t 6y~ Pj Vj-tp
''V
KATOIBKI MKITOMI
SfXXl	MAREC
UA MiMfci mClKAi
Domačinski bogoslovci pri študiju in pn delu
POSTNI C AS
Postni čas jo že po besedi čas odpovedi, premagovanja, zadevanja. Cerkev nam nalaga post, to je: odpoved. Človek naj ^ Pri jedi premaguje, zatajuje. To postno zapoved odpovedi je Cerkev v teku časa tako omiljevala, da jo danes, vsaj pri nas, komaj čutimo. Povrh tega je mnogo razlogov, ki nas od nje o-pravičujejo ali nam vsaj omogočijo spregled. Komu bi se uteg-nil° zdeti, da ni več važna.
To pa more voditi v še drugo usodno zmoto: da odpoved ni več važna, da Cerkev s tem, ko v postni postavi popu-sca, nekako nakazuje, da moremo popuščati v odpovedi in premagovanju sploh. Takšno, morda podzavestno zmoto podpira ln utrjuje še duh časa: premagovanje je zastarela, danes ne potrebna reč. Zatajevanje je beseda, ki ni več “moderna”, 1 odbija, vzbuja posmeh. Sodoben človek se zdi sam sebi tako ^aniostojen in zrel, da se ima od vsega tega za “opravičenega”. ' dnu pa morda za odpoved ni več sposoben.
, Nasproti temu pa je povsem gotovo, da je odpoved za vsa-vega človeka, kakršen po izvirnem grehu je, vselej in nujno otrebna. Brez nje ni ne zares človek ne zares kristjan. Čimbolj j je človek in kristjan, tem bolj čuti sam v sebi to potrebo, to Ujnost ter jo vede in hote prostovoljno jemlje nase in — se
Premaguje.
t . Človek je duhovno bitje; svoje življenje urejuje po duhu, t' l' P° pameti, ne pa po nagonih, razpoloženjih, ne po željah in ve2njah nižjega človeka. Te mu morejo v mnogočem koristiti, °diti in odločati ne smejo. Mnogokrat so v opreki s tem, kar P° Pameti prav. Takrat se je treba tem željam odpovedati, Cl: ne! Zatajiti jih je treba (in ker so moje, zatajim sebe),
premagati vabo ugodja, ki ga obljubljajo. Vse polno je vsak dan takih manjših in večjih konfliktov v nas: od jutranjega vstajanja do pozne noči. Zato pa je odpoved “teža dneva” in vseh dni. Je oblika zares človeškega življenja. Kdor se ne pre-maguje, nikoli ne bo notranje in zunanje urejen človek, kaj šele, da bi mogel graditi harmonično nravno osebnost. Bo vedno “trs, ki ga veter maje”, v sebi razklan, zato nemiren in nezadovoljen; brez smeri, brez trdnih tal, vedno na cikcak-poteh, begajoč in metajoč se zdaj sem, zdaj tja za svojimi nagoni in željami. Odtod tudi v veliki meri današnja nervoznost in razne nevroze.
Za kristjana pa ima odpoved še višji pomen in večjo vrednost. Kristjan ni le človek, je božji človek, ki živi v božji bližini, v Bogu. Zato ve, da se mora odpovedati svobodno vsemu, kar ga odtrga od Boga, tj. kar je grešno ali v greh vodi; ve tudi, da naj se mnogokrat odpove celo dovoljenim rečem, da postane tako dovolj močan in sposoben za večje, trše odpovedi, ki mu jih včasih (ali pogosto) nalaga življenje po božji volji. Še več pa mu povesta zgled in beseda Jezusova. Vse njegovo življenje je bilo odpoved: od “izničenja” v učlovečenju do izničenja na križu. Ni pa “učenec nad učiteljem”. Zato je eno in isto: biti Kristusov učenec in nositi križ odpovedi. “Če kdo hoče hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi in vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj” (Lk 9, 23). Odpovedati se samemu sebi: svoji volji svojim nagonom in željam ter se predati volji božji, njej v vsem in vsak dan znova podrediti. Vzeti svoj križ nase\ križa odpovedi, težav in skrbi, bolezni in trpljenja, notranjega in zunanjega ne nevoljno in uporno prenašati, marveč ga vzeti nase, zavestno in voHno sprejeti in rado' voljno nositi v predanosti nedoumljivi volji Očetovi in v istem duhu kot naš Gospod. Za takšno prenašanje križev in težav je pa spet neizogibno potrebno premagovanje, in nujna odnoved naravnemu odnoru proti trpljenju in želji otresti se ga. To vsi neprestano čutimo.
Za kristjana, ki hoče biti resničen Kristusov učenec, ni druge poti kot pot odpovedi. To je “tesna pot”, ki vodi skozi ozka vrata v življenje (Mt 7, 13). Na tej poti je treba neprestane-
ga boja v človekovi notranjosti: “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč” (Mt 10, 34). In to o meču je mišljeno zelo resno: celo roko, nogo, oko naj človek odseka, izdere in vrže proč — kruta odpoved —, kadar so mu ti dragoceni udi v pohujšanje, k j. v izgubo božje milosti (Mk 9, 43). Nebeško kraljestvo v nas “silo trpi” (Mt 11, 12); le s silo boja ga ohranjujemo.
Po odpovedi in trpljenju postajamo bolj podobni Kristusu, hodimo za njim. še več je vredno, če trpimo odpovedi in drugo — zanj: “Dana vam je bila po Kristusu milost, ne samo, da vanj verujete, marveč, da zanj tudi trpite” (Fil 1, 29). Trpeti zanj je torej milost. In ker smo milostno povezani z njim, in smo še po duhu, je naše trpljenje trpljenje zanj in z njim. Z njim umiramo, z njim bomo vstali, “sodediči Kristusovi, če le z njim trpimo” (Rim. 8, 17).
Tako je končno naša odpoved, naše premagovanje v trp-ijenju odvisno od tega, koliko verujemo v Kristusa in koliko ljubimo. Kdor nima smisla za prostovoljno krščansko odpo-Ved, bi dobro storil, če bi sam sebe vprašal, kakšno je njegovo osebno razmerje do Jezusa.
A kaj ima vse to opraviti z misijoni? Veliko.
Kristusovo življenje odpovedi, njegovo obojno izničenje, je ^elo ta smisel: volja božja. Oče je tako hotel. Tudi naša odpoved ima podoben pomen: da se osvobodimo samih sebe, priti-ska in vab SVoje narave, ter da tako postanemo nevezani, pro-sti -— za božjo voljo. Ko se otresemo gospodstva sebe, se more-1110 res (ne le s pobožno, a prazno besedo) podati in predati go-®Podstvu božjemu. Ne poslušamo več pokorno le svojih želja, klicev svoje neurejenosti in zato slišimo lažje klice in vabila )mlje božje. Več smisla imamo zanje. Iz tega pa sledi, da bomo tudi bolj poslušni za misijonski klic! Ni morda res, da je skoro vedno ovira za misijonsko sodelovanje prav naš egoizem, navezanost na same sebe, zagledanost vase, torej zaprtost v svoj Jnbi jaz, ki jo je mogoče razstreliti le z samo-odpovedjo, s premagovanjem naveznosti nase?! Oči se nam odpro na široko in P^av tako srce, tja do daljnih misijonov, če vsaj včasih obrnemo
pogled proč od sebe in če se čemu odpovemu. . . morda celo čemu velikemu, kakor n. pr. kdor postane misijonar. . .
Dalje: gotovo je odpoved pot k večji popolnosti versko-nravnega življenja. Večja popolnost pa obstoji v večji ljubezni. Večja ljubezen pa je tista, ki je bližja Kristusovi. Kristusova ljubezen pa je obsegala Očeta in ves svet. Tako velika je bila, da je za vse človeštvo umrl. Za vse pogane. Tudi te je ljubil in jih ljubi. Večja ljubezen obsega tako večjo misijonsko ljubezen. Tudi po tej poti torej vodi prava krščanska odpoved do večjega misijonskega zanimanja in dela. Zato se ne zdi čisto točno, če se reče, da je namen odpovedi “samoposvečenje”. Najprej zve- j ni ta beseda malo pelagijansko (kako bi se človek mogel nam posvetiti, s svojo močjo) in drugič malo individualistično. Se more danes kdo posvečevati, ne da bi obenem mislil in delal za posvečevanje drugih?
Končno je še beseda sv. Pavla: “Zdaj se veselim v trpljenju za vas in s svoje strani na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cer- l kev. . .” (Kol 1, 24).). Cerkev je na zemlji živeči in delujoči Kristus; je glava Cerkve. Če hočemo trpeti zanj, s tem trpimo za Cerkev; naše trpljenje gre v dobro Cerkve. Težo svojih odpovedi in premagovanj darujmo še zavestno Bogu zanjo. Tudi za njeno misijonsko delo. Za rast “njegovega telesa, ki je Cerkev”. Tako ne bodo naše odpovedi in naše trpljenje več le znamenje naših slabosti, nepopolnosti, umiranja, marveč bodo pripravljale pot za novo nadnaravno življenje v Kristusu in to mnogim, : tudi poganom.
Postni čas nas tako opominja na neprestano potrebo odpo- : vedi in premagovanja. Ne v stoičnem, marveč v Kristusovem duhu. In v tem duhu imajo ali morejo imeti naša premagovanja pomemben misijonski pomen.
Dr. Ignacij Lenček Buenos Aires
V ponižnosti klečimo pred Teboj
POD KRIŽEM
MOLITEV
v
naš mrtvi Bog-, dokaz ljubezni žive, ljubezni čudovite, neumrljive, zagrnjene v božanstva sveti soj.
Umrl si Bog, da nam bi smrt bila že vrata v novo blaženo življenje, in vse solze, ponižanje, trpljenje le opomin, da nismo tu doma.
Umrl si, dobri Bog naš, da bi mi že tu živeli v Tebi: glej, živimo! čeprav smo žalostni, čeprav trpimo, smo vendar srečni . a ne vsi.
Glej, koliko ljudi brez Tebe blodi prezirajoč ljubezen in dobroto o, daj, da bi spoznali svojo zmoto in našli ozko pot, ki k Tebi vodi.
Še nanje, Bog, se milostno ozri, ki tavajo v temi brez Tvoje luči, daj, kmalu našim vrstam jih priključi, saj si za vse prelil na križu kri.
O, naj Tvoj križ pomeni vsem vstajenje! Gospod, usliši naše prošnje vroče, saj je ljubezni Tvoji vse mogoče, saj dala je nekoč za nas življenje!
Moč svetega rožnega venca
Orapin je bila naša gojenka celo vrsto let. živahna budistinja> ki je pa tudi rada molila k presveti Devici. Po dovršeni gimnaziji je zapustila zavod, prej pa je še kupila pri nas najlepši rožni venček, ki smo ga imeh v zalogi. Kmalu nato smo culi, da se je poročila in odšia s svojim možem v oddaljeno mesto na severnem Sijamu. Sledil je večletni molk. Nekega dne pa nas Orapin zopet obišče.
“Svetemu rožnemu vencu se imam zahvaliti, da nisem postala morilka” nam je pripovedovala zaupno.
“Kako vendar to?”
“Po rojstvu tretjega sina sem zapazila, da mi mož postaja nezvest. Dasiravno naša budistovska vera dovoljuje mnogoženstvo, je začelo kipeti v meni tako sovraštvo do njega, da sem sklenilat da ga ustrelim. Kupila sem samokres in se na skrivnem vadila v streljanju. Določenega večera sem položila samokres pod zglavje in čakala na moža, da pride domov. Ko sem začula njegove korake na stopnicah, sem zgrabila orožje trdno namenjena, da napravim konec nepopisni srčni muki. Kar se spomnim, da sem pozabila naboje spodaj. Brž vstanem, skrijem samokres v rokav in odhitim mimo moža navzdol. V temi sem otipala ročno torbico in v njej naboje. Otipala sem pa tudi rožni venec, ki sem ga vedno nosila v torbici. Ob tem dotiku je kriknil glas vesti: “Ali so te tako učili v Mater Dei? Kaj bodo rekle redovnice, ko zvedo o tvojem zločinu?”
“Pustila sem samokres in naboje v ročni torbici in vzela rožni venec a seboj v spalnico, čudovit mir mi je legel v dušo. Vse sovraštvo do moža je mahoma izginilo. Pripravljena sem bila mu vse odpustiti. Z veliko hvaležnostjo do Marije sem odmolila rožni venec in nato mirno zaspala.”
“Kaj pa mož?”
“Še danes ničesar ne ve o tem. Po tistem usodnem večeru se jej namreč najino razmerje povsem spremenilo. Ne samo jaz, tudi on je postal ves drugačen. Prelomil je zvezo s tisto žensko in mir se je vrnil v družino.
“Hvala Mariji po svetem rožnem vencu”.
Bangkok, 17. dec. 1956.
Marija Ksaverija Pirc, O.S.U.
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše Maksimilijan Jezernik, Rim
I- NA POT
S KOLESOM PO KAIRU
Ob devetih zvečer smo prispeii v Kairo. Bila je že noč in mestna razsvetljava je dala z viška egiptovski prestolnici poseben čar. Letovišče Je veliko manjše kot rimsko, a lepo urejeno. Uradniki so prijazni; v nekaj minutah so odpravili vse popotnike; policijski uradi in cari-riarna niso preveč natančni.
v Pri izhodu me je čakal znanec, ki se ga nisem nadejal; zato je bilo srečanje še lepše. Zaradi noči nisem mogel bogvedi kaj pridno opa-2°vati okolja, samo to sem ugotovil med vožnjo, da smo bili precej izven Sicer pa je bilo pozno in sem se moral ukvarjati z bolj prak-ttcnimi problemi. Spremljevalec mi je natančno razložil načrt, kakor S1. ga je zamislil za razumno izrabo mojega kratkega, prekratkega bivanja v Kairu. Stanoval ne bom pri slovenskih sestrah, ampak v novem koptskem bogoslovju v Meadiju, prav na robu puščave. Z načrti sem ^ popolnoma strinjal. Ker je čas res odmerjen, sem bil kar navdušen, bom živel v egipčanskem okolju in ne med sonarodnjaki.
it	je pozno, a ne prepozno, da |bi si ogledal glavni trg in Nil.
mnzana velereka, ki narašča in poplavlja vse ter obnavlja rodovitnost žemlje. Most je lepa opazovalna točka za pestro spajanje najrazličnej-f1*1 socialnih slojev. Tu vidiš vse: od razkošne skupine evropskih vele-°gatašev do revnega afriškega pometača; najmodernejšo evropsko 'jTodo in muslimanko s tradicijonalnim črnim pajčolanom; po evropsko blečene Afrikance in večino prebivalstva, ki nosi še dolgo belo haljo. ®vščina in bogastvo, modernost in starokopitnost, vse se združuje v ikališču treh kontinentov: Afrike, Azije in Evrope.
, Z napitnico kokakole sva slovesno začela obisk; kozarca res ni A.0» ampak le gola steklenica, katero bi bil moral po krajevnem obi-baju v enem dušku izprazniti. Začetni pomisleki so se kaj kmalu raz-bnili; ob občutku, da je še kar nekako vroče, in ob tolažilni misli, da •e mora misijonar prilagoditi kraju, kjer živi, se je kokakola izredno Prilegla.	i ff!
Bogoslovje je izgrajeno tik ob puščavi. Prijeten veter je pihljal in miril poletno vročino> ko sem stopil v stanovanje. Trisobno stanovanje z lepim modernim pohištvom; za popotnika pa je prav gotovo najbolj važna kopalnica.
Vožnja me je nekoliko zmočila in sem si kaj hidro voščil lahko noč. Bila je res lahka, ker sem se zaradi komarjev in vročine večkrat prebudil.
PRI PIRAMIDAH
Ob budnici sem bil že v študentovski kapeli. Počasi so stopali gojenci v klopi, vsi skupaj, in po videzu bi mogel sklepati, da so iz vseh razredov. Le malo jih je bilo v talarju, večina je bila v sami dolgi srajci, kar ni bilo nič čudnega, ker je narodna noša približno prav ista. Sv. mašo sem daroval v takoimenovani latinski kapeli, na lepem umetniškem oltarju.
Pri zajtrku sem pozdravil ravnatelja škofa Sidarousa. ki je izredno vljuden. Prosil me je, naj bom kar po domače, in odvezal je bogoslovce od molka, da bi mogli bolj živo občutiti prisotnost rimskega gosta. In res, govorjenje jim je povečalo domišljijo; med zajtrkom je prišla depu-tacija k ravnatelju, naj poizkusi pri “gostu”, če bi bil pripravljen iti z njimi na izlet k piramidam. Za mene je bila ponudba prava priložnost in se nisem mogel nadejati nič boljšega. Ob osmih je bilo pripravljeno kolo, skupina bogoslovcev in rimski gost v belem talarju.
S kolesom k piramidam! Cesta, ves čas položna in asfaltirana, je vodila najprej v Kairo, tam prekoračila most in nato dvosmerno naravnost k piramidam. Ob Nilu so spravljali zadnje pridelke in so hiteli z delom, ker je reka vidno naraščala. Ob bregu se je vrstila cela vrsta čolnov, nekateri so bili že prave majhne ladje. Eno izmed teh si je torej najel Knoblehar, ko se je odpravljal s svojimi sodelavci iz Kaira po Nilu navzgor v Kartum. Ljudstvo je na zunaj siromašno in pripada verjetno najnižjim slojem. Le v mestu se slika spremeni in se prikažejo tudi aristokratski obrazi. Začetna nesnaga vedno bolj pojema in na cesti Kairo —piramide zavlada skoro evropska čistoča: gostilne pa ohranjajo ves čas vzhodno značilnost z edino izjemo velikega hotela, ki ga je zgradil ob vznožju piramid kralj Faruk za tujce.
Piramide so izven mesta, tik ob puščavi ali morda bolje: so že obdane s puščavo in jih turistični obiski umetno vežejo z rodovitnim svetom. Dostop je mogoč le s kamelami, ali pa peš; to pa zato da ohrani neposredno okolje svoj edinstveni značaj. Pogled na piramide nadsto metrov visoke, je res veličasten. Umotvori velike egipčanske kulture, ki so čuvali sto in stoletja mumije mogočnih faraonov in prikrivali svoje bogastvo radovednim obiskovalcem vseh narodov in vseh časov. Navidezni vstop je le prevara, šele s potrpežljivo preiskavo so uspeli po letih in letih odkriti pravi dostop in predreti v njihovo notranjost.
Piramide imajo več nadstropij, ki so med seboj povezana z ozkimi ^topnicami. Vstop v grobnico je vedno nizek in k sreči jih ni veliko, ker 01 se drugače pri obiskih poleg vsega še natelovadil. Grobnice so prazne, ker jih je moderna grabežljivost po večini spraznila. Veliki kamni so ?™jstrsko skladni, dosegajo dolžino 10 metrov in so skoro dva metra .roki in visoki. Kako so mogli v času zgradnje spraviti skupaj s teda-Jmi sredstvi tako velikansko kamenje? Na kakšen način so prišli egip-anski zidarji do izredne gradbene natančnosti, ki v nekem smislu prav nic ne zaostaja za moderno tehniko? — Gb strani grobnice je vsekana v kamen luknja, skozi katero se je vračala duša; vsaj tako so Egipčani verovali.
Ne vem, kaj naj pripomnim k piramidam in se skoro bojim izraziti ^v°ja občutja. Ne dvomim o tehniki in veličastnosti, nasprotno. Vendar občutil nekaj neprijetnega; zdelo se mi je, da v njih nečesa manjka, Pij ko sem se oziral in prodiral v čudno verovanje, bolj se mi je domovalo, da je mrtvo, da nima duše.
. Vodniki so svojevrstno prijazni ljudje. Govorjenja jim ne zmanjka so precej glasni. V njih ni mogoče najti angleške vljudnosti; a so ■lažni in dobri, kolikor jim dopušča arabska narava. Kričanje je le
znak navdušenja, ki bi ga mogel tujec kaj lahko in po krivici zamenjati z robatostjo.
Spremljevalci so se zadovoljili z obiskom grobnic; v meni pa je še vedno tlela želja, da bi se splazil na vrh. “Brez vodnika ne gre”, so trdili bogoslovci, “in je nevarno”. Nobeden ni imel korajže, da bi se pridružil. Ker sem le vztrajal, se je vdal spremljevalec in sva si najela vodnika. V začetku je šlo vse zelo lepo in je bilo še kar položno. Počasi smo prišli na rob in po njem navzgor. Nobenih stopnic, brez oprijemov; nekateri kamni so presegali višino enega metra. Zdelo se mi je. da se plazim po Poncah pri Beli peči. Nobenega strahu nisem občutil, ampak sem se kar razživel. Od časa do časa sem se ozrl za spremljevalcem in ugotovil, da dobro napreduje. Vodnik se je nekoliko začudil in naju pohvalil, češ da nima vedno opravka s takimi “hribolazci”. Z vrha je lep pogled. V daljavi Kairo, dolga cesta in moderni hotel pri vznožju piramide. Zraven velik trg s kamelami za improvizirane puščavnike, na desno starodavno mesto, ki so ga začeli izkopavati; še nadalje sfinga in piramide. In potem sama puščava.
Vse prehitro so minili ti trenutki na vrhu. Tovariši so naju že čakali; bili so pripravljeni na odhod. V hipu sem zadovoljil samoljub-nost, se slikal na kameli in skočil še do sfinge. Srečanje z večstoletno
Vsakdanje življenje v Kairu.
stražnico Sahare je bilo hipno; njen pogled je res presenetljiv in poln grozljivega molka.
