ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 345 pa liberalne sile na relaciji Zagreb—Budimpešta povzročijo dokončno rešitev zadruž­ nega vprašanja v smeri likvidacije te stoletne ustanove. Ko so v prvem, neoabsolutističnem obdobju poskušali hrvaški organi z banom Je- lačičem zakonsko regulirati fevdalnih bremen osvobojene zadruge in jih kolikor je le mogoče dolgo ohraniti pri življenju, so prišli s tem v neposredno nasprotje s splošnim državljanskim zakonikom dunajske vlade iz leta 1852. To je narekovalo pospešeno pri­ pravo načrtov zadružnih zakonov, ki so nato v kratkem parlamentarnem obdobju leta 1861 postali pogost predmet razprave hrvaškega sabora. Glede na to, da je bil hrvaški sabor kmalu zatem razpuščen, je ostal njegov dobro pripravljeni in dokumentirani po­ skus ureditve zadrug iz leta 1861 brez slehernega rezultata. V času kratkotrajne ob­ nove sabora 1865/66 je ostala glavna ovira zakonske regulacije zadrug ista kot prej : deliti zadruge glede na rodove (loze) ali glave? V bistvu je šlo za temeljno vprašanje ohranitve oziroma razdelitve zadrug, in šele leta 1870 je bil sprejet prvi zakon o za­ drugah za Hrvaško in Slavonijo. Ker je izzval pravo razsulo zadrug, je veljal za po­ gubnega, saj je povzročal samo tajne delitve in številne sodne spore. Kar pet zakon­ skih aktov v desetletju 1870 do 1880 kaže na splošno zmedo, ki je ob agrarni krizi samo še dodatno škodila kmečkemu prebivalstvu in bila nenazadnje eden od vzrokov za nemire in narodno gibanje leta 1883. Delitev oziroma razbitje zadrug, vpeta med neskladje državljanskega zakonika in zadružnega prava, je tako vse od ukinitve fev­ dalnih odnosov ubirala svoja pota in živela v svojevrstnem divjem zakonu z držav­ nimi, davčnimi in godnimi organi. Kako je potekal proces tajnih delitev zadrug v praksi, je za zdaj še premalo raz­ iskano vprašanje. Statistična služba je obstajala na Hrvaškem šele od sedemdesetih let, popolnejše podatke pa imamo šele iz leta 1880, zato Pavličevič ni mogel podati širše analize procesa. Primerjava zbranih uradnih podatkov iz leta 1880 in nekaterih starejših pomanjkljivih anket kaže, da proces razpada zadrug ni bil tako hiter, kot so govorili in pisali sodobniki. Zadruge so znatno hitreje razpadale v Civilni Hrvaški kot v Vojni krajini, na samem zahodnem in vzhodnem obrobju, v reški in sremski župa­ niji pa jih okoli leta 1880 sploh ni bilo več. Med prilogami v zadnjem, šestem poglavju se zdi še posebej vredno pozornosti v hrvaščini pisano poročilo upravitelja posesti A. Kuzmiča zagrebškemu škofu S. Seli- ščeviću iz leta 1699. V njem namreč Kuzmič izrecno omenja izraz »zadruga« pri Hrva­ tih, vlahih (Hrvati in Srbi) in Bunjevcih v okolici Topuskega, s čimer je mogoče ovre­ či tezo, da nazivi zadruga, zadružniki ali zadružni pred 19. stoletjem niso bili znani ne na Hrvaškem ne v Slavoniji in ne v Vojni krajini. Vse do nedavnega je namreč veljalo prepričanje, da je ta termin prvi zapisal in opisal Vuk S. Karadzic v svojem Rječniku (1818) in da je šele prek srbske zakonodaje prišel tudi v hrvaške dežele. Pavličevičevo izčrpno delo lahko štejemo za temeljno delo s področja raziskova­ nja življenja hrvaškega podeželja, glede na dosedanji (začasni) naslov pa si lahko obetamo nadaljevanja in pritegnitve novih, zlasti katastrskih in davčnih virov, ki bi proces izginotja zadrug osvetlili še v drugačni luči. B o r i s G o l e č Mahničev simpozij v Rimu. Celje : Mohorjeva družba, 1990. 439 strani. (Simpo­ ziji v Rimu ; 7) Septembra leta 1989 je Slovenska teološka akademija v Rimu organizirala sim­ pozij, katerega cilj je bil čim širše sodobnemu človeku predstaviti lik škofa Antona Mahniča (1850—1920); da bi se spoznanja Mahničevega srečanja »za večno« vtisnila v naše znanje, pa so organizatorica simpozija, Mohorjeva družba iz Celja in Krščan­ ska sadašnjost iz Zagreba izdale tudi zbornik. Kot je v uvodni besedi poudaril Ma- ksimiljan Jezernik, je bil namen simpozija objeti vse Mahničevo delovanje na Slo­ venskem in na Hrvaškem, predvsem pa so avtorji segli po virih, ki so bili marsikdaj piscem nepoznani ali nedostopni. Drago Klemenčič je predstavil Mahničevo življenje in delo (»Kratek pregled Mahničevega življenja in dela«). V njegovem duhovniškem delovanju (posvečen leta 1874) lahko ločimo dve obdobji: goriško, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraže­ valno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, pa tudi posege v politično življe­ nje, ter krško obdobje, kjer je bil kot škof ustoličen leta 1897. Leta 1881 je postal doktor teologije z dogmatsko tezo o peklu (»De inferno«). Bil je urednik revije Fo­ lium Periodicum, leta 1887 je kot posebno knjigo objavil »Dvanajst večerov«, leta 1888 pa je začel izdajati list, ki »naj služi razodeti resnici«, »Rimski katolik«. Po­ membno je omeniti tudi dva dogodka, ki sta sklenila in kronala Mahničevo delo med Slovenci: 1. slovenski katoliški shod v Ljubljani (1892) in ustanovitev Leonove druž­ be (1895). Na Krku je 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo, posvečal se je tisku in sklical dve sinodi. Med 1. svetovno vojno je organiziral pomoč prizadetim, po ita- 346 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 2 lijanski okupaciji pa je bil odveden v internacijo, od koder se je vrnil po letu dni Umrl je v Zagrebu. Mahničevo osebnost je, s svojevrstnim pristopom, skušal spoznati Anton Trste­ njak (»-Anton Mahnič skozi prizmo pisave«). Avtorjevo pozornost je pritegnil pred­ vsem Mahmčev podpis, v katerem se zrcali njegov značaj: samozavestna in dina­ mična osebnost, napadalna in polemična narava, nemiren delovni in podjetni duh disciplinirana in k sočloveku naravnana oseba. ' A. Mahniča — filozofa je predstavil Janez Juhant (»Filozofske osnove Mahniče- vega delovanja«), ki meni, da je bila prav filozofija odločilna za Mahničevo idejno oblikovanje; filozofijo je Mahnič postavljal nad vse umetnosti in znanosti in nasploh nad vse človeške dejavnosti. Bil je zelo tipičen predstavnik uniformirane katoliške mish; svoj deduktivni sistem vere in mišljenja je razširjal na vsa področja osebnega in družbenega življenja ter zahteval njegovo dosledno uveljavitev. Razprava Andreja Bratuža (»Anton Mahnič — filozof krščanskega platonizma«) osvetljuje vpliv Plato­ nove filozofije na misel A. Mahniča; dobro — resnično — lepo so silnice, na katerih je temeljila Mahničeva miselna zgradba. Mahnič je svoj nazor označil kot krščanski idealizem, v katerem je Bog ideja vseh idej in resnica vseh resnic. Ciril Sorč (»Nekatere pomembnejše poteze Mahničeve teologije«) je predstavil razsežnosti Mahničeve teologije: oznanjevanje, pričevanje, pastoralnost in apologe- tika. C. Sorč je razčlenil tudi vplive različnih idejnih tokov (francoska revolucija li­ beralizem in katoliški liberalizem) na teologijo, odmev idejnih in teoloških tokov na Slovenskem ter skozi Mahničevo obrambo verskih resnic skušal odkriti Mahniča — teologa. Avtor je predstavitev sklenil z ugotovitvijo, da je A. Mahnič v veliki meri prispeval k temu, da je slovenski in hrvaški kristjan ohranil zaklad vere v času ko so se mnogi odvračali od nje in se oklepali novih idej in vrednot. C Sorč je tudi avtor predstavitve Mahničeve doktorske disertacije »De inferno«, ki je veren izraz tedanjega odnosa uradne teologije do pekla. Andrej Sedej (»Nadškof Sedej o škofu Mahniču«) je opisal podobo ki si jo je o Mahniču ustvaril goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej in jo zapisal v nekrologu ob Mahmčevi smrti, objavljenem v goriškem škofijskem listu. Smrt Antona Mahniča je pomenila veliko izgubo za krško škofijo, Goriško in druge slovenske dežele Zapis A. Sedeja izseva skupno lastnost Mahniča in Sedeja — popolno predanost ljudem in Bogu. V razpravi Jožka Pirca (»Rimski katolik in ločitev duhov«) spoznamo Mahničevo slovensko obdobje, v katerem je njegovo ime neločljivo povezano z »Rimskim kato- ikom« (prva slovenska strokovna revija, izhajala od 1888 do 1896) in ločitvijo duhov kar je predstavljalo prelomnico v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini To Ma­ hničevo obdobje sovpada z začetkom idejne diferenciacije, porajanjem sodobnejšega načrtnejsega socialnega, političnega in kulturnega prizadevanja za »narodov blagor« na podlagi strankarskega ločevanja. Avtor je orisal duhovno ozadje Mahničeve odlo­ čitve o izdajanju lista, ».. .ki bi razna vprašanja, segajoča v življenje, načelno raz­ pravljal ...«, sporočilo »Rimskega katolika« in njegov odmev v slovenski javnosti na sT^venre* ^ ^ s P ° P a d e l t u d i s kritično analizo pomena Mahničevega posega za Z vprašanjem zedinjenja južnoslovanskih narodov se je spoprijel tudi A Ma­ hnič, v razpravi pa je ta Mahničeva razmišljanja podal Metod Benedik (»Mahničevi pogledi na Jugoslavijo-). Škof Mahnič je to vprašanje doživljal kot človek ki cen svoj narod z njim pa se je soočil kot škof na področju, ki je trpelo zaradi'italijan­ skega nasilja Mahmčev odnos do Jugoslavije odseva spomenica, ki jo je naslovil 31 decembra 1918 na pariško mirovno konferenco, in v kateri je zahteva , da vzhodna jadranska obala ostane Jugoslaviji. ^ п и ш м O Mahničevi narodni misli je razmišljal Walter Lukan (»Anton Mahnič in nacio­ nalno vprašanje«). V prvem delu razprave je prikazan Mahničev odnos do nacional­ nega vprašanja v luci slovenske historiografije (Lončar, Mal, Gestrin, Melik Prunk) drugo poglavje pa vsebuje to, kar je Mahnič resnično govoril o tem vprašanju - Ere ?* lïlîT^?™^*' *ој- Ver? a l i n a r o d n ° s t . i " ker je narod nastal po božji voljf ,*„ ,? • t ? ( h p o l ? h c a n B ° S U s l u ž i " - W. Lukan je predstavil tudi Mahničevo prak­ tično udejstvovanje na nacionalnem polju: Promemoria iz leta 1905, Spomenica ško­ fov goriške metropolije (1916) in deklaracijsko gibanje. ^ m e n i c a S K 0 Jože Zadravec (»Mahničeva literarna hotenja«) je predstavil Mahničeve poskuse v literaturi; potopisne črtice, satirične pripovedi, dnevniške zapiske feljtone tudi roman -Zadnji samotar«. Razpon njegovih likov je širok. V romansiranih pismih in pripovedih je predvsem pobijal Stritarjev idealizem in pesimizem. Tudi v literarnih težnjah je bil Mahnič logik, človek razuma, bojevit in polemičen z vsemi ki niso te­ meljili na izraziti krščanski osnovi. Razmišljanje Mirka Mahniča o Mahničevem vplivu (»Mahničeva vlosa VDHV in Ï T Z P r i . f o v e n c i h od 1920 do danes«) je avtorja pripeljalo do sklepa, da'so neka- tera Mahničeva radikalna idejna, miselna, umetniška, verska, nacionalna in politična ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 347 izhodišča pripeljala tudi do obračuna med različnimi svetovnonazorskimi skupinami med 2. svetovno vojno. Mahničevo vlogo je pisec razčlenil v osmih razdelkih: povze­ tek uporabnih idej, obdobje 1892—1920, Krek, položaj ob Mahničevi smrti, dvajseta leta — Križarstvo in pozabljeni Mahnič, trideseta leta, Mahnič redivivus, Kocbek, velike katoliške manifestacije in študijski tedni, 2. svetovna vojna ter povojni in naš čas. Taras Kermauner (»Mahničev odnos do sodobne slovenske literature«) se je so­ očil z Mahničevim ocenjevanjem sodobne slovenske literature (Stritar, Gregorčič, Aškerc in Levstik). Mahniča spoznamo kot prvega profesionalnega slovenskega mi­ sleca o umetnosti, kritika, ki je svoje sodbe utemeljeval na ideološko-filozofskem si­ stemu in zato je treba ta odnos ocenjevati kot odnos krščansko katoliškega misleca in esteta — kritika. Razprava Marijana Smolika (»Glagoljaštvo v luči cerkvenih dokumentov«) utira pot prispevkom o hrvaškem (krškem) obdobju delovanja A. Mahniča. M. Smolik go­ vori o tem, kdo, kdaj. kje in kako je pravno urejal uporabo glagolice v rimski (latin­ ski) liturgiji. Anton Mahnič je kot krški škof postal ključna oseba za reševanje vpra­ šanja starocerkvene slovenščine v liturgiji. Ivan Miklavčič (»Mahnič i glagoljica«) je stopnje Mahničevega delovanja na tem področju razdelil na osebno proučevanje zgo- dovinsko-pravne utemeljitve staroslovenske liturgije v katoliški cerkvi, objavo stališč in ustanovitev Staroslovanske akademije v Krku za proučevanje, negovanje in na­ predovanje staroslovanske liturgije ter ustanovitev lastne tiskarne Kurytka. Anton Bozanić (»Mahničevo pastoralno djelovanje u krčkoj biskupiji«) je spre­ govoril o pestri pastoralni dejavnosti krškega škofa na štirih področjih: uveljavljanje staroslovanskega bogoslužja, vzgoja duhovnikov, razne oblike pastoralnega dela za ljudi in socialno delo (posojilnice, zadruge, gospodarski list). Zaradi vpliva škofa Mahniča na tokove katolicizma je Anton Benvin (»Pastir­ ska pisma biskupa Mahniča«) zbral in ocenil Mahničeve pastoralne poslanice (25), ki skrivajo prenekatero škofovo osnovno misel, odsevajo njegovo zavest o tem, da je vo­ ditelj naroda, čuvar in branitelj sprejete vere. Najmočnejše orožje škofa Mahniča ob prihodu na Krk je bil tisk. Tako je bila vzgoja precejšnjega števila ljudi za javno delovanje, posebno na področju izdajatelj- stva in novinarstva, po mnenju Mirka Juraja Mataušića (»Publicističko djelovanje biskupa Mahniča u Hrvatskoj«), najvažnejši Mahničev uspeh na publicističnem pod­ ročju. Skof Mahnič velja za očeta katoliškega gibanja na Hrvaškem, na katerega du­ hovnost je tudi odločilno vplival. Razprava Stelle Tamhine (»Mahnič i duhovnost hrvatskog katoličkog pokreta«) odkriva to Mahničevo razsežnost; pisal je o glavnih ciljih hrvatskega katoliškega gibanja, svoje besede pa vedno pospremil z odgovarja­ jočimi deli. O Mahničevi vlogi v hrvaškem katoliškem gibanju piše tudi Stanislav Vitković (»Uloga odnosno značenje biskupa Mahniča u HKP«) ; s svojim katoliškim gibanjem, s katerim je prehitel papeža katoliške akcije Pija XI., je Mahnič prispeval k nastajanju in razvoju hrvatskega katoliškega laičnega delovanja (katoliški tisk, ka­ toliško akademsko društvo, kongres v Splitu . . . ) . Anđelko Badurina (»Biskup Mahnič i provincija franjevaca trećoredaca glago­ ljaša«) je razčlenil odnos krškega škofa do tretjerednikov, ki se je zrcalil v trajnem sodelovanju, zvestobi in zaupanju. Tretjeredniki so bili Mahniču v oporo v boju za glagolico. Z namenom, da bi lažje ocenili začetke in okvir Mahničevega dela v novem oko­ lju, je Mile Bogović (»Političke i crkvene prilike u hrvatskim krajevima u vrijeme Mahnićevog dolaska na Krk«) opisal razmere na Hrvatskem ob koncu 19. stoletja, te je v času, ko so duhovniki izgubljali vlogo vseljudskih voditeljev in je v odnosu med verami prihajalo do zaostrovanja med katoliki in pravoslavnimi. To razpravo dopol­ njuje prispevek Franja Velčiča o razmerah v krški škofiji ob Mahničevem prihodu (»Političke, društvene i crkvene prilike u Krčkoj biskupiji krajem 19. stoljeća u vri­ jeme biskupovanja dra Antona Mahniča«). Ob koncu 19. stoletja je na Kvarnerskih otokih prišlo do nacionalne napetosti med večinskim hrvatskim in manjšinskim itali­ janskim prebivalstvom, ki pa je imelo politično oblast. Škof Mahnič je uspešno po- mogel siromašnemu kmetu, v cerkvene razmere, v katerih se je nacionalni boj tudi odražal, je odločilno posegel z borbo za glagolico. Njegovo delo je zapustilo globoko sled v življenju krške škofije. Duhovno — akademsko srečanje ob mislecu škofu Antonu Mahniču je nepozna- valcem odprlo novo obzorje, strokovnjake pa gotovo spodbudilo k nadaljnjemu štu­ diju. , . , P e t r a S v o 1 j s a k