M s

2>BAVAr 4


fflv

‘

1
»

■vU Q

KiNIIŽNICAI

!  ^ _ II

eKjl! I - .~ iii ^

- J ■- L_„,J^..

.«r

FJfA'

~r“'F"T- -t- «V)

založila in na svetlo dala

,MATICA SLOVENSKA«

II. ZVEZEK:

MRTVE DUŠE.

'±

L,N'^^(9c^ X>

•T -

V LJUBLJANI, 1887.

tiskala »katoliška tiskarna«.

MRTVE DUŠE



POEMA.

"/' ! '3> V; ,; 'i ' ' ; , £:

g«

RUSKI SPISAL

NIKOLAJ VASILIJ GOGOLJ.

PRELOŽIL

L. PODGORIŠKI.

/a

{/£0/.  / / 't  .


V LJUBLJANI, 1887.

ZALOŽILA »MATICA SLOVENSKA«. — TISKALA »KATOLIŠKA
TISKARNA«.

V: n 4 5

/

4 4 4 I//

'■< X. ~v*yX-

’ Xjr-‘ ■»triir

{  T.

s ’ : '|?t|E!i) gubemiško mesto T. — neko vi gostilni pred vrata
4|?se je bila pripeljala precej lepa, srednja briška,

'(  taka, v kakeršnih se v Ruski vozijo samoživci:

' doslužni nižji polkovniki, štabni kapitani, po¬
nije S Siki,*) kateri imajo blizu po sto krščanskih duš
v lasti, skratka: vsi tisti, o katerih trde, da so srednje
bogati.

V brički je sedel gospod — ne lep, a tudi ne grd,
ne pretolst, pa tudi ne pretenak; človek ni mogel trditi,
da je star, niti — da je 'inlad. Njegov prihod ni vzbudil
v mestu nikakeršnega šuma in nič nenavadnega ga ni
počastilo; le dva ruska kmeta sta stala pred vrati krčmi
čez ulice — onhdva sta pošepetala nekoliko opomenj,
katere pa so se tikale bolj nekazne bričke, nego popotne
osobe v nji.

»Gledi« —■ opomnil je zemljak zemljaku, »to so
kola! Kaj meniš, ko bi morala drdrati v Moskvo, ali bi
privehrala tja, ali ne?«

»Pač« — odgovori kmet.

»Ali v Kazan ne verujem, da bi prišla.«

»V Kazan pa gotovo ne« — pritegne tovariš.

S poslednjimi besedami sta končala svoj razgovor.
Ko je brička privehrala pred gostilno, snide se ž njo

*) Pomješčik je v Ruski posestnik (vlastelin), kateri ima
nekoliko zemlje, na zemlji pa poslušnike, ali, kakor jih imenu¬
jejo — duše.

1 *

4

mlad človek v belih kanafasastih, jako opesnih in kratkih
hlačah, v fraku in — prsljaci, izpod katerega je gledala
oplečnica (maniška), zapeta s tulsko iglo, podobno bro¬
nastemu samokrescu. Ta mladi moški se je obrnil: po¬
gledal je bričko, z roko prijel klobuk, kateri bi mu bil
veter skoro odnesel, in odšel je dalje po svojem potu.

Ko so se bila kola privrtela na dvor, prčcej je
popotnega gospoda vsprejel sluga ali polo  voj  — kakor
takim ljudem rekajo po ruskih gostilnah — živ človek
in tak škripec, da nisi lehko videl, kakovega je obraza.
Nemudoma se je s prtičem v roči obrnil v poluplatnenem
vrhniku, z životom skoro vsem na plečih; otrl si je
z roko lase na glavi in odvedel gospoda navzgor po
lesenih pomolih, da mu je pokazal po božji milosti od¬
ločeno sobico. Sobica je bila navadna, ker taka je bila
tudi gostilna, kakeršne so sploh po guberniških mestih,
kjer na potu lehko za dva rublja na štiriindvajset ur
najmeš pokojno sobico z Žoharji, katerih množne skupine,
kakor suhe slive, gledajo iz vseh kotov, in z durimi —
zmerom zastavljenimi z omaro — z durimi v sosednjo
izbo, kjer biva in se preoblači sosed, molčljiv in miran,
ali nenavadno radoveden človek, kateremu je mnogo do
tega, da zve vse popotnikove okolnosti. Gostilničina
zunanjost je bila primerna notranjosti; jako dolgo je
bilo pročelje, imelo je dve nadstropji. Dolenje nadstropje
ni bilo pobeljeno, zid je bil od temnordeče opeke,
katero so tem bolj temnile neugodne vremenske izpre-
membe; gorenje pa je bilo okrašeno z vedno žolto barvo;
pri tleh so bile prodajalnice s komati, z vozami in z
jančjimi kožami. V jedni teh prodajalnic, v tisti na oglu,
ali bolje: pri oknu je bival sbitenščik*)  s samovarom
od rdeče medi, obraza je bil rdečega tako, kakor sa-
movar, da bi človek bil zdaleč lehko menil, da dva
samovara stojita na oknu, ko bi jeden njiju ne bil imel
brade črne, liki smola.