Vožnja proti parku, ki je pred vhodom v mesto, je bila vroča. ^ sreči sem bil v belem talarju in si s tem prihranil neznosno vročino, tzletno kosilo je bilo popolnoma egipčansko; ob njihovem tipičnem ^ruhu> ki je ostanek pepelnikov, čebuli in sadju, sem se živo zavedal, cla sem pri potomcih starih svetopisemskih Egipčanov. Park je dosto-Pen vsem. Srednje stoječe družine preživijo v njem več ur in otroci P°časi glodajo sladkorni trs, ki je pogosto poglavitni del obeda.
. Po obedu bi bil moral iti (po programu) še v živalski vrt, ki bi la.l bil po njihovem pripovedovanju tretji na svetu. Nevem, koliko je ^tem resnice; bralcu bi samo nasvetoval, naj se nikar ne spušča v aksn0 pustolovščino in naj preloži tako pomemben obisk na drug čas. a.aoJ po obedu, pri polnem soncu, zmučen od dopoldanskega romanja; a! bi še živali rade počivale. Ne bi trdil, da sem z obiskom bogve kaj Pridobil in spopolnil svojo kulturo. To priča spomin, edini spomin^ ki * Je ostal neizbrisen in mi je še danes živo pred očmi. Med vsemi dvoa * 111 * Je fiitiko'j ugajal in se mi zdel najbolj pameten severni me-Ve?- Nenavadno dolgo sem stal pred njegovo kletko, ga občudoval in av*dal, kako je užival hladno prho in se kopal v umazani vodi.
še en problem sem moral rešiti pred sončnim zahodom: kako urediti spalnico, da |bom občutil čim manj vročino in bom malo bolje spal. Nekaj prostega časa po izletu je bilo kot nalašč za globoko razglablja-nje težkega vprašanja. Po dolgih poizkusih in spremembah sem le uspel. Postelj sem pomaknil na sredo sobe in sicer tako, da je bil vzglavnik na prepihu, med oknom in vratmi, skozi katera je pihljal lahen vetrič iz puščave. Saharski veter je postal izredno učinkovito uspavalno sredstvo. Tudi puščava ima svoj čar.
NA SLOVENSKEM OTOČKU
Prvi stiki z egipčanskim svetom so bili odlični in sem se hitro znašel v njegovih značajih. V podzavesti pa se je vedno bolj oglašal očitek, da sem zanemaril slovenske šolske sestre. Vest je postajala vedno glasnejša. Sestre so bile prve. ki so mi odgovorile na razna vprašanja, in sedaj sem se obrnil k drugim; preskrbele so mi stanovanje in sem se zatekel drugam. Zaradi izleta k piramidam, sem žrtvoval sv. mašo pri sestrah in jo preložil na prihodnje jutro.
Hiša šolskih sester je duhovno središče vseh Slovencev, ki jih je želja po Iboljšem življenju zbrala v Kairu. Okolica je prijetna: Garden City bi bil rad, če že ne moderen, vsaj aristokratski del mesta. Poslopje je nekoliko stran od velike prometne ceste, v zatišju, ter je na videz lepo in sorazmerno veliko. Ta palača, ki spominja na vzhodni gradbeni slog, je' zbirališče slovenske skupnosti, zibelka in branik materinega jezika. Za marsikaterega izseljenca je edini prostor, edina priložnost, kjer more v kratkih urah spregovoriti nekaj ibesed v materinem jeziku in nevede obujati lepe spomine na domačo zemljo. Tu razpravljajo in tolmačijo najvažnejše slovenske probleme. Za otroke je edini kotiček, ki jim predstavlja čisto po otroško in pesniško, primorsko in dolenjsko, štajersko ali gorenjsko vas, o kateri jim neprestano pripovedujeta atek in mama in tako večata otrokovo željo po obljubljeni deželi, v kateri živita ali sta živela dedek in babica.
Kapelica lepo urejena in okrašena po slovenskem okusu, je branik očetne vere in pod misijonskim vodstvom p. Ambrožiča edini svetilnik v razburkanem islamskem nravnem življenju. Za marsikaterega sta v obupnem trenutku, ko se je skoraj že predal zapeljivi vabi, misel na Brezjansko Mater Božjo in prisrčna očetovska beseda patra Ambrožiča, rešilna bilka.
“Hvaljen Jezus” in “dobrodošli” sta bili prvi slovenski besedi, s katerimi me je pozdravil prvi Slovenec, ki sem ga srečal na afriških tleh. V zameno sem prinesel sestri prednici le pozdrave domačih logov in obljubo da bom daroval sv. mašo po njihovih namenih. Nevem, na kaj vse sem mislil med mašo: vsekakor nisem pozabil šolskih sester in slovenskih misijonarjev.
Koptski spremljevalec je bil vzhičen nad prijaznostjo, lepo kapelico in tudi nad zajtrkom. Ni mu bilo žal, da me je spremljal, in upam,
da mu bo poznanje z našimi sestrami v bodoč delovanju. Po zajtrku sva se ločila; on se Pa sem si v spremstvu slovenske družbe og
V	islamskih deželah je delo katoličane Po tolikih stoletjih, ni nobenega znaka, da bi ženilo. Tu in tam se malo zablešči in se raz~nere zboljšale. V Egiptu sta dve tolažiln Terezije D. J. in Fatimske Matere Božje. Obe točki vseh veroizpovedi.
Vstop v cerkev sv. Terezike je ves obl cami: nevem v kolikih jezikih, a bi skoraj
svetu, ki bi ne bil zastopan: od angleščmn — ______j----, -.....
skemu obiskovalcu kar dobro dene, ko opazi med tolikimi zahvalami tudi hvaležne slovenske verze. Notranjost je, kar tu ni običajno, čista iu to kljub dejstvu, da je vedno veliko vernikov vseh veroizpovedi.
V	klopi kleči skupina sester, ki molijo rožni venec, na desni nekaj Vernikov, ki občudujejo sve'išče, vsepovsod nekaj radovednih tujcev, ki jih ni pripeljala pobožnost, temveč le gola radovednost. Ne bi trpil kaj sličnega o mohamedankah, ki se klanjajo kot bi bile v Meki, in se zatekajo, kakor pač znajo, k Zavetnici preizkušanih.
Libanski pater je radevolje razkazal zanimivosti svetišča in me pred odhodom prosil, naj napišem nekaj v spominsko knjigo. Nisem se obotavljal: “Semkaj me je pripeljala želja, da bi obiskal Ryllove in Knobleharjeve kraje. Bog blagoslovi njune potomce! Bog daj, da bi seme, ki sta ga zasejala pred sto leti, bogato obrodilo, obogatelo afriške misijone in katoliško Cerkev.” Sestra me je opozorila, da bi bilo primerno napisati še kakšen slovenski stavek. Dostavil sem: “Naj izprosi zaščitnica misijonov slovenskemu narodu veliko števila misijonarjev in primerno narodno misijonsko društvo.”
Cerkev Fatimske Matere Božje je drugi katoliški element, ki prodre skozi ozko špranjo v muslimansko dušo. Fulton Sheen se vprašuje, zakaj se je Marija prikazala ravno v Fatimi, če je kakšno mesto, ki ni primerno za razodevanje božjih skrivnosti, potem je pač to Fatima. Sklepa, da je s tem hotela Nebeška Mati označiti, da si hoče
osvojiti duhovne potomce Fatime: Fatima je bila namreč Mohamedova sestra. Navdušen sprejem kipa Fatimske Marije, ki je potoval po vsem svetu, bi naj bil pri poganskih narodih nekako potrdilo tega mnenja.
Nova cerkev, ki je zgrajena v modernem urejenem slogu, je po vsem videzu kot nalašč za stalno bivanje Marijinega kipa in to v Kairu, ki je intelektualno središče mohamedancev. Cerkev je zgradil sedanji župnik Mgr. Rasson. Ni se ustrašil težav, ki ovirajo podobne zamisli na egipčanskih tleh. Zaupal je v pomoč kristjanov in je prodrl. Ni se zmotil. Njegova cerkev je postala ena naj večjih privlačnosti in na monsignorjevem obrazu blagem in dobrohotnem, sije notranja duhovna zadovoljnost. Ljudstvo ni nasprotno. Ko so ukradli Marijino krono, so vsi, katoličani in nekatoličani, enoglasno protestirali in zbradi denar za novo.
Opoldne sem obiskal patra Ambrožiča. Težko je reči, kdo je bil bolj vesel tega obiska, gospod pater ali jaz. Sporočili so mi, da se je vrnil z dolgega misijonskega potovanja in prekinil za nekaj časa obiskovanje razpršenih ovčic, samo da bi se srečal zopet s slovenskim duhovnikom. Srečen sem bil jaz, ker sem slišal veliko o delovnem fran-
P. Ambrožič O.F.M.
Nova cerkev Fatimske Matere božje v Kairu.
^’kaškom apostolu. Upam, da mi bo odpustil s frančiškansko dobro-aotnostio, če se predrznem prelistati nekaj strani iz njegove življenske ^jige.
Po trnjevi poti se je moral priboriti do duhovništva. Kot izučen Rokodelec je zapustil vse, obrt in svoj dom in se podal na pot sv. Frančiška. Po dolgih ovinkih in vzpetinah je postal duhovnik in posvetil vse svoje sile svetim krajem. Med vojsko je deloval med vojaki. Danes je edini duhovni vodja za vse Slovence, ki so razpršeni po Egiptu. Je Pravi sin sv. Frančiška; vedno na poti za dušami. Ravnokar se je ^roil iz južnih krajev; nekaj dni ostane v središču in nato spet na pot. Od duše do duše. Potrka na vsaka vrata in povsod mu odpro z veseljem. Za večino je njegov obisk kakor jutranje sonce, ki zasije v zaprto sobo in poživi ozračje, za druge lahen opomin, a vsem je dobro-d°šla patrova prijazna in šaljiva beseda.
Pogovor se je dotaknil vsega. Naših domačih razmer, življenja na Propagandi. Se dobro spominja slovenskih duhovnikov, ki so obiskali Kairo. Dr. Franc Šegula je zapustil neizbrisen spomin, kljub temu da se Je oglasil le za nekaj ur. Osrednja točka pa je bilo seveda njegovo
delo; trenutni položaj slovenskih naseljencev, različne zanjke, ki jih čakajo v vsakdanjem življenju, in tudi njihovo finančno stanje.
Iz vsega sem razbral samo eno: Ubogi duhovnik, ki bi se zanašal v teh razmerah na lastne moči! Zanke so tako pretkano nastavljene, da bi se spoiaknil že pri prvem koraku. “Preprosti kot golobje in prebrisan; kot kače”! Patrova splošna priljubljenost pri vernikih, spoštovanje pri vseh, in veliko zaupanje pri predstojnikih, so dokaz, da je na pravi in gotovi poti.
V pogovoru s patrom Ambrožičem čas hitro teče. V hitrici sem moral na poiicijo in na zastopstvo abesinske letalske družbe, da si zagotovim mesto. Novo presenečenje: uradnik je bil po materini strani Slovenec; zaradi dolgega bivanja v tujini pa je razumel le prav malo slovenski.
NA SLEDI KRŠČANSTVA
Piramide in slovenski kotiček sta bila cilj prvih dveh dni; tretji dan sem posvetil katoliškemu koptskemu patriarhu, muzeju in pravoslavnim cerkvam. Ob tesnejših stikih s koptskimi cerkvenimi predstavniki, z njihovimi duhovniki, se mi je porodil občutek, da sem na sledi ali pa na razvalinah krščanstva.
Egipt je bil z razodetjem v ozkih stikih: stara in nova Zaveza sta povezani z njegovim življenjem. Sv. Marko naj bi bil po izročilu ustanovitelj aleksandrijske cerkve, iz katere se je razvilo pozneje cvetoče žarišče in središče Severne Afrike. V času svetih Očetov je bila poleg Antiohije najvažnejše kudurno središče krščanstva in si je v dobi in ped vplivom sv. Auguština priborila prvenstvo. Nobeno dogmatično vprašanje ni bilo rešeno brez aleksandrijskega mnenja. Na plodovitem Niioven izlivu je vzklila cela vrsta velikih učenjakov in svetnikov. Od' Origena do sv. Auguština, od sv. Hiacinta do sv. Katarine in Barbare.
Otomanova kosa je pokosila pšenično žetev in njivo spremenila v ledino. Le tu in tam je vzklilo kakšno zrnce, ki životari na tujem zeljniku in se bori za svoj bitek. Nič čudno, če je stebelce tako vitko in klas skoro ni pedoben pšenici.
Bogoslovci so prisostvovali moji maši. Za gojence je bila novost, za mene izredno veselje gledati mlade zagorele obraze, ki bi naj predstavljali upanje in bodočnost katoiičanstva v Egiptu. Med mašo so prepevali. Slovensko uho ne uživa ravno pri koptskih melodijah. Za naš je preveč kričeče in isti napev se preveč ponavlja. Melodije so zelo stare in jih ustno izročilo posreduje iz roda v red; zato je vse narodno bogastvo v rokah maloštevilnih pevcev, ki so absolutni tolmači in ustva-r it el j' narodnega petja. Na muziko so zelo navezani in bi bilo nevarno okrniti kakršno koli malenkost. Petje je vodil slepi samotar, konvertit, ki se je po močne n glasu od vseh jasno ločil in si je pomagal z nekakimi zvončki, s katerimi je potrkaval in vodil ritem.
novega Kaira: Gradnja velikega modernega svetišča neke krSianske veroizpovedi.
Kako velika je katoliška Cerkev! V njej smo vsi enaki in ni ali podrejenosti. Vsaka narodnost je kakor roža na polju; čim , °,Vv ohranja svojo značilnost, tembolj doprinese k skupni lepoti. Ka-°nška Cerkev ni slana, ki bi pomorila narodno umetnost, kulturo in zOačaj, ampak je sonce, ki poživi, pomladi z blagohotnim vplivom zaspalo naravo.
. Z izrednim veseljem sem se spoznal z umetnikom Zakijem Bou-osom. Večkrat je zmagal mednarodne nagrade in uživa v Egiptu ugled ehkega umetnika. Z globokim katoliškim prepričanjem in neustra-J-nostjo je dvignil ponos koptov in jim vlil malo več samozaupanja. Sf.ar P°kvečen avto in pes, pristna znaka pravega umetniškega duha, v^ vestna spremljevalca. Potoval je po Jugoslaviji in jo ohranja Plagem spominu.
tr Po tipičnem egipčanskem zajtrku (zaradi vročine tudi ni bilo jeh^i 'hogve kaj jesti) nas je popeljal umetnik v mesto. Na programu kr't ° ve^k° stvari: najprej bi se moral pokloniti patriarhu, potem 0kisk v muzej in nato še v staro mesto, kjer je večina krščan-bKlh znamenitosti.
Vev Maadi — Kairo mi je bila že toliko, znana, da mi ni bilo treba c ogledovati krajevnih značilnosti in sem se cel čas pogovarjal
z ravnateljem o domačih problemih. Kopti so edini up za bodočnost Cerkve v Egiptu, a so v tako čudnem položaju, da ni skoro nobene možnosti, kako iziti iz zagate. Revni so in bi potrebovali denarja, da se uveljavijo v kulturnem in socialnem območju.; boriti se morajo proti očitku, da je Cerkev proti častitljivim narodnim običajem, in naletijo na drugi strani na najmodernejše, včasih tudi lahkomiselne novotarije: stari obred je koptski( a vse važnejše cerkve so v rokah rimskega obreda s peščico vernikov. Bodočnost je v preprostih ljudeh in velik del tujih duhovnikov ne razume arabščine; pritisk muslimanov je silen in v katoliških taborih razcepljenost in pomanjkanje enotnega uspešnega vodstva. Nujna je potreiba, da bi obrede skrajšali in jih prilagodili, modernim razmeram. Z druge strani pa bi bilo treba premagati ozkoglednost nekaterih, ki prisegajo in se borijo za malenkostne, brezpomembne stvari.
Nevede smo se znašli na patriarhovem vrtu. Še na predvečer nisem vedel, če bom imel priliko videti vrhovnega patriarha koptov. Naključje, v poganskem mišljenju, je hotelo, da se je vrnil pravočasno in me sprejel, v majhnem a lepo opremljenem dvorcu. Stavbo so kupili šele pred kratkim, zato nima ne starih znamenitosti, ne izrednih umetnin. Na zunaj ohranja še poteze muslimanske umetnosti, a so zaradi evropskih primesi in arhitektove živahnosti precej zakrite. Notranjost je delo živečega umetnika, ki je skušal podati tipični kato-liški-egipčanski izraz. Res, z velikim veseljem se človek ustavlja pri posameznih egipčanskih motivih, ki so bili skoro pozabljeni, in v njih zre posrečen poizkus, kako Cerkev more in hoče braniti in obogateti umetniške zaklade posameznih narodov.
Srečanje s patriarhom je bilo zelo prijazno in sicer kar v njegovi pisarni. Poleg dveh spremljevalcev je bil prisoten še njegov osebni tajnik, časa ni bilo veliko na razpolago( ker so imeli takoj za tem duhovniki sestanek. A ta misel ni prav nič motila našega pogovora, ki se je v nekaj minutah dotaknil kar najrazličnejših stvari. Od rimskih umetniških zanimivosti do egipčanskih realnih problemov, od idealnega življenja v Propagandi do svetniške smrti našega bivšega gojenca v Kairu; od Knobleharja, ki se je mudil v tem mestu, do gojencev, ki bodo prišli prihodnje leto v naš zavod.
Nevem, če sta pivo in kokakola razsvetlila naše ideje, ali pa morda še bolj zatemnila. Spominjam se samo dejstva, da je čas zelo hitro potekel in da se je medtem zbralo zunaj nekaj duhovnikov.
Kratek obisk v bogati muzej je bil seveda prekratek. V dveh urah sem si ga ogledal. Za umetnika sem napravil zločinsko dejanje,' a za modernega turista sem bil pa najbrž še preveč širokogruden.
(So bo nadaljevalo.)
MISIJONI V LETU 1956
(Po uradnih poročilih agencije FIDES)
Tudi lansko leto odlikuje na misijonskem področju vedno večje Prodiranje katoliške Cerkve med poganske narode, četudi je to napredovanje bilo združeno z nemajhnimi in premnogimi zaprekami ter težavami, ki jih je katoliški svet v neki meri že, v precejšnji meri pa Jih bo še moral premostiti in odstraniti za zmago božjega kraljestva Po vsej zemlji.
Največja težava
Največja težava pri lanskoletnem misijonskem delovanju in prizadevanju je očitni in dokaj nevarni val sovražnosti do vsega, kar z zapada prihaja. To sovražno razpoloženje je preplavilo ves afriški in azijski kontinent. Pomislimo samo na sovražnosti v Sev. Afriki Marok, Alžir, Tunis, na celoletne obmejne praske med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedi, na rojstvo bagdadskega pakta, na Arabsko zvezo, na nacionalizacijo sueškega prekopa in takoj po tistem na kratkotrajni pa več kot nevarni oboroženi spopad med Anglo-Francozi tei Judi po eni in Egipčani po drugi strani, pa slednjič na ne še tako zastarelo potovanje Hruščeva in Bulganina v Indijo.
Napad na Zapad se izkazuje vsak dan bolj kot napad na — krščanstvo! Skoraj bi dejali, da so azijsko afriške države izdale tajen ukaz, s katerim so dokončno zaprle dostop vsem inozemskim misijonarjem v svoje dežele pod pretvezo, da misijonarji v resnici predstavljajo samo “imperialistične plačance”...
Odtod dokaj porazna novica, da na vseh koncih in krajih misijo-^arjem odklanjajo vizum za potovanje v vzhodne države, odtod govorice iz uradnih krogov, da bosta Birmanija in Cejlan budizem proglasili za uradno državno vero. V mladi Sudanski republiki so se oblasti, s Prikritim hotenjem spremeniti deželo v enotno in trdno docela muslimansko državo in iznebiti se vsega, kar je krščanskega v nji, polastile vseh katoliških šol v treh južnih, najbolj krščanskih provincah. V Egiptu, kjer je v katoliških vzgojnih zavodih čez 50.000 gojencev (med njimi'18.000 muslimanov!), je poluradni veliki dnevnik “Al G°umhouriat”, ki je glasilo Narodnega osvobodilnega gibanja, čigar voditelj je sedanji državni predsednik, polkovnik Gamal Nasser sredi inskega maja odkrito obdolžil katoliške misijonarje, da so “prednja straža osovraženega imperializma” češ da na Vzhodu, v Afriki in Aziji, pod masko zdravniškega skrbstva in znanstvenih ter vzgojnih ustanov postavljajo vero v službo “politike in kolonializma ’.
Očitni namen vseh teh napadov, odkritih in prikritih večkrat, na krščanstvo je v resnici en sam: iznebiti se misijonarjev in odpraviti
katolištvo, ki naj ga nadomesti kaka nova “narodna Cerkev”, ki bodi “neodvisna in rodoljubna”, a prav zato že ob svojem početku obsojena na hitro smrt, kot veja, ki so jo odsekali od debla.
V Indiji so ta načrt za “narodno Cerkev” že predstavili odgovornim oblastem z uradno 'listino, na Kitajskem pa so ga, kot je vsem znano, komunisti pred leti že pričeli izvajati.
V INDIJI — MISIJONSTVO V ŠKODO DRŽAVI!
