Naš cesar. Preredil J. Z. Z.&v več kakor pol stoletjaje minulo, odkar sta na Crni planini živela in gospodarila Palčev Miha in Spanov Andrej. Črno planino najdeš, ljubi bralec, na Tirolskem v dolini reke Arno. Dandanes ima planina drugo ime. Miha in Andrej sta bila planšarja (planinska pastirja) stare korenine. Široke irhaste hlače in srajca iz domačega platna je pokrivala krepke ude obeh Tirolcev. Vesele oči in odkritosrčen obraz sta oznanjala preprosto naravo teh planšarjev. Oba sta poleg drugih dobrih čednostij imela tudi to, da sta črez vse ljubila svojega cesarja; znana sta bila zaradi tega daleč naokrog. Cesar je bil pri teh dveh planincih visoko v časti. »Kakor je Bog v nebesih in cesar na Dunaju«, to je bila njihova navadna prisega. Palčev Miha je imel v svoji plan.šarski koči poseben oltar. Na sredini je bila cesarjeva slika, naslikana od vaškega umetnika tako, da bi niti sam cesar ne bil spoznal sebe v njej. Okoli te slike pa so bile v krogu prilepljene podobe različnih svetnlkov. Če ga je kdo vprašal, zakaj je to tako sestavil, saj cesar še ni svetnik, torej ne potrebuje prostora na sredini, je vselej odgovoril: »Veste, ljudje božji, cesarja napadajo povsod in ga nadlegujejo, zato sem mu napravil miren kotiček in močno stražo okrog. Nikjer ni nobenega vhoda, kjer bi se ga mogel zlodej lotiti. Jaz pa vsak dan molim pred oltarjem: Sv. Florijan, varuj našega cesarja! Sv. Andrej, prosi za našega cesarja! Sv. Boštjan, pazi na našega cesarja! itd. Tako vzpodbujam vse svetnike, da varujejo našega cesarja.« Bilo je leta 1848. Takrat je cesar Ferdinand potoval v Inomost. Tudi naša planšarja zvesta, da se bo cesar dalje časa v Inomostu mudil. Ves dan stikata zdaj glave skupaj in kmalu je njih načrt gotov. Oblečeta se v praznično obleko, poprosita druge pastirje, naj jima pazijo na živino, spravita v koše eden 12 funtov masla, drugi pa ravno tako težek hleb sira ter se napotita v Inomost. Kmalu zvesta za kraljev grad. Nekaj časa si ogledujeta zastarelo zidovje in belo-rudečo zastavo, ki je vihrala na poslopju, potem pa moško korakata proti odprtim vratom. Nekaj časa gledata stražo pri vratih. Dolge brke obeh vojakov in nju mrkli obrazi niso vzbujali posebnega zaupanja. Ko se hočeta gorjanca zmuzniti skozivrata, nagneta vojaka orožje in eden zarenči: »Stoj! — Kam?« »K cesarju hočeva«, odgovori nekako boječe Miha. »To ne gre kar tako —- kaj hočeta pri cesarju?« »Vidiš«, zašepeta Andrej, »jaz sem ti vedno pravil, cesar nas ima rad, a visoki gospodje ne puste kmetov k njemu.« Miha, ki je bil že po naravi bolj vročekrven, pograbi jeza, da zakriči na vso moč: »Vprašam vaju z lepega, ali naju hočeta pustiti noter ali ne?!« »Kaj hočete pri cesarju, ljubi mož?« vpraša stražnik prijazneje in pogleda krepki postavi gorjancev. »Prvič», sikne Miha skozi zobe, »jaz nisem vaš ljubi mož in drugič vas to nič ne briga, kaj midva pri cesarju hočeva.« - . »Nazaj!« zakliče straža, ko hočeta kmeta prodreti s silo. »Andrej, dajva jih !« zakriči Miha. V tem trenutku iztrgata planšarja stražnikoma puški iz rok in vojaka zletita eden na desno, drugi na levo stran v jarek, ki teče ob zidu. Oba kmeta izgineta med vrati. Zdaj nastane krik in vpitje, da se Bogu smili. Planšarja hitita preteče skozi dolge hodnike, sluge in strežaji za njima, kakor psi za zajcem. Pa gorje mu, kdor pride preblizu — vsak zleti kakor snop na stran. Kar se odprejo duri in priprosto oblečen gospod s črno brado in z dobrohotnim obrazom stopi iz njih. Prestrašen vpraša: »Kaj pa je, za božjo voljo?