280 Ivan; Mažuranič. iz ust človeka, katerega je kdaj samega tepla ta šiba. In prav v ta namen, da moremo pravičneje ceniti nekdanje »dobre« čase in ž njimi primerjati sedanje »hude«, naj ppmore ta spis. Dostavek. G. F. Gerkman, učitelj na vad-nici v Ljubljani, je poslal uredništvu glede na 247. str. štev. 8. ta-le popravek: »Dimež se je ponesrečil v opekarni v Terzinu in je bil pokopan od tedanjega mengiškega kapelana g. Ignacija Tavčarja.« -*5Li Ivan Mažuranič, pesnik in ban hrvatski. {Napisal J. D.) slptomu izmed olikanih Slovencev ni znana prekrasna pesem: »Smrt Smail-age Cengijica« ? Kdo je ni čital z največjim navdušenjem za bratski, zatirani narod? Privrela je iz srca pesniku, šla je do srca narodu. S to epopejo je dobil narod hrvatski najlepše književno delo, s katerim se ne more meriti nobeno drugo v slovstvu hrvatskem, pesem, katero občuduje ne le ves slovanski svet, temveč tudi raz-umništvo drugih narodov. In pesnika te A^zvišene, veličastne pesmi je izgubil naš bratski narod. Umrl je Ivan Mažuranič dne 4. avgusta t. 1. v Zagrebu. Nepopisna žalost se je vlegla na domovino hrvatsko: najženijalnejšega, največjega sina ni več. Kaj so izgubili Hrvatje z Mažuraničem, to nam pripoveduje prelepa pesem, katero je zložil »veličajnoj sjeni najumnijega Ilira Ivana Mažuranica« slavni J o v an II r a n i 1 o v i č v »Viencu« br. 33: Ti nam klonu, sjajna stožerina1) Književnoga našeg preporoda, Ko da puče zemlji osovina55) Maknuv sunce sa nebeskog svoda. Medj ilirstva izbrane junake Kralj po duhu mirno stupa eto. *) stožer =: z) osovina tečaj. = osa. S njime leže posred crnog groba Ponajveči od svih velikana Književnoga novijega doba, Najumnija glava ovjenčana. Ivan Mažuranič je bil sin skalnatega Primorja, kjer so doma krepki in nadarjeni ljudje. Rodovina njegova je pri-prosta in prebiva že od davnih časov v Primorju. Porojen 1813. L, kazal je Mažuranič že v zgodnji mladosti iskreno, neomahljivo ljubezen in zvestobo do svojega naroda. Odgojeval in učil se je v letih, ko je hotel madjarski duh odtujiti Hrvatom najbolje sinove. Naš pesnik se je namreč že v gimnaziji na Reki tako odlikoval v madjarščini, da je že kot učenec 6. razreda skladal madjarske pesmi, katerim so se čudili vsi učitelji njegovi. Zlasti nevarno je bilo zanj občevanje z madjarskimi dijaki v Subo-tišču (Steinamanger), kamor ga je bil poslal brat Anton, da bi se učil modro* slovja. Madjari so hitro spoznali nena-' vadno nadarjenost mladega Primorca ter so ga izvolili za predsednika svojemu madjarskemu društvu. Toda vse njih prizadevanje, vsa njih hvala ni omamila značajnega mladeniča. Prišlo je 1835.1. in ž njim nova doba hrvatski domovini. Lj ude vit Gaj je začel buditi rojake svoje; kar je bilo plemenitih src, vse se je zbi- „DOM IN SVETi' 1890, štev. 9. 