Vlada osrednje države v Indijski državni zvezi — Madhya Pradeš je v juliju objavila debelo poročilo, ki ga je po njenem nalogu že pred dvemi leti začela sestavljati posebna komisija petih članov, o delovanju katoliških misijonarjev. Hindujci, da so postali resno zaskrbljeni zaradi velikanskega porasta krščanstva v deželi... Kot vemo se je katoliški apostolat v Madhya Pradeš začel komaj pred 70 leti, med domačim poganskim prebivalstvom, ki je naseljeno po planotah osrednje Indije: sad tega apostolata so danes tri katoliške škofije — ena od njih prav v državi Madhya Pradeš, ki skrbe za dušni blagor pol mi lijona vernikov. Pri tem pol milijonu pa ne gre za neuke in nevedneže: kako visoko je s prihodom krščanstva v deželo porasla kulturna zavednost katoličanov, je pač naj lepši dokaz močno katoliško šolstvo, ki se ponaša danes že tudi z lastnim univerzitetnim kolegijem, še lepše izpričevalo tega resnega prizadevanja o blagoslovu Kristusovega evangelija pa sta oba domača škofa, msgr. Kujur, nadškof v Rančiju (Bi har) in msgr. Tiga, pomožni škof v Raigarhu (Madhya Pradeš).
Vseh pet članov te znamenite “povpraševalne komisije” je počez in povprek prehodilo vso deželo, ki so jo označili za nedostopno; na dolgo in na široko so “izprašali vest” domačinom in prelistali celo knjižnico, večinoma protestantskih knjig, pa še mnogo tega in podobnega.. . Slednjič zdaj kot skupek svojih izsledkov oznanjajo na 182 strani dolgem in zajetnem poročilu, da so katoliški misijonarji dejansko vdrli v deželo, da so vsa spreobrnjenja dosegli z zvijačo, da se je vse njihovo delo, ki ga skrivajo pod krinko apostolata, naj večja nevarnost za državo! Za sklep svojega izčrpnega poročila priporoča komisija vladi, naj podvzame nujne in odločne ukrepe s katerimi naj vsako misijonsko delo v deželi onemogoči in zatre. Vlada naj misijonarje naprosi, da deželo takoj zapuste, kristjane vseh ras pa naj povabi, da se združijo v “samostojni, neodvisni Cerkvi”, ki naj skrbno nadzoruje spreobrnjenja in krste, medtem ko naj država po zakonu prepove, da bi bilo zdravniško skrbstvo orodje v rokah katoliškega apostolata; razširjanje vere, ki ga dovoljuje državna ustava naj bo dovoljeno izključno domači duhovščini; prav tako naj vse stori, da prepreči nadaljna spreobračanja domačinov; v ta namen naj država sama prevzame v svoje roke vse socialno skrbstvo v deželi.
Navkljub vsej svoji strupenosti do katoliškega pa poročilo zagotavlja popolno spoštovanje verske svobode. V isti sapi, ko priporoča iz-
f?on katoliških misijonarjev in cepitev od Rima, zatrjuje, da se vsa Indija v globokem spoštovanju klanja Kristusu...
Na KITAJSKEM — LOČENA NARODNA CERKEV
Komisija petih članov v Indiji v svojem poročilu tudi predvideva, dn bodo njeni izsledki vzbudili svetovno pozornost. In res je komunistično pekinško časopisje prvo iz srca čestitalo Indiji, da se je odločila, slediti kitajskemu zgledu in izgnati inozemske misijonarje^ pa ustanoviti “neodvisno Cerkev”. Na Kitajskem, kjer je, kot vemo, do ustanovitve takšne Cerkve že prišlo, jo komunisti zaradi lažjega sleparje-nja katoličanov nazivljejo “narodna Cerkev”; vsi, ki se ji nočejo priključiti, so ožigosani kot protirevolucionarji in izdajalci svoje domovine.
V	petih letih komunistične tiranije na Kitajskem so bili skoraj vsi inozemski misijonarji iz dežele izgnani kot — vohuni.. .
Ob koncu lanskega septembra je bilo na Kitajskem še 24 nekitajskih misijonarjev: 1 škof, msgr. Walsh in z njim 8 duhovniki — vsi P°d policijskim nadzorstvom, 9 duhovnikov v ječi 11 misijonark fran-čiškank Marijinih, ki vodijo v Pekingu šolo za evropske in ameriške ptroke... štiriindvajset vsega skupaj! Edino kar je še ostalo od 5500 inozemskih misijonarjev, ki so delovali na Kitajskem pred komunistično “osvoboditvijo”: komunisti so ob svojem prihodu namreč našteli ok. 3000 misijonarjev-duhovnikov, 500 misijonskih bratov in 2000 misijonark.
Ko so se komunisti v nekaj letih iznebili skoraj vseh inozemskih misijonarjev in misijonark, so se znašli pred dejstvom, da živi v de-želi še močna, goreča, trdno organizirana katoliška Cerkev, ki jo vodi kakih trideset domačih kitajskih škofov! Da bi delovanje kitajske I'erkve onemogočili, so se komunisti spet poslužili svoje klasične me-I°de: napravi razpor pri nasprotniku, ustvari podtalno opozicijo v njegovi organizaciji in posluži se je za sredstvo svojega uničevanja! žalostno znamenite “tri avtonomije” še dolgo niso mogle uničiti krščanstva. Zato so ustvarili novo gibanje, ki so ga nazvali “rodoljubno-na-rodno”; to naj bi ustvarilo razpor med katoličani in pospešilo rojstvo ro.zkolniške kitajske Cerkve.
Preganjalci so si izbrali Šanghaj za ta satanski, odločilni udarec. I.z Šanghaja naj bi potem šlo novo, divje preganjanje v vsa druga ve-hka središča v deželi. To, kar se je zgodilo v Šanghaju, je zadostna podoba vsega, kar se je pozneje dogajalo po drugih kitajskih mestih.
V	tem velikem azijskem mestu komunisti s svojimi idejnimi tečaji shodi niso zmogli ločiti duhovščine od vernikov, najmanj pa čudovito
r(bie akademske mladine na katoliški univerzi “Aurora”: visokošolci 1° rajši sprejeli ječo in mučeništvo, kot pa da bi se ločili od svojih duhovnih pastirjev. Zdaj rdečim ni ostalo drugo kot nasilje. Tako so v n°či od 8. na 9. september 1955 oboroženi rdeči miličniki obkolili ško-
fijo, vse cerkve v mestu, misijonske hiše in samostane; celo karmeličankam niso zanesli. V tisti usodni noči so odvedli v ječo junaškega Šanghajskega škofa msgr. Ignacija Kiong Pin Mei-a, čez štirideset duhovnikov in kakih 300 katoličanov. V semenišču, ki so ga spremenili v ječo( so zaprli čez 200 akademikov iz 22 različnih škofij.
Rdeče časopisje je drugi dan zagnalo zmagoslavni vik s čestitkami vladi, ki da je odkrila močno in premeteno podtalno organizacijo in protidržavno zaroto, ki naj jo je vodil msgr. Kiong. Vse časopisje jo prejelo ukaz, naj napada škofa in njegove pomočnike. Duhovnike, se-meniščnike in katoličane, ki so ostali še na svobodi, so sklicevali na velikanske shode — včasih so prisilili na take skupščine tudi do 12.000 ljudi —, da so tam poslušali vso vrsto zločinov, ki so jih rdeči naprtili škofu in njegovim zvestim; na teh shodih so tudi silili duhovščino in vernike, da javno obsodijo početje cerkvenih predstojnikov. .. da jih oni sami ožigosajo za narodne izdajalce! Od 300 aretiranih katoličanov so jih 17 ustrelili. Bogoslovci, ki niso hoteli na zborovanja, so bili poslani na prisilno delo v Mandžurijo, prav na sibirsko mejo.
Škofijo so komunisti zadeli v polno; kajti skupno z msgr. Kiongom so aretirali tudi vse tiste duhovnike, ki bi ga morebiti utegnili nadomestiti na izpraznjenem škofijskem sedežu. Za takšen primer predvideva cerkveni zakonik, da škofijski kapitelj imenuje najkasneje v osmih dneh po škofovem odhodu kapitularnega vikarja, ki naj do postavitve novega škofa začasno upravlja škofijo in škofa nadomestuje. A prešlo je več kot pol leta, preden je neka sumljivo sestavljena cerkvena skupščina postavila za vikarja štiriinsedemdeset let starega duhovnika Frančiška Ksaverija čanga, ki svoje posle, navkljub očitni komunistični opori, morda prav verjetno opravlja v najboljšem prepričanju, da je postavno izvoljen. Komunisti so s tem imenovanjem v polno dosegli, kar so želeli: napravili so zmedo med verniki v Šanghaju in po vsej škofiji. Duhovščina in verniki ne vedo več, kaj bi; tudi jim ni docela jasno, ali jih vodi zakoniti cerkveni predstojnik ali samo komunistična lutka. Tako se dogaja, da verniki, ki hočejo za vsako ceno ostati zvesti Rimu. ne prihajajo več v cerkev: njih vztrajna odpornost ni manjša od komunistične, ki jih v cerkev sili. da bi tako vsaj na videz rdeče oblasti lahko oznanjale svobodo bogoslužja.
Kaj pa Rim? Samo Rim bi lahko preprečil to tegobno zmedo. Zadosti. da bi imenoval apostolskega administratorja, ki bi napravil konec bistveno začasni službi kapitularnega vikarja. A tudi Rim ima zvezane roke: kajti kogar koli bi imenoval za administratorja, bi s tem novega nadpastirja nujno vrgel v zapor: rdeči bi ga v trenutku aretirali — položaj pa bi bil isti kot do zdaj, če ne še slabši.
Navkljub vsem svojim lopovščinam pa komunisti z ogabnim farizejstvom še vedno zatrjujejo, da jim gre za popolno versko svobodo, da to svobodo na celi črti spoštujejo in branijo; o tem svojem zlaganem hotenju skušajo tudi vse druge prepričati. Vlada samo sebe razglaša za zaščitnico verske svobode, a pripominja, da ne more trpeti in da ne
bo trpela protirevolucionarnega rovarjenja, ki se skriva pod plaščem vere.. . še več: kitajski komunisti hočejo katoličanom pokazati pravo pot, ki jim jo prikrivajo in jih od nje odvajajo zločinski duhovniki msgr. Kiongovega kova.. . Vlada, pravijo pekinški ministri, je trdno odločena, enkrat za Vselej opraviti s protirevolucionarji: ko bo to doseženo, bo rešena in očuvana tudi vera.
Prav na Kitajskem se prvič v zgodovini dogaja, da se preganjalci vere razglašajo za njene rešitelje in čuvarje, ko jo dejansko na vse načine skušajo uničiti.
Hindujci v Indiji in komunisti na Kitajskem so, kot je razvidno, odkrili eno največjih misijonskih “skrivnosti”: misijoni so, po njihovo, v svojem bistvu široko razpredena podtalna prekucuška organizacija, ki je docela v službi imperializma.. . Če tedaj misijonarji vse zapuste, če se vsemu odpovedo, če žrtvujejo vse in se zadovolje z neznanim in skritim, pozabljenim grobom kje v kaki povsem odmaknjeni deželi, ne delajo tega — po komunistični in najnovejši hinduistični logiki — zaradi širjenja evangelija, marveč izključno zato> da bi zagrešili izdajstvo nad deželo, ki jih je sprejela. Če se misijonarji in misijonarke po misijonskih deželah žrtvujejo v 200 gobaviščih in skrbe za čez 70.000 teh nesrečnežev, je spet po isti logiki edino, kar jih v to žene, samo hotenje, prikriti pod krinko vere in dobrodelnosti njih pravo in prvenstveno delo v službi novega> modernega kolonializma. . .
__ nj (Se bo nadaljevalo.)
JESEN
Hoang-ho podira vse nasipe.
Hoang-ho srdi se na Kitajce.
Dobri duh neba se z dežjem joka.
V	templjih tle rdeči lampijončki.
Dim z ognjišč se dviga opuščenih.
Veter čez planjave žolte stoka.
V	belih hišah na cvetočem jugu Bog kristjanov čaka na Kitajce.
Divji Hoang-ho igra se s templji.
žolta lica z gladom izdolbena.
Trda srca z mirom napolnjena.
Rog kristjanov ljubi vse Kitajce.
Vladimir Kos
IMPERIALIZEM IN MISIJONI
Malokdaj se je beseda imperializem tolikokrat slišala kakor danes. Vse se ga otresa, v Evropi izziva ta beseda borbo proti totalitarni miselnosti, manjši narodi mislijo, da se bodo otresli nasilja večjih, ako obtožujejo imperializem vsega zla, ki se je pod tujo oblastjo Zlilo nanje, Narodi pod bremenom ideologij, ki si laste pravico zavladati nad vsem svetom, zahtevajo demokracijo, demokracije zahodne Evrope in tudi Združenih držav pn uživajo pri afriških in azijskih narodih sloves, da so imperialistične in da je borba proti tem danes njih glavna naloga in potreba; pri tem se pogosto naslanjajo na zavezništvo in podporo komunizma, tistega zla, ki ga evropski narodi smatrajo kot naj hujšo obliko imperializma.
Evropa se je začela razvijati v zibelko misijonstva v glavnem v 16. stöletju. španska in portugalska odkritja so Evropi odprla nove kontinente in misijonar je dobil lažji dostop do področij, kjer so zavladali evropski oblastniki. S španskimi guvernerji in osvajalci so odhajali tudi prvi misijonarji, da se posvete dušni in verski izobrazibi novih državljanov. Na pragu 16. stoletja je bila vsa Evropa enotna krščanska družina, državni poglavar je bil vladar, obdan in čaščen s krščanskimi naslovi. Država in Cerkev sta bili takorekoč eno in isto, misijonar ki je odhajal v tuje dežele, je bil prvi znanilec oblasti novih imperijev, toda ti imperiji so bili odločno krščanski. Med vero, ki so jo širili, in kulturo, ki se je začela širiti tja iz Evrope, ni bilo razkola. Evropska kultura je bila dejansko vsa na osnovah, ki so bile krščanstvu ali pa vsaj Cerkvi zelo blizu. Papež Aleksander VI. je med novimi odkritji v svetu razsodil, kakšna bodi meja medi španskimi in portugalskimi posestvi. Za njim so bili številni papeži poklicani, da so morali nadaljevati s takimi razsodišči — toda vse to je pozneje začelo postajati v breme Cerkvi in misijonarjem. Povezanost med državnimi in verskimi oblastmi je ravno zaradi soglasnosti v Evropi bila v misijonskih deželah postavljena na hudo preizkušnjo: zlorabe in napake laičnih oblasti so med domačini ustvarjale prve dojme o tem. da evropska kultura le ne more |biti tako enotna in istovetna z vero, kakor je bilo to poudarjeno v prvih desetletjih po prihodu Evropejcev v nova posestva in kolonije.
Praksa je pokazala še svoje hibe in ovire. Ko je londonski škof pri enem svojih potovanj po črnskih deželah podeljeval zakrament sv. krsta, je prišel v stisko, ali bi mogel in smel javno povedati, da je krščeni črnec istočasno postal popolnoma enakopraven z Evropejcem, ki je bil krščen isti trenutek. Na otoku Maryim'que je francoski guverner prišel v veliko zagato, kaj bo tedaj, ako bodo vsi domačini - črnci prehitro postali kristjani. Svojim oblastem v Parizu je pisal, da morajo množice črncev ostati čim dalj časa brez pouka o verskih resnicah, vsaj dotlej, da se bo maloštevilna skupina belcev na otoku tako okrepila,
da bo kos zahtevam, ki jih bodo začeli postavljati domačini, ko jih bodo misijonarji naučili brati in jim povedali, da so po verskih resnicah enakopravni s svojimi belimi soverniki. Daši se je duhovna enotnost Evrope z nastopom reformacije razklala, ta razpoka v evropski kulturni misiji v misijonskih deželah ni izzvaia posebne krize. Zgodilo se je celo obratno — po reformaciji razklana Evropa je bila sposobna, da je ravno v 16. in 17. stoletju poslam v misijone svoje največje apostole in svetnike. Ko so ti misijonarji prihajali v nove dežele, so svojim evropskim narodom tudi mogli poročati marsikaj vzpodbudnega. Misijonarji na Kitajskem so bili v tem času polni hvale za način vladanja kitajskih cesarjev; v poročilih ni bilo sledov o kakem zapostavljanju domačinov ali pa ugotovitev o zaostalosti kitajske filozofije in življenjske modrosti. Evropska kultura je bila v teh časih toliko tolerantna in pravična, da je mogla med svojimi misijonarji in domačini postaviti temelje za sožitje, še dolgo ni bilo čuti, da bi bil misijonar predstavnik ali pa pomagač evropskega imperializma. Enotnost Evrope se je obrabila še bolj, ko so koncem 18. stoletja začeli z močnejšo akcijo v misijonih tudi protestanti. Rana, izzvana z reformacijo, se je celo nekoliko zacelila.
Prvi znaki sovraštva in nezaupanja do evropskih misijonarjev so se začeli kazati, ko se je v Evropi vedno bolj uveljavljala razpoka v zgradbi njene kulture. Politika se je začela odmikati od verskih temeljev, kulturna enotnost se je razbila, ko se je začelo govoriti o poslanstvu kulture posebej in o nalogah civilizacije posebej. Eviopejci poslej niso več odhajali v kolonije in tuje dežele onstran morij kot nosilci Predvsem duhovnih dobrin, iz kolonij in čezmorskih posesti niso odnašali sredstev za posplošenje evropske blaginje, kolonijalni uradnik je postajal predstavnik vladarja, ki je moral širiti svoj ugled in svojo °blast, ako je hotel imeti dovolj cene pri tistih, ki so državni oblasti postavljali nove temelje. Država se je postavljala v nasprotje Cerkvi, racionalizem in za njim pozitivizem sta vsemu javnemu in idejnemu delovanju skušala odreči sleherno versko vsebino. Kolonije so postale Podlaga za evropske imperije, Indija je dala imperatorski naslov angleškemu kralju.
Proti koncu 19. stoletja je v Evropi dosegla svoj višek civilizacija, ki je bila verskim akcijam zelo nasprotna. Papež je bil že od 1. 1870 naprej jetnik v Vatikanu. Misijonska akcija sicer ni nazadovala, pač Pa je ves svet zajel val evropske industrijalizacije, v vseh kolonijah in afriških ter azijskih posestvih so evropske velesile odrinile znanilce duhovnih prvin Evrope — Evropa je začela nastopati kot nositeljica iniperializmov, v glavnem angleškega in francoskega. Vse je moralo kioniti — edino Japonska se je rešila s tem, da se je vrgla v enako Pospešeno industrializacijo.
Cerkev in vodstva misijonskih družb so se v tej dobi morala bo-riti proti velikim težavam. V 19. stoletju je bila ena glavnih opor katoliškega misijonstva v svetu akcija francoskih misijonskih družb.
Francoska revolucija ob koncu 18. stoletja in razvoj v prvih desetletjih 19. stoletja je vpliv Cerkve v Franciji zelo zmanjšal — kdor je bil katoličan, se je moral odpovedati marsikateri javni službi. A francoski katoličani so se zavzeli, da podpro misijonstvo in s tem na tuji zemlji Franciji rešijo tisti ugled, ki ga francoski katolicizem doma ni mogel v vsej meri izoblikovati. Daši so zlasti v drugi polovici 19. stoletja Franciji vladali sami laicistični režimi z ostro protikatoliško smerjo, so se prav ti režimi potrudili, da so si v misijonskih deželah pridobili posebne pravice v zaščiti Cerkve in misijonske akcije. Tako je Francija prejela privilegije za zaščito katolicizma v Mali Aziji, zlasti pa v Palestini in ako je bilo treba> se vlada ni branila, da bi se ne spustila v oster konflikt z italijansko, avstrijsko ali nemško vlado, kadar je bilo treba to ali ono misijonsko pokrajino ali področje “rešiti” za francoske misijonarje. Za cerkvene potrebe v domovini vlada ni dajala sredstev, za misijone pa je zunanje ministrstvo odprlo posebne fonde.
Evropske velesile so se konec 19. stoletja, ko je bila industrializacija Evrope na višku, spustile po vsem svetu v hudo imperialistično tekmo in cela misijonska področja so bila potegnjena v to borbo. Glavne žrtve teh borb so bili azijski in afriški narodi; dobo med 1. 1890 do 1914 nazivajo kot dobo viška akcije evropskega imperializma po vsem svetu.
Do prve svetovne vojne je bil vpliv Združenih držav v svetovni politiki zelo omejen. Združene državd se delitve sveta niso udeležile in razen nekaj posestev na Pacifiku in posebnega položaja na Filipinih Združene države v to gonjo in spopad imperializma z domačimi niso bile potegnjene. Prva svetovna vojna pa se je zaključila tako, da se je imperializem Francije in Anglije še povečal, v sebi pa je nosil že prve klice smrti. Na evropskih bojiščih so se na strani Anglije in Francije vojskovali tudi narodi iz Afrike in Azije (zlasti Indije). Ko se je kolonijalni vojak vračal domov, je nosil s seboj tudi že miselnost, da se ni bojeval samo za svobodo Evrope, ampak da enaka svoboda pripada tudi vsem ostalim narodom na svetu. Angleški imperij se je zdrobil v skupnost enakopravnih dominijonov, Francija je v Afriki naletela na prve upore in osvobodilne pokrete.
Predno se je ta borba razvnela do pravega vrhunca, je prav Cerkev pod papežem Benediktom XV. in Pijem XI. začela postavljati prve osnove za organizacijo samostojnih cerkvenih provinc v misijonih in začele so se velike priprave za zadostno vzgojo domačega klera in za uvedbo cerkvene hierarhije, ki bo sestavljena iz škofov-domačinov. Ko so kolonijalni narodi začeli sklepati prve zveze s komunizmom v borbi proti imperializmu, se je Cerkev začela naslanjati na sile, ki so bile v množicah vernikov-domačinov. Ko je komunizem ponujal podporo za politično in gospodarsko osamosvojitev, je misijonska akcija skušala ohranjati prave tradicije kulturei ki je bila nekoč v Evropi enotna. Ta mora znati v novem svetu ohraniti mir in enotnost, kakor je to skušala evropska kultura tedaj, ko je bila še enotna v svoji naslonitvi na
duhovne dobrine. Le redkokdaj je poslej mogel biti označen misijonar kot nosilec ali podpornik evropskih imperialističnih teženj. Nove mlade države, ki so nastajale, so v ustavo uvajale določbe o verskih svoboščinah tudi za krščanske cerkve. Misijonar je moral nositi očitke imperializma predvsem v deželah, ki so bile podrejene komunističnemu vplivu.
Politika 19. stdietja se je v kolonijalnih deželah zelo maščevala 'nad belim človekom in po drugi svetovni vojni je dolgo izgledalo, da •)e Evropejec (in z njim tudi Amerikanec) obsojen še na dolgo dobo kapitulacij in na popolen umik. Borba proti imperializmu še narašča in verjetno še dolgo ne bo polegla, čo se sploh ne bo zaključila šele v novem konfliktu. Toda na Cerkev že ne more več vplivati ta kriza evropskega imperializma. Ko je bila borba proti evropski premoči na višku, je papež Pij XII. mogel 1. 1951 razglasiti, da se je število vernikov v katoliških misijonih zvišalo od 15 milijonov na 20 milijonov in 800 tisoč, število duhovnikov (domačih in tuj:‘h) pa je narastlo od 14.000 na 26.800. Še bolj pomembna pa je bila njegova vest, da je v zadnjih 25 letih 88 misijonskih pokrajin prešlo v upravo in vodstvo škofov-domačinov.
Razvoj evropskega kolonijalizma je bil v zadnjih štirih stoletjih silen in za vso človeško zgodovino pomemben; misijonsko akcijo je pogosto zajemal v svojo kolotečino in ji je pogosto škodoval. Toda danes Je jasno, da je z naraščajočo močjo evropske civilizacije šla vzporedno tudi vedno širša akcija misijonstva in ker je bila ta naslonjena na Prave vrednote evropske duhovnosti, se je ohranjala in krepila. V tek-mi raznih imperializmov se akcija misijonstva ohranja kot služba imperiju duha in misli, ki gradi temelje enotnosti prave svetovne kulture.
Na odru v Delhiju grme besede.
„Zdaj čas je, Indijci, da narod vstane, kot črni panter na krotilce plane,
,čuj božje Ijustvol* glas je svete Vede.
Raztrgajte okove svoje bede!
Poglejte križ, ob njem rodu tirane, pohlep po zemlji! Kaj vam še ostane? Poklon in bič, ostanki prazne sklede...“
Ruda Jui’čec
Vladimir Kos, 1944.
Z misijonarji v Belgijskem Kongu
Piše Karel Kerševan C.M., Kong-o. — Nadaljevanje.
ŽIVLJENJE V GOZDU
Vsa številna stoletja že drevesa v pragozdu umirajo in padajo. Mrtvo vejevje, listje in ostalo rastlinje pokriva tln, kjer prhni in gnije. Noga stopa vedno po debeli plasti mehke vlažne zmesi, ki pod težo noge popušča. V takih tleh se skriva in živi na tisoče živih bitij, od kač, kuščarjev, krastač, martinčkov in drugih, do takih, ki se jih je najbolj bati, to so muhe tse-tse in termiti, kateri grizejo vse, razen kovine, kamna in stekla. V vejevju dreves se podijo in iščejo za užitnimi gozdnimi sadovi opice raznih vrst in velikosti in s svojim kričanjem podijo razne ptice od drobnih do divjih kur in krasnih fazanov. Tudi veveric in drugih glodalcev ne manjka.
Nevarnosti se izpostavlja, kdor se drzne sam v globino pragozda. Brez vodnika in če ni že izhojenih stez, ki jih je pa treba dobro poznati, bi že po prvih sto korakih ne vedeli izhoda. Posebno ne poskušati kaj takega zvečer! Na ekvatorju se naenkrat stemni, v gozdu je pa že tako vedno mračno. V temi bi b:lo vsako iskanje izhoda zaman. V takem primeru je edino pametno splezati na primemo drevo in tam počakati dnevne svetlobe. — Tudi zamorcem samim se zgodi, da se v pragozdu zgubijo. Na neki naši postaji so v šole prostem popoldnevu šli nekateri gojenci, kot navadno, posamezno, z lokom in puščicami v gozd, da si dobijo kaj za vedno lačne želodce. Zvečer pri kontroli je eden manjkal. Bil je to eden teh, ki so odšli na lov. Kje neki je zaostal? Ker ga v pozni uri ni bilo od nikoder, je več skupin prodrlo z lučmi od raznih strani v gozd. Svetili so si pred seboj ter klicali v noč in nato napeto vlekli na ušesa, če bo kdo odgovoril. Zamain so tako več ur klicali in iskali. Dečkovi svojci so že zvedeli za nesrečo in na misijonu tarnali za izgubljenim. Ponoči je deževalo. Naslednje jutro so ob prvem svitu odšle nove rešilne odprave v gozd. Zopet več ur iskanja in klicanja. Okoli devetih pride od nasprotne strani sprevod ljudi, ki hrupno spremlja pogrešanega dečka. Sam je iz kako uro oddaljene simeri našel izhod iz gozda. Bil je ves prepaden od negotovosti prestane hladne noči in lačen povrhu. Vsi pa smo bili veseli, da se je izgub’jeni vrnil.
O LJUDOŽRCIH
Nekateri menijo, da so v davnini v pragozdu živeči zamorski rodovi polagoma postali ljudožrci, ker niso našli dovolj lova; in, ker v gozdu ni nikake paše, niso mogli gojiti kakih domačih živali, od katerih bi imeli v zadostni meri mesne hrane. Znano je, da tudi Eskimi na skrajnem severu, ko v dolgi zimi stradajo v pomanjkanju, radi pojedo svoje mrtvece, pi-isiljeni od prevelike lakote. Večja divjačina ne živi v pragozdu, kakor n. pr, slon ali bivol; prav tako tudi ne velike antilope z okusnim mesom. Človek je pa tadi mesojed. Pomanjkanje mesa bi torej prvotne prebivalce pragozda napotilo do tega, da bi okusili človeško meso. Pred petdesetimi leti je še bilo ljudožrstvo v osrednji Afriki znano dejstvo. Ko še ni bilo belega reditelja med njimi, so se zamorski rodovi med seboj pogosto vojskovali Po boju je vsaka stran pobrala na tleh ležeče in se z njimi pogostila. Ponekod so samo za boj sposobni moški smeli uživati meso v takem boju pomorjenih. In. taki so si v ta namen pilili in ošpičili zobe. Izpulili so si tudi obryi, da so jim oči bolj izstopile in so tako bili za pogled bolj strašni...
V	zvezi z ljudožrci kroži mnogo anekdot: Pred desetletji je prišel v deželo Bambalov nov državni uradnik-upravitelj. Prihajal je z 'namero da bo kaznoval s smrtjo vsak primer kanibalstva na njemu zatipanem ozemlju. Od svojih višjih je dobil opozorilo, da je to, kar namerava, isto, kot pobiti in iztrebiti vse domačine svojega upravnega okrožja.
Misijonar pripoveduje tole: Nek zamorski veljak je na misijonu vneto sledil pouku krščanskega nauka in se zvesto udeleževal molitev v domači kapeli. Rad bi bil postal katehumen, da se še bolje pouči ter se pripravi na sv. krst. Imel je pa štiri žene, zato ni mogel biti sprejet med katehumene. Misijonar je nato za nekaj let zapustil kraj. Ko se je zopet vrnil med svoje zamorce, stopi vnovič k njemu naš očanec z željo, da bi postal katoličan. Misijonar ga spomni, da je kristjanu dovoljeno imeti samo eno ženo. Zamorec nato: „Saj ima vendar eno samo ženo.“ — „Kje so pa ostale tri od tvojih žen?“ — „No, pojedel sem jih vendar...“
V	misijonsko bolnico so prinesli zamorca, katerega je ob reki napadel krokodil ter mu razmesaril nogo, a se je vendar rešil, da ga ni potegnil s seboj v vodo. Da mu rešijo življenje, so mu morali odrezati nogo. V ta namen so ga uspavali s kloroformom. Potem, ko -se je po operaciji prebudil iz omame, je operiranec zahteval svojo nogo nazaj, da jo poje. Niso ga mogli zadovoljiti, ker je bolničar-zamorec, ki je pri operaciji sodeloval, že prej izrabil ugodno priliko, da si zagotovi svoj zasluženi del.
ZAMORSKA VLJUDNOST
Drugače zamorci nikakor niso hudobni ljudje; olike sicer ne poznajo, pa so vendar vljudni in prijazni. Razne razprtije in nesporazumljenja so hitro pozabljena. Od misijonarja še tako okregan in kaznovan, bo ob prvem srečanju vendai kraju je navaden pozdrav „mbote“ ali „losako“. Vendar ne odgovarjajo vedno tako. Ko te zjutraj zagleda, bo rekel „obimi?“ (ali si izšel?). Čez dan pa „sod-žali?“, kar pomeni: Ali si? — Zopet greš mimo katerega, ki ti bo rekel: „okej?“-" ali greš?, ali pa „odžungi?“ — ali se vračaš? — Tamle se nekdo poslavlja in pravi: „nakej“ — grem. odgovor se glasi kot voščilo: „Kendaka malamu“ — hodi dobro' srečno pot. — Vendar vse to pozdravljanje ni tako suho in odrezano, kot tukaj zgleda, ker končni samoglasnik vedno zategnejo in zapojo, kakor: mbote-o-o, obi-mi-o-o, nakej-o-o.
ZAMORSKI JEZIKI
Posebno lepo je slišati otroka, ki še .ne zna izgovoriti druge besede kot mama in tata, ko tako zategnjeno kliče svojo mamico: mama-o-o-o. Otroci znajo kmalu razlikovati med navadnim belim človekom, ki mu pravijo „mondele“, to je belec ali gospod, in pa bradatim človekom v dolgi beli suknji, kateri je „sango“, oče, misijonar. — Zanikajo z besedico „te“, za naš „da“ pa nimajo besednega izraza, marveč pri tem odprejo usta in zastokajo nekak „ä“ ter privzdignejo glavo in ves obraz, kar se posebno vid; na očeh, ker še posebno dvignejo obrvi in bolj odprto pogledajo. Zanimivo je, da se tudi Evropejci privadijo takemu „da“ v razgovoru z domačini.
Teh par tu omenjenih besed prihaja iz jezika lingala, ki je vpeljan kot občevalni jezik vzdolž reke Kongo in ga govori veliko število domačinov. Spada v štejrilo pet ali šest drugih jezikov, kateri so bili izbrani in sprejeti po posameznih predelih obširnega Belg. Konga kot uradni jeziki, ki se jih oblasti poslužujejo v občevanju z domačini in se poučujejo v njih otroci po šolah. Misijonarji pa morajo
navadno rabiti še več jezikov oziroma narečij, ker imajo opravka z ogromno ve-čino inepismenih. Takih zamorskih narečij je na stotine, saj govori vsako ljudstvo aH rod svoje narečje.
Zamorca zanimajo dogodki okoli njega; o njih razpravlja in tudi poje. Tudi niih imena spominjajo na dogodke ob rojstvu. Vendar ne ohranijo teh imen vse zjvljenje, kar povzroča mnogokrat zmedo, ko povedo n. pr. misijonarju eno ime, c'vilnim oblastem pa drugačno. Ob sv. krstu na misijonu dobijo ime kakega svet-Jdka, v domači vasi pa nosijo še svoje ime. Ali nasprotno, ko si sami nadenejo krščansko ime. Starejši rod ne pozna svoje starosti, mlajši pa so ponosni, ko mo-rejo povedati točen datum svojega rojstva. Počasi se bodo povsod uvedlle civilne 'Matične knjige, kakor misijonarji vodijo svoje zapiske rojstev, porok in smrti.
ZAMORSKA HRANA
Kaj pri nas zamorci jedo? Narava ne pozna zimskega počitka, zato je v rastlinstvu večen razvoj. Ena ali druga vrsta sadja ali užitnih plodov je vsak čas razpolago. Banane, ki jih je veliko vrst, mnogo zaležejo pri njih prehrani. Zagorske mamice pa pridelujejo na svojih njivah neke gomoljke, maniok, ki je njih te.ncljna hrana. Ob prvem jutranjem svitu se odpravijo na delo. Za nasad ma-n*oka je treba pripraviti zemljo, t. j. iztrebiti gozd. To je opravek moških. Izberejo Prostor, ki ni preveč oddaljen od naselja in kjer ni preorjaških dreves. Polagoma, z nekaj urnim delom vsako jutro, poklestijo in poderejo, kar s svojim primitivnim orodjem morejo, drugo bo opravil ogenj. Ob vznožju nižjih dreves začnejo namreč Kuriti in jih na ta način poderejo ali večkrat samo zamorijo. Vse, kar so mogli Posekati in se je čez čas posušilo, zažgejo. Tako pridejo do plodne zemlje, kjer zen.ske nasadijo potaknjencev manioka, po več stebelc v kupe zemlje, podobne več-ijm krtinam, ki so jih zgreble skupaj. Po dveh letih ima nasad že dorasle gomoljke. ^uio, ko je danes zamorka zasadila nekaj kvadratnih metrov zemlje in jo je sonce 2učelo opominjati, da je že pozno, gre na drugi konec njive in nabere poln nahrbtnik gomoljev in se še pred poldnem vrne domov. Za solato si natrga šop mladih po-^unjkov iste rastline, ki zrastejo dva metra visoko. Gomolji pa niso še užitni. Napletejo jih v košare in potopijo v vodo za dva, tri tedne. Nato se dajo z lahkoto 0 uPiti in pokaže se mokasta notranjost. To gmoto posušijo in zdrobijo v moko, 12 katere zmesijo testo svetlosive barve. Iz testa zvaljajo precej velike cmoke, blizu P°1 kile ima vsak. Vsak cmok zvaljajo še v poseben rastlinski list, nakar napolnijo 2 ujimi velik lonec in jih skuhajo. Tako pripravljeni in vedno v listu zaviti so, kljub 'koČini in vlagi, ti cmoki (sedaj šikwang imenovani) užitni še dober teden potem. ukusa so kislega in težko prebavljivi. Radi imajo zamorci tudi riž, ki ga nekaj ma-le?a in slabše vrste tudi sami pridelujejo. Koruzo, ki jim zraste, použijejo še Svežo, nekoliko opečeno. Sadijo ponekod tudi zemeljske oreške (arakide).
Sadja ni mnogo v prosti naravi. Nahajajo se pomaranče, pa malo vredne in Čeprav že dozorele, še vedno zelene barve. Zamorci sami sadnega drevja ne sa-'Jo, ker ni v njih naravi, da bi skrbeli za prihodnost, ki je zanje preveč oddaljena. a začimbo jim služi drobna, prav huda rdeča paprika, zabelijo si pa z oljem, ki ®a iztiskajo iz zunanjega mesa oreškov neke palme. Ista pallma jim daje tudi °Pojno palmovo vino, ki ni nič drugega kot življenjski sok tega drevesa, čisto na rhu p0(j krono izbrane palme navrta zamorec v deblo ter nastavi pod luknjo bučo, ..l Jo pritrdi, da se lahko steka vanjo sladki sok ves dan. Zvečer pobere nastav-Jene posode ter dobi kak liter opojnega soka, ki se ohrani le nekaj dni. S takim inom se domačini hudo opijanjajo. Delajo vino tudi iz banan in sladkornega trsa, ute rega je povsod kaj dobiti. Sladkorni trs radi žvečijo. Posebno osvežujoč sad je
„pajpaj“. Pudobeu je meloni, raste pa na nekem drevesu. Poleg domačinov ga tudi Evropejci nadi uživajo.
Poleg rastlinske hrane uživajo še meso in ribe. Kjer morejo, zato ribarijo in hodijo na lov, pa izgleda, da jim primanjkuje rib in lova. Tega je sploh vedno manj, ker je oblast mnogo živali zaščitila, rib pa dobijo kvečjemu ljudje ob vodah-Zato ni čudno, če včasih tarnajo: nakooka ndzala (sem lačen), ali: ndzala mingi (zelo sem lačen). Ali celo: nakokufa na ndzala (umiram od lakote).
S tem hočejo zlasti reči, da so lačni rib oziroma mesa. Vendar ni tega vzeti tako tragično, ker oni bi v resnici radi, da bi jim pečeni piščanci letali v usta. Lakote se zavejo pravzaprav, kadar jim že kruli po trebuhu. Morda jim je nekoč narava nudila vsega dovolj za življenje, a so se časi spremenili, ker n. pr. ne smejo več svojega bližnjega pojesti. Oblast išče rešitve problemu prehrane, ker je uradno ugotovljeno, da ise ipo velikih predelih dežele ljudje slabo ali le enostransko hranijo. Vpeljujejo še nove hranilne rastline in domačina navajajo, da bi se navadil rediti domače živali.
RADI SE VOZIJO S KOLESOM
Da jih navaja na delo, jim je oblast naložila občuten davek. Vsak moški je že zaradi davka prisiljen prislužiti si nekaj denarja, sicer ga čaka kazen v obliki prisilnega dela. Če je količkaj podjeten, mu ni težko priti do denarja. Varčnosti pa tudi ne poznajo. Še preden je kdo kaj zaslužil, že napr.aVi na ta iračun dolg. Kupujejo pa pogostokrat popolnoma nepotrebne otročarije ali blago, ki ni vredno potrošenega denarja. Radi se vozijo na bi,ciklu in je čudno, da jih morejo toliko kupiti, ker stane že navadno kolo 2500 bfr., kar je nad 1.500 pesov. Kolesarijo, še preden so se kaj prida oblekli. Novo kolo zelo kmalu uničijo, ker nikoli na njem ničesar ne popravijo in ga nikoli ne namažejo.
(Konec v prih. številki.)
VEČER NA KONGU
Pragozd molči. In mrak molči.
Srebrna reka v vejah se svetlika.
Le tiger bdi. In panter bdi.
V lijanah skrita zvezdica mežika.
Zlovešči Kong predrami gong. Mulungu mantu — dobri človek poje. Čez trudni Kong udarja gong.
Gospod gozdov zdaj kliče k sebi svoje.
In mrak drhti. Pragozd drhti.
Iz koč molitev udano se dviguje.
Gospod luči nocoj naj bdi!
Zlokobna noč že maščevanje kuje...
Vladimir Kos, 1944.
Na delo za misijonske poklice!
POMEMBNOST KRISTUSOVE VERE ZA ČLOVEŠTVO
Velikokrat se poudarja med nami, in pravilno, pomembnost vere v življenju posameznika, družine in naroda. A ni dovolj poudarjati le to, ampak je še bolj treba poudariti, da je v tej dobi človeštva edino °d Kristusa razodeta in v katoliški Cerkvi živeta vera pomembna. Pomembna ne le za rešitev in osrečitev duše v večnosti, ampak tudi za Vsakdanje življenje v času, tako za posameznika in njegov mir kot medsebojne odnose med posamezniki in narodi, življenje človeštva Po veri Kristusovi in v njegovi Cerkvi je bistveni pogoj za mir in (blagostanje na zemlji in za osrečenje generacij v nebesih. Zato pristnemu katoličanu nikakor ni vseeno, v koliko je Kristus že prodrl v svet in v koliko je njegova Cerkev vodnica posameznikov in narodov, čim manj Je Kristusa in Cerkve v svetu, tem manj je miru Kristusovega v kraljestvu Kristusovem, tem manj miru in sreče v posamezniku, družini, v narodu, med narodi. In obratno, kajpada.
MISIJONSKA DOLŽNOST NAŠEGA NARODA
Ko človek to premišljuje, ga obide najprej začudenje nad dejstvom, da je naš narod:, ki je eden najmanjših narodov v človeštvu, že pred davnimi stoletji prejel Kristusovo vero in bil vključen v njegovo Cerkev, doči.n drugi velikanski, večstokrat večji narodi, kot na primer kitajski, indijski, ki so živeli že davno pred nami, Kristusove vere in Cerkve domala ne poznajo, kaj šele, da bi v njej živeli. Na ta naš tako-j'ekoč privilegiran položaj v človeštvu ne mislimo kaj dosti, zdi se nam kar samo po sebi umevno. A to ni prav, kajti tako nismo dovolj hvaležni za ta zaklad ne Bogu, ki nas je, človeško govorjeno, tako prote-?iral, še manj pa Cerkvi in tistim, ki so nam prinesli Kristusa, misijonarjem tedanjih časov, kot so sv. Modest, sveta brata Ciril in Metod 111 drugi. Pa še eno, še bolj kvarno posledico ima to pozabljenje naše Privilegiranosti: ne mislimo dovolj na dolžnosti, ki iz tega za nas iz-kajajo, dolžnosti napram Bogu Cerkvi in človeštvu, namreč dolžnosti Posredovanja te iste Kristusove vere in Cerkve tistim posameznikom narodom, ki tega obojega ali sploh še ne posedujejo, ali pa ne v za-dostni meri. Z drugimi besedami: manjka nam misijonskega duha in Misijonskega dela.
Trditev, da je med Slovenci premalo misijonskega duha in dela, zdi komu le propagandna fraza, a še daleč ni. Primerjalne statisti-k0» ki so jih “Katoliški misijoni’r o tem že pred leti večkrat objavljali, kažejo, da je bil in je slovenski narod skoraj na zadnjem mestu glede števila misijonarjev, in to upoštevajoč sorazmerje s številom katoliškega prebivalstva. Na dva milijona vseh Slovencev doma in po svetu
je pred drugo svetovno vojno prišlo kakih 120 naših misijonarjev in misijonark; na isto število katoliških Holandcev na primer, pa vsaj desetkrat toliko! če bi tudi drugi katoliški narodi tako malo misijonarjev poslali na Kristusovo osvajalno fronto kot mi, potem bi bila danes slika Cerkve v svetu še bolj žalostna in položaj človeštva še bridkejši-Za slovensko katolištvo mora biti vprašanje, kako povečati naš doprinos k skupnim naporom širjenja Cerkve v svet, eno najbolj perečih in rešitev terjajočih.
