Statistični podatki nam ne omogočajo, da bi natančno ocenili število ljudi, ki so prekarni delavci. Zato uporabljamo kot "proxy" spremenljivke delež/število začasno zaposlenih, zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, zaposlenih za določen čas, "samostojnih" podjetnikov, zaposlenih v klicnih centrih, stažistov, zaposlenih migrantov, (ocenjen) obseg sive ekonomije. Novejše analize za naraščajoči negotov del populacije, ki dela v nestandardnih oblikah dela, uporabljajo tudi oznake zaposleni revni, lumpenproletariat, podzaposleni, drugorazredni državljani ali nov nevaren razred kot pre-kariat označuje Standing (2011). 355 Podzaposleni, ki so vse večji del delovne populacije v novih prožnih organizacijah, so glede na delovni, ekonomski in družbeni položaj veliko bližje brezposelnim kakor zaposlenim. Podzaposleni so koncentrirani na nižjih delovnih mestih, s plačilom, s katerim ni mogoče preživeti, nimajo socialnih pravic (zdravstveno zavarovanje), pač pa podobne psihosocialne in zdravstvene težave kakor brezposelni. So del velike skupine poražencev novega kapitalizma (Sennet, 2008). Blayton in Noon (2001) razlikujeta tri oblike podzaposlenosti: časovno, finančno in izobrazbeno - podzaposleni delajo manj časa, kot bi radi, za manjše plačilo, kot bi ga potrebovali, in v službah/delih, na katerih ne uporabljajo dosežene izobrazbe. Standing (2014) ugotavlja, da so vedno obstajali delavci v negotovih oblikah dela, vendar je za prekariat danes značilno "da je negotovo in nestabilno delo norma, a ne izjema". Zagotovo so v zgodovini industrijskega kapitalizma obstajala obdobja primerljive ali še večje negotovosti delavstva, ampak je tudi res, da od industrijske revolucije do zmage neoliberalnega 6 Paradoksalno je, da so v družbah in gospodarstvih, ki naj bi razvoj gradili na znanju, izobraženi mladi v enakem ali slabšem položaju kot starejši z manj znanja in formalne izobrazbe. Standing poroča o tem, da je leta 2012 v ZDA skoraj polovica univerzitetnih diplomantov bilo zaposlenih v službah, ki niso zahtevale diplome. Istega leta je v Veliki Britaniji tretjina novih diplomantov dobila službe, za katere niso potrebovali diplome, 6 % pa je sprejelo službe, ki ne zahtevajo kvalifikacij, kot so čiščenje zaprtih prostorov in ulic, postrežba hrane v šolah in portirstvo v bolnicah. Analize kažejo, da je tudi ustvarjanje in razširjanje znanja podvrženo prekarizaciji. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC koncepta urejevanja gospodarstev (in družbe) ni bilo tako dolgega obdobja poslabševanja delovnih in življenjskih razmer tako velikih delov populacije v razvitih industrijskih državah in povečevanja neenakosti med bogatimi in revnimi, kot je to značilno za preteklih trideset let. Avtorji in avtorice razvrščajo posamezne oblike prožnosti na osnovi različnih dimenzij: delovnih razmer, pravnega oziroma pogodbenega statusa zaposlitve (ki se razlikuje po stopnji nadzora,7 stopnji integracije in stopnji odvisnosti8),9 ki je bolj ali manj določena z zakonsko (de)regulacijo10 časa in prostora (Ignjatovic, 2002; Wallace, 2002), prijaznosti ali neprijaznosti take oblike zaposlitve do posameznika, posameznice in/ali njegove/njene družine. V tabeli 2.1 so razvrščene oblike prožnega/prekarnega dela/zaposlovanja glede temeljnih dimenzij, po katerih poteka povečevanje prožno-sti/prekarnosti. Gre za idealnotipsko predstavitev, medtem ko je v praksi razvrstitev oblik zaposlovanja in dela veliko težja, saj se pojavlja nešteto variacij in prekrivanj oblik prožnega zaposlovanja/dela,11 v katerih se prepletajo različne dimenzije. Kriteriji, ki smo jih uporabili za določanje položaja posamezne oblike prožnega zaposlovanja/dela - čas, delovne razmere/možnosti zaposlovanja in prostor - so osnovne dimenzije zaposlitve/dela posameznika/-ice. Ker se 356 vsi trije kriteriji pojavljajo hkrati, je osnovni kriterij razvrstitve posameznih oblik zaposlitve/dela prevlada enega od treh kriterijev. 