« Planšarja takoj zaupata temu gospodu, snameta klobuke in Miha reče: »Vi ste gotovo pisar pri cesarju, saj teh ima dovolj, — bodite tako dobri in pokažite nama vrata, kjer cesar stanuje. Midva ga imava nad vse rada in vsaj enkrat bi rada videla cesarja.« Gospod je mignil prihajajočim služabnikom in rekel s smehljajočim glasom: »Le stopita tukaj noter.« Planšarja odložita koša in jih postavita pred vrata. »Tukaj jih menda ja ne bo nihče vzel, kaj ne?« vprašata previdno. »Ne-ne«, odgovori smeje gospod, »le bodita brez skrbi.s Nato pelje oba planšarja skozi več soban, končno jima veli sesti. Nerodno se spustita na mehka stola, a v trenutku zopet prestrašena skočita na noge; mislila sta, da sta se stola pogreznila. Smeje jih pomiri gospod ter jih povpraša: »Torej cesarja bi rada videla?« »Da, seveda«, odgovori Miha, ki je bil sploh bolj zgovoren, >dvajset ur daleč sva prišla, da ga vidiva. Tudi za gospo cesarico sva prinesla nekaj, masla in sira. Vse je še lepo sveže in čisto; to bova morala že v kuhinjo h gospej cesarici zanesti, kaj ne?« Gospod se iz srca smeje in vpraša: »In kaj vama cesar naj da za vajino darilo?» »Kaj nama naj da«, se začudi Mihec, »primaruha, tu nas pa slabo poznate. Dati ni treba cesarju nič, zato nisva semkaj prišla. Če nama hoče cesar plačati, tedaj rajši spraviva svoje reči skupaj in greva. Če pa jih sprejme, naju bo to veselilo prav v dnu srca. Mi pač nimamo boljšega, cesar se bo že s tem zadovoljil kar imava, in zraven tega sva prinesla tudi najino ljubezen, ker vema, da ima cesar tudi to rad.« Gospod si je obrisal skrivaj solzo iz očij. Nato je povprašal obširno po njunih razmerah, po njunem življenju in običajih in tudi, kako si cesarja predstavljata. Koncčno jima reče, naj malo potrpita, hoče jih naznaniti cesarjn. Minilo je četrt ure. — Kar se odprejo vrata in cela procesija gospodov vstopi. Vsi so bili praznično oblečeni in imeli so pozlačene suknje. Na koncu pa je šel gospod oblečen, v modro suknjo, na kateri je bilo vse polno zlatih in srebrnih verižic in zvezd. Na glavi je imel visok, z zelenim perjem obdan klobuk. Na njegovo roko naslonjena je stopala krasna gospa v čudolepi obleki. Pred tema dvema so se klanjali vsi drugi gospodje v zlatih suknjah skoraj do tal. Andrej in Miha sta še vedno sedela na blazinah. Odprla sta oči in usta ter gledala gospoda, ki je peljal ;gospo ob svoji strani; saj to je bil isti, ki je prej ž njima govoril. Zdaj se jima je začelo svitati; saj je bil to cesar sam. Pokleknila sta namah, Miha je prijel cesarja za roko in s solzami v očeh zaklical: »Naš cesar, naš cesar!« Andreja pa je bilo strah zaradi prejšnjega pogovora, začel je takoj prositi: »Ne zamerite nama, da sva tako malo spoštljivo z vami govorila; saj vas nisva poznala.« Cesar ju vzdigne ter prijazno govori ž njima. Smela sta tudi cesarici poljubiti roko. Planšarja sta bila zdaj skoraj popolnoma nema; nista se skoraj upala govoriti. Cesar se jima zahvali za darila in reee, da jih vesel sprejme. Gbljubi njima tudi nekaj za spomin, kar jima bode v kratkem poslal. Naroei. jima tudi,. naj pozdravita domačine in naj vedno ostaneta zvesta Tirolca. S solzami v očeh zapustita planšarja cesarja. Veselega srca se odpravita domov v planine ter povsod pripovedujeta, kako prijazen in dober je cesar. ; Čez 14 dni pride velik z^boj iz Inomosta. Dve veliki podobi cesarja in qesarice v zlatem okviru; dve krasno izdelani srebrni uri in dve izvrstni puški je hranil zaboj. Planšarja sta od samega veselja jokala ter v enomer ponavljala »naš cesar je dober, o naš cesar je dober.