Ko je popotnik ogledaval svojo izbo, v tem sta
mu slugi vanjo znesla prtljago njegovo: najprej torbo
od bele kože, nekoliko ogoljene, kar je kazalo, da ni

*) Sbitenščik hodi s samovarom v roči po ulicah in prodaja
prav po ceni topel čaj.

prvič na poti. Torbo sla prinesla kočijaž Selifan, nizek
mladič v tulupu (Schlafpelz), in sluga Petruška, majhen,
tridesetleten človek v velikem, obnošenem sjurtuku (vrhna
suknja), ki je kdaj bil, kakor je bilo videti, gospodar¬
jevih pleč ogrinjalo; mladič je nekamo surovo gledal,
ustnici pa je imel debeli in nos velik. Po torbi sta
precej prinesla srednje velik kovčeg (skrinjo) od rdečega
lesa in umetalno oplatičen z brezovino, kopiti za obu-
talo in v višnjev popir zavito pečeno kokoš. Ko sta bila
znesla vse, kočijaž Selifan odide v konjski hlev, da
oskrbi konje, lakaj Petruška pa se začne nastanavljati
v majhni, zelo temni prednji izbi, kamor je bil že za¬
nesel svoj plašč in ž njim vred neko posebno smrajo,
brez katere ni bil nikoli, takoj pa je tudi prinesel vrečo
z razno služabniško obleko. V tej temni beznici je k
steni pristavil ozko posteljo na treh nogah in jo pokril
z neko slabotino, podobno žimnici: trda in ploska je
bila, kakor mlinec, pa tudi mastna in zamazana tako,
kakor mlinec; imel je še srečo, ker mu jo je dal go¬
stilničar.

V tem, ko sta se služabnika nastanavljala in okrep-
čavala, odide gospod v občo sobo. Kake so po gostilnah
te dvorane, to vsak popotnik jako dobro zna: tudi tu
so stene bile take — okrašene z oljnato barvo, strop
je bil okajen od tobačnega dima, zid pa so zdolaj s
pleči gulili razni gostje, zlasti domači kupci, kajti le-teh
je o tržnih dneh po šest, po sedem zahajalo le-sem, da
so pili svoje navadne obroke čaja; strop je bil odimljen,
okajen tudi lestenec z množino visečega stekla vred,
katero je skakljalo in cinkalo vselej, kolikorkrat je po-
lovoj bežal po razprostrtem voščenem platnu in neokretno
nesel podnos (Tasse), na katerem je za čaj bila tolika
množina čaš, kolikor ptic na morski obali; tudi tu so
po stenah bili tisti obrazi, naslikani z oljnatimi barvami,
skratka: tu je bilo vse to, kar povsod drugod; razlika
je bila samo ta, da je neki obraz kazal Vilo (nimfo)
tako sila sesftto, kakeršne Citatelj še gotovo ni videl
nikoli. Bogate natore podobno igro sicer vidimo časih
na različnih zgodovinskih slikah, o katerih ne znamo,
kdaj, od kod in kdo jih je prinesel k nam v Rusko;
nekatere so domov zanesli naši mogotci, krasne umetelj-

nost.i prijatelji, nakupili so si jih v Italiji po svetu svojih
kočijažev, kateri so jim bili vodje.

Gospod sname klobuk in z vratu odmota kakor
mavrica pisano pahalko — kakeršne zakoncem soproge
zgotavljajo svojeroč —- in tudi uče jih, kako naj se
ovijajo ž njimi, a samoživcem, kdo jih njim dela, tega
ne morem zapisati, to zna Bog; jaz nikdar nisem nosil
takih pahalek.

Gospod odmoth ovratek in ukaže, naj mu pri-
neso obed.

Ko so mu prinašali različna, po gostilnah navadna
jedila: juho s testenino (pašteto) — katero nalašč ne¬
koliko tednov prirejajo — mozeg z grahom, noge s
kapusom, pečenega kopuna, kislih kumaric in mastni in
sladki pirog (pašteto), ki je bil zmerom pri rokah na
postrežbo — ko so mu donašali vs$ to pogreto ali pa
do cela hladno, ustavi slugo ali polovoja, zato da mu
pove vse malosti o tem, kdo. je prej vzdržaval gostilno
in kdo jo vzdržuje zdaj, daje li mnogo dohodka, in ali
je gospodar njegov hud slepar, čemur je polovoj, kakor
vselej, odgovoril:

»Oj, velik malopridnež je, gospod!«

Tudi v razsvetljeni Buški je dandanes mnogo po¬
štenih ljudij, kateri v gostilni ne mogo okusiti ničesar,
da bi se nekoliko ne pogovorili s slugo in da bi se
časih ne pošalili ž njim. Naš gost ni povpraševal, da je
le povpraševal; nenavadno natanko je povpraševal, kdo
je v mestu gubernator, kdo sodišču prvomestnik, kdo
prokurator, skratka: nobenega znamenitega uradnika ni
zabil; še natančneje pa, da, z nekovim sočutjem je po¬
vpraševal ob vseh znamenitih tamošnjili pomješčikih,
po koliko ima kateri izmed njih duš, kako daleč živi
od mesta, kakov je njegov značaj in ali ima kaj zahoda
v mesto, ali ne; skrbno je pozvedaval tudi, kako se
ima krajina: ali so kakove bolezni bile v tem guberniji,
morda nalezne vročinske bolezni, ali nevarne mrzlice,
osepnice in osepnicam kaj podobnega, toda vse to je
izpraševal tako natanko, da je njegova skrbnost pričala
vse več, nego prosto zvedavost. Včl se je gost nekako
moški, vsekava! pa se je nenavadno glasno. Bog znaj,
kako je delal, ali nos mu je pel, kakor tromba bučeča.

