Zapiski
PREŽIHOV MED  PRVIMI SLOVENSKIMI KOMUNISTI
Dne 19. septembra 1920 je bila v Guštanju ustanovljena krajevna politična organizacija Komunistične stranke Jugoslavije. Sprva je štela dvanajst članov, večinoma delavcev guštanjske jeklarne. Za sekretarja je bil izvoljen takratni uradnik tamkajšnje bratovske skladnice Lovro Kuhar — kasnejši pisatelj Prežihov Voranc (Prežihov zbornik, 1957, 194; popravi datum ustanovitve in naslov stranke).
Štiri mesece prej (15. maja) je začelo izhajati v Ljubljani slovensko komunistična glasilo Rdeči prapor. 2e v tretji številki tega časnika je izšel anonimen članek Koroška in mi; avtor ni mogel biti nihče drug kakor Kuhar. Saj je bil on edini komunist na slovenskem Koroškem, ki je v tistih časih obvladal knjižno slovenščino. Imel je za seboj že enajstletno literarno delo, tudi nekaj reportaž, s političnim pisanjem pa se je začel, kakor vse kaže, šele v tem času ukvarjati (prim. Prežihovo bibliografijo, PZ, 368). Kdor bi domneval, da je bil Kuhar tudi avtor članka Bližnje in daljne naloge komunistične stranke na Slovenskem, ki je 21. in 28. avgusta izšel v tem tedniku pod značko L. K., bi se sicer motil, kajti ta članek je po izjavi tedanjega sodelavca tega lista, ing. Dragotina Gustinčiča, napisal Lovro Klemenčič, pač pa je tudi Gustinčič prepričan, da so vsi članki o Koroški v tem tedniku Kuhar-
52
jevi. Sicer pa trdi Kuhar sam v svoji avtobiografiji, da je sodeloval pri Rdečem praporu (prim. PZ, 363). Da je to ta komunistični tednik ali poltednik, na to opozarja Dušan Kermauner v svojih kritičnih pripombah k Prežihovemu zborniku v Naših razgledih z dne 14. decembra 1957.
Vse Kuharjeve anonimne in psevdonimne članke in poročila iz tega tednika ponatiskujemo v tej in v prihodnji številki .JiS, saj niso samo izraz Kuharjevih pomembnih političnih pogledov, marveč tudi dokumentacija Vorančevega kasnejšega romana Požganice. Hkrati pa dajejo zanimiv pogled v Kuharjevo takratno politično delo, za katero imamo doslej še tako malo podatkov, in ga kažejo v boju proti koroški socialni demokraciji kot odločnega komunističnega revolucionarja.
To Kuharjevo delo, ki je z niim treba dopolniti njegovo bibliografijo v Pre-žihovem zborniku (PZ), je droben prispevek k letošnjemu štiridesetletnemu jubileju naše komunistične stranke.
Tu je ponatisnjeno dobesedno po izvirniku, samo ločila so popravljena.! V oglatem oklepaju je ponekod nekaj dodatnih pojasnil. Za to številko prepozno odkrite Kuharjeve članke prinesemo v prihodnji številki, čeprav bi po datumih
sodili tu vmes. Marja Boršnik