Vesna Furlanič-Valentinčič
376
Vesna Furlanič-Valentinčič V BELEM IGRANJU
V SPREMINJANJU ZAJETA
Postanem naj posoda tvoja. Napolnim s tvojo se krvjo. Da v njej ukrešem iskro, ki topi srebra oko.
Kako drhteče, snovno se razteka v plitvo, gibko stezno sled.
Kipi,
zajezdena v valove
spečih,
črna ptica.
V spreminjanju zajeta, v želji izostrena,
v nič presname tuljenje krdela.
ROKE SVOJE V DAR ZASEJEM TI SEMENA
Roke svoje v dar zasejem ti semena, sklita v srebrnini pustih dni.
Noč v noči tkem
v sanje,
kakor v razpuščene kite,
v spreminjanje slapov
zajamem veter.
377
V BELEM IGRANJU
v kupo razpustim
igranje
žarkov zlatolase zore.
V veke vtrem ti lahna jutra,
z dihom presvetlim
spoznanje
ničevosti neme steze,
preden ležeš
v valove,
skrite v mesečini.
Preden v očesu sonca
prepoznaš
bTstenje lave,
ko v kamnitem spustu
povezuje strdke,
ko v prepletu
z igro trsja
zemlje drob zapolni.
V  VEČERU JUTRANJEGA MRAKA
Na izust vodilo je trpečega in k sebi se povrača
vse, kar žalosti oči prevzame,
kar prikrade se na konju belem,
kar življenjski sok poklanja,
vsemu, kar z listjem trepeta neskončno.
Kar pokončno v travne bilke strne večnost in spoznanja.
Nič in nihče ne spodbode igre milostnega vrana, ki s perutmi nad prežečim volkom spreletava.
V votlinah neme ptice glas si svoj povrne. Glas neznanega, ki samo v molku je prisoten.
V lahnem soncu na razpenjeni sedijo skali jutranje meglice v žarenju iz preteklosti podob.
V praznem upu in preziru ti koraki v teži pojejo daljave, na razpotju si smeri sledijo, v oblaku rok prepletajo mladiči sad bogov, nasnulih v ustvarjanju nemirnih dihov.
Vesna Furlanič-Valentinčič
378
V  noči raztelešene, v prihodu sence razpuščene v večeru jutranjega mraka, zapletene v igro večne kače.
V BELEM IGRANJU JATE DELFINOV
Iz mojega in tvojega znoja so nakapljani oceani.
Od tod njihova slanost.
Od tod njihova gibkost in kristalni lesk.
Od tod se v premike jadrajočih galebov zajedajo sape.
V  kipenje spreminja neslišni prelet.
V krilnem razponu presenčijo jadra in v valove pretoči ptičji se ples.
V belem igranju jate delfinov
na morskem površju se zvezde bleste.
In v spletu igrivem zadihajo zarje, da v času prostranem meglice zaspe.
PADA, PADA V OBJEMU ČRNI PTIČ PROSTRANSTVA
Pada, pada
v objemu
črni ptič
prostranstva
in v krču se rojevajo
besede,
v odsekanih sekvencah prhutajo
smisli.
V oddaljenih votlinah se kotijo levi. In v brezčasju večne teme se igrajo padle zvezde.