7

Ta gotovo čisto nedolžna vlastitost pa mu je pridobila
mnogo važnosti, kar se tiče gostilničinega sluge, da je
le-lb, kadar je zaslišal ta glas, vselej stresnil glavo, čestiteje
se vsldonil, priklonil glavo svojo in povprašal: »Ali ni
treba tega ali tega?«

Po obedu je gost izpil čašo kave in sedel na divan,
del si je za hrbet blazinico, katerih po ruskih gostilnah
ne bašejo s prožno žimo, temveč z nečim, kar je močno
podobno skalicam in kremenu.

A jel je zevati in ukazal slugi, naj ga odvede v
njegovo šobo, kjer je legel in spal dve uri.

Ko se je naspal, napisal je, ker ga je sluga po¬
prosil, na kosec popirja svoj stan, ime in družino svojo,
zato da so ga po navadi oglasili policiji. Na listku je
polovoj, ko je šel nazaj po stopnicah, preslovkal to-le:
»Kolegijski svetovalec Pavel Ivanovič Čičikov,
pomješčik, po svojih opravkih.«

Ko je polovoj še slovkal zapisek, odide Pavel
Ivanovič Čičikov, da ogleda mesto, s katerim je bil, kar
je kazalo, zadovoljen, kajti uveril se je bil, da nikakor
ne zaostaja za drugimi guberniškimi mesti: na kamenitih
domeh je žolta barva silno zbadala oči, lesene hiše pa
je skromno temnila siva barva. Domi so imeli po jedno
nadstropje, po dve nadstropji, pa po poludrugo nad¬
stropje s pristrešjem, kar je bilo jako krasno, kakor so
menili guberniški zidarski umeteljniki.

Tam in tam se je človeku zdelo, da se ti domi
izgubljajo sredi nedogledno širokih ulic in neskoneCnih
lesenih plotov; tu in tam pa jih je bila kar gromada,
torej je tu očito bilo več živosti in hrmečega nhroda.

Skoro drugo na drugem so bila od dežja že izprana
hišna kazala s presto ali s čevljem. Sem in tam so na
izveski (Schild) naslikane bile modre hlače z imenom
kakega ar Savskega  krojača, kje drugje je bilo skla¬
dišče klobukov in čapek, noseče napis: »Inozemec
Vasilij Tedorov.«  Tu je bil namalan bilijar z igralcema
v frakih, kakeršne na Ruskem oblačijo v gledališči gostje,
ki prihajajo na pozorišče o poslednjem dejanji. Igralca
sta držala palici namerjeni in roči imela nekoliko nazaj
pomaknem, a noge so jima bile krive, kakor da sta

8

kozlečevala v zraku. Pod vsem tem je bilo zapisano:
»Tuje  igrališče.«

Tam pa tam so na ulicah prosto stale mize z
orehi, z mijlom in s popernjaci, ki so tudi mijlu bili
podobni; tu je bila gostilna z namalano tolsto ribo, v
katero so bile zasajene vilice. Največ je človek videl
dvoglavih temotnih carskih orlov, katere zdaj že na-
meščujejo lakonični napisi: »Pitejnjij dom«  (žganjar-
nica). Tlak je bil slab povsod.

Cičikov je šel tudi na mestni vrt s tenkim drevjičem,
ki je slabotno se ujemalo; zdolaj se je naslanjalo na
trioglate, jako krasno z zeleno oljnato barvo prevlečene
podporke.

Daši drevesca niso bila višja od trstja, vendar so
jih o popisi nekove mestne osvečave v novinah veličali,
češ, »da je naše mesto okrašeno z vrtom od košatili
senčnatih dreves, ki hlad delajo o vročih dneh, hvala
bodi na tem mestnemu načelniku; radostno je človek o
tej priliki gledal, kako so meščanom srca igrala od po¬
sebne zadovoljnosti in kako so potoki solz tekli gospodu
načelniku na dokaz njih hvaležnosti.«

Ko je Cičikov natanko izprašal stražnika, kod je
najbližji pot k stolni cerkvi, k sodiščinim uradom in h
gubernatorju, odide, zato da bi ogledal reko, tekočo po
sredi mesta; na poti odtrga na ogel prilepljen gledališki
list, da ga domov prišedši dobro prečita; pazno je po¬
gledal neko po lesenem tlaku idočo, dosti lepo damo, za
katero je stopal mladič v vojaški obleki in nesel v roči
sveženj, ozrl se je še jedenkrat krog sebe, kakor bi bil
dobro hotel zapomniti mestno položje, in odšel domov
naravnost v svojo številko. Po stopnicah idočega je na
lahko podpiral gostilni sluga. Napil se je čaja, sedel za
mizo, dal si prinesti svečo, potegnil iz žepa list, približal
ga sveči, jel je čitati in utripal je nekoliko z desnim
očesom. Toda list ni bil nič posebno zanimiv: napo¬
vedana je bila v njem neka Kotzebuova drama, v kateri
je Rolla prevzel gospod Poplevin, Koro, gospodična Zja-
blova, druge osobe pa niso bile važne, ali Cičikov je
prečital vse — da, pogledal je tudi pritličju (parterju)
ceno, zvedel, da so list natisnili v tiskarni gubernijskega
urada, in obrnil ga je na drugo stran, da bi se uveril,