281 ralo okrog njega. Tudi Mažuranic se ni izneveril, marveč se je pridružil krogu vrlih rodoljubov z vsem ognjem svojega mladeniškega navdušenja. Takoj druga številka GajeVe »Danice« 1835.1. je prinesla odo iz Mažuranicevega peresa, »Primorac Danici«, katera priča, kako vnet je bil pesnik za veliko idejo narodnega preporoda. V resnici, toliko veselega gibanja in življenja v slovstvu ni bilo kmalu na Hrvatskem! Kar je Ilir Pavao Stoos izrekel z besedami: Što su otci gvoždjem1) bili Nek su perom sad sinovi, to isto misel izraža tudi Mažuranic v prvi odi svoji, kličoč »Danici«: Uči, krvave, koje ukosiše Djedovi rnačem, vience, dostojni tih Otaca sini, Iliričke Vile milim da zamiene darom. Znamenit je ta prvenec Mažuraničeve muze zlasti v dveh ozirih: kaže nam, kako široko obzorje je imel mladi pesnik, kako je hrepenela plemenita duša njegova po sreči narodovi; kaže pa ob enem tudi, kako se je pesnik do tistega časa izobraževal. Oblika, slog, vse je umerjeno po klasiških vzorih: pesnik se je učil do tedaj le iz starih klasikov. To obliko je ohranil tudi še v drugih pesmih, katere je priobčil v »Danici« 1. 1835. Tu se izvrši v pesniku samem silno znamenita prememba, ki je odločila Mažuraničevo bodočnost. Izvestno, da je pesnik ostal pri svojih klasiških vzorih, ne bi bil nikdar postal pesnik »Cengijič-age«. Tu ga pa še o pravem času opozori Gaj na neizmerne zaklade narodne poezije. Priobčevati je namreč začel v »Danici« pesmi iz Vukove zbirke: Car Lazar i carica Milica, Kosovka dje-vojka, Predrag i Nenad, in sicer že v drugi polovici 1835. 1. in pozneje še 1836.1. Tako se je Mažuranic seznanil *) železom. z narodnim pesništvom srbskim. To je bila pa tudi iskra, ki je zanetila v pesnikovi duši mogočen ogenj, iz katerega se je pozneje prikazal nepopisno lepi umotvor: »Cengijic-aga«. Prva posledica te premembe je bila, da je pesnik popustil tuje merilo in se poprijel narodnega deseterca. Že 17. štev. »Danice« 1836. 1. je prinesla pesem Mažuraničevo »Nenadovič Rado«, ki ima na sebi že vse znake narodne pesmi. Tako hitro, tako globoko proučiti narodno poezijo, to je mogel le —¦ veleum. Od tedaj se je pesnik vedno bolj izpopolnjeval, vedno bolj širil obzorje svoje. Čudovito lepo se kaže njegov jekleni značaj v pesmi, katero je zložil »Danici« in podpisal : Ilir iz Primorja Horvatskog. Neclo-stajalo namreč tudi takrat ni ljudij, ki so hoteli udušiti narodno gibanje, ki so pesnika črnili in mu nasprotovali, kakor poje isti Jovan Hranilovic: Jest, bilo je maljušnih duhova, Što su htjeli potamnit mu slavu, Podrezat mu krila sokolova. Mudru trnjem ovjenčati glavu. Mažuranic je odgovoril take vrste ljudem v omenjeni pesmi krepko in moško: Višnjih je duša mrziti predsude, Mrzit potmastog puka ogovore, I k cilju stalnomu smierajuce Pute tihom sljedovati sviestjom. Pesnik je pa tudi tako delal:. krepko je korakal po svoji poti do namena. Goreče je ljubil ožjo domovino ilirsko: čez vse dragi so mu bili junaki, opevani v narodnih pesmih, kakor: Ljudevit, kraljevič Marko, Miloš Obilic, car Lazar, katere je tudi slavil v krasni pesmi: »Viekovi Ilirije« v 1. štev. »Danice« 1. 