Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. R.) (Dalje.) Meato Stridova ima 50 biš, v katerib prebiva 300 Ijudi. Tu je trirazredna Ijudska ndržavna šola". Nekoliko časa imeli so tudi enorazredne ,,farno šolo". V tej poučevalo se je v medjemurakem narečji. Pa ker je imela premalo šolarjev, so jo tedaj opustili, oziroma apremenili v madjarako državno šolo. Cerkvi pa ima dve, farno in pa cerkev, posvečeno štridovakemu rojaku, sv. Jeronimu. Mčdjimurci pa ga imenujejo ,,sv. Remuš". Ker v tem mestn ne vidiva nikakih znamenitoati, idiva tedaj dalje, potrpežljivi bralec! Od Štridove naprej pelje cesta skozi zelo ozko dolino, katera se pri vaai ,,Lapšina" v Murako polje razširi. V vasi Lapšina atoji kakib 200 korakov od velike ceste, ob Muri, zelo lepa razvalina. Ljudi, katere amo srečevali, vprašali smo, čegavo je uno posestvo, pa nismo ničeaar gotovega izvedeli; rekali so nam sam6: nTo je grofovako". Ta vas apada že pod župnijo sv. Martina. Pri ev. Martinu peljali smo ae čez Muro na Prekmursko. Med Martinci in Muro se razprostira velik pašnik. Na iatem pasniku paalo se je takrat čez 200 krav, konjev pa še več. Unkraj Mure našli smo zelo prosto postavljeno hišo, to je bila krčma. Nismo hoteli iti v hišo, zunaj pod veliko hruško smo se vsedli. Dali amo si prinesti vina, strošek pa smo seboj imeli: avinjetino, pa še nekaj. V biši ni bilo nikakšnib pivcev. To je bilo za krčmarico ravno prav, ker je bila z otroci sama doma. Tudi mi jej menda niamo bili kaj všeč. Ker se je tako ki8lo držala, povabili amo jo tedaj b koailu. Vzela je, kar smo jej dali, pa ni použila ona, ampak razdelila je svoji deci. Pa mi smo tudi deco obdarili, kar je bilo prav. S tem smo ae krčmarici prikupili in h kratu je poatala vljudnejša. Sedaj še le so se razvozljali naši jeziki in krčmarica je večkrat bitela v klet ter nam prinesla iz nje rujnega vinca. Ko se je vrnila ter zopet prejšnje mesto zavzela, vprašal sem jo jaz, kam zabajajo njeni otroci v šolo. Na to vprašanje mi je zelo Čudno odgovorila, rekla je: ,,Nikam. V Lendvo, kamor smo ufarani, nam je predaleč, a k av. Martinu jih poailjati ne morem, ker bi jih morala dati čez Muro prevažati, to pa bi 8talo na leto mnogo denarja. Raje jih tedaj sama doma odgajam in poučujem, kakor znam in morem; vaaj mi ostanejo otroci nepohujšani, kajti zdanji šolarji so zel6 nemarni", Zadnje besede, katere je krčmarica izgovorila, ao mene kot uč-itelja v srce zbodle. Odgovoriti, ali jej dokazati, da njena trditev ni opravičena, niaem hotel, kajti bil je že čaa, da smo odrinili dalje proti Otizi. Pa na tem meatu imam priliko, da ovržem takšno trditev, ko bi kdo izmed čitateljev vtegnil trditi, da surovost šolske mladeži vedno narašča. Prevdariva tedaj, dragi čitatelj, kdo je kriv popačenosti naše mladeži ? Da na to vprasanje dostojno odgovorim, moram poprej poizvedeti, kakšna je bila mladež nekdaj, kajti kdor trdi, da popačenoat aedanje mladeži naraača, iati trdi ob enem, da je bila nekdanja mladež nravnejša. Na dalje moramo prav premialiti, zaaluži-li v obče vsa sedaj živeča mladež, da se ji nenravnost očita, ali pa so bile morda aamo nekatere lastovke, ki so dale povod tem obtožbam? V to bomo zasledovali tedaj odgojo pred kakšnimi petdesetimi leti živeče mladeži in pa odgojo sedanje mladeži. (Dalje prib.) Smešnica 15 ,,Kaj", vpraša potnik, ,,kaj je vaai novi uri v zvoniku, da že stoji na novo?"' ,,Nič", odreže se mežnar, ,,nič ji ni. Sedaj sicer stoji, a kedar gre, rečem vam, da gre hitreje, kakor vse druge".