Traktoriada v Vodicah Nak,to zveni pa že malce boso DA VODICE niso ravno med najbolj revnimi vasmi, to smo že slišali, tudi to, da je njiho-va živinoreja na zavidljivi ravni. Toda, ko smo pred vaško gostilno na glavnem trgu zagledali kakih trideset traktorjev, ki so se gnetli med fički in drugimi civilnimi vozili, pa nam le ni šlo v račun. Kaj, da bi imeli v Vodicah zaradi traktorjev že stisko s par-kirnimi prostori, nak, to zveni pa že malce boso. Pa se je izkazalo, da so prišli gnečo de-lat tudi traktoristi iz Vikerč, Tacna in števil-nih okoliških krajev, saj so se šli nič več in nič manj kot drugo področno tekmovanje traktoristov. Kot je pisalo na plakatih, ki so bili razobešeni po trgu, smo žal tekmovanja že zamudili, na vrsti je bila samo še razde-litev nagrad, ki pa naj bi bila šele popoldne. Škoda! Ko smo se vrteli med traktorji in občudo-vali lepe, pološčene in zlikane Steyerje, Ze-torje, Deutze in druge znane znamke kme-tijske motorizacije, smo pred trgovino zagle-dali kopico frkolinov, ki so nekaj živahno komentirali. »Fantje, morda veste za koga, ki je tekmo-val, da bi se pogovorili z njim?« smo jih po-barali. Vse staro in mlado je bilo v gostilni, od koder se je slišalo hrupno nazdravljanje. »Ja, midva sya vozila,« sta se oglasila dva iz druščine. Nejeverno sem ju pogledal, saj sta kazala kvečjemu trinajst ali štirinajst let. še sreča, da sem se spomnil plakata, na katerem je menda pisalo, da so nastopili tu-di pionirji, drugače bi se še osramotil pred mladimi traktoristi. Pa še res bi se, saj mi je Marjan Trojanšek iz Vikerč zagotavljal, da zna celo njegov štiriletni bratec že voziti trak-tor, kaj ne bi potem on. Tudi Tone Ger-movnik iz Vodic je samo zamahnil z roko, češ, to pa res ni nobena umetnost... »Pa, kako sta se kaj odrezala?« Spogledala sta se, rekla pa nista nič. Pa so ju drugi izdali, da sta zelo dobro vozila in da je bil na lanskem tekmovanju Marjan drugi. »Koliko pa vas je tekmovalo?« »Dvaindvajset. Mi pionirji smo morali zo-rati 6 ha v 45 minutah, starejši tekmovalci pa so morali v enakem času preorati kar deset hektarjev. Ja, ampak točke si pa takoj izgu-bil, madoniš, samo malo si bil neroden, pa je bil rezultat slabši.« Potem sta nam še razlagala, kako je tek-movanje potekalo, pa ju nismo kaj dosti ra-zumeli, ko sta govorila o raznih »sendvičih«, razorjih in drugih kunštnih stvareh. Zato sem raje obrnil pogovor drugam. »Marjan, boš ti ostal na kmetiji, ko boš končal šolo?« Skomignil je z rameni in se samo neodloč-no smehljal. »Ne vem ... Najbrž bom šel v gimnazijo, potem pa naprej, za kakšnega in-ženirja.« No, to niti niso tako visokoleteči načrti, saj je bil letos Marjan za nagrado za učni uspeh kar tri tedne v Avstriji, skupaj z osta-limi najboljšimi učenci in, kot je zatrdil, so se imeli nadvse imenitno tam gori, saj je bila zbrana lepa druščina raznih narodnosti. Za-lipal je še, da se skoraj nič ne uči, pa mu vseeno dobro gre. Tone iz Vodic nima še tako trdnih načr-tov in tudi on ne ve, ali bo ostal na kmetiji. Oba pa sta odločno odkimala, ko sem ju vprašal, ali bi ostala doma v primeru, če traktorja ne bi imeli... Vidite torej, kaj mladino drži doma, samo da je volan in ne-kaj ropotajočega ... »Kaj pa počneta, kadar nista v šoli ali na polju, kaj bereta?« »Oja, knjige ...« »Katere pa? « »Kekčeve dogodivščine, Bobre, Solzice ...« »No ja, te verjetno morate prebrati, za domače čtivo, todaj kaj sama bereta?« »Zvitorepčeve stripe.« Razložila sta še, da je stripe bolj »luštno« brati, ker ni veliko teksta in so slike, ki že vse same povedo. Pa za šport se tudi zanima-ta, sta se oba pohvalila in pristavila, da bo Olimpija v letošnjem prvenstvu mnogo bolj-ša... V glasbi pa sta zanju »ta glavna« an- Marjan Trojanšek in Tone Germovnik sta tudi tekmovala, seveda z očetovima traktor- jema sambla Avsenikov in Slakov in tudi Flere ni tako slab, samo malo bolj točen bi lahko bil, saj bi moral nastopiti pred razglasitvijo re-zultatov tekmovanja traktoristov, pa se od veseličnega prostora še ni nič slišalo, čeprav je bila ura že tri. Pravzaprav nismo tako navdušeni pristaši harmonikarske glasbe, da bi z Vodičani ča-kali na prihod slavnega ansambla in čeprav ne dvomim, da je bilo potem zelo veselo, kar so obetale tudi polne steklenice na stojnicah, smo jo mahnili naprej. Tonetu in Marjanu pa smo seveda še zaželeli čim boljšo uvrsti-tev in da bi lahko čim prej opravila vozniški izpit, da bi se jima ne bilo treba skrivati pred miličniki, kadar podita svoja železna konjiča po vasi. Z. Š.