Za poduk in kratek tas. Jezik v Ijudskib šolab na Slovonskem. (Odkritosrčaa beseda sloveask. kaictu.) Zapisal dr. Jns. Scnieo. II. Pri aas hočejo nekteri, naj se ae govori ia uči otroku v tistih besedah, s kterimi doma nčijo ia govorijo atarai! — Na meato. da|bi se v teh raladib letih vsa pozornost učiteljska obračala aa to, da ubogemu otroku z najaiaajšo težavo v glavo ppravi vse oao, česar potrebnje za svoje življeajc, hočejo pri otroku pretrgati to vse ia začaejo mu utepati, da se pravi hiša po nemški Haus, pes, Huad, ga učijo brbljati: ich gehe, dn gehst, er geht, itd. ia otrok spregovarja vse to, kakor da bi se rešetalo, pa ae ve aič, kaj to pomeai. Otrok bere s casom gladko nem.ške bescde, — duša pa ae čuti aič, kor boaede ae odmevajo v srci. IJbogo majlmo dete, če je še tako pridao ia pametao, pac ae razumo tuje^ besede, če prav se trudi daa za daevom! Ce bi pa tisto se reklo aiu ali čitalo v maternem jeziku. kako hitro bi vse razumelo. Koliko krati bi se z veseljem spominjalo, da je to in to že doma tudi čnlo ali videlo! Ubogi aaši otroci, od ajih hočejo, da so jim uboga glavica zmoti uže v nasu, ko še itak ne znajo prav aiisliti, v času, kedar bi mogla skrbaa in rabla roka napeljavati aa vse lepo, dobro ia pobožno ia aa premišljevaaje o vaeh stvareb. Na mesto tega pa se začae babiloaska zmotajava z rešctanjcm, kakor: ,,icb ware gewesea, du w"arest gewesen itd. la tako hočejo deco trpinčiti po veo let! Bog aaa varuj takega aanka. Zdi ae mi, kakor da bi se s kameaom po glavicab tolklo ubogim otrokom! K teaiu prevelikemu trpiačeaju pa še prido to, da otrok od vsega tega aic aiaia. Nemšuiaa se ni prejela pri otroku. Nihce ae more trditi, da bi slovenski otrok, zapuativši takšao aeraško ali na pol aemško Ijudsko šolo bilo pozneje v staau, brati z razumom aemških kajig ali ča.sopisov. Doam pozabijo otroci hitro tistih par aemških besed, kterih so jim vbili v glavico, ia ae oatane jim dostikrat aič v spomiau, kakor to, da ae jim je na ogled stavil aemški jezik, kakor aekaj prav imcnitaega, sloveaski matcrai jezik pa kakor aekaj prav malo vredaega! — Ce se aašemu otroku vedao a tako strogostjo sili aemšciaa, hitro zapazi, da iičiteljem ai aič mar za slovoaščino, posebao pa, ce šolski aadzoraiki pri sku.šajah le aajveo vprašajo za znaujem nemškega jezika. Otroku pe « tem dostikrat vcepi ali lioče vcepiti aekšno zanicevaajo materaega jezika, — tiatega jezika, v kterem ediaeai otroku oča ia mati dajajo svoje dobrc aauke in zapovedi, v kterem vai molimo k Bogu ! Ljubi sloveaski starši! V teai tiCi neka-j silno aapačaega ia aevarnega. Ako ae otrok odstraai od materaega jezika ia se mu bvali tudi jezik, ako se otrok začae bahati, da zna nekaj besed drugega jezika, — se mu gotovo vzame tudi aajboljše otročje čutjc do svojih slovenskib staraev ia do ajihovili prostih domačih aankov. Otrok se odatraai od dobrih scg ia izgledov svojib staršev ib tako ae s tujčiao v premladili letib ne aaaio skvari naravaa pamet, ampak popači se mu tudi aedolžao staršem uklonjeno otročje srce! Ta moralična škoda se ae more aikoli dosti prevdarjati. Le pomialite, odkod dobivajo pobožaoati, poštenja, ljnbezai do starsev ia do drngib. odkritosrčaosti ia pravičaoati, odkod če ae po aanku svojih ataraev v mladih letih? Ako se pa otrok v ljudski šoli potiijčivje proti lastaim avojim staršem, — ali ga bodo prijele aeraške besede v ajegovem arci, 6e mn kdo v tem jeziku boče pridigovati cedaosti ia pobožaoati ? — To ai verjetno. vaaj je treba aajbolj aježaih ia aajsladkejšik alovenskih besed, da ae gaae otročje srce, — kako bi mogle tnje beaede oblažiti otroka! Otrok mora po vscm tem dobavljati svoj aauk za dašo ia za človeako tmdapolao življeaje vaaj do svojega 12. leta le v svojem materaera jeziku. Drugače je to saaio barbarično trpiačeaje, ktero mu zmoti razura ia polmjša srce! Neraec poalje svojega otroka še le z 12. ali 13. letom v latinske ali realne šole, — ia v teb šolah še se le začae nčeaje tudi v dragih jezikih, kakor v latiašciai ali fraacošciai itd. Čemu toraj pri aaa vpeljavati druge aeaaravTie ia tedaj pogubljive šege! Ce aaši otroci 12 ali 13 let atari zapuatijo ljudako šolo ia oataaejo doma, jim aič ai treba, kakor to, da znajo dobro pisati, brati, dobro racuaiti, da pozaajo imeaitaejše živali, rastliae po ajihovej koristi ali škodljivoati, da vejo kaj o aaši zemlji, o morji, rekah ia plaaiaah. o aarodaostih ia ajibovih aegab, da vejo piaati piama o vsem, kar je treba, da vejo sestavljati kako maajšo pobotaico ia kako se kfljige vodijo o dohodkih ia atroškib pri goapodarstvn, da vejo aadaa dreveaa cepiti, itd. itd. — ia da ao se aavadili brati tako, da jira je vsaka dobra kajiga, vsaki dobri časopis le prijatelj za aauk in za zabavo, iz kterega si zaa dobiti vedao več zaaaosti leto za letom do 8voje starosti. — To potrebujejo otroci. Kaj torej komu mar, ako racuai otrok v sloveaakem jeziku, — da le dobro ractmi, da ga aikdo ae more prevarati ia dosti je. Kaj to tujcera mar, 6e izšolaai otroci segajo po aloveaskej kajige ia časaiku? Hvala Bogu, če le aploh prav radi berejo. V sloveaakih tiskoviaah ae ae aahaja aikoli aič grdega, aevaraega, zapeljivega, med tem ko je v aeraščiai veliko pregrešaih, lažajivih ia zapeljivih kajig ia časopisov! (Koaec prih.) Smešnica 5. Nemškatarček se baha, kako da mu ,,švabščina" gladko teče. Sodelavci ga vprašajo: povej nam, kako bi hlapca aemaki rekel: daj koaju aekaj seaa? Nemškutaruek odgovori: bi pač rekel: ,,gips za cvaj grosea baj, da bo Rus essea." T. S.