9/2020 letnik CXXII 245 DELO ČEBELARJA Foto: Ivan Esenko Foto: Ivan Esenko Foto: Ivan Esenko V začetku septembra še cveti ajda, ki pa je danes v pri- merjavi s starimi, boljšimi časi za čebele zanemarljiv paš- ni vir, ker je je premalo in medijo le nekatere sorte. Kot medonosne so se uveljavile tudi nekatere tujerodne vrste, kot sta žlezava nedotika in kanadska zlata rozga, ki se v večjem obsegu razraščata ob rečnih bregovih, na ledinah in ob železniških nasipih. Omenimo še pašo na bršljanu, ki lahko pripomore k odličnim donosom, saj je bršljana v gozdu več, kot nekoč. Med, nabran na njem, rad krista- lizira, zato ni najbolj primeren kot sestavni del zimskih zalog. Posledice blažimo s sočasnim krmljenjem sladkor- ne raztopine. Kljub temu da je tu v vznožju Toškega Čela, kjer čebelarim že leta, zelo veliko bršljana, na katerem tudi opazim čebele, do sedaj še nisem imel težav. Očitno je delež bršljanovega medu v primerjavi s celotnimi za- logami medu premajhen, da bi delal preglavice. Čebele so na cvetočem bršljanu glasne, kot bi rojile, zato se jih lahko sliši precej daleč. Kot zanimivost naj omenim še br- šljanovo opnarko (Colletes hederae), samotarsko čebelo, ki se kot odrasla pojavlja samo v času cvetenja bršljana. Če bomo opazovali cvetoči bršljan od blizu, jo bomo zlahka razlikovali od medonosnih čebel, ki pa jih je na cvetovih seveda bistveno več. Nekako do sredine septembra, najkasneje pa do 20., na- vadno zaključim s krmljenjem za zimo, s katerim sem za- čel že v avgustu. Čebeljim družinam pokladam sladkorno raztopino v razmerju 1 : 1 (sladkor, voda) v pitalnike s pros- tornino 1,5 litra. Pri krmljenju mi je vodilo, da vsaka dru- žina skupaj prejme približno 12 kg sladkorja, raje kakšen kilogram več. Ob zaključku preverim stanje zalog pri nekaj naključnih družinah tako, da za polovico povlečem nekaj satov iz panjev in približno ocenim, ali so dovolj težki. Čebelarjeva opravila v septembru Ivan Esenko – Ljubljana ivan.esenko@gmail.com Krajši dnevi in meglena jutra nas opominjajo, da se po- letje počasi izteka. Letni čas, ki je čebelam najbolj na- klonjen, se v naših krajih hitro poslovi, čebelarji pa vsako leto vedno znova ugotavljamo, kako kratka je pravza- prav tista prava čebelarska sezona. Poletje je čas, ko nas lahko presenetijo polna medišča in veselo vrtimo točila ali smo celo v zadregi, kadar nam primanjkuje posode za med ... Napočil je čas, ko bomo čebele kmalu prepustili same sebi in globoko v sebi ugibali, ali smo zanje storili vse, preden bo zavel mrzli sever , ko v panje ne bomo mo- gli več posegati, da bi popravili, kar bi se morda dalo, če smo bili morebiti nedosledni pri zazimovanju. Trotov v septembru v normalnih družinah ne bomo več opazili, temveč v trotovcih. To so panji, ki so iz različnih razlogov izgubili matico, mi smo pa to spregledali. Panj re- šimo samo z rezervno družino, ki jo vstavimo vanj, čebele s trotovkami pa ometemo nekoliko stran od čebelnjaka. Čebele delavke bodo vletele v druge panje. Nostalgija po ajdovi paši, ki je nekoč razvajala čebele, čebelarje in potrošnike aj- dovca, je vedno bolj prisotna. Morda pa se bo medovita ajda le ponovno uveljavila na naših poljih, kajti zaznati je porast zanimanja za ajdove žgance in druge jedi iz ajdove moke, ki so bile nekoč redno na jedilniku Slovencev. Precej zaslug v tej smeri pa je imel tudi projekt ČZS »Od setve do žetve – kar sejemo, to žanjemo«, ki je v letih 2014–2016 spodbujal sajenje ajde, ki je bila v letu 2016 posledično posajena že na več kot 4000 hektarih. Avgusta in septembra lahko opazujemo tudi čebele, ki prinašajo cvetni prah na svojih dlačicah, predvsem na oprsju. To je cvetni prah žlezave nedotike (Impatiens glandulifera), tujerodne in invazivne vrste, ki ima cevasto oblikovane cvetove. 