SLOVENŠČINA NE BO IZGINILA
Vsaj tako hitro ne. In dokler bodo Slovenci slovensko živeli — in hoteli slovensko živeti, tudi ne.
Toda naj najprej odgovorim na nesrečni šov. Kajti tako in samo tako bi se beseda pisala po naše, sklanjala pa bi se potem tako kot rov, rova ali rova — ker pa gre za tujko in je J. Toporišič ugotovil, da se te sprejemajo navadno z ozko kvaliteto voka-lov (zato tudi džez! in ne džez, kakor to dahnejo naši napovedovalci na RTV), bo verjetno šov (s pozicijsko razširitvijo samoglasnika pred -v), sova. To je mogoče
logično izpeljati tudi iz primerov, ki jih sami navajate: kavboj, kravi ali iz splošno rabljene besede sfevardesa.
Druga stvar je pomen besede in njeno razmerje do domačega nastopa. Najbrž tisti, ki bo nujno potreboval šov ali show, misli, da sam nastop ne vsebuje tistega »skrivnostnega« mika, ki ga pomeni razkazovanje na odru: beseda šov pa seveda pomeni prav to. Pomeni igro, zabavo, pri kateii vsebina najbrž ni toliko pomemebna, kolikor je pomembna »paša za oči« zabave željnega občinstva. Nevarnost za slovenščino?
Kje pa? Se še spominjate, tovariš Gumzej, kako smo po vojni (in že med vojno) mi-tingovain (Tovariško) srečanje je danes malce predrugačen in prefunkcioniran (in tudi malce upokojen) dobesedni prevod te besede. In potem so bili skeči in hepeningi
— in kaj vem kaj še. Nekaj časa taka beseda živi in s svojo tujostjo draži mirne ljudi, potem pa — če stvar ni več v modi
— sama umre, ali pa nastane potreba po prevodu ali pravem vkomponiranju v pomenski in oblikoslovni sestav slovenskega jezika.
Kar se prevzemanja besed tiče, je postopek malo bolj zapleten, kakor ga navajate — in poteka v stopnjah. Značilen pa je za vse jezike narodov, ki ne živijo osamljeni »na samotnem otoku«, ampak prihajajo z drugimi narodi v kakršen koli stik: na gospodarskem, kulturnem ali športnem področju, v politiki — ali drugje. In za vse čase. Poglejte: slovenščina je bila prav gotovo v vsaj taki nevarnosti, ko smo se nekako v osmem stoletju pridružili zahodni kulturi in sprejeli krščanstvo: na vrat na nos je bilo treba sprejeti nove besede (križ, greh,
krščanstvo, kralj, kraljestvo, knez---),
jih prevajati {bogastvo v rateškem očenašu, odrešenik) ali pa starim dajati novo pomensko vrednost (milost).
Naj spomnim, da je v skoraj istem času — ali malo prej zadela ista usoda tudi druge narode, ki so sprejemali krščanstvo; pokažem naj samo na tiste, od katerih smo med drugim sprejemali tudi mi, na Bavarce in Franke; ti pojavi so znani iz zgodovine klasičnih jezikov — skratka — že Preše-
ren je vedel, da »čistega« jezika med kulturnimi jeziki na svetu ni. In ali ste si kdaj pogledali Breznikov Pravopis iz leta 1923? V dobri veri si je prizadeval izpuliti besede, kakor abonma, abonent in mnoge druge, ki so danes del vsakdanjega besedišča.
Toda da se razumemo: tujk ne maram. Tako kot večina pišočih Slovencev ne. Naj vas spomnim, da se je premišljevanje o vrednosti domače in tuje besede pri Slovencih začelo v 16. stoletju (Krelj), torej istočasno, ko so se šli v poetikah pu-rizem tudi drugi narodi, zlasti Nemci. V tej številki JiS sem med mnogimi drugimi »načela« na primer besedo socialen. Samostalnik iz skupne podstave [socializem) je ne-prevedljiv. Pridevnik sem pa — proti svoji navadi brez polnega soglasja avtorice — nadomestila z zame bolj pomenljivim terminom družben. In še veliko tega. Toda nisem za nasilje: vsak pišoči mora priti sam do spoznanja, kakšna je pomenska vrednost izrazja, ki ga uporablja. Pri tem lahko-pomaga kar se da široka in v naših razmerah čim bolj izčrpna vzgoja v jezikovni kulturi. V tej smeri bo zasnovano tudi novembrsko posvetovanje o slovenščini v javni rabi, o čemer bomo nadrobneje poročali.
Tako. Samo ne črkarskih pravd in svetih vojsk. Moči in misli odvračajo od slepe poti. — Sicer pa sem brala, da se je začel na evropskem Zahodu antiameriški purizem. Počasi bo prišel tudi k nam in tedaj bo marsikateremu nebodigatreba odzvonilo.
Breda  P o g o r eIe c Filozofska fakulteta v Ljubljani