A. POTOČNIK
Ljubljana
(Dalje.)
12. CERKVE. Župnija Sv. Peter.
jubljana ima danes pet župnij, izmed katerih je šentpeterska najstarejša in je mati ostalim ljubs Ijanskim župnijam. K šentpeterski župniji so pri« padale do leta 1290. kot podružnice razen ljubs ljanskih cerkva vse cerkve od Vrhnike, deloma tudi Logatca, do Javora in od juga do Ježice; torej vse porečje Ljubljanice od njenega izvira na Vrhniki pa do izliva pri Zalogu. Svojega obsega iz leta 1290. šentpeterska župnija seveda ni obdržala, zakaj po, ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461. je prevzela na novo ustanovljena šenklavška župnija vse dušno pastirstvo v Ljubljani in pri vseh podružnicah v mestu.
Iz nekdaj tako obširne šentpeterske župnije so se ustanovile nove župnije: na Brezovici, v Lipoglavu, pri Devici Mariji v Polju, na Ja= voru, Ježici, na Rudniku. Mnogo svojih župljanov jie odstopila tudi župniji na Dobrovi in frančiškanski v mestu.
Cerkev sv. Petra je stala že davno na svojem sedanjem prostoru. Prva hiša božja je bila sezidana leta 1385. v gotskem slogu. Dne 3. ju= nija 1472. so jo Turki upepelili, o čemer še dandanes priča kamenita plošča na steni ob desnem cerkvenem vhodu. Popolnoma zanemarjena, brez stropa in tlaka je stala do leta 1618. Tega leta jo je dal škof Tomaž Hren popolnoma prenoviti. Ker pa je v začetku 18: stoletja • pričela razpadati, so sezidali v letih 1730.—-1733. sedanjo stavbo v baročnem slogu po vzorcu sloveče cerkve San Giorgio magiore v Benetkah. Po potresu leta 1895. so cerkev podaljšali ter prenovili oerkveno pročelje in zvonika. Znotraj krase cerkev bogate freske. Kupolo in.ladjo je slikal Fran Uovšek, podaljšaTii del in svetišče pa Kastner. Oltarne slike so večinoma delo Valentina Mencingerja. Okolo šentpeterske oerkve je bilo pokopališče, kamor so pokopavali meščane in okoličane. (Sliko šentpeterske cerkve glej v »Zvončku« štev. 10, letnik 1927, str. 230.)
Vkljub temu, da so izločili iz šentpeterske župnije mnago podruž? nic, ki so postale samostojne župnije, je vendar med Ijubljanskimi župnijami še vedno ena najvecjih tako po številu prebivalcev, kakor tudi po obsežnosti. Danes ima tele podružnice: sv. Nikolaja v Bizo* viku, sv. Martina v Šmartnem, sv. Marjete v Tomačevem, sv. Štefana v Štepanji vasi in  sv. Krištofa v Ljubljani.  Pod šentpeterski zvon
137
sodita dve veliki in lepi svetišči: cerkev Srca Jezusovega, ki je bila sezidana v gotskem slogu leta 1884., in cerkev sv. Jožefa v romanskem slogu od leta 1912.
Na mestu, kjer se stikata Vidovdanska cesta in Sv. Petra cesta, je stala nekoč cerkev, posvečena sv. Ivami Krstniku, ki so jo pa Turki požgali. Da bi se ne mogli ti sovražniki krščanstva skrivati za njenimi ostanki, so te razvaline podrli in postavili na istem mestu znamenje sv. Ivanu Krstniku na čast, ki so ga pa leta 1888. podrli.
Med šcntpetersko cerkvijo in župniščem je stala nekoč okrogla kapela s svetilnico vrhu strehe, posvečena sv. Mihaelu, ki so jo pa leta 1695. podrli. Župnija je štela ob koncu 1923. leta 24.461 prebivalcev.
Župnija Sv. Nikolaja.
Valvazor omenja, da so postavili cerkev sv. Nikolaja ljubljanskl ribiči že leta 745. Ta trditev pa nikakor ne more biti prava, ker Slpvenci v tem času še niso bili kristjani. Češčenje sv. Nikolaja se je širilo posebno v XII. stoletju in najbrže so tudi tedaj sezidali cerkev v Ljubljani temu svetniku na čast, ki je bil zavetnik ribičev. Prvotna cerkev je bila morda lesena, pozneje so postavili kamenito. Ko pa je te leta 1361. in 1386. pogorela, so sezidali precej obširno cerkev v gotskem slogu, ki je z nekaterimi izpremembami stala do leta 1701. Na pobudo stolnega dekana dr. Antona Thalnitscherja so pričeli z zidavo sedamje cerkve leta 1701. ter jo dovTšili leta 1706. Cerkveni strop krase ,slike znamenitega italijanskega slikarja Julija Quaglia, kupolo pa je slikal Slovenec Matej Langus. (Sliiko stolnice glej' v »Zvončku« štev. 4, letnik 1927/28, str. 80.)
Leta 1462. je bila ustanovljena ljubljanska škofija. Prvi ljubljanski škof je bil Sigismund pl. Lamberg. Umevno je, da je bilo treba škofu primernega bivališča. Na mestu sedanjega škofijskega dvorca so stale majhne hišice, ki jih |e dal škof podreti in sezidati nov dvorec. Poslopje so tekom stoletij povečali in vzdignili, dokler ni doseglo današnje obsežnosti. V škofijskem dvorcu je škofijski urad, škofovo stanovanje, velika dvorana z lepimi oljnaitimi slikami in kapelica, posvečena sv. Družini. Sedanji škof dr. Anton Bonaventura Jeglič je 28. v vrsti ljubljanskih škofov.
Na mestu, kjer j« cerkev Marije Pomočnice v Križankah na Val* vazorjevem trgu, je ,že leta 1292. stalo svetišče, ki ga je sezidal red templarjev. Po razpustu reda pa je cerkev prevzel nemški viteški red leta 1312. Leta 1511. je strašen potres poslopje hudo poškodoval; nesreča ,pa je hotela, da je ostalina pogorela dne 14. marca 1583. leta. Gvidoti grof Stahremberg, komtur nemškega viteškega reda, pa je dal leta 1700. sezidati novo cerkev, ki je bila dozidana leta 1714. Tri avstrijšike cesarice iso darovale oltarne slike in mnogo cerkvene oprave.
138
Sliko v velikem oltarju je naslikal Canon leta 1859., ker je prvotna pogorela leta 1857. Slika sv. Jurja je delo Martina Altamonteja, ona sv. Alizabete pa Scoonjansa. V tej, cerkvi je maševal papež Pij VI. dne 17. jnarca 1782. leta, ko je potoval iz Rima na Dunaj.
Na sedanjem Vodnikovem trgu je stalo že leta 1073. svetisče, posveoeno sv. Filipu, ki ga je dal sezidati bogati ljubljanski trgovec in meščan Peter Baldaviz. Dne 27. junija 1382. leta pa je požar upe* pelil cerkev in poleg stoječi samostan, zato so s pomočjo turjaških grofov pričeli zidati leta 1403. novo cerkev in jo dovršili leta 1412. Novo svetišče ni bilo več posvečeno sv. Filipu, temveč Materi božji v nebo vzeti; poleg Cerkve pa je bil frančiškanski samostan. Ob južni
Cerkev Marije v nebo vzete s frančiškanskim  samostanom in  samostanskimi vrati
na sedanjem Vodnikovem trgu.   '
strani poslopja je bilo pokopališče. Ker so se pa leta 1784. franciškani preselili v sedanji samostan, so tri leta pozneje cerkev podrli, samo* stan pa porabili za bolnico, pozneje pa za šolo. Razpokano in raz* majano poslopje so podrli leta 1898. Pred nekdanjimi špitalskimi vrati, na mestu sedanjega poslopja mešcapske imovine poleg frančiškanskega mostu je stala cerkev sv. Elizabete, ki jo je dala sezidati hči poljskega kralja Vladislava I. in ogrska kraljica Elizabeta. Na svojem potovanju skozi naše mesto v Italijo je leta 1345. ustanovila poleg oerkve tudi meščansko bolnico, v kateri je bila kapelica sv. Boštjana. Leta 1386. je požar upepelil to cerkvico; kdaj so Ljubljančani drugo postavili, ni znano, najbrž pa kmalu po požaru. V tej cerkvi so oznanjali Lutrovo vero luteranski pridigarji kakor Primož Trubar in njegov sin Felicijan,
159
Jurij Dalmatin i. dr. Luteranci so si lastili to svetišče in ga sploh imenovali »naša cerkev«. V luteranski dobi je cerkev mnogo trpela, zato so jo leta 1776. iznova sezidali. V njej je maševal tudi naš prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik. Leta 1831. so cerkev izpremenili v navadno hišo ter ji nadzidali dve nadstropji. Tako je ostalo poslopje do potresa leta 1895. (Sliko cerkve sv. Elizabete glej v »Zvončku« štev. 10, letnik 1926/27, str. 228.)
Na Bregu, med šentjakobskim mostom in sedanjo hišo Petra Kozine je stala že v 15. stoletju cetkvica, posvečena sv. Klemenu in • sv. Fridolinu, ki jo je dal sezidati ljubljanski meščan Henrik Staudt* haimer. Zaradi turških napadov in luteranstva j€ cerkvica popolnoma razpadla, zato jo je dal podreti bistriški prior Avguštin Brence in na njeno mesto postaviti novo oerkev, posvečeno sv. Brunonu in sv. Hu< gonu. Nova cerkev je bila posvečena leta 1606. na dan sv. Lovrenca, zato so jo imenovali tudi cerkev sv. Lovrenca. Leta 1793. je kupil Žiga baron Cojz to svetišče in ga dal podreti. (Sliko te cerkve glej v »Zvcnčku« štev. 5, letnik 1927/28.) Koncu leta 1923. je štela župnija 3785 prebivalcev.