12 Didakta februar 2015 Didakta februar 2015 13 UPORABA GIBNO-PLESNIH DEJAVNOSTI V VRTCU / Melita Zgonc, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja / VVZ Vrtec Ivančna Gorica Z gibanjem otroci sproščajo negativno energijo, hkrati pa dobijo veliko pozitivne in ustvarjalne energije. Kadar se otrok uči z gibanjem, razvija različne motorične sposobnosti (koordinacijo, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost, preciznost). Na ta način spodbujamo tudi otrokov čustveni, intelektualni in socialni razvoj. Z gibanjem otrok razvija prostorsko in časovno orientacijo in pridobiva podobe o sebi. Poleg tega razvija tudi pomnjenje, predstavljanje, domišljijo in mišljenje (Kroflič in Gobec 1995). Pri izvajanju gibno-plesnih dejavnosti uporabljamo posebne metode dela. Te metode so: metoda vodenja, metoda izmišljanja, metoda od vodenja k iz- mišljanju in metoda od izmišljanja k vodenju. Z metodo vodenja otroke načrtno usmerjamo v ustrezna gibanja, ki so potrebna za telesni in gibalni ra- zvoj. Z metodo izmišljanja pa otro- kom omogočimo telesno in duševno sprostitev ter gibalno ustvarjanje, ker jih ne omejujemo v gibanju. Včasih prehajamo od ene metode k drugi. Gre za kombinirano metodo: otroke spodbudimo s svojim gibanjem, nato pa jih usmerimo v iskanje drugačnih gibalnih motivov (ali obratno). Z izborom ustrezne metode omo- gočimo vključevanje posameznika v skupino. V njej se otrok z gibanjem uveljavlja in potrjuje. Na ta način pri- spevamo k preprečevanju in zmanj- ševanju vedenjskih težav pri posame- znih otrocih. Izbor metode je odvisen od zrelosti skupine, starosti, plesnih izkušenj in ciljev, ki si jih vzgojitelj zastavi. Gibno-plesne dejavnosti lahko razde- limo v več vrst glede na njihove zna- čilnosti. Vsem gibno-plesnim dejavno- stim je skupno, da jih otroci doživljajo kot igro. RAJALNE IGRE Rajalne igre so večinoma otroški ljud- ski plesi, ki se povezujejo s petjem ali govorjenim besedilom. Zanje je naj- večkrat značilna postavitev v krogu. Poznamo rajalne igre z vlogami, v katerih ima eden izmed otrok poseb- no vlogo (zanj je značilno drugačno gibanje), v rajalnih igrah brez vloge pa se vsi otroci gibajo enako. Pri teh igrah otrok razvija različne gibalne sposob- nosti, posluh, občutek za ritem, razvija govor, uči se novih pesmic, pridobi- va prostorske predstave, se vključuje v skupino in pri tem dobi možnost, da se izpostavi pred skupino. Najbolj znane ljudske rajalne igre pri nas so: ringaraja, trden most, bela lilija, rdeče češnje, potujemo v … Več o rajalnih igrah si lahko preberete v priročniku Gordane Schmidt (2002) z naslovom Gibalne in rajalne igre. GIBALNE ZGODBE Gibalne zgodbe uporabimo takrat, kadar imamo občutek, da so otroci v skupini nemirni in bi jih radi moti- virali za poslušanje. Ta metoda dela bo učinkovita zlasti pri kinestetičnih otrocih, ki težko poslušajo zgodbe (pra- vljice) pri miru. Tu imajo možnost, da se izkažejo z ustvarjalnostjo, posluša- njem in gibanjem, hkrati pa vsebino zgodbe globlje doživijo in tako lažje razumejo pomen zgodbe. Gibalne zgodbe spodbujajo otroke k zbrano- sti, poslušanju in sledenju navodil za gibanje. Otroci na ta način razvijajo kognitivne spretnosti, širijo besedni zaklad, pridobivajo samozavest in se učijo ustvarjalnega reševanja proble- mov. Prednost gibalnih zgodb je tudi ta, da ustvarjajo prijetno klimo v vrt- cu in jih zato lahko uporabimo kot začetek ali zaključek neke dejavnosti v vrtcu (Schmidt 2009). Kadar izvajamo gibalne zgodbe, mo- ramo upoštevati, da smo učinkovitejši, če delamo z manjšim