NAŠI MISIJONSKI POKLICI
Izredno svetli primer našega Barage in mnogih njegovih sodelavcev, Knobleharja in tudi mnogih misijonarjev našega stoletja, ki so bili res nadpovprečnega formata, kakor tudi izredna zmogljivost tolikih današnjih slovenskih misijonarjev — to vse nam ne sme biti slepilo in v potuho, ampak le v opogumljenje in pobudo. Velikokrat je že bilo poudarjeno, kako je prav slovenski človek pripraven za misijonski poklic: globoko zakoreninjena vernost, talent za jezike in organizacijo dela, povsem nekompromitirana narodnost (slovenskega misijonarja zlepa ne more kdo smatrati za imperialističnega emisarja), velika prilagodljivost, itd. In je bilo poudarjeno tudi pod narodnim vidikom, da se Slovenci v velikem svetu Azije in Afrike najlažje in najbolje uveljavimo prav po naših misijonarjih in misijonarkah, ki so skoraj edini, pa tudi zelo odlični predstavniki našega naroda v teh deželah. In še je bilo razlagano, kako žrtvovanje kakega duhovnika ali redovnice misijonom ne pomeni za narodno skupnost kake izgube ali škode, ampak le obogatitev; saj je že sama ta narodova žrtev toliko in toliko najboljših sinov in hčera, ki gredo na misijonsko polje, dejanje, ki je za cel, narod zaslužno in nadnaravno bogato, da se ne razpišemo o obilju duhovne bogatije, ki jo misijonarji dan na dan dobavljajo narodu, iz katerega so izšli, tako iz zasluženj svojih osebnih žrtev kot iz duhovnih dajatev svojih vernikov in katehumenov.
V PRETEKLOSTI IN DANES
Take in podobne ugotovitve so “Katoliški misijoni” podajali svojim bralcem zlasti v času med prvo in drugo svetovno vojno in s tem pomagali ustvarjati pravi odnos do misijonskega poklica tako pri duhovnikih, starših in vzgojiteljih kakor pri v življenje se usmerjajoči mladini. Prava ideja o misijonskih poklicih je rojevala plemenita hotenja, misijonsko usmerjena molitev je rosila nanje potrebne milosti, in ker so bili ostvarjeni še drugi zunanji pogoji za pojav in udejstvitev misijonskega poklica, je začelo število slovenskih misijonarjev razveseljivo rasti. A prišla je druga svetovna vojna, prišla okupacija in z njo rdeča revolucija, prišel pokolj deesttisočev, prišlo begunstvo, prišlo za-sužnjenje domovine... prišlo vse to in še ne odšlo, že okrog 20 let vladajo v domovini razmere, ki vedno bolj onemogočajo vsako misijon-
.sko akcijo, zlasti pa vzgojo in pripravo misijonskih poklicev in njih odhod na misijonsko polje. V teh zadnjih 20 letih ni odšel, kolikor nam je znano, iz domovine v misijone noben novi slovenski misijonar, šli so pa, hvala Bogu, vsaj nekateri' iz begunstva in izseljenstva, tako salezijanci v Indijo in lazaristi na Kitajsko, pa še ti zadnji so po nekaj letih nad vse uspešnega dela morali deželo zapustiti kot vsi drugi ino zemski misijonarji, z njimi tudi drugi številni, že od preje, nekateri že okrog 20 let v tej veliki kitajski deželi delujoči naši misijonarji. Tako je prišlo do tega, da se je v zadnjih 20 letih število slovenskih misijonarjev namesto podvojilo, za polovico zmanjšalo: od okrog 120 slovenskih misijonarjev in misijonark jih je danes na misijonskem polju največ 60. če bodo razmere v domovini ostale take kot danes še bodočih 20 let, potem se utegne zgoditi, da bomo Slovenci tedaj že skoraj krez misijonarjev na misijonskem polju . . . Ali nas bo naš misijonski Vzornik Baraga v nebesih vesel?. . .
POSLANSTVO IZSELJENSTVA
Ob tej možnosti bi mogli ostati ravnodušni, ako ne bi ;bilo nobene rešitve.-A ta rešitev je. čeprav ne najbolj idealna, a vendar upe in na-de vzbujajoča: kar ne more storiti domovina, to naj nadomesti slovensko zamejstvo, se pravi: naši rojaki na Primorskem in Koroškem ter slovenski izseljenci po svetu. Ali ni to pač najvišja služba zamejstva domovini, nadomeščati jo v najvzvišenejšem poslanstvu: obnavljanju in vzdrževanju slovenskih sil na Kristusovi osvajalni fronti v svetu?! Ali ne bo to kakor plačevanje slovenskega davka Kristusu Kralju namesto domovine in zamejstva; ali ne bo v tem naše izpolnjevanje Kristusove oporoke: Pojdite in učite vse narode, za ves narod po zamejstvu? Ali ni to največji “razlog za obstoj” našega begunstva, našega izseljenstva, iz zamejstva reševati kar se rešiti da v življenju in poslanstvu našega naroda?!
“BARAGOVO MIS1JONIŠČE”
Kakor smo omenili že v zadnji številki “Katoliških misijonov”, je bila slovenska zamejska misijonska akcija doslej sicer hvalevredna, a enostranska: pomagali smo slovenskim misijonarjem z molitvijo in gmotno pomočjo, ne pa z najvažnejšim: z novimi sodelavci. Prav v zadnjem pismu iz Indokine piše ravnatelj Andrej Majcen SDB, ki mora Pionirsko voditi kar tri misijonske salezijanske ustanove okrog Saigo na, približno takole: “Nujno bi potrebovali sodelavcev! Ali se ne bi našel morda med! mladimi slovenskimi salezijanskimi sobrati po svetu ^a ali oni, ki bi hotel priti pomagat?!” — Ne samo g. Majcen tako želi in prosi; lahko rečemo, da vsa Cerkev prosi, da sam Kristus prosi: Ali se ne bi našli med slovenskimi izseljenci nekateri in nekatere, ki bi šli v misijone na pomoč?
“Baragovo misijonišče”, ki se ustanavlja v Slovenski vasi v La-nusu pri Buenos Airesu, bi naj bilo tolmač teh prošnjih klicev slovenskih misijonarjev. Cerkve in Kristusa samega po novih delavcih misijonarjih; bi naj bilo buditelj in vzgojitelj novih misijonskih poklicev; svetovalec in pomočnik vsem, ki bi začuli v sebi Kristusov klic: Hodi za menoj. . . Pojdi tudi ti v moj vinograd. . . !
VABILO K SODELOVANJU
Vsa slovenska izseljenska skupnost naj bi pripomogla k ostvaritvi “Baragovega misijonišča” in sodelovala z njim pri njegovem poslanstvu, pri delu za obnovo slovenskih moči na misijonskem polju. Najprej je potrebna pomoč pri nje vzdrževanju, predvsem pa bo važno sodelovanje pri delu za misijonske poklice same. Ne delamo si utvar: če je bilo že doma, med milijonskim narodom, skupaj živečim, težko to delo, bo še toliko težje tu v izseljenstvu. A kakor je veljalo in velja kot vodilo za škofov zavod v Adrogue geslo: Mi storimo svoje, potem bo še Bog storil svoje, tako velja isto tudi za “Baragovo misijonišče”. Storimo svoje: postavimo “Baragovo misijonišče”, pa bo Bog story svoje: dal nam bo novih misijonskih poklicev in možnosti za njih vzgojo in njih odhod na misijonsko polje! Zaupajmo!
L.L.C.M.
Darove za “Baragovo misijonišče” je pošiljati v čekih -a ime superiorjä: Petek Janez CM, in začastv naslov: Ochabamba 1407, Buenos Aires, Argentina.
BARAGOVA ZADEVA
Poroča Karel Wolban^ C.M., U.S.A. - September 27, 1956
Po kratkem premoru bomo zopet pregledali v inajvažnejših obrisih najrazlič-nejše podvige in drobne zanimivosti, 'ki so v razdobju zadnjega leta utrjevale veli-čino Baragovega imena in pospeševale njegovo slavo med številnimi častilci po
svetu.
Vzemimo celotno dobo od lanskega članka v Katoliških imdsijoni'h (1955, 517-530) dalje, obsegajoč čas med septembrom 1955 in 1956. Veseli bomo mnogih no-vih prizadevanj ter pobud in ob pogledu na vse izvršeno še bolj zahrepeneli, da bi tudi naši osebni napori v bodoče to ali ono dodali k čim hitrejšemu uspehu celotne zadeve. Baraga je verjetno že davno svetnik. Če bi o tem merodajni sodelavci nje-J?ove zadeve dvomili, bi bili njih trudi (neplodni. Je pa uraden postopek .nujno poseben in razvijal se bo toliko hitreje in uspešneje, kolikor bolj zaupno, iskreno in velikodušno bo vsak po svoje pri tako raznovrstnem delu pomagal. Bog bo ob svojem času številne žrtve blagoslovil in zvesto sodelovanje nagradil j Baragovo svetniško krono, če je njegova sveta volja taka. Kot hleb kruha ni pečen brez truda skrbne kuharice in hiša nikdar pozidana brez znoja, tako še vse bolj v tej veliki Baragovi duhovni zadevi velja — potrpežljiva vztrajnost do popolne zmage. Mislim, da bi si sami težje poiskali lepšega vzora pri delu za svetniškega škofa, kot tam ga je dal Bog z uradnim zgodovinarjem Mr. Joseph Gregorichem. In obdobje zadnjega leta z vsem Izvedenim dokazuje, kaj vse premore idealizem v duhovnih podvigih velikega značaja. Zlasti, kadar se poveže v organizacije z jasnim ciljem tinožica istomislečih, z istim idealom.	,
MONSIGNOR ZRYD POVELIČUJE BARAGO V LA POINTU
Dekanijska proslava petdesetletnice škofije Superior, Wisconsin, se je vršila 4- septembra 1955 v La Pointe, Madeline Island. Pred 120 leti je misijonar Baraga ta tem otoku začel misijon, ki je kasneje postal znamenita župnija. Predsednik BZ ^tpnsignor Joseph L. Zryd, P.A., V.G., je imel govor, ki ga v važnih točkah poda-Jamo našim čitateljem v informacijo. Je iz ust Amerikanca, zato toliko bolj odjekne Y ameriški katoliški javnosti. Potem ko je počastil spomin treh jezuitskih misijonarjev: Menarda, Alloueza in Marquetta, je prešel na Baraga:
“Približno 170 let je moralo poteči, .prodno je za oo. jezuiti našel pot v ta kraj tok drug neustrašeni misijonar, svetniški Friderik Baraga.
Baraga, ki je kasneje postal prvi škof novoustanovljene škofije v Marquettu, Je bil rojen v Sloveniji. Izšel je iz odlične družine in ipo naravi ter milosti je bil obdarjen z mnogimi talenti, ki bi mu zagotovili obetajoč poklic, uspeh in slavo v rodmi domovini. Posvečen v duhovnika njegova gorečnost za reševanje duš ni mogla vzdržati omejena na domači zemlji. Hrepeneč po dušah 'je iskal širšega obzorja.
je slišal o velikem pomanjkanju duhovnikov v tej deželi, je z dovoljenjem srvo-Jtga škofa dal sebe na razpolago škofu v Cincinnati, Ohio.
Ob prihodu v to mesto si je zgodaj v letu 1831 želel oditi v misijone med Indijance. V nekaj mesecih je bil določen za Arbve Croche, blizu današnjega Hanbor Springs, v spodnjem delu Michiganskega polotoka. Od tam je bil prestavljen v Grand River, dandanes Grand Rapids. Njegovo delovanje v teh misijonih je bilo zelo plodovito. Težave in žrtve so rodile številna spreobrnjenja. Gradil je kapele, postavljal male šole, vera je procvitala.
Toda Baraga je izvedel od Indijancev o velikih irodovih njih bratov v oddaljeni pokrajini ob Velikem jezeru, čul je, da želijo slišati blagovest Gospodovo — evangelij. Lepo je prosil škofa, da bi mu dovolil obiskati ono ozemlje in ustanoviti na njem misijon. Končno je bila njegova prošnja uslišana.
Tako je dospel misijonar Baraga leta 1835 v Moningvvanetaning — kraj zlato-prsne žolne —, kot so takrat Indijanci imenovali La Pointe. Takoj je zgradil cerkev na čast sv. Jožefu in .ustanovil prvo faro ob Velikem jezeru.
Iz La Pointa je šel po indijanskih sledeh, kamor koli .so vodile. Peš, na snežnih krpljah, v indijanskem čolnu, skozi vročino poletja in bridek zimski mraz, odkrivajoč naselja Indijancev, ki bi jih mogel osvojiti za Kristusa. „Duš mi daj!“ je bil njegov stanoviten krik. Kot sv. IPavel bi mogel dejati: ;,Žrtvoval se bom. in žrtvovan bom za duše.“
Njegova gorečnost ni poznala meja. Nič ni moglo prestrašiti njegove vneme. Živel je dobesedno s svojimi Indijanci. Pogosto U'e spal v njihovih šotorih „wigwam“ imenovanih; v zanikrnih kolibah iz lubja, ravnodušen za podgane, miši, muhe, bolhe in komarje, ki so ga mučili, .samo da hi mogel pridobiti več duš za Kristusa.
Tudi kasneje, ko je postal škof, je nadaljeval s svojim misijonskim delom z isto nesebično predanostjo. Postal je vzor svojim misijonarjem. Prestal je težave, ki si jih danes težko predstavljamo. Često je srečaval sovraštvo, ki je ogrožalo njegovo življenje. Doživljal je razočaranja, ki bi strla manj heroičnega moža. Vendar se je proti njim boril, dokler ni postal zanje brezčuten. Neustrašen je bil ob nevarnostih med Indijanci, ki so divjali zaradi žganja brezvestnih trgovcev. Dolge mesece je, ločen od duhovnih sobratov in belih ljudi, prenašal svojo samoto in žalost, da bi mogel kako dušo približati svojemu Gospodu.
Umri 'je leta 1868, ko je žrtvoval pokrajini ob Velikem jezeru nad 37 leit svojega življenja. Baragovo ime še živi v tej okolici. Njegov spomin je sladek blagoslov. Mi upamo in prosimo, da bi po botžji Previdnosti njegov velik trud za duše, njegove težave, njegov znoj in njegove solze mogle biti nekega dne priznane in. on proglašen za svetnika v koledarju Cerkve.“
,	(B. 1955/56, II-III, 10-11)
LETNI BARAGOV DAN V ESC AN AB I
Zadnja večja proslava je bil letni Baragov dan v Escanabi 2. oktobra 1955. Običajno popoldansko pontifikalno sv. mašo je opravil škof Thomas L. Noa, D .D., v St. Patrick’s Church. Približno 600 prisotnim je pridigoval bivši predsednik BZ Rev. Francis M. Sheringer iz Manistique.
„North Michigan Edition of Our Sunday Visitor“ poroča: „Father Scherlnger jd omenil pri proslavi prisotnost mladih lin starih iz vseh delov' škofije in jih je imenoval duhovne dediče škofa Baraga. Na kratko je povzel življenje dobrniškega rojaka, ki se je odpovedal uglednosti uspešnega advokata za strogost misijonarja. Iz knjige Johna G. Kohla ,Kitchi Gami* (je na dolgo navajal več mest, ki so pripovedovala o junaštvu duhovnika-škofa, ko se je trudil, da bi Kristusa bolj približal divjim Indijancem, belim pionirjem Gorenjega Michigana v zgodnjih letih, emigrantom, ki so delali po gozdovih polotoka in po rudnikih.
Končal je z molitvijo in prošnjo Bogu za pospešek postopka Baragove zadeve. ,Celo za časa svojega življenja je bil Badaga spoštovan, kot svet. Po njegovi smrti je obstajala stalna želja za njegovo proglasitev k blaženian. škofje, duhovniki m laiki so sode.ovali, skupno molili in darovali denarne prispevke, da bi pospešili beatifikacijski proces. Te važne stvari moramo nadaljevati mi — vsi med nami.'
Po cerkveni proslavi je bilo zborovanje odbornikov BZ, ki so podali svoja po J'oČila. škof Noa je kratko govoril pri sv. maši in na sestanku ter priporočal nadaljevanje molitve in pomoči Baragovi zadevi.
Na letnem občnem zbora ,,Bishop Baraga Association“ so bili ponovno izvoljeni Naslednji odborniki: Joseph L. Zryd, P.A., generalni vikar marquettske škofije, predsednik; mons. Nolan B. McKevitt, rektor stolnice, blagajnik; Fr. Basil Valentin O.F.M., tajnik; mons. A. €. iPellissier iz fron Mountainj podpredsednik
(B. 1955/56, IMII, 11-12)
Za 1956 določen Baragov dan bodo slovesnosti v cerkvi Saint Mary and Saint Joseph Church, Iron Mountain. Mons. Albert C. Pellissier, tamkajšnji župnik dekan, bo po lastni izjavi poskrbel, da bo nedelja 21. oktobra res spominska svečanost. Marquettski škof Thomas L. Noa bo opravil pontifikalno sv. mašo. škofijski kancler monsignor Robert Chisholm bo pridigov.al. Letno zborovanje Baragove zveze bo proslavo zaključilo. Vsi Baragovi častilci so toplo povabljeni.
Baragovo ime postaja po napisih bolj znano
V Združenih državah Severne Amerike naletimo sedaj m« napise z Baragovim imenom posebej v območju njegovega nekdanjega misijonskega delovanja. Tako imamo v državi Michigan:
Baraga Avenue, Marquette, Michigan. Glavna ulica, ob kateri je na eni strani katoliška gimnazija „Bishop Baraga High School“ s skoraj 300 dijaki in dijaki-Mjami, na drugi strani pa stolnica Sv. Petra z Baragovo grobnico v kripti. Velika šolska dvorana „Baraga Auditorium“ v gimnazijskem poslopju je pozorišče vseh v®čjih šolskih prireditev, kot iger, koncertov in zborovanj.
Istoimensko ulico imajo še mesta: Houghton; L’Ans, kjer so jo nedavno poimenovali Baragi v čast, in predmestje velikega Detroita.
Baraga je ime kraja v bližini državnega parka Baraga State Park, ki ga je jota 1955 obiskalo nad 80.000 turistov. Imenujejo ga tudi Baraga Village.
Baraga Forest je nad 140.000 akrov obsegajoč državni gozd, ki je med odira njenimi najbolj produktiven.
Baraga County je poseben okraj v državi Michigan.
Baraga Creek je potok, ki teče iz jezer Baraga Lakes v bližini severozapadnega kota okraja Marquette County.
Ob lepi državni avtomobilski cesti U.S. 41 naletimo na napise že omenjenih: Baraga Forest, Baraga County in Baraga Village. Iz krajevne pošte v Baraga °dhaja ,s poštnim pečatom na pismih Baragovo ime iz dneva v dan na vse strani države.
Najnovejšega datuma so javni napisi, ki kažejo obiskovalcem vhod v Baragovo kripto v marquettski stolnici, kamor je prišlo letos mnogo več obiskovalcev; privatno hišo družine Fleury blizu stolnice, na katero je BZ letos pritrdila napis z datumom Baragove smrti 19. januarja 1868, dasi obiski niso dovoljeni; „škofijski dvorec“ v Sault Ste. Marie, na East Portage Ave. nasproti župne St. Mary’s Church, ki so ga letos poklicni pleskarji brezplačno lepo prenovili in prebarvali, da doprinesejo nekaj k olepšavi mesta.
VEDNO VEČ KATOLIŠKE AKTIVNOSTI POD BARAGOVIM PRAPOROM
Za obletnico Baragove smrti je predsednik Baragove Zveze mons. Zryd daroval 19. januarja 1956 v kripti stolnice v Marquette sv. mašo po namenu vseh udov BZ. Župnija sv. Jožefa v Lake Linden, Michigan, je vzorno počastila Barago 22. februarja 1956. Zvečer ob sedmih je bila darovana peta sv. maša za napredek Baragove zadeve. Vsem navzočim faranom je bil razdeljen letak o Baragi in molitev za njegovo proglasitev k blaženim. Učenci katoliške farne šole so v celoti proučevali življenje svetniškega škofa. Največji iz osmega razreda so tekmovali v pisanju črtice o njem. Razsodnika sta bila kaplan Rev. Raymond Smith in Mrs. Hermann Haller, prva predsednica dekanije Houghton za pospeševanje Baragove zadeve. Trije so bili nagrajeni. Zmagovalec je dobil poleg drugega v dar tudi lepo barvano sliko škofa Baraga.
46 novih udov Kolumibovih vitezov, ki štejejo danes v ZDA že nad en milijon dobro organiziranih katoliških mož, je bilo sprejetih 29. (julija 1956 v skupino „Baraga Council No. 1585“ iz Dickinsona in okraja Iron Mountain. Celodnevne svečanosti so se pričele s sv. mašo in skupnim sv. obhajilom v SS. Mary and Joseph Church, Iron Mountain.. Končale so se z večerjo za 200 članov in gostov v dvorani American Martyrs Church Hall, Kingsford. V imenu kandidatov je govoril dr. Charles Fisher. Sodnik William Bolognesi iz Iron Mountain je imel glavni govor. Župnik Rev. Jerome Larson, ki vodi fari Channing in Sagola, je bil ob priliki vpeljevanja nove skupine počaščen.