7 "... stopnja, do katere je vsakodnevni nadzor možen in potreben" (Leighton in Syrett, 1989:15). 8 "... stopnja, do katere so delavci vpeti v finančno in organizacijsko kulturo" (Leighton in Syrett, 1989: 15) podjetja. 9 Ti trije kriteriji delijo delavce na neposredno zaposlene v organizaciji (podjetju), samozaposlene in zunanje delavce (zaposlene v drugem podjetju ali agenciji ter na trgu delovne sile proste delavce). 10 Trenutni trendi upada vpliva sindikatov, reorganizacije delovnega procesa in organizacijske strukture v podjetjih ter deregulacije osnovnih predpostavk delovanja trga delovne sile so v prvi plan postavili neposredno pogajanje med posameznikom/iskalcem zaposlitve in delodajalcem, kot rezultat tega pogajanja nastajajo številne nove oblike pogodb, ki obsegajo naštete elemente zaposlovanja. Od neposrednega pogajanja (od pogajalske moči in interesov ene in druge strani ter zunanjih dejavnikov, kot so delavska zakonodaja, položaj podjetja na svetovnem trgu ter stanje gospodarstva na lokalni ravni, v regiji, državi in v svetu, kulturne značilnosti ipd.) pa je odvisno, kakšno obliko zaposlitve oziroma pogodbe si bo posameznik (ob predpostavki določene strokovne sposobnosti, izkušenj in primernosti/usposobljenosti za določeno delovno mesto) priboril. 11 Pri razvrstitvi posameznih oblik prožnega zaposlovanja prihaja do velike zmede tudi zaradi vrste različnih nazivov in poimenovanj, ki se med seboj lahko prekrivajo, ni pa nujno, da pomenijo isto stvar. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Tabela 2.1 VRSTE PROŽNIH/PREKARNIH OBLIK DEL IN ZAPOSLOVANJA Čas Delovne razmere / možnosti zaposlovanja Prostor • delo za določen čas • delo s skrajšanim delovnim časom - trajno - začasno - fiksno - variabilno • gibljivi delovni čas (flexitimea) • zgoščeni delovni teden • letno določene ure • fazna, delna upokojitev • sezonski delavci • priložnostni delavci • delavci na klic (zero-hours contracts)b • začasna prekinitev kariere (sabaticals) • podaljševanje delovnega časa/ nadurno delo • izmensko delo • delitev dela/ delovnega mesta • kombiniranje nalog večjega števila delovnih mest • rotacija delovnih mest •pogodbe za opravljeno delo • neodvisni delavci v svobodnih poklicih (freelancers) • neodvisni izvajalci/samostojni podjetniki (independent contractors/ portfolio work) • svetovalci • delavci najeti prek zaposlovalnih agencij •sposojeni delavci, delavci drugih podjetij, v katera posamezna podjetja 'izvažajo' posamezne sklope opravil • pomožni, nadomestni delavci • delavci, ki jih subvencionira država • delavci najeti od skupine delodajalcev • stažistic • množično delo "crowd-labour"d •sodelovalno zaposlovanje (collaborative employment)e f • delo na osnovi vavčerjev/vrednotnic1 • prožnost delovnega prostora (flexiplace) • delo na domu • teledelo • delavci na daljavo • sodelo ("coworking")g 357 a Tuji, predvsem angleški pojmi/izrazi so uporabljeni v tem besedilu zato, ker gre za pojme, ki smo jih prevzeli iz tuje literature in so prisotni tako v praksi kot v strokovnih analizah (in celo zaenkrat prepoznani in uveljavljeni bolj kot slovenski prevodi), ocenili smo, da bi uporaba samo slovenskega prevoda zmanjšala razumljivost besedila. b Eurofound (2010) umešča delo na klic skupaj s pogodbami za manj kot 6 mesecev, skrajšanim delovnim časom krajšim kot 10 ur na teden, ter pogodbami brez določenih ur v "zelo atipična pogodbene ureditve". Medtem ko je do nedavnega to bila marginalna oblika zaposlovanja, jo je leta 20l3 uporabljala več kot polovica univerz v Veliki Britaniji in je tako bilo zaposlenih 100.000 delavcev v bolnicah National Health Services in večina skrbstvenih delavk in delavcev (uradna številka je 300.000) ter devet desetin zaposlenih v Mc Donaldovih restavracijah v Veliki Britaniji; Standing, 2014). c Standing (2014) poroča o globalnem fenomenu stažistov - izobražene armade mladih delavcev, ki so, da