9/2020 letnik CXXII 246 Po nekajdnevnem premoru po krmljenju za zimo če- belam nalijem še zadnji obrok, ki vsebuje pelin, ki naj bi dobro vplival na prebavo čebel. Tega me je že na samem začetku mojega čebelarjenja naučil moj mentor, ugleden litijski čebelar Alojz Petek. Svež pelin fino narežem in ga v platneni vreči, vsaj dva dni namakam v sladkorni raztopi- ni, potem pa še pretlačim, da kar največ izvlečem iz njega. Takšna raztopina zelo pogreni, vendar čebel to ne moti. Čebele krmim vedno zvečer, da ne izzovem ropanja. Jesenski čas je namreč glede tega najbolj nevaren, saj čebele stikajo za hrano po vseh kotičkih, pa naj bodo še tako skriti. V tem času se zgodi največ ropov, kar pri veliki gostoti panjev v čebelnjaku, ki vsekakor ni naravna, sploh ni čudno. Začetnikom v vednost: vedno je kriv tisti, ki je ropan, ne tisti, ki ropa. Ropani so vedno šibkejši panji ali celo tisti brez matice. Šibkejši pa so lahko panji tudi zara- di bolezni, kar pomeni, da bodo roparice bolezen prinesle s seboj v domači panj. Zato je poudarek na previdnost gle- de ropanja še kako umesten. Večina ropov se zgodi med družinami v neposredni bližini. Če ste v dilemi, kateri panj ropa, posujte čebele na bradi ropanega panja z moko in takoj boste ugotovili, iz katerega panja so roparice (več o čebeljem ropu si preberite v članku Simona Goloba na str. 231 te številke SČ-ja, op. ur.). Foto: Ivan Esenko Varoji na zadku matice. To je bil primer skrajne napadenosti z varojami, ki je druži- na, ki je bila v čebelnjaku čebelarja začetnika, ni preživela. Septembra smo priče številčnemu obratu čebel v pan- jih. Še pred nekaj dnevi izredno močne družine, katerih panji so imeli brade, obložene s čebelami, nenadoma uplahnejo, kot bi jih prizadela bolezen. Razlog je preprost in logičen. Stare pašne čebele, ki so se iztrošile pri pol- njenju zimskih zalog in negi zalege, so odmrle. V panjih bodo kmalu le še zimske, dolgožive čebele, ki so ključne pri prezimovanju. Skrbele bodo za matico in vzdrževale stalno temperaturo zimske gruče in temperaturo gnezda, ko bo matica že pozimi zalegla prva jajčeca. Na njih bo te- meljil tudi zgodnji spomladanski razvoj, kar pomeni, da bodo poskrbele za prve čebele, ki bodo odprle novo pašno sezono. Vsekakor pa so dolgožive čebele pogoj za uspešno prezimovanje družin. Septembra vsak teden preverim odpad varoj na test- nem vložku, kar mi da najboljši vpogled v stanje varoj v panjih. Zdravim z mravljinčno kislino, po metodi zdravl- jenja, s katero sem se seznanil že leta 1981 na Čebelar- skem inštitutu Dol pri Pragi. Delo z mravljinčno kislino je nevarno, saj se lahko z njo, če smo neprevidni, močno poparimo. Pomembno opozorilo: septembra so temperature še vedno dovolj visoke, da omogočajo razvoj voščene vešče, zato skladiščenemu satju namenimo posebno skrb. DELO ČEBELARJA Foto: Ivan Esenko Knjižni paščipalec (Chelifer cancroides) je pogost prebivalec čebeljih panjev, rad pa se zadržuje, kot že ime pove, tudi med starimi knjigami na knjižnih policah. V panju je najraje na podnici, kjer brska za pršicami. Velik je komaj 3 mm. Ker kljub majhno- sti opravlja sanitarno službo v panju, je dobrodošel sostanovalec čebel. 115 let delovanja ČD Kamnik in odkritje kipa Antonu Janši V soboto, 28 junija, so člani ČD Kamnik na Kopiščih v Ka- mniški Bistrici organizirali dogodek ob 115-letnici delovanja, na katerem so tudi slovesno odkrili kip velikana slovenskega in svetovnega čebelarstva, Antona Janše. V prekrasnem ambi- entu doline Kamniške Bistrice so se zbrali člani in članice ČD Kamnik, predstavniki in praporščaki sosednjih čebelarskih društev ter drugi gostje. Zbrane je nagovoril predsednik ČD Kamnik, Štefan Virjent, ki je navedel tudi nekaj zanimivosti iz zgodovine društva ter zgodovine čebelarstva na Kamniškem. Ta je namreč dosti starejša od samega društva, saj prvi zapisi o čebelarstvu na območju Kamnika segajo v leto 1585. Zapisan je nakup 17 panjev s strani takratnega graščaka na Starem gradu v Kamniku. Kasneje se je čebelarstvo na Kamniškem razvijalo podobno kot v drugih predelih tedanje dežele Kranjske. Leta 1905 pa se je ustanovilo društvo, ki se je večkrat reorganiziralo, sedaj pa zajema področje občine Kamnik, kjer v približno 130 čebelnjakih čebelari več kot 100 članov. Župan Občine Kamnik, g. Matej Slapar, je prisotne čebelarje pozdravil in se zahvalil čebelam za poslanstvo, ki ga opravljajo, tj. za opraševanje, ter čebelarjem za skrb, ki jo čebelam name- njajo. Na koncu je prisotne pozdravil tudi predsednik ČZS, g. Boštjan Noč, ki je poudaril pomen čebel ter pomen povezovanja