Časopis s podobami za slovensko mladino
:: 5 prilogo „Angelček". ::
V Ljubljani, dne 1. oktobra 1908.
Ne kradi!
V temnem gozdu veverica si postavi domek svoj, da s kamenjem ne preganjal bi je zlobne dece roj.
Toda kmalu za želode tiste marala več ni — da kaj boljšega poišče, plaho skače do vasi.
Glej, na vrtu poln ie oreh — zanjo živež kot meflčn — nekaj skokov, prask "po deblu, ah, en oreh že je njen !
Pa naprej, naprej obira, tere, jé jih brezskrbno. Nič okrog se ne ozira, če jo morda vidi kdo.
Gospodar pa jo je videl in domov po puško šel. Meri, sproži na tatico — glasen se začul je strel.
In tatinska veverica pala mrtva je na tla Prav mu, kdor ne zna ločiti tvojega od svojega!
Mokriški.

v- Ob siničjem pogrebu.
ivino so gonili takrat s sočnih planin. Prišla je jesen v gorske kraje, in porumenelo je drevje. Sneg je padal ob deževnem času že globoko dol po gorah, in na planinah je postalo mrzlo. In vstali so takrat planšarji in pastirji. Zgnali so živino skupaj, okrasili so jo z zadnjim zelenjem in cvetjem, zavriskali so in so pognali črede proti dolini. Mukalo je govedo in so beketale ovce. Dobra je bila paša letos tam na planinah in vreme ugodno. Obredila se je živina, in plan-šarji so bili zadovoljni.
Nabralo se je mnogo mladine na pašniku kraj vasi. Nestrpno so pričakovali, kdaj se zaslišijo iz daljave zvonci in kdaj zamuka govedo. Bilo jih je nekaj, ki so šli vračajočim se s planin naproti. Daleč so šli in so pričakovali pri vsakem koraku, da zagledajo zdajpazdaj živino. Dolgo so hodili, predno se jim je izpolnila gorka želja. Zagledali so čredo in so zavriskali veselo.
Na pašniku kraj s'asi je bilo vse živo. Vsak paglavec in vsaka deklica je morala tam prodajati zijala. Kaj se pa tudi more dogoditi, če ni zraven teh otročajev ? Nič, pravim. Vse je le napol, če ni otroškega krika in vrišča zraven . . .
Vse je pričakovalo z napeto pozornostjo prihoda živine in vse je gledalo proti skali. Tuintam se je zazdelo komu, da sliši mukanje goveda in glasove zvoncev, in zavpil je: „Gredo ... že gredo . . ."
In vse je skočilo pokoncu in je zavrisnilo Toda nihče se ni prikazal tam pod skalo. Uvideli so, da so se varali, in so čakali iznova nestrpno.
Naposled se je res prikazala živina. Zavriskal je ves pašnik in vse je hitelo prihajajočim naproti. Prikazalo se je najprvo govedo, glave okrašene z zelenimi venci. Bila je velika čreda krav in volov. Veselo mukanje se je oglasilo, in zvonci so pritrkavali. Počasi in dostojno se je premikalo govedo in se ni razkropilo. Za govedo so pa stopicale v neštevilnih trumah ovce, bele in črne, in so meketale glasno. Vedno in vedno so se hotele razkropiti kraj pota, a pastirji z velikimi šopki za klobuki, so vpili in jih zaganjali z zakrivljenimi palicami. In tako je prišla vsa truma srečno na pašnik kraj vasi. Pozdravil jo je vesel krik, in pastirji so dvignili v pozdrav ozaljšane klobuke.
Nato se je pomikalo vse v vas. Kmalu izginila vsa truma med hišami, in čuli so se samo veseli vriski, glasovi zvoncev, mukanje in beke-tanje — in prazen je bil širni pašnik. Le tam sredi je še vstal z debelega mecesnovega debla deček. Bil je Matijčev Blaž. Pustil je radostno družbo in je ostal sam Ni mu bila mar živina. Vsak dan jo vidi in čemu bi moral danes ostati med veselimi tovariši, ko pa ima tam v gozdu nekaj, na kar je mislil že ves dan. !
Snoči je bil dovršil krasno past, ki jo imenujejo v gorskih krajih „stalico". Najlepše vejice je bil porezal tam na tršatem jesenu in jih je lepo
CS? 154 iS)
obrezal. Najboljše-deščice je izbral tam na dvorišču in jih |epo ogladil. Dolgo je delal - ves dan se je potil, in nazadnje je bila „stalica" končana
Hm, jesen je prišla, in po gozdovih se je prikazalo nebroj sinic. Če-vrljale so tako prijetno in vabljivo, da se človek ni mogel ustavljati zanimanju. Nastavljali so pastirji v jutrih „stalice" po gozdovih in v večerih so se vračali z bogatim lovom domov. Žalostno so čivkale sinice v kletkah in so si želele v proste gozdove.
Pa bi se bil Blaž zdržal? Šel je, pa je naredil .statico", da je pod solncem ni bilo lepše. Dobro je bil napravljen jeziček v nji. Treba se ga je bilo satno malce dotekniti, če je držal močen klinec pokrov odprt, pa je zaropotalo in .stalica" se je zaprla naglo in čisto, še preden bi mogel človek pomisliti. Ponosen je bil Blaž na njo in celo uro jo je ogledoval od vseh strani in v veliki zadovoljnosti je hvalil samega sebe:
„Blaže, oj, Blaže I Poglej, naredil si „stalico." Pa kako si jo naredil, Blaže! Pod solncem ga ni takega pokrova in tudi takega jezička ni pod solncem . . . Vse si naredil lepo in prijetno, Blaže, oj, ti Blaže!"
Razveselil se je Blaže lastne hvale inje še vedno ogledoval svojo krasno „stalico". Poizkušal je jeziček in vse je poizkušal, in bilo je vse izborno. — Naposled je moral odložiti „stalico" in iti večerjal. Skril je ..stalico" pod voz in jo je pogrnil z veliko plahto, da bi mu je ponoči ne ukradel tat.
Drugo jutro pa se je napotil Blaž v gozd. Na visoko smreko je zlezel in je obsedel tam gori na veji. Na pripravnem mestu je nastavil svojo „stalico". Dejal je v njo bučinih pečka in se je potem dotaknil za poizkušnjo drobnega jezička. Kakor bi trenil, je padel pokrov in ujel še Blažev prst.
„Ojej," je izpregovoril tedaj Blaž, „to pa boli! ... Pa saj pravim — pokrov, ta lepi pokrov! Dobro in prav si ga naredil, Blaže, oj, ti Blaže!"
Nastavil je Blaže še enkrat in potem je priplezal nazaj na zemljo. Nedaleč od smreke se je vsedel na kamen, in je čakal. V bližini nekje so čebljale drobne sinice, in Blaž se je ozrl na tisto stran.
„Da bi prišle sèm, kaj bi bilo?" je vprašal samegasebe. „Kaj misliš, ti Blaže ? Deset bi se jih ujelo, in deset bi jih nesel domov, ti Blaže."
