475 Knjižne ocene in prikazi V Ballardovem dodatku je predstavljeno odkritje žiga Ses- tijev na amfori Lyding Will, tip IA, pobrani na morskem dnu, ki najverjetneje izvira iz odvrženega tovora. Amfora z žigom Sestijev v globokih vodah je velika novost, ker kaže na razvito trgovsko mrežo mogočne toskanske družine že v drugi polovi- ci 3. st. pr. Kr. V dodatku A najdemo poročilo o arheobotaničnih raziska- vah in njihovih zanimivih rezultatih ter nekaj analiz stekla v dodatku B avtorja Roberta Brilla in sodelavcev. Projekt Skerki Bank je prvi v zgodovini podvodnih arheolo- ških raziskav združil arheološko metodo z najmodernejšo ro- botsko podovodno tehnologijo, last Institute for Exploration at the Mystic Aquarium iz Connecticuta. Temu delu raziskav je vladal medijsko dobro poznani Robert Ballard, raziskovalec slovitega Titanika in vojne ladje Bismark ter velika medijska zvezda zaho- da. Ballard je nedvomno eden vodilnih raziskovalcev globokih voda Sredozemlja. Z odkritji potopov na območju med Karta- gino in Rimom je odločilno vplival na poznavanje plovnih poti antike, za katere je bilo dolgo trdno zasidrano mnenje, da so se jih tovorne ladje zaradi globokih voda izogibale. Podobne podvodne raziskave z vključitvijo moderne robot- ske tehnologije potekajo dandanašnji na mnogih mestih. Veli- ko obetajo raziskave v pristanišču helenističnega mesta Sino- pe. Črnomorske podvodne raziskave so toliko bolj obetavne, ker globoke vode zaradi posebnih razmer ohranjajo tudi or- ganske dele potopljenih ladij takorekoč nedotaknjene. Prav v povezavi z ameriškimi raziskavami pred izraelsko obalo, v bližini Aškelona, je treba omeniti sodelovanje podvodnih arheologov z Lawrencom Stagerjem, ki s pomočjo tehnologije zgrajene za uporabo ameriške vojaške mornarice, razvija sonar za snemanje oblik potopljenega plovila pod sedimenti morskega dna. Kar nekam znanstveno fantastično se slišijo obeti o razvo- ju avtonomne podvodne naprave, ki jo bo moč odposlati, vo- diti in kontrolirati iz celinskega laboratorija v globoke vode odprtih oceanov. Na tej točki, če že ne prej, pa se odpirajo nova poglavja podvodne arheologije. Dotikajo se temeljnih vprašanj zaščite podovodne dediščine in varovanja pridobljenih podatkov o podvodnih najdiščih. Večina arheološke javnosti meni, da bi s trenutkom razkrit- ja koordinat moralo podvodno najdišče dobiti zakonsko zašči- to. S tem trčimo na vprašanje izvajanja zaščite na odprtem morju. Število robotskih podvodnih raziskovalnih naprav strmo narašča in tačas bržkone presega nekaj sto primerkov. Največkrat so v lasti komercialnih družb, kjer si jih za primerno odškod- nino lahko izposodi kdorkoli. Mnogi tudi menijo, da bi bilo najbolje, če se ob odkritju potopa izvede raziskavo do konca in ostanke v celoti dvigne ter varno shrani. Drugo pomembno vprašanje je, kam sodijo pridobljeni podatki in kdo ima pravico biti o njih obveščen. Zanimivo je vprašan- je, komu pripadajo in kdo lahko uporablja podatke, ki jih je ali jih šele bo, npr. pridobila ameriška vojska z visoko razvito tehnologijo v globokih vodah Sredozemlja ali Črnega morja. Kdo je pristojen za najdbe iz nikogaršnjih voda, ameriške ali evropske arheološke institucije ali celo le vodje tehnoloških raziskav? Kdo bo razsojal v naraščajočih sporih glede lege potopljenih najdb, za katere natančnih podatkov raziskovalci zaradi možnosti izropanja prikrivajo? Je vzrok za prikrivanje najdišča res le zavarovalne narave? Vprašanja se zdijo z načelnega stališča razrešena. Vendar prav gorke besede s strani italijanskega časopisja, ki je ves čas kritično spremljalo Ballardove raziskovalne posege, dokazuje- jo, da s tega stališča v primeru Skerki Bank ni bilo vse doreče- no. Po izteku projekta se je namreč Ballard z manjšo ekipo in brez posvetovanja z vodilnima arheologoma Anno McCann in J. P. Olesonom vrnil na najdišče, kjer je raziskoval z novo tehnologijo in najdišče podrobno snemal s kamerami. Poseg je izzval številne kritike, posebej italijanskih arheologov, ker ni bila zagotovljena prisotnost arheološke ekipe. Na polju mednarodnih konvencij ICOMOSa in UNESCA je bilo mnogo narejenega, še vedno pa je opazno pomanjkanje meddržavnih usklajevanj in predvsem trdnih dogovorov. Naj ob koncu kratkega razmišljanja navedemo še nekaj po- mislekov, ki so se sprožili med arheološko srenjo. Ali ni dvigan- je posameznih predmetov s pomočjo robota navsezadnje trgan- je, torej neke vrste uničevanja, primarnega arheološkega konteksta. To vprašanje se pojavlja toliko bolj glasno, odkar je z dobro organiziranim ropom izginilo dvajset najlepših amfor z razsta- ve Skerki Bank v Norwoodu v Massechusettsu, in še glasneje, odkar so se pojavili Ballardovi nastopi v javnosti, v katerih je le malo sledu o dolgoletnih raziskavah in spoznanjih arheološ- ke ekipe, vključno Anne McCann. Verena PERKO Giovanna Martinelli: Roma e i Barbari. Dai Giulio Claudii agli Antonini. Collana ”I quaderni di Mandala” 3. Pensa Mul- timedia, Lecce 2005. 130 str., 6 zemljevidov. Pričujoča knjižica Giovanne Martinelli z naslovom Rim in barbari (od julijsko-klavdijske dinastije do Antoninov) je izšla kot tretji del zbirke I quaderni di Mandala. Iz samega naslova je nemogoče ugotoviti, kakšna je vsebina dela, in kaj natančno lahko v njem najdemo. Za nemalo presenečenje poskrbi kaza- lo, ki pokaže, da je glavni ”akter” knjige Kasij Dion in njegova Historia Romana. Omenjeni avtor iz 3. st. po Kr. je v svojem obsežnem (80 knjig obsegajočem) opusu pisal o marsičem; ni se posvečal le rimskim zmagam in uspehom, pač pa so ga zanimale vse stva- ri, ki so tako ali drugače vredne omembe, vredne spomina. Med drugim je pomemben tudi zato, ker je opisal mnoga ljudstva, ki so v različnih obdobjih zgodovine prihajala v stik z rimsko državo. Kasij Dion je svojo zgodovino začel s prihodom Eneja v Italijo ter jo končal z letom 229 (njegov drugi konzulat). Ogromno delo je po vzoru starejših zgodovinopiscev razdelil na dekade, katerih velik del je na žalost izgubljen. Ohranjene so namreč le knjige med 36 in 60 ter 79 in 80. Knjiga Martinellijeve, ki jo obravnavamo, je razdeljena na tri poglavja; prvo je posvečeno pregledu izročila rokopisov Dionove Rimske zgodovine, ki se začne že s 4. st., še posebej živahno pa so jo prepisovali od 10. do 12. st., predvsem v Konstantinoplu. Tam so prepisovalci in zbiralci rokopisov ustvarjali različne izvlečke, povzetke in izpiske (ekscerpta), ki so še posebej pomembni, saj so nekateri od teh danes edini ohranjeni vir izgubljenih knjig. Sledi drugo poglavje, ki je obenem tudi osrednji del knjige, saj avtorica v tem delu prevede nekaj zanimivih odlomkov iz Kasija Diona. Vsi imajo več skupnih potez: v prvi vrsti so vsi iz knjig, ki v celoti niso več ohranjene (avtorica jih je vzela iz Ksifilinovih izvlečkov - menih iz Trapeza, 11. st.), vsi se ukvar- jajo s pomembnimi epizodami rimske zgodovine in vsi so na nek način povezani z barbari. Prvi odlomek opisuje upor Bou- dike (Boudicca), kraljice Icenov v Britaniji, ki se je odvijal v času cesarja Nerona (izvleček iz 61. knjige). Drugi je razdeljen na več manjših enot, zato je nekoliko obsežnejši, posvečen pa je predvsem Kvadom in Markomanom. Avtorica prevede tiste dele, ki se ukvarjajo s stiki med omenjenimi ljudstvi od cesarja Do- micijana pa do Marka Avrelija (izvleček iz 67. knjige); dalje vojno Marka Avrelija proti Kvadom in Markomanom (72. knjiga), smrt Marka Avrelija (na tem mestu ni jasno, od kod ta odlomek je), sledi odlomek o cesarju Komodu in njegovih stikih z omenjeni- mi ljudstvi (73. knjiga). Kot zaključek je preveden še kratek odlomek iz 78. knjige, ki še enkrat omeni Kvade in Markomane za časa cesarja Karakale. V skladu z ideali prevajanja klasičnih jezikov vzporedno tečeta grški izvirnik in italijanski prevod. 476 Knjižne ocene in prikazi V tretjem poglavju avtorica doda zgodovinski komentar k prej prevedenim besedilom, tako nam predstavi širši zgodo- vinski okvir, v katerega lahko postavimo epizode, ki so prej delovale precej izolirano. Kakovost in količina komentarja je premo sorazmerna z obsegom same knjige, težko bi bilo trditi, da je pomanjkljiv, nikakor pa tudi ni izdaten. Knjiga Roma e i Barbari vsebuje tudi šest zemljevidov (Britanija, Porenje in Podonavje, donavki limes v poznoflavijskem obdobju, limes v zgornjem Renu, renski limes in limes v zgornjem Podonavju, trgovske poti in veliki imperiji v 1. st. po Kr.), ki se ne odliku- jejo niti po kvaliteti in natančnosti, niti po postavitvi. Pred seboj imamo knjižico, pri kateri se bralec že od sam- ega naslova naprej sprašuje, kje se skriva bistvo. Doprinos tega drobnega dela sicer lahko najdemo v prevedenih odlomkih izvlečkov iz Kasija Diona, ki gotovo imajo svojo težo, saj v celoti knjige več niso ohranjene. Ustreznost naslova pa je kl- jub temu sporna, saj niti približno ne nakaže smeri, v katero se bo vrtela os knjige. Celostna podoba knjige se tako ne izkaže za pretirano pozitivno. Ne sme pa se zanemariti pomena no- vih prevodov, posebej če vsebujejo zgodovinsko tematiko. Markomanske vojne ter stiki s Kvadi in Markomani so zanimi- vi tudi za nas, saj se dotikajo slovenskega ozemlja. Julijana VISOČNIK Elisabeth Walde: Im herrlichen Glanze Roms. Die Bilderwelt der Römersteine in Österreich. Institut für klassische und Pro- vinzialrömische Archäologie, Universität Innsbruck 2005. 216 str., številne fotografije med besedilom. Knjigo, ki se ukvarja s slikovnim svetom na rimskih kam- nih, predvsem na rimskih nagrobnikih, je v Avstriji znanstve- na javnost gotovo pogrešala že kar nekaj časa. Temu se lahko pridruži tudi slovenska stroka, saj E. Walde nikakor ne poteg- ne umetne meje med Slovenijo in Avstrijo, ampak se rada zateče k primerom iz naše države (severovzhodni del: Celje, Ptuj, Šempeter), omenjeni del Slovenije je namreč kakor skoraj celotna Avstrija spadal k Noriku. Avtorica se torej omeji na nagrobni- ke, ki so lahko v obliki stele, edikule, grobnega oltarja ali medaljona s portretom. Umetnost grobne arhitekture na obravnavanem območju doživi višek v obdobju od sredine 2. st. do sredine 3. st. po Kr. Značilnost tega območja je noriško panonska voluta, s katero se doseže baročni učinek spomenika. Gre namreč za okrasni element, pri katerem je zgornji del profiliranega okvirja trikot- no ali zaobljeno ornamentiran. Predvideva se, da ta voluta izhaja iz vzhodnega dela rimskega imperija, in se je preko Akvileje prenesla na območje Norika in Panonije. Avtorica nekaj besed nameni pogrebni praksi in rimskemu pogledu na smrt, kar je nujno za razumevanje določenega dela slikovnega gradiva, ki ga na spomenikih srečamo. Nagrobni napisi so na eni strani špartansko kratki, na drugi najdemo pesniške - v verznih oblikah, čeprav je teh občutno manj. Od Hadrijana naprej se za nagrobnike uporablja več marmorja, pa tudi sarkofagi pridobivajo na pomenu. Imetniki grobov so težili k lastni predstavitvi na nagrobni- kih, kar se kaže predvsem v portretih, s katerimi so nagrobni- ke pogosto popestrili. Če je bil pokojni oblečen v togo, je to gotovo simbol državljanskih pravic; če je upodobljen v tuniki, je bil verjetno del peregrinega prebivalstva brez posebnih pra- vic. Moški imajo v levi roki pogosto zvitek, ki ga avtorica in- terpretira kot simbol moči. Kazalec in sredinec desne roke sta položena v značilno pozo na zgornji konec role. Poleg že omenjene nove razlage zvitka obstajajo še starejše, a uveljavljene. Zvitek bi tako lahko simboliziral dekret o rimskem državljanstvu, izobraženost in omiko, poklic pisarja ali drugega uradnika, poročno pogodbo, oporoko ali vojaško diplomo. Žene praviloma stoji- jo na moževi desnici, oblečene so v domačo nošo, v rokah pa imajo pogosto atribute: jabolko ali granatno jabolko (simbola rodovitnosti in plodnosti) ali grozdje (simbol življenja); nikoli pa ni mogoče zaslediti zvitka (vsaj v Noriku ne). Otroci so velikokrat pomanjšane verzije svojih staršev, včasih se tudi v njihovih rokah najdejo dodatki: igrače ali živali. Stele so razmeroma pogosta vrsta nagrobnikov v Noriku. Tiste, ki so nastale v zgodnjem obdobju, so se zgledovale po vzorih iz severne Italije. Velikokrat tako na njih najdemo portret umrlega (ali umrlih) v niši, pri tem lahko gre za družinski grob ali pa sta predstavljena samo zakonca. Na nekaterih nagrobni- kih v Noriku najdemo jasen namig na čaščenje določenih božanstev. Na primer na spomeniku iz Celeje (nagrobna stela za Avrelija Sekundina in njegovo družino) je Avrelij Sekundijan predstav- ljen kot otrok, ki je posvečen v skrivnosti Izidinega kulta. Prostostoječi grobni medaljoni, v katerih je v večini prime- rov upodobljen zakonski par, veljajo za najlepše ostanke rim- ske umetnosti v Avstriji. Izvor te umetniško arhitekturne for- me iščemo v helenizmu, kar potrjujejo številni doprsni portre- ti v okvirjih iz 2. st. pred Kr. Grobne medaljone zasledimo v Makedoniji, Daciji, Meziji, Panoniji in Noriku, na osnovi če- sar bi lahko sklepali, da se je oblika širila po vodni poti iz Grčije. Poleg stel večjega formata so obstajale še grobnice oziro- ma edikule. Ker v Avstriji ni nobena ohranjena v celoti, E. Walde sproti opozarja na grobnice v Šempetru, ki so najlepše ohranjen spomenik svoje vrste sploh. Za ponazoritev določenih detajlov jih porabi še velikokrat, predvsem pri predstavitvi mitov, do česar še pridemo. Avtorica opozori na atribute, ki predstav- ljajo magistratsko oblast, določene službe in funkcije. Ker je kurulski stol (sella curulis) jasen simbol za oblast, vladanje in čast, je upodobljen pri nosilcih najvišjih funkcij. Liktorje pre- poznamo po svežnju palic in sekiri, pisarja (scriba) po pisalu in tablici ali zvitku. V nadaljevanju je govora o služabnikih in služabnicah, ki so na noriškem prostoru zelo pogosta tema. Na sliki nikoli ne stojijo zraven gospodarja, so pa od njega veliko manjši, s či- mer so poudarili njihov podrejeni položaj. Poznamo služabnika, ki pomaga svojemu gospodarju pri žrtvovanju. Oblečen je v kratko tuniko in opremljen s pripomočki za obred: vrč, zaje- malka, brisača. Tisti, ki je gospodarju bral, mu računal in pi- sal, se imenuje librarius in ni imel istih nalog kot prej omen- jeni scriba, saj je skrbel za privatne zadeve. Obstajali pa so še t.i. pomočniki za vojaške zadeve (spremstvo pri vojnih poho- dih), pri lovu, pri žetvi (s košaro in srpom), kot sli in drugo. Služabnice so predvsem urejale svoje gospodarice, zato so prikazane z ogledalom in s škatlo z lepotilnim priborom. Naletimo pa še na tiste s pahljačami ali sončniki, ki bi naj zaščitili gospodarice pred soncem in jim ohranili snežno belo polt, kar je bil lepot- ni ideal tistega časa. Levji delež slikovnega gradiva na nagrobnikih pa predstav- ljajo slike iz mitološkega sveta, ki so imele za lastnika groba in njegovo družino globlji, simbolni pomen. Sporočila slik z mitološko vsebino so očitna; govorijo o upanju, rešitvi, o vstajenju in vrnitvi življenja. Veliko je upodobitev Dionizijevega kulta, sledijo Atis, Dioskura, Amor in Psihe, Fedra in Hipolit ter drugi. Od leta 160 po Kr. naprej se na nagrobnih spomenikih v Noriku pojavijo motivi iz Dionizijevega kulta, ki ga prepozna- mo tudi po panterjih in kentavrih, po trti in grozdju. Zelo priljubljeni so bili tudi posamezni elementi kulta: menade, satiri, eroti in vitice. Za razliko od plesočih (golih in oblečenih) menad je razmeroma redka upodobitev Dioniza in Ariadne. Menade najdemo tudi z nožem, saj so znane po tem, da v svojem div- jem plesu padejo v trans in v deliriju pokončajo manjše živali. Poleg menad so orgiastično spremstvo Dioniza predstavljali še satiri, ki jih srečamo upodobljene v plesnem koraku s prekrižanimi nogami, v rokah imajo lahko košaro s sadjem, ki si jo včasih poveznejo na ramena, grozdje ali nož. Satir s flav- to je v Noriku redek pojav, menade z ročnimi bobni in raglja- mi pa srečamo precej pogosto. Tudi eroti (spremljevalci boga