« Miha je napravil še lepši oltar ter tem skrbneje molil za dobrega cesarja, in Andrej ga je posnemal. Kako je miadi podobnik v svate hodil. Priredil A. I. Podobnik je bil značajen, mlad kmet na Vrhovljah. Vse je bilo pri njem v najlepšem redu, samo gospodinje še ni imel. Po novem letu gre v svate. Zapreže svojega črnega konja, starega klepina, v nove sani. Nagel pač njegov klepinček ni bil, kajti nekaj dni je že pošteno šepal na zadnjo levo nogo. Stari klepin je imel počasen korak in je prav malo sodil k novim sanem. Zato Podobnik ni bil nič prav dobre volje, ko se je vsedel na sani; pa kaj hoče; čakati ni mogel, da bi njegovemu kljusetu ozdravila noga, kajti mudilo se mu je — o svečnici je hotel imeti že svojo gostijo. Podobnik se pelja na Brežnico, ki je dve uri oddaljena od Vrhovelj. Bil bi lahko dobil svojo nevesto tudi izmed deklet svoje domače vasi — kajti bil je najboljši kmet, imel je lepo, novo hišo in njegovo posestvo je bilo brez dolgov; a dekleta mu niso bila zadosti poštena. Slišal pa je na zadnjem sejmu nadvse hvaliti najstarejšo hčer Mejačevo iz Brežnice. Reklo se je, da je dekle pridno, lepo, bogato, delavno in spretno, da ima vse lastnosti za dobro gospodinjo. Hotel si je to enkrat na lastno oko ogledati in si dekle izbrati za ženo, če bo kazalo. Starega Mejača je Podobnik poznal iz sejmov; vedel je, da ima Mejač precej denarja, pa tudi dorasle hčerke, vendar pa še s starim ni govoril deset besed. Tudi hčerke so mu bile popolnoma neznane. Samo to je slišal, da je najstarejša pretečeno leto zavrnila več ženinov. Ko je na to mislil, mu je srce vendar zatrepetalo pod debelo suknjo, dasiravno je bil korenjak — kajti sram bi ga bilo vseeno, ko bi odbila tudi njega. Ko je stari klepin mirno korakal naprej, delal je Podobnik načrte, kako bi si osvojil srce najstarejše Mejačeve hčerke. Sklenil je pri Mejač.evih nastopiti kotkonjski kupec; med barantanjem za konja bode vse opazoval in poizvedel svoje stališče, nato pa bode modro naskočil trdnjavo. Pol ure komaj se vozi, ko dojde mlado dekle kakih dvajset let, polnega obraza in nedolžnih rudečih lic. »Dobro jutro«, pozdravi Podobnik in ustavi konja. »Bog daj«, odgovori prijazno deklica. »Kam pa?« vpraša mladi kmet. »Na Brežnico«, odgovori dekle. »Jaz se tudi peljam na Brežnico — ali se hočeš vsesti na voz?« »Hvala lepa — ni treba — imam dobre noge«, pravi dekle. »Že mogoče, da imaš dobre noge — in moj konjiček tudi ni preveč nagel; pa boljše je počasi se voziti, kakor težko hoditi — le sedi na voz!« Dekle pogleda mlademu možu resno v obraz in pravi: »Če ti torej ni nadležno, pa prosim.« »Kaj, nadležno! -- Saj imaš dosti prostora, le lagotno se naredi! — Tu imaš odejo! Hi, vranc!« »Ostaneš na Brežnici?« vpraša čez nekaj časa Podobnik. »Da«. »Kje pa si bila danes?« »V mestu pri živinozdravniku sem bila. Doma imamo bolno kravo.« »Tako, tako! ---Hi, vranc, ti počasnež ti!< »Odkod pa ti prideš?« povpraša dekle Podobnika. »Iz Vrhovelj«, odgovori kmet. »Tako, tako! — Ali imaš kak opravek na Brežnici?« Podobniku zastan^ za trenutek beseda, nato reče: »Da — ¦ konja bi rad kupil, ta-le vranc skoraj ne more več dihati.« »Tako? Konja bi kupil?"—^ Pri kom pa? Menda pri krčmarju?« »Ne, ne, pri Mejaču sem hotel danes enkrat povprašati!« Dekle nekoliko zardi, nato pa pravi: »Pri Mejaču? Potem si lahko pot prihraniš. Mejač nima nobenega konja na oddajo.« »Od kod veš to tako natančno?« »Ker sem sama pri Mejaču in imam tudi v hlevu mnogo opraviti.« »Kaj! ti si pri Mejaču v službi? — To je pa dobro!« se začudi Podobnik. Dekle osupne nekoliko to glasno začudenje mladega^ moža, zato ga skrivno pogleda od strani. Ce le ta človek nima kakih drugih namenov, kakor konje kupovati? — V dnu srca jo je veselilo, da se ni izdala, da je Mejačeva hči in da jo je Podobnik imel za Mejačevo deklo. — Zdaj začne mladega kmeta razne reči izpraševati. »Da, da, če se samo zaradi konja peljaš k Mejaču, potem je boljše, da se takoj obrneš proti domu . . . Konja pri Mejaču gotovo ne dobiš.4 »Domu se zdaj na noben način ne vrnem, ko sem že tako daleč; če iz konjske barantije ne bo nič, pa napraviva znabiti kako drugo.« Dekle se na tihem zvito nasmehne in reče: »Pri Mejaču zdaj ni ničesar na odajo — on ne odda sedaj ničesar.« »Peljimo se vseeno tje. Če se popraša, ne stane to nič — in Mejač tudi sicer ni tako hud, da bi si človek ne upal k njemu.« »Ali poznaš Mejača?« vpraša dekle. »Nekoliko <^a poznam iz raznih sejmov.« > Kdo pa si pravzaprav, če smem vprašati?« »Podobnik iz Vrhovelj.« »Tako, tako, Podobnik«, se začudi dekle in zopet pogleda moža po strani. Nato reče: »Ti imaš bojda najlepše posestvo na Vrhovljah, sem slišala.« »Najlep.še že ravno menda ne bo«, odgovori kmet. »Koliko živine rediš?. »Kakih štirideset glav.« »Imaš veliko poslov?« »Imam, imam precej pa zakaj vprašaš to? Ali bi rada vstopila pri meni v službo?« »Ne, ne«, se smeje dekle, »meni se pri Mejaeu prav dobro godi.« ^Koliko poslov ima Mejač?« »Ima še pač tri hlapce in eno staro deklo.^ »Mejač ima bojda celo vrsto otrok?« »No, nima ravno toliko. — Ima pač dva fanta in nekaj deklet* >Mejačevi otroci se splošno zelo hvalijo.« »Tako?« se začudi dekle. sDa, da — in najstarejša hčerka je bojda posebno čedna in pridna, kakor sem slišal.« Dekle postane rudeče ko kuhan rak. Podobnik tega ne zapazi, ker se je ravno konj spodteknil in ga je moral močno prijeti. Deklica zopet pogleda skrivaj mladeniča in opazi, da ima prazniško opravo; ždaj je vedela skoraj za gotovo, kaj pomeni ta konjska barantija. »Ali je res, kar ljudje o najstarejši hčerki pripovedujejo?« povzame zopet Podobnik besedo. »Pač ne vem — si jo moraš že sam ogledati«, se odreže dekle. »Nimam vzroka za to, mene dekle. drugače nič ne briga - in če jo enkrat pogledam, še tudi ne morem vsega dobrega in slabega na njej videti.i »Jaz pa tudi rada ne govorim o drugih ljudeh«, odvrne hudomušno dekle. »Jaz sem drugače slišal same lepe reči o dekletu«, začne znovič Podobnik, »samo nekoliko ošabna je bojda.« »Me.ni to ni znano«, odgovori dekle, »od ošabne strani je še ne poznam.« • »Zavrnila je že bojda več ženinov in med temi bojda najboljše kmete«, pravi Podobnik. »Je tudi prav imela«, se huduje dekle. »Zakaj pa, če smem vprašati«, se začudi Podobnik. »Ker sto takih ženinov, kakor so prišli dozdaj, ni vredno piškavega oreha.« »Kaki so pa tedaj bili, da se jim je tako slabo obneslo?« »Pravzaprav so bili ženini dvojne vrste. Nekateri so ošabno hodili po hiši kakor cenilni možje in vse pretehtali in prešteli — tem seje šlo le za denar in ne za dekle. Drugi pa so bili znani kot pijančeki in ponočnjaki — in taki niso vredni, da bi se ga pošten človek dotaknil.