Resnično — sinice so se bližale smreki, kjer je bila nastavljena „stalica". Obsedele so tam precej visoko in so se spuščale počasi navzdol. Blažu je glasno utripalo srce in še geniti se ni upal . . . Olej, zdaj-le bodo pri „stalici" . . . zdaj bodo zagledale pečke . . . zdaj bodo skočile na jeziček in zdaj se bo zaprl pokrov ... Že so bile sinice blizu „stalice," ravno nad njo so že bile. A takrat je odbrzela prva sinica na sosedno smreko, in vse druge so pohitele za njo. Potem pa so skakale od smreke do smreke in najzadnje se je čulo samo še odaljeno čebljanje.
Goljufalo je Blaža, in zato je postal jezen.
„Glej jih, trapice, Blaže," je govoril. „Beže, pa se nočejo ujeti v „stalico". Tako lepo bi se bil zaprl pokrov in tako lepo bi se bile ujele! . . . Pa nočejo, Blaže, v „stalico" nočejo."
In Blaže je sklenil, da počaka še nekaj časa. Morda da pridejo še •nazaj in bodo potem toliko pametne, da gredo naravnost v „stalico". More-
osa 155 KS
bili pa pridejo druge od nekje in se lotijo rumenih p»èka. Tako neumne menda ne bodo, kot one, ki so bile že tik nad „stalico', pa so rajši zbežale.
A čakal je Blaž dolgo, celo uro je čakal. Nobene sinice ni bilo blizu; le nekje v daljavi so čebljale in se jim ni ljubilo, da bi prišle k „stalici". Naveličal se je naposled Blaž in je odšel proti domu.
.Popoldne prideš, Blaže," je rekel. „Časa imaš potem dosti ... In do popoldne se gotovo ujame katera, pravzares se ujame, Blaže. Pa jo po-neseš domov in jo zapreš v kletko.'
Sklenil je to Blaž in je tudi tako storil. Popoldne se je vrnila živina s planin in potem se je napotil Blaž proti gozdu. Trdno je bil prepričan, da se je ujela sinica v „stalico". Morebiti sta se ujeli dve, morebiti pa še celo tri? Tiho čepe zdaj v „stalici" in čakajo, kdaj se odpre pokrov.
Dospel je Blaž do smreke, na kateri je bila nastavljena „stalica". Pogledal je kvišku, in tedaj se mu je zazdelo, da je „stalica" zaprta. Hitro je plezal od veje do veje in je naposled obstal pred „stalico." Resnično — pokrov je bil zaprt, in gotovo se je bila ujela sinica.
Razveselil se je Blaž in govoril je samemu sebi:
„Poglej, Blaže, ujela se je in še resnično se je ujela! Nisi zastonj pričakoval in tudi zastonj nisi mislil... Resnično se je ujela in ni bila Irapica."
Previdno je pokukal skozi špranjo v .stalico". Zagledal je mehko perje in tudi pisano perut je zagledal. Ah, bila je sinica notri in se ni ge-nila. Hm, prestrašila se je pač, ko se je sprožil jeziček in je zaropotal pokrov nad njo. Mislila je pač, da je prišla smrt, pa se je ujela samo v „stalico" Matijčevega Blaža.
Lepo jo bo ponesel zdaj Blaž domov. V kletko jo bo dejal in jo bo krmil in pojil zjutraj in zvečer. In kletko bo obesil na velik žebelj, ravno nasproti okna jo bo obesil, da bo videla sinica božji dan in bo videla jasno solnce. Vesela bo raditega in bo prepevala in čebljala sama s seboj. Dobro bo sinici v kletki, in ničesar ji ne bo manjkalo. Pozimi bi ji bilo mraz v samotnem gozdu, a pri Blažu ji bo gorko in prijetno . . . No, in ko pride pomlad, jo pa morebiti izpusti, da bo vesela med lepim zelenjem. Hm, saj Blaž ni tako trdega srca, da bi mučil ubogo stvarco in ji privoščil grenko življenje . . .
Previdno je vzel Blaž „stalico" v levico in se je plazil potem počasi od veje do veje. Ko je prišel na zemljo, je položil rahlo „stalico" na trato in se je vlegel potem pred njo.
„Ali jo odpreš, Blaže?" je vprašal. „Če dvigneš pokrov, pa ti nemara sinica odleti . . . Samo malo odpri, Blaže, pa pokukaj noter, da vidiš, ali je lepa sinica." In poslušal je Blaž samega sebe in je dvignil malce pokrov. Pokukal je noter in je hitro spustil pokrov nazaj.
„Lepa sinica je," se je vzradostil. „V kotu tiči in je vsa pisana. Veliko srečo imaš, Blaže, da si ujel tako lepo sìnico."
Še enkrat je dvignil Blaže pokrov, toda malo više in je pogledal noter. In tedaj je videl skoro vso sinico. Tiho in nepremično je ležala tam v kotu in se ni niti stresla, ko se je odprl pokrov.
<3a 156 ss
„Čudno je to, Blaže, da se ne gane," se je začudil deček. „Kaj je tako plašna, da si niti ne želi vun v beli dan, če se ji odpre pokrov ? Prestrašil jo je menda ropot, da je boječa še zdaj."
Vedno više je dvigal Blaž pokrov, a sinica se ni genila. Nazadnje je odprl popolnoma „stalico" in je nastavil roko, da bi zagrabil ujetega ptiča, če bi hotel zbežati. A mirna je bila sinica in se ni premaknila. Pogledal jo je Blaž natančneje in se je prestrašil.
Ležala je v kolu sinica mrtva. Nanagloma je bil padel pokrov in jo je zadel na glavo. Obrnila je uboga sinica oči in je poginila.
Prestrašen jo je gledal Blaž in jo je vzel v roko. Dihal je v njo, da bi jo probudil, a sinica je ležala nepremično in je bila mrtva na njegovi dlani.
„Kaj pa zdaj, Blaže ?" je povprašal samega sebe, in mu je bilo hudo. „Mrtva je sinica — pokrov jo je ubil... Ne boš je ponesel domov in tudi v kletki ti ne bo prepevala tam ob oknu ... kaj pa zdaj, ljubi Blaže?"
Povprašal je Blaž samegasebe, a ni si mogel dati odgovora. Glej, kako tiha je zdaj sinica. A dopoldne je še čebljala veselo. Nekje na veji je morda sedela v krogu pisanih sestric. Veselo ji je bilo in prijetno, in ni mislila, da bo ležala še danes tiha in mrtva na Blaževi dlani .. . Opoldne je bilo morebiti in je postala lačna. Na smreko je priletela k „stalici". Pečke je videla tam notri in se je razveselila . . . „Ci-ci-fuj, dobro kosilo je tu," je morebiti zaklicala sestricam. Skočila je na drobni jeziček, izprožil se je klinec, in pokrov je zaropota). Zadel je drobno sinico na glavo. Zavrtela se je ptica in je pogledala še enkrat — in potem je obležala tam v kotu in je bila tiha in mrtva . ..