bi dobili izkušnje in v upanju, da gre za dokazovanje delodajalcu, ki bo po stažiranju ponudil službo, pripravljeni delati brez omejitev, varnosti in plačila (obstajajo celo plačana stažiranja). d V do nedavnega nepredstavljivi obliki dela, danes delajo milijoni ljudi po celem svetu (od leta 2009 je ocenjenih 1.3 milijonov naraslo na 6 milijonov v letu 2011 (Standing, 2014). S konkurenčno ceno in roki izvedbe tekmujejo za delo, ki je ponujeno na internetnih platformah (Amazon's, Mechanical Turk, CrowdFlower, CloudCrowd, oDesk, eLance). Gre za večinoma visoko izobražene delavce, ki so brez pravic ali zaščite, opravljajo pa slabo plačano delo na domu in nimajo garancije, da bo opravljeno delo sprejeto in plačano. Tudi podjetja, kot je npr. IBM, za del svojega dela najemajo delavce na ta način. e Sodelovanje samozaposlenih, mikro podjetnikov s ciljem preseči omejitve zaradi majhnosti in profesionalno izolacijo (Eurofound, 2015). f Delavec je plačan na osnovi vavčerjev, katere delodajalec kupi pri avtorizirani ustanovi. Vavčer vljučuje tudi prispevke za socialno varnost (Eurofound, 2015); primer so slovenske vrednotnice za plačevanje npr. pomoči pri gospodinjskem delu. g V svetu in Sloveniji je vse več prostorov, ki jih skupaj najamejo (večinoma mladi) strokovnjaki v "novih", ustvarjalnih poklicih in področjih dela, in tam "delajo sami skupaj" ("working alone together"; Kanjuo Mrčela, 2013). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Prihodnost dela: varna prožnost ali manifest prekariata? Delo v sodobnih družbah ima zelo pomembno mesto v življenjih ljudi in tudi strateških dokumentih držav. S časom se pomen dela za posameznika sicer spreminja - med drugim tudi zaradi dekomodifikacije (Esping Andersen, 1990), ki jo povzroča delovanje države blaginje. V zadnjem času je opaziti trend ponovne komodifikacije - povezovanja odvisnosti posameznikovega položaja v družbi in stopnje njegove socialne varnosti z njegovim položajem na trgu delovne sile. Koncept varne prožnosti išče alternativo varnosti, ki jo je ponujal evropski model korporativizma (polna zaposlenost in na njej utemeljena socialna varnost), ki bi ustrezala potrebam in zahtevam današnjega časa. Analize prožnosti so pred desetletjem poudarjale potrebo po spodbujanju takšnih oblik prožnosti, ki bi omogočale hkratno učinkovitost podjetij in gospodarstev ter kakovost življenja in dela posameznikov in posameznic, kasnejše analize prekarnosti pa opozarjajo na številne negativne ekonomske in tudi politične posledice zdrsa vse večjega dela delovnega prebivalstva v prekarno delo (ali grožnjo pred njim) in predlagajo celovitejše oz. radikalnejše rešitve, ki bi urejale težave naraščajočega dela sodobnega delavstva. Standing (2014) meni, da je del prekariata nosilec radikalnih sprememb, 358 ki zahtevajo novo in drugačno ureditev delovnih in zaposlovalnih razmer, ne pa vračanje na staro ("standardno") ureditev. Meni, da je to ključna razlika med proletariatom in prekariatom - medtem ko prvi želi več spodobnih služb, drugi želi zbežati iz sveta služb - od instrumentaliziranega dela in togih oblik zaposlovanja. Preseganje klasičnih oblik zaposlovanja in iskanje drugačnih zagotovil socialne varnosti in družbene vključenosti nista novi temi v sociološki literaturi. Številne analize (Aronowitz in DiFazio, 1994; Glucksmann, 1995; Rifkin, 1995; Pahl, 1997; Beck, 2000) so predvidevale potrebo po redistribuciji in revalorizaciji dela - plačanega/formalnega in neplačanega/neformalnega ter reformi države blaginje. S pomočjo novih tehnologij in spremenjenih družbenih vrednot bi lahko presegli dogmo o (plačanem) delu kot edinem viru identitete, statusa, socialne varnosti. Osvoboditev od rutinskega, prisilnega dela v hierarhičnih organizacijah odpira možnosti dejanskega državljanstva in civilne aktivnosti (Aronowitz in Difazio (1994). Uravnovešenost različnih načinov dela in življenjskih sfer zahteva po Becku (2000) možnost kombinacije plačanega dela (s krajšim delovnim časom), civilnega dela (ki so mu ekvivalentne in enako cenjene obveznosti starševstva) in redistribu-cije družinskih obveznosti med moškimi in ženskami. Čeprav omenjeni koncepti razvoja zvenijo utopistično, se jim nekateri že obstoječi primeri dobrih praks v posameznih evropskih državah približujejo. Uspešne izkušnje (npr. na Danskem in Nizozemskem) presegajo neoliberali-stične recepte reševanja ekonomskih problemov. Tako zmanjšujejo že dolgo TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC časa obstoječ strah "evroskleroze" z opozarjanjem, da obstajajo različne poti doseganja večje prožnosti in da je za uspešno zadovoljevanje potreb delodajalcev in posameznikov nujno razumeti družbeno-ekonomski kontekst. V literaturi je pogosto omenjen danski primer uspešnega usklajevanja prožnosti in potreb po kakovostnem in uravnovešenem življenju. "Danski zlati trikotnik" trga delovne sile (Kongsh0j in Madsen, 2002), ki je predstavljen z grafom 3.1, sestavljajo trije povezani deli: prožno zaposlovanje (ki omogoča delodajalcem hitro prilagajanje potrebam trga in s tem konkurenčnost), sistem visoke socialne varnosti (ki preprečuje, da bi visoka mobilnost zaposlenih pri njih povzročala občutek negotovosti ali margi-nalizacijo) in aktivna politika zaposlovanja (usposabljanje in izobraževanje kot temelja zaposljivosti). Sistem želi zagotoviti kroženje pozitivnih vplivov visoke mobilnosti na trgu delovne sile, socialne varnosti in pravice/dolžnosti izobraževanja (model "learnfare"). Zanimiva značilnost tega modela je, da delno razširja definicijo dela, saj upošteva odsotnost zaradi skrbi za otroke kot enega od legitimnih razlogov začasne odsotnosti z delovnega mesta (poleg izobraževanja in pridobivanja delovnih izkušenj). Graf 31: ZLATI TRIKOTNIK DANSKEGA TRGA DELOVNE SILE 359 Vir: Kongsh0j in Madsen, 2002 v Kanjuo Mrčela in Ignjatovic, 2004 Retorika ravnovesja med prožnostjo zaposlovanja in socialno varnostjo zaposlenih je tudi vključena v dokumente in politike EU (npr. luksembur-ške smernice leta 1998, Sporočilo Evropske komisije o oceni petih let izvajanja evropske strategije zaposlovanja, 2002,12 evropska strategije zaposlovanja "Strategija polne zaposlitve in boljših delovnih mest za vse", 2003).13 12 Skupno poročilo Sveta Evrope in Evropske komisije o zaposlovanju (2002) opredeljuje uravnove-šenost med prožnostjo in varnostjo kot enega od kazalnikov kakovosti dela (kot % zaposlenih, ki delajo krajši delovni čas in za določen čas). 13 Tudi koncept 'spodobnega dela'Mednarodne organizacije dela govori o uravnovešanju zadovoljevanja potreb in ciljev delavcev in delodajalcev ter zagotovitvi socialne vključenosti (Servais, 2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Varnost, osredotočena na stabilnost delovnega razmerja, in razpoložljivost varnostnih mrež v primeru izgube službe se nadomešča z bolj dinamičnim pristopom varnosti kot nediskriminacijo med oblikami delovnih pogodb in razmerij ter doseganjem in ohranjevanjem zaposljivosti, kar omogoča prilagajanje spremembam in mobilnost na delovnem mestu in med delovnimi mesti. V tej luči sta dostopnost izobraževanja in razvoja kariere ključna vidika varnosti pri delu. Tudi novejša literatura poudarja prav razlikovanje med varnostjo zaposlenosti in zaposljivosti kot ključno za definiranje varne prožnosti (Muffels in Wilthagen, 2013). Zagovorniki varne prožnosti (npr. Muffels in Wilthagen, 2013) in nove postprekarne ureditve (npr. Standing, 2014) se torej strinjajo, da je nemogoča in nezaželena vrnitev v preteklost standardnega dela in socialne varnosti, utemeljene na fiksnem delovnem mestu v enem podjetju/organizaciji s fiksnim delovnim časom. Medtem ko prvi zagovarjajo varnost, utemeljeno na zaposljivosti (employability) namesto zaposlenosti (employment), zagovorniki postprekarne ureditve iščejo varnost zunaj delovnega mesta (v univerzalnem