Solski in nčni redT Nihče ne more naši visoki naučni upravi predbacivati, da ne skrbi za povzdigo podrejenega ji ljudskega šolstva. Kdo bi mogel našteti vse one zahteve, ki so si jih izmislili vsi oni mnogoštevilni uradniki v naučnem ministrstvu — od najnižjega do najvišjega — v polpreteklem času! Ta gori za ta, oni za oni šport — in posledica tega je : učitelj naj goji ta šport z učenci v šoli! Kdo se še ne spominja vseh onih lepodonečih, frazastih ukazov in odredb, ki jih je izdalo naučno ministrstvo v dobi pl. Hartla, kakor o antialkoholizmu o varstvu ptičev, rastlinstva, o modernih pljuvalnikih, o raznih nesrečah, povzročenih z elektriko, o plavanju, i. t. d. Pač lepi, vzvišeni so vsi oni dokazi, ki _ njimi dokazujejo potrebo in korist teh naprav, a žal, da te naprave ostanejo izvečine vse na papirju in le prehitro zapadajo — pozabljivosti. Učitelj pač ne more biti vsak tako mnogostransko razvito bitje, da bi se za vse te tako mnogostranske zahteve mogel ogreti, zakaj moral bi potem biti vzvišeno bitje, nekak človek in pol ali pa kar cel »nadčlovek« v smislu Nietzchejeve teorije; in drugič nalete ravno ti razni ukazi baš v našem kmetu zaradi sistematičnega hujskanja internacijonalnega klerikalizma proti šolstvu in učiteljstvu na največji odpor. Dokler nestopi naša vladatem hujskačemna njih prste injim nezapresape, tolikočasa sploh niti misliti ne sme na normalno razvijanje našega ljudskega šolstva. Dozdeva se nam pa, da vsa ta mrzlična naglost, ki z njo izdajajo te tako mnogobrojne ukaze in te tako različne odredbe, stremi za tem, da odvrne učiteljstvo od njega glavnega vprašanja o izboljšanju gmotnega njih položaja, in da pokaže civilizovanemu svetu, da naš ljudskošolski sistem ne tiči tako globoko pod onim širokokrajnim črnim klobukom, kakor je — žalibog po vsi pratfici! — znano po širni Evropi med olikanim narodi. Naša visoka učna uprava se hoče zopet proslaviti pred svetovnim forom z nova epohalno odredbo — z izdajo novega šolskega in učnega reda. A žal, da obeta biti glasom raznih časniških poročil ta odredba grobokop vseh onih vzvišenih zahtev in misli, ki so jih tako navdušeno zagovarjali in se zavzemali zanj — v izpopolnitev šolstva sploh — pedagogi in državniki svetovnega imena. In ako se sprejme novi šolski in učni red v onem obsegu, kakršnega določa naučno miaistrstvo, pade naše ljudsko šolstvo na oni nivo, na katerem je bilo pred 1. 1867., torej v dobi konkordata. Oglejmo si nekoliko natančneje fenomenalne točke novega šolskega in učnega redal 1.) V šole se uvede kot disciplinarno sredstvo zopet »oslovska« in »častna klop«. 2.) Šolski voditelj ima nadzorovati izvenšolsko vedenje podrejenega učiteljstva. 3.) Učitelj mora nadzorovati učence tudi izven šole in v opoldanskem odmoru. 4.) Učitelj mora prostovoljno sodelovati pri ustanovljanju šolskih kuhinj in otroških zavetišč ter tam prevzeti posel nadzorstva. 5.) Pismene izdelke učencev — ne le domače, temveč tudi šolske — vestno popravljati. 6. Domače berivo učencev je nadzorovati. 7.) Vsako leto se prirede javne izkušnje, h katerim odpoŠlje c. kr. okraj. Šolski svet posebnega zastopnika. 8.) Verske vaje oznani kakor do sedaj (? I) c. kr. okraj. šol. svet. Izvede jih šol. vodideljstvo v sporazumu s katehetom. V slučaju nesoglasja odloči c. kr. okraj. šol. svet. 9.) Solski voditelj ima pravico dati podrejenemu učiteljstvu tridnevni dopust. 