Mislil je Blaž tako, in Blaževo srce nI bilo tako trdo, da bi bil privoščil nedolžni stvarci smrt. Ljubil je drobne ptice in samo enkrat je šel k drozdovemu gnezdu, da bi izmaknil iz njega mladega drozda. Segel je bil takrat z roko v gnezdo, a mladiči so bili že precej veliki. Vzfrfotali so iz gnezda in so popadali na zemljo. Žalostno so čivkali, in stara dva sta letala obupno nad grmovjem in sta klicala svoje mlade. Zdelo se je Blažu to tako žalostno in bridko, da je zajokal.
„Oj, kako bodo prišli spet nazaj v gnezdo?" je tarnal. „Oj, Blaže, kako se bodo spet dobili, ki si jih ti pregnal, ti hudobni Blaže?"
Sedel je takrat Blaž pod drevesom In je jokal in zmerjal samegasebe. In od tedaj se ni dotaknil nobenega gnezda več. Ljubil je drobne ptice in jim ni privoščil nič hudega ... Pa zdai so ga zapeljale samo tiste „stalice"! Lepo bi bil krmil celo zimo sinice, a pomladi bi jih bil izpustil, da bi bile vesele in svobodne. Kajti Blaževo srce ni bilo hudobno in ni privoščilo nobeni stvarci nič hudega in bridkega . . .
• In zdaj mu leži na dlani mrtva sinica. Sam je kriv njene smrti, ker je bil naredil „stalico" in jo nastavil tam na smreki. Bridka je morala biti smrt nedolžne sinice, ki je ljubila svobodno življenje in veselo čebljanje.
„Oj, Blaže, zakaj si storil to ? Oj, Blaže, ti hudobni Blaže ?"
Očital si je to sam sebi in hudo mu je bilo . .. Glej, obljubil je takrat pod drozdovim gnezdom, da se ne dotakne nobene ptice več. A zdaj je
cs? 157 as>
šel, nastavil je „stalico" in ubil nedolžno sinico, ki se ne bo mogla več veseliti lepega življenja v lepi spomladi. Prelomil je svojo obljubo. Tfdo-srčen je bil in se mu ni smilila drobna ptica . . .
Dolgo, dolgo je gledal Blaž žalosten mrtvo sinico. Potem pa jo je položil na Irato. Olavo je podprl z rokami in je gledal v jesenski svet. Bele gore je zakrivala gosta, siva magla, ki se je vlačila leno ob skalovju. Le tuintam se je pokazal za trenutek vrh, bel in visok, in zasvetil se je na njem svež in srebrn sneg. Oblaki so se podili po širnem nebu, in le sem-patam se je prismejalo solnce izza njih. Obsvetilo je rumene trate in poru-menelo drevje. Veter, lahak in mrzel, je vel nad zemljo in listje se je usipalo z drevja. Bližala se je zima. Vedno niže je stopala z sivih gorà, dokler ne objame mrzlo in težko vsega gorskega kraja.
Vse to je videl in čutil Blaž. Žalosten je bi! bolj kot jesenski dan, ki se je širil okrog njega. Pred njim je ležala sinica, ki jo je ubil in ji ni privoščil veselja v tihem gozdu.
.Kaj boš storil zdaj, nesrečni Blaže?" je vprašal.
In odgovoril je in rekel:
„Pokopljem sinico. Grob ji izkopljem in ga zasujem. S cveticami ga okrasim, in lepo bo počivala sinica . .. „Stalico" pa razbijem."
In vstal je Blaž; zgrabil je „stalico" in jo vrgel ob kamen. Razletela se je na sto kosov, ki so zleteli na vse strani.
„Nikoli več ne boš lovil v „stalico" sinic, grdi Blaže," je govoril. „Čemu si jo pak naredil? Zato, da si ubil ubogo sinico." (Konec p rili.)
Pri kovaču Marku.
ivač Marko v Zapotoku je bil vrl delavec. „Takega ga ni, kot je Marko", so govorili možakarji daleč na okrog, „vse ti naredi, kar hočeš, in to tako, da drži na večno."
Zato ni čudo, da je imel dela čez glavo in je njegovo kladivo odmevalo od zore do mraka.
Tudi Zakotnikov oče iz Borove vasi so jako čislali Marka, in četudi so imeli kovača v bližini, vendar jim ni delal in popravljal nihče drugi kot Marko, dasi so imeli debelo uro do njega.
„V Zapotok bo treba," reko nekoč Zakotnikov oče, „konja sta skoraj bosa."
„E, pa bi jih Vrtačar podkoval, da ne boš toliko zmudil," pripomnijo dobrohotno Zakotnikova mamica.
„Ah, ti ne veš, kaj je kovanje. Tako ne naredi nihče kol Marko, čez njega ga ni."
Ni bilo več ugovora zoper toli trdno prepričanje, in oče so izvlekli voziček izpod napušča pri hlevu, nekoliko osnažili, namazali kolesje in se pripravili, da vprežejo konja.
css 158 S3
„Oče, naj greva še midva z Manico z vami i" se oglasi mali Lojzek. Seveda, otroka, ki še nista bila drugje kot v cerkvi in šoli, bi bila rada videla daljni Zapotok in kovača Marka, o katerem so oče tolikrat govorili in ga toliko hvalili.
Zakotnikov oče so imeli svoja dobra otročiča silno radi in po volji jim je bila ta prošnja, da so jima mogli napraviti nedolžno veselje.
„No, če bosta pridna, pa se pripravita. Lepo se umijta in lepšo obleko oblecita. Zapotok in Borova vas, tam ie treba biti čedno oblečen.
Veselo krikneta otročiča in že se je slišalo glasno umivanje v veži in v hipu sta stala Lojzek in Manica kol dva druga, tako snažna na vežinem pragu.
„Ti Lojzek, stopi še gor pod streho in prinesi tisti zveienj železnih kavljev, ki jih je zadnjič zidar pobral iz zida pri starih oknih. To železo bo kovač lahko porabil za nove podkove."
Kot blisek je opravil Lojzek naročilo.
Lepa je bila hitra vožnja in Lojzku in Manici se je kar samo smejalo; tako daleč se še nista nikdar peljala. Pa ne samo prijetna vožnja, veselilo ju je tudi vedno novo obzorje. Kolikokrat sta slišala že doma imevo-vati to in ono župnijo, to in drugo vas ali goro in hrib, zdaj jima pa oče lepo pripovedujejo: „Glejta, to je Perovo, tu so doma sosedov oče; tam je Količevo, od tam prihaja k nam mesar po teleta ; ona cerkev tam gori je v Ruševju, tjegor hodijo od nas na božjo pot k Materi božji. Vidita, ta-le voda je pa Bistrica, ta je globoka, tebi Lojzek bi bila trikrat čez glavo."
Med takimi kralkočasnimi pogovori so b li naenkrat pred Zapotokom.
„To je zapotoški zvonik," pokažejo oče čez prijazen griček, izza katerega je gledal samo zvonik cerkve sv. Marka.
Takoj nato, ko so po položnem klancu vozili počasi, se je že zaslišalo kovačevo kladivo, in Manici je šinila v glavo ona pesmica iz šole in začela je nehote:
-Poslušam kovača, ki kladivo obrača, bunkatl, bunkall noč Ino dan.*
V par hipih so slali pred Markovo kovačnico. Prijateljsko se pozdravila vrla moža, in takoj razlože Zakotnikov oče kovaču svoje želje.