1838. Ta je bila tudi prva večja epska pesem njegova. Ozira se v njej v nesrečno zgodovino ljubljene domovine, katero so prej omenjeni junaki branili pred raznimi sovražniki, Huni, Tatari, Turki in Franki. Toda pravi pesnik ni 282 Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu. Ig pripovedovalec, on je tudi nekak prerok. Kakor je naš Prešern zapisal krilate besede: Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijale — tako prerokuje tudi Mažuranic narodu lepšo bodočnost v »Viekovih Ilirije« : Nočna sjena opet se uklanja, Jur iztiču zrači od danice I za njome pomoljava lice Mjesec sjajni i Imine razganja, Tmine vašom krvju opojene I neslogom davnjom zadojene. Sad gle onoga starinu junaka. Kom sunčana viek ne sieva zraka. Kako prije pokraj puta staja Sav u suzah prigudjujuč Marka I ubogog proseč sebi darka, Kak sad veseo davori bez vaja *) Kak radostno davor gusle cvile, I oko njih poskakuju vile. Pa ne samo ožjo svojo domovino je ljubil Mažuranic, z isto ljubeznijo je gorel tudi za celo širno slovanstvo. In le s takim obzorjem, le vsled tako živega zanimanja za velike ideje narodnega *) Žalovanje. življenja slovanskega je mogel postati Mažuranic Hrvatom to, kar jim je, namreč izpopolnite!] Gundulicevega »Osmana«. Zgodaj že je bil spoznal nekatera dela dubrovniške književnosti. Se bolj pa se kaže, kako je vplivala ta književnost, zlasti pesnik Gundulic, na našega pesnika od 1837. L, ko je Gaj pričel pri-občevati v »Danici« odlomke iz Gundu-lica. Nekatere posebnosti Gunduličeve privzel je tudi naš pesnik popolnoma, kakor n. pr. kopičenje sinonimov, katerih se še v »Gengijič-agi« mnogo nahaja. Dolgo je morala Hrvatska čakati moža, ki bi jej mogel dopolniti nedostatno epsko pesem »Osmana«. Gundulic namreč, kakor mislijo učenjaki, ni mogel več dovršiti celega eposa, ker ga je prehitela smrt. Lotil se je bil tega težavnega posla Peter Sorkočevič ter dopolnil 14. in 15. spev, vendar pa speva nista ugajala. Sorkočevič ni imel dovolj pesniškega daru, in nedostajalo mu je znanja zgodovinskega. Gundulicu kos je bil le Ivan Mažuranic, da, on ga je celo prekosil. (Konec.) ^ m Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu. (Piše France S. Lekše.) (Dalje.) 36. „Waseliti9 naseljevati, naseljen". Te besede so domače in ne samo slovenske, marveč slovanske, navadne soseb južnim Slovanom za »be-volkern, bevolkert.« Janežič-Bartel ima na prvem mestu (str. 94): »obljuditi, obljuden«. Da so uljuden, priljuden, od-Ijaden navadne v govorici priprostega Slovenca, to vemo, ne vemo pa, kje »obljuditi, obljuden«. »Obljuditi, obljuden« je pri nas Slovencih pač nem- čizna, kakor je pri Srbih: »napučen (bevolkert, puk-Volkj«. Pa tudi ne potrebujemo rcčenih besedi j novega kova. Saj imamo domače: naseliti, naseljevati, naseljen , Znanje svetu . . -1)« Zato pa si ni treba nikomur razbijati glave, je-li »obljujevati« (obljuditi bevolkern) ali »obljudovati« pravo, »Odkar je zavladala fraza: e moč- po vsem naseljenem J) Jos. Stritar Zbr. spisi VI. 437. „DOM IN SVET5' 1890, štev. 10. 307 Ivan Mažuranič, pesnik in ban hrvatski. (Napisal J. D.) (Konec.) «^^H° s0 hrvatski rodoljubi sklenili, 1 da dado na svetlo »Osmana« ob stroških »Matico ilirske«, obrnili so se do Mažuraniča, naj dopolni 14. in 15. spev. Mažuranič je že prej poznal dubrovniško slovstvo in zlasti Gunduliča: sedaj se posveti popolnoma tej veliki nalogi. Ko izide 1844. leta »Osman«, bila sta speva 14. in 15. sprejeta z največjim navdušenjem. Izborno je zadel pesnik struno Gundulicevo. Seveda nobeno človeško delo ni popolno, tako tudi to ni bilo: hrvatska kritika trdi, da popolnem vendar ni zadelana vrzel s tema spevoma. Dne 19. novembra 1845. 1. pa je do-ršil Mažuranič drugi pesniški umotvor, kateri je pri nas in drugod mnogo bolje znan kot »Osman«, namreč prej omenjeno epsko pesem: »Smrt Smail-age jiča«, umotvor, ki je Hrvatom to, kar so drugim narodom njih veliki proizvodi. Jovan Hranilovič ga zovc »evan-gjelje juga Slavenskoga«, pač zato, ker Mažuranič popisuje v njem gorje, katero so morali pretrpeti Srbi, Hrvatje in Slovenci za pravo evangelje Kristusovo, za krst častni in »slobodu zlatnu«. Združenih je v tem umotvoru toliko pesniških lepot, da ga človek čita v resnici s pravim estetičnim užitkom. Zlasti pa mora Jugoslovana čez vse zanimati: saj se niti ne more vzdržati solz, ko čuje, kake strašne muke so trpeli pradedje za sveto vero. Primerjati smemo » Cengijič - ago « veličastni tragediji, katere dejanje se je vršilo pet stoletij, in četudi so junaki slovenski padali za križ častni in zlato slobodo, vendar je zmagala ideja krščanska. Vso to borbo pa nam pesnik kaže v posebnem slučaju, opisuje nam določene osebe, pripoveduje prav določena dejanja. Prvi akt te velikanske žaloigre je »Agovanje.« Pesnik nam riše krvoločnega Cengijič - ago, ki ukazuje v svoji rezidenciji Stolcu slugam, naj poobesijo ali pa posekajo ujete Črnogorce. Povelje se izvrši. Krenu kolač njekoliko puta, Zviznu pala x) njekoliko puta, Zadrbtaše ta vješala tanka, Al ne pisnu Crnogorčad mlada, Niti pisnu niti zubi škrinu -- Vec tko zovnu boga velikoga, Tko lijepo ime Isusovo, Ter se lasno razstadoše s suncem Zatočnici2) mrijet naviknuti.8) Aga se čudi toliki srčnosti, »zazebe ga na dnu srca«, ker se mu vzbuja strah, da se bode ta hrabri črnogorski rod bridko maščeval nad njim radi silnih krivic. Toda to bojazen skriva oholi Turčin, da, še celo svojim rojakom ne prizanaša, marveč veli starca Duraka obesiti, ker mu je bil svetoval, naj da slobodo ujetim Črnogorcem, ali kakor jih je z val aga: »gorskim mišem«. Ta neusmiljenost pa vzbudi agi smrtnega sovražnika. Ta je bil Novica, sin starčka Duraka, ki kar gori od želje, da bi se maščeval nad ago. Drugo dejanje: Noč-nik. Pesnik nam izvrstno kaže Novico, kako se krade po noči proti Crnigori; prej tako hraber, je sedaj plašen ko J) Meč. — ») Junaki. s) Opozarjamo slovenske čitatelje, da imamo od Janeza Bilca prevod te pesmi iz 1870.1. 