Okrog 100 faranov župnije Holy Trinity iz Ironwood, Michigan, je pod vodstvom svojega župnika Rev. Ambrose C. Matejika opravilo svoje tretje letno romanje v La iPointe, kjer je Father Baraga ustanovil ob Velikem jezeru svoj prvi misijon. V misijonski cerkvi Sv. Jožefa je Fr. Ma.tejik opravil zanje sv. mašo in o Baragi pridigoval. Naslednji dan je Ashland Daily Press priobčil o temi romanju na prvi strani lista s slikami opremljen članek.
Izšlo je tiskano, vsebinsko bogato in pregledno poročilo Zveze katoliških žena marquettske škofije, „Marquette Diocese Council of Catholic Women“ imenovane, z njih letnega zborovanja 28.-29. aprila 1956 v Houghton, Michigan. Eno je podala tudi škofijska predsednica za Baragovo zadevo, Mrs. George Bu.reau.
Značilno je, da je v Zvezi katoliških žena BZ močno v središču zanimanja članic na sploh. Njih sedmo letno zborovanje se je vršilo v zvezi z Institutom za vzgojo voditeljic pod geslom: „Naši domovi in Katoliška akcija“. Izdana je b"a posebna brošura z vsemi glavnimi referati z zborovanja. Baragova slika z molitvijo za proglasitev k blaženim in poročilo o dolu MDCCW v odseku za BZ zavzemajo v 70 strani obsegajoči, okusno tiskani knjižici častno mesto.
Nova predsednica MDCCW odbora za Cause of Bishop Baraga je bila imenovana 15. julija 1956 na poletni seji vodstva zveze. Je to Mrs. Simon J. CharLer iz Marquetta. Vodila bo močno razvijajočo se akcijo za BZ, ki je izzvene’a na letnem zborovanju MDCCW koncem aprila v naslednji resoluciji: „Zveza katoliških žena marquettske škofije z veseljem zre na mirno učinkovito delo, ki je bilo izvršeno v zgodovinskem preiskovanju v zadevi našega prvega šk"fa. Zagotav’ja delovanje. Obljublja tudi nadaljevati s prizadevanjem, da širi vedno bolj poznavanje škofa Baraga in ljubezen do njega v družinah škofije in moliti brez prenehanja za višek tega dela ob pravem času Boga isamega.“ (OSV, NME, maj 1956)
(Nadaljevanje sledi.)
O NMZOblH IN iJMMTAH V mimtKIH 6EŽ.EtftH
_ r'	___; ;__________ ,
INDONEZIJA
Narodopisno «e pričenja Indonezija na zapadu z velikim otokom Madagaskarjem ob jugovzhodni afriški obali in ismo Madagaskar — res bolj na kratko — op'sa'i že pod zaglavjem Afrika. Omenili smo takrat tudi veliko razdaljo, ki loči Madagaskar od ostale Indonezije, katero sestavljajo razen iz Zadnje Ind je ven tnoleči južni konec polotoka Malake sami otoki in otočja med Indijskim oceanom in pravim Pacifikom: Veliki sundski in mali Sundski otok1, otočje Molukov, Fili Pini in Formosa ali kot jo pišejo Slovenci tudi: Formoza. To je ogromno področje na zemeljski obli. Zem!jep!sno štejejo Indonez:jo k Aziji in če bi hoteli meriti to narodopisno ©knpino s celinsko Azijo, bi zavze’a več kot eno tretjino; seveda so vmes ogromne morske gladine. Če pa računamo samo zeme jske površ'ne, potem je še vedno suhozemne pokrajine komaj nekaj stotisoč kvadratnih kilometrov imanj kot je ima Sprednja Indija, danes peta ali šesta velesila na našem planetu.
Osrednja Indonezija je bila do pred kratkim ko’on:ja male evropske države Nizozemske. Zdaj je saimostojra republika in ima vedno težave v svoji notranji po’itiki. Kajti Indonezija kot država združuje že v svoj;h državmh mejah neforoj narodov; Indonezija na periferijah pa tvori še dve samostojni državi: Filipine in narodno Kitaj ko na Formos:, p-tem pa so še tu velika kolonialna področja evropskih držav: Anglije, Nizozemske in Francije.
Preb:va'ce Indonezije imenujejo navadno Malajce. Toda to so že priš'eki, ki Pa so dejansko najštevilnejši ra otokih. Starejši preb'valci so na vzhodn h otok:h Avstralci in. Papuanci. drugod pa še Nigriti in zlasti Vedidi. Malajce v Indoneziji del jo učenjaki na tri starostne skupine: na pr'nvtivce, na Sta^omalajce in ra Mladomalajce. Na splošno so mnenia. da so prišli Malajci na otočja iz Kočinkme in Kambodže. Vend'ar si vsaj o približrem pr:hodu prv:h primitivcev še n'so na jasnem. Glede drugega vala, vala Staroimalajrev sklepajo na sp’ošni neolitik, t. j. vsaj več kot eno tisočletje pred Kr. r. (Nekatera 1 ' 'd-tva v Indoneziji so še Pred nekaj desetletji poznala samo neolitsko kulturo!) M'adomalajci so se presedli n« otoke vsaj še pred Kr. roji-tvom. Te sePtve je sicer mngoče premakniti še nekaj bolj v davnino, toda v dobro je šteti raziskovalcem indonezijske zgodovine, ^a ne delajo predolg h hipotez v pradavnmo.
Po rasi so Ma’ajci Mongoloidi, čeprav najmanj značilni, ker jim man‘ka čelna Kuba. Primitivni Malajci so Protomongolo!d;, Staromalajci Pe’eo>rrongolo di. (iPrm. tiaše prejšnje razlage!) Pravi Malajci, tvorci današnje politike in kulture pa so Po večini iz tretjega, mladoma’ajskega 'rePtve-ega kroga, dasi n:so čisti Mladoma-tajci, ampak pomešani deloma s pripadniki starejših selitvenih krovov pa tudi z Indijci. Kitajci m Arabci. Ok. Kristusovega rojstva imamo v več/ni Indonezije opravit! z indijsko kolonizacijo. Takrat so ti kolrnlsti širili na otočrh hlndu zem d1 tudi bud'zem. V 8. in 9. stol. po Kr. cvete k’tajska ko’on'zaclja. Od 11. stol. po Kr. naprej, posebno bujno nekako od 1. 1400, pa pncispeva arabska kolonizacija. Iz-
hodi&če te arabske kolonizacije je bil polotok Malaka. To je bila zemljepisno nekaka najoddaljenejša točka arabske politične in islamske verske ekspanzije. Do nekako 1. 1600 so Arabci v teh krajih širili šijitizem, odslej pa suno. Njihovi uspehi so bili ogromni, čeprav število kolonizatorjev ni bilo veliko. Pravih Arabcev je danes na centralnih indonezijskih otokih komaj kakšnih 60.000. Tudi nimajo v rokah več nekdanjih političnih pozicij: sultanatov in drugih vodilnih mest. So pa s svojo krvjo dosti bolj pomešali malajsko kri kot pred njimi Indijci in Kitajci, kajti njihovo vodilo je bilo: družiti se z malajskimi ženami in tako pridobiti prebivalstvo za svoje posvetne in verske osvojitvene namene. Tako je danes osredje Indonezije, nekako to, kar tvori indonezijsko republiko, skoraj popolnoma muslimansko, Dogmatična trdnost njihovega verstva se res ne more primerjati z vernostjo mohamedancev drugod po svetu; tembolj preseneča ta njihova vztrajnost v Alahovi veri in njihova nedostopnost za krščanstvo. Nizozemski misijonarji so se mnogo trudili (tudi protestantovski), pa dosegli razmeroma skromne uspehe. Toda ti uspehi so bili doseženi s temeljitostjo in so prav zato trajnejši.
Kot smo v svojih dosedanjih opisih že večkrat ugotovili za druge pokrajine, tako ise tudi v Indoneziji rasni elementi vedno ne ujemajo z jeziki, ki jih ljudstva govorijo. So primeri, ko so stari rodovi prevzeli jezikovne novote naprednejših narodov, ne pa tudi njihovih siceršnjih kulturnih vrednot. Na splošno moremo reči: indonezijski jeziki tvorijo z melanezijskimi in polinezijskimi jeziki austronezijsko jezikovno skupino. Najvažnejša je javska malajščina, ki je postala nekakšen trgovsko porabni jezik in se razvija v občevalni jezik. Tudi na centralnem otočju so še vedno živi australsko-aziatski jeziki.
Theo Körner ugotavlja samo eno splošno potezo indonezijskega prebivalstva, da so skoraj vsi z malimi izjemami monogamisti, da vlada skoraj povsod enožen-stvo, najsi so po večini pripadniki Mohamedove vere. Zlasti velja to za t. zv. primitivce.
Naj sledi nekaj posebnosti iz posameznih otokov. Madagaskar smo že omenili.
MALAKA
pa ni otok, ampak polotok. V to poglavje spada nekako od siamske meje navzdol. Že pod Zadnjo Indijo smo omenili siamske nigrite Semang. Le-teh je precej več v južnem delu polotoka, ki je vsaj začasno še pod angleškim kolonijalnim nadzorstvom. Enako primitivni kot Semang so vedidni Senoi. So zbirači poljskih in gozdnih sadežev. Ko izčrpajo en okoliš, ise preselijo v drugega. Živijo v skupinah 8 do 10 rodbin.
Primitivni Malajci so samo deloma še nomadi (potujoči lovci in nabiralci divjih sadežev). Ob obalah živijo največ na čolnih. Cela vrsta je teh rodov poleg kulturno razvitejših Mladomalajeev. Imena njihovih rodov so Jakun, Orang-Laut, Orang-Sletar, Orang-Beduanda, Selong, Orang-Benua. Zanimivo je, da bivajo pripadniki teh plemen deloma tudi na otoku Sumatri in na razmeroma oddaljenem otoku Borneo. Zanimiva je nadalje za skoraj vise te rodove prostost, ki jo uživa mladina v spolnem življenju; po sklenitvi zakona pa kaznujejo zakonolomstvo s smrtjo.
Pravi Malajci so pa tu na visoki kulturni višini.
ANDAMANI
so skupina otokov zapadno od Malake. Prvotno prebivalstvo tega otočja iso neki pritlikavci, ki se delijo v tri večje rodove: Jereva, Bodžingiži in Oenge. Moški dosežejo povprečno višino 147 cm, ženske pa 137 cm. Imajo lastni jezik. Živijo bolj
nomadsko (selitveno) življenje. Več rodbin se združi pod enim poglavarjem. Ko njihov mrtvec strohni, tsd privežejo lobanjo ali spodnjo čeljust kot amulet okrog vratu. Verskih praznikov nimajo, pač pa se za pokoro mnogo postijo in prinašajo božanstvu druge osebne žrtve.
NIKOBARI
80 otožje južno od Andamanov. Rasno so zelo mešani. Najzanimivejši je rod Šom Pan. Kult mrtvecev je pri njih zelo razvit. Ko vedo, da je truplo mrtveca v zemlji strohnelo, ga izkopljejo! in potem lobanjo še enkrat z velikimi svečanostmi pokopljejo.
SUMATRA
■ie otok, ki bi meril, če ibi mu prišteli še razne manjše otoke v bližini, kar dve Jugoslaviji. Na tem otoku živi nekaj pigmidov (pritlikavcev), Vedidov in Papnnan-cw, v ogromni večini pa so Malajci vseh treh starostnih skupin. Na severu, v pokrajini Atjeh, živi mladomaJajsko obmorsko ljudstvo Atčetov, južno od njih, bolj v notranjosti otoka prebivajo starolmalajski Gaje in Ales. Višine okrog jezera Toba Posedujejo staromalajski Dairi in Toba, ki imajo skupni naziv Batok, kot se tudi tista pokrajina imenuje. Niže doli ob zapadni obali prebivajo najprej številni Mi-namgkabou in potem Lamporgeri, oboji mladomalajci. V notranjosti otoka živi ali životari cola vrsta primitivnih Malajcev, ki so po večini pomešani z Vedidi. Med n'iimi so tudi Orang Benua, ki so tudi najstarejši znani prebivalci velikih otokov na jugovzhodu Sumatre, ki se imenujejo Bangka in Beliton. Pa prav ti rasno primitivni Malajci so se kulturno precej razvili in presegajo že poznejši selitveni val. V družinskem življenju strogo čuvajo enoženstvo, so sicer deloma še šamanisti, imajo stavbe na koleh in živijo -v skupinah 8-10 rodbin. Rod Batakov ima posebno razbito tekstilsko, (bronasto in. rezbansko obrt. Ta rod, dasi kulturno visoko stoječ, ima pa žalostno preteklost ljudožrstva. Todal pojedli so Bataki samo tatove, zako-n,olomce in izmed sovražnikov samo pobite in težko ranjene. Njihova socialna orga-Mzaicija je očetopravna. Na splošno na Sumatri mrtvece pokopavajo, samo rod Kubu jih meče živalim. Atčeti so imeli v 17. stol. močno državo. Že v 14. istod, so sprejeli islam, ki je pa zelo prepleten s starejšimi verskimi predstavami. Na jugu Pa se je v pokrajini Palemibang razvijala druga državna tvorba Minangkabau, ki jo smatrajo za nekakšno matično državo sedanje Indonezije. Minangkabau je vzdrževal politične stike s sosednjimi Javanci in je 1. 1160 ustanovil na Malaki sedanje Proslulo mesto Singapore. Na splošno moremo reči za ljudstva Sumatre, v kolikor že niso evropeizirana, da so udarjena na bogata oblačila, pa le bolj za praznike; navadne dni so vsaj pred kratkim v nekaterih krajih radi hodili še nagi.
Zahodno od Sumatre štrlijo izmed morskih gladin otoki NIAS, ENGANO in MONTAVEI
Nias in Engano sta večja otoka z nekoliko manjšimi trabanti, Mentavei je Pa že nekakšno manjše otočje zase. So to prizorišča prastarih primitivnih kultur, katerih nosilci so Staromalajci. Na Niasu poznajo poljedelstvo, ,na ostalih otokih Pa se preživljajo največ še z zbiranjem divjih sadežev. Večjih domačih živali nihajo. Stavbe gradijo na koleh. Na Enganu in Mentavejih vsaj do pred kratkim ®e niso poznali lastnega tkalstva in lončarstva. Vkljub temu- so se za praznike wgato oblačili. Ob delavnikih so hodili Enganci nagi. Na Niasu je bila dovoljena Poligamija. Socialno življenje so urejali vaški poglavarji. Na jugu otoka žene
niso smele delati. Na mentavejskih otokih se kaannje zakonolomstvo s smirtjo. Verstvo na mentavejskih otokih in na Enganu temelji baje na čarovništvu, mnogo višje pa je razvito na otoku Nias, kjer imore človek sklepati že ra monoteizem tudi iz poročil katolištvu nasprotnih mnenj.
JAVA
je manjši kot Jugoslavija. Pa ne dosti manjši. Tam živita dva gorska narodiča Baduji in Tengerezi, ki se držita s precejšnjo vztrajnostjo starih hindujskih izročil. Drjgače pa prevladujejo na tem. centralnem otoku sedanje indonezijske države trije narodi: na zahodu Sundanezi, v sredini Javanci, na skrajnem vzhodu in sosednjem otoku Maduri pa Madurezi. Najbolj visoko je bila razvita pletilna obrt. Mož in žena sta bila enakopravna in tako je Java lahko prevzela neko prvenstvo v modernem državnem življenju, čeprav je bila družba razde jena med plemstvo i» navadno ljudstvo. Ves otok je b'l že v 16. stol. islaiminiziran, visoko razvita kultura je ostala pod indijskim vplivom. Dežela je bila, v prejšnjih časih razdeljena v sultanate.
Stavbe so postavljali Sundanezi .na kole, Javanci pa bolj na tla. Tengerizi so se vztrajno držali ind jskega verstva. Še bo’j nedostopni za islam so Baduji. Častijo predmke in vrhovno 'božanstvo Batara Turgal.
Politična zgodovina javanskih držav v srednjem veku je ze’o pestra. Še bolj slavna je umetnostna zgodovina. Danes vodi Java osrednja otočja.
M.M-
Deklice rodni Kacin (Burma) na Evharističnem Kongresu v Rangunu l. 1955
l^<La 6-o |otacat?
HERMAN HAECK S.J. — Prevedel N. Jeločnik
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA.AA
Komedija v treh dejanjih
V . Prizor
SAHEB - MORRIS - FRANCIS - RAM
MORRIS (Mr. Morris pride čez verando z zvitkom pisem v rokah). Dober dan, father Rossi! (Ljubeznivo se rokuje z mvsij oimrjem.)
(Med naslednjim prizorom se Francis in Ram spet lotita vsak svojega posla. Potem prihajala in odhajata kot treba.)
SAHEB. Dobrodošli, Mr. Morris, čakal sem vas. Danes mi morate ugoditi.. . ostanite pri obedu.
MORRIS. Že, oče...
SAHEB. Ne recite, da ne. . . obed je Pripravljen.
MORRIS. Prav! Pa sprejmem, saj vem, da samo tako lahko govorim z vami.
SAHEB. Brž, Franca, paprimi v kuhinji in reci kuharju, da sva danes dva. In ti, Ram, ki tako imenitno pripravljaš •Pizo, daj, še za Mr. Morrisa pripravi.
MORRIS (opleta z zvitkom, ki ga ne 'K^ore; s poudarki pravi). V zelo nujni 'n važni zadevi prihajam; izredno važni
misijon.
SAHEB. Sediva, Morris! Kaj pa ti Papirji?
MORRIS. Načrti. (Jih ne razvija.) Tu z>'aven misijona, mislim, da že veste, grade.
SAHEB. Vem. Grade bolnišnico. A kak •Pešec tega so gradnjo ustavili.
MORRIS. Točno. Bolnišnico. Trije hin-dujdd zdravniki so se spomnili nanjo. Ustanovili so že neko družbo; a medtem ko so z delom priče’i, nenada ugotove, da Je tale naša pokrajina polna malarije.
SAHEB. Lepo odkritje. Lahko bi me vPrašali prej. Dobro vem, kako je z ma-
larijo. (Rama.) Siijajmo, Ram. Zdaj pa pojdi. Če bo treba, te bom poklical.
MORRIS. Tedaj, eden od onih treh, prav tisti, ki je imel denar, je vse skupaj pustil in — zbogom bolnišnica! Družba je seveda propadla in pojutrišnjem sem nekaj .uje!, pojutrišnjem.... pomislite, temelji, ki so jih že pozidali... ves gradbeni material, ki so ga tja navozili... vse to je naprodaj...
SAHEB. Naprodaj?
MORRIS. Naprodaj — na dražbi. Bi radi vedeli, kdo bo kupil?
SAHEB. Kdo vendar?
MORRIS. Nekdo, ki bo iz tiste opeke pozidal šolo.
SAHEB. Šolo? Pa tukaj, zraven moje?
MORRIS. Anglikanski pastor. Reve-rendo Smith!
SAHEB. Kaj, protestantje? Ne, saj ni mogoče!
MORRIS. Pa je vendar res: ravno protestantje!
SAHEB. Ampak dragi moj inženir, saj to je pravi nesmisel! Zakon določno pravi, da ni mogoče odpreti kake nove šole, če v okrožju poldrugega kilometra deluje že druga šola.
MORRIS. Vem to. A katera naj je ta “druga” šola?
SAHEB. Moja, se razume! Nova bo samo za korak od nje.
MORRIS. Vaša šola... pa je vašo šolo vlada že priznala?
SAHEB (pograbi ministersko pisanje). Prav danes sem prejel prevzpodbudno norvico, dia mi ne bodo dajali nobene podpore več, če bom. otroke še naprej zbiral pod tisto slamnato podrtijo,..
MORRIS. Se pravi, da je ne priznajo.
SAHEB. Za zdaj še ne, na žalost.
MORRIS. Se pravi, kot da je ni! Protestantsko ipa iso priznali, vlada jo podpira, šola kot se šika, sedem razredov — vi jih imate le štiri — ki jo bodo zdaj pač prestavili sem; in skupek vsega tega je...
SAHEB. Bog moj, saj uvidim> tudi jaz sam uvidim...
MORRIS. ...da bo vaša šola... (Ali pride po verandi.)
SAHEB. ...da bo moja šola morala drugam, ali pa naj vse skupaj lepo zaprem.
MORRIS. Razumljivo... čisto narav-no.
SAHEB. Inženir, kaj zdaj? Brez šole mi je apostolat naravnost nemogoč. Tale moja šola me je stala precej krvi in zdaj naj imi jo protestantje kar na lepem uničijo.
MORRIS (je zagledal Alija). Kdo naju tamle posluša?
SAHEB. Ah, tale nam dobavlja riž; zdaj je prišel z mesečnim obračunom. Če ga prezrem, bo prav gotovo še dobre ure sitnaril tam. Z dovoljenjem, inženir.
MORRIS. Lepo vas prosim...
SAHEB. Takoj ga bom odpravil. (Pomigne Aliju, naj vstopi.)
VI. Prizor SAHEB - MORRIS - ALI
ALI (vstopi z bananami v rokah; pokloni se in spoštljivo položi desnico na 6elo). Salaam, saheb!
SAHEB. Salaam, Ali! (Med naslednjim prizorom gleda Morris sobo in zemljevid na steni, kadi, lista po 6aso-pisu, ki ga je ntšel na mizi.)
ALI. Sem hotel saheba razveseliti :s temile bananami, če se seveda sahebu vredno zdi, da sprejme tole neznatno darilce sirotnega človeka, kot sem.
SAHEB (ne da bi sprejel banane). Sijajno, Ali, že vidim, da imaš zares dobro srce. Tudi jaz ti bom na uslugo. Že vem, čemu si prišel. Pridi takole res na krajo meseca...