„No, naj bo, ker si ti," reče kovač, „sicer bi ne bilo nič, saj vidiš, kako imam založeno, da morem sam komaj v kovačnico "
Vse drugo je popustil in se lotil Zakotnikovega dela. Zveženj kavljev je bil takoj v koračnici, meh je zapihal, oglje je žarelo, kovač pa je kavelj za kavljem potikal v žrjavico in rudeče kol ogenj jemal s kleščami iz ognja, deval na nakovalo, nekoliko potolkel: bunkati, bunkati, iz kavljev se je zvila podkev, druga za drugo. Kot bi bile nove, take je pribijal pozneje na konjska kopita.
O, kako sta začudena gledata Lojzek in Manica kovača pri delu. Kar bala sta se, da se zdajzdaj ne vname, ko je nabijal na zareče železo In so iskre kar sršele okrog njega. Toda kovača se ni nič prijelo, bodisi, da mu je tudi iskra padla kam na obleko, prijela se le ni, in naposled se otroka nista več bala za kovača.
<ss 159 SS)
Delo je bilo dokončano in ugajalo je Zakotnikovemu očelu, zato so svojo zadovoljnost pokazali pri plačilu in Se na pokrepčilo so povabili kovača, čemur se ni odrekel vrli mož, nekaj zaradi prijatelja ne, nekaj pa, ker je kovaško delo naporno delo in potrebuje tudi oddiha.
Pot proti domu je bila še prijetnejša. Vse veselejša sta dirjala na novo obuta konjiča, da je odmeval pekei podkev, kot bi mlatili mlatiti.
m
In koliko vprašanj sta imela otročiča I Lepa pokrajina se je razprostirala pred njimi ravno v nasprotni legi. Kar je bilo prej na levi, je zdaj na desni, in nasprotno: nič več nista poznala krajev, ki so jih jima kazali oče gredi! od doma. Odtod toliko vprašanj, odtod toliko čudenja, ker se jima je zdela vsaka stvar drugačna. Ruševje jima ni bilo več Ruševje, cerkev se jima zdi vse drugačna, Bistrica jima teče vse drugače kot prej. in toliko,
1SÄ 160 s®
da sta še spoznala domaČo vas s podružnico sv. Matevža z rdečo zvo-nikovo streho.
Vsa vožnja je srečno potekla, bili so zopet doma. Zvečer pa je bilo govorjenja kot še nikdar. Ko so se mati sukali po kuhinji in napravljali večerjo, tedaj so imeli Zakotnikov oče navado, da so sedeli prijetno pri peči, otroci pa okrog ali na peči (seveda v poletni vročini so zamenjali peč z veliko hruško pred hišo), in so se pogovarjali vsakovrstne podučne stvari, svete in posvetne, molitve in službo božjo, pesmice in druge koristne šolske reči.
„Oče, to je čudno," izpregovori Lojzek najprvi nocoj, „to je čudno, da je kovač naredil iz starega železa podkve, da bi jih nihče ne razločil od novih."
„Viš, to ogenj stori," odgovore oče, „ogenj to je čudovita moč in velik dar božji, brez ognja bi bil človek velik revež na zemlji, pa saj brez ognja bi niti živeti ne mogel. Pomislita samo, koliko je železa v naši hiši in našem orodju, vse je šlo skozi ogenj. Teško bi našteli vse železje, kar ga imamo, da bi kaj ne pozabili. Bodeta pa jutri vse pregledala in zvečer mi bosta vse naštela."
„Bova, bova," se glasita dobra otroka izza tople peči, ki je bila kaj ljubka v jeseni, ko so zunaj hladni večeri.
„Kaj ne, prijetno je za gorko pečjo," povzamejo zopet oče, „toda, ali vesta, kdo dela peč tako prijetno ?"
„Ogenj, ogenj 1" se oglasita mlada Zakotnika, „ko bi ne bila peč zakurjena, bi bila mrzla bolj kot kaj drugega."
„No, ali imamo peč samo zato, da nas greje ?"
„Ne, ne," se zopet oglasita mala. „v peči mati tudi kuhajo in pečejo."
„Prav pravita; glejta, kako hudo bi bilo, ko bi ne bilo ognja. Ne imeli bi niti kruha niti kuhanih jedil, vse bi morali sirovo uživati kot divje zveri v gozdu."
Kar po kruhu se je zaželelo malima, ko se je govorilo o njem, in poprosila sta očeta, da bi jima ga košček odrezali. Oče jima hočejo izpolniti željo, toda, kje je pa nož? Tipajo in tipajo, pa ga ni nikjer. Nič drugače ni bilo, da so morali prižgati vžigalico, da so posvetili za nožem.
„No, glejta," so dejali, „tudi zato nam je koristen ogenj, da tudi po noči vidimo, da moremo delati tudi v kletih, in v rudokopih pod zemlji. Vse rude, srebro in zlato, vse drago kamenje bi bilo še zdaj v zemlji, ko bi ne bilo ognja, luči, da so ljudje mogli izkopati in spraviti na dan."
Še in še so se pogovarjali o ognju, omenili so stroje, katere goni ogenj: železnico, po kateri vozi ogenj vozove, parobrode žene ogenj po širnih morjih ; tudi puške in kanona so se spomnili, ki ju proži ogenj. Za mnogo drugih del, ki jih opravlja ogenj, pa tudi Zakotnikov oče niso vedeli.
Pri vseh teh pogovorih pa oče niti niso zapazili, da jim je pipa dogorela do dna. Zadovoljni tako zabavnih in podučnih pogovorov so jo še
as tei ss)
enkrat zatlačili in, ko so jo vnovič prižgali, opomini Lojzek izza peči: „In tudi vi, oče, bi ne mogli kaditi tobaka, ko bi ognja ne bilo."
„Res je, in dolgčas bi mi bilo po njem," reko dobrovoljno oče, ko se odpro vrata in stopijo mati z lučjo in večerjo v hišo.
Pri večerji pa mali hlapec in dekleta niso mogli sproti uganjevati Lojzku in Manici, za kaj vse je ogenj koristen?	F. O
Siromak Joža.
€akrat je prišel mimo Joža. Šele blizu je zagledal svojega sovražnika, ki je čepel za plotom in iskal po travi. Takrat je tudi vzdihnil Cene glasno in je tožil samemusebi:
»O, desetica, o, desetica — prikaži se!«
Postal ie Joža radoveden in je gledal iskajočega Ceneta. »Denar je izgubil.« in pomislil, »in hudo mu le.«
Naslonil se je nedaleč na plot in je čakal, kdaj bo našel Cene izgubljeni denar. Tedaj pa se je dvignil Cene in je zagledal Bovčana.
»Privošči mi in mi je škodoželjen,« je dejal Cene samprisebi. Da bi le dobi) desetico! Pa bi skočil nad Bovčana in bi ga zlasal ... A desetice ni in naj jo išče. kakor hoče! Tepen bo doma, in šiba bo pela.
»Če bi iskal neumni Bovčan, pa bi morda našel denar,« mu je prišlo na misel. Poklical bi ga, in Joža bi iskal z njim in bi našel desetico . . . Toda ne — neumen je Bovčan: prevrnil ga je v grapo. Pa mu je zato obljubil maščevanje, in zdaj naj bi ga prosil pomoči? ... A kaj bo doma? Hudo bo in težko. Ce pokliče Bovčana, mu morda najde desetico, in lahko se še potem maščuje nad njim. Neumen je Bovčan, dela se z njim, kar se hoče . . . Tako je vstal Cene in je zaklical svojemu sovražniku :
»Jozek. oj, Jozek! Pridi sem!«
Ni se obotavljal Joža, ampak je prihitel k njemu. Čudil se je sicer, — mu ni šlo v glavo, da ga kliče Cene, njegov smrtni sovražnik. A šel je vendar in je preskočil plot.
»Izgubil sem desetico . . . Pomagaj mi jo iskati,« je rekel Cene. In iskala sta in molčala. A nista našla desetice. Že cela ura je bila pretekla. Obupan se je vsedel Cene na trato, in oči so mu postale solzne. Pred njim je stal Joža in ni vedel, kaj bi storil. Smilil se mu je Cene. Dobro je vedel, kaj ga čaka doma. Stiskal ie desetici v žepu in se je boril sam s seboj . . . Dve desetici ima, pa bi lahko pomagal Cenetu. A obljubil je eno materi, eno pa sestrici . . . Cene je njegov sovražnik in še ničesar dobreea mu ni storil. Pa bi mu podaril desetico zato, ker ga sovraži?
Mislil je Joža to in je gledal na obupanega Ceneta, ki si je od skrbi zakrival obraz ... Da bi on sam zdaj sedel tako, v skrbeh in obupu, kdo bi mu ponudil izgubljeni denar? In če bi ga kdo, kako bi mu bilo dobro in
<sa 162 s®
kako bi bil vesel. Na vse bi pozabil in nikdar bi ne mogel sovražiti onega, ki bi mu storil toliko dobroto . . .
Zganil se je Joža in je izvlekel roko iz žepa. Na dlani se mu je zasvetila bela desetica, in Joža je izpregovoril:
»Dve desetici mi je dal tuj gospod. Cene. Če hočeš, pa ti dam eno. da ne boš imel skrbi . . .«
Cene Se dvignil glavo in se je razveselil. Toda že v naslednjem hipu je zmigal z glavo in je odgovoril:
»Nočem. Obljubil sem ti maščevanje in sem ti delal neprilike, kjerkoli sem mogel. Pa bi mi ti zato podaril desetico?«
»A kaj zato,« je odgovarjal Joža. »To se lahko pozabi. Ni treba misliti na vse to . . . Na, vzemi desetico.«
Cenetu je bilo hudo v srcu. Glej, sovražil ga je in mu je škodoval, kjer je mogel. A za plačilo mu ponuja desetico, da ga reši skrbi in žalosti doma . . . Sram je bilo Ceneta: ni se upal pogledati Joži v oči.
»Vzemi, Cene! No, vzemi . . .«
Joža je prigovarjal in mu je silil denar. Dolgo, dolgo se je brani! Cene; a naposled je vendarle stisnil desetico v pest. Potem pa se je naglo obrnil. Besedice ni rekel in je pohitel po potu proti prodajalni. Par solz mu je lesketalo v očeh . . .
« * *
Tisti večer se je plazil Cene okrog Gričarjevega dvorišča. Pogledal je tuintam preko ograje in je čakal Jožo. In naposled je prišel Bovčan in ^ je napotil na vrt. Tam je sedel pod visok jésen in se ie zatopil v lepe misli . . . Oj, jutri zjutraj prideta mati in sestrica in prineseta radost iz Trente. Veselo se bodo pogovarjali in ves dan bo gledal srečen v ljuba in draga lica . . . Da le pride že kmalu noč in da pride iutro . . .
Tedaj je stopil naenkrat k njemu Cene. Vsedel se je poleg njega in ni izpregovoril besedice. Začudil se je Joža. Potem je pripovedoval o veselju, ki ga čaka jutri. Poslušal ga je Cene in nazadnje se mu je razvezal jezik.
»Mislil sem, da si neumen. Joža,« je govoril. »A pameten si bolj kot drugi vsi . . . Pa pozabi tisto, Joža, in tudi na modrasa pozabi.«
»Ej, kdaj sem že,« se je zasmejal Joža. »Pa si me pošteno prestrašil takrat! Pa sem te tudi dobro prekotalil v grapo.«
In smejala sta se potem oba in sta postala tisti večer velika prijatelja. Veselo sta se pogovarjala in sta se ločila šele ob temi . . .
Tako ni bil Joža nič več siromak. Nihče se mu ni upal reči žal besede; kajti branil ga je hlapec Boštjan. A še bolj ga je branil Cene, ki je zlasal vsakega poredneža, če je rekel kaj slabega o Joži. Čudili so se temu vsi, a nihče ni vedel prav, zakaj se je izpreobrnil Cene . . . Joža je živel srečne dni v tujini in je bil zadovoljen in vesel . . . Skalne Trente pa le ni pozabil. Ne pozabi je kmalu kdo, četudi jo je videl samo enkrat.
Jožef Vandot.
csa 163
Biseri in cekini.
Dramatska slika iz predmestja dunajskega v enem dejanju. — Spisal Sil vin Sardenko.
Osebe:	i*is
Bolna mati; Frida, Zofija, Vleka, hčere: Bert«, hči gospodarja, v katerega hiši^tiiu-jejo: Blanka, pismonoševa hčerka: Dora, sirota: Klara, hčerkđ okrajnega gozdarja-
1.	prizor.
Siromaška «oba' miza, nt nje) steklenica vode in kozarec, dva stola, polica, na njej masna knjiga in rrolek, kljuka na zidu. Na levo vrata v stransko sobo, na desno izhod na prosto.
Frida. Bojim se, Zofija, da mami ne odleže.
Zofija. Ne govori tako, Frida. Upajva:
Frida. Le upaj, a ne zakrivaj si bridke resnice: Zdravnik je dejal, če jim v treh dneh ne odleže, nastopi smrt. in danes je tretji dan.
Zofija. Misliš, da bo moja devetdnevnica kar zastonj. Danes imam zadnji dan.
Frida. Kaže se, da bo zastonj.
t Iz stranske sobe se začuje slaboten glas: Frida I)
Zofija. Mama te kličejo.
Frida. Že res. Zdravila bodo zopet vzeli. Vsako uro tri praške. (Dene v kozarec praške z vodo.)
Zofija. Jaz pa še vedno mislim, da bo mami moja devetdnevnica več pomagala nego pa ti-le praški.
Frida. Devetdnevnica in praški. Oboje, Zofija i (Gre.)
2.	prizor.
Zofija (sama). Kar napravila se bom in stečem v cerkev, da opravim zadnji dan devet-ditevnice. (Vzame plet s kljuke.) Ko se vrnem, bo mami že gotovo odleglo. (Vzame s police molitvenik z molkom.) Nekaj mi pravi: Zofija, danes boš uslišana. O, ne! Moja devetdnevnica pa res ne bo zastonj. (Gre.)
3.	prizor.