temeljnem dohodku in kozmopolitskih vrednotah). Mnogi kritični analitiki prožnosti in prekarnosti v ekonomski sferi, ki je v interesu (globaliziranega) kapitala in na račun (vedno večjega dela) delavstva, 360 povezujejo (zaželeno) prihodnost ekonomske ureditve z razvojem politične ureditve oz. prihodnostjo politične ureditve. Sennett (2006) analizira, kako (lahko) kultura novega kapitalizma - kultura hitrosti in površnosti, ki uporablja retoriko svobode, prožnosti in osebnega potenciala - vpliva na politično sfero. Ugotavlja, da je kultura sprememb in odsotnosti obžalovanja za tem, kar smo imeli nekoč, lahko podlaga močne progresivne drže. Zapuščanje starih principov birokratske organizacije - preskakovanje hierarhičnih ravni, nagrajevanje potenciala, ne pa dosežka in kultura, ki temelji na "instantnih" zadovoljstvih in neomejenih ciljih, ustvarjajo okolje, v katerem je mogoče začutiti svobodo in demokratični potencial. Strast, povezana s preseganjem tega, kar ljudje "vedo, uporabljajo ali potrebujejo", je lahko temelj progresivne politike: sanje M. L. Kinga so presegle obstoječe rutine, njegova privlačnost je temeljila na obljubi osebnega potenciala. V tem smislu lahko razumemo porabniško strast kot "drugo ime za svobodo". Ta Sennettov najboljši scenarij je blizu temu, kar Beck ponuja kot optimalen scenarij razvoja "postnacionalne politične civilne družbe", utemeljene na civilnem delu in kozmopolitskih vrednotah ali konceptu "multiaktivne družbe" Andreja Gorza, zasnovani na kulturi socialne vključenosti, samoorganizirane skupnosti in kohezivnosti.14 Toda Sennett ugotavlja, da nove institucije ne bodo spodbudile progresivne politike, ker "je kultura novega kapitalizma prilagojena posebnim 14 Po mnogih lastnostih so scenariji sodobnih avtorjev podobni logiki ureditve Utopije Thomasa Moora iz 16 stoletja, kar govori o univerzalnosti in relativni nespremenljivosti iskanja dobre družbe. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC dogodkom, enkratnim transakcijam [...]; za progresivno politiko pa so potrebni dolgoročni odnosi in akumulirane izkušnje" (2008: 178), medtem ko so "porabniki-gledalci-državljani" ujeti v politični marketinški teater in (paradoksalno!) namesto v progresivni politiki (v kateri državljani verjamejo v skupen projekt) "aktivno sodelujejo v lastni pasivizaciji": državljani "izbirajo" politične opcije na osnovi nepomembnih detajlov (npr. marketinga osebnostnih lastnosti političnih voditeljev) namesto na osnovi dejanskih vsebinskih vprašanj, ker se od državljanov ne pričakuje, da se bodo ukvarjali s komplicirano realnostjo življenj, ampak da bodo le površno prevzemali recepte iz poslovnega sveta (npr. zmanjševanje stroškov javnih storitev, ne glede na to, kakšne posledice bo to imelo za uporabnike). Dejanska demokracija bi zahtevala pripravljenost državljanov, da se poglobijo in razumejo politične probleme, uporabnikom prijazna politika pa se opira na kulturo površnosti, ki jo razvijajo prožne organizacije, v katerih je poglabljanje znamenje preozke usmerjenosti (Kanjuo Mrčela, 2008). Novejši Standingov politični manifest (2014) prav tako gradi na načelih celovite nove ureditve ekonomskega, političnega in družbenega. Manifest prekariata v 29 členih določa "novo progresivno vizijo Dobre Družbe" (glej Prilogo 1). Standing povzema že večkrat predstavljene kritike neoliberalnega modela tekmovalnega tržnega gospodarstva in utilitaristične politike (angle- 361 ške) socialdemokracije, ki je zapustila zamisel o boljši družbi, utemeljeni na "doseganju sreče za večino", vrednotah solidarnosti, empatije, socialne pravičnosti, in tako ustvarila "vakuum na levici, verjetno prvič v zgodovini".15 Standing se v Manifestu zavzema za prerazdelitev petih ključnih redkih virov - varnosti (ki manjka prekariatu - socialne, ekonomske, kulturne, politične), časa, kakovostnega prostora, izobraževanja in finančnega kapitala. Prožnost v Sloveniji - primerjava z Evropo Globalnim trendom povečanja prožnosti se ni mogel izogniti niti slovenski trg delovne sile, ki se je v zadnjem desetletju in pol spremenil iz relativno togega v bolj prožen trg delovne sile. Čeprav po svojih značilnostih v mnogo čem še ne dosega najbolj prožnih trgov delovne sile v EU, pa so deleži nekaterih oblik prožnega zaposlovanja (delo za določen čas) že presegli povprečje EU, deleži nekaterih skupin (mladi zaposleni za določen čas 15 Opisana nemoč levice, da zaradi spremenjenih prioritet volilnega telesa, tudi ko pridobi izvršno oblast, spremeni utilitaristično politiko je (bila) značilna tudi za druge države in je tlakovala pot razkrajanju moči tradicionalnih socialdemokratskih strank in razvoju novih akterjev na levici - gibanj, strank, posameznikov in posameznic, ki so ponujali alternativo strankarski, profesionalni politiki. Nezadovoljni državljani so strankarsko politiko vse bolj nediferencirano zavračali - ali z apatijo in politično abstinenco ali podpirajoč nove politične opcije ne glede na njihovo realno možnost, da prinesejo spremembo (glede na institucionalno moč, politične izkušnje, koherentnost oz. obstoj političnega programa). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC med vsemi zaposlenimi mladimi) pa so med najvišjimi v EU. V tem poglavju bomo predstavili trende povečanja prožnosti in trenutno stanje v Sloveniji. Primerjava (Graf 4.1)16 treh najpogostejših oblik prožnega zaposlovanja v razvitih državah EU in Sloveniji - skrajšani delovni čas, delo za določen čas in samozaposlenost - pokaže, da slovenski trg delovne sile le po deležu zaposlenih za določen čas (8. mesto) že presega evropsko povprečje. Po drugih dveh deležih pa je v drugi polovici držav EU - v obeh primerih (po deležu samoza-poslenih in deležu zaposlenih s skrajšanim delovnim časom) je na 18. mestu. Tudi po skupnem deležu vseh treh oblik prožnega zaposlovanja je Slovenija v drugi polovici držav EU (spet 18. mesto). Ta zelo 'mehanski' pogled na deleže zaposlenih v obravnavanih prožnih oblikah zaposlovanja ne govori nič o vsebini (delovnih razmerah, plačilu, intenziteti dela ...) in kakovosti teh oblik v posameznih državah, vendar nam daje osnovno informacijo o razširjenosti posameznih oblik prožnosti v državah EU in jih postavlja v določen kontekst. Prav tako nam govori o tem, da imajo posamezne oblike prožnega zaposlovanja različno 'moč' v posameznih državah, ki je posledica njihove različne 'usmerjenosti' pri uporabi posameznih oblik. Tako lahko ugotovimo, da sta pomen in razvitost posameznih oblik prožnega zaposlovanja zelo različna v razvitih družbah EU in temeljita na stopnji gospodarskega in tehničnega 362 razvoja, pa tudi na zgodovinskem razvoju ter političnih in kulturnih dejavni- kih, ki usmerjajo gospodarski razvoj teh držav in delovanje trgov delovne sile. Graf 4.1: DELEŽI ZAPOSLENIH V NEKATERIH PROŽNIH OBLIKAH ZAPOSLOVANJA V DRŽAVAH EU 2014 (2. četrtletje) Vir: Eurostat, 2015 16 Države so razvrščene po velikosti deleža zaposlenih s skrajšanim delovnim časom. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Iz grafa 4.1 lahko razberemo še nekaj zanimivih dejstev. Osnovna ugotovitev pa je, da je v letu 2014 v povprečju na ravni EU že skoraj 50 % vseh zaposlenih bilo zaposleno v predstavljenih prožnih oblikah zaposlovanja.17 Med državami z več kot 50-odstotnim deležem zaposlenih v prožnih oblikah zaposlovanja so Nizozemska, Nemčija, Švedska, Italija, Španija, Portugalska, Grčija in Poljska. Nizozemska izstopa predvsem z visokim deležem zaposlenih s skrajšanim delovnim časom (ki je večji kot seštevek deležev vseh treh prožnih oblik zaposlovanja v večini držav), čeprav je tudi delež zaposlenih za določen čas med najvišjimi v EU. Po drugi strani pa prisotnost mediteranskih držav (Španija, Italija, Portugalska in Grčija), katerih ekonomije so se znašle po začetku ekonomske krize leta 2008 v posebej slabem položaju, med