številom otrok. Otroke lahko razdelimo v dve skupi- ni, druga skupina opazuje prvo in obratno, ali organiziramo tudi vzpo- redno dejavnost. Gibalne zgodbe lah- ko izvajamo v igralnici, predprostoru, telovadnici ali na prostem. V igralnici premaknemo mize k stenam in odma- knemo vse elemente, ki bi lahko ogro- zili varnost otrok pri gibanju. Glede na besedilo zgodbe lahko uporabljamo blazine, stole, klopi ... Če imamo na voljo samo majhen prostor, se odloči- mo za zgodbe, ki ne zahtevajo veliko prostora. Gibalne zgodbe so primerne tudi za otroke s posebnimi potrebami. V teh primerih gibalne zgodbe priredimo glede na fizično in duševno stanje otrok, lahko jih skrajšamo ali podaljša- mo in dodamo nove gibalne elemente, ki pomagajo otroku pri fizičnem, du- ševnem in gibalnem razvoju. Ideje za gibalne zgodbe lahko dobite v knjigi Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje. PLES S PREDMETI Različni predmeti so zelo dobra mo- tivacija za zabavne gibalne igre, pri katerih bo otrok razvijal koordinacijo, ravnotežje, koncentracijo, domišljijo, se odzival na tišino, zvok in glasbo, prepoznaval barve. Uporabljamo pred- mete, za katere morda niti ne pomisli- mo, da so lahko spodbuda za zabavne gibalne igre. Uporabimo lahko stare rjuhe, različne vrste blaga, svilene rutke, časopis, lesene palice, šumeče folije, elastiko, prazne plastenke, stor- že, balone ... Prav baloni so otrokom neskončno zabavni. Baloni naj bodo različnih oblik, velikosti in barv. Z nji- mi se žogamo, spoznavamo predloge (v, na, pod, za) in oblikujemo različne živali. Baloni so tudi dober pripomo- ček za razvijanje telesne moči, ravno- težja in koordinacije. Dejavnost izvaja- mo v tišini ali ob glasbeni spremljavi. Vzgojitelj lahko igra na instrument, otroci naj uporabljajo male ritmične inštrumente, zraven tudi brundamo ali ploskamo. Več idej o plesu s predmeti lahko poiščete v knjigi Plesna žgečkal- nica (Valdes 2010). PLESNA DRAMATIZACIJA IN UPRIZARJANJE Plesna dramatizacija in uprizarajanje pomeni spontano ali usmerjeno gibno- plesno igro, ki izhaja iz resničnega ali izmišljenega dogodka ali pa iz literar- ne osnove. Plesno dramatizacijo vodi- mo s pripovedjo o dogajanju. Vlogo pripovedovalca ima lahko tudi otrok. Plesna dramatizacija ponavadi vklju- čuje še druge vrste plesnih dejavnosti, zlasti ples, včasih tudi rajalno igro. Plesna dramatizacija je tudi temeljna igralna dejavnost, pri kateri uvedemo govorjeno besedno dramatizacijo. Ta naj se razvije iz gibalnega dogajanja, tako da otrok vsebino celostno podoži- vi in jo spontano dopolnjuje z besedo. Spodbude za plesno uprizarjanje so poleg literature tudi glasba, kostumi, scena, različni rekviziti in lutke (Kroflič in Gobec 1995). SPROSTITVENE VAJE IN MASAŽE Pri sprostitvenih vajah in masažah so v ospredju otrokova domišljija, giba- nje, različni zvoki, barve, telesni stik in čutila. Sprostitvene vaje mora otrok doživljati kot nekaj prijetnega in za- bavnega. Kadar se vzgojitelj odloči za to metodo dela, je potrebno, da otroke dobro pozna in da v skupini vlada zaupanje. Samo v taki situaciji se bodo otroci brez strahu in predsodkov lotili izvajanja vaj. Čim mlajši so otroci, tem lahkotnejše in preprostejše vaje izbiramo. Pred izvajanjem dejavnosti mora vzgojitelj poskrbeti za primerno razpoloženje in urediti prostor. Ide- alen prostor za sprostitev mora biti dovolj velik in čim bolj prazen. Po- zornost otrok mora pritegniti dogaja- nje na sredini. Na sredino postavimo kakšen zanimiv predmet, npr: svečo, školjko, svileno ruto, kamen. Prav tako moramo poskrbeti, da nas med spro- stitvijo ne bo nihče motil (izklopimo telefon, zapremo okna ...). Vzgojitelj z določenim zvokom naznani začetek sproščanja. Ritem naj bo umirjen in monoton, vendar za otroke še vedno dobro slišen. Primere sprostitvenih vaj in masaž za otroke lahko najdete v knjigi Potovanje v tišino (Srebot in Menih 1996). SKLEP Menim, da so gibno-plesne dejavno- sti dobrodošla aktivnost, kadar želi vzgojitelj otroke spodbuditi h gibanju, plesu, izražanju, mišljenju, računanju, govoru, raziskovanju, usvajanju novih vsebin. Pri gibno-plesnih dejavnostih vzgojitelj namreč spoznava otroke na drugačen način, lažje razume njihova čustva, trenutna razpoloženja in potrebe. Gibanje in ples otrokom omogočata, da izrazijo svoja notranja doživetja, čustvovanja in sprostijo na- petost. Pri skupinskih dejavnostih se dobro pokažejo socialne povezave in odnosi med otroki. Otroci na ta način dobijo možnost, da se izpostavijo pred skupino in krepijo svojo samozavest. Zaradi vseh teh pozitivnih lastnosti, ki jih imajo gibno-plesne dejavnosti, mislim, da bi jih moral v svoji skupini izvajati vsak vzgojitelj. Literatura Kovač Valdes Jana (2010) Plesna žgeč- kalnica. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kroflič Breda in Gobec Dora (1995) Igra – gib – ustvarjanje – učenje. Novo mesto: Pedagoška obzorja. Rupnik Vilma in Rupnik Urša (2014) Plesna umetnost. Ljubljana: Tehni- ška založba Slovenije. Schmidt, Gordana (2002) Gibalne in rajalne igre. Radovljica: Ustanova »Poti kulturne dediščine« Slovenija, Knjižna zbirka PKD. Schmidt, Gordana (2009) Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gib- no izražanje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Srebot Renata in Menih Kristina (1996) Potovanje v tišino. Ljubljana: DZS. 12 Didakta februar 2015 Didakta februar 2015 13 UPORABA GIBNO-PLESNIH DEJAVNOSTI V VRTCU / Melita Zgonc, univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja / VVZ Vrtec Ivančna Gorica Z gibanjem otroci sproščajo negativno energijo, hkrati pa dobijo veliko pozitivne in ustvarjalne energije. Kadar se otrok uči z gibanjem, razvija različne motorične sposobnosti (koordinacijo, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost, preciznost). Na ta način spodbujamo tudi otrokov čustveni, intelektualni in socialni razvoj. Z gibanjem otrok razvija prostorsko in časovno orientacijo in pridobiva podobe o sebi. Poleg tega razvija tudi pomnjenje, predstavljanje, domišljijo in mišljenje (Kroflič in Gobec 1995). Pri izvajanju gibno-plesnih dejavnosti uporabljamo posebne metode dela. Te metode so: metoda vodenja, metoda izmišljanja, metoda od vodenja k iz- mišljanju in metoda od izmišljanja k vodenju. Z metodo vodenja otroke načrtno usmerjamo v ustrezna gibanja, ki so potrebna za telesni in gibalni ra- zvoj. Z metodo izmišljanja pa otro- kom omogočimo telesno in duševno sprostitev ter gibalno ustvarjanje, ker jih ne omejujemo v gibanju. Včasih prehajamo od ene metode k drugi. Gre za kombinirano metodo: otroke spodbudimo s svojim gibanjem, nato pa jih usmerimo v iskanje drugačnih gibalnih motivov (ali obratno). Z izborom ustrezne metode omo- gočimo vključevanje posameznika v skupino. V njej se otrok z gibanjem uveljavlja in potrjuje. Na ta način pri- spevamo k preprečevanju in zmanj- ševanju vedenjskih težav pri posame- znih otrocih. Izbor metode je odvisen od zrelosti skupine, starosti, plesnih izkušenj in ciljev, ki si jih vzgojitelj zastavi. Gibno-plesne dejavnosti lahko razde- limo v več vrst glede na njihove zna- čilnosti. Vsem gibno-plesnim dejavno- stim je skupno, da jih otroci doživljajo kot igro. RAJALNE IGRE Rajalne igre so večinoma otroški ljud- ski plesi, ki se povezujejo s petjem ali govorjenim besedilom. Zanje je naj- večkrat značilna postavitev v krogu. Poznamo rajalne igre z vlogami, v katerih ima eden izmed otrok poseb- no vlogo (zanj je značilno drugačno gibanje), v rajalnih igrah brez vloge pa se vsi otroci gibajo enako. Pri teh igrah otrok razvija različne gibalne sposob- nosti, posluh, občutek za ritem, razvija govor, uči se novih pesmic, pridobi- va prostorske predstave, se vključuje v skupino in pri tem dobi možnost, da se izpostavi pred skupino. Najbolj znane ljudske rajalne igre pri nas so: ringaraja, trden most, bela lilija, rdeče češnje, potujemo v … Več o rajalnih igrah si lahko preberete v priročniku Gordane Schmidt (2002) z naslovom Gibalne in rajalne igre. GIBALNE ZGODBE Gibalne zgodbe uporabimo takrat, kadar imamo občutek, da so otroci v skupini nemirni in bi jih radi moti- virali za poslušanje. Ta metoda dela bo učinkovita zlasti pri kinestetičnih otrocih, ki težko poslušajo zgodbe (pra- vljice) pri miru. Tu imajo možnost, da se izkažejo z ustvarjalnostjo, posluša- njem in gibanjem, hkrati pa vsebino zgodbe globlje doživijo in tako lažje razumejo pomen zgodbe. Gibalne zgodbe spodbujajo otroke k zbrano- sti, poslušanju in sledenju navodil za gibanje. Otroci na ta način razvijajo kognitivne spretnosti, širijo besedni zaklad, pridobivajo samozavest in se učijo ustvarjalnega reševanja proble- mov. Prednost gibalnih zgodb je tudi ta, da ustvarjajo prijetno klimo v vrt- cu in jih zato lahko uporabimo kot začetek ali zaključek neke dejavnosti v vrtcu (Schmidt 2009). Kadar izvajamo gibalne zgodbe, mo- ramo upoštevati, da smo učinkovitejši, če delamo z manjšim številom otrok. Otroke lahko razdelimo v dve skupi- ni, druga skupina opazuje prvo in obratno, ali organiziramo tudi vzpo- redno dejavnost. Gibalne zgodbe lah- ko izvajamo v igralnici, predprostoru, telovadnici ali na prostem. V igralnici premaknemo mize k stenam in odma- knemo vse elemente, ki bi lahko ogro- zili varnost otrok pri gibanju. Glede na besedilo zgodbe lahko uporabljamo blazine, stole, klopi ... Če imamo na voljo samo majhen prostor, se odloči- mo za zgodbe, ki ne zahtevajo veliko prostora. Gibalne zgodbe so primerne tudi za otroke s posebnimi potrebami. V teh primerih gibalne zgodbe priredimo glede na fizično in duševno stanje otrok, lahko jih skrajšamo ali podaljša- mo in dodamo nove gibalne elemente, ki pomagajo otroku pri fizičnem, du- ševnem in gibalnem razvoju. Ideje za gibalne zgodbe lahko dobite v knjigi Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje. PLES S PREDMETI Različni predmeti so zelo dobra mo- tivacija za zabavne gibalne igre, pri katerih bo otrok razvijal koordinacijo, ravnotežje, koncentracijo, domišljijo, se odzival na tišino, zvok in glasbo, prepoznaval barve. Uporabljamo pred- mete, za katere morda niti ne pomisli- mo, da so lahko spodbuda za zabavne gibalne igre. Uporabimo lahko stare rjuhe, različne vrste blaga, svilene rutke, časopis, lesene palice, šumeče folije, elastiko, prazne plastenke, stor- že, balone ... Prav baloni so otrokom neskončno zabavni. Baloni naj bodo različnih oblik, velikosti in barv. Z nji- mi se žogamo, spoznavamo predloge (v, na, pod, za) in oblikujemo različne živali. Baloni so tudi dober pripomo- ček za razvijanje telesne moči, ravno- težja in koordinacije. Dejavnost izvaja- mo v tišini ali ob glasbeni spremljavi. Vzgojitelj lahko igra na instrument, otroci naj uporabljajo male