9

ali je tudi tam kaj, toda ker ni našel ničesar na nji, otre
si oči, zgane list skrbno in položi ga v svoj kovčeg,
kamor je navado imel vkladati vse, kar mu je prišlo
v roči. Dan je dokončal z obrokom mrzle teletine, s
steklenico kislih ščej  (hladeče pijače) in s krepkim
spancem.

Ves naslednji dan je bil posvečen pohodom. Cičikov
je odšel in pohodil vse mestne višje uradnike. Najprej
se je poklonil gubernatorju, kateri, kakor Cičikov, ni bil
predebel, pa tudi prešibak ne, in krog vratu je nosil
Anin red — da, govorili so, da dobode i zvezdo; sicer
pa je bil dobra duša in časih je tudi šival.

Po tem pohodu je šel k namestnemu guberna¬
torju, k prokuratorju, k sodišča prvomestniku, k policij¬
skemu načelniku, k zakupniku,*)  k načelniku državnih
tovaren ....  ?A\  mi je, ker človek nekako težko našteje
tega sveta vse mogotce; ali dosti bodi, da znate: Cičikov
je posebno marljivost razodeval s svojimi pohodi; oglasil
se je tudi zdravstvene uprave nadzorniku in mestnemu
arhitektu (zidarskemu nastavniku), a naposled je dolgo
sedel v bridki in premišljal, koga bi še pohodil, ker v
mestu ni bilo nobenega uradnika več. O razgovorih s
temi oblastniki se je Cičikov znal jako izkušeno pri¬
lizniti vsakemu. Gubernatorju je kar mimogrede opomnil,
da se v njegov gubernij pelje človek, kakor v raj; da
so ceste take, kakor bi bile pometene, in da je vlada,
ki odbira tako modre uradnike, vredna velike pohvale.

Policijskemu načelniku je jako lisičje pohvalil mestne
stražnike; toda v razgovoru z namestnim gubernatorjem
in s sodišča prvomestnikom, ki sta bila le državna sveto¬
valca, ogovoril ja je dvakrat: »Vaše prevoshoditelj-
stvo«,  kar je obema bilo jako ugodno. Zaradi tega je
gubernator poprosil ga, da bi prišel na majhno domačo
večerjo, drugi uradniki pa so ga vabili: ta na obed, ta
na »boston«, ta na čašo čaja.

Cičikov se je močno ogibal, da sam o sebi ni go¬
voril; pa kadar je vendarle govoril, govoril je splošno
in očito skromno, a njegov razgovor je o takih prilikah

*) To je najemnik, ki se z vlado pobota za pravico, da sme
žganje kuhati v guberniji; zakupniki so navadno jako bogati.

10

imel nekako književne obračaj e: da je neznaten črv na
tem svetu in ne vreden, cla bi kdo govoril o njem; da
je dokaj izkusil svoje žive dni in pretrpel v borbi za
pravico; da je imel mnogo sovražnikov, ki so nevarni
bili celo njegovemu življenju, in da bi zdaj rad mirno
živel, torej išče prostora, kjer bi se naselil — in ko je
bil prišel v to mesto, da mu je najsvetejša dolžnost bila
ta, da se pokloni prvim njegovim odličnikom.

To je bilo vse, kar so v mesti zvedeli o tej novi
osobi, katera ni zabila priti na gubernatorjevo večerjo.
Priprava na to večerno zabavo je trajala skoro dve uri,
in Čičikov je o tej priliki do svoje toalete pokazal tako
pozornost, kakeršno le redkokdaj vidi človek.

Nekoliko naspavši se po obedu si je dal prinesti
umivalnico — in nenavadno dolgo je z mijlom otiral
obe lici in ji znotraj podpiral z jezikom; a vzel je go-
stilničinemu slugi otiračo z rame, začel je otirati se za
ušesoma in otrl je na vseh straneh polno svoje lice,
prej pa še dvakrat prav v obraz vode brizgnil služab¬
niku. Pred zrcalom je oblekel naprsnik, izpulil dve iz
nosa izrastli dlaki in takoj nhse nateknil tudi frak z
drobnimi iskrami in takošne barve, kakeršne je brusnica
(Preiselbeere).

Tako oblečen se v svojem vozi odpelje po neiz¬
merno širokih ulicah, katere je razsvetljevala tu in tam
skozi okno predirajoča luč. Gubernatorski dom pak je
bil razsvetljen tako, kakor o plesi; vozovi so imeli sve-
tilnice, pred vrati sta bila dva žandarja, kočijaži so
zdaleč krikali — skratka: vse je bilo tako, kakor mora biti.

