Književna poročila.
Književna poročila.
Alfred AmscM: Aus. den Werkstatten des Strafrechtes. Verlag Vlrich Moser, Graz. 1924. Str. 83.
Pisatelj pravi v uvodu, da hoče odgrniti zaveso, ki zakriva tajno delcvanje v delavnicah kazenskega prava. Prvotno je nameraval priobčit! zbirko zanimivih kriminalnih primerov iz svojega triinštiridesetletnega službovanja, a to namero je opustil, ostal pa mu je uvod k tej zbirki, m evo ga: ta knjižica bi mu bila uvod.
Najprej navaja druge avtorje, ki so zbrali po aktih povzete kazenskopravne primere z justičmmi zmotami (Justizirrtiimer), to so zbirke Anselma Feuerbach (1849), Erika Sello (1911) in Alberta HclIwiK (1919). Svrha teh zbirk je bila jasna: opozarjati na justične zmote, da se onemogočijo. Krivdo, ki povzroča justične zmote, pripisuj,; A m s C h 1 ncvsrečnemu forsiranju priznani, enako t. zv. d; i a g n o-stiki dejanskega stanu ali psihoanalize, pa tudi v ponovnem zaslišanju obdolžencev in prič vidi velike nevarno.sti. Zelo lepo razvija pisatelj svoje ideje o pomenu izpraševanja: preiskovalni sodnik mora biti izvrstno podkovan v svoji stroki, mora biti splošno naobraže.n, 'meii pa mora 'tudi jaisen vpogled v praktično življenje: Kriminalna psihologija je navezana na kazuistikb. O vrednosti realij kot dokaznih sredstev si mora biti preiskovalni sodnik na čistem, kajti čcorav ima izvedenec zadnjo besedo, on, preiskovalni sodnik odreja, kako naj se postopa, on bodi »s c m p e r totus!«
90 Književna poročila.
Ko preliaja A m s cli 1 na poglavje o glavni razpravi, peča se najprej in najobširneje s forenzično zgovornostjo. Kakor vem<„ ie bil on svoj čas eden izmed prvih govornikov v sodni dvorani svojega področja in za to mu radi priznavamo, da je kompetenten, povedati nam v tej stvari svoje mišljenje. Brez pesniškega poleta, pravi Amschl, ni znamenitega, brez naravnega daru sploh ni govornika! Torej — prereka stari rek »orator fit«, vendar ne omalovažuje pouka v govorniški umetnosti, ki naj bi se pričel po njegovi misli že v srednji šoli. Inače podaja cel niz migljajev, kako se uspešno govori. Ne moremo tu navajati vseh,, dasi bi nas mikalo. Vsaj dvoje pa naj poudarimo, da bodo o njih raz-mi.šljali tudi naši forenziični govorniki: Težišče govorništva naj se polaga v — odgovor (repriliko ali dupliko) in pa prisluškuje naj se svoji fantaziji tudi o prilikah, ki niso neposredno z govorom v zvezi: tupatam vznikne nezavestno stavek ali rečenica, ki nam utegne poslej krasno služiti v tem ali onem govoru. Take, iz nezavesti porojene domislice si treba zabeleževati!
Na koncu izda Amschl svoj pravnofilozof'čni kredo: On da je in ostane pristaš klasične šole (Birkmeyer). To šolo smatra za tisto, ki ustreza »dem deutschen Volkscharakter«, moderna šola z Lisztom vred\ mu je — laškega, torej tujega porekla an za to jo odklanja —.
To bi bil torej uvod h knjigi, ki jo je hotel Am s c h 1 napisati in ki naj bi vsebovala interesantne kazenskopravne primere iz njegovega službovanja. Vsekakor bi bila tista zbirka za kriminalnopravno vedo pridobitev. Zanimala bi tudi nas Slovence, ker bi gotovo prinesla primerov iz naših slovenskih krajev. Saj je Amschl pred prevratom stal na čelu višjemu državnemu pravdništvu, ki je oblačilo in vedrilo tudi — nam! Morda pa vendar dobimo še — tisto zbirko?
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Albert Melhvig: Okkultismus and Strafrechtslehre. Vber die Ver\vendung von Mellsehern bei Aufkldrung von Verbrechen. Verlag Ern'^t Brocker. Bern-Leipzig 1924. Str. 112.
