10
Kaj je kmetijstvu koristniše: koze rediti ali
pa odpraviti jih ? *)
Ko je bil Bog prva človeka ustvaril, jima je rekel: Rastita in množita se, ter napolnujta zemljo. I. Mojz. I. 28. Karkoli je Bog ustvaril, vse je Človeku v prid storil, pa tudi vsaki kraj zemlje je njemu na korist s potrebnimi^ stvarmi preskrbel, da človek povsod živeti zamore. Človek živi od žival in rastlin, od tega, kar mu zemlja rodi in redi. Ker so pa kraji na zemlji različni: topli in mrzli, ravni in gorati, so različne tudi stvari, s ktei*imi se človek živi.
Ravni in topli kraji so bolj poljedelstvu, gorati in mrzli pa živinoreji ugodni, da človek tedaj v vsakem kraji lahko svoj živež dobi, ako si ga po primeri kraja goji. Ker so pa nekteri kraji tako gorati in strmi, pusti in trdi, da niso ne poljedelstvu, ne težki živini ugodni, je Bog ustvaril ovce in koze, ki po strminah hoditi in si živeža iskati zamorejo, da bi taki kraji, brez ljudi, neugodne puščave ne ostali.
Ovce žive poleti od trave, pozimi od sena in žlahnega, suhega listja;* dajo kmetu volno in nekoliko mleka; koze pa žive poleti od listja in žlahnih zelišč, pozimi pa od bolj pustih stvari, kot ovce. Poleti dajo obilno žlahnega mleka, ktero zdravniki slabotnim ljudem v zdravilni živež svetujejo. Štiri koze dajo za pridno (dobro) kravo mleka, in štiri do šest kozličkov, ki so tudi za pridno tele vredni; toraj štiri koze kravo nadomestijo, naj bodo kraji še tako trdi in pusti, česar osem ovac donesti ne more. Koze in ovce pozimi mleka nimajo, pa tudi manj zajedo. Koze žive pozimi od brstja, trdega listja in drugih pustih stvari, česar druga živina užiti ne more, ker imajo dober vkus in trdne zobe.
Ker so pa koze sadnim in drugim žlahnim drevesom škodljive, imajo toliko sovražnikov, kolikor dlak.
*) V „Novicah" in „Pratiki" so se že večkrat grajale koze; naj se sliši tudi hvala njih , kakor jo je prinesel ,,Umni gospodar*' goriaki.                                                                 Vred.
Pa Bog jih ni vstvaril, da bi lahkih in trdnih nog in dobrega vkusa, kakor so, po polji in sadnih vrtih, ampak po visokih gorah, mrzlih hribih in strmih pečinah , kamor goveja živina ne more, svojega živeža iskale, ter kmetu iz pustih krajev dohodkov donasale. Koze objedajo poleti trnje, robido , česminje in drugo grmovje , kar pašnikom in drugi živini veliko nadlego dela, gojzdom pa tudi v noben prid ni; kdor tedaj pašnike trebiti želi, naj koze vanje pusti, da bodo pašniki boljši in koze se redile.
Živina da gorskemu kmetu najbolji vspeh. Zato mora on svojemu kraju primerno živino rediti; toraj so za strme gore koze ravno tako potrebne , kakor mrzli in nerodovitni grenski in lapski deželi sedloni (Renn-thiere). Od kod bo kmet pod julskimi gorami denar vzel, da bo shajati mogel, Če se mu koze odvzamejo ? Mar mislijo preganjavci koz, da bo kmet za krvinovec, robidnice, trnovce in lešnike, ki rastejo, kodar bi imel koze pasti, denar prejel, da bo davke opravljal in soli kupoval?
Sicer se ne more tajiti, da koze nekoliko škode gojzdom res store , vendar pa ne toliko, za kolikor so tožene; ako se jim pa tudi mala škoda prizanesti noče ali ne more, bi se mogla tudi goveja in konjska živina s pašnikov odpraviti.
Stvarnik sam je preskrbel, da koze gojzdom naših krajev, ki so sploh bukovega in h vojnega (špikastega) plemena, velike škode ne delajo. Bukovo listje jedo koze le tistikrat, ko se odpira, dokler ni kakih 14 dni staro, potem pa celo poletje ne več. Ako tedaj v tem kratkem času med drugim tudi za kak bukov list popadejo , drevja vendar ne objedo. Drugači dela v tej reči krava ali konj, ki celo poletje bukovo listje objeda ter grm do čistega obje , kar doseči more , česar koza nikdar ne stori.
Res je, da koze pozimi brstje jedo, vendar za brst mladih bukovih dreves najmanj marajo, ker je prepust; brsta starih dreves , ki je za cvetje napravljen , pa doseči ne morejo. Pozimi jedo koze tudi smrečje; ker pa smreka le en vrh ima , je ta tudi bolj močen in trd, da ga koza ne odje rada , ter rajse postranske vejice obira, kar pa nič ne škoduje. Za mecesnovo drevce pa pozimi zato ne mara, ker obleti pa pust brst ima; toraj koze v gojzdih , ker le žlahne paše iščejo , tako malo škode store, da jo po drugi strani s svojo koristjo sto-terno povrniti zamorejo.
Ko bi koze gojzdom zares tako škodljive bile, kakor jih tožijo, bi ne bilo, koder hodijo, nikdar mogoče mladega gojzda zarediti, o čemur pa skušnja dru-gaČi uči. — Kjer Soča izvira, v Trenti, so pred 80 leti železno rudo kopali in žgali (zidovje plavža še zdaj stoji), toraj gojzde do čistega pokončali pa rudarstvo popustiti mogli. Ta srenja ima zdaj 52 hiš in 340 duš; nima druzega pridelka, kot nekoliko krompirja in zelja; redi po dvatavžent koz in toliko ovac, pa samo sedem do osem krav; vendar v celi bovški okrajni ni takih smrekovih in mecesnovih gojzdov, kakor v Trenti, od kodar druge srenje teh krajev za poslopja lepega lesa dobivajo. — V tem kraji sta bila nekdaj dva hriba pogorela. Eden je cesarski, drugi pa srenjski; v cesarskega ne sme nobena koza iti, v srenjskem se pa vsaki dan pasejo , in ta se je spet lepo obrastel, uni pa je gol ostal; tedaj ni na kozah, temuč na kraji ležeče, da se gojzd zaredi, ali pa zastane.
Da so pa gojzdje v naših krajih zginili, hribi prazni in goli postali, in se tudi, kakor so nekdaj bili, obrasti ne morejo, niso koze tega krive, kakor se misli, ampak vzroki te neugodne prikazni se morajo drugod iskati in so sledeči:
Prvič, slabo gospodarstvo. Kadar se gojzdje.
posekajo, bi se ne smelo vse drevje od kraja poseči, ampak se mora tu in tam , posebno proti vrhu gojzda nekoliko starih dreves za seme pustiti, da se spet mlado drevje zaseje in zaredi, pa tudi mlado drevje se mora puščati, da, kadar korenine posečenih dreves pognjijejo, mlado drevje zemljo drži, da se meline in vsadi ne delajo; po tem pa tudi ni treba kakih šest let nobene živine va-nj pustiti, da se gojzd spet obrasti zamore.
Drugič, neugodno vreme. Veči ko je pomanjkanje gojzdov, hujše so tudi povodnji, ktere po črteninah rahlo zemljo razderejo do gole skale; najrajše se to na solnčni strani godi, zato so pa navadno hribi na solnčni strani bolj goli, ko na osonji (senčni). Osonja stran je pozimi, če ne pod snegom, vendar večidel zmrzla, tedaj v miru; drevje ohrani svoj sok, kakor-šnega je jeseni imelo; zato pa tudi spomladi hitreje požene, ko na solnčni strani; tudi na solnčni strani sneg pada, pa od solnca ogret, ali s plazom odleti, ki drevje lomi in zemljo razdira, ali pa hitro skopni, da potem zmrzlina zemljo razganja, solnce pregreva in v meline ali v nerodovitne puščave spreminja.
Tretjič, nemila sekira. V srenjskih pašnikih in gojzdih hoče vsaki prvi gospodar biti in vse sam imeti; zato nihče škode ne varuje; še celo iz zgole hudobije in nevošljivosti padajo vrhi mladih dreves, kakor da bi les nič vreden in potreben ne bil.
Zato bi bilo važno in koristno, da bi se, kar les zadene, pašniki in gojzdi med kmete razdelili, da bi vsaki svoj del branil in gojil; ter vidilo bi se, koliko dobro gospodarstvo pomaga, da gojzdi napredujejo. — V dokaz te trditve naj sledeči resnični izgled služi: V Hudajužni na Tominskem so bili kmetje pred 50 leti kos pašnika med se razdelili, da bi les odgojili (zredili), in res imajo zdaj lep črn gojzd smrekovega lesa za svoje potrebe, če tudi koz niso ne odpravili ne jim va-nj branili. — Naj bi tedaj slavna kmetijska družba te zadeve v prevdarek vzeti blagovolila, ter neugodnim napakam srenjskih pašnikov in gojzdov, kakor ve in zna, v okom prišla, kar bi gotovo veliko več pripomoglo gojzdom v napredovanje, kot pa odprava koz, ki so gorskim krajem neovržljivo potrebne in kmetijstvu koristne; toda preveč jih vendar biti ne sme, da bi po sili škode ne delale; zakaj koze v hudi lakoti vse, kar doseči morejo, objedo; to se vidi pred hlevom in na pot, ko na pašo gredo, kar se pa v gojzdu, kjer si imajo kaj izbrati, nikdar ne godi; zato bi mogli gojzd-narji dobro pogledati, kaj koze na paši, pa ne kaj v sili, po poti grede, jedo, in potem sklep storiti, da zavoljo majhne škode, ki jo koze naredijo, ni vredno vse koristi, vsega prida, ki ga po drugi strani donašajo, odvzeti ubogemu kmetu, ki mora vendar tudi svoje dohodke imeti, če hoče shajati.                          Fl.... r.
     11