10. Meščanski učitelji dobe naslov strokovnih učiteljev. Načrt tega šolskega in učnega reda so baje že predložili posameznim c. kr. dež. šol. svetom v pregled in popravek, in nekateri dež. Šol. sveti so baje precej črtali na tem načrtu, oziroma pridejali. Upajmo, da so ti pristavki najmodernejšega duha, in da so črtali pač ravno one točke, ki nas spominjajo davno minulih časov. Zakaj naravnost nezaslišano bi bilo, ko bi se deželni šolski sveti, kjer sede — v večini — svobodomiselni možje, mogli ogrevati za vsakoletne korporalske preizkušnje, o katerih so že izrekli tako veliki državniki kakor tudi pedagodi svojo sodbo. Ako se to uresniči, potem denimo le vse pedagoške klasike in vse pedagoške. spise v muzeje, uničimo vse pedagoške revije in vrzimo se z vso vnemo na takozvano »drillmetodo« in ponosno bo razprostrl didaktiški formalizem svoja krila. Končne javne izkušnje bodo sijajno pokazale, da so otroci »dobro dresirani«, da znajo dobro klepetati priučene stavke — in domovina bo rešena. Ostalo pedagoško vedo pa bomo pometali med obrabljeno šaro! Ako so v istini dobili posamezni c. kr. dež. šol. sveti te načrte v pretres, bi pač bila sveta njih dolžnost pokli- cati interesovane stranke, da oddado svoj votum. In tu bi naši c. kr. dež. šol. sveti pač imeli jako lahko nalogo. Zakaj kot prave reprezentante učiteljstva smatramo v prvi vrsti stalne odbore deželnih učit. konferencij in odbore posameznih dežel. učit. društev. Kar bi ti zastopniki izjavili, to bi bilo lahko merodajno kot solidarna izjava občega učit elj s tva. Ako so pa deželni šol. sveti oddali načrte kar s svojimi lastnimi opazkami, potem pač smelo trdimo, d a j e geslo »svobodna šola in svobodno učiteljstvo« le prazna fraza sedanjosti. Naši dični »Zavezi« pa svetujemo, da stopi takoj v dogovorz ostalimi avstr. učit. zvezami da pošljejo skupni memorandumv tej zadevi c. kr. naučnemu m inistrstvu in da s e ta memo r a ndu m izroči po posebni deputaciji osebno c. kr. naučnemu ministru v pregled! 55. Vsak stan se trudi, da si izboljša svoj gmotni položaj, in kolikor moremo zasledovati tok časa, konštatujemo, da so povsod v vseh stanovih našli prav lahko oni vir dohodkov, ki so iz njega zajeli povišek plač tega in onega stanu. Edini učiteljski stan je ostal vkljub ogromno naraščajoči vsestranski draginji še vedno pri svoji notorično priznani škandalozni plači. Nakladajo nam vedno nova bremena,. modernizirati nas hočejo od nog do glave ; učitelj naj deluje povsod v vseh društvih — v blagor človeštva, a da bi se pa kdo zmislil na višjem mestu, da je izboljšanje učiteljskih plač najnujnejša potreba, o tem še govora ni! Učiteljstvo mora izpolnovati nebroj paragrafov majhnih in velikih, drugače pride kazen ; a da bi se oni faktorji, ki so nam dali te paragrafe, sami postavili na to stališče, da bi tudi oni izpolnovali predpisane paragrafe, ne — tega ne, akoravno se blešči tam na tistih vratih v avstrijski rezidenci pomenljiv izrek: Justitia fundamentum regnor u m. Dozdeva se nam, da je ravno ta izrek ironizacija našega slavnega §. 551 Šolstvo — to iz prepričanja smelo trdimo — se toliko časa ne bo dvignilo do popolne svoje veljave in toliko časa ne bo donašalo onih sadov, ki bi jih moralo, dokler se ne izpolni ravno ta fundamentalni zakon — § 55! Kaj nam pomagajo vsi še tako lepi odloki nižjih, višjih in najvišjih šolskih inštanc, ako pa učiteljstvo stoji na tako slabem gmotnem stališču, da mora 2/3 svojih moči posvetiti drugim opravilom, da si vsaj toliko prisluži, da ne zaide v dolgove in da si vsaj toliko služi zase in za svojce, da se morejo vsaj vsak dan dosita najesti in dostojno oblačiti. Toda tako ne more iti več dalje ! Ako ima država s privoljenjem »dičnih Ijudskih zastopnikov« na razpolago toliko sredstev, da žrtvuje lahkega srca kar 400 milijonov kron za morilno orožje v tej prosluli dobi humanitete in svetovnega miroljubja — mora imeti tudi toliko sredstev, da da stradajočemu učiteljstvu ono, kar mu gre po sankcijoniranem zakonul Bliža se čas uradnib konferenc. Da se pa tudi že enkrat konštatuje naša mizerija uradno — zakaj dos6daj so menda na višjih mestih vedno mislili, da to našo mizerijo spravljajo le nekateri kričači v vzpored naših dru- štvenih zborovanj — pozivljamo slovensko učiteljstvo, da stori sedaj to-le nalogo : DruŠtveni predsednik, oziroma eden izmed odbornikov predlagaj pri uradni konferenci, da višje oblasti delujejo na to, da se § 55. izpolni v vsem svojem obsegu; a vsi ostali udeleženci naj pa oddado črno na belem svoj votum — brez vsake debate tisti dan — o svoji mizeriji, v obliki računskegapregleda ovišini učiteljskeplače in razuih stroških. A Ljubljansko ljudsko šolstvo. o Koliko je v zadnjem času napredovalo in česa je treba, da bi napredovalo tudi v prihodnje? Konferenčno poročilo. Sestavil in poročal dne 16. junija t. 1. pri uradni učiteljski konferenci J. Dimnik. Slavna konferenca ! Slavni stalni odbor mi je poveril ne posebno lahko nalogo, da poročam slavni konferenci, koliko je ljubljansko ljudsko šolstvo v zadnjem času napredovalo in česa je treba, da napreduje tudi v prihodnje? Rekel sem, da ta naloga ni posebno lahka ; to pa zaradi tega ne, ker nimam vpogleda v nadzorniška letna poročila zadnjega časa, ki bi jih za ugodno reŠitev te naloge neobhodno potreboval, zakaj v njih je natančno povedano in statistično izkazano, kaj se je v zadnjem času odpravilo in kaj nanovo ukrenilo za napredek ljubljanskega ljudskega šolstva. Potrebno bi bilo tudi, da bi v ta namen pregledal in preiskal arhive vseh Ijubljanskih ljudskih šol in poleg tega še arhiv mestnega šolskega sveta. Za to delo mi pa dandanes, ko smo šolski voditelji na vse strani preobloženi z vodstvenimi posli, da jih le z največjo silo in težavo prenašamo, primanjkuje časa. Poudarjati moram pa tudi, da mi je besedilo dane mi teme nejasno in premalo določno. Motile so me besede »v zadnjem času«, ker nisem vedel, kako daleč nazaj si je mislil stalni odbor ta »zadnji čas«. Zato sem si pa sam določil dobo, ki jo naj popišem, kako je v nji napredovalo ljubljansko ljudsko šolstvo. Dne 14. majnika letos je minilo petintrideset let, kar je zagledal luč sveta avstrijski državnošolski zakon, ki ga za napredek ljudskega šolstva vneti in zaslužni možje imenujejo »biser avstrijskega zakonodajalstva«. Letos torej se je praznovala in se še praznuje po širni Avstriji 351etnica novega šolskega zakona. Praznujejo jo učitelji in šolski prijatelji, po nekaterih krajih s šumnim veseljem, po drugih krajih na tihem v svojem srcu, a zato nič manj iskreno. Novi šolski zakon ima morebiti kakor vse človeške naredbe svoje napake, a te napake se izgubljajo pred njegovimi velikimi vrlinami. Da se je zaradi novega šolskega zakona ljudsko šolstvo ekstenzivno in intenzivno silno razvilo, tega ne morejo tajiti niti njegovi nasprotniki. Le poglejmo, kakšno je hilo ljudsko šolstvo v Ljubljani pred 35. leti in kakšno je dandanes ! Ljubljana je imela pred 35. leti 2 javni