Ko je bil Čičikov prišel v sobano, moral je za¬
mižati na nekoliko časa, zato ker so ga slepile goreče
sveče, svetilniee in mnogih dam oblačila. Vse je kar
plavalo v svetlobi. Črni fraki so posamezno in v gručah
migali semtertja, kakor muhe o vročem dnevi julija
meseca na belem lesketajočem sladkoru, kadar ga stara
ključarica seka in na kosce drobi pred odprtim oknom;
otroci se vsi zbero krog nje in zvedavo pazijo na udarce
nje zagorelih rok, dvigajočih sekhč, a truma muh, ki
jih vsplaši lehki zrak, smelo leta semtertja, kakor svo¬
bodni gospodarji, upotrebljajo kratki staruhin vid in
sijajno solnčno svetlobo, katera slepi nje oči ter sedajo

11

na kosce ali posamezno, ali pa kar v oblačkih. Trudne
od mnogega letanja in ker jim vsako trenutje ponuja
sladek užitek, prileti, pa ne zaradi tega, da hi jedle,
temveč zato, da se pokažejo in malo sprehodijo sem-
tertja po gromadah sladkora, da zadnji ali prednji nožiči
otero drugo ob drugo, ali da se pod perotničicama
počešo, ali pa zato, da iztegno obe prednji nožiči, po¬
gladijo se ž njima po glavi, potlej pa zopet odlete in
zopet prilete z novimi množnimi oblači vred.

Cičikov se ni še dobro ozrl, že ga za roko prime
gubernator in odvede pred svojo soprogo. Cičikov tudi
o tej priliki ni bil v zadregi: povedal je nekov poklon,
jako priličen srednje staremu človeku, kateri je nižjih
uradnikov jeden, pa tudi ni najnižji.

- Ko so se bili uredili plesalci in plesalke, odrinili
so vse druge k zidu; Cičikov dene roči na hrbet in jako
pozorno jih je gledal blizu dve minuti.

Mnogo gospij je bilo jako lepo in po noši oblečenih;
druge so oblekle, kar jim je bil Bog poslal v guberniško
mesto. Moških sta bila, kakor povsod, tako tudi tukaj,
dva roda: nekateri so bili brdki, le-ti so se v jednomer
sukali krog dam, a nekatere izmed njih je človek težko
razlikoval od petrogradskih: imeli so skrbno in lepo po¬
česane zalisce, ali prijetno gladke, obrite oble obraze,
sedali so k damam tako neskrbno, francoski so govorili
in šalili se z damami tako, kakor se to godi v Petro¬
gradu; v drugem rodu pa so bili moški debeli, ali vsaj
takovi, kakeršen je bil Cičikov, to je, niso bili predebeli,
Pa tudi ne prešibki. Ti so se ogibali dam in pogledavali
so se le po strani, če gubernatorski sluga ni postavil
kje zelene mize za »vist«.

Lica so jim bila polna in okrogla, nekatera so
bila bradavičasta, nekatera tudi pegava, las na glavi
niso imeli ni šopastih, ni sesvedrhnih, niti na »vrag me
odnesi«, kakor se Francozje izražajo; na kratko so bili
pristriženi ali počesani, obrazom črte pa so bile zaokro¬
žene in krepke.

To so bili čestiti mestni uradniki. Res, debeli ljudje
umevajo bolje od brdkih na tem svetu zvrševati dela
svoja. Šibki so največ poslušniki, mnogo morajo pretrpeti
— in kmalu so tu, kmalu tam; njih bistvo vanj e (Existenz),

12

le-to je nekako lehkotno, zračno in breznadno! Debeljaci
se nikoli ne udade dvojbenim službam, temveč vselej le
varnim, ali kadar kam sedejo, sede stalno in krepko,
da ne padejo, kadar se prostor premakne pod njimi —
in poka. Debeluhi ne ljubijo zunanjega bleska, frakov
nimajo skrojenih tako lepo, kakor šibki moški, zato pa
imajo v mošnah božji blagoslov. Sušeč konci tretjega
leta več nima nobene duše, katere bi ne bil zastavil
upniku; debeluh pa ima kjer si bodi konci mesta dom,
kupil ga je na ime svoje soproge, a na drugem konci
ima drugo hišo, blizu mesta pristavo in vas z vsemi po-
trebnostimi vred. Debeljak se naposled, ko dosluži Boga
in čara, ko si je pridobil splošno dostojanstvenost, od¬
pove službi in prerodi, potlej je pomješčik, slaven rusk
bojar, gostoljub — in živi, dobro živi. A šibki dediči
po ruski razvadi na potih zadegajo vso dedščino.

Človek ne more lehko tajiti, da se je blizu s takimi
mislimi motil Cičikov, motreč društvo, in tega nastopek
je bil, da se je naposled pridružil debeljakom, kjer je
našel skoro vse znamenite osobe: prokuratorja z gostimi,
jako črnimi obrvimi in nekoliko navskriž gledajočim levim
očesom, kakor bi bil hotel reči: »idiva, brate, v drugo
sobo, tam ti hočem nekaj povedati«, človeka sicer resnega
in molčljivega; poštarja, nizkega možica, ali objestnika
in modroslovca; sodniškega prvomestnika, jako razum¬
nega in ljubeznivega človeka. Vsi so Cičikova vsprejeli,
kakor kakega starega znanca, a Cičikov se je malo ne¬
spretno, pa vendar ugodno poklanjal.