Frida. Je že ni! Vidim. Knjige in molka ni več na polici. V cerkev je šla. Naša Zofija zadnji teden veliko moli, a mama so vedno slabši- Kaj, če ugane zdravnik!
4.	prizor.
Berta. Oh, Frida'
Frida. Kaj zdihuješ, Berta?
Berta. Oh, Frida! Ločili se bova morali.
Frida. Zakaj? Kam greš?
Berta. Ne jaz — ampak ... Ahl Težko ti povem.
Frida. Le povej! Zakaj se bomo ločile?
Berta. Moj oče — oh! da moram kaj .takega govoriti o njih — moj oče so vam odpovedali stanovanje, ker že šest mesecev niso prejeli od vas stanarine.
Frida. O, moj Bog Križ za križem. Materina bolezen in sedaj še ta odpoved.
Berta. Vidiš, zakaj si rekla, naj ti povem.
Frida. Ko bi zakrivala, bi bilo še huje. A kako naj gremo? Kam naj gremo?
Berta. Nikamor, ko bi bila ta hiša moja.
Frida. Ako to materi sporočim, bodo od j strahu in žalosti umrli. Saj so že tako pri koncu.
Berta. Pa jim še nikar ne povej. Jaz grem domov prosit očeta, naj vas nikar ne pode od hiše, dokler vaša mati ne ozdravijo.
Frida. O, pojdi jih» Berta, prosit, pojdi !
Berta. Prosila bom, kar bom mogla.
Frida. In pridi povedat, kaj si dosegla.
Berta Če nič ne dosežem, me ne bo nazaj (Odide.)
5.	prizor.
Frida (sama\ In če je ne bo nazaj?. . . Kaj potem? En up imam še. Nemara pride naša Vlčka s Češkega? Pisali smo ji, da so mama hudo zboleli. Nemara prinese kaj zasluženega denarja? Še danes mora priti, ali njeno pismo, ali pa sama.
6.	prizor.
Blanka (s pisanjem v roki). To le pisanje so davi naš oče dobili na pošti za vas.
Frida. Od naše Vlčke! Kaj ne, Blanka?
Blanka. Ne bo od Vlčke ne!
Frida. Ne! Ni od Vlčke ni! Odkod neki? iBere.) Poziv. Ker ste po c. kr. okrajnih gozdovih nabirali sušje brez dovoljenja, sc tem potom pozivljete, da pridete tekom treh dni na odgovor. V nasprotnem slučaju bi se vam kazen poostrila. (Dene list na mizo.) List od sod nije.
Blanka. Kako žalostno pisanje!
Frida. A Se bolj žalostno naše stanje. Bolezen, odpoved stanovanja in žugajo nam še z ječo.
Blanka. Matere vam pač ne bodo zaprli.
Frida. Ah ! Mater nam kmalu zapre grob, drug noben.
nka. Ali se jim ni še nič zboljšalo? ida. Njih obraz <caže, da ne.
(Iz sobe zopet glas- Frida! Frida!)
Frida. K mami moram. Z Bogom, Blanka.
Blanka. Stoj, Frida, še na nekaj sem se spomnila. Naš stric so okrajni gozdar. Povem jim, kako je pri vas hudo, pa bodo kako besedo rekli za vas pri sodniji. Veš, Frida, naš stric so dober.
Frida. Pa tudi ti si dobra, Blanka. Nemara nas tvoja prošnja reši ječe? (V sobo.)
7.	prizor.
Zofija (sreča Blanko pri izhodu). No, Blanka! Kaj novega si prinesla?
Blanka. Nikar me ne mudi! Na mizi leži, beri! (Proč.)
Zofija. Pismonoševa Blanka. Kaj neki je prinesla? (Čita list.) Oh! Oh! Moja devet-dnevnica se je žalostno končala. Ravno jaz sem zadnje dni tamkaj sušje pobirala. Mene naj zapro, mamo pa naj puste. Bogve, če se jim je že kaj obrnilo na bolje? (Gre k stranski sobi. med vrati jo ustavi Frida.)
Frida. Ne moti jih! Ravnokar so nekoliko zadremali.
Zofija. Nemara pa umirajo, ti pa meniš, da so zadremali.
Frida. Zares poznam : Zadremali »o. (Odhaja.)
Zofija. Kam greš?
Frida. V apoteko. Praškov je zmanjkalo.
Zofija. Če jih bo hotel apotekar še dati?
Frida. Zdravnik mu je naročil, naj mi jib daje za mamo, dokler bo treba.
Zofija. Pa tako si mirna! Ali nisi brala poziva?
Frida. Prepustimo se popolnoma Bogu. (Odide.)
8.	prizor.
Zofija. (Sama.) Prav ima Frida. Prepustimo se popolnoma Bogu. Devetdnevnica je opravljena. Jaz sem storila svoje, Bog pa naj stori svoja. \Odloi\ knjigo molek.)
9.	prizor.
Berta. Kako mi bo žal tudi po tebi, Zofija.
Zofija. Jaz te ne razumem, Berta.
Berta. Proč boste morali iz naše hiše.
Zofija. Proč? praviš! V ječo, hočeš reči.
Berta. Na ječo niti mislila nisem. Zakaj bi vas zapirali?
Zofija. Ker smo sirote.
Berfa. Ker niste plačali stanarine.
Zofija. Zavoljo tega, praviš, nas zapro?
Berta. Zaradi tega vas naš oče pode iz hiše.
Zofija. O, vem! Sirot nikjer ne marajo.
Berta. Ne, Zofija! Jaz imam tebe in Frido tako rada. Tako sem prosila očeta, naj vas ne pode od hiše. Pa nisem izprosila več nego samo en teden. Potem pa, so rekli naš oče, oj, kako so trdo rekli, potem pa jih postavim na cesto.
Zofija. Gorje ! Kaj bo z bolno našo mamo ? To nam jih še najpreje spravi v prerani grob.
Berta. Zofija, ko bi bila ta hiša moja, bi me skup živele do smrti.
Zofija. Ko bi bil še tvoj oče takega srca!
Berta. Ne bom jih sodila. Jaz grem, Zofija.
Zofija. A pridi še k nam, dokler smo tu.
Berta. Pridem po dvakrat, po trikrat na dan. (Proč.)
10. prizor.
Zofija i,sama). Mama še menda ne vedo, kaj hudega nas čaka. Povedat jim grem. (Odpira nalahno stranska vrata). A, Še spe. Naj le spe!
11. prizor.
Frida. (Kuverto s praški.) Se še niso prebudili?
Zofija. O, za mamo bi bilo stokrat bolje, da se ne prebude nikoli več, a za nas bi bilo to stokrat huje.
Frida. Stokrat in tisočkrat huje,
Zofija. Berta nam je prinesla žalostno vest.
Frida. Vem! Samo toliko povej: Ostanemo? Ali ne?
Zofija. Še en teden: potem nas postavijo na cesto, tako je rečeno.
Frida. Bodi! Še kamen kdo včasih pobere na cesti, bo že kdo pobral tudi nas in se nas usmilil.
Zofija. A matere se morava usmjiiti medve.
Frida. Kako jim bova pomagali, kako?
Zofija. Vel, Frida, kaj storimi
Frida. No, kaj storiš?
Zofija. Po vseh predmestnih ulicah poj-dem, J.O vseh predmestnih ulicah bora prosila, dokler ne izprosim, kolikor je treba za stanarino.
QS2 165 &==>
Frida. Sirota' Kdaj boS dobila 30 kron?
Zofij«. V enem tedna že, Ce gTem vsak dan. (ProC).
12. prizor.
Frida (sama). Pogumna je. Vse to stori ljubezen do mame. Ali če jo dobi policaj, tedaj ji preskrbi stanovanje drugod.
Blanka (z Doro, opasano z vrvjo). Glej, Frida! Ta-le Pavrova Dora vas je naznanila na sodniji.
Dora. Na sodniji že ne, da veš.
Frida. Kje pak?
Dora. Gozdni Čuvaj me je prašal, če vem, kdo tukaj sušje pobira"
Blanka. Zakaj pa nisi imenovala sebe, saj ga ti tudi pobiraš. Saj te vrv izdaja !
Dora. Oprosti mi, Frida. Prehitro sem rekla, ko bi morala molčati.
Blanka. Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade Sedaj naznanimo ie tebe (Odhaja )
Frida. Nikar, Blanka! Dora ni vedela, kako bo prišlo. Dora, le pojdi brez skrbi.
Dora. Pol sušja, ki ga dobim, pustim pri vas. (Proč.)
prizor.
Frida. Čudno, da nas je ravno Dora naznanila. Zoper siroto se še sirota zaroti. (Odpre stranska vrata.) Mama pa tako mirno spe. Nič ne vedo, kaj vse se godi danes v tej sobi.
14. prizor.
Vlčka |v popotni obleki, z majhnim kovčegom). Oj, Frida, kako sem hitela. Ali mama 5e žive?
Frida. Bog te sprejmi, Vlčka. Kako težko so te že čakali, še žive, še.
Vlčka. Bala sem se, Ce jih ne bom videla več, A jih bom! (Gre k stranski sobi.)
Frida. Sedaj ravno spe, celo noč niso zatisniii oči. Pustiva jih, spanje jih gotovo pokrepCa.
Vlčka (odloži kovčeg. Kako se vam godi sicer? Kje je Zofija?
Frida. Povem ti naravnost: Na predmestne ulice je šla prosit miloščine, da plačamo stanarino, če ne, smo čez teden dni brez strebe.
Vlčka. Koliko pa je zaostanka:
Frida. Trideset kron! Jaz sem prič«1 vala tvoje pomoči, Vlčka.
Vlčka. Moja pomoC je slabi, Frid.r Samo tO kron imam. Drugo sem zf vozilu in tu kupila.
15.	prizor.
Klara Dobro jutro! (Zagleda Vlčko). O, Vlčka tudi doma! Pa kako si že vzrasla.
Vlčka In ti tudi, Klara! Boš kmalu vetja od svoje mame.
Frida. Klara Gozdarjeva, kaj boš povedala ?
Klara. Oče me pošljejo, naj vam sporočim, da vam ni treba hoditi na sodnijo.
Vlčka (preplašena.) Zakaj? Kaj ste storile ?
Frida. Sušje smo pobirale brez dovoljenja.
Klara. Sedaj so naš oče prosili za vas, da bi ga smele pobirati
VIČka. Tvoj oče pa so res dober fflož.
Frida. Reci jim, Klara, da se jim zahvaljujemo prav iz srca.
VIČka (sega v kovčeg). Počakaj, Klara! Dam ti majhen spominek s češkomoravske božje poti.
Klara ivzame ponuđeno podobico.) Hvala! O, kako krasna podobica Matere božje z molitvijo.
Vlčka. A molitev je Češka.
Frida. Ne boš je razumela.
Klara. Oče razumejo. Nesem jim kazat.
Frida. Ta podobica, reci, naj jim bo znamenje naše srčne zahvale.
Vlčka. Drugega nimamo.
Klara. Podobice so meni najdražje (Odide).
16.	prizor.
Frida. En kr ž je Že odložen, da bi bila $e druga dva.
(Iz sobe glas, ki je sedaj krepkejši: Frida: Frida '.)
Vlčka. Prebudili so se. Imajo še krepek glas.
Frida. Res! Sedaj je krepkejši. Odleglo 0n je.
Vlčka. Stopiva k njim. (Oresta).
Frida (med vrati stranske sobe). Mama'. Vlčka je prišla. (V sobi glas: Ti si, Vlčka)!
17.	prizor.
Berta (S košarico?. Frida! Gotovo streže materi. Na te blage duše sem vedno bolj navezana. Najraje bi bila roža na oknu tam-le, pa bi jim dehtela in cvetela, da bi bili vedno veseli. Frida !
18.	prizor.
Frida (pride iz stranske sobe) : Kaj nosiš. Berta?
Berta. Prinesla sem juhe za vašo matno.

<®s lòfi ^
Frida. Kako je to mogoče?
Berta. Ne prašaj, kako Materi jo nesi!
(Fiida vzame lonček juhe it košare in gre v stransko sobo.
19.	prizor.
Zofija 'vsa v eni sapi). Kakšna sreča! Kakšna sreča'.
Berta. Kaj pa je, Zofija'
Zofija. Šest cekinov, kar celib Sest cekinov.
Berta. Kje si jih dobila?
Zofija. Šest cekinov, Berta! Pojdi pravit vašim.
20.	prizor.
Frida (bi stranske sobe): Berta, mama se ti zahvaljujejo.
Zofija. Šest cekinov, Frida! Kar celih šest cekinov.
Frida. Kdo ti jih je dal!
Zofija. Tam na voglu Karlove ulice sem stala objokanih oči. Kar prldirja mimo cesarska kočija. Poznam jo, pa konje tudi poznam. Cesar me zagledajo.
Berta. Nemara je bil samo minister.
Zofija. Poznam jih, cesar so bili.
Frida. Le naprej I Že verjamem: Cesar so bili.
Zofija. Res! Cesar so bili, pa so se ustavili. Pa so me prašali-. Dekletce, Čemu jočeš? Vse sem jim povedala. Pa so rekli • Ne jokaj ! Pa so me spet vprašali: Čemu jočeš? Pasem jim vse povedala. Pa so mi dejali: Nesi svoji materi mojo prvo pomoč, kt ni zadnja. Pa so mi dali celih Šest cekinov.
Frida. Kako pa si se jim zahvalila?
Zofija. Kar nič mi ni prišlo na misel. Samo roko sem jim hotela poljubiti, pa so mi jo odtegnili. Moje solze pa so jim le kanile na beli rokav.
Frida. Kako si bila nerodna.
Bena. Kaj so pač cesar mislili o tebi?
Zofija. Niči Svojemu spremljevalcu so dejali: Ta meni bisere, jaz pa njej cekine. Dobra zamena!
Frida. Tudi jaz bi za cekine jokaia noč in dan.
Zofija. Pomisli, Frida! Za nekaj solza kar celih šest cekinov. Vsak cekin po 20 K.
Frida. Sedaj pa grem mami povedat, kako žalostno novico nam je prinesla Berta; in kako vesele, kako zlate novice ima za nas Zofija. (V stransko sobo).
Zofija. Berta, vzemi tri cekine pa jih nesi očetu.
Berta. Nesi jib sama. Zame je dosti, da vas \idim zopet vesele.
Zofija. Jaz bom pravzaprav vesela šele tedaj, kadar bodo mama zopet zdravi.
Vlčka. No, Zofija. Naš angel srečel
Zofija. O, Vlčka! Draga sestra moja.
Vlčka. Mama iele, da prideš k njim.
(Zofija gre v stransko sobo, Frida izstopi iz nje.)
Berta. Koliko se vendar v eni sami uri izpremeni !
Vlčka. Pa res. Preje taka žalost, sedaj taka radost!
Frida. Bog ne zapusti svojih sirot.
Berta. Za rešitelja vam je poslal samega cesarja.
Vlčka. Kako usmiljeni so naš cesar.
Zofija (iz stranske sobe). Mami je moje pripovedovanje vrnilo polovico zdravja.
Frida. Ti si naši mami to, kar je bil angel Rafael staremu Tobiji.
21.	prizor.
Blanka (s pismom1. Zopet prinašam pismo.
Frida. Pa menda ne zopet kaj žalostnega? (Pretrga kuverto in bere). Do preklica se vam dovoljuje nabirati subljad po c. kr. okrajnih gozdovih. — Zopet nova dobrota- Trije križi, trije hudi križi so nas zadeli — a vsi trije so maiodane odloženi.
Blanka. In komu gre za vse to največja zahvala?
Frida. Zofijini devetdnevnici.
22.	prizor.
Klara (s podobico). Že vem, Vlčka, kaj je napisano na tej podobici.
Vlčka. No, kaj?
Klara. Spomni se. o Mati, da Še ni bilo nikdar slišati, da bi Ü katerega zapustila, ki se je tvoji prošnji priporočal.
Blanka. To molitev znam tudi jaz na pamet.
Zofija. O, kako resnična je ta molitev.
Frida. To kaže tvoja devetdnevnica.
Vlčka. Imam še nekaj teli podobic. Vsaki dam eno I
Vse: Hvala ti, Vlčka!
Zofija. Bog ti povrni!
Frida. Sedaj pa znaš reči: Bog povrni. Cesarju pa nisi mogla tega reči.
Zofija. Vendar tudi za cesarja hvaležno bije moje srce.
Frida. Zapojmo cesarsko pesem.
css 167 i55d
Zofija. Ko bi jo cesar slišali.	Berta. Kaj pa poreko vaša mama, Ce
Vlčka. Misliš, da tako lepo poješ?	bomo peli?
Klara. O. pač! Zofija lepo poje!	Zofija (zakliče v stransko sobo). Mama! Blanka. Ona lepo poje, ' po prosi,	lepo Smemo zajjeti cesarsko pesem cesarju v zamoli. w	hvalo?
Vlčka. Torej zapojmo, da bomo še	bolj (iz sobe glas: Le zapojte! Le zapojte!)
vnete za cesarja.	1 Zapojo: Bog ohrani! (Zastor pade.)
LISTJE IN CVETJE
Modrost v pregovorih, domačih io tnjih.
Bolezen.
Bolezen nikogar ne izredi.
Za vsako bolezen je zdravilo, le da ga ljudje ne poznajo.
Bolezen se ne da z besedo ozdraviti.
Bolezen se ne da prikriti.
Bolezen je zdravilo zoper greh.
Bolezen je šola potrpežljivosti.
Bolezen ukloni tudi visoke glave.
Ob dolgi bolezni ponehajo poseti.
Bolnikovih besedi ni devati na tehtnico.
Niso vsi bolni, kateri vzdihujejo.
Rek: Tako bolan, da mu nič v ustih ne ostane Zdrav, ker lahko jé.)
Novi listi ii knjige.
1.	Dr. Ivan Svetina: Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol. Prva knjiga: Resničnost katoliške vere. V Ljubljani 1908. Založila „Kat. Bukvama4. Cena vezani knjigi K 2-80. — Skrbno in temeljito sestavljena učna knjiga, ki v lepem in lahkotnem jeziku razjasnuje in dokazuje verske resnice o Jezusu, božjem Sinu, in njegovi sveti Katoliški cerkvi. Knjige so lahko veseli nčenci. katerim je v prvi vrsti namenjena, a prekoristna bo tudi sicer olikanim Slovencem.
2.	Družba sv. Mohorja nam je letos podala tele knjige: 1. „Slovenske večernice jako zanimiva je dr. Frana Detela povest: .Novo življenje\— 2. Simon Oregorčič: ,,Poezije". — (Z ozirom na ljudskošolske knjižnice bi bili pa vendar-le bolj zadovoljni, ko bi se bilo ob izbiranju oziralo tudi na one .male dušice'.) — 3. Koledar za leto 1909 z raznovrstno poučno in zabavno vsebino. — 4. „Umni čebelar*', II. del. — 5. „Presveto Srce Jezusovo" — teoretično in
i praktično navodilo za češčenje najsv. Srca. — b. „Zgodbe sv. pisma" 15 snopič, ki je letos I še posebno zanimiv, ker obravnava začetek in razvoj sv. cerkve v prvem apostolskem času.
3. .Katoliška Buk var na- v Ljubljani je izdala te-le skladbe marljivega in spretnega skladatelja g. J a n. L a h a r n a r j a : 1 Planinke, 1 (' 'vezka, à K 1 20: 2. Pomladni odmevi, . zvezka, I. stane K 130, II. pa K 120: i _>, Gorske cvetlice, cena K 1'50. 4. Velikonočne pesmi, K 130: 5, Šmarnične pesmi, K 130. — Mnogo pesem iz teh zbirk se je že udomačilo med našimi pevci, tembolj upamo, da se jih bodo zdaj v novi. jako lični izdaji poprijeli še z večjim veseljem. Tudi mladinoljubi bodo lahko marsikaj porabili, ker , je tudi besedilo, ako odštejemo par izjem, vobče primerno.
Rešite? zastavice v ^številki:
Blaž — laž.
Prav so uganili: Lassbacher Karl, prvošolec, Lassbacher Marija, dijakinja v mestnem liceju v Ljubljani; Blančič Slavko in Štelcar Josip v Mariboru : Šavnik Kristina, učenka v Biijah pri Gorici; Josin Marica, učenka V. razreda v Ljubljani ; Orožen Marta in Močnik Jelica, učenki v Kamniku: PustiŠek
Mihael v Zdolih pri Kozjem.
-
Odgovor na šaljivo vprašanje v 1 številki:
Trgovca, kadar zviša cene blagu
(.— s ceno poskuči).
Prav je rešil: Kramar Anton, mi' Mateni pri Igu.
Oboje so prav rešili: Bulovec '.ma i učenka III. razreda v Radovljici: Gru v Retjih pri Laščah: Gruden Nada i učenca na c. kr. vadnici.
„Vrtec" Izhaja 1. dné vsakega meseca In stoji s prilogo vred za vse leto 5 K 20 h, za poi # » — Uredništvo in npravn/itvosv. Petra cesta šL 78, v Ljubljani.
Izdaie društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. KržIS. - Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani.
CS2 168