državami z več kot 50-odstotnim deležem prožnih oblik zaposlovanja pa do določene mere relativizira pomen vsesplošnega povečanja prožnosti za razvoj sodobnih gospodarstev. Namesto tega je pri bolj razvitih državah EU opaziti predvsem spodbujanje zaposlovanja s krajšim delovnim časom od polnega (40 ur na teden), ki pa je v relativno močni pozitivni korela-ciji z bruto domačim proizvodom na prebivalca v teh državah (Ignjatovic, 2012). Z drugimi besedami, v bolj razvitih državah EU je uvajanje skrajšanega delovnega časa preferirana oblika prožnega zaposlovanja, ki naj bi si jo tudi prebivalci teh držav lahko privoščili zaradi visokega BDP na prebi- 363 valca (pod pogojem, da je ta v praksi relativno enakomerno razporejen med vsemi prebivalci). Natančnejša analiza kazalnikov povečanja prožnosti (Ignjatovic, 2002, 2012) pokaže obstoj določenih skupin držav, ki uporabljajo podobne oblike in načine fleksibilizacije. Wallaceova (2002) pa na osnovi primerjave poteka povečanja prožnosti v različnih evropskih državah ugotavlja, da obstaja velika razlika med politično obremenjenim diskurzom prožnosti in načini povečanja prožnosti, ki potekajo v praksi. Vrste prožnosti Pregled predstavljenih podatkov nas lahko privede do sklepa, da je slovenski trg delovne sile v primerjavi z drugimi trgi držav EU še relativno tog in neprožen. Vendar nam graf 4.2, ki kaže gibanje deležev zaposlenih v določenih oblikah fleksibilnega zaposlovanja v Sloveniji v obdobju 19912013, pokaže, da so se v tem obdobju vendarle zgodili določeni pomembni premiki na slovenskem trgu delovne sile. 17 Čeprav gre pri tem prikazu za določeno precenjenost skupnega deleža fleksibilno zaposlenih, saj je v praksi možno prekrivanje različnih oblik fleksibilnega zaposlovanja (npr. oseba zaposlena za določen čas lahko hkrati dela s skrajšanim delovnim časom). TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC Graf 4.2: GIBANJE DELEŽEV ZAPOSLENIH V POSAMEZNIH OBLIKAH PROŽNEGA ZAPOSLOVANJA V SLOVENIJI V OBDOBJU 1991-2014 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 Samozaposleni m Določen čas • Skrajšani del. čas V Druge oblike dela Vir: Statistični urad RS, ADS 1991-2014 364 a) Zaposlovanje za določen čas. Rast deleža zaposlitev za določen čas je bila posebej hitra v devetdesetih letih 20. stoletja, ko se je ta v razmeroma kratkem obdobju več kot podvojil. Kasneje se je trend rasti nekoliko umiril (10,5 % v letu 2001 in 11,7 % v letu 2014), vendar se je rast nadaljevala, predvsem na račun nastanka novih delovnih mest, med katerimi prevladujejo prav delovna mesta, kjer je možna zaposlitev za določen čas. Tako se je delež prostih delovnih mest, ki zahtevajo tako zaposlitev povečal s približno dveh tretjin vseh novih prostih delovnih mest na začetku novega stoletja na več kot 80 % v letih 2011 in 2012 (Vlada RS, 2012). Najnovejše spremembe delov-nopravne zakonodaje (Zakon o delovnih razmerjih) leta 2013 so nekoliko omejile zaposlovanje za določen čas, kar se kaže tudi v manjšem znižanju deleža tako zaposlenih v novih zaposlitvah (v februarju 2014 je ta delež bil 71,1 %) in v nekoliko nižjem deležu tako zaposlenih sploh. Primerjava med letoma 2004 in 2014 pokaže, da se je delež zaposlenih za določen čas znižal za 1,4 odstotne točke. Spolna struktura tako zaposlenih je dokaj izenačena: med delovno aktivnimi moškimi je v drugem četrtletju 2014 bilo zaposlenih 11,9 % za določen čas, med delovno aktivnimi ženskami pa 11,7 %. Po drugi strani pa še vedno dokaj visok delež novih zaposlitev za določen čas kaže na določeno povečanje prožnosti trga delovne sile predvsem z vidika povpraševanja (delodajalcev). Na to povpraševanje pa odgovarja predvsem mlajša delovna sila (stari med 15 in 24 leti), ki nima veliko delovnih izkušenj, kot tudi ne osebnih izkušenj z zaposlitvijo za nedoločen čas s TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC polnim delovnim časom. Zato je prožnejša glede sprejemanja