ALI. Saheb, da resnico povem...
SAHEB. ...in docela prav imaš! Dobro veš, da ti plačujem vedno brez za-stanka; ampak le, kadar je mesec res pri kraju; tokrat pa še ni minil in glej, Alf je že tu!
ALI. Odkrito rečeno, saheb...
SAHEB. Res, čisto odkrito! Zdajle, ko si pred nnenoj, žalibog pač ne morem izreči tega, kar mi je na srcu. Glej Ali, riž, moko, sladkor, vse kupujem pri tebi. Prav žal mi je, a moram povedati, da so v tvojem rižu skale, v sladkorju moka, v moki...
ALI. Kaj, skale, saheb?
SAHEB. Skale! Naravnost zobe si polomim, kadar jem tisti tvoj riž. In kaj bi mi dejal ti, če bi ti plačal tale mesečni račun, ipa bi ti odštel skale namesto rupij?
ALI. Ampak... saheb, jaz ne...
SAHEB. Z eno besedo Ali, o temle plačilu bova govorila pojutrišnjem, prav nič prej; pojutrišnjem smo zadnjega v mesecu, kot vsi vemo! Veš, v naši hiši se držimo reda.
ALI. Ampak saheb, saj nisem prišel zaradi računa.
SAHEB. Počemu vendar pa si prišel potem?
ALI. Tele banane sem prinesel (Se vedno vrti sadje v roki).
SAHEB. Res. (Vzame sadje in ga vrže na mizo.) Čisto pozabil sem.
ALI. Ampak kako naj saheb sprejme bednega Alija dar, ne da bi ga poslušal... Poseben nasvet bi rad in vem, da mi ga edinole saheb lahko da.
SAHEB. Da čujetno! (Morrisu.) Oprostite, inženir!
MORRIS. Lepo vas prosim, ,ne skrbite zame.
RAM. Saheb, kuhar pravi... (Pogleda Morrisa), da je za dva premalo mesa.
SAHEB. Kaj pa ve ta človek!
MORRIS. Ne, ne, oče, ne morem ostati pri obedu Dva koraka odtod je moj bungalow; tud; mene čaka obed.
SAHEB. Kar lepo tu ostani! (Ramu.) Reci kuharju, naj si nikar ne ubija gla-
ve; bomo že mi poskrbeli! (Ram odide. Aliju.) Zdaj pa ti govori, Ali.
ALI. Če bi saheb danes ne mislil nta mnogo bolj važne stvari... ampak jaz sem mohamedanec in saheb ima že toliko kristjonov, da...
SAHEB. Dobro vel, Ali, da so vrata moje hiše odprta vsakomur, noč in dan.
ALI. Vem. saheb.
SAHEB. Povej tedaj, za kaj gre?
ALI. Več ne vem, kaj naj počnem, saheb! Le kje naj dobi pomoč ubogi mo-hamedani, če ga (preganjajo kristjani?
SAHEB. Kdo te preganja, Ali? Naprej, na dan z imeni.
ALI. Basti&n, saheb.
SAHEB (se zasmeje). Bastian? Ta šleva baistianasta? Stari, bedni Bastian?
ALI: Nihče drugi. Denar sem mu bil Posodil; petnajst rupij mi je dolžan, pa vem, da jih nikoli več videl ne bom.
SAHEB. A kako mu vendar posodiš, saj dobro veš, da ta šleva bastianasta ne ho mogel vrniti?
ALI. Iz usmiljenja sem posodil, saheb, Pa ker vem... (s povzdignjenim glasom), ker vem... da je saheb kristjanom oče in mati.
SAHEB. Le kaj naj ti rečem?... Dobro, ker ;sem že (posnema Alija) oče in mati kristjanom, si misliš, da naj pač jaz plačujem njih dolgove, kadar oni ne morejo!
ALI. Bastian mii denarja noče vrniti! Poglej, kravo je imel in pogodila sva se, da mi bo sredi meseca kravo dal, če mi tistih petnajstih rupij ne bo mogel vrniti.
SAHEB. Kaj te ni sram, da boš ubo-ffega moža oropal zo celo kravo, samo *ato, ker ti ne more vrniti tistih piškavih petnajst rupij?
ALI. Ampak saj niti petnajst rupij ni bila vredna! Mršava, stara krava, ki sta io sama kost in koža ! Polomljen rog na ©ni strani... vsa grižasta.
SAHEB. A kako, dati Bastišn ne da t© grižaste krave, če je žival tebi všeč?
ALI. Ker mi .ponuja drugo, še slaibšo; t« pa nočem.
SAHEB. Kaj potem hočeš?
ALI. Nasvet, saheb, tvoj nasvet. Kristjani :so pač tvoji ljudje.
SAHEB. Pi-av, Alf, tule moj nasvet! (Odločno.) Uredi z Bastianom, kakor veš in znaš, ubogega saheba pa pusti v miru. Prav nič me ne mika, da bi se vmešal v to godljo.
ALI. Seveda, saheb ima preveč skrbi; tako pač danes ne more razumeti bednega mohamedana, kot sem. (Okleva za trenutek, nato) Salaam, saheb. (Odide).
SAHEB. Salaam, Alf.
VII. Prizor MORRIS - SAHEB
MORRIS. Na, eden je že izpadel.
SAHEB. Ste videli, Morris, kakšno potrpljenje .moiia imeti človek na tem svetu. Tedaj, kako naj preprečimo, da protestant ne bo res kupil tiste bolnišnice?
MORRIS. Samo z odločno potezo lahko to preprečimo; z odločno, pravim: da jo kupite vi!
SAHEB. Jaz? (Razmišlja.) In pojutrišnjem bo dražba!
MORRIS. Torej je še čas.
SAHEB. Nič neumno, če kupimo mi; a koliko je vredna tista stvar?
MORRIS. Tisto, kar so že pozidali, pa vse gradivo, ki je tam nakopičeno, je vredno takole kakih tri tisoč rupij.
SAHEB. Tri tisoč rupij... kdo nam jih iztakne?
MORRIS. Želite še posebno zanimivost? Vse tisto zemljišče, ki ga je bila vlada naklonila klavrno propadli bolnišnici, bo prešlo na družbo, ki bo kupila, kar je že zgrajeno, da tam pozida ustanovo, ki naj služi splošnim koristim.
SAHEB. Hočete reči, da bodo vso tisto zemljo, z vsemi nasadi vred...
MORRIS. In polno limonovcev...
SAHEB.-' .. .da bodo vse to enostavno podarili... ?
MORRIS. Anglikancem! (Saheb razmišlja; Morris stoji ob njem, s pikrim nasmeškom.) In protestantje bodo tam pozidali šolo... moderno šolo, prostorno... s čudovitimi učilnicami... s stanovanjem za učitelje! (Nato resno.)
ćujte, oče, ne bomo vendar dovolili, da bi reverendo Smith pokapal našo šolo.
SAHEB. Kako naj razmišljam, dragi inženir, da bi tisto napol bolnišnico zdaj kupil jaz, če pa mesec na mesec z gradnjo vred rastö stroški, medtem ko je denarja vsak dan manj? Čez stopetdeset fantičev imam v šoli, pa ne dobim od njih niti četrtine tega, kar samo za riž zanje trošim. Pa so še knjige, tablice, bencin za moj motor... da ne omenim katehiistov in učiteljev. Mislite samo: s petim razredom ne morem začeti, ker si pač ne morem privoščiti še enega učitelja.
MORRIS. Ne pretiravajmo, oče Rossi! Samo teden dni bi vami želel, da ste družinski oče, ,pa bi videli...
SAHEB. Da bi videl? Kaj bi videl? Kaj mislite, da jaz nimami družine? Devet vdov vzdržujem, pa pol ducata s:rot — vsi ti ljudje na moji grbi! Veste koliko r'Jpiij imam v žepu?
MORRIS. No?
SAHEB. Tri, reci in piši! Žal mi je, Mr. Morris, la nekaj naj vam rečem. Dobro veste, kako drag mi je vaš obisk v tem mojem bungalowu; o vsakikrat, ko vas zagledam, se domislim, kako je med nama nekaj, o čemer vi nočete govoriti, medtem ko se moram jaz pretvarjati, kot da se ne spominjam.
MORRIS. O čem pa govorite?
SAHEB. Prenovili ste mi cerkveno pročelje... popravili streho...
' MORRIS. Ampak vse to so že stare stvari.
SAHEB, .. .leto dni in več vam že dolgujem osemdeset rupij, ki jih nimam.
MORRIS. Nehajte, oče, niti besede več o tem dolgu! Dajte mi košček papirja.
SAHEB. čemu vam bo?
MORRIS. Cerkev je naša, ne vaša: kar sem storil, sem storil za Boga, n|e za vais (Iztakne papir ria pisalniku).
SAHEB. Ničesar več ne razumem!
MORRIS (püe in prebere potem.) Oče Rossi mi je izročil osemdeset rupij za popravila pri cerkvi. Danes smo osem indvajsetega... tu je moj podpis.
SAHEB. Pomislite vendar na družino; ne gre, da bi kair skoz okno metali denar!
MORRIS. In na cerkev? Kdo naj misli na cerkev? (Pomudi sahebu potrdilo in doda z nasmehom.) Sem pač Anglo-In-dijec: v krvi mi je, da mečem denar skozi okno. To je šibkost moje rase.
SAHEB. Vedno najdete nekaj, dragi inženir, da me mučite...! Moj ponos terjia, da vam dolg izplačam; ne morem sprejemati daril, sram me je.
MORRIS. Govoriva o resnejših stvareh, oče. Tista napol bolnišnica mora biti naša šola. Ne smemo zgubljati časa. Ob tistih pozidanih temeljih tam sem sinoči izdelal načrte za vas; izračunal, koliko vas bo stalo gradivo; za vas! Takisto sem pripravljen, da vas bom jutri zastopal in v vašem imenu kupil tisto špitalsko podrtijo. Kaj torej oklevate? Mar mislite, da bo škof tako lepo priložnost kar tako pustil?
SAHEB. Dajte, pokažite mi načrt! (Odrineta krožnikei sedeta, razgrneta nar črt in položita na vse štiri konce knjiget da bi se jima široki zvitek ne zvil spet. Zajemalko in banane na pisalmUc) limone pa se zakotale po tleh.)
MORRIS. Razgrnite ga!
SAHEB (gleda načrt), čudovito! In pravite, da temelji že stoje?
MORRIS. Celo kak meter zidu so že postavili. Todle je vodnjak s ipitno vodo,, ki so ga pravkar dokončali, bogve za kakšno ceno!
SAHEB. Dajva, sediva k obedu, Mr. Morris, pri mizi se človek lažje zgovar-ja. (Kliče.) Ram! Juho!
RAM (zunaj). Že grem, saheb.
MORRIS. Poglejte samo, kako leži zemljišče... (Se skloni r\id zemljevid in polzi s svinčnikom po njem.) Tu, glejte! Cesta... cerkev... tu vaš bungalov... da, tu se pričenja zemljišče... vse tole. Zdaj lahko vidite, kako odlično bo stala nova šola.
SAHEB. Naravnost središčna točka.
MORRIS. Strategična, vam rečem! (Med razgovorom vstopi Ram z juho: obstane, ko ugleda nered na mizi; izpu-
st£ skledo z juho iz rok in zakriči ves
obupan.)
RAM. Strah in groza! Kaj vendar sta napravila ta dva!
SAHEB. Ubogi Riam, nikar! Glej, midva ti ipomoreva. {Morris zgr-ne načrt, nato pa oba pomagata Hamu s krožniki v rokah; zraven sta pozabila na zajemalko in na banane no pisalr^iku, pa. na limone Vod mizo.)
MORRIS, Zdaj vam obljubim: če bo misijon kupil tisto napol bolnišnico, se obvežem, da bom prihodnji teden pričel * gradnjo; v treh mesecih bomo imeli novo šolo!
SAHEB. Treba je takoji govoriti s škofom.
MORRIS. Le čemu ne greste že danes?
SAHEB. Se razume, da bom šel še danles. Kar z motorjem, ko se bo malo ohladilo. Petdeset milj je do tja. V slabih dveh urah bom ta.n. A rad bi vedel, kakšna bo osnovna cena na tej dražbi.. . to bo iprvo, kar me bo škof vprašal.
MORRIS. Osnovna cena? Tisoč, tisoč petsto rupij morda, točno zdaj še ni mogoče vedeti.
SAHEB. Se pravi, da bo protestant, če ima denar, segel tudi na dva tisoč ali pa še dlje.
(Se nadaljuje.)
☆ po MhuoNmM mn *
NOV ČRNSKI ŠKOF
Kardi nal Tisserant je 4. februarja posvetil v škofa domačega črnskega duhovnika, rev. Bernarda Gantina, ki je flo zdaj' misijonaril 'med svojimi zamorskimi rojaki v Dohomeyu (Zapadna francoska Afrika). Posvetitveri obredi Novega škofa, ki vje že sedemnajsti v Vrsti škofov " domačinov, je bila v cerkvi kolegija Propaganda Fide na Janiculu v Rimu. Novi škof je bil skoraj po posvečenju sprejet v posebni avdienci pri Piju XII. Zanimivo je, da so bili do adaj vsi črnski škofje posvečeni za vlade sedanjega svetega očeta.
Vietnamska državna ustava
26. oktobra lani, ra prvo obletnico Proglasitve republike, je bila slovesno uzakonjena prva vietnamska državna Ustava. Zvonovi vseh cerkva v Vietna-•uu so na vse štiri vetrove razglašali slovesni in veseli trenutek v življenju uilade republike. Slovesnost se je za-žela v prestolnici Saigoru s .slovesno unašo, ki jo je v navzočnosti predsednika republike, vseh ministrov, diplomatske-
ga zbora in velikanske množice domačinov — katoličanov in pogamov — daroval apostolski vikar rnsgr. Nguyen van Hien. V posebni poslanici, ki jo je ta dan naslovil na svoje rojake predsednik Ngo D. Diem, je dejal med drugim tudi tole:
“Nujno je, da spet vrnemo vso vred-moist in čast starodavnim vietnamskim državljanskim krepostim, ki jih predstavljata THANH in TIN. Thanh, vzvišena zvestoba ir. plemenita nravnost, visoka zavest in jasnost spoznanja vse širine in globine dolžnosti, ki jih imamo do Stvarnika. Tin, iskreno in dosledno izpolnjevanje vseh našin dolžnosti im nalog, naj nas velja to še takšne žrtve.. . kajti vse to stvar j a vzdušje družabnega sožitja in medsebojnega zaupanja, oboje naravnost življenjske važnosti za u-spešem razvoj in rast sleherne demokracije. . . Demokracija pa je samo tam, kjer je že v človeku samem demokratsko hotenje, ki preveva vso njegovo zavest. ..”
Uvodni stavki v novo državno ustavo se sklicujejo tudi na Najvišjega. Krščan-
ska demokratska stranka je pri sestavljanju ustave predlagaa, naj besedilo izrecno lUiporabljia naziv Bog. A ker je večina. Vietnamcev še poganov, so se slednjič vse stranke zedinile, da bodo v ustavo sprejele splošnejši pojem — Najvišji.
Nekaj posebno važnih členov nove ir stave:
Čl. 1 — Vietnam je neodvisna, enotna in neločljiva republika.
čl. 2 — Vsa dejanja, ki naravnost ali prikrito skušajo š.riti komunizem ali mu celo pomagati do oblasti, so v vseh svojih oblikah docela nasprotna načelom, ki jih državna ustava zagovarja.
Čl. 17 — Vsak državljan ima pravico do verske svobode, do življenja po svoji veri in do njenega razš rja.nja pod pogojem, da izvrševanje teh pravic ne na-spi-otuje nravnosti in poštenemu življenju.
Čl. 25 — Država priznava družino za osnovo vse družbe.
Čl. 26 — Država si prizadeva, da vsakemu državljanu omogoči osnovni pouk, ki je obvezen in brezplačen... Država priznava staršem pravico, da sami izberejo šole, kjer naj se vzgajajo njih otroci, ustanovam in posameznikom pa, da lahko ustanavljajo lastne šole pod pogoji, ki jih navaja zakon.
Kot je razvidno, vietnamska državna ustava priznava vero v eno Najvišje bitje, v polno zagotavlja svobodo vere in šolstva, izključuje vsak materializem in priznava družino za osnovno celico človeško družbe.
CERKEV NA OTOKU JAVA (INDONEZIJA)
Otok Java, ki je sestavni del Indonezijske zvezne republike in kjer deluje tudi naša slovenska uršulinska misijonarka m. Deodata Hočevar, ima 52 in pol milijona prebivalcev. Muslimanov im imuslimanizdrarih je od teh 42 milijonov, 10 milijonov je poganov, ostale verske manjšine pa dosežejo skupno pol milijona duš.
Vseh kristjanov je 350.000, se pravi:
200.000	protestantov in nekaj manj kot
150.000	katoličanov. Po uradnih poročilih iz lanskega junija je katoUičanov točno 148.294 — krščenih 136.823, ka-tehumenov pa 11.471.
Cerkvenoupravno je otok Java razdeljen na 6 apostolskih vikariatov in 1 prefekturo. Od sedmih škofov, ki skrbe za vodstvo Cerkve na otoku, sta dva domačina: msgr. A. Djajasepoebra, apostolski vikar v indonezijski prestolnici Djakarti, in msgr. A. Soegijapranata, apostolski vikar iz Semeranga, središčne misijonske postojanke na otoku. V posameznih v.kariath delujejo jezuitje, karmeličani, misijonarji Najsv. Srca, paulinci in frančiškani.
Misijonarjev duhovnikov v teh sedmih misijonskih pokrajinah (je iskuipno 358: domačih 93, inozemskih pa 265. Od domačih jih 35 pripada svetni duhovščini, 58 pa različnim redovom. Inozemski pa so po narodnosti: 1 Belgijec, 4 Av 'strijci in 260 Holandcev, ki so v vel ki večini že tudi sprejei indonezijsko državljanstvo. Cerkvene oblasti se vedno bolj prizadevajo za porast domače duhovščine, ker je dostop inozemskim misijonarjem v Indonezijo že skoraj nemogoč. V treh višjih semeniščih in po različnih redovnih hišah študira za duhovnike danes 96 bogoslovcev. V štirih malih semeniščih in dveh redovnih noviciatih pi vzgajajo 268 gimnazijcev in 26 klerikov. Če ho šlo vse, kot sedaj številke kažejo, bo imela Indonezija leta 1970 že okrog 400 bogoslovcev. Vnema za duhovniške poklice med 'indonezijskimi, posebe še javanskimi katoličani je precejšnja. Veliko' pa je pomanjkanje potrebnih sredstev za razširjanje sedanjih in ustanovitev novih semenišč, za možnost delovanja profesorjev in gojencev samih.
NAPAD NA MISIJON V ASSAMU (INDIJA)
V lanskem juliju so člani divjega, bojevitega rodu Naga porušili malo misijonsko postajo v Kohima (zvezna država
Assam). Kapela in stanovanje salezi-jansikega misijonarja p_ Marocchima sta samo še kup ožganih ruševin. Misijonarja na dan napada na vso srečo ni bi'o v vasi. Preplašeni vaščamn pa so se pred napadalci poskrili; odnesli so le golo kožo — vse imetje so jim roparji Požgali in zaplenili. Misijonar je zdaj začel z gradnjo nove kapee in upa, da jo tbo lahko blagoslovil že za letošnji božič. Največjo škodo «o mu požigalci napravili s tem, da so mu zaplenili in sežgali rokopise v jeziku angami, ki jih bo le težko nadomestiti.
CEJLONSKI KATOLIČANI PROTESTIRAJO
IPred nekaj meseci se je na Cejlonu pojavila brošura, ki jio je napisal budir stieni menih Chandra Jothi; v knjižici na najnesramnejši način smeši in blati Mater božjo. Brošura je med katoličani na otoku vzbudila splošno pohujšanje in ogorčenje; temu ogorčenju so se pridružili tudi mnogi pogani. Verniki sio odločno protestirali pri državnih oblasteh in oblastniki so jim obljubili, da bodo knjigo spravili s trga; res je nekaj dni ni bilo nikjer dobiti; a zdaj že spet kroži po knjigiaimah in tržnicah.
Nadškof v cejlanski prestolnici Colombo, msgr. Thomas Cooray O.M.I. v Posebnem pastirskem pismu poziva svoje vernike, naj z molitvami zadobe zadoščenje pri svoji nebeški Materi. Zraven jim oznanja, da je ponovno odločno protestira) pri državnih oblasteh, in zaključuje pismo v prepričanju, da bodo katoličani slednjič dosegli svoje pravice ter da bodo pristojne oblasti podvzele potrebne mere, k; naj za vselej preprečijo in onemogočijo vsakršni napad na verska čustva cejlanskih vernikov.
Unesco je zboroval v indiji
Od 5. novembra do 5, decembra lani te bila v New Delhiju, indijski prestolnici IX. glavna skupščina UNESCO, kulturne in vzgojne organizacije OZN. Mnoga vprašanja, ki so prišla na dnevni red, so velike važnosti tudi za katoličane, med
drugimi naslednja: Možje, ki jih naziv ijemo izvedence; Vzgoja, osnova družabnega napredka; Delo za večje sož.tje in sporazumetje med Vzhodom in Zapadom, posebej is kulturnih vidikov...
Med odličnimi osebnostmi z vsega sveta se je skupščine udeležil tudi zastopnik Svete Stolice, msgr. Pirozzi. Kion--greš 'se je začel s slovesno sveto mašo v stolnici v New Delhiju.