20* 308 Ivan Mažuranič. zajec, pa le zato, ker se boji prej umreti, dokler ne doseže svoje namere. Vidi mu se, mrijet mu se nece, A jest nješto, što ga napried krede. Kako se javlja v teh kratkih vrsticah velika nadarjenost pesniška! Citatelj ve, kaj Novico »napried kreče«, in vendar pesnik tega neče povedati, ker je to tajnost, zakopana v prsih mladega Turka. Novica pride v Getinje, straža ga pusti ¦— in pesnik dostavi: Uprav Turčin dvoru na kapiju1), A posljednja iz vidika zviezda: Bješe zviezda age Čengijiča. S temi besedami naznanja pesnik, da se bliža trenotek, ko se bode vozel razvozljal, ko napoči — katastrofa. Pretresljivo, veličastno je, kar se pripoveduje v III. delu. Na Cetinju se vzdigne mala četa , sto junakov, da jo udari na Turka. Kako pesnik popisuje to četo: kako koraka skrivnostno, po noči, kakor en mož, tiho in nemo —¦ to je nedosegljivo. v istini so »slova od granita«. Človek kar sliši, kako korakajo junaki: Stupa četa tiho i gluho Posred tisieh, glusieh tmina. Ni tko šapce, ni tko sbori, Ni tko pjeva, nit se smije: Od sto glasa glasa čuti nije. Kak pomen ima ta mala četa, to izvemo iz usodnih besed: Valja da je griešnik težak, Na kog hode da obori Taku šilu svrh nebesa Sud njegove pravde v'ječne. Ganljiv je v III. delu zlasti oni prizor, ko stopi med junake starček-duhovnik. Skrivnostna je njegova podoba. Ne ve se, od kod prihaja. Ne resi ga ni srebro ni zlato, Nego kriepost in mantija črna. Nehote mi na misel prihaja Melki-zedek starega zakona, ki je daroval Bogu kruh in vino po zmagi Abrahamovi. l) Vrata. Tudi o njem se ne ve nič, od kod j bil, nenadoma je prišel in izginil. Ogovo njegov do junakov je silno lep, rek bi, vrhunec pesmi. Zlasti pa so spomina vredne vrstice (368—378): Ah da vide svieta puci ostali Iz nižina, odkud vida ne ima, Krst ov slavni, nepobiedjen igda, Vrh Lovcena što se k nebu diže; Pak da znadu, kako neman x) turška, Grdniem ždrielom progutat ga radeč, 0 te krši zub svoj zaman krši: Ne bi trome2) prekrstili ruke, Dok vi za krst podnosite muke, Nit bi zato barbarim ve zvali, Što vi mroste, dok su oni spali. Koliko bridkih resnic je povedal t pesnik »olikanemu« svetu! Boleti mor človeka pa tudi to, ko vidi, da so po tomci onih junakov, ki so nekdaj z vero pretrpeli toliko bridkostij, sedaj verskih rečeh čisto vnemami, da ji križ ni več časten, marveč — sramota Starček-duhovnik slednjič opominja ju nake, naj se skesajo grehov, predn gredo v smrt. Silno jih gane govor. Jaganjci su rek' bi tihi, Sto bijahu gorski lavi: Taka čuda božja riječ pravi.8) Med tem se prikaže Novica — moštv se sicer razburi, pa starec je pomiri r Novico krsti. Nato podeli vsem svet odvezo in sveto obhajilo. Žarko sunce divno čudo gleda, Gdje slab starac slabe kriepi ljude, Da im snaga bogu slična bude. Najžalostnejše prizore opisuje pa IV. del, namreč : Harač (davek). — Silo vitost in krvoločnost agina je dospel do vrhunca — dosegla pa ga jo tu kazen. Strašne so bile muke, katere s~ si izmislili Turki zoper kristijane. Pri vezali so jih konjem na repove ter j vlačili po »Gackom polju«. Jadna raja, ruku naopako, Sliedi konjske na konopcu trage. Pošast. 2) Len. — 8) Dela. „DOM IN SVET:' 1890, štev. 10. 309 Ali pa so je podili in gazili s konji. rkom se niso smilili razmesarjeni istijanje; konji so postajali in se stre- Ne malakšu Turci ljuti Malaksali*) konji dobri, Groznom branom puti2) žive Zavlačeči ravno polje, Malaksali ter su postajali. Turki vpijejo: »Harač, harač!« uboga a pa se zvija pod krutimi biči ter ihuje: Hljeba, hljeba, gospodaru, Ne vidjesmo davno hljeba. Ko vidi aga, da ne dobi zlata, sklene noči krščanske mučence sežgati. — Cekaj, krstu, dokle s neba Noč večeras pane tiha, Pečenja ču mješte hleba! Znoči se. Turki leže pred iotorji, ka-e so si postavili okrog starodavne ter si pripravljajo slastno večerjo. večerji pa sluge delajo priprave, kako odo obešali in pekli rajo. Med tem i aga zamišljen pred šotorom. Noč temna; po malem prši, ... ko da nebo plače. tertje se pokaže blisek in za njim začuje votlo gromenje, da odmeva po gah in planinah. Pomenljivo pravi pesnik k temu: Sva je sgoda, bit če grada3) težka. Težko onome, koga sade Stiže u putu nocca črna, A nodišta jadan ne imade! V tej strašni noči stopa četa proti škemu šotorju; vidi se, da se ji mudi. nik navaja zopet čisto drug povod, aj tako hiti. Valjda da se boji črne noči, Pak bi rad več na nodište doci. Aga »misli svakojake misli«, čelo mu mračno. Naenkrat se spomni, kako lotno je zanj, da ni dobil harača. Že Oslabeti. — 2) Polt. — 8) Toča. misli planiti kvišku, kar zagleda med raznim orožjem, visečim na drevesu, javorove gosli. Bauku, prijatelju svojemu, ukaže, naj mu kaj zapoje in zaigra. Bauk mu nalašč zapoje pesem o Rizvan-agi, katerega ima narod v slabem spominu radi njegovih neuspehov pri pobiranju harača. Aga je ves divji: tudi on se boji, da bo pesem nosila njegovo sramoto od ust do ust. Plane kvišku ter ukaže udariti na ujete kristijane ter jih pomoriti. »Ja sam junak, to če pjesma rieti, K tom' če cilju svi ko žrtva pasti.« Komaj to izgovori, poči puška, hrabra četa napade Turke od vseh stranij ter jih pobija. Aga pade. Se se branijo Turki, pa hrabrejši so Črnogorci: njih je zmaga. Pesnik je k štirim delom dodal še peti, čisto kratki, namreč: »Kob«, usoda. Na Lovčenu gori je puščavnik, ki kaže podobo Cengijič-age z vso njegovo opravo. Ta je usoda ošabnega Turka, to zmaga »Krstova«. Poznati kritik hrvatski, dr. Fr. Markovic, je tako ocenil to pesem: »Ideja, koju Osman Gundulicev, tolike druge starohrvatske umjetne, pak malo ne sve narodne pjesme njete, u ovoj je pjesmi istim punim žarom sinula; ova pjesan završiije četiristogodišnji duševni pokret jugo-slovinstva proti osmanstvu. Malo je epa u književnostih svieta, koji bi ovakov široki kulturno-povjestni temelj i znamen imali; koji ga imadu, neprolazna su v stečevina ljudstva.« »Cengijič-aga« je Mažuraničev najlepši, pa tudi poslednji umotvor. Od 1845. leta je popolnoma popustil leposlovno polje ter se posvetil politiškemu. 1848. leta je napisal važno in bistroumno delo: »Hrvati Mad-jarom. Odgovor na proglase njihove od ožujka mjeseca i travnja g. 1848«. V tej knjigi razlaga, kako umeva hrvatski narod tri krilate besede: liberte, ega- 310 Nekaj pokabnjh mislij o slovenščini v govoru in v pismu. lite, fraternite iz francoske revolucije. 1873. 1. ga je ves narod hotel imeti za bana, kar je tudi postal. Ostal je narodu zvest do konca; njegove zasluge za hrvatsko domovino so velike tudi na politiškem polju, a najbolj bode slovelo ime Mažuraničevo kot pesnika »Osmana« in »Cengijič-age«. Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu. (Piše France S. Lekše. (Dalje.) 39. „I&iti, -idem, izešel, šla, šlo, izšel, šla, šlo." Jako pogostokrat či-tamo po naših časnikah, časopisih in knjigah oblike: »izišel, izišla, izišlo«. Pa te so pogrošne.1) Zakaj kakor je krivo »išel«2), takisto je tudi: »izišel, šla, šlo«. Pomniti namreč treba, da ima glagol: iti, idem, dve osnovi: i in šed v naši, kakor v stari ali cerkveni slovenščini: i ii-ti) in šbd, kateri pa imata isti pomen. Razloček je med njima samo ta, da nimata obe osnovi istih naklonov. Kakor v stari slovenščini osnova š\od, tudi v novi slovenščini osnova : šed ima samo I. in II. tvorni pretekli deležnik: sbtZt, šbH, pri-šedši, šel, katerih pa nimata osnovi: i in id. In potemtakem je edino pravo pisati: izšel, -šla, -šlo, ali pa bolje: izešel, izešla, izešlo, kar se pravilno izgovarja: izvšam, izvšla, izvšlo, t. j. s polglasnikom » po predlogu iz. Ali odkod oni e t. j. », namreč glas med a in e, med iz- in -šel? Glas e = », je ostanek stsl. ali cerkv. slovenskega i> od predloga izrb. Da je lože izgovarjati: »izi2Ši3w, šla, šlo«, pisano: izešel, -šla, -šlo, prepriča se lahko slednji, in da je bolj opravičena pisava: »izešel od izšel«, izpriča nam današnji »guč« štajarskih Slovencev ob meji hrvatski, kakor tudi pisava naših prednikov. Dal- J) »Dom in Svet« ima str. 224: »izišlega« (po pomoti), dasi navadno piše: izšel. Ta tukaj grajana pisava izvira od Hrvatov, ki pišejo izači, a: izišao, izišla. Uredn. 2) Prim. Slov. slovnica, spisal J. Šuman v Celovci 1884, stran 57. Po Miki. primerjalni str. 144. Janežič-Sket str. 73. matin: »Inu nekoteru je padlu na pe-zhovje, in kadar je bilu isefhlu je vfah-nilu . . . Luk. VIII. . . . prejden je Son bilu isefhlu . . . Jud. VIII. 40. »Izhajati, -jam", kar pomen' nemški; ausgehen (ofters), aufgehen solncu), herauskommen , auskommen, erscheinen. Toda te nemške besede, soseb kadar so pridružene kakovi drugi besedi, imajo poleg našega pomena š jako različne pomembe. In to je napotilo, bolje zmotilo nemško misleče Slo vence, da so zatrosili v slovenski jezi nekaj nezmiselnih germanizmov. Imamo namreč pomisliti vselej, da je vsakem besednemu pomenu in značilu iskat' povoda v svojstvu, posebnosti, razmerju, stališču, predstavi. Kako pa je vse to različno pri raznih narodih, mislim, še omenjati ni treba. In prav glede na to treba nam pazljivim biti, kadar slov nimo kakšno besedo tujega jezika. I kako se smešno vedemo pri tem, pri čajo nam prejšnje nemške besede, ka tere naj nam nadomešča v slovenščin »izhajati«, tudi če jo še skladamo kako drugo besedo. Res je znana re cena slovenska beseda našemu ljudstvi in jo tudi rabi za vse imenovane nem ške besede. Toda kadar jo je treba zlagati s kako drugo besedo, občutljivši je pri-prosti Slovenec od olikanega, navadni kmet od gospoda. Bolj se še namre" zaveda narodnega duha, najsi kramljajo upotrebljava mnoge nemške spakedran besede. Nemški besedi: »ausgehen« i »auskommen« sta različnega značila. T nam pričajo tudi vsi drugi jeziki. Nobe