Učiteljska tiskarna, Društvo za zgradbo Učit. konvikta in naša Zaveza so začele s hvalevredno požrtvovalnostio izdaiati in zalagati leposlovne knjižice —večinoma bogato ilustrovane — namenjene naši mladini. Doslej smo vedno tožili o suši na polju mladinske literature; sedaj prihaia boljša letina, pa zopet ni nekaterim všeč. Nam pa je m mladini tudi. Če ima otrok vse te knjižice in 14 letnikov »Zvončka«, ima že lepo biblfoteko. lepo zunai in znotraj. S kakim veseljem jo gleda! Cela vrsta knjig — to je njegova last! Na polici stoie druga poleg druge; on — tako mlad in rnajhen — pa je že lastnik tega bogatega imetja! Kadar se mu zdi, kadar začuti potrebo, vzatne to kniižico, vzame ono. eleda, bere. misli... Nič ni preveč knjig. Pač! In sicer v zalogi. Na stotine je slovenskih staršev. posebno veliko ined miteligenco, ki zalagaio svoje otroke z brezpomembnimi in dra- gimi igračami, svoji deci namenjerrih kniig pa ne kupijo. Na drugi strani pa se od teh kniig in knjižic obetajo našemu konviktu lepi in stalni dohodki. Naši rnladinski pisatelji — sami učitelji so! —spisujejo te kniige brez~ plačno, kar ie v teh dragih in. materialističnih časih izredno požrtvbvalno. Taki so samo slovenski učitelji. Po teh uvodnih besedah si ogleimo tovariša Iva Trošta! Njegovo ime je znano v slovenskem literarnem svetu. Napisal je že obilico pripovednih spisov v razne naše Iiste — koliko in kam vse, to ve le on sam. ker se ie podpišoval z najrazličnejšimi imeni. Ivo Trošt pa je dober znanec tudi slovenski mladini. Odpri katerikoli letnik »Zvončka«. povsod dobišTroštovo ime.Snov nijegovim mladinskim spisom ie najrazličneiša. a vsa je zajeta iz živega živlienja. Tudi njegove basni in pravljice so le slika in zrcalo realnega življenja. Zato so se pa Troštovi spisi rnladini priljubili. Šteti ga smerno med najboljše slovenske mladinske pisatelie. brez vsakega oporekanja pa med najproduktivnejše. V tihem in mirniem svojem službenem kraju vrši svoj šolski in pisateljski posel dan za dnem. leto za letom. Produktivni njegovi sili ni miru, ni odpočitka. Ivo Trošt ie pravi ljudski — narodni učitelj, ki si je zgradil pot s svoiim delom v narodno dušo. Sedaj je začel v založbi Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta izdaiati svoje zbrane spise za mladino. ki iim ie dal izrazit imslov — Moia setev: kar je Ijubeznivi pripovedovalec Ivo seial. to naj žanje mladina v svoio duševno hrano... Prvi zvezek, ki Ieži pred menoj. obsega daljšo povest »Oživela resnica«. — Priznati moram, da sem prečital to povest z velikim in trajnim zanimaintiem. Ta sodba bi pa morda ne veljala, češ, simpatiia do založništva in pisatelia govori iz tebe kot glas subjektivno sodečega človeka. A da se zavarujem proti takemu očitku, serrr dal knjigo prečitati svoiemu desetletnemu otroku, ki mi je tudi povedal svoio sodbo: »Povest je iako lepa. samo škoda. da ni v knjigi podob!« (Moi otrok namreč pozna vse uvodoma omeniene kniige.) Tako je — Roma locuta! Vesel sern te izpovedi od najkompetentneiše strani. ki mora pisatelju veljati kot priznainie, založništvu pa v raynanje. Troštu teče beseda gladko, doumljivo, kakor bi poslušali osebno njegovo preprosto govorico. (V ko-