zaposlitve za določen čas, predvsem pa zato, ker nima veliko alternativ. To pomanjkanje alternativ pri izbiri vrste delovnega razmerja vpliva na 'zgostitev' mladih v določenih prožnih oblikah zaposlovanja, predvsem v zaposlitvah za določen čas, in kot bomo videli na naslednjih straneh, zaposlitvah s skrajšanim delovnim časom. Pri obeh oblikah je delež tako zaposlenih mladih med vsemi delovno aktivnimi mladimi med najvišjimi v EU. Še posebej je to res v primeru zaposlitev za določen čas (graf 4.3), kjer je slovenska mladina nekaj let imela najvišji delež, v letu 2014 pa jo je za malenkost prehitela poljska mladina. Graf 4.3: DELEŽ ZAPOSLENIH ZA DOLOČEN ČAS MED DA MLADIMI (15-24) ADS 2014/2 365 Vir: Eurostat, 2015 b) Delo s skrajšanim delovnim časom. Če je delež zaposlitev za določen čas hitro rasel predvsem v devetdesetih letih 20. stoletja, je hitrejša rast deleža dela s skrajšanim delovnim časom v Sloveniji opazna predvsem od začetka 21. stoletja naprej. Tako je v letu 2014 delež delovno aktivnih, ki delajo s krajšim delovnim časom, dosegel 12,8 % (SURS, 2015). Primerjava med letoma 2004 in 2014 pokaže, da se je delež zaposlenih s skrajšanim delovnim časom povečal za 2,6 odstotne točke. Na to povečanje so, posebej po letu 2008, vplivali tudi nekateri sprejeti zakoni, s katerimi so do določene mere začasno omejili učinke gospodarske krize. Ne glede na te zakone in določene ukrepe aktivne politike zaposlovanja pa je treba ugotoviti, da regulacijsko, torej ofenzivno spodbujanje te oblike zaposlitve ni bilo posebno dorečeno ali celo zaželeno. V celoti gledano, v Sloveniji ni šlo za pro-aktivno strategijo povečanja prožnosti trga delovne sile, ampak bolj za običajno, defenzivno strategijo sprotnega prilagajanja trga dela na izzive iz okolja. TEORIJA IN PRAKSA let. 52, 3/2015 Aleksandra KANJUO MRČELA, Miroljub IGNJATOVIC 366 Delo s skrajšanim delovnim časom se počasi feminizira - leta 2001 je med zaposlenimi v tej obliki zaposlitve bilo 44,4 % moških in 55,6 % žensk, leta 2014 pa je bilo 40,3 % moških in 59,7 % žensk. Primerjava za leto 2014 (2 četrtletje) z državami EU pa pokaže, da je delež moških, ki delajo s skrajšanim delovnim časom, (med vsemi zaposlenimi) v Sloveniji (7,6 %) nekoliko manjši, kot je povprečje v EU-28 (8,9 %), medtem ko je delež žensk, ki delajo s skrajšanim delovnim časom bistveno manjši v Sloveniji (14,8 %) kot je povprečje EU-28 (32,4 %) (EUROSTAT, 2015). Pri tem je treba ugotoviti, da v Sloveniji tako pri delodajalcih kot delojemalcih še vedno prevladujejo kulturni vzorci, ki so veljali za čas, ko je bila prevladujoča zaposlitev z nedoločenim delovnim časom s polnim delovnim časom. To velja tudi za ženske, ki v drugih evropskih državah predstavljajo večino zaposlenih s skrajšanim delovnim časom. Tako ne prihaja niti do ekonomskega 'pusha' niti do socialnega 'pulla' (ob dejstvu, da plače zaposlenih s skrajšanim delovnim časom po navadi, vsaj v državah z nizkim bruto domačim proizvodom na prebivalca, ne zadostujejo za zagotavljanje spodobnega življenjskega standarda), ki bi zahtevala močnejše uvajanje in uporabo te oblike zaposlovanja. Hkrati pa tudi socialna politika oziroma socialna država s svojo strukturiranostjo in svojimi socialnimi ukrepi oziroma storitvami ne spodbuja te oblike zaposlovanja. Po drugi strani pa je, kot je bilo že nakazano, delo s skrajšanim delovnim časom prožna oblika zaposlovanja, v kateri se povečuje delež mladih. Tako se tudi po tem kazalniku (graf 4.4) Slovenija uvršča med države EU z relativno visokim deležem mladih (46,6 %), zaposlenih s skrajšanim delovnim časom, med vsemi delovno aktivnimi mladimi. Graf 4.4: DELEŽ MLADIH, ZAPOSLENIH ZA SKRAJŠANI DELOVNI ČAS MED DA MLADIMI (15-24) ADS 2014/2 68,6 II 46.6 47.4^ 41.6 4 37.4 38.1 y ........ 15 S-17'-5 2 1021.9 ......□.. 22.8 22.9 " ° " ° ■ h H H H H H H 1 1 10.2 10.3 H O 11-5 12'5 B 6.1.7.1 w a 1 J . i ■ ■II HI 111 U Vir: Eurostat, 2015 M3> y e> .,■;