Jo%. Ošaben:  Vzori  in  boji.                                                         28 1
Drugih vezij razven onih iz motvoza pa mi nimamo, zlasti, ker smo do dobra prepričani, kako nespametne so. Letos n. pr. je šolo na kol obesil sošolec M. samo zato, ker se je bil že lani ujel v zanjke nekih gospodičen pre-parandovk, pa jim je delal naloge, risal zemljevide i. dr., samega sebe pa zanemaril tako, da ni šlo več naprej. In v sedmi šoli, pa pustiti vse, zbok take neumnosti! In tako nadarjen je bil!
Zanimalo  Vas   bo  morda tudi,  če  Vam  omenim,   kako nas   je  takoj   v   začetku   leta svaril  profesor  verouka pred politikovanjem, najbrže z ozi-rom na lansko Griinovo slav-nost in  pa,   ker  so   neznani ponočnjaki   v   zadnjem   času parkrat   s   Črnilom   oneČedili Griinov   spominik.     Povedal nam je.  kako neki mož tu v Ljubljani, ki je sicer dosegel visoko  stopinjo v socijalnem življenju, vendar obžaluje, da je prezgodaj začel politikovati, vsled česar je bil izključen iz gimnazije,  ne vem, Če v šesti ali sedmi,  in tako   ni  dovršil gimnazije,  ni   mogel   na vseučilišče, zaprta  mu je bila pot do akademiške izobrazbe.   In ta mož  -- pooblaščen sem od njega  samega,  da   vam   imenujem njegovo ime javno, rekel  je gospod profesor — ni nihče  drugi ko   gospod   Ivan Hribar. Mimogrede  naj  omenim, da je ta gospod velik Slovan  in  da tudi pri dijakih pospešuje   slovansko    mišljenje. Podaril je že tudi meni  nekaj čeških   in   ruskih   knjig,  med njimi   tudi veliki  zgodovinski roman  „Basurman" od  Rusa I. Lažečnjikova,  ki   posnema. kolikor morem soditi, Angleža Walterja Scotta.   Sicer se  pa tudi jaz pečam letos z angleškim slovstvom,  zlasti z njega velikanom  Sha-kespeareom.  Izpolnila se mi je vroča želja,  ki sem jo gojil leta in leta, da   bi ga čital v izvirniku.    V  kratkem  Času sem se  naučil slovnice, Shakespeareova   dela   pa   mi   je   posodil neki rokodelec, ki stanuje s Francetičem; dalj Časa je bil v severni Ameriki ter se naučil dobro angleščine.  Lotil sem se najprej Julija Cezarja. S kakšnim Čustvom sem   odprl   debelo knjigo ter prebral prve vrstice te prekrasne žaloigre!
Čutil sem, da sem stopil v svetišče prave poezije. Prišel sem že do drugega prizora III. dejanja, namreč do onega preslavnega govora Antonijevega ob mrtvem truplu Cezarjevem. Ah, kako divno se to glasi:
Friends,  Romans,  countrvmen, lend  me your
ears;
I come to bury Caesar, not to praise him . . .
Nebeška mati.
Prevajam ga tudi v slovenski   jezik,   le da sem še zelo okoren.  Mar ne? Sodite! Prijatelji,   rojaci,   Rimci,   čujte: Pokopat  Cezarja  hčem,  ne slavit ga . . . Kar zla  storimo,  to  nas preživi; Kar dobrega,  gre  cesto  z  nami  v grob. Tak bodi  s  Cezarjem!  Naš  blagi Brutus Je trdil:  Cezar bil je vladoželjen; Če bil je  res,  bila je krivda huda, In hudo se je  Cezar pokoril.