Tu se je seznanil z vrlo družnim in čestitim vlaste-
linom Manilovom in s Sobakevičem, ki je na videz bil
nekako neokreten in ki mu je takoj iz početim stopil
na nogo ter opomnil: »Prosim, ne zamerite!« Tu so

mu ponudili na »vist« karto, katero je Cičikov vzel in
se uljudno poklonil. Sedli so k zeleni mizi in niso
vstali do večerje. Pretrgali so se vsi razgovori, kar se
zgodi vselej, kadar ljudje naposled poprimejo za kako
važno delo.

Daši je poštar bil jako zgovoren, vendar je karte
vzel v roči, pazljivosti posvetil svoj obraz, dolenje ustno
pokril z gorčnjim ustnom in takov je bil ves čas, dokler
so igrali. Kadar je vrgel karto, vselej je krepko ob mizo

IB

udaril z roko — in če je bila dama, opomnil je: »Idi,
stara popica!« Kadar je bil kralj: »Idi, tambovski kočar!«
A prvosednik je pritezal: »Jaz ga popadem za brke! A
jaz jo potegnem za brke!« Časih so s kartami tepli ob
mizo — in slišal si vskrike: »Ali bi bila — ali bi ne

bila, ničesar ne de to, le-ta kukavica!« Ali pa si čul
samovsklike: »Červi! Červotočina! Pikencija!« Ali: »Pi-
kendras! Pičuruščuh! Pičura!« Ali samo: »Pičuk!« To
so bili nazovi, katere so bili zdeli kartam v svojem
društvu.

Po dokončani igri so se bili, kakor je navada,
razprli dosti glasno. Čičikov se je tudi kregal, toda ne¬
kako nenavadno umno, in vsi so poznali, da se prička,
ali prijetno prička. Čičikov nikoli ni dejal: »Vi ste vrgli«,
temveč: »Vi ste račili dati; jaz sem imel časi, da sem
pokril Vašo dvojko«, tako in takisto je opomnil vselej.

Da bi s tem izdatneje miril protivnike svoje, po¬
dajal jim je pogostoma svojo srebrno tobačnico, ki sta
ji na dnu bili dve vijolici; položil ji je vanjo zaradi
vonjave.

Čičikova: njegovo pozornost sla posebno zanimala
vlastelina Manilov in Sobakevič, katerih sem že prej
opomnil. Čičikov je takoj povprašal, kje sta, in poštarja
in prvomestnika je poklical malo na stran. Nekoliko
njegovih vprašanj je gostom pokazalo, da Čičikov ni le
zvedav, temveč, da je tudi korenit, kajti najprej je po¬
vprašal, po koliko ima kateri duš, kakovo je njiju imenje,
potlej stoprav je pozvedel imeni in rojstvo.

V kratkem časi se mu je posrečilo, da je očaral
vse goste. •

Do cela je bil Čičikov omamil pomješčika Manilova,
Človeka še v najboljših letih, in oči je imel prijazne,
kakor je sladkor slasten, in mežikal je ž njimi, kadar
s e je smijal. Jako dolgo mu je stiskal roko in silno ga
prosil, naj bi ga počastil ter pohodil v njegovem gradu,
ki je, kar je sam trdil, le petnajst vrst daleč od mestne
mitnice, in Čičikov je z jako uljudnim priklonom svoje
glave in z iskrenim stiskom svoje roke obetal, da tega
ne stori le z največjo radostjo, temveč da mu bode to
naj svetejša dolžnost.

14

Tudi Sobakevič je nekako lakonično rekel: »Prosim,
pridite tudi k meni« — in brsnil je z nogo, obuto v čevelj,
ki je bil tako orjašk, da bi človek težko našel mu pri¬
merne noge, zlasti dandanes, ko so tudi v Ruski jeli
giniti vitezi.

Drugega dne je šel Čičikov obedovat in večerjat
k policijskemu načelniku, kjer so ob trijeh popoludne
jeli igrati »vist« — in igrali so do dveh popolunoči. Tam
se je seznanil s pomješčikom Nozdrevom, z veselim,
blizu tridesetletnim človekom, ki ga je precej po prvih
besedah začel tikati. Tudi policijskega načelnika in pro¬
kuratorja je tikal Nozdrev ter se vel vpričo njiju kakor
vpričo znancev; a ko so bili jeli igrati draže, gledala
sla policijski načelnik in prokurator nenavadno pozorno
njegove dobitke in skoro vsako karto, katero je oddal.