Sedanji čas se peča zopet zelo mnogo s problemi, ki so materialnemu svetu tuji. Ni čuda. da so se kriminalisti pričeli zanimati tudi za te stvari, da se piše in eksperimentira mnogo s teleDatijo, retroskopiio tudi v kazenskem pravu. ,Pa vse ni resno, kar se piše. Med zelo resne študije pa vsekakor spada HelIwigovo delo. On pojasnjuje zvezo med svetovnim naziranjem in okultizmom, razkriva psihologične korenike tega pojava njegove napake in predsodke. Mnogokrat pripoveduje o tem. kako se dajo z bistrovidci hudodelstva odkrivati! Po navadi so take pripovedke Ie reklama senzacije željne propagandne in so jim podlaga le izmišljeni primeri. Ipak so se včasih tudi že polidjski organi državni pravdnikj skušali posluževati se bistrovidcev, da bi odkrili v tajnosti ostalega storilca. Toda dejanskih uspehov pač ni bilo! Hellwig določa, kaj pomeni pravzaprav »čitanje misli«, telepatija in bistrovidnost iz kraja v kraj. »Citati misli« se pravi, opazovati najtanjše telesne gibe
Književna poročila. 9b
ob psihičnih dogodljajih, — okultnih sposobnih torej tu ni. »Telepatija« pa je prenos psihičnih zamislekov ali občutij na drugo osebo brez uporabe čutnih organov. Ali je to sploh možno, je zelo sporno. Vsekakor Hellwig zahteva največje opreznosti. Še manj pa pristaja na možnost prave bistrovidnosti, t. j. pojava, da nekdo spozna dogodke iz preteklosti ali v sedanjosti, o katerih nima neposredne spoznave niti s svojimi telesnimi čuti, niti vednosti po drugih osebah. Po Hellwigo-v e m mnenju doslej ni niti en dokaz za tako bistrovidnost doprinešen, čeprav nekateri resni pisatelji navajajo primere kot take, ki so se v resnici pripetili. Ako pa bi bili ti primeri nepobitno resnični pojavi iz življenja, bi bili za kazensko pravosodje velikega pomena, dočim tele-patiji odreka vsako uporabnost za kriminalistične svrhe. (Te trditve bi pa mi ne hfiteVi tako splošno akceptirati, p o s i t o, da se pojav telepatije da v resnici dokazati.) Najzanimivejši del Hellwigove knjige pa je raziskavanje o pristnosti raznih v literaturi že objavljenih primerov bistrovidnosti. Ne moremo se spuščati v te podrobnosti, omeniti pa moramo, da H e 11 w i g niti enega od teh primerov ne smatra brezhibno dokazanim. Navzlic temu pa priznava, da moramo računati z možnostjo, da se tudi pojavi telepatije in bistrovidnosti obistinijo. Dotlej — pa naf se kazenskopravdno positopanje ne poslužuje takih metod. Vsekakor si je Hellwig stekel zaslugo, da je o tem zanimivem predmetu napisal' objektivno študijo na podlagi zelo bogatega kritičnega aparata, ki mu ga je nudila zaznamovana literatura. Dr. Metod Dolenc.
Kari O 11 o Er d mcinn: Die Kiinst Recht zu behalten — Methoden umi Kunstgriffe des Streitens und andere Aufsdtze. Dritte Anflage. H. Haessel-Verlag. Leipzg 1924. Str. XV+335.
To knjigo naznanjam v ipravnišlkero glasilu predvsem zato, da svarim pred nijo tiste, ki ibi jo hoteli citati z žeijo, da se ipoglobe v metode zastopanja strank v pravdah. Naslov je varljiv. Le majhen del vse knjige, od sedmiih poglavij eno samo, razpravlja o umetnosti (bolje .spretnosti), kako obdržiš v prepiru svoj »iprav«. Pa toaš ta del knjige se mi zdi najmedlejši: ne pove ničesar novega. Toda v ostalem pa je knjiga vredna .priporočila, da jo či-tajo osobito tudi juristi. Ozira se namreč na mnogo problemov, ki se *ičejff 'Pravne filozofije, -pa tudi sodstva samega. Pisatelj je zastopnik teorije,, da absolutne pravičnosti sploh biti ne more, in motri iz tega svojega stališča na zelo zanimiv način osobito tudii nauk o normah. Poglavje o dvojnem obrazu tolerance je baš za naše čase, ko čitamo — ne samo pril nas, amipak tudi v drug,ih državah — o »obznanah«, izjemnih zakonih za vzdrževanje reda itd., prav iposehno aktualno. Krimiinalisti bodo z veseljem listali po .poglavju o pomenu in vrednosti naklepa, tu pa tam se bodo morali seveda čuditi, s kakšno vnemo razlaga pisatelj stvari, ki so-že davno dognana resnica, kakor da bi baš on poa-sem celino oral. Končni poglavji »Kako se rešujejo problemi tako, da se ne rešijo«. In ipa »kako se resnica napravi za brezvredno« sicer nista gradivo za prepirajoče se;
