Letnik XI.
Št. 2.
a££££££££££££££££X£££XX£
Izhaja po dvakrat na mesec ali 24 krat na leto v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija.
<»XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX'«>
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne Številke se dobivajo, ce jih kaj ostane, po 16 kr. v administraciji, Ključaničarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
*££££££££££££££££££££££# £	VeljA	£
®<	celo leto 3 gld., pol leta I gld.	>®
^	50 kr. in četrt leta 80 kr. za	£
<K vsacega brez ozira na stan, >e ^	narodnost in vero.
tfXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX*
^ Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. —
Ponižane žabe.
(Stara basen v novi obleki.;
Nekdaj žabe niso ragljale, marveč govorile kakor ljudje. Prav dobro se jim je godilo, Jupiter jim je skrbel za dež tako, da jim vode ni zmanjkalo, ravno tako živeža ne, ker se je v vodi in ob nji nahajalo v obilnosti vse, kar je za žabji želodec.
A to žabum m bilo dovolj, hotele so imeti popolno svobodo, da bi si same delale dež, napravljale mlake, kjer bi se njim zdelo, ne le po nižavah, marveč ce!6 vrh naj-viših gora, zato so začele upiti nad Jupiterjem, naj jim dd, popolno svobodo, da se bodo same vladale. Ta, dobrot ljiv kakor je, jim usliši prošnjo in jim d&, kar so zahtevale. Hej, kako življenje se je zdaj pričelo! Brez vlade niso mogle biti, ker jim je Jupiter dal svobodo le pod tem pogojem, da zbero izm^-d sebe najbolj bistre glave, po kterih svetu se b • on ravnal, zato so se pričele po vseh kotlah, lužah in jarkih volitve.
Bilo je več strank in najbolj so se za gospodstvo poganjale krote, kterim so se kmalu približali sivkasti pobje, ker so se nadjali, da bo taka zveza najbolja zd-nje; res so zmagale krote tako, da prave žabe so dobile, le par poslancev v zbornico, kterih glas pa potem ni nič veljal; zelene žabe so potem ravnanji razžaljene zlezle na drevesa in ne zmenile se za nič, kar so one po voddh počele, ampak so le vedno po boljem dežji upile.
Vse drugače pa krote in pobje. Ker so imele vso oblast v rokah, so postale silno prevzetne in preupile vse druge žabe, da je te bilo komaj slišati. Tudi so začele delati si kotle vrh gord, ob najvišjih slemih in robovih, ter niso poslušale svarilnih glasov onih žab po kotlah niti onih po drevji; ko jim je to nekoliko časa dobro šlo, so cel6 mislile na to, da bi si omislile peruti ter letale po zraku. Ker imajo plavute na nogah, so poskusile s temi letati, vzdignile se v celih četah, a popadale so nazaj na zemljo in se prav hudo pobile. Tudi umetno narejene kotle
po gorah in strminah so se jim posušile in zdaj je prišla ndd nje tudi kača, ki jih je mnogo pohrustala.
Huda je pela zdaj prevzetnicam, priskakale so zopet v nižavo k drugim žabam, ki so vedno zveste ostale svojim kotlarn, ter so od njih zahtevale pomoči. Ali te so bile po slabem gospodarstvu krot in pobov same obožale in jim niso mogle pomagati; tudi so bile luže zel6 posušile se, ker so iz njih krote nosile vodo v svoje umetno narejene luže po višavah. V taki zadregi se krote in pobje spro med seboj in se zmirjajo ter druga drugi očitajo take reči, da druge žabe kar strmč in še bolj debelo gledajo ko navadno. Ko je Jupiterjeva previdnost za žabe privzela si še dve kotli, nekaj iz usmiljenja do tam bivajočih žab, ktere je strašna kača zatirala, nekaj za te žabe same, da bi imele več prostora, — je krik krot in pobov postal že popolnoma neprenosljiv tako, da že Jupiter ni mogel spati. Ker vidi, da iz vsega tega nič ne bo, se razjezi in razpodi vso družbo ter jih kaznuje s tem, da jim vzame besedo. Obžalovati je le, da so po tem bile zadete tudi one mirne žabice, ki so ostale domd po svojih kotlah in trpele to, kar so jim krote hudega naklonile. Vendar so se tolažile s tem, češ: „saj tudi prej, ko smo imele še glas, naša beseda ni veljala ; zdaj pa vsaj tudi oni nimajo glasu, ki so nas zmiraj preupili."
Tako je prišel žabji rod ob svoj glas in zdaj more le regljati. Pa se mu ne godi slabo, ker Jupiter že pošlje dežja, kedar ga je treba.
Tedne in mesce je že, kar so ministri stopili s svojih stolov in še zdaj nimamo novih. Iščejo in iščejo jih po vsem svetu, pa jih vendar ne morejo dobiti. Česar pa daleč zastonj iščeš, to včasih lahko b 1 i z o dobiš. Kar je železnica, od Dunaja ni daleč do Ljubljane, in tu dobiš ljudi vsaj za deset ministerstev; branil se ne bo ne eden,
se trgali se bodo za ministerske stole. Treba je le seči v deželni zbor kranjski in na vsak prst se bota obesila po dva. Pa tudi zunaj zbora jih je vse polno.
Izmed teh „Brencelj" zbere jih le toliko, kolikor bi jih bilo treba za zdaj. Tu so:
Kamniški Johan Kecelj: ta tehta še več kakor Auersperg, toraj bi se podal za predsednika.
Za ministra nauka bi bil gosp. Pirker že zato, ker je vse tri razrede normalke zdelal in je zdaj se le deželni šolski nadzornik, kar je za njegovo ponosnost vsakako premalo.
Za ministra poljedelstva gosp. Dežman — že zavoljo „prokletih grabelj."
Za ministra govornika dr. Deu iz Postojne, — če zavoljo druzega ne, vsaj zavoljo njegove znane zgovornosti.
Za ministra pravosodja državni pravdnik ljubljanski, znan zavoljo konfisciranja slovenskih listov.
Za ministra notranjih zadev dr. Rohbert Sraj — zato, ker zna svoj nos v vsako reč vtikati; njegov namestnik bi bil Šafarjev Delfi iz istih vzrokov.
Za ministra kupčijstva Krški Martin, ker zna tako izvrstno kupovati — kaj, se je pokazalo lansko leto v deželnem zboru.	_
Za denarnega ministra vitez Savinšek — zakaj, bo on najbolje vedel in tisti, ki ga poznajo.
No, če bi ti ne zlekli Avstrije iz vseh zadreg, potem jej ni več pomagati.
Pavliha.
Ko sem tako znebil se z lepo sultana in tudi turškemu ljudstvu srečno izmuznil se, postojim še nekoliko pred Carigradom, ter premišljujem, kam bi se zdaj obrnil. Prav mika me pogledati nekoliko tje na levo v Macedonijo ter poiskati Hubmajerja, da bi zvedel, kako se mu kaj tam godi. Vendar o zimskem času tam nič ne kaže, tudi mi pot ni znana, ker še nisem bil nikdar tam, zato me tje nič kaj ne mika. „Ej čemu, boš dolgo premišljeval, kam bi šel," sklenem svoje premišljevanje. „Povsod se klatiš, v Evropi si že skoro vsako luknjo staknil, zakaj ne greš zopet enkrat pogledat v Ljubljano, da vidiš, kako se postavljajo nemškutarji in Slovenci? Ce hočeš gledati Turčine, ni treba ti hoditi v Carigrad."
In res, pametna je ta, hajdimo proti domu! Kožuh mi greje telo, lula nos, noge pa nagla hoja in predno stresem pepel iz lule, že stojim pred Zagrebom. Hrvatje me prčcej spoznajo, ker smo se že večkrat videli, zadnji pot pa v Ljubljani o Blehveisovi svečanosti. Po svoji gostoljubni navadi me povabijo zvečer v svojo družbo in mi začno koj skonca tako napijati, da spoznam, kaj nameravajo z mano, namreč prav do trdega opiti me, da bi se pod mizo zvalil; kaj tacega kaj radi narede Kranjcu. Toda jaz sem mislil: „ta pot se bote pa že vrezali, bote vsi pod mizo ležali prej ko jaz, niste na pravega zadeli." (Da kar naravnost povem: jaz ga nesem več ko trije drugi še tako močni pivci.)
Pili smo ga pa že tako, da so nam ga kletarji komaj »proti na mizo nosili. Hrvatje so kar strmeli in čudili se,
da se mene vino tako malo prijema, njih pa je bilo čedalje manj krog mene, ker se je vsak hip kteri pod mizo zvrnil ali pa so ga ven nesli. Nazaduje proti jutru so bili le še štirje pri mizi, pa tudi te sim spravil na tla, potem ga spil še en liter po vrhu in šel spat. Drugi dan je vse gledalo in s prstom kazalo za mano in drug je pravil drugemu: „vidiš, ta ga zna pa še bolj piti kakor mi." Iz spoštovanja so se mi kar odkrivali; tisti pa, ki so z mano pili, so bili še tri dni po tem pijani.
Od tu proti Ljubljani sem se namenil peljati se po železnici, ali spomnim se, da se je enkrat od tod mi poslan pur man v Ljubljano vozil celih 14 dni, da je dišal prav po kugi, zato jo raje vsekam peš naravnost ob Savi in pridem v Ljubljano, ko ravno poldne zvoni.
,,Zdaj boš šel kam kosit," si mislim, „potem pa kar naravnost domu." In ker ravno pred Mokarjem stojim, čemu bi dalje hodil? Vkrenem toraj v to gostilnico in stopim v gosposko sobo. Brž prileti natakar, me pogleda od glave do nog in me ogovori nemški.
,,Polič dobrega dolenjca pa kaj gorkega za kosilo," naročim jaz.
„Ali ne znate nemški?" me praša na to.
„Kaj tebi mar, kar jaz znam ali ne! Le urno stopi in prinesi mi, kar sem naročil," velim jaz.
Možic gre, jaz sedem za mizo, a mesto prvega pride drug, ki me zopet nemški ogovori in reče, da prostor, kamor sem sedel, je za gospode, ne pa za kmete v kožuhih.
„Vidiš ga vraga," zagodrnjam jaz, „meniš, da jaz nisem gospod? Veči kakor ti in moj kožuh je vsaj dvakrat tolikovvreden, kakor tvoj oguljeni frak."
Že me žgačka marela, da bi tudi tega učil obnašanja, a v tem hipu pride krčmar sam in praša po vzroku prepira — tudi le nemški, se ve da; ko zve, kaj je bilo, se obrne k meni in mi v prav slabi slovenščini reče, da se pri njem le nemški govori.
„Toraj tudi jč in pije, kaj ne?" se nasmejem jaz in pristavim: „nemške jedi in pijača pa ne maram, le sami jo obdržite, jaz pa svoj denar."
S tem ustanem in grem, ker se mi prečudno zdi, da bi moral v Ljubljani zavoljo krčmarjev nemški znati, ne pa krčmarji žara d gosta slovenski. Ej, to bi bilo kmalo drugače, ako bi vsak Slovenec napravil marelo, kakor je moja, in jo potem tudi rabil, kedar bi bilo treba.
Potem se pod&m v čitalnico in dobim nekaj kosila, vina bi bil več pil, če bi bilo bolje. Tam je bila družba več gospodov mlajših in starejih, pa čuda! pogovarjali so se nemški — menda iz vljudnosti do mene, ker so gotovo mislili, da jaz ne znam slovenski. No, če je tako, je že lepo.
Po kosilu grem na črnega k „Valvazorju". Postrežnik, ki mi pride naproti, me ogovori slovenski. No, vendar ena kavarna, kjer ljudje slovenski znajo. Zato sem pa tudi pil dva črna in dal postrežniku dva krajcarja za tobak. Gostje so večidel slovenski govorili in prav rad bi bil še ostal dalje tu, pa se mi je mudilo, da pridem še do noči domu. Odrinil sem toraj z namenom, da bom že zopet kmalu prišel ogledat Ljubljano tudi po drugih krajih. Kar bom skusil in slišal, bom že povedal.
Zvijačno.
„No, kaj je rekel zdravnik?" praša žena moža, ko je zdravnik odšel.
„Da ne smem jesti mesa, dokler ne bo bolje/ odgovori mož žalosten.
„No, nič ne bodi žalosten možiček," ga tolaži žena, ,,če ne smeš mesa jesti, boš pa jedel pečenko, piške, klobase in kaj tacega, ti bom že vse pripravila."
Pogovori.
A.	Turek ne mara križa, je li ?
B.	To že ni res, saj imajo nekteri se po več bab.
* *
*
A.	„Ustavoverci,< v državnem zboru na Dunaji se pa zdaj res dobro kampljajo med seboj.
B.	Saj je že tudi čas. Če se človek šest let ne čedi in ne kamplja, kaj se zaredi na njem!
Pes in vol.
{Kratka basen)
Pes in vol se snideta in se jameta pričkati, kdo izmed nju je močneji.
„Kaj boš ti, mala živalica," reče slednjič vol, „jaz že na svet pridem veči, kakor ti sploh zrasteš. Le glej moje kosti, kakšne so proti tvojim!“
„Ne de nič,'* odgovori pes, „jaz bom vendar le še tvoje kosti jedel, ti pa mojih ne.1*
Nauk te basni si lahko vsak sam misli.
Zanesljivo znamenje.
Meščan pride na kmete in vidi tam procesijo. Ker se mu to čudno zdi, ustavi kmeta, ki gre za njo, in ga praša: „Čemu je ta procesija?*1
„Dežja gremo prosit, gospod,“ odgovori kmetič. „Mislite li, da ga bote izprosili?" reče meščan.
„Vsaj upamo, da nas bo Bog uslišal,** je kmetov odgovor.
„Nič ne bo ne, jaz vam povem," pravi na to meščan. „Kako, da bi vi to vedeli?" praša kmet.
„Dežja ne bo!“
„Zakaj ne?"
„1, zato, ker mene še kurja očesa ne bole."
,,Ali je vselej dež, če vas kurja očesa bole?" praša
kmet.
„Zanesljivo vselej,** odgovori meščan.
,,I, tak pa res ni treba procesije," reče kmet in stopi s svojo težko peto meščanu na nogo, da ta sedem solncev vidi; „zdaj vas kurja očesa gotovo bolč in mi bomo dobili dež."
Le ničesar površno!
Kakor znano, je deželni odbor kranjski slovensko pisavo pri notranjem uradovanji popolnoma odpravil. Dr. JSraj pa je zapazil, da je v tej pisavi vendar še ostalo več slovenskih črk, n. pr. b, f, j, l, o, /, J, L, O, razen tega vse vejice (,), nadpičja (;), dvopičja (:), pike (.), vprašaji (?) in klicaji (!). Zdaj že študira, kako bi za te pismenke in znamenja iznašel nova, da bo nemška pisava popolnoma otrebljena vsega, kar po slovenščini diši. Pričeti se ima s tem, da se odpravijo slovenske pike iz črk i in j ter nadomeste z nemškimi. Tako je prav, le nič polovičarsko !
Razlaganje
nekterih besedi, ki se zdaj pogosto bero in slišijo.
Delnica (akcija) — največkrat nič vreden papir, ki dokazuje edino to, da je njegov lastnik plačal toliko in toliko, kar so potem drugi med sabo razdelili. (Glej banka ,,Slovenija.")
Deželni zbor — skupščina ljudi, kterih večina bodi vladi po volji, pa so med njimi tudi nekteri, ki bi morali kje drugje sedeti.
Država — grm, za katerim ministri tiče.
Državni zbor — družba na Dunaji, v kteri zdaj umazano perilo pero ne ženske, ampak možki, pa dalje ko ga perč, bolj umazano je.
Državni pravdnik — parkelj, ki slovenske časnike v koš de vije. Prej je živel le ob navadnih hudodelnikih, zdaj se je pa tudi že na časnike navadil; če druzega ni, pa „Brenceljna" lovi.
Konfiskacija — reč, o kteri slovenski" vrednik,tako malo ve, kdaj ga bo zadela, kakor za svojo smrt. Vrši se po policajih na ukaz državnega pravdnika, ki kupi vse liste pa, ne d& krajcarja za-nje.
Liberalizem. — že tako prežvekana beseda, da je nihče več v usta ne vzame.
Minister — velik mož, ki za dobro in slabo delo dobro plačo vleče in na kterem v državnem zboru lahko vsak poslanec drva seka. Kedar odstopi,, stori to vselej prostovoljno, če je k temu prisiljen. Kar skazi, skazi drugim, ne sebi.	(Se bo nadaljevalo.)
Pri skušnji,
V šolo pride šolski nadzornik in ker je bilo ravno računanje z glave, praša učitelja po najboljšem učencu v tem. Učitelj pokliče sina nekega trgovca in temu dd nadzornik sledečo nalogo:
„Ce bi jaz prišel k tebi in kotel imeti 2% metrov blaga za suknjo, meter po 37/io gld., koliko bom plačal?"
Deček nekoliko premišljuje, potem pa reče:
„0e bi mi prečastiti gospod šolski nadzornik skazali čast, da bi prišli k meni kupovat blago za svojo obleko, bodo zahtevali več ko 23/5 metrov, recimo 5, ker toliko potrebujejo. Blago po 37/l0 gld. meter jim bo preslabo, zato bodo vzeli vsaj blago po 4 gld. meter; 5 metrov po 4 gld. d d pa ravno 20 gld., visoko častiti gospod šolski nadzornik."
„Dober trgovec boš," reče nadzornik na to, „ali jaz pri tebi vendar ne bom kupoval."
„Brenceljnova“ ponosnost.
Ljubljanske gimnazije profesor A. Heinrich (iz prejšnjih let že „Brenceljnovim“ bralcem znan pod imenom Heureich) je dobil zdaj tudi zlati križec — morda cel6 zato, ker je „Brenceljnu“ toliko gradiva dajal.
„Brenc.elj“ ni malo ponosen na to, da je toliko njegovih sodelavcev dobilo že križce, zvezdice in visoke službe, tako Dežman, vit. ICaltenegger, dr. Kasmacher, Šraj, Ša-farjev Dolfi, Vestenek in drugi, ki so svetu znani postali po „Brenceljnu“. Tisti pa, kteri daj6 gradivo nemškim listom, posebno „Tagblattu", ne dob6 nič in ne postanejo nič, n. pr.: dr Bleivveis, Svetec, dr. Zarnik, dr. Vošnjak, Klun i. t. d. Ce kteri izmed njih vjame kako poslanstvo, so tega krivi le kratkovidni volilci.
O, „Brencelj“ je mogočna žival, ker je mnogim že pripomogel do časti in masti.
Učiteljice, dokler so mlade, je že še,
drugače pa bo, ko bodo take-Ie: