Slovenski in angleški povratni zaimki v vezalno-
navezovalni teoriji
MARIJA BOLTA
Vczalno-navezovalna teorija jc ena izmed inačic tvorbeno-pretvorbenih teorij o govorčevem znanju stavčne slovnice. Z jezikoslovnega vidika jc njena osnovna značilnost prizadevanje po čim večji cksplicitnosti in razlagalnosli opisov preučevanih pojavov. Razlagalnost opisa skuša teorija doseči z razmejevanjem med tem, kar jc v obravnavanem pojavu splošnojezikovnega in torej del t.i. univerzalne slovnice, ter tistimi posameznostmi, ki so značilne le za preučevani jezik. Univerzalne slovnicc namreč nc pojmuje zgolj kot splošne jezikovne teorije, ki omejuje jezikovno raznolikost, temveč kot sistem eksplicitnih, izkustveno preverljivih domnev o človeku prirojeni jezikovni sposobnosti, s katerim pojasnjuje, kako jezikovno znanje pridobimo.
Eden pomembnih vidikov univerzalne slovnice v vezalno-navezovalnem pristopu je njena modularnost. Sestavlja jo več teorij in vsaka naj bi jezikovno raznolikost omejevala s splošnim načelom, kateremu se podrejajo primerki teh teorij v slovnicah posameznih jezikov. Splošna načela naj bi bila tako samoumevna, da jih tradicionalne slovnicc v svoje opise niso niti vključevale; domneva se, da tvorijo del prirojenega jezikovnega znanja in oživijo že ob samem stiku otroka z jezikom. Razlike med jeziki napovedujejo tem načelom pridruženi parametri, kjer jc za izbor med podanimi možnostmi na nekem parametru jezikovno izkustvo odločilnega pomena. Splošna načela Uiko podajajo jczikoslovčcvc domneve o skupnih lastnostih vseh jezikov, s parametri pa skuša predvidevati možne razlike med njimi. Splošna načela so preprosta, njihova paramctrizacija in medsebojno delovanje pojasnjuje tudi bolj zapletene jezikovne zgradbe. Največ pozornosti je v vezalno-navezovalnem pristopu posvečeno ravno iskanju in prepletanju splošnih načel s pridruženimi parametri vsake od (šestih) predlaganih teorij univerzalne slovnice.
Teorija besednih zvez (Chomsky, 1970a, 1981, 1986a, 1986b; Jackcndoff, 1977) opredeljuje sestavnost besednih zvez: sestavljene so iz jedra (predmetnopomenske besede ali slovnične prvine), poljubnega števila dopolnil in določil. Dopolnila so obvezna in predvidljiva iz slovarsko opredeljene vczljivosti besed, načela ostalih teorij -posebno sklonskc in vezalne - pa določajo, ali se v nekem jeziku pojavljajo pred ali za dopolnili. T. i. razvijalno besednozvezno načelo (Chomsky, 1981:29; vse skladenjske razčlembe morajo upoštevati slovarske vczljivosti vstavljenih prvin) omejuje razčlembe vsakega jezikovnega izraza na katerikoli skladenjski ravnini z določilom, ki v skladenjski izpeljavi preprečuje spremeniti vczljivostne oznake jeder besednih zvez. Ni
več takih skladenjskih pravil, ki bi v slovarju dodeljena dopolnila odstranila, jim spremenila ali dodala udeležensko vlogo, jih prestavila v drugo besedno vrsto; take spremembe v inherentnih oznakah besed morajo biti označene že v slovarju. Poleg fonemskega zapisa je vsaka beseda v slovarju izčrpno opredeljena s svojimi skladenjskimi (besednovrstnimi, vezljivostnimi) in pomenskimi oznakami. Del pomena besed je tudi v dodeljevanju udeleženskih vlog: naloga udcleženske teorije je, da izdela končen spisek možnih udeleženskih vlog ter opredeli njihove pripisovalce in prejemnike (Chomsky, 1981, 1986a; Jackcndoff, 1972; Williams, 1980,1983, 1984). Splošno načelo udcleženske teorije določa, da sme in mora biti vsakemu argumentu (tj. vsaki pomenski, potencialno rcfcrencialni samostalniški prvini) v skladenjski razčlembi pripisana ena sama udeleženca vloga ter da mora pripisljiva udeleženska vloga imeti v skladenjski razčlembi enega samega prejemnika (Chomsky, 1981:36). Stavkotvorni poteki smejo prizadeti skladenjska razmerja, ne spreminjajo pa udeleženskih vlog, ki jih jedro besedne zveze pripiše svojim dopolnilom. Predstavljeni splošni načeli pomembno omejujeta pravilno oblikovane globinske zgradbe: globinska zgradba je najneposrednejši besednozvezni zapis udeleženskih razmerij. Do površinske zgradbe vodi splošno pretvorbeno pravilo premeščanja, ki dovoljuje premestiti karkoli kamorkoli (prim. Chomsky, 1973, 1977a, 1977b, 1980a). Tako kot globinska je tudi površinska skladenjska zgradba abstraktna, obe smeta npr. vsebovati t.i. prazna mesta oz. neizražene prvine. V globinski zgradbi ostane skladenjsko mesto prazno, kadar nanj ni bila izbrana slovarska enota s pridruženo fonemsko obliko; v površinski zgradbi pa puščajo za seboj skladenjske položaje brez izraženih prvin (t.i. sledi) izvršeni pretvorbeni premiki. Teorija sklona s sklonskim sitom (Chomsky, 1981: 49) prepoznava kot pravilno oblikovane le tiste površinske zgradbe, v katerih je izraženim samostalniškim prvinam pripisan sklon, s tem pa tudi omejuje razvrstitvene možnosti izraženih in neizraženih prvin. Mnoge skladenjske poteke, med drugimi tudi pripis sklona in udcleženske vloge, omejuje vezalni odnos med pripisovalccm sklona in sklanjano prvino. Teorija vezalnosti (Chomsky, 1981, 1986a) ga opredeljuje kot formalno razmerje med sestavniki v hierarhično urejeni skladenjski zgradbi.
"a" veže "b" ("b" = polno razvita besedna zveza) kadar
-	jc "a" jedro besedne zveze
-	"a" p-poveljuje "b"
-	jc prva polno razvita besedna zveza, nadrejana "a", nadrejena tudi "b".
"a" p-povcljujc "b", kadar je najmanjši skladenjski sestavnik, ki je nadrejen "a", nadrejen tudi "b" in "b" ni vsebovan v "a"
b
e
(V (1) a in b p-povcljujcta drug drugemu, vendar le a p-povcijuje d in e. Če je a jedro besedne zveze in b njegovo dopolnilo, potem a tudi veže b.)
(1)
Osrednje vezalno razmerje je razmerje med jedrom in njegovim dopolnilom v besedni zvezi: jedro veže svoje dopolnilo (npr. glagol (Glag) predmetno samostalniško zvezo (SZ) v glagolski zvezi (GZ), predlog (PI) SZ v predložni zvezi (P1Z)). Vezalna teorija to razmerje posplošuje tako, da kot vezalce prepoznava ne le tradicionalne glagole in predloge, temveč tudi slovnične prvine (npr. podsnop ujcmalnih oznak UJEM v sestavniku PREGIB). P-povcljcvalni odnos je odnos sestavniške nadrejenosti, kot ga razberemo med vozlišči standardnih skladenjskih dreves. Vezalno razmerje je osrednje tudi v teoriji navezovanja, saj sodeluje pri opredeljevanju t.i. vczalnega sestavnika, v katerem navczovalna načela napovedujejo, kako poteka navezovanje refercncialno (nc)samostojnih samostalniških izrazov. Navczovalne lastnosti dele samostalniškc prvine v tri skupine. V prvo sodijo t.i. imena: so refercncialno samostojna in navezovalno načelo (C) to samostojnost opredeljuje z določilom, da so imena nenavezana. V drugo skupino prištevamo navezniške izraze. Njihova razlikovalna lastnost je rcfcrcncialna odvisnost: v skladenjski razčlembi jim jc sicer lahko pripisana udcleženska vloga in sklon, če so izraženi, toda refercncialno vsebino jim določa navezovanje na ustrezno naveznico (navezovalno načelo (A)). Zadnjo skupino tvorijo zaimkovni izrazi. Imenom so podobni po tem, da se pojavljajo tudi brez navcznicc, različni pa po tem, da jo lahko tudi imajo. Načelo (B) določa, kdaj morajo biti nenavezani oz. prosti. Načelo (A) upoštevajo v tej ali drugačni obliki vsi vezalno-navczovalni pristopi, preostali dve načeli sta kot samostojni načeli slovnice bolj sporni.
(A)	Navczniški izrazje navezan v svojem vezalncm sestavniku.
(B)	Zaimkovni izraz je prost v svojem vezalncm sestavniku.
(C)	Ime je prosto.
Izraz jc navezan, kadar je sooznačen z naveznico v položaju argumenta, ki mu p-povcljuje.
Vezalni sestavnik je tista najožja besedna zveza, v kateri se nahajajo osebek, samostalniški izraz in njegov vczalcc.
Da sta dosedaj največ pozornosti pritegnili prav teoriji vczalnosti in navezovanja, jc razvidno že iz poimenovanja pristopa samega. Eden od vzrokov, zakaj so navczovalne lastnosti posameznih vrst samostalniških prvin v stavku še posebej zanimive za ta pristop, je sklepanje, da ravno zmožnost govorca, da navczovalna razmerja vzpostavlja kljub temu, da pravila navezovanja nikoli niso bila eksplicitno zapisana, potrjuje domnevo o prirojenem jezikovnem znanju. Prizadevanje, da bi odkrili univerzalne lastnosti navezovanja, je tako pomemben del preverjanja domneve o prirojenih jezikovnih univerzalijah. Drugič: ker so kot navczniški opredeljeni ne le izraženi Povratni in vzajemnostni zaimki, temveč tudi take ncizražcnc prvine, kot so sledi izvršenih pretvorbenih premikov ali tiste, h katerim spodbuja besednozvezno razvijalno načelo, je formalizacija navczovalnih načel pomembna tudi pri vzpostavljanju in utemeljevanju samih skladenjskih razčlemb.
V nadaljevanju želim predstavili nekatere rezultate protistavne obravnave povratnega navezovanja v slovenskem in angleškem stavku.1 V preverjanju ustreznosti
Razprav« ne vključuje obravnave navczovalnih lastnosti vzajemnosuiih izrazov, čeprav za navezovalno teorijo, ki skuša Podrediti skupnemu načelu vse navezniške prvine, ni zanemarljiv podatek, da se navczovalne lastnosti povratnih in vzajemnostnih zaimkov razlikujejo (prim. npr. Lebcaux, 1983). V obravnavi slovenskega povratnega navezovanja zanemarjam m'nj pričakovana navezovanja, ki jih sproži stavčno poudarjanje, kakor tudi vprašanje, kako vpliva na izbor navcznicc premeščanje povratnega zaimka in odločitev med naslonsko in naglasno obliko. O povratnem navezovanju v nekaterih enodelnih glagolskih suvkih prim. Bolta 1988.
čomskijanskcga navczovalncga načela (A) jc pozornost posvečena skladenjskim razčlembam, na katerih povratno navezovanje poteka, opredeljevanju vczalnega sestavnika ter napovcdljivosti navcznice v stavku z osebno glagolsko obliko in v nedoločniškem sestavniku. Vezalno-navezovalna obravnava potrjuje trditev slovenske slovnice o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju, vendar da bi jo obdržali v najsplošnejši obliki, mora kot navczovalno načelo skladenjske ravnine delovati na eksplicitncjših in abstraktnejših skladenjskih razčlembah.
Vczalno-navezovalna teorija ohranja formalne, t.i. konfiguralnc, opredelitve skladenjskih razmerij iz zgodnejših tvorbeno-pretvorbenih modelov: v (2) jc osebek SZ, neposredno podrejena vozlišču S; predmet jc SZ neposredno pod vozliščem GZ; predložni predmet je SZ neposredno pod vozliščem P1Z. K taki opredelitvi osebka nedvomno spodbuja tradicionalno spoznanje o stalni stavi besed v angleškem stavku in ncopustnosti osebka v njem. Iz skladenjskega drevesa (2) je razvidna tudi t.i. asimetrija med osebkom in predmetom: osebek je v nekem, točno opredeljenem smislu najprominentnejša SZ v stavku, osebkova SZ p-povcljuje predmetni in predložni SZ. P-povcljcvanjc tako vnaša trojno hierarhijo med SZ v
(2)
S
SZ	PREGIB	GZ
Glag	SZ	P1Z
P1	SZ
(2) : osebek jc prominentnejši kot predmet ali predložni predmet; predmet je v podrejenem položaju glede na osebek, toda še vedno nadrejen predložnemu predmetu; predložni predmet je na repu hierarhije, saj jc podrejen obema, v skladenjskem drevesu (2) višje uvrščenima SZ. Ravno taka hicrarhizacija naj bi bila odločilna pri navezovanju navezniških izrazov, trdi teorija navezovanja. Navczovalno načelo (A) zahteva, da mora biti v površinski skladenjski zgradbi vsak navezniški izraz navezan, oddaljenost navcznice pa omejuje z zahtevo, da mora biti navezniški izraz navezan v svojem vczalncm sestavniku, vendar tako, da jc navcznica navezniškemu izrazu skladenjsko nadrejena, da mu p-povcljujc. Pristop napoveduje, da jc v (2) osebek lahko navcznica povratnemu zaimku v predmetni ali predložni SZ, nc pa tudi obratno; da jc navcznica lahko tudi predmetna SZ, vendar le povratnemu zaimku v predložni zvezi, medtem ko sama predložna zveza načeloma ne more biti navcznica povratnemu zaimku.2
2
Razlikovanje med t.i. konfiguracijskimi in nekonfiguracijskimi jeziki ter pospločljivnst stavčne zgradbe (2) na slovenski stavek, je podrobneje obravnavano v Bolla, M., 1988. Navezovanje povratnih zaimkov v slovenski in angleški skladnji; Poročilo o raziskovalni nalogi, PF, Maribor. V literaturi so opazni tudi predlogi, ki skušajo k on figuralno opredelitev skladenjske nadrejenosti nadomestiti s sklonskimi ali udcleJ.cnskimi razmerji. Prim. npr. Kiss 1987, Horvath 1987 in tam navedenoliteraturo.
Kaj sc zgodi, če postavimo povratni zaimek v osebek (3)? Slovensko govoreči ve, da lakih stavkov ni, in bi nepojavljanje povratnega zaimka v osebku stavka morda skušal intuitivno razložiti s praznino v paradigmi: osebkova SZ je imcnovalniška, povratni zaimek imcnovalniške oblike nima, zato sc v osebku ne more pojaviti.
(3)	*Scb- pis- pismo.
(4)	*Himsclf writes the letter.
Zaradi okrnjenega sklonskega sistema angleškega jezika je na prvi pogled veliko manj očitno, da je odsotnost imenovainiške oblike tista, ki dela oba stavka neslovnična. Da vzrok ncslovničnosti ne more biti odsotnost imcnovalnika, dokazujejo stavki s povratnim zaimkom v imcnovalniški SZ, v katerih je le-ta zdaj slovničen (6,7) zdaj neslovničen (5).
(5)	*Svoj otrok je zašel na kriva pola.
(6)	He himself wrote the letter.3
(7)	On je svoj gospodar.
Kot nerazlagalno in partikularno moramo zavrniti tudi določilo, ki bi prepovedovalo rabo povratnega zaimka v položaju osebka stavka, saj je povratni zaimek npr. sprejemljiv v osebku angleškega nedoločniškega stavka (Peter believed [himself to be infallible]). Teorija navezovanja nudi tako posplošitev: Če v položaj osebka v (3, 4) vstavimo katerikoli izraženi navczniški izraz, sklonsko silo določa, da mora biti postavljen v sklon, načelo (A) pa ga kot refercncialno nesamostojen izraz omejuje z zahtevo, da mora biti navezan. Nič v sklonski teoriji ne preprečuje povratnemu zaimku v položaju osebka pridobiti sklon, saj jc v p-poveljcvalncm dosegu pripisovalca imcnovalniškcga sklona, tj. v dosegu snopa UJEM pod vozliščem PREGIB. Vzrok ncslovničnosti v (3), (4) in(5) jc kršenje načela (A): povratni zaimek jc nenavezan, v stavku (= vezalncm sestavniku) ni nobene, povratnemu zaimku dosegljive, skladenjsko nadrejene navcznicc. Ncslovničnosti povratnih zaimkov in slovničnosti osebnih zaimkov v osebkovi SZ v (2) nc pojasnjuje praznina v oblikoslovni paradigmi prvih, temveč referencialna (nc)odvisnost: navczniški izraz nc more biti navezica samemu sebi, navcznica mora biti pomensko in skladenjsko ustrezna prvina .4
Iz povedanega sledi, da bo stavek s povratnim zaimkom v položaju nepredložnega predmeta v (2) pravilno oblikovan: vezalni sestavnik je tudi tokrat S, v njem sc nahajajo povratni zaimek, vczalcc povratnega zaimka (glagol) ter p-povcljcvalna navcznica, tj. osebek stavka. Ker jc osebkova SZ edina, povratnemu zaimku nadrejena SZ, načelo (A) tudi napoveduje, da se bo povratni zaimek v položaju nepredložnega predmeta brezizjemno navezoval lc na osebek svojega stavka. Osebni zaimek v položaju nepredložnega predmeta po načelu (B) nc sme bili navezan na p-povcljcvalno naveznico, tako da delovanje obeh načel napoveduje dopolnjcvalno razvrstitev povratnih in osebnih zaimkov.
V (6) smemo domnevati, da jc poudarjalni povratni zaimek del imcnovalniške SZ, torej tudi sam kot njeno drseče ujemalno določilo imcnovalniški, primerljivo 7. izpostavljenimi in nato v stavku pozaimljenimi osebkovimi SZ (Mary, she wrote that letter).
Prim. Chomsky 1981, sito "i" v "i". Tudi v nadrednem stavku v (a) je nenavezani/neustrezno navezani povratni zaimek neslovničen, čeprav je postavljen v sklon: (a) *Scbi seje zdelo, da jc nezmotljiv.
*It seemed to himself that he is infallible. Glagol zdeti se/scem v (a) namreč tvori tako GZ, ki osebku nc prisodi udclcJ.cn ske vloge; nadredni stavek osebek ima, vendar osebek ni argumentna, rcfcrcncialna SZz udclcžensko vlogo.
(8) Pcicr tudi sebi (njemu) ni privoščil počitka.
Peter vedno vidi le sebe.
Peter bi sc ustrašil celo (samega) sebe.
Peter allowed himself (him) no rest.
Navczovalno načelo (A) napoveduje, da sc povratni zaimek v položaju predložnega predmeta kot edinega dopolnila glagola (9) navezuje na osebek; kadar je glagol mnogovczljiv, naj bi se povratni zaimek v predložnem predmetu navezoval na katerokoli, njemu poveljevalno argumentno samostalniško zvezo (10, 11). Tako kot v primerih povratnega navezovanja iz položaja nepredložnega predmeta, je tudi v ((9); (2)) osebkova SZ edina, povratnemu zaimku skladenjsko nadrejena navcznica. V ((10); (13)) iz načela (A) sledi, da sme povratni zaimek imeti naveznico ali v ncpredložncm predmetu ali osebku; v ((11); (14)) naj bi sc povratni zaimek navezoval lc na osebek.
(9)
SZ	PREGIB	GZ
G lag	P1Z
I-1
P1	SZ
(10)
i-r-1
SZ	PREGIB	GZ
I-1-1
Glag	SZ	P1Z
__I_
I
P1	SZ
(11)
SZ	PREGIB	GZ
Glag	P1Z	P1Z
r-1 i-1
PI	SZa P1	SZb
(12)	Vedno misli samo na sebe.
O sebi ni rada govorila.
Norčeval sc je iz samega sebe.
He thinks only of himself.
(13)	Peter jc Špeli pripovedoval o sebi.
Peter jc Špeli lagal o sebi.
Peter jc Špelo opozoril nase.
Peter told Špela about himself (about herself)-
Peter told John about himself (ali Peter = himself ali John = himself).
(14)	Peter je s Špelo govoril o sebi.
Peter talked to Špela about himself (about herself)-
Ker iz same oblike slovenskega povratnega zaimka ne moremo sklepati o njegovi številski in spolski oznaki, načelo (A) napoveduje, da bo povratno navezovanje iz predložne zveze v (13) dvoumno: z vidika poveljevanja ustrezna navcznica ni lc osebkova SZ, temveč tudi nepredložni predmet. Slovenski zgledi v (13), za razliko od angleških, napovedane dvoumnosti ne potrjujejo, slovenski povratni zaimek jc navezan zgolj na osebek, navezovanje na nepredložni predmet izražamo z (dvoumnim) osebnim zaimkom (Peter jc Špeli pogosto pripovedoval o njej, kakšna je bila kot otrok). Navezani osebni zaimek krši navczovalno načelo (B), saj bi moral biti v istem vczalncm sestavniku, v katerem je povratni zaimek navezan, osebni zaimek v položaju povratnega prost, tj. ne sme sc navezovati na nobeno p-po velja val no SZ. Bliže dejstvom slovenskega zaimkovnega navezovanja je trditev, da se osebni zaimek nc navezuje na tipično naveznico povratnih zaimkov, na osebkovo SZ.5 V zgradbi (11) izključi navezovanje povratnega zaimka iz predložne zveze na predložni predmet žc omejitev o p-povcljcvalni naveznici, kot edina skladenjsko ustrezno nadrejena navcznica je napovedana SZ v osebku. Očimi kršitvi načela (A) v angleškem zgledu (14) sc Chomsky (1982: 225-6, op. 37) skuša izogniti s prijemom, ki popravi skladenjski odnos med obema predložnima zvezama v p-povcljevalnega tako, da priključi predlog prve predložne zveze (t.i. indirektnega predmeta) glagolu. Po priključitvi predloga glagolu postane preostala SZ (SZa v (11)) p-povcljcvalna navcznica povratnemu zaimku v drugi predložni zvezi (SZb
v (H)). ^
Razmišljamo lahko tudi drugače: navezane osebne zaimke upoštevamo kol navezniške izraze, ki sc v skladnji podrejajo načelu (A). To je funkcionalen pristop, ki se ne zmeni za oblikoslovno razlikovanje med povratnimi in osebnimi zaimki, temveč prisoja samostalniške izraze eni ali drugi skupini po tem, ali so v skladenjski razčlembi podrejeni načelu (A) ali (B) (Bouchard, 1983, 1985, prim, tudi Kostcr 1987). Vendar jc tudi v tem pristopu treba povedati, da navcznica "navezniškega" nebnega zaimka nc more biti osebek stavka.
Nakazani prijem po mnenju N. Chomskcga potrjuje podatek, da jc glagol tesneje povezan s predlogom to, saj zaporedja med navezanimi predložnimi zvezami ni mogoče obrniti: I spoke to the men about themselves. I spoke about the men to themselves. Prijemu oporeka Kostcr 1987 z dokazovanjem, da predlagani izpeljani sestavnik [Glag PIJ ni sestavnik.
(a)	John looked at Mary and *Bill Peter. (Prim.... and Bill at Peter.)
(b)	John saw [] very often| the woman he love]/.
Tudi v položaju prislovnodoločilne predložne zveze se slovenski povratni zaimek navezuje na SZ v osebku stavka (15). V nekaterih prislovnodoločilnih zvezah, posebno krajevnih, se v angleškem stavku namesto pričakovanega povratnega pojavi navezani osebni zaimek (16).
(15)	Okrog sebe je videl same neprijazne obraze.
Pred seboj so gnali ujetnike.
Dežnik nosi vedno s seboj.
(16)	I kept it near me.
John; saw a snake near him^.
Zgodnji tvorbeno-pretvorbeni pristop je to skušal pojasniti z domnevo, da se v globinski zgradbi osebni zaimek nahaja v vstavljenem stavku (Chomsky, 1965: 146-7), v katerem pretvorbeno opustimo prvine, ki sc v glasovni verigi nc pojavijo: I kept it [it bc near me] —•> I kept it near me. Opusti, kot je nakazani opust glagola bc in zaimka it, v vezalno-navezovalnem pristopu niso več dovoljeni, v nekaterih takih primerih je upoštevan t.i. mali stavek. Toda Chomsky sam opozarja, da tudi prijem z malim stavkom ni zadovoljiva rešitev, saj ga nc moremo utemeljiti povsod tam, kjer se namesto povratnega javlja navezani osebni zaimek, posebno neprepričljivo jc mali stavek zapisovati ob neprehodnih glagolih ((17); Chomsky 1981: 290-1; Kostcr, 1987: 342). Drugič, tudi mali stavek ni rešitev v tistih primerih, kjer bi v osebku malega stavka kot naveznico morali upoštevati neizraženo, z osebkom nadrednega stavka korcfcrcncialno, nadzorovano prvino ZAIM: ravno tako bi namreč prihajalo do kršenja z navczovalnima načeloma (A) in (B) napovedane dopolnjcvalne razvrstitve osebnih in povratnih zaimkov, lc da bi bil sedaj osebni zaimek navezan na osebek malega stavka. Opozoriti jc tudi, da jc v teh zgradbah vzajemnostni izraz slovničen in navezan tako, kot napoveduje načelo (A): They saw snakes near each other.7-
(17)	John looked behind him.
John; looked [ZAIMj behind himj],
Prcglcdani primeri povratnega navezovanja v slovenskem stavku potrjujejo navezovalno načelo (A): slovenski povratni zaimek jc navczniški izraz in mora biti navezan. Pravilno napovedani kot ncslovnični so stavki z nenavezanim povratnim zaimkom (5) ali stavki, v katerih jc navcznica povratnega zaimka preveč oddaljena (*Peter; je upal, da Špcla>misli nase,).. Dosedanja obravnava obenem potrjuje tudi trditev slovenskega slovničnega izročila, ki slovenskemu povratnemu navezovanju dodaja strožjo napoved (a): navcznica slovenskega povratnega zaimka jc pomensko
* John looked at [ J very often [the woman he loved]
Po Kostcrju (a) potrjuje, da v priredno združenih stavkih sredinski opust ne more prizadeti glagola in predloga, čeprav sam glagol lahko opustimo. Ker naj bi opust prizadel le in samo sestavnike, neslovničnost dokazuje, da zveza glagola in predloga nc tvori enovitega sestavnika. V (b) sme pravilo o premeščanju zapletene SZ le-to premestiti na konec stavka in bi torej pričakovali, da bo isto pravilo smelo premestiti tudi novo nastalo SZ po priključitvi predloga glagolu.
Koster predlaga pojasnilo, ki ga na angleščino posplošuje iz nizozemščine. Ker naj bi v (16) in (17) povratni zaimek postal sprejemljiv, kadar jc močno poudarjen, obravnava prvino - sclf/sclves kot poudarjalno in v glasoslovnem delu slovnice opustljivo v položaju za nckontrastivno poudarjenim predlogom. V (16) in (17) se tako v površinski skladenjski razčlembi pojavijo napovedani povratni zaimki, vendar naj bi le-ti v nadaljnji izpeljavi izgubili svoj poudarjalni del.
ustrezna, tj. argumentna, rcfcrcncialna SZ v osebku stavka. Kadar jc navcznica neosebkova, navezniški izraz ni pričakovani povratni, temveč osebni zaimek; v vseh takih navezovanjih na ncoscbkovc navcznice je osebni zaimek mogoče razumeti tudi kot prost. Angleški povratni zaimek se sme navezovati tudi na neosebkove, vendar zgolj p-poveljcvalnc navcznice. Navezani osebni zaimek namesto pričakovanega povratnega se v angleškem stavku javlja v navezovanju iz nekaterih predložnih prislovnodoločilnih zvez.
Na prvi pogled jc videti, da trditvi o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju v slovenskem stavku nasprotujejo zgledi s prehodnim pomožnim glagolom. Čeprav je v (18.1) povratni zaimek napovedljivo navezan na osebek in navezovanje iz predložnega dopolnila pridevniškega povedkovega določila na dajalniško SZ izraža dvoumni osebni zaimek, se pojavijo tudi navidezno neosebkova navezovanja. Povratni zaimek v (18.2) slovensko govoreči navezuje tudi na tožilniški predmet, navezovanje na osebkovo SZ izraža tudi z osebnim zaimkom.
(18.1)	Pctcrj seje Špeli, zdel preveč kritičen do sebe, (njc^).
(18.2)	Peteri razglaša Spcloj za preveč popustljivo do sebe^ in svojih^ otrok (do njega^ in njegovih^ otrok).
(19) Peten regardsŠpclaj as too critical of herselfj (""himself;).
Če vztrajamo pri skladenjski razčlembi, kot jo razodevajo skladenjski sestavniki v glasovni verigi, potem moramo predlagano slovensko dopolnitev (a) spremeniti tako, da bo kot naveznico povratnega zaimka dopuščalo tudi neosebkove SZ, vendar le v nekaterih stavčnih oblikah, obenem moramo tudi pojasniti, zakaj so ravno stavki s prehodnimi pomožnimi glagoli z vidika povratnega navezovanja videti izjemni. Vezalno-navczovalni pristop skuša za stavčne oblike v (18) utemeljiti take skladenjske razčlembe, ki bodo nepričakovana navezovanja naredila predvidljiva oz. podrcdljiva splošnemu načelu. Krožnosti utemeljevanja sc skuša izogniti s tem, da išče od navczovalnih razmerij neodvisna potrdila abstraktnejših skladenjskih razčlemb8. Navezovanje povratnega zaimka bo usmerjeno k osebku tudi v (18.2), če prisojevalni odnos med tožilniško SZ in povedkovim določilom skladenjsko opredelimo kot razmerje med osebkom in povedkovim določilom.
(18.2) [ SZ PREGIB [ Glag [ Špelo za preveč popustljivo do sebe]]] S	GZ	S*
Sedaj jc vczalni sestavnik povratnega zaimka t.i. argumentni mali stavek (S*) z vsemi tremi zahtevanimi prvinami: povratnim zaimkom, vezalccm povratnega zaimka
Kezalno-navezovalna obravnava tudi drugih skladenjskih potekov mora pokazali, ali je v literaturi dokaj sporen mali suvek ros najprimernejša režitev (prim. Williams 1983). Ob zaenkrat nezanesljivih utemeljevanjih, ki so zasnovana na sinonimnosti stavčnih pomenov (Peter razglaša (Špelo za neumno, da je Špela neumna)), ali poenostavljanju vezljivoslnih in dniiljivosuiih oznak glagola v slovarju, lahko dodamo podatek, da prijem z malim stavkom pravilno napoveduje, da se sme tudi v osebku malega stavka pojaviti nepomenska, neizražena samostalniška prvina, ki v stavku z osebno glagolsko obliko uveljavi ujemanje v "tretji" obliki.
Peter razglaša za neverjetno, da je Špela naredila šoferski izpit Peter regards it as incredible that Špela passed her driving test.
ter napovedano, p-poveljevalno naveznico v osebku malega stavka9. Vendar sc tudi z naslonitvijo na predlagani sestavnik (mali stavek) nc uspemo izogniti novemu popravku navezovalncga načela (A): v slovenskem zgledu (18.2) menim, daje povratni zaimek ncenoznačno navezan ali na osebek malega stavka ali na osebek nadrednega stavka. Angleško povratno navezovanje v (19) sc od slovenskega razlikuje po tem, da nc dovoli navezovanja, ki prestopi osebek vczalncga sestavnika, tj. osebek malega stavka.
Obravnava povratnega navezovanja v stavku z osebno glagolsko obliko uvršča slovenski povratni zaimek med navezniške izraze, navezuje sc na osebek svojega vczalncga sestavnika; angleški povratni zaimki so navezljivi tudi na predmetne SZ. Zgledi povratnega navezovanja ob prehodnih pomožnih glagolih opozarjajo še na eno razliko v navezovanju slovenskih in angleških povratnih zaimkov: angleški povratni zaimek se nc navezuje na navcznicc izven vczalncga sestavnika, ki ga oklepa prvi p-povcljevalni osebek, slovenski povratni zaimek sc lahko navezuje tudi prek osebka svojega najožjega vezalnega sestavnika na osebek nadrednega stavka z osebno glagolsko obliko.
Če na skladenjski ravnini v nedoločniških zvezah v (19) prepoznavamo zgolj glagolsko zvezo brez osebka, potem predlagani opis slovenskega povratnega navezovanja nepravilno napoveduje neslovničnost rabe povratnega zaimka ob nedoločniku, bodisi zaradi odsotnosti osebka ali zaradi navezovanja na neosebkove naveznice.
(19)	[Vsiljevati sebe in svojeg poglede drugim] je nevljudno.
[Vsiljevati sebe in svoje poglede drugim 1 bi bilo od Špele nevljudno.
Špela je Petru omogočila [uveljavili sebe in svoje poglede v tujini]
V primeru da upoštevamo nedoločniške zveze v (19) kot glagolske zveze, potem moramo dosedanjemu opisu slovenskega povratnega navezovanja dodati določilo, ki bo dovoljevalo navezovanje na neosebkove SZ, vendar le v primerih povratnega navezovanja iz nekaterih nedoločniških zvez. Dodatek bo potreben tudi k načelu (B), saj osebni zaimek sme biti navezan na osebek (npr. Peter jc Toneta prisilil včlaniti njega in njegove otroke v društvo). Vezalno-navezovalni pristop zavrača sklepanje, da jc zaradi neizrazljivosti ujcmalnega osebka nedoločniških povedkov v (19) take nedoločniške zveze obravnavati kot zgolj glagolske zveze in utemeljuje razčlembo, ki jim pripiše stavčnost, (ne)izrazljivost nedoločnikovcga osebka pa predvideva s splošnimi načeli (prim. Bol ta 1986).
(20)	Peter je poskusil [prebrati pismo].
Peter tried [to read the letter],
Peter jc Špelo [prisilil prebrati pismo].
Peter forced Špela [to read the letter].
9
Na kriterij pomenske samozadostnosti razstavljenih delov opira razlikovanje med prehodnimi pomožnimi glagoli in glagoli s povedkovim prilastkom J. Toporišič (1983: 106-110). Glagol zdeti se v (18.1) naj bi se od glagolov v (18.2) ločeval po tem, da ne postavi SZ v osebku malega stavka v sklon. V izpeljavi stavka (18.1) domnevamo, da se je izvršilo premeščanje SZ v osebku malega stavka v položaj nadrednega osebka, tako da v površinski razčlembi upoštevamo v osebku malega stavka z osebkom narednega stavka sooznačeno sled. Veriga [Peter ... s] jc pravilno oblikovana (Rizzi, 1986 b), saj ji jc pripisana ena sama udeleženska vloga ter en sam sklonski položaj, namreč položaj, ki ga veže podsnop UJEM v nadninem stavku. Navcznica povratnemu zaimku je torej opisana veriga in ne zgolj površinski osebek.
Nevljudno jc [brati tuja pisma].
It is impolite [to read other people's mail].
Peter je utegnil [spregledati opombo].
Peter seemed [to have overlooked the footnote],
NcdoločniSke zveze v (19, 20) so pomensko povedki. V pristopu N. Chomskega (1986a) so kot povedki utemeljeni le, če so v prisojevalncm razmerju z osebkom, naj bo ta pomenljiv ali ne, izražen ali ne. Kadar je glagolska zveza prisojevalna in osebku prisodi vlogo udelcžcnca v povedkovem dogodku, je osebkovo mesto v stavku argumentno in udeležensko: napolni ga lahko vsaka, s povedkom družljiva samostalniška prvina. Kadar povedek s tvorno glagolsko obliko v jedru ni prisojcvalen v tem smislu, se v osebku pojavi le (v slovenščini kot jeziku z opustnim osebkom ncizražena) ncpomcnljiva, ncrcfcrcncialna zaimkova prvina. Vczalno-navezovalna teorija ne prevzema tradicionalnega razlikovanja med stavki z osebkom in brez osebka niti kot različic stavčnih oblik v enem jeziku niti med jeziki. Pojasnilo, zakaj mora biti osebek nedoločnika v (19, 20) neizražen, teorija izpelje iz sklonskega sita. Imcnovalniški sklon je v sklonski teoriji opredeljen kot površinski sklon - o imcnovalniku ne odloča udclcženska vloga sklanjane prvine - ki ga osebkovi SZ dodeli podsnop ujcmalnih oznak UJEM v p-povcljcvalncm PREGIBalu stavka z osebno glagolsko obliko. Ncdoločniški stavek takega snopa oznak ne vsebuje, izražena SZ v osebku nedoločniškega stavka zato ne more biti postavljena v (imcnovalniški) sklon, in sklonsko sito zavrne vsako nedoločniško zgradbo v (20) z izraženim osebkom kot ncslovnično. Utcmcljcvalno načelo povedkov torej izsili osebkovo mesto v skladenjski razčlembi stavka, glede na povedek je osebkov položaj argumenten ali neargumenten, udeleženski ali neudclcžcnski. V stavku z osebno glagolsko obliko je osebek tudi prejemnik imcnovalniškcga sklona. V nedoločniškem stavku sme bili v osebek izbrana izražena SZ le takrat, kadar ji je mogoče pripisati sklon. Sklonsko sito kot splošnojezikovna trditev zagotavlja, da sc v pravilno oblikovanih skladenjskih zapisih izražene SZ pojavljajo lc v sklonskih položajih (oz. da jc verigi z izraženo SZ pripisan sklon). Teorija sklona torej Pojasnjuje, zakaj je osebek nedoločniških povedkov v (20) neizražen, obenem pa dopušča možnost, da imajo ncdoločniški stavki tudi izražene SZ v osebku, kadar jim je sklon mogoče pripisati.
Neizražcni osebek je "nesamostojna" samostalniška prvina, podobno kot so nesamostojni tudi povratni zaimki ali sledi10. Pri povratnem navezovanju odbere naveznico slovenski dostavek o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju; pri navezovanju neizraženega osebka pa se opiramo na še ne neizdelano, dodatno teorijo nadzora (prim. npr. Roscnbaum 1967, Chomsky in Lasnik 1977, Chomsky 1980, Manzini 1983, Koslcr 1984, Williams 1980), ki med argumenti z nedoločnikom vezavnega glagola odbere nadzorovalno SZ.
Z vidika povratnega navezovanje jc domneva o stavčnosti nedoločniških zvez v vezalno-navezovalni teoriji pomembna, saj se povratno navezovanje odvija na skladenjski ravnini in mora torej že skladenjski zapis vsebovati vse prvine, relevantne za
Vprašanje, ki sc zastavlja, je, ali jc prijem (načelo (A)), s katerim npr. povratni zaimek postane rcferencialna samostalniška P^ina, pospložljiv tudi na neizražcni osebek v nedoločniških stavkih. Prim, med dr. Bouchard, 1983; Koster, 1984, 1987;
Man7.ini.1983.
pomensko interpretacijo navezovalnih razmerij. Če v nedoločniškem stavku mesto osebka upoštevamo, potem predlagani dostavek (a) k navezovalncmu načelu (A) napoveduje, da je povratni zaimek v nedoločniškem stavku navezan na osebek nedoločniškega stavka. Vzporedno primerom nccnoznačnega navezovanja v stavkih s prehodnim pomožnim glagolom obenem pričakujemo, da se bo slovenski povratni zaimek dvoumno navezoval ali na osebek nedoločniške zveze ali na osebek tej zvezi nadrejenega povedka, v angleških primerih pa naj povratno navezovanje nc bi prestopilo nedoločniškega stavka.
Prikazani pristop nedoločniškim sestavnikom v (20) pripisuje skladenjske razčlembe (21): so stavčne zveze z ncizraženo samostalniško prvino v osebku, ki jo pomensko osmisli ali pravilo nadzora [ZAIM] ali navezovanje na pretvorbeno premeščeno SZ [s]. Poleg nedoločniških zvez z neizraženim osebkom vezalno-navczovalni pristop prepoznava v angleški skladnji tudi nedoločniške stavke z izraženim osebkom, izrazljivost osebka v (22) omogoča nedoločnikovo predložno vezalo FOR (22a) oz. izjemen pripis sklona prek stavčne meje (22b).
(20a) Peter je poskusil prebrati pismo. Peter tried to read the letter.
(20b) Peter je Špelo prisilil prebrati pismo. Peter forced Špela to read the letter.
(20c) Peter je utegnil spregledati opombo.11
Peter seemed to have overlooked the footnote.
(21) SZ [PREGIBI + UJEM]] [ Glag [ ZAIM [PREGIB [-UJEM]] GZ]] i	GZ S i
SZ [PREGIB [+UJEM]] SZ [ Glag [ ZAIM [PREGIB [ -UJEM]] GZ ]]
i GZ S i
SZ [PREGIB [+UJEM]] [ Glag [ [ s] [PREGIB [-UJEM]] GZ]] i	GZ S SZi
(22a) Peter wanted very much for Špela to be present.
SZ [PREGIB[+UJEM]] [ Glag [ FOR [ SZ [PREGIB[-UJEM] GZ]]]] GZ S' S
(22b) Peter believed Špela to have made a mistake.
SZ [PREGIB[+UJEM]] [ Glag [ SZ [PREGIB [-UJEM]] GZ]] GZ S
V slovenskem suvku lahko poleg nedoločniikih zvez z nadzorovanim osebkom ločimo le Se dvigovalne nedoločniške stavke, v katerih je neizraženi osebek iled, ki jo pusti pretvortxmi premik osehkove SZ odvisnega stavka v osebek nadrednega stavka (Bolu 1986). Vsebino neizraženega osebka nedoločnika tako določa veriga med pridobljenim in praznim mestom. V slovarju so z nedoločnikom vezavni dvigovalni glagoli opredeljeni kol neprisojevalni glagoli s stavčnim dopolnilom. Premik izraženega osebka nedoločnika v osebek nadrednega stavka je po vczalno-navezovalni teoriji nujna posledica sklonskcga sita: izražena SZ mora biti premeščena v položaj, kjer bo postavljena v sklon, ne da bi ji bila hkrati pripisana dodatna udeleženska vloga.
V zapisanih skladenjskih razčlembah nedoločniških dopolnil kot stavčnih zvez pristop pravilno napoveduje, prvič, daje povratni zaimek v položaju osebka nedoločnika v (20) neslovničen, tako kolje neslovnična katerakoli druga izražena SZ. Slovničen jc le angleški povratni zaimek v osebku nedoločnikov v (22), kadar nc podlega opustu. Neslovničen jc tudi v osebek nadrednega stavka premeščen povratni zaimek ob dvigovalncm glagolu (20c): pretvorbeno pridobljeni osebek nadrednega stavka tudi v podaljšanem sestavniku nima navcznicc. Drugič, navezovanje povratnega zaimka iz neosebkovih položajev v nedoločniškcm stavku se nc razlikuje od povratnega navezovanja v prostem stavku: povratni zaimek v (23) je navezan na neizražcni nedoločnikov osebek, angleškemu povratnemu zaimku pa ustrezajo tudi neosebkove p-povcljcvalnc navcznicc (23b); vczalni sestavnik povratnega zaimka je ncdoločniški stavek s povratnim zaimkom kot navezniškim izrazom, nedoločnikom oz. predlogom kot vczalccm navezniškega izraza ter neizraženim osebkom kot povratnemu zaimku skladenjsko nadrejena navcznica.
(23a) Peter jc poskusil [SZ obriti sebe z levo roko].
Peter tried [SZ to shave himself with his left hand],
(23b) Peter jc poskusil [SZ govoriti Špeli o sebi].
Peter tried [SZ to talk to Špela about himself (herself)].
(23c) Peter jc utegnil [[si obriti sebe z levo roko].
Peter seemed [[s] to have shaved himself with his left hand]].
Primerjaj tudi:
Peter jc želel prepričati sebe v pravilnost svoje odločitve.
Peter jc sklenil povabiti Špelo k sebi.
Peter ni hotel videti neprijaznih obrazov okrog sebe.
Da je povratni zaimek v slovenskih zgledih (23) napovedljivo navezan na osebek, trdi tudi slovenska slovnica, prikazana obravnava opozarja na posrednost takega navezovanja. Kot kažejo zgledi (24), je poudarek na posrednosti vzpostavljene korcfencialnosti prek neizraženega osebka nedoločnika pomemben. Pristop namreč zmore skupnemu navczovalncmu načelu podrediti tudi povratne zaimke, ki so videti navezani na neosebkove navcznicc. Ravno poskus, da povratnega zaimka iz nedoločniškega stavka nc navezujemo neposredno na naveznico v nadrednem stavku, temveč na neizražcni osebek nedoločnika, omogoča ohraniti dostavek o k osebku usmerjenem povratnem navezovanju v slovenski skladnji nespremenjen. V (24) je pravilo nadzora tisto, ki določa vsebino neizraženemu osebku nedoločnika in pravilo nadzora ni usmerjeno le k osebku; navcznica povratnemu zaimku je že interpretirani neizraženi osebek, tako da tudi v teh primerih slovenski povratni zaimek ne posega po neosebkovih navcznicah. Kadar v nadrednem stavku nadzorovalna samostalniška zveza ni izražena, razumemo rcfcrcnco vseh teh prizadetih prvin - nadzorovalne samostalniške zveze v nadrednem stavku, nadzorovane samostalniške prvine v osebku nedoločnika ter nanjo navezanega povratnega zaimka - kot splošno oz. poljubno (24c) ali določljivo iz govornega položaja/sobesedila. Da rcfcrcnca neizraženega osebka v (24a,b) ne more biti poljubna in torej ni poljubna niti rcfercnca povratnega zaimka, kaže podatek, da npr. v
položaju povedkovega določila ali prilastka nc moremo rabiti prvin z oznakami, ki nc bi bile hkrati tudi oznake nadzorovalne SZ (25).
(24a) [ZAIM videti sebe tako zapostavljenega] bi Petra jezilo.
Petru nikoli nc bo uspelo [ZAIM natočiti tudi sebi čistega vina].
Petru bi bilo težko [ZAIM obriti sebe z levo roko].
(24b) Peter jc Špelo prisilil [ZAIM braniti sebe in svoje poglede v javnosti].
(24c) Težko jc [ZAIM spregovoriti o sebi v javnosti].
It would be difficult for Peter to shave himself with his left hand.
Peter forced Špela [ZAIM to defend herself and her views in public].
It would be difficult [ZAIM to defend oneself in public].
(25)	*Pctru jc končno lc uspelo postati pametnejša (priti domov trezna).
*Pcter jc Špelo prisilil priti domov trezen.
Vendar so tudi primeri navezovanj, v katerih je slovenski povratni zaimek v nedoločniškem dopolnilu tromestnega nadzoroval nega glagola navezan na osebek z nedoločnikom vezavnega glagola (prim. npr. Šuman, 1881: 279). Podobno kot v primerih povratnega navezovanja v stavkih s prehodnimi pomožnimi glagoli, je navezovanje v (26) nccnoznačno, povratni zaimek ni navczljiv le na napovedni nadzorovani osebek nedoločnika, temveč ga slovensko govoreči lahko razume tudi kot navezanega na osebek nadrednega stavka. Primerljivi angleški zgledi potrjujejo, da sc angleški povratni zaimek nc navezuje prek osebka nedoločnika na osebek nedoločniku nadrejena glagola.
(26)	Peter je Špeli ukazal manj misliti nase.
Peter jc prepovedal govoriti o sebi z novinarji.
Peter Špeli ni dovolil govoriti o sebi.
Peter told Špela not to think only of herself (*himself).
Dosedanja obravnava povratnega navezovanja v nedoločniških stavkih gradi napovcdljivost navczovalnih razmerij na neizraženem, nadzorovanem osebku nedoločnika. Navezovanje na osebek stavka z osebno glagolsko obliko v (26) bi lahko npr. poskušali doseči tako, da s kakšnim prijemom (pretvorbenim pravilom ali slovarsko oznako, ki v bistvu popravljala tromestni nadzorovalni glagol v dvomestnega, prim. Burzio 1986) odpravimo stavčnost nedoločniške zveze. Vendar sc mora vsak tak prijem med drugim spoprijeti tudi s podatkom, da sme biti osebni zaimek v položaju povratnega v (26) navezan na nadredni osebek, čeravno dvomestni nadzorovalni glagoli tako navezanega osebnega zaimka ne dovoljujejo; ravno tako mora zagotoviti interpretacijo, v kateri je povratni zaimek korcfcrcncialcn s splošnim udcležcncem v zgledu z neizraženo nadzorovalno SZ.12
12
Problematično, vendar obvladljivo z Rizzijevim (1986a) predlogom saturacije udeleženskih vlog v slovarju, je navezovanje v stavkih z neizraženo nadzorovalno SZ v (a). Čeprav vemo, da neizraženi osebek nedoločnika ni istoveten z nadrednim osebkom in da gre za sploinega udeleženca kot vržilca nedoločnikovega dogodka, povratno navezovanje v (a) ni dvoumno, (a) Peter je sliial praviti nepojmljive laži o sebi.
(27a) Peter jc govoril o njem z novinarji.
(27b) F'ctcr jc poskusil govoriti o njem z novinarji.
(27c) Peter jc prepovedal govoriti o njem z novinarji.
V prvih dveh stavkih v (27) mora biti osebni zaimek prost, tj. nckorcfcrcncialcn z osebkovo SZ, medtem ko je v (27c) tako navezan osebni zaimek sprejemljiv. Kot slovnično bo tako refercncialno povezanost vczalno -navczovalna teorija napovedala le, če osebnemu zaimku v (27c) kot vczalni sestavnik določimo ncdoločniški stavek z neizraženim, od opuščene predmetne SZ nadrednega stavka nadzorovanim osebkom. Vzporedno zgledom navczovalnih razmerij v stavku s prehodnim pomožnim glagolom (18.2, 28) osebni zaimek nc sme biti navezan na osebek najožjega vczalncga sestavnika: v (27c) ni korcfcrcncialcn z neizraženim splošnim udclcžcnccm nadrednega povedkovega dogodka, v (28) ni korcfcrcncialcn z osebkom malega stavka, SZ Toneta.
(28)	Peter razglaša Toneta za preveč popustljivega do njega in njegovih otrok.
(27c) Peter jc prepovedal govoriti o njem z novinarji.
Primerljivo nccnoznačno navezovanje slovenskega povratnega zaimka, ki sme preskočiti osebek najožjega vczalncga sestavnika, zasledimo tudi pri preverjanju povratnega navezovanja iz samostalniških zvez.
(29)Peter,	jc sovražil [SZj [Špeline] k zgodbe o sebi Peter hated [Spcla's stories about herself (*himself)].
Bcscdnozvczna teorija opredeljuje ujemalno določilo v predmetni SZ v (29) kot njen osebek - sledi pravilna napoved, da bo v navezovanju angleškega povratnega zaimka v položaju dopolnila osebkovo določilo preprečevalo navezovanje na naveznico izven samostalniške zveze (=izvcn vczalncga sestavnika), katere del jc, v navezovanju slovenskega povratnega zaimka pa prispevalo k nccnoznačnosti navczovalnih razmerij. V slovenskem zgledu (29) jc povratni zaimek lahko navezan ali na osebek sebi nadrejene SZ ali na osebek stavka. Če jc domneva, da sc sme slovenski povratni zaimek navezovati na vsak osebek v stavku z osebno glagolsko obliko, pravilna, potem bi morale sodbe slovensko govorečih potrditi, daje navezovanje povratnega zaimka v (30) kar šliriumno, saj skladenjska razčlemba stavka predlaga šliri osebke: povratni zaimek jc navezan ali na osebek samostalniške zveze, ali na osebek predlaganega malega stavka, ali na neizražcni osebek nedoločnika, ali na osebek korenskega stavka.
(30)	Peter je Toneta prisilil javno razglašali Tincta za popolnoma nekritičnega do Špelinih hvalospevov o sebi.
Primerjava tukaj samo nakazanih in samo nekaterih lastnosti navezovanja slovenskega povratnega zaimka z angleškimi uvršča slovenski povratni zaimek med navezniške izraze. Tako kot angleški sc tudi slovenski povratni zaimek podreja splošni zahtevi navczovalnc teorije, da so navezniški izrazi navezani. Kot naveznico povratnega zaimka čomskijansko navezovalno načelo določa navezniškemu izrazu skladenjsko nadrejeno samostalniško prvino znotraj njegovega vczalncga sestavnika.
(a) Angleški povratni zaimki sc navezujejo na katerokoli sebi p-povcljcvalno prvino; slovensko povratno navezovanje sodi med lista, ki so usmerjena k osebku. Kadar je navcznica neosebkova, v slovenščini rabimo dvoumni osebni zaimek.
(b)	Angleški povratni zaimek mora poiskati naveznico v vczalncm sestavniku, ki ga s p-povcljevalnimi odnosi oklepa najbližji osebek - angleško povratno navezovanje praviloma ne prestopi osebka vczalncga sestavnika. Mejo slovenskemu povratnemu navezovanju pomeni osebek stavka z osebno glagolsko obliko: povratni zaimek sc sme navezovati prek sebi nadrejenega osebka samostalniške zveze, prek osebka t.i. malega stavka ob prehodnih pomožnih glagolih, prek neizraženega osebka nedoločniškega stavka na osebek stavka z osebno glagolsko obliko.
(c)	Povratno navezovanje ni enoznačno. Angleški povratni zaimki so dvoumno navezani tako, da kot navcznica zadostuje vsaka (pomensko ustrezna) p-povcljcvalna samostalniška prvina v vczalncm sestavniku. Slovenski povratni zaimek dopušča nccnoznačno navezovanje na povratnemu zaimku bolj oddaljen osebek, vendar lc znotraj stavka z osebno glagolsko obliko.
(č) Napovedana dopolnjcvalna razvrstitev povratnih in osebnih zaimkov sc v slovenskem stavku uresničuje lc v navezovanju na povratnemu zaimku najbližji osebek, tj. na osebek njegovega najožjega vczalncga sestavnika. V primerih dolgega povratnega navezovanja na kak bolj oddaljen osebek, jc povratni zaimek zamenljiv z osebnim, tak osebni zaimek jc lahko tudi nenavezan.
LITERATURA:
Bajec, A.,R. Kolarič, M. Rupel, 1968; Slovenska slovnica; DZS, Ljubljana.
BelleUi, A., 1981; "Morphological" Passive and ihe Pro-Drop: the Impersonal Construction in Italian; Scuola Normale Superiore di Pisa, Pisa.
Bcnnis, H., 1986, Gaps and Dummies; Fori s Publications, Dordrecht.
Holla, M., 1986, Slovenski glagoli z nedoločniSkim dopolnilom v tvorbeno-pretvorbenem pristopu; Slavistična revija 34,4:419-432.
Bolta, M., 1987, Tvorbcno-pretvorbena skladnja N. Chomskcga; Pedagoška fakulteta, Maribor.
Bolta, M., 1988, Enodelni glagolski stavek v vezalno-navezovalni teoriji; Zbornik IV. konference ROJP,
Portorož.
Bouchard,D., 1983, On The Content of Empty Categories; Foris Publications, Dordrecht.
Bouchard, D., The Binding Theory and the Notion of Accessible Subject; Linguistic Inquiry 16, 1:117-133.
Borer, II., 1986,I-Subjects; Linguistic Inquiry 17,3:375-416.
Brame, M.K., 1979, Essays Toward Realistic Syntax; Noil Amrofcr Publishing Company, Seattle, Washington. Brcsnan, J.W., 1982, Control and Complementation; Linquistic Inquiry 13,3:343-434. Breznik, A., 1934, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje
Browne, E.W., 1968; Srpskohrvatskc enklitike i teorija transformacione gramatike; Zbornik za filologiju i lingvistiku XI: 25-29, Novi Sad.
Burzio, L., 1986, Italian Syntax: A Government - Binding Approach; D. Reidcl Publishing Company, Dordrecht.
Chomsky, N., 1957, Syntactic Structures; Mouton, The Hague.
Chomsky, N., 1965, Aspects of the Theory of Syntax; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts. Chomsky, N., 1970a, Remarks on Nominalization; v Readings in English Transformational Grammar; R.A. Jacobs, P S. Roscnbaum (urednika); Ginn and Company, Waltham, Massachusetts.
Chomsky, N., 1970b, Deep Structure, Surface Structure, and Semantic Interpretation; ponatis v Semantics: An Interdisciplinary Reader in Philosophy, Linquistics and Psychology (1971); D.D. Steinberg, L.A. Jakobovits (urednika); Cambridge University Press, London.
Chomsky, N.,1973, Conditions on Transformations; v A Festschrift for Morris Halle; S.R. Anderson, P.
Kiparsky (urednika); Holt, Rinchart and Winston, New York.
Chomsky, N., H. Lasnik, 1977a, Filters and Control; Linquistic Inquiry 8, 3: 425-504.
Chomsky, N., 1977b, Essays on Form and Interpretation; American Elsevier Publishing Company, Inc., New York.
Chomsky, N., 1980a, Rules and Representations; Columbia University Press, New York. Chomsky, N., 1980b, On Binding: Linguistic Inquiry 11, 1:1-46. Chomsky, N., 1981, Lectures on Government and Binding; Foris, Dodrcchl.
Chomsky, N., 1982, Some Concepts and Consequences of the Theory of Government and Binding; the MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Chomsky, N., 1986a, Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use; Pracgcr, New York. Chomsky, N., 1986b, Barriers; The MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Kunst-Gnamuš, O., 1979, Vloga jc/.ika v spoznavnem razvoju šolskega otroka; Pedagoški inštitut pri Univerzi vLjubljani.
Kunst-Gnamuš, O., 1981, Pomenska sestava povedi; Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Grošelj, M., 1950, Abundantni refleksivni zaimek in medij; Slavistična revija, 414-418.
Hoekstra, T., 1984, Transitivity: Grammatical Relations in Government-Binding Theory; Foris Publications, Dordrcchts.
Horvath, J., 1987, On Models with a VP-lcss Phrase Structure and Two (A)symmclry Phenomena; v Approaches to Hungarian 2, Theories and Analyses; I. Kencsci (urednik), Budapest. Huang, J.C.T., 1983, A note on the Binding Theory; Linguistic Inquiry 14,395-420.
Jackendoff, R., 1972, Semantic Interpretation in Generative Grammar, The MIT Press, Cambridge, Massachusetts.
Jackcndoff, R., 1977, X-Syntax: A Study of Phrase Structure; The MITT Press, Cambridge, Massachusetts. Kiss, K. E., 1987, Is the VP Universal?; A Approaches to Hungarian 2, Theories and Analyses; I. Kcnesei (urednik), Budapest.
Kostcr, J., 1978, Conditions, Empty Nodes and Markcdness; Linguistic Inquiry 9, 4: 551-593. Kostcr, J., 1984, On Binding and Control; Linguistic Inquiry 15,3:417-549.
Kostcr, J., 1987, Domains and Dynasties: The Radical Autonomy of Syntax; Foris Publications, Dordrecht. Lebeaux, D., 1983, A Distributional Difference between Reciprocals and Reflexives; Linguistic Inquiry 14, 4:723-730.
Manz.ini, R.M., 1983, On Control and Control Theory; Linguistic Inquiry 14, 3: 421-446.
Orcšnik, J., 1967, Vabilo k preučevanju transformacijske generativne slovnicc; Jezik in slovstvo XII, 3:83-86.
Orcšnik, J., 1966-68, On N. Chomsky's Strict Subcatcgorizalion of Verbs; Linguistica VIII, 1:83-103,
Ljubljana
Orcšnik, J., 1970a, O aksiomatski teoriji naravnih jezikov; poročilo P-260, Institut Jožef Stefan, Ljubljana. Orcšnik, J., 1970b, Horace G. Luni, Attempt at a Generative Description of the Slovene Verb, Wiesbaden, 1966; Linguistica X, 1:121-129, Ljubljana.
Orcšnik, J., 1972, Formalizacija semantičnih definicij najmanjših jezikovnih enot s pomenom; Formalizacija stavčnih pomenov; T.i. "presupozicije" v semantiki naravnih jezikov; O t.i. transformacijskem ciklu v sintaksi angleškega jezika; v Problemi semantike, sintakse in obravnave tekstov; A.P. Žcleznikar, V. Rajkovič (urednika); Institut Jožef Stefan, Univerza v Ljubljani.
Orcšnik, J., 1985, O naslonskcm nizu v knjižni slovcščini; Jezik in slovstvo, 213-215.
Orcšnik, J., D.M. Pcrlmuttcr, 1972, Razlaganje sintaktičnih posebnosti; poročilo P-282, Institut Jožef Stefan, Ljubljana.
Rizzi, L.. 1986a, Null Objects in Italian and the Theory of Pro; Linguistic Inquiry 17,3:501-555. Rizzi, L., 1986b, On Chain Formation; v Syntax and Semantics 19, 65-96, Academic Press Inc. New York. Ružička, R., 1973, Reflexive Versus Nonrcflcxivc Pronominalization in Modem Russian nd Other Slavic Languages; v Generative Grammar in Europe; F. Kiefer, N. Ruwct (urednika); D. Rcidcl Publishing Company, Dordrecht.
Skct, J., 1911, Jancžičeva Slovenska slovnica za srednje šole; Družba sv. Mohorja, Celovec.
Škerlj, S„ 1937, Bczličnc povratne rečenicc sa aklivnom konstrukcijom; Bcličev zbornik, 417-429.
Šuman, J., 1881, Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni; Malica slovenska, Ljubljana.
Tomšič, F., 1939, Refleksivni glagoli v slovenščini; Slovenski jezik, 155-169.
Toporišič, J., 1976, Slovenska slovnica; Založba Obzx>rja, Maribor.
Toporišič, J., 1982, Nova slovenska skladnja; DZS, Ljubljana.
Williams, E.S., 1980, Predication; Linguistic Inquiry 11, 1:203-238.
Williams, E.S., 1983, Against Small Clauses; Linquislic Inquiry 14, 2: 287-308.
Williams, F..S., 1984, Grammatical Relations; Linguistic Inquiry 15,4:639-673.