Naslednjega dne je Čičikov večerjal pri sodišča
prvomestniku, ki je goste svoje vsprejemal v nekoliko
zamazanem halatu in v pričo kakih dveh dam; zopet
drugega dne je na večerni veselici bil pri namestnem
gubernatorji; na velikem obedu pri zakupniku; pri pro¬
kuratorji na poštenem domačem obedu, ki je bil prava
domača gostba; na mali južini pa je bil po obedu pri
trgovskem prvostojniku —■ ta južina je bila tudi prav
obed. Skratka: ni bilo ni ure, ki bi jo bil mogel prebiti
domft, v gostilno je zahajal le spat. Čičikov sc je povsod
znal vesti in kazal je, da je izkušen svetovnik. O čimer
koli so kje govorili, vedel je prikladati s svojimi bese¬
dami: kadar je na vrsti bila beseda o konjarstvi, govoril
je o konjarstvi; če so se razgovarjali o dobrih pseh,
razodeval je znamenite opazke, svoje o dobrih pseh;
kad* so rešetali sodniške preiskave, pokazal je, da mu
tudi sodniške razmere niso neznane; če so razsojali
bilijar, tudi o bilijarji je govoril dobro; kadar so se raz¬
govarjali o kreposti, jako lepo je znal soditi tudi krepost,
celo s solznimi očmi; kadar je nanesla govorica na vinsko
žganje, razvijal je misli svoje tudi o žganji; kadar je
bil razgovor o mitniških nadzornikih in uradnikih, sodil
je tudi o njih tako, kakor da je sam bil uradnik ali
mitnišk nadzornik.

Vendar znamenito je bilo, ker je vse znal kriti
z nekovo skromnostjo in ker se je umel važno nositi.

Govoril ni ni glasno, ni tiho, ampak prav kakor je treba.
Skratka: Čičikov je bil v sleharnem oziru človek na
svojem mesti.

Vsi uradniki so bili zadovoljni s prihodom te nove
osobe. Gubernator se je izražal o njem, da je pošten
človek; prokurator je trdil, da je pameten človek; žan-
darmski polkovnik je govoril, da je učen človek; sodišča
prvomestnik je sodil, da je vešč in pošten človek; poli¬
cijski načelnik ga je hvalil, da je čestit in ljubezniv
človek; policijskega načelnika soproga je zatrjevala, da
je najprijetnejši in najuljudnejši človek. Celo Sobakovič,
ki se je redkokdaj dobro izrazil o kom, ko je bil dosta
Pozno prišel iz mesta, do cela se slekel in legel na po¬
steljo k mršavi soprogi svoji — Sobakevič sam je opomnil:
* Danes sem bil, dušica, pri gubernatorji na večerji, pri
Policijskem načelniku pa na obedu ter sem se seznanil
s kolegijskim svetovalcem Pavlom Ivanovičem Čičikovom:
jako prijeten človek ti je!« a soproga se je oglasila:
»Hm!« — in brcnila ga je z nogo.

Takovo mnenje, jako laskavo Cičikovu, vstalo je
in  se razširilo po mestu in trajalo je tako dolgo, dokler
oeka nenavadna gostova vlastitost in podjetnost, ali,
kakor na deželi rekajo, pasaž,  o kateri kmalu zve
čitalelj,' dokler ta ni skoro vsega mesta pehnila v neko
strašno sumnjo.

Tl.

Že je nad teden dnij Čičikov živel v mesti, vozil
se  na obede in večerje ter mu je zaradi tega, kakor
rekamo, jako prijetno tekel čas. Naposled se je odločil,
da svoje pohode preseli iz mesta in pohodi vlastelina
Manilova in Sobakeviča, katerima je to obetal. Mogoče
Pak je, da ga je gnal kakov drug, korenitejši vzrok,
gnala ga kaka važnejša okolnost, bliža njegovemu srcu....
Ali

vse to čitatelj zve malo po malo in o svojem časi,
ako bode vstrpljiv le toliko, da prečita to dolgo povest,
ki se bode poslej razvijala in širila prosteje — tako,
kakor se bode bližala koncu, kateri venča delo.

KoCijaž Selifan je dobil ukaz, naj zgodaj zjutraj
v t»reže konje k znani brički; Petruški je gospod naročil,

16

da mora ostati doma, stražeč sobo in torbo. Čilalelj
menda ne zameri, če ga seznanim s tema poslušnikoma
in slugama junaka našega. Daši ti osobi nista posebno
znameniti, ker sta, kakor rekajo, le druge ali tretje vrste,
in dasi te povesti glavni stebri s prožinami vred niso
vtrjeni nanji, temveč se dotieejo njiju le tam pa tam
— in leliko zamičejo zanji; vendar pisatelj, ker je rad
natančen v vsem — in brez ozira na to, da je Rus — •
vendar hoče tudi na tej strani biti strog, kakor je Nemec.
Sicer ne jemlje to mnogo prostora, ni časa, ker ni treba
mnogo pridevati k temu, kar čitatelj že zna, to je, da
je Petruška nosil svojega gospodarja nekov sjurluk cime¬
tove boje in da je, kakor navadno njegovega stanu
ljudje, imel velik nos in velika ustna. Njegov značaj je
bil bolj molčljiv, nego razgovoren; hvalno je hrepenel
po omiki, to je, po knjigah, toda dosti ni skrbel, kakova
jim je vsebina; njemu , je bilo prav tisto, ali je čital
kakega zaljubljenega junaka dogodke, ali preprost abe¬
cednik, ali molitvenik — vse je čital takisto pozorno;
da mu je dal kdo kemijo, pa bi se bil zanimal tudi ž
njo. Njega ni veselilo to, kar je čital, temveč zanimalo
ga je samo čitanje, ali bolje: samega čitanja proces,
kako iz črk zmerom vshajajo besede, katerih znači ta
ali ta, zdaj pa zdaj, sam vrag zna, kaj. Najrajše je
čital v vhodnici in ležal na postelji in na blazinici, ki
se je zaradi takih okolnostij zmlinčila in stlačila tako,
da je bila, kakor platnica.

Poleg strasti do takega čitanja pa je Petruška
imel še dve navadi, kateri sta ribali njegovega značaja
dve drugi črti: kadar je šel spat, nobenkrat se ni slekel,
zmerom je ležal v sjurtuku in neprestano je s seboj
nosil svoje sape nekov poseben zrak, ki se je takoj
vmestil povsod, kjer se je malo pomudil — • da je le
kam zanesel svojo posteljo, če prav v kako sobo, kjer
nihče ni bival prej, in da je vanjo prinesel svojo suknjo
in drugo imovino, pa je vsakdo trdil, da so v tej sobi
deset let živeli ljudje.

Čičikov je bil jako, občutljiv človek — dh, o ne¬
katerih slučajih tudi nekoliko izbiričen; ko je zjutraj ta
zrak potegnil v svoj tenki nos, nakremžil se je, stresnil

17

je glavo in opomnil: »Ti, brate, hudir vedi, ali se potiš,
a li kaj li? Vendar bi šel v kopel.«

A Petruška ni odgovoril ničesar, vselej je skrbel,
'ki se je zamotil s kakim delom, s kakeršnim koli: ali
je s krtačo v roči se približal visečemu gospodarjevemu
fraku, ali pa je svojevoljno urejal, kar si bodi.

Kaj je mislil o takih trenutkih, ko je molčal —
morda je sam sebi opominjal: »I, ti si ljubezniv človek!

Ne mrzi se ti, da štiridesetkrat vselej tisto opomniš-«

Kog vedi; človek težko zna, kaj ubogi sluga misli tiste
trenutke, ko ga gospod uči in krega. A to je vse, kar
more človek brž povedati o Petruški.

Kočijaž Selifan je bil ves drug človek. A pisatelj
si dela očitke, zato ker čitatelje tako dolgo moti s tema
nizkima osobama, izkušnja ga uči, kako neradi se ljudjč
znanijo z nizkimi stanovi. Ali Rus je takov: silna strast
8 a  priganja, da se znani s tistim, ki je v časti samo
nekoliko višji od njega, in površno znanje s kakim grofom
nli knezom mu je ljubše od najtesnejšega prijateljskega

razmerja.

Pisatelj se boji tudi za junaka svojega, zato ker
je le kolegišk svetovalec. Dvorni svetovalci se morebiti
seznanijo ž njim, toda tisti, kateri so se že dokopali
do generalske časti, poslavč ga morebiti z jednim tistih
zaničljivih pogledov, s katerimi človek motri vse, kar se
plazi krog njegovih nog, ali pa mimo njega odido brezi
vsakojake pozornosti, kar je še trpkeje in smrtno pisa¬
telju. A bodi že bridko prvo in drugo, vendar se mo¬
ramo vrniti k junaku svojemu.

Cičikov je bil vse potrebno ukazal že zvečer; vzbudil
se je zjutraj jako rano, omil se in z mokro gobo otrl
°d vrha do tal, kar je storil sicer le vsako nedeljo, in
tega dne je bila nedelja. Obril se je do čista tako, da
je lica imel gladka in svetla, kakeršen je pravi atlas;
oblekel frak in plašč, podložen z medvedjo kožo, odšel
Po stopnicah, podpiral ga je zdaj na lej, zdaj na oni
strani gostilničini sluga, in sčdel je v bričko. Z ropotom
se je pripeljala brička izpred gostilničinih vrat na ulice.
Mimo idoč pop je snel klobuk, a nekoliko dečkov v
zamazanih košuljah je iztegnilo roke — in klicali so:
> Oospod, daj miloščine sirotam!« Kočijaž je bil opazil,

2

18

kako jednega izmed njih močno žene, da bi sčdel zadaj
na zapetko, švignil ga je torej z bičem — in brička je
začela skakati po kamenji. Radostno od daleč naš junak
opazi progasto prečnico (Schlagbaum), ki je oznanjala,
da bode skoro konec tlaka in vseli drugih muk, in še
nekolikokrat je Čičikov z glavo dovolj krepko zadel brički
ob streho, potlej pa se je peljal po mehkem svetu.
Stoprav umeknilo se je mesto, že so po obeh straneh
ob cesti, kar je navada v Ruski, jele kazati se svinje
in divjina; krtine, jelke, mladih smrčk nizko in gibko
grmovje, opaljeni smrekovi štori, divja brinjevina in
jednako lesovje pa je pasalo pot. Dalje so, kakor ob
vrvi, sezale koče, podobne skladalnicam starih drv, po¬
kritih s sivimi strehami, izpod katerih so gledale od
lesa izrezane krasline, