Listek. Maron, mladi spoznovalec z Libanona. (Poyest. — Prevel A. J.) (Dalje.) Ko stopijo naSi štirje beguni na ulico, je bilo vse tiho in rnirno; le od daleč se je videl plamen gorečih hiš. Ali stopa pred svojimi varovanci in jih pelje proti vzhodnim vratom sidonskega mesta. Naenkrat zadene z nogo ob nekaj na cesti. Skloni se in pod seboj vidi truplo umorjenega kristjana. Ali opomni na to svoje varovance, da bi se ne spodtaknili, in hoče bežati naprej. A Maron je že klečal pri mrliču in mu poljuboval mrzlo roko. Tudi udova je postala. Hotela je vedeti, če je še pred njo ležeči raož pri življenju. Maron ji to zanika, ker vidi, da mu je odsekana glava. Ali prosi zdaj svoje varovance, naj se več ne zadržujejo pri mrličih, ker bi jih to lahko izdalo. Maron pa odločno odgovori: «Ljubi prijatelj, hvaležen sem ti, da hopeš rešiti mojo mater in sestro. Pa če bi čašel kakega ranjenega kristjana, ki je še nri življenju, bi ga ne mogel pustiti brez pomoči. Vas bi pustil, da bežite, jaz pa bi svojega brata ponesel v našo hišo. Tam bi skrbel zanj, dokler Bog ne odloči moje in njegove usode.> «Maron ima prav,» reče Judita. «Tudi midve bi Marona ne zapustili, temveč se vrnili ž njim. Kajti kar storimo svojemu bratu, to storimo Bogu samemu.» Ali občuduje krščansko ljubezen do bližnjega, vendar prav srčno želi, da bi nobenega kristjana več ne srečali. Dospeli so zdaj po ozki ulici do glavne ceste, ki pelje do mestnih vrat. Predno na to cesto stopijo, pogleda Ali, če ni kje kak Turek ali Arabec. Pa vse je bilo tiho. Zato reče Maronu: «Potegni svojmeč in idi s svojo sestro, jaz pa bodem peljal tvojo mater. Ce pa srečamo kakega sovražnika, tedaj bodeva vihtela svoje nože in glasno klicala: Bog je Bog in Mohamed je njegov prerok! To bode varalo sovražnike in nas rešilo.» «Tega ne morem klicati,* pravi Maron, «tudi navidezno ne, ker bi zatajil svojo vero. Meč bodem že vihtel in nekaj klical, da varam sovražnike.» Ali sicer s tem ni bil zadovoljen, a vendar je molčal in naglo korakal z udovo po cesti. Videli so pred seboj že mestna vrata in nikogar ni bilo ob cesti. Aliju je odleglo, ker je^ mislil, da so že rešeni. Pa ko še napiavijo nekaj korakov, se nenadoraa prikaže pri vratih sedem raoških postav. Ali se strese na vsem životu in obstoji. Maron pa mu pošepeta: «Naprej, zdaj se ne smemo več vrniti, ker so nas videli in bi nas gotovo preganjali. Srčnost, Ali! Kliči kar hočeš in hodi za menoj!» S tem stopa Maron s svojo sestro srčno proti vratom, vihti svoj meč in kliče na ves glas: «Zmaga! Zmaga! Bogat plen! Bogat plen! Veselje! Veselje!» Ali se osrči in začne na vso moč kričati: «Bog je Bog, in Mohamed je njegov prerok!> Tako pridejo do vrat in spoznajo, da so pri vratih turSki redarji stražili izhod. Redarji se čudijo, ko vidijo Marona in Alija z dvema ženskarna se bližati vratom. Zato jih zadržijo in vprašajo Alija: «Kdo ste? Od kod pridete?» Ali ne v6 odgovora. Maron pa začne zopet kričati in vihteti svoj nož: «Zmaga! Zmaga! Mi smo otroci svetnikov in častilci pravega preroka božjega. Glejte, kako bogat plen srao naredili!* Pri teh besedah vrže nekaj srebrnikov raed redarje, ki jih hlastno poberejo. «Kaj čakamo tukaj zastonj na kristjane!» reče zdaj eden izmed redarjev. «Seveda,» odgovori Maron porogljivo. <Tukaj lehko dolgo čakate na kristjane, ker so skoraj vsi pobegnili v hišo francoskegV konzula. V zapuščenih krščanskih hišah je še mnogo plena.» «Pojdimo tudi mi, da dobimo nekaj za nas,> pravijo redarji in odidejo. Le dva Se ostaneta pri vratih. Eden izmed teh nezaupno pogleduje Marona in reče svojemu tovarišu: «Če se ne motim, sem tega fanta danes zjutraj videl pri severnih vratih pri morjenju kristjanov. Hotel je braniti te pse. Jaz grem stavit, da je kristjan.* Nato prirae redar Marona za roko rekoč: «Čuj, govori enkrat za menoj besede: Bog je velik in Mohamed je njegov prerok.» Maron obledi, ker se boji za mater in sestro, in molči. Redar še enkrat ponovi svojo zahlevo. Ali uvidi, da je zdaj vse izgubljeno, ako se ne iznebi teh dveh redarjev. Zato naglo priskoči k Maronu za redarja. Med tem odgovori Maron odločno: «Jaz ne verujem na vašega preroka, jaz sem kristjan.> V tem trenotku ga že zadene redarjev meč na glavo, da krvav pade na tla. Ali pa da na to redarju krepek udarec ob sence, da se nezaveden zvrne na zemljo. Njegovemu tovariSu pa vrže pest peska in prahu v oči in ga potem podere na tla. Potem prime Marona za roko in ga vleče iz mesta, udova in Judita pa sledita. Naglost je bila potrebna, in to so uvideli tudi beguni; kajti redarja sta se že zopet vzdigala, da bi šla za njimi. K sreči pa je Aliju pri boju odpadla culica z denarjem in dragocenostimi. To opazita redarja in planeta nanjo, ter se rujeta za plen. Med tem so se naši beguni že precej oddaljili. Ali jih v temni noči vodi na turško pokopališče, ki je bilo blizo. Tam se tiho splazijo nekoliko od pota. Že zaslišijo redarja pred pokopališčem. Takoj zapove Maron tiho: >Obstojte! Pokleknite! Bodite mirnr, potem nas ne bodo naSli.» Vsi ubogajo in preganjalci res niso mogli v temni noči razločevati begunov od nagrobnih kamenov, dasiravno so stopili celo na kopališki zid. Cez nekaj časa se naveličata iskanja in se vrneta v meSto nazaj. Ko je bilo že vse mirno, se priplazi uboga udova k svojemu sinu, ga objame in vsa solzna reče: <Ljubi sin! Jaz se ti zahvaljujem za to srečo! Ponosna sem na tebe, kajti zdaj si spoznovalec in vreden svojega očeta.» Tudi Judita pripleza bliže in poljubi svojega brata na krvavem čelu ter mu potera obveže pekočo rano. Aliju pa vsi stiskaio roko in se mu zahvaljujejo za rešitev. Na to reče udova: «Otroci, zahvalimo se zdaj tukaj med mrtvimi Bogu, da nam }e dal svojo pomoč, in prosimo ga za moč, da moremo dokončati pot, po kateri nas vodi.» In vsi pokleknejo in tiho molijo v temni noči. Bog pa je napolnil niihova srca s srčnostjo in tolažbo. Tega so tudi potrebovali, kajti čakalo jih je še veliko trpljenja. 4. ReSitev iz ognja. Ko so naši ubežniki že dobre pol ure goreče molili, pravi udova: «Ljubi otroci, mi klečimo zdaj tukaj, kakor je Zveličar klečal in molil v noči pred svojim trpljenjem na Oljski gori. Zato pa kličirao ž njim k nebeškemu očetu: Oče, ako je mogoče, odvrni od nas strašno smrt pod grozovito roko divjih Druzov. Obvari nas pred njimi, pa ne naša ampak tvoja volja naj se zgodiN Judita in Maron, da celo Ali je govoril to molitev za pobožno udovo in ko so se tako popolnoma udali v božjo voljo, postalo je tudi njih srce mirno. Nato se posvetujejo, kam bi bežali in se skrili pred Turki. Ali je hotel, da bi se v nočni temi tiho priplazili okoli mesta na morsko obrežje, kjer bi jih kaka krSčanska ladija sprejela in v Bajrut prepeljala v varno zavetie. Temu nasvetu ugovarja udova rekoč: «Ali, vi še ne poznate Druzov. Jaz sem že mnogokrat doživela preganjanje, in vsakokrat so Druzi skrbno čuvali obrežje, da njim nobeden Maronit ne uide po morju. Glejte tam ob morju goreče baklje, in kmalo bode tudi plamen kristjanskih hiš razsvitljeval okolico daleč okrog, tako da nikakor ne moremo do morja.> In skuSena stara žena je imela prav. V kratkem že so goreče hiSe razsvitljevale celo okolico in naši ubežniki niti na pokopališču niso bili več varni. «Pa kam hočemo bežati?» vpraša Judita. «V gore, dragi otroci, v gore,» njim zatrjuje udova odločno ter ostane in pobere svojo culico. «Da, dragi moji, v gorah so bili kristjani Se vedno najbolj varni. Mi moramo priti v vas Djecin, ki leži pet ur odtod proti vzhodu v gorah. Tam stanuje kakih 2000 Maronitov, ki morejo sebe in nas braniti, ako imajo le pogum.» Ta nasvet se je Tsprejel. Predno pa se napravijo na pot, še reče udova: «Ali, se nočete zdaj vrniti v mesto k svoiemu očetu? Vi ste zadosti za nas storili in zdaj morate skrbeti za svojo varnost.> Ali pa nato odločno odgovori: «Jaz se ne vrnem več k svojemu očetu, ker bi me gotovo silil kristjane moriti. In če bi se branil in mu rekel, da nočern biti več Turek, bi me umoril.> «Zakaj pa nočete biti več Turek?» vpraSa udova začudena. «Ker Turki ne poznajo ljubezni in ne usmiljenja do svojega bližnjega,> odgovori togotno Ali. «In kaj hočete sedaj postati?* vpraša zopet udova. «Še ne vem,» pravi Ali v zadregi. »Molite za mene, da me vaš Bog razsvetli.* «Da, to bodemo storili. Zdaj pa urno naprej!* Pri teh besedah gre udova naprej, in otroci ji urno sledijo. Kmalo prestopijo pokopališko zidovje in potem gredo med rodovitnimi vrtovi. Judita je vsak trenotek pogledala v mesto nazaj na goreče hise, tako da se Maron pošali rekoč: »Judita, pazi! Ako se boS vedno nazaj ozirala, se bodeš še v kamenit steber spremenila kakor Lotova žena.» Judita se sramuje svoje radovednosti in pošepeče materi na uho: * Cuj mati, kaj Maron pravi. On se še celo šali v tej nam strašni uri.» «Da,» odgovori inati, «Maron ima prav. Mi bežimo kakor Lot, štirje iz mesta.» «Kdo je pa angel, ki nas vodi?» vpraša Judita. «To je Ali,» reče Maron in položi svojo roko prijatelju na ramo. «SpIoh pa menda le ni prav, da še šale uganjam v tej veliki nevarnosti.« «Pač, moj sin,» pravi mati. «Taka šala v nesreči je Bogu dopadljiva, ker je znamenje dobre vesti in trdnega zaupanja na Boga. Slišala sem, da so tudi sveti oče Pij IX. še šaljivi v največjih stiskah in nadlogah.« Pot v Djecin je peljala ob majhnem gorskem potoku, ki se pri Sidonu izliva v raorje. Ko stopajo ob tem penečem potoku, reče Maron svojemu prijatelju: «Ali, bi-U hotel priti z nami v nebesa, ako bi nas sovražniki napadli in umorili?* «Da, Maron*, odgovori Ali ves navdušen, «jaz hočem z Vami biti». Smešnice. Stotnik ošteva nadstražnika: »Kako ste mogli biti tako predrzni, da ste infanteristu Beloviču dali na lastno roko dopust? Ali mislite, da ste stotnik? No, neumni za to ste dovolj!« Jože: >Povei mi Tone, kje si pustiš Ti las»; rezati?« Tone: »Jaz, pri Hrgovih!« Jože: »Kje pa Tvoj brat Markec?« Tone: »Pri Rihtarjevih!« Jože: »Veš, jaz pa na — glavi«.