f  Makso Wudler. Dokler ne pade zadnje jasno čelo, ki lesketa na njem se večnosti poljub... (O. Zupančič). Rodil se je leta 1889. v Ljubnem ob Sa< vinji. Dovršil je učiteljišče v Mariboru, kjer je bil organizator nacionalnega in samoiz* obraževalnega pokreta -srednješolcev. Uči* teljeval je na Gorici, v Letušu, v Laškem, in po vojni, ki ni šla brez sledu mimo nje= govega zdravja, v Celju. V osvobojeni do= movini je bil na bivši nemški mestni deški osnovni šoli mladini vzoren prijatelj in vzgojitelj. Tudi kot javni delavec ,je uživa. splošen ugled in bil je občinski svetnik. Svoji dragi rodbini je že skoro dogradil lep dom, ko ga je nenadno uklonila bolezen, ki jo je dotlcj herojsko obvladoval. Tudi v stanovski organizaciji je bil eden najuglednejših tovarišev, več Iet njen funk« cijonar, iskren bojevnik za novo smer v UJU. Vselej vzravnan in z očmi v bodočno« sti, mož — naravnost, nobenemu gospodarju hlapec, vsakemu bratu brat, je stopal z na« mi in pred nami, zakaj borec je bil in vod* nik. Hodil je in kamor je posegla njegovn dobrotna roka, je trosila od bogastva. Pod njo je rastel novi rod, kakor ga je domo* vini in človeštvu želcl sam iz svoje čiste duše. Tovarišem je bil plemenit tovariš brez pridržka in ne v šumnih govorancah. Na* stopal je elegantno, odločno, prepričevalno za vse, kar mu je bilo dobro in drago. Točno in ostro je pokazal tja, kjerkoli je naletel na gnilobo v javnem življenju. Priznaval ni nikjer namišljene avtoritete, ako ni bila avtoriteta po srcu. Preziral je fraze in znal pod njim odkrivati resnično jedro. Makso Wudler ostane naš, kakor je bil. Tudi v ta trdi majnik in v vse bodoče težke dni nam bo sijal jasni smehljaj njegovih toplih oči in nam bo kazal pot. Ostani nam vodnik! Franjo Roš.