KATOLIČANE BRANIJO — V INDIJI
Med prenekaterimi vidnejšimi osebnostmi, posebno političnimi v Indiji so nedavni neosnovani napadi na katol ške mi-sijonartje vzbudili veliko nevoljo. Trije narodni poslanci im išest vodi nih indijskih politikov je 26. .novembra lami s posebno javno poslanico nastopilo proti napadom. V svoji izjavi pravijo tudi, “Z žalostjo v srcu zaznavamo, da se je v zadnjih mesecih v naši domovini sprožila vrsta neosnovani n in nesramnih napadov na delovanje inozemskih misijonarjev v Indiji. Ti napadi često dosežejo tudi naše lastne krščanske 'Sorojake. Nujno je, da javno povemo, kako so prav misijonarji in kristjani, ne glede na rasno pripadnost, vsepovsod dokazali najvišjo mero svoje srčne poštenosti in nesporne lojalnosti do države im domovine v svojem delovanju 'med tistima, ki so se jim1 zaupali v dušno skrbstvo.”
JEZUITJE SPET NA NORVEŠKO
Na praznik Vseh Svetnikov lani je ob pol desetih zjutraj norveški parlament z večino 111 glasov proti 31 (8 se jiih je glasovanja vzdržalo) izglasoval poseben zakon, ki je iz državne ustavo odpravil znameniti člen, ki je v prejšnjih letih prepovedoval vsak dostop jezuitom na Norveško. Deset minut kasneje se je v Stockholmu na švedskem dvignil avion, v katerem 'je na Norveško potoval prvi jezuit po — 324 letih! Škof v norveški prestolnici je jezuita naprosil, da. bi pridigal v katedrali. Oče 0’Coo-nor, tako je misijonarju ime, je s svojim govorom vzbudil iskreno občudovanje in odobravanje pri norveških Protestantin.
ZDAJ SEM NA RJAVEM OCEANU
Zdaj bivam v drobnem naselju Kami Shakujii. Z velike ceste v bližini ropotajo avtobusi in drugi moderni vozovi. Ob tisti beli cesti je zmeraj dovolj hišic, ker vodi v Tokyo. Vzporedno z njo se izgublja v daljavi tudi električna železnica in približno vsakih petnajst minut zatrobi v svarilo na našem križišču. A sicer je pri nas tiho. Včasih zalajajo psi; a ne zato, ker so svetlorjave barve in volčjega obraza. Tudi jokajoči otroci ne motijo bistvenega decemberskega miru. Vse je postalo rjavo; listje dreves je še rdeče in rumenkasto, zelje na njivi svetlozeleno, in ozki dimniki javnih kopališč (z vročo vodo) so beli; in vendar je kraj rjav, ker so v njegovem osrčju rižna polja postala rjava, že pred dnevi so poželi zadnje bilke; ubili so jih s srpom prav nad močvirnato grudo. Od takrat teče voda na osamele čope in vedno več blata raste vzdolž poti v naši dolini. Zadnji tajfun je požgal s svojim ostrim in divjim vetrom vse oktoibprske rože; a vrt si je opomogel; rumene in vijoličaste “kos-mos” se zdijo polne resničnega smehljanjai čeprav so njih dnevi šteti. Mraz prihaja, najbrže iz Sibirije, ker je tako oster. Sonce gre spat okoli petih, a mesec in zvezde se svetijo kot srebrni led. Ne vem, zakaj so postali potresi tako redki v tem času. Neumno se mi zdi, da jih pogrešam, ko itak zaničujejo zapadnjaško betonsko gradbo, kadar pridejo. Morda me zavaja tista čudna strast po nevarnem. Ko sem obiskoval gobavce v bližnjem gobavskem naselju, sem si tudi želel njihovih bacilov. Rad bi živel med njimi in jim odvzel strah in nezaupnost pred tujcem. Vsi so tako prijazni; globoko se priklonijo ob srečanju; in spet odidejo s svojim ljubeznivim in praznim nasmehom. Vem_ da z njim skrivajo veliko trpljenje. Vem za rešitev. A dokler ne odpro srca, me ne morejo razumeti, čeprav bi jim govoril v tistih japonskih jezikovnih oblikah, ki so namenjene le velikim osebam in slovesnim prilikam. Zato se mi zdi, da sem na rjavem oceanu. Naši čolni se srečavajo, iščejo pristan, a vedno znova jih ločijo in trgajo silni in vztrajni valovi. A ne mislite, da obupavam. Vsemogočnemu Zapovedniku služim; njegovo je povelje; njegov vihar in pot. Ta zavest me dela močnega. In ker vse tako zelo tudi od človeka zavisi, sem vesel, da se vedno znova ta in oni zdrzne v velikem svetu in nekaj žrtvuje za naš boj. Ljubezen je največja velesila zgodovine. In še to bi rad omenil v tem poročevalskem pismu: da so japonske hiše pravzaprav lesene hišice za eno samo družino; brez dimnikov in peči; pred vrati sezujete čevlje in po mehkih copatah drsite v notranjost. In še to: samomor izvolijo kot rešitev življenja ne le cele družine, marveč tudi srednješolci. In še to: šinto-istični in budistični templji samevajo med kriptomerijami in na mestnih gričih, a le malo jih je. ki hodijo molit k njim. Nove in čudne religije se množe, ker ljudje toliko trpijo, a ne najdejo rešitve. Po uradni statistiki lanskega leta je na našem Otoku 375 uradno priznanih ver. Pozno je in moram končati. Hvala za molitev in žrtvice — hvala v imenu 89 milijonov. Vaš vdani	Vladimir Kos, S.J., Tokyo
* iz piuM mmm mijijohapjiv *
Uai;niljei'ika s. BENJAMINA KARDI-NAR piše 29. novembra 195(> iz Oisake na Japonskem sledeče:
Naše skromno misijonsko delo v zavodu in okolišu počasi, a lepo uspeva. Tudi letos je za Veliko noč in Binkošti več naših otrok prejelo sveti krst n z njimi tudi tri naše uslužbenke. Naš ro-spod župnik je vesel prirastka katoličanov v naši “podružnici”. Za zadnji maj in 15. avgust vsako leto priprav -mo večerno procesijo z lučkami in lepim ■Marijinim kipom na nosilih, ki jih nosijo ali Marijine dnuižbenice ali pa katoliški mladeniči. Procesija se vije od župnišča ,na prostorno dvorišče našega sirotišča razsvetljeno z žarometi, z o-krašeniim oltarjem v osredju. Zvočniki Povečajo glas ubranega petja n pridigarjevih besed. Tudi pogane zamika čudoviti prizor, v velikem številu prihajajo gledat procesijo. — Spreobrnjenja so tukaj bolj redka kot na Kitajskem, tu pa tam kak krst v bolnišnici, zlasti med u-mirajočimi. Spominjam se pri tem na svoje delo ra Kitajskem in. v misel mi prihaja dogodek, ki sei.m ga doživela leta 1950, ko sem bila v bolnišnici na ki-i'ungiönem oddelku. Pripeljali so boln;-c°, ki je nujno potrebovala operacijo. Zdravniki so ugotovili, da ni več upa-Pja na'rešitev: ženi se je razlil slepič. Zdravniki so 'si dolgo pomišljali, ali naj •i° operirajo ali ne. Slednjič so se odlomili, da bodo poskusili. Pred operacijo sem ženski dala čudodelno svetinjo. Hvaležno jo je sprejela. Takrat sem videla, Vsa prevzeta, da je še mlada, komaj trideset let stara žena, sicer katoličanka, a samo civilno poročena s poganom .. . ™ati petih otrok! Samo nekaj trenutkov še do operacije: rujmo je bilo, da smo i bolnico i njenega moža opozorili na ®Mrtno nevarnost, pa tudi — poskrbeti •ie ibilo treba vsaj za njeno dušno ozdrav-jienje. Tedaj sem ža'ostni ženi obljubi-la našo moPtev: oba z možem sta sto-
rila zaobljubo, da se bosta cerkveno poročila, potem ko se bo mož dal krstiti. Tri dni po operaciji je bolnica še vedno n'hala med življenjem in smrtjo. Prevzelo me je, ko sem gledala nesrečnega moža — uradnik je bil — kako je ves čas sedel ob bolniški postelji svoje žene s katekizmom v roki. Dejal, mi je: “Čim bom dovolj anal, bom lahko izpolnil za-cibljubo — prejel bom sveti -krst!” četrti dan pa se je bolnici stanje nenadno obrnilo na bolje: potem je skoraj okrevala. Še preden je zapustila bolnišnico, sta se -z možem veljavno cefkveno poro-č la, potem ko je mož prejel sveti krst in z njim vred vseh pet otrok, ki sta jih imela. Najmlajši je bil komaj devet mesecev star: hvaležni oče ga je na rokah prinesel v cerkev. Po krstu sem srečni družini pripravila majhno čajanko. Kako do so’z so me ganili posebno mali otroci, ki so rajali in peli od veselja nad novo srečo v družini... Od tistih dni je vsa družina redno vsako nedeljo prihajala v cerkev.
Iz srca se zahvalim za “Katoliške misijone”, ki jih redno prejemam in sem jih zares vesela. Saj prinaša revija tako zanimiva poročila o vsem in o vseh, s katerimi nas draži prizadevanje v skupnem geslu: ‘‘Svet Kristusu!” Obenem pa iskrena hvala za prekrasni knjigi “Kno-x b’ehar” in Pregljev zbornik “Moj svet in moj čas”.
Frančiškanka misjonarka Marij in-a' s. MARIJA MACNISA LUŽEVIC, se je za Božic, 25. decembra 1956 oglasila iz Tokija na Japonskem, kjer je in.a zdravljenju, z naslednjim pismom:
Sem v naši bolnišnici v Tokiju na zdravljenju. 'Prav srečno novo leto želim Vam ir. vsem -sotrudnikam. Sitao rada bi se Vam še posebej za prihodnje leto priporočila, če bi nam mogli kako pomagati pri zidavi nove kapele. Letos nas je spet zadela velika preskušn ja: popravi -
;i smo morale do temeljev našo misijonsko hišo, ker so nam mravlje načele sko-no vse stebre... Potem pa nas je %idel le t fus, ki nas je kar po vrsti drugo za irugo spravil v posteljo. Vse.riu je kriva voda. Popraviti smo morale vodnjak, kar las je spet veljalo lepe denarje. Smo’ resnično v hudi stiski.
Zgaraj: Pogled na novo misijonsko postajo salezijancev v Mandalayu, ki jo je zgradil naš rojak Joško Kramar SDB. Spodaj: Nadškov otvarja obrtno razstavo istotam.
Iz Macao je 27. novembra 1956 pisal salezijanski misijonar STANKO PAVLIN krajše pismo naslednje vsebine:
Predstojniki so me poslali za nekaj mesecev v Macao, v kolegij Don Bosco, kjer je bil pred leti tudi g. Majcen. Tu naj bi se okrepil za delo v novem šolskem polletju. Lahko si mislite, da tudi tukaj ne počivam. Za praz.dk sv. Cecilije sem pr.pravii z m-adino kar cel koncert. Dvorana je bila nabito polna poslušalcev, vsi seveda navdušeni. Fantje 'So peli v portugalšč.ni, ker je tukajšnji koleg.j namenjen predvsem otrokom por-tugalsk.h kolo.aijalcev. Tudi za Božič pripravljam proslavo ob jaslicah. Na sveti večer bo krst otrok in odrasl.h. Lahko si predstavljate naše misijonsko veselje. — Vsem slovenskim pr j ate j a.n pozdrave in srečo v novem letu!
Iz glavnega malajskega mesta S-nga-pore je 30. septembra 1956 pisala frančiškan ka misijonarka Marijina s. MARIJA GEBHARDINA HRASTNIK naslednje pismo:
Že dva meseca sem tukaj jn čakam na prevoz na novo apostolsko postojanko v Avstralijo. Zapustila sem drago K tajsko, ker me dolžnost kliče drugam. U' pam, da bom tudi m novem področj a našla mnogo dela in da bo veliko prilike za žrcve. — “Katol.ške misijone” sem do zdaj vedno v redu prejela. Prav lepo se zahvalim! Ko bom priša v Avstralijo, bo.m takoj pisala. Prav jo, da je to lepa deželi in tudi podnebje zdravo. Ne pozabite name, misijonarko v daljni tujin !
Iz Mandalaya v Birmaniji je 9. decembra 1956 p.sal nas ednje pismo salezijanski brat misijonar JOŠKO KRAMAR:
Oprostite mi, ker se tako dolgo nisem oglasil. A molku je bilo delo vzrok: v začetku maji smo začeli z zidanjem nove misijonske velike stavbe. Vise načrte sem moral napraviti jaz. A ni osta o samo pri načrt h: tudi pri gradr-j! sem 'moral biti neprestano navzoč. Medtem
pa seveda nisem mogel prenehati s poukom v delavnici, kjer imam 26 vajencev in 9 pomočnikov, vsi so naši b vši gojenci. Poleg tega pa še vedno vod m tudi večerno šolo za obrt -ike. Novo stavbo je v novembru blagoslovil naš nadškof, takoj nato pa smo začeli s pripravami za “Kongres poklicev’’ in za “0" brt:, iško razstavo”. Pr; cbeh prireditvah so sodelovale tudi vse druge redovne družbe tukaj in tud; zunanje duhovsko semenišče. Kongres je bil v dr.eh 23. 'n 26. novembra že v novem pp ]op;u. Štiri g’avna predavanja so irreli štirje zelo izobraženi naši sredoješo'c'. ki so bili ra vse mogoče ugovore pri debatah dobro priprav1 jeni. Vsako zborovanje je traj'lo približno dve uri. Debata je b la *elo obširna, a temeljita, r.a splošno zadovoljstvo. Pri otvoritvi je bil navzoč tudi nadškof, pri sklepu pa b rmanski Škof domačin msgr. U Win, ki je narav-host osupnil, ko je na govorniškem odru zagledal mladega 17 letnega študenta, ki je govori! o pok'icih na splošro, pa še bolj spretno odgovarjal na vse ugovore, k so mu jih zborovalci s ta vi j a]'. Zborovalcev, moških in žensk, pa je bilo na kongresu čez tisoč. Tudi obrtniška raz-stava je odlično rspela: obisk kar ni kotel pojenjati. Vse te prireditve pa so dosegle svoj v šek v slovesnosti v čast Mariji Pomočnici, ki smo ji posrvetili zadnji dan kongresa. Po rožnem vencu v cerkvi se je razvila mogočna procesija, ki se je končala sredi popoldneva s slovesno sveto rrašo na prostem. Sprem,!ja-je mašo petje ža’ostnega dela rožnega venca. Zunanji b’e-k je povečala še sku-P na petdesetih dečkov, ki so bili opravljeni v petere barve mis jnn-kega rož-t-ega venca. Pri petju sleherne zdravamarije smo prižgali novo svečo. Po zvoč-niku iz zvonika pa smo oznanjali vsako skrivnost Kristusovega trpljenja, ki se znova ponavlja v trpeči Cerkv'. Po tej cerkveni slovesnosti pa smo gledali še dramo o zmagi redovnega poklica. Bogu Urno hvaležni za vse prelepe urpehe, če-tudi so nas priprave in de o stale velike osebne in gmotne žrtve. — Zdaj sem spet
pri običajnem delu v naši m zarski delavnici: še do Bož.ča moram napraviti štiri nove oltarje, pet tebernakljev, eno obhajilno mizo in deset cerkvenih klopi... Pr lagam temu pismu tudi nekaj fotografij, če Vam bodo kaj prav prišle. Pošiljka za tombolo pa mi je bila zavrnjena, češ da ni doovljeno. Pa bom že kako drugače poslal. Vsem srečno in veselo novo leto!
Zgoraj: Govornik in v ozadju odbor na “Kongresu poklicev" v Mandalayu; spodaj : pogled na udeležonce.
Pogled 'iia del razstave v Mandaluga
V dveh pismih iz meseca januarja letos, č. jrg'. VVolbangu CM in Lenčku CM, je jezuitski misijonar p. JOŽE CUKA-LE S J iz Indije pisal:
Pišem na praznik sv. Treh kraljev. Lep misijonski dan, ali ne? Zraven tega sije sonce v Hazaritoaghu, kamor sem se preselil, kakor vidite, in barva polje in džunglo in rdeče strehe našega kolegija. Prišel sem semkaj pred pet'mi dnevi in že čutim blagodat sveže zemlje in mrzlega vetra. Kako se prileže po dolgem času in po kalkutski sopari življenje tukaj na kmetih! Pojutrišnjem bomo pričeli enomdsečne duhovne vaje. Tretja probacija je prod vrat; in z njo zadnje redovne obljube Drugi mlajši bodo tukaj deset mesecev, jaz pa ,!e začasno, ker sem opravil dve polni leti noviciata.
Ime mesta Hazaribagh sestoji iz dveh besed: hazari ir. bagh. Nekdo mi je o-menil, da je Hazard lastno ime in bagh le okrajšava za bagan — vrt. Jaz pa se n>č ne navdušujem za to mnenje, bolj po godu mi je druga razlaga: hazari — tisoč in bagh pomeni tiger. Torej: mesto tisočerih tigrov! Bolj se ogrevam za to drugo razlago, ker je lani tu zverine lovil avstrijski konzul. Ko je razjarjena zver napadla enega njegovih služabir-
kov, mu je diplomat skočil na pomoč, ,pa jo je tako izkupil, da so mu v Kalkuti, kamor eo ga ranjenega pripeljali, komaj rešili življenje. Brazgotine po obrazu in raztrgano ramo pa bo najbrž nosil vse življenje. ..
Moj Božič je bil silno zanimiv. V Beta nagarju so me Čehi prav po bratsko sprejeli in mi darovali prekrasen nov par čevljev pod pogojem — da bi prišel tja za Božič. Voščil sem jim v češčini, ki sem se jo seveda prej “nagulil”. Tudi evangelij sem jim prebral v njih jeziku. Svetonoone pestmi so tudi peli v češčeni, pa tudi v angleščini in beng.d-ščini. Človek občuti ob takšni priložnosti res živo katolištvo. Pohvaliti pa moram svoje drage Benaglce, ki so tako polnoštevilno pristopili k obhajilni mizi: vsi do zadnjega. Ne tako tudi člani ostalih nai'odnosti. .. V pridigi pa sem povedal, da je človeška duša večkrat Pe-pelka in da jo je treba kot druge, ra videz sijajnejše, povabiti na pojedino s Princem Mina.
Prav lepo se zahvalim za poslana božična darila naslednjim misijonskim prijateljem iz U.S.A.: ga. Marija Lautar, ga. Tonči Klammer, ga. Anica Tušar, ga. Mici Mauser, ga. Marija Maček, ga. Ivanka Žigman.( gdč. Milka Goričan, gdč. Lojzka Verbič, g. dr. Tone Štukelj, gdč. Mihca Žonta, gdč. Pepca Beričič in preč. g. Jože Snoj. Vsd.n skupaj tisočkrat Bog plačaj! Vsem misijonskim prijateljem in sodelavcem pa srečno novo leto!
DARUJMO V SKLAD SLOVENSKIH MISIJONARJEV!
Katoliške črnke; mnoge od njih postanejo redovnice
KAZALO
Naslovna stran ovitka : Kisal France Gorše, U.S.A. Fotografija :	Zamorsko de-
kletce.
Drutfa stran ovitka: Zamorski bogoslovci pri delu in študiju.
Tretja stran ovitka : Zamorska katoliška dekleta in sestre domačinke.
Postni čas (dr. Ignacij Lenček! ......................... in
“Katoliški misijoni” so splošen misijonski mesečnik, ffiasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze” in “Južnoameriške Baragove zveze”. Izdajajo ga slo' venski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M.» Upravlja Petek Janez C.M. - Naslov uredništva in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Mortes de Oca 320 (Len-ček Ladislav C.M-) • " S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” ZA LETO 1957:
V Argentini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
Molitev pod križem iN. N.i 117
Moč svetega rožnega venca (M. Ksaverija Pirc OSU) 11S
Kirn. Atene, Nairobi in nazaj (M. Jezernik) .......... 110
Misijoni v letu 195(5 (-nji 181
Jesen (Vladimir Kos) ......... 185
Imperializem in misijoni (Ruda Jurčec) ................ 18(5
Agitator (Vladimir Kosi ..	180
Z misijonarji v Helg. Kongu
(K. Kerševan C.M.)	....	140
Večer na Kongu (Vladimir Kos) ....................... 144
Na delo za misijonske poklice (L. L. C.M. i ........... 145
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Argentina: Petek Janez CM, Misijonska .pisarna, Mortes de Oca 320, Buenos Aires.
U.S.A.: Rev. Chaides Wolbang CM, St, Viimcent’s Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44, Pa.— Rudi Knez, 13810, Eaglesmere, Cleveland 10, Ohio. — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd PL, Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, iMinn.
Kanada za Toronto: Rev. John Kopač CM. 594 Manning Ave. Toronto 4, Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Mahon Ave., North Vancouver, B. C.
Antonija Čuden, 3958 Lava) Ave, Montreal, Que.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilartio 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Riso rta 3.
Baragova zadeva (K. Wolbang C.M.I ................ 141)
O narodih in ljudstvih v misij. deželah	Indonezija
(M. M.)	  158
Kdo bo plačal? (Haeck Jeločnik) .................. 157
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P, St. Kanzian i. J., Kärnten, Austria. - Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D.P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Wood-ville, S. Australia,
V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
Po misijonskem svetu ........ 1(51
Zdaj sem na rjavem oceanu | Vladimir Kos) ........... 1(54
Iz pisem slovenskih misijonarjev ..................... 165
Regi.stro de l a P rop. Int. No. 528.263
CORREO RGENTINO ac. (34) (B)	TARIFA REDUCIDA
	CONCKSION 5612
< 73	
Impreso en Taileres Grafieos Federico Grote, Monte* de Oca 320, Buenos Aires, Argentina.