ritmične inštrumente, zraven tudi brundamo ali ploskamo. Več idej o plesu s predmeti lahko poiščete v knjigi Plesna žgečkal- nica (Valdes 2010). PLESNA DRAMATIZACIJA IN UPRIZARJANJE Plesna dramatizacija in uprizarajanje pomeni spontano ali usmerjeno gibno- plesno igro, ki izhaja iz resničnega ali izmišljenega dogodka ali pa iz literar- ne osnove. Plesno dramatizacijo vodi- mo s pripovedjo o dogajanju. Vlogo pripovedovalca ima lahko tudi otrok. Plesna dramatizacija ponavadi vklju- čuje še druge vrste plesnih dejavnosti, zlasti ples, včasih tudi rajalno igro. Plesna dramatizacija je tudi temeljna igralna dejavnost, pri kateri uvedemo govorjeno besedno dramatizacijo. Ta naj se razvije iz gibalnega dogajanja, tako da otrok vsebino celostno podoži- vi in jo spontano dopolnjuje z besedo. Spodbude za plesno uprizarjanje so poleg literature tudi glasba, kostumi, scena, različni rekviziti in lutke (Kroflič in Gobec 1995). SPROSTITVENE VAJE IN MASAŽE Pri sprostitvenih vajah in masažah so v ospredju otrokova domišljija, giba- nje, različni zvoki, barve, telesni stik in čutila. Sprostitvene vaje mora otrok doživljati kot nekaj prijetnega in za- bavnega. Kadar se vzgojitelj odloči za to metodo dela, je potrebno, da otroke dobro pozna in da v skupini vlada zaupanje. Samo v taki situaciji se bodo otroci brez strahu in predsodkov lotili izvajanja vaj. Čim mlajši so otroci, tem lahkotnejše in preprostejše vaje izbiramo. Pred izvajanjem dejavnosti mora vzgojitelj poskrbeti za primerno razpoloženje in urediti prostor. Ide- alen prostor za sprostitev mora biti dovolj velik in čim bolj prazen. Po- zornost otrok mora pritegniti dogaja- nje na sredini. Na sredino postavimo kakšen zanimiv predmet, npr: svečo, školjko, svileno ruto, kamen. Prav tako moramo poskrbeti, da nas med spro- stitvijo ne bo nihče motil (izklopimo telefon, zapremo okna ...). Vzgojitelj z določenim zvokom naznani začetek sproščanja. Ritem naj bo umirjen in monoton, vendar za otroke še vedno dobro slišen. Primere sprostitvenih vaj in masaž za otroke lahko najdete v knjigi Potovanje v tišino (Srebot in Menih 1996). SKLEP Menim, da so gibno-plesne dejavno- sti dobrodošla aktivnost, kadar želi vzgojitelj otroke spodbuditi h gibanju, plesu, izražanju, mišljenju, računanju, govoru, raziskovanju, usvajanju novih vsebin. Pri gibno-plesnih dejavnostih vzgojitelj namreč spoznava otroke na drugačen način, lažje razume njihova čustva, trenutna razpoloženja in potrebe. Gibanje in ples otrokom omogočata, da izrazijo svoja notranja doživetja, čustvovanja in sprostijo na- petost. Pri skupinskih dejavnostih se dobro pokažejo socialne povezave in odnosi med otroki. Otroci na ta način dobijo možnost, da se izpostavijo pred skupino in krepijo svojo samozavest. Zaradi vseh teh pozitivnih lastnosti, ki jih imajo gibno-plesne dejavnosti, mislim, da bi jih moral v svoji skupini izvajati vsak vzgojitelj. Literatura Kovač Valdes Jana (2010) Plesna žgeč- kalnica. Ljubljana: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Kroflič Breda in Gobec Dora (1995) Igra – gib – ustvarjanje – učenje. Novo mesto: Pedagoška obzorja. Rupnik Vilma in Rupnik Urša (2014) Plesna umetnost. Ljubljana: Tehni- ška založba Slovenije. Schmidt, Gordana (2002) Gibalne in rajalne igre. Radovljica: Ustanova »Poti kulturne dediščine« Slovenija, Knjižna zbirka PKD. Schmidt, Gordana (2009) Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gib- no izražanje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Srebot Renata in Menih Kristina (1996) Potovanje v tišino. Ljubljana: DZS.