ALOJZIJA ŽIDAN' Modeli za raziskovanje učinkov socializacijskega procesa Pri raziskovanju učinkov socializacijskega procesa kol tudi možnega procesa pridobivanja posameznikove (demokratične) politične kulture dajejo raziskovalci prednost zelo različnim sestavinam. Bodisi vsebinam (politične) socializacije, oblikam njenega učenja, različnim delujočim vplivom nanjo, proučevanju njenih posledic na politični sistem. In še bi lahko navajali. Temu so tudi prilagojeni njihovi oblikovani raziskovalni modeli. Vse to seveda potrjuje sodbo, ki jo lahko izrečemo kot; sleherna socializacija je vedno izrazito kompleksen pojav. Nanjo delujejo številni vplivi. Je pa tudi pojav, ki sam izrazito vpliva na številne dejavnike. Na posameznika, na posameznika kot del družbe itd. Je pojav, ki zna presenečati. Kdo je pravzaprav oblikovalec neke vrste vodilnega raziskovalnega modela za proučevanje učinkov (politične) socializacije? Razvil ga je Friedrich Greenstein. na katerega so vplivale Laswellove paradigme. Zaradi takšnega vpliva se jc Greenstein lotil oblikovanja modela, s katerim se mora raziskovanje (politične) socializacije osredotočati na temeljna vpra.šanja. Ta pa si je mogoče (nujno) zastavljati kot: Kdo se v (politično) socializacijskem procesu uči? Kaj se v (politično) socializacijskem procesu uči? Od koga sc v (pi>litično) socializacijskem procesu uči? Pod kakšnimi pogoji se v (politično) socializacijskem procesu uči? Kakšni so učinki takšnega učenja? Greensteinov model torej vključuje spekter dejavnikov, ki nastopajo v slehernem socializacijskem procesu oziroma imajo v takšnem procesu ključno vlogo. Leti so: učeči se subjekt, posrednik vsebine, pogoji učenja, učinki učenja. Zasnovan je na širokem razumevanju scKializacijskega procesa. Njegove vsebine si lahko pridobiva posameznik z zelo različnimi oblikami učenja in načini njihovega didaktičnega prenosa. Pri predstavitvi Greensteinovega modela je seveda smotrno opozoriti, da je danes izredno pomembno vprašanje tega raziskovalca: kako si učeči subjekt pridobiva informativne vsebine kot temeljne prvine svoje (demokratične) politične kulture, kateri (in kako) so njegovi informacijski posredniki. Izrečeno lahko podkrepimo z razmišljanjem: »V razmerah prihajajoče »informacijske družbe« torej postaja vse bolj pomembna (sintetična) informacijska moč političnih subjektov sploh in opozicije posebej. To je povezano tako s komunikacijami in mediji (in seveda s splošno materialno, ekonomsko in politično močjo), zaradi »poznanstve-nja« sodobne družbe pa zlasti od dostopa do strokovnih in znanstvenih informacij in sposobnosti za njihovo uporabo. Če je bila velika retorična sposobnost, povezana s politično zvitostjo (ob razpolaganju z minimumom drugih izvorov moči), za tradicionalnega politika morda zadostna, pa dandanašnji politik, če naj bo uspešen, ne sme biti zgolj »čisti« politik - marveč čedalje bolj tudi strokovnjak. • Bf Alo|n|> Žid«n. diKcmk» na FDV 555 Tconja in praksa. Icl 30. tt. i-f>. Lfubljana 1993 Razpolaganje s strokovnimi in znanstvenimi informacijami je torej konstitutivno za sodobnega politika oziroma za sodobno politično akcijo.«' To vprašanje je še posebej aktualno tudi za naš družbeni prostor, v katerem so pri ponotranjanju posameznikove demokratične politične kulture še prisotni tako imenovani recidivi preteklosti. Oblikovalec zanimivega modela za raziskovanje učinkov socializacijskega procesa v politični kulturi je tudi Gabriel Almond." Pri postavljanju svoje modelne konstrukcije izhaja Almond iz funkcionalističnega razumevanja politike. To pomeni, da v svoj žariščni raziskovalni temelj postavlja predvsem raziskovanje posledic, ki jih ima (politično) socializacijski proces za določeni politični sistem oziroma za njihove temeljne razsežnosti, kot so: politična oblast, politična skupnost itd. Temeljno nalogo politično-kulturnega pojava koncipira kot: ohranjanje političnega sistema ter prilagajanje političnemu sistemu. Povedano določneje: politična kultura je zanj konstitutivni del tako imenovane mreže skupnih kategorij kot instrumentarija za primerjanje vseh političnih sistemov. Te pa je mogoče medsebojno razlikovati po njihovi strukturni in stopenjski razvitosti. Politična kultura je spona med mikro-in makropolitiko. »Pravzaprav Almond politično kulturo opredeljuje še natančneje. Politična kultura je mreža individualnih orientacij in stališč članov družbe do političnega sistema. To je subjektivno območje, ki pa daje pomen in oblikuje politične procese.«' Zanimivo je, da je Almonda še posebej pritegnilo raziskovanje povezav med vlogami, ki jih igra posameznik v različnih nepolitičnih situacijah, ter stopnjo njegovega sodelovanja pri političnih dejavnostih. Iskal je odgovore na temeljno problemsko vprašanje: do kakšne (katere) stopnje usposabljajo družina, delovno mesto, različne socialne (nepolitične) asociacije posameznika za njegovo sodelovanje pri političnih odločitvah? Almond torej (tako kot denimo tudi Verb) velja za proučevalca medsebojne pogojenosti političnih in nepolitičnih participativnih oblik. Svoje ključno vprašanje je izrazil tako: ali je lahko človek, ki deluje v družini, prepričan, da more sočasno aktivno delovati v politiki? Almondov model za raziskovanje učinkov (politične) stKializacije je seveda model raziskovanja njenih posledic za politični sistem. Te posledice morajo biti nenišilne za politični sistem. Kot naslednjega proučevalca omenimo J. Dennisa. ki je oblikoval model, ki mora v svoji (iz)gradnji vključevati niz vprašanj, če hoče podrobno analizirati proces (politične) socializacije. Poiskati mora na množico vprašanj temeljite odgovore. kot: Kakšne so posledice (politične) socializacije za politični sistem? Kakšne so različnosti v vsebinah (politične) socializacije? Kako naj poteka raziskovanje različnih stadijev (politične) socializacije? Ali je smotrno pri raziskovanju (politične) socializacije upoštevati generacijski pristop? Ali je smotrno pri raziskovanju (politične) socializacije vzporejati njene obstoječe kulturne vidike? ' Bibii. AdoU. Ricioiulnou in luictji opoiiciic. Pirtanwnuriiem dileme m perapekuve. Zbornik icfcfiiov. Polno-loUi dnc\i Ankaran 1991. L)ubl|ana. 1991. «r. 63. 64 ^ Ker sc bomo le obrobno kMili razmiiljani. na katenh gradi svoj model G Almond, glej o lem le v. Hamann Rudolf. Politische Soziologie fllr den SozialkundeunnterrKht. Hoffmann und Campe Verlag. Hamburg. 1974; Židan Alajzija. Novejlc leorelüne razprave o politiki kulturi. Raziskovalni initilul FSPN. Center za politoloikc raziskave. Raziskovalno poroälo. Ljubljana 1990 ' Navedeno iz pravkar omenjenega raziskavahiega porotlla dr Alojzije Židan, «r 104 Ali je smotrno pri raziskovanju (politične) socializacije upoštevati subskupin-ske in subkulturne razlike? Kako je s potekom procesa političnega učenja? Kako so fjorazdeljeni vplivi različnih agensov (politične) socializacije? Kakšne so posebnosti vplivov ter učinkov (politične) socializacije za posameznike? Kakšna je vloga specializirane (politične) socializacije, posebej (politične) socializacije elite? Postavljena množica vprašanj Dennisovega modela (ponovno) dokazuje, daje proučevanje politične kulture kot rezultata kompleksnega socializacijskega procesa zelo zapleteno opravilo, ki zahteva od raziskovalca obvladovanje mnogih metodoloških postopkov. Ob predstavitvi Dennisovega modela opozorimo še na neko pomembno dejstvo, to je: socializacijo je vedno mogoče opazovati z družbenega in individualnega stališča. Kako z družbenega? Z družbenega stališča se socializacija opredeljuje kot celota procesov, preko katerih družba z delovanjem svojih različnih socializacij-skih dejavnikov prenaša temeljna znanja, občutenja, vrednote, norme in oblike obnašanja na člane družbe. In kako z individualnega? To stališče opozarja na potrebo po usposabljanju posameznikov s tistimi sposobnostmi in zmožnostmi, ki jim omogočajo, da delujejo v okviru določenega družbenega prostora, da lahko izpolnjujejo določene, za družbo pomembne naloge. Dejstvo je, da posameznik ni samo subjektivni sprejemnik vplivov, ki mu jih ponuja (politično) kulturna mreža družbe. Nasprotno. Takšno (politično) kulturno mrežo pomaga tudi sam aktivno (so)oblikovati, ji dajati podobo s svojimi subjektivnimi delovnimi učinki. Danes je zelo aktualno vprašanje, kako in kakšno politično kulturno mrežo oblikovati v bistveno spremenjenih družbenih okoliščinah, v katerih se srečujemo z nastopom nove političnosti, novih (političnih) paradigem, spreminjanjem ideologij in vrednot. V našem in svetovnem družbenem prostoru potekajo intenzivne spremembe. »Značilnost sodobnih družb je, da so izrazito kompleksne in notranje strukturirane. Njihova kompleksnost, zapletenost, velikost in strukturiranost preprečujejo, da bi se lahko vsi ljudje (ali vsaj pretežna večina ljudi) stalno neposredno vključevali v družbeno in politično odločanje. Zato se v teh družbah oblikujejo načini, ki omogočajo vsaj njihovo občasno vključevanje v procese odločanja ter sodelovanje v njih: tako so se razvili različni mehanizmi neposrednega odločanja, zlasti pa predstavniška telesa in številne druge oblike (mehanizmi) posrednega odločanja.«' Proces posameznikovega (so)oblikovanja (politično) kulturne mreže družbe teče v njegovem celotnem življenju. Rekli smo že, da dajejo nekateri avtorji pri svojem raziskovanju učinkov socializacije tudi prednost oblikam učenja (politične) socializacije. Zaradi takšnega raziskovalnega interesa žele oblikovati model(e) za proučevanje učinkov raznoterih oblik učenja (politične) socializacije. Tako si zastavljajo vprašanje: kje so najpomembnejši izvori posameznikovega (političnega) učenja? Ali le-ti obstajajo v družini, šoli? Ugotovitve, do katerih prihajajo s svojimi raziskovalnimi modeli, so raznovrstne. Tako nekateri pri opravljanju takšnega dela pripisujejo najpo- * Milja Žagar. Prcdslavniiko lelo kul dejavnik dcmokracijc. Parlamcnlanzcm: dileme m fiervpeklive. Zbornik referatov. Politokiiki dnevi Ankaran 1991. Ljubljana. 1991. su 4 membnejio vlogo družini,' drugi šoli. Med raziskovalec, ki ugotavljajo, da jc v politiki najpomembnejši dejavnik družina, lahko uvrstimo Dawsona in Previtta. Zanju je družina primarna institucija, ki s svojim kompleksnim delovanjem položi temelje političnemu učenju. Družina je temeljni dejavnik, preko katerega se z generacije na generacijo prenaša politična kultura. So pa tudi stališča, ki zaniku-jejo prevladujoč vpliv družine na posameznikovo doseganje političnih norm, standardov obnašanja. Stališča teh raziskovalcev (na primer Hessa, Tomcyja, Hir-scha) vsebuje temeljna teza: v sodobni družbi jc najpomembnejši politični sociali-zator šola. Tudi o tem, kakšna je vloga šole kot oblikovalke posameznikove politično kulturne identitete, zelo veliko razmišljajo nemški raziskovalci, ki zlasti poudarjajo: »Politična vzgoja je lahko v vseh svojih raz.sežnostih pri mladih uspešna, če njeni temelji mladim omogočajo demokratično identifikacijo z njimi,«' kajti družina naj bi prenašala politične vrednote samo na zelo ozkem področju pdbo. pri čemer moramo najprej upoštevati, da je v politični stKializaciji vphv družine lahko dvojen. Družina se lahko pojavlja kot dejavnik, ki neposredno vpliva na doseganje norm politične kulture, lahko pa se pojavlja tudi kot dejavnik oblikovanja občih družbenih vrednot in družbenih vlog. ki niso neposredno politične, toda zelo vplivajo na oblikovanje norm političnega obnašanja. Pozorni moramo biti tudi na to, da sc je danes znašla naša šola v novi življenjski realitcti, imenovani (politični) pluralizem.' Samo življenje bo pokazalo, kakšni bodo učinki izvajanja njene socializacijske vloge kot zgolj enega izmed množice socializatorjev. Učinke njenega dela je (bo) treba stalno spremljati, negativne odpravljati, pozitivne šc ustvarjalno dogr<-ijevati. Naša šola naj bi tudi vzgajala za življenje v demokratični, humani, pravni družbi, zato mora učencu razvijati demokratično politično ter pravno kulturo. »Danes je situacija v tem pogledu že drugačna. Nc politični, temveč kulturni pluralizem jc tisto, kar spreminja v novejši zgodovini generacijske odnose. Pred nove generacije ni več mogoče stopati s svetom kulture, ki se ponuja kot izdelan, ničesar ni mogoče več mladim ponujati kot občečloveško, nesporno, za vse sprejemljivo, trajno in zgodovinsko nujnost, ki terja žrtvovanje njihove sedanjosti za prihodnost. Tudi zato je ne nazadnje nesmiselno iskati rešitev iz krize sedanje vzgoje v izdelavi nekega novega in monolitnega vrednotnega sistema, ki bi bil kot občečloveški, trajni, preizkušeni, za vse sprejemljivi, stabilni zgodovinski moralni kodeks. Kodeks, ki bi edini imel zgodovin- ' Kako piHckafo ra/mulcki o opnani problematiki pn nekaterih nemikih aslorjih. »i ie zanimivo ogledati v Schiele. S./Schneidcr. H (Hrsg ) Die Familie m det politiKben Bildung Konvcn» auf dem Pruftund der PraxB. Klen. Stuttgan. 1«8v)e v kontekstu srednieiolske reforme. TIP. I.|ubl|ana. let 1991. itev. 7 ' Dr Medvei ZAnko. Pedagoika etika in koncept vzgoje (1 del). Sodobna pedagogika. I.|Ubl|ana. let 1991. it. J-«. «It 111 O spremen>eni vzgo|i. poiekajoti v danainjih razmerah, razpravlja avtor tudi v viru; Pedagoika etika in koncept sigoje (2. del). Sodobna pedagogika. L|ubl|ana. let 1991. hev 5-6.