92 Književna po očila.
stranke, ali tudi tu zadenemo na marsikakšno zrno, ki nas zanima. Sploh je največja odlika te kniise, ki propoveduje neko praktično živtjenskc filozofijo, mjkavno in živahno pisan slos z mnogimi primeri iz pravnesa življenja, politike, navadnesa življenja, da, celo iz matematike ki igralca zgrabi in ga ne izpusti zlepa, dokler ne prebere vsaj dotičneka posebnegi poglavja. Za to je tudi do-živela v Ikratkem času že tretjo izdajo.
Dr. Metod Dolenc
Univ. prof. Mthuil Jasnski: Kndu i na koji način je hio ^astavUen Kastavski statut?
V m. letniku Zbornika znanstvenih razprav (str. 119. do 137.) razpravlja ordinarij za pravno zgodovino južnih Slovanov na naši univerz', g. prof. Jasirtski o tem, kdaj je bil sestavljen kastavski statut, ki ga je bil I. 1890. objavil Fr. Rački, dalje pa tudi o tem, kako so po časovnem redu nastali različni deli tega statuta. Ni moči ničesar prigovarjati logičnemu zaključevanju, s katerim dokazuje g. pisatelj, da ne velja mnenje Fr. Račkega, da je kar naenkrat nastal ves prvotni statut, ki obsega prvih 57 poglavij, nego da je sestavljanje dolgo postopno zakonodajno delo kastavskega veča. Začeli so s prvimi 25 poglavji — to čitaš jasno v statutu samem — leta 1400. (ne 1. 1490., kakor je krivo sodil Rački), a dodali so ostala poglavja deloma 1. 1465., deloma pa v začetku XVI. stoletja. Če izvzameš par jasnih mest, moreš zgolj domnevati, nikakor pa ne dokazati, katere izmed teh sostavno urejenih določb so bile drugič, katere tretjič pridejane. Precena je težka, ker nam je ves statut s 73 poglavji in nadaljnjimi dodatk' ohranjen le v Tomi-čičcvem (1. 1759.) oz. Sabljarjevem (1. 1845.) prepisu. Razprava je čeden prispevek k raziskavi najstaršega statuta avtonomnih istrskih občin.
Dr. F. Ooršič.
Dr. Albin Ogris: Splošni register k letnikom L—VI. Uradnega lista ljubljanske in mariborske oblasti. V Ljubljani. /925. Samozaložba.
Ne da se tajiti, da je dr. Ogris prav ustregel vsem, ki iščejo po naših nepriročnih Uradnih listih podatkov. Register ie pregledno sestavljen in tudi videti, da je popolen. Uporabljivost registra, ki je sestavljen po materijah, še zvišuje na koncu pridelano stvarno kazalo. Želeti bi bilo, da bi bili navedeni zakoni, naredbe itd. z dotičnimi tekočimi številkami, kajti s temi so individualizirani, ne pa s posameznimi kosi (štev" kami) lista, druge naredbe naj bi se označile po straneh. PreKledneišc bi bilo zaznamovati posamezne letnike z letnico in tudi ni kazalo izpustili prejšnjih železniških tarifnih obvestil. Obdrže pač še pozneje pomen, zlasti v pravdah in pod. Te malenkostne hibe pa, kakor že omenjeno, ne zmanjšujejo vrednosti registra, ki je prav lepo delo.
Dr. Lavoslav Šik: Stanbeno pravo sada i u bndučnosti, Čirilo-Mctodska nakladna knjižara u Zagrebu. 1925.
Brošurica je izšla začetkom letošnjega leta in prinaša nekoliko mnenj o vprašanju, ali je stanovanjski zakon prestal 1. januarja 1. 1. Naglasa, da zakon sam o prestanku veljavnosti nima nobene določbe, da govori čl. 3
Razne vesti. 9 ^
samo o višini najemnine, glede itatere da je nastopila sedaj prostost, da pa naj sodišča sodijo, da so odpovedi še nadalje nedopustne, do česar pride sodnik, razsojajoč po prostem pravu. Drugi del prinaša različne predloge za odpomoč stanovanske bede.
Predpisi za zaščito delavstvu. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1924. Cena 36 dinarjev.
Zbirka zakonov. XVI. snopič: Zakon za volitve narodnih poslancev za narodno skupšč.no kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Založila. Tiskovna zadruga v Ljubljani. /92,5. Cena I2..i0 Din.