Naši dopisi. Iz Ijuibljane. (f Joško Gabrovšek.) Dne 29. listopada t. 1. je umrl v deželni bolnici v Ljubljani na neozdravljivi bolezni — sušici v letošnjem letu šestnajsti našega stanii — Joško Gabrovšek. — Sočutje do bednih poslednjih hipov, kateri so jedini zrli umirajoče, zapuščeno njega življenje, nas sili, da mu postavimo ob samelem grobu tam nekje v skritem kotu pri sv. Krištofu s temi vrsticami skromen spomenik. — Povest njegovega življenja je kratka. Porodil se je v Planini 1. 1867. ter prvo obiskoval solo v rodnem kraji, nadaljne razrede pa v Ljubljani. Ko je dovršil ljudsko šolo, stopil je v gimnazijo in izvršil šesti razred. V istem letu so ga vzeli k vojakom, in ko je zopet slekel vojaško suknjo, vpisal se je v pripravnico ter 1. 1892. prestal zrelostni izpit. Prvi dve leti je služboval na jednorazrednici v Žabnici; v pričetku letošnjega šolskega leta se je preselil v Žire, toda zaradi svoje bolezni ni več mogel oskrbovati pouka. Vkljub svojemu pičlemu zdravju se je oglasil meseca listopada k izpitu učne usposobljenosti, katerega je z dobrim vspehorn prebil. — Kdor ga je tedaj videl, zmajal je z glavo, zakaj zrl je v njem človeka, kateri se s poslednjo inočjo vojskuje s smrtjo, ki mu je z ledenim svojim poljubom za večno zamorila življensko kal. Ali v njem je živela nadeja, da se mu po prestanem izpitu vrne zdravje, in da bode potem z novimi močrni nadaljeval komaj započeto delo. — Toda dalje ni več šlo! — V soboto 10. listopada je bil že toliko slab, da ni mogel v pripravnico, da bi zvedel, kakšen je izid njegovega izpita. Drugi dan se je preselil v bolnico, tam je ležal dobrih štirinajst dnij, naposled je omagal, umrl sam, osamel, v uboštvu, kakor človek-učitelj, kateri si še v mladih, zdravih dneh prisluži komaj toliko, da živi, ker mora živeti. — 0, kako bedno je tako življenje! — Gabrovšek je bil že od prve svoje mladosti navezan sam nase. Stariši so mu zgodaj pomrli, in ni imel človeka, kateri bi zanj skrbel, torej je moral delati sam, da ni trpel gladii in pomanjkanja. Boj za kruh in obstanek je skrčil število njegovih dnij! — A vender je bil vedno vesel in tovarišem svojirn dober tovariš. Sam dober pevec je ljubil petje in z resničnim zanimanjem je živel za šolo. Bil je dober učitelj, ker je pregledal z bistrim očesom življenje otrokove duše, zatorej so se mu tudi posrečili spisi, katere je priobčeval v J,Vrtci" pod hnenom Joško G. Planinec. — Urnrl je mlad in — povejrno naravnost — škoda, da je umrl. Pogreb je imel tak, kakoršnega so v največji naglici zamogli preskrbeti Ljubljanski učitelji, kateri so — rekli bi — slučajno zvedeli o njega smrti. Udeležili so se ga poleg nekoliko dijakov in drugega občinstva v precejšnjem številu. Zahvalimo jih, da so izkazali toliko plemenitosti umrlemu tovarišu. — Naj v miru počiva! Kolega.