deški šoli z 11 razredi, 1 privatno deško šolo s 4 razredi in 2 dekliški privatni šoli z 10 razredi, torej skupaj 7 šol z 29 razredi. *) To konferenčno poročilo priobčujemo, ker je to želja ljubIjanskega učiteljstva in ker bo gotovo zanimalo tudi druge naše čitatelje. Uredn. Zdaj ima pa Ljubljana 5 javnib deških šol s 37 razredi; torej smo napredovali v 35. letih za 3 javne deške šole in za 26 razredov. Poleg tega ima danes Ljubljana še 3 privatne deške šole z 12 razredi; torej napredek za 2 šoli in 8 razredov. Kar se tiče dekliških šol, ima danes Ljubljana 3 javne dekliške in 1 mešano s 53 razredi'; kaže se torej napredek za 3 javne dekliške šole in 53 razredov. Poleg teh ima dancs Ljubljana še 3 privatne dekliške šole s 40 razredi, 1 slovensko višjo deklišlco šolo s 3 razredi in 1 nemško višjo dekliško šolo s 3 razredi. Skupaj ima torej danes Ljubljana 19 šol s 148 razredi. Napredovali smo torej za obstanka novega državnega šolskega zakona, t. j. v 35. letih, za 12 šol in 118 razredov. Ne trdim pa, da so vsi ti podatki prav do pičice natančni in zanesljivi, ker, kakor sem povedal že v uvodu, nisem imel na razpolago uradnih podatkov, a precej natančni so pa vendarle. Nečem omenjati, kakšna so bila pred 35. leti učila! Palica je bila tudi po ljubljanskih šolah edina metoda, in knjižnic otroških tudi ni bilo I Uredili so pravno razmerje učiteljstva, izboljšali so nam kolikoitoliko službene prejemke, čeprav, žal, še ne tako, kakor bi bilo pošteno in pravično. Dali so nam zakonitih pravic in tudi po raznih korporacijah imamo svoje zastopnike. Po teh pravicah, ki nam jih daje novi državni šolski zakon, je dandanes lažje premestiti dvornega svetnika, kakor pa stalno nastavljenega učitelja, dočim so pred to dobo premeščali učitelje tako pogosto, da so se časih na križpotih koniaj ogibali drug drugemu. Poglejmo sedaj, kakšne so bile naše učilnice v pričetku dobe novega državnega šolskega zakona in kakšna njih oprava. Stene, n. pr. v nekdanjem licealnem poslopju, so bile vlažne, da je kar teklo od njih, po kotih in pod podom so rasle gobe, svetloba je bila v vsakem oziru pomanjkljiva, klopi so pa bile v enem razredu bolj nerodne kakor v drugem. Tako n. pr. so imeli učenci I. razreda v nekdanji glavni stražnici dolge in visoke klopi, ki so jih poprej rabili za dijake 8. gimnazijskega razreda I Če je učenec padel s take klopi, je bil vedno v nevarnosti, da si zlomi nogo ali roko ali se pa še celo ubije. V takih zatoblih prostorih je poučevalo mestno učiteljstvo po 5, 6 in še več ur na dan. In v teh beznicnh je bilo nakopičenib v enem razredu po 80, 90, 100, 120 in celo 130 otrok ! Nič na boljem niso bili glede na število otrok tudi na sedanji II. mestni deški in nekdanji dekliški šoli v redutnem poslopju. Zdaj pa sodite, če je bilo mogoče doseči v takih razmerah povoljnih uspehov in tudi če si se še tako marljivo in vestno pripravljal na pouk. Na podstavi novega šolskega zakona je imel mestni šolski svet ljubljanski moč in pravico, narcditi konec tem žalostnim razmeram. Z železno energijo se je lotil tega dela. In res se mu je po trudapolnem delu posrečilo, da so leta 1874. sezidali poslopje za II. mestno deško ljudsko šolo in 1. 1889. so pa zgradili za I. mestno šolo vsem modernim in zakonitim zahtevam ustrezajoče vzorno šolsko poslopje. Leta 1895. so zgradili dvorazrednico na Barju, kakršne ni te vrste na vsem Kranjskem. L. 1901. so sezidali novo šolsko poslopje za slovensko dekliško osemrazrednico, ki je pravi kras za ljubljansko mesto ter dela čast vsem onim faktorjem, ki so kakorkoli pripomogli k zgradbi tega krasnega poslopja. To leto so ustanovili tudi III. mestno deško ljudsko šolo na Vrtači in II. mestno Ijudsko šolo so pa eno leto potem raz- širili v osemrazrednico in jo v ta namen primerno prezidali. In letos je pa sklenil občinski svet ljubljanski na predlog mestnega šolskega sveta, da zgradi na Poljanah dve novi šolski poslopji, in sicer za že obstoječo III. mestno deško šolo in II. mestno slovensko dekliško šolo *), ki jo bodo na novo ustanovili. ¦ Te nove šolske stavbe so bile in so prva zdrava podlaga za napredek ljubljanskega ljudskega šolstva. Poleg tega so se po prizadevanju mestnega šolskega sveta izšolali iz II. mestne šole otroci z Viča in Glinc, in v dveh letih pa sploh ne bo dovoljeno okoliškim otrokom pohajati ljubljanskih ljudskih šol. Znano je pa, da delajo uprav okoliški otroci Ijubljanskemu učiteljstvu največ preglavice. Vkljub novim šolskim stavbam se število šolskih otrok v posameznib razredih sicer še ni v toliko skrčilo, kolikor zahteva zakon, a velik napredek je bil že ta, ker so imeli učitelji in učenci zdrave, zračne in svetle šolske prostore. Umevno je samo ob sebi, da so imeli učitelji tudi mnogo boljše učne uspehe, vendar pa še vedno ne takih, kakršne bi dosegli pri normalnem številu učencev. Mestni šolski svet si je prizadeval, da tudi temu nedostatku kolikor le mogoče odpomore in je v ta nainen leto za letom razširjal posamezne šole in ustanovljal paralelke. Poglejmo samo za eno desetletje nazaj, kako so se razširjale ljubljanske šole : L. 1893/4 je imela I. mestna deška šola 9 razredov, letos jih ima pa 10; II. mestna deška šola 10 » » » » » 13; Barjanska 1 » » » » » 2; Dekliška 8razrednica 8 » » » » » 16; Uršulinska vnanja šola 12 » » » » » 13; Uršulinska notranja 8 » » » » » 8; Marijanišče 4 » » » » » 4; Lichtenturnova šola 3 » » » » » 8; mestna nemška deška šola 4 » » » » » 5; mest. nemška dekliška šola 5 » » » » » 8; III. mestna de.ška šola ima letos 6; Leta 1893/4 je imelo 11 šol 64 razredov letos pa 93. V enem samem desetletju smo torej napredovali kar za 29 razredov ali vsako leto povprečno za 3 razrede I Iz teh podatkov je razvidno, da je ljubljansko Ijudsko šolstvo v zadnjem času glede na gradbo novih šolskih poslopij, na ustanovljanje novih šol in na razširjanje že obstoječih šol rapidno napredovalo, pa vendar še vedno nismo tam, kjer bi morali biti. Stevilo mestnega prebivalstva raste leto za letom in pravtako tudi število otrok; zato pa tudi vprašanje o gradbi, ustanovljanju in razširjanju šol ne bo nikdar stalno rešeno, ampak zadovoljni bomo morali biti, če se bo z ozirom na potrebe sproti reševalo. Za sedaj pa v prvi vrsti nujno potrebujemo po eno deško in dekliško slovensko meščansko šolo. Zdaj se pa ozrimo na uvedbo pouka in na metodo v ljubljanskih ljudskih šolah. Ali se je tudi v tem oziru kaj storilo za napredek ljubljanskega ljudskega šolstva v zadnjem časuf Tudi tukaj se je storil velik korak naprej. Kakor znano, je bil v prejšnji dobi pouk v nemščini začetek in konec vsega pouka. Kakor sem že zgoraj omenil, je bila *) Misel o potrebi še ene slovenske dekliške šole za vzhodni del rnesta je izprožil že 1. 1901. tedanji okrajni šolski nadzornik v slavnostnem govoru ob priliki otvoritve nove dekliške osemrazrednice. Poročcvakc. palica edina metoda prejšnje dobe in nemŠčina se je začela že takoj v prvem razredu otrokom vtepati v glavo in kdor je, tudi po pouku, izpregovoril slovensko besedo, ga je doletela najhujša kazen in v zasmehovanje so mu obesili iz šole grede »oslovski jezik« na hrbet in v šoli je moral pa osamljen sedeti v »oslovski klopi«! To »metodo« stare šole je novi šolski zakon odpravil, in otroci se uče dandanes drugega deželnega jezika šele v tretjem razredu, ko so se torej že nekoliko privadili pravilni materinščini. (Dalje.) 0 šolski higijeni z ozirom na kongres v Norimberku. Pri letošnjem glavnem »Zavezinetn« zborovanju poročal Fr. Kocbek. (Konec.) S šolsko higijeniškim kongresom je bila tudi združena šolsko-higijeniška razstava, ki je bila nameščena v 22 sobah nove industrijalne šole. Nad 200 razstavljalcev je razstavilo raznovrstne stvari: načrte šolskih poslopij, klopi, table raznih sistemov, šolsko-higijeniško literaturo itd. Deželni šolski svet kranjski je razstavil tipe šolskih poslopij. To je morda idealno misleče ali v praksi neporabno, kar so tudi povedali razni strokovnjaki. Nas učitelje je najbolj zanimal odsek C: »HigijeniŠki pouk učiteljev in učencev.« Zdravniki so stali na svojem akademiškem stališču, spominjajoč na svoje studije, kjer so si pridobili »die Rtls tkammer«, napolnjeno znanja svojega poklica, ali pedagogi so jim oporekali ne pridobljenega znanja, pač pa pomanjkanje pedagoške izobrazbe. Končno je po dolgi debati nekdo izrekel, da potrebujemo pedagoŠko izobraženih zdravnikov in zdravniško izobraženih pedagogov. Vsak mi bo pritrdil, da učitelji nismo na tem polju dovolj podkovani, ker smo se o tem na učiteljiščih malo ali nič učili. Zato se je sklenilo, da se naj učiteljiščniki o šolski higijeni pouče na učiteljiščih, za službujoče učitelje naj se uvedejo higijeniški kurzi, zlasti naj se šolski voditelji pouče o tem iz upravnega stališča. Predlagalo se je tudi, naj se v vsaki deželi ustanove šolsko-higijeniški muzeji, v katerih bi učitelji videli, kakšna učila so za higijeniški pouk potrebna. Za vse Slovence bi se lahko v Ljubljani poleg šolskega muzeja ustanovil še higijeniški muzej. Prepričan sem, da bi tako podjetje podpirali razni merodajni činitelji kakor: deželna vlada, deželni zbor, stolno mesto, razne hranilnice itd. Po mojem nemerodajnem mnenju bi bilo jako umestno, ako bi se izvolil šolsko-higijeniški odbor, ki naj bi imel mnogo delavnih članov, in sicer: tehnikov, zdravnikov, pedagogov in zastopnikov uprave. Ta odbor bi vodil vso agitacijo, da se veliki pomen šolske higijene sčasoma zanese med širše mase našega naroda. To polje je pri nas takorekoč še neobdelano. Pravijo, da je najhujši izmed vseh bacilov bacil — nevednosti. Tega bacila je z ozirom na šolsko higijeno še mnogo pri nas; ali čuditi se moramo, akoakademiško izobraženi ljudje na javnih ljudskih shodih imenujej o šolska poslopj a n ep o t r eb ne luksuriozne palače. Takšni »šlagerji« imponujejo samo našemu dobremu ljudstvu, učiteljem ne. Sploh so v tem oziru nasprotniki šole pri vseh narodih enaki. Tak dokaz imamo n. pr. iz seje mestnega odbora dunajskega z dne 17. maja t. 1., v kateri se je odklonilo nameščenje šolskih zdravnikov in naprava šolskih kopeli v nekem novem šolskem poslopju. Ako se kaj takega zgodi v stolnem mestu, kaj naj pričakujemo potem od drugih mest? Vprašanje, kako se naj v Slovencib razširja šolska higijena, prepuščam drugim v razmotrivanje. Samo nekaj naj še omenim. Princ Ludvik Ferdinand je pri otvoritvi kongresa dejal: »Die Kinder unseres grofien deutschen Reiches sollen gedeihen in strotzender Kraft, um einst kraftige Manner zu iverden.« Mislim, da imamo mi Slovenci kot majhen narod še večjo dolžnost, da z intenzivno telesno vzgojo ohranimo naš narod propada, zakaj po naravnih zakonih imajo le krepki individuvi pogoje za obstanek. Resnične ostanejo besede, ki sem jih čital v nekem časniku: »Zdravje naroda je motor za uspešni razvoj naroda in tukaj se mora vsak zavzeti za drugega.« Ukazi in odredbe šolskih oblastev. K. k. Landesregierung fttr Krain. Z. 2248. Laibach, am 7. Juni 1904. In Nr. 16 des in Laibach erscheinenden Lehrerblattes »Učiteljski Tovariš« vom 1. Juni 1904 wird infolge einer irrigen Interpretation des Ministerialerlasses vom 28. Februar 1887, Z. 21644, die Behauptung aufgestellt, dafi an jeder Volksschule seies in der Stadt oder auf dem flachen Lande in der Zeit vom 1. Juni bis zum Schlusse des Schuljahres der Nachmittagsunterricht zu entfallen habe, wenn die Temperatur der freien Luft in Schatten um 10 Ubr Vormittags bereits auf 18° R gestiegen ist; erreiche jedoch die Temperatur der freien Luft im Schatten erst wahrend der Mittagsstunden oder wahrend der ersten nachmittagigen Unterrichtsstunde 20 R, so sei der Unterricht nach der ersten nachmittSgigen Unterrichtsstunde zu schliefien. Da diese von einem Volksschullehrer herrtihrende und von der Redaktion des »Učiteljski Tovariš« kommentierte Notiz gecignet sein kSnnte, unter der Lehrerschaft Krains Verwirrung zu stiften und sie zu einer gesetzwidrigen Verktlrzung der vorgeschriebenen Unterrichtszeit (§ 10 der Schul- und Unterricbtsordnung vom 20. August 1870) zu verleiten, wird der k. k. Bczirksschulrat aufgefordert, samtliche Ortsschulrate und Schulleitungen unverzaglich dahin zu belehren, dass der obzitierte Ministerialerlass nur fiir Niederčsterreich, Steiermark, Triest, Dalmatien, Tirol, Behmen und M a h r e n erflossen ist und dafi keine ministerielle Verfugung existiert, laut welcher an den Volksschulen in Krain aufier an jenen der Landeshaupstadt Laibah, sogenannte Hitzferien gevvahrt werden kčnnten. Der k. k. Bezirksschulrat wird ferner angewiesen, die Ortsschulrate und Schulleitungen hinsichtlich der Gewahrung von Hitzferien entsprechend zu iibervvachen und jeder miGbrauchlichen Anwendung des fttr Krain nicht gultigen obenangeftthrten Ministerialerlasses eventuell unter Anwendung der Bestimmungen des § 44 des Gesetzes vom 29. April 1873, L. G. Bl. Nr. 22, entgegenzutreten. Der k. k. Landesprasident Hein m/p Dopisi. Kranjsko. Prvi kmetijsko-izobraževalni tečaj za učitelje za Grmu je končan. Tretji del tega tečaja se je vršit od dne 20. do vštetega 22. junija t. 1. Poučevala sta znana strokovnjaka g. vodja R. Dolenc in g. Fr. Gombač. Prvi je predaval o poletnem delu na vrtu in tehtnični uporabi raznega sadja, a slednji pa o poletnem delu v vinogradu s posebnim ozirom na zeleno cepljenje. Podrobneje se s tem sklepnim delom prvega kmetijsko-izobraževalnega tečaja pač ne bomo pečali, ker tu bi bila vsaka beseda odveč, posebno kar se tiče predavanj. Ne motimo se, in v tem nam mora vsak udcleženc pritrditi, da so bila vsa predavanja na višini časovnih zabtev, in pevati posebne slavospeve g. docentoma, bi se pač reklo, vodo v morje nositi. Kdor se hoče poučiti o istinitosti teh naših besed, naj gre lc pri prvi priliki poslušat enega izmed teh docentov ! Ne bo mu žal. Pri tej priliki moramo pa poudarjati, da se je »tehtična stran« tega zadnjega dela imenovanega tečaja obrnila dokaj na bolje. Prvič nam je g. vodja dal priliko, napraviti izkušnjo iz kletarstva in sadjarstva v onem delu grmske šole, kjer se more edino-le praktično izvršiti in drugič nam ni bilo treba posebno moledovati za skromne dijete od Poncija do Pilata kakor zadnjikrat, a slednjič so se nam izplačale dijete pri tem delu napominanega tečaja tudi za čas doboda in odhoda na Grmu. Na dan 22. je bila določena glavna preizkušnja iz vseh delov tega tečaja. Ta se je izvršila — upamo — v popolno zadovoljnost gospodov docentov, edino žal nam jc to, zakaj ni bilo nikogar od onib, ki so bili nekako napovedani, oziroma zakaj niso poslali oni faktorji, ki so zbudili ta tečaj v življenje, svojih pooblaščencev k glavni izkušnji. Možje bi se bili prav lahko prepričali, da si boljših docentov niso mogli izbrati in da sta ta dva docenta našla poslušna ušesa in da njih besede niso padle na kamenita tla, temveč na rodovitno zemljo, ki bodo obrodile stoteren sad. K sklepu ne moremo nikakor pozabiti preljubcznivega našega hranitelja in njegove soproge, g. A. Pintarja, gos tiln ičarj a pri Lipi v Kandiji. Gostilna g. Pintarja je vredna javne pobvale, zakaj g. Pintar nam je pripravil tako izborno hrano in to za tako ceno, da je na Dolenjskem drugje ne bi dobili. Zaradi tega pa toplo priporočamo vsemu slovenskemu učiteljstvu, ki potuje po Dolenjskem in katerega prinese korak usode v Novo mesto, da se telesno okrepča v gostilnici »pri Lipi« v Kandiji. In zbog znane solidarnosti slovenskega učiteljstva trdno upamo, da naše besede ne bodo zaman. V dokaz naše hvaležnosti in v nekak spomin prvega kletarskega tečaja leži v gostilnici »pri Lipi« spominska knjiga, v katero blagovoli vsak v Novo mesto došli učitelj (ali učiteljica) vpisati svoje ime, kar bo nekak viden izraz naše skupnosti. —a. Štajersko. Duhovniška morala. Iz šoštanjskega okraja nam pišejo: Slučajno smo čitali te dni pismo, ki ga je poslal šoštanjski župnik svoji kuharici. Bilo je to leta 1887., ko se je župnik mudil v Krapinskih Toplicah ; njegova kuharica pa je pričakovala poroda, pravijo da v Celovcu. Kaj tako nesramnega ne spravi skupaj lahko kdo drugi, kakor kaka moralna propalica. Toliko svinjarij, kar jih je v omenjenem pismu nakopičenih, ni najti v nobenem pornografičnem spisu. Toda, pustimo to, samo nekaj naj pribijemo. Med drugim piše župnik Govedič tudi sledeče : . . . Če Te kdo vpraša, kdo je oče otroka, reci: ali učitelj — ali nek beamte pri Bezirksgericht, nekaj si pač namisli . . . Tako tedaj — učitelj naj bi v prvi vrsti trpel za grehe duhovnikov. On naj bi pred svetom veljal za grešnika, v tem, ko bi se duhovnik, ki je kriv posledice preljubeznivega občevanja s svojo kuharico, smejal v pest in še nadalje užival sladkobo življenja. Ali ni dovolj, če dubovniki (Hvala Bogu, niso vsi taki !) izrabljajo svoje prijateljstvo z učiteljstvom v to, da istim izneverjajo in zavajajo zakonske žene — glej slučaj Mažir na Koroškem — še svoj greh hočejo natveziti učiteljstvu. Ce pa koga mika še več zvedeti o župniku Govediču in o njegovem početju, lahko čita v zadnjih številkah »Gorenjca« marsikaj pikantnega. Seveda se mnogo snovi ne da priobčiti v listih, ker je presvinjarska. V Šoštanju imajo obilico nesramnih pisem, ki jib je omenjeni »žegnani gospod« pisal svoji kuharici in ki jih je ona sama iz ljubosumnosti izročila javnosti. —? —