« >Dekle, ti si prav ostra«, pravi Podobnik. »Pa se mi dopadeš .... Imaš čisto prav. Za pijance in ponočnjake je škoda pridnega dekleta. Pa tudi tisti, ki gledajo le na denar, niso nič boljši, ker goljufajo pošteno dekle.« »Ali res tako misliš?« vpraša deklica. »Kajpada! — Če pred me postaviš dve nevesti — eno bogato, drugo pa pridno in pošteno — potem mi velja pridna in poštena več, nego bogata.« »Tako je prav«, odgovori dekle. »Ali si še samec?« »Da, nisem še oženjem, reče Podobnik. »Potem se ti je pa treba varovati, kedar greš na konjsko kupčijo«, zbada dekle. Kmet zardi. — »Ni nobene nevarnosti«, smeje odvrne; »za ženitev je še časa dovolj.« Po kratkem odmoru pa zopet začne poizvedovati. »Koliko let ima najstarejša Mejačeva hči?« »Tako le mojih let je«, odgovori dekle. »Ali zna kaj?« »Da, da, prav dobro zna celi katekizem do zadnjega zakramenta.« »Tega ne menim«, se smeje Podobnik, »ali se razume kaj na gospodarstvo?« »Tak, tak kakor je pač navada v Mejačevi hiši . . . Si pač moraš pogledati.« »Nimam vzroka, da bi si ogledoval .... Vprašal sem samo zato, ker sem slišal toliko hvaliti dekle.« Deklica se hudomušno smeje. Med tem sta prišla do prvih vaških hiš. »Jaz moram zdaj izstopiti«, pravi dekle, »da ljudje ne bodo kaj govorili . . . Hvala lepa, da sem se peljala . . . Tu-le gor na hribčeku tista bela hiša je Mejačeva.« »Na svidenje,« reče Podobnik, »pa prosim te, ne povej doma nič, da sva tned potjo govorila.« »Se lahko zaneseš, nisem klepetulja. — Z Bogom!« Dekle jo zavije po stranski poti navzgor, Podobnik pa se ustavi pri gostilni, kjer izpreže svojega konja in se nekoliko okrepča. Dekle, ki se je ž njim vozilo, mu ne gre iz spomina. Dopadlo mu je nad vse. Večkrat mrmra sam s seboj: »Ne vem, če mi bo Mejačeva hči bolj dopadla, kakor dekla. — Na denar ne gledam; če mi hči ne ugaja, pa vzamem to pošteno deklo za ženo.« Čez pol ure je že pri Mejačevih. Sprejmejo ga prav prijazno, pa s konjsko barantijo ni nič —- Mejač nima nič na oddajo. Pogleda si hleve, y njih je bilo vse snažno in v lepem redu. Živina je bila osnaiena, da se je kar svetila. V hlevu najde Podobnik tudi deklico, s katero se je vozil. Bila je v svoji domači obleki, ki se ji je kaj dobro podala; prijazno pozdravi konjskega kupca in opravlja potem pridno in spretno svoj posel naprej. Mejač povabi Podobnika na obed, kar ta hvaležno sprejme. Kmalu se vsedejo za mizo. Podobnik že težko pričakuje, da pridejo Mejačeve hčerke. In res, prikažejo se tri; bilo jim je od 15 do 20 let. Vse tri so napravile dober utis na Podobnika, posebno najstarejša, pa z dozdevno deklo, ki se je ž njim vozila, se vendar ne da nobena primerjati. Čez nekaj časa pride tudi dekla, kakor je mislil Podobnik. Bila je umita in v belem predpasniku. Vsi pobožno molijo pred jedjo, na to pa prav pazljivo gledajo v skledo. Dozdevna dekla nosi na mizo. Bila je nad vse spretna, kar je na Podobnika napravilo dober utis. Sploh mu dekle vedno bolj dopade, ker je živahno in veselo, a vendar ne sitno. Druga dekleta se tej dekli niti primerjati ne dado. Podobnik na skrivnem večkrat pogleda za dekletom. Kedar dekle to opazi, postane rudeča in povesi oči na mizo. Podobnik že med obedom stori sklep: »To vzamem za ženo in nobene druge!« Po obedu gredo vsi iz sobe, le Mejač in njegov gost ostaneta. Podobnik bi že davno rad razodel Mejaču, zakaj je pravzaprav prišel, a jezik mu je danes tako okoren, da se nič prav ne zasuče. Končno se vendar začne gibati in Podobnik pravi: »Mejač, jaz bi imel malo prošnjo do vas!« »Kako pa?« odvrne Mejač. »Ali bi mi ne raogli prepustiti svoje dekle?« »Mojo deklo, staro Trezo? Kaj pa si hočete z njo začeti?« »Ne, ne stare Treze — ampak mlado deklo, ki je na mizo nosila, ki ste jo za Ančko klicali.« »Ah ja, Ančko«, se smeje starec. »Zakaj bi jo pa rabili?« »Za ženo bi jo rad imel.« »A tako?« se začudi Mejač. In po daljšem odmoru nadaljuje: »Jaz nimam nič proti temu. Ti imaš lepe reči in si tudi lepega, krščanskega obnašanja, kolikor mi je znano. Moraš pač Ančko samo vprašati, če te hoče . . . Jaz ji ne branim . . . Hočem ti jo v sobo poklicati.« Stari Mejač odide. Čez nekaj časa pride dekle, popolnome rudeča v obrazu. Pri durib postane in se igra s predpasnikom. »Ančka, pojdi sem, daj pametno besedo s teboj govoriti«, začne Podobnik. Dekle stopi par korakov bliže. »Ančka!« začne znovič Podobnik, »ali bi ne bila rajši kmetica, kakor priprosta dekla?« Dekle postane še bolj rudeče; vendar pa se ji vsiljuje hudomušen smeh. Nato tiho pravi: »Jaz te ne razumem.« »Ti me že razumeš, Ančka, če hočeš. Mislim, da si me razumela že, ko sva se skupaj vozila«, odgovori prisrčno in ljubeznivo Podobnik. »Glej, Ančka! Najstarejšo Mejačevo hčer so mi ljudje nad vse hvalili. Zato setn prišel danes sem, da dekle nekoliko opazujem in, če bi se tako podalo, na Vrhovlje spravim. — Dekle je sicer čisto dobro — pa vendar bi mi bila ti, Ančka, veliko ljubša. Meni se vedno zdi, da bi midva prav dobro sodila skupaj. — Glej, če bi imela Mejačeva hči na svojem hrbtu poln koš cekinov, ti pa čisto nič — bi si jaz vendar tebe izvolil. Odpri zdaj svoja usta in govori pametno besedo !« Dekle pomišljuje. Zdaj je rudeča kakor kuhan rak, zdaj zopet bleda ko stena. Tuintam se pokaže blažen smehljaj okoli njenih ustnic. Čez nekaj časa reče nagajivo: »Veš, če nočeš vzeti najstarejše Mejačeve hčerke, potem se pač ne da nič napraviti.« »Zakaj ne, Ančka?« vpraša začuden Podobnik. »Pri meni se ti bo dobro godilo. Vse si lahko napraviš, kakor si hočeš, jaz te ne bom nikjer oviral . . . Glej, Ančka, na vsak način je bolje pri meni gospodovati, kakor tukaj služiti. In na Mejačevo hčerko menda le nisi tako silno navezana, da bi se ne mogla ločiti od nje.« »Žalibog, da sem navezana na Mejačevo hčer z dušo in telesom tako, da se mi ni mogoče ločiti od nje,« zbada dekle. »Pa Ančka, pomisli vendar! Mejačeva ima  denar, ona tako lahko dobi drugega ženina.« »Pa tako imenitnega, kakor si ti, ne dobi nikjer večc odvrne dekle. »Ančka, ne bodi taka! . . . Zakaj se neki tako trdno držiš Mejačeve hčerke?« »Ker sem jaz sama najstarejša hči Mejačeva!« »O kako neumnost sem učinil!« vpije Podobnik. »Imel sem te vedno za deklo ... Pa Ančka! nikdar bi ne bil mislil, da bi mogla biti tako neodkritosrčna!« »Jal;' nisem bila nič bolj neodkritosrčna, kakor ti«, se smeje dekle. »Ti si nas hotel na tihem opazovati. Jaz nisem nikdar rekla, da sem dekla. Ti sam si zašel na to krivo pot in jaz sem te pustila, ker sem uganila tvoj pravi namen . . . Sicer pa se je vse dobro izteklo. Zdaj te poznam skoz in skoz in vem, da si pošten mož in da ti je za mene in ne za moj denar. — Tudi jaz ti povem, da si mi ljubši kakor cesarski princ s polnim košem cekinov vred ... Tu je moja roka. . . zdaj pa povej, kako ti je ime?« »Moje ime je Janez,« odgovori ves ginjen Podobnik. »Tako torej, Janez, če me ti hočeš, potem sva edina,« odgovori Ančka. Tisto popoldne so še bili pri Mejačevih prav veseli. Obhajali so zaroko. Črez tri tedne je bila poroka in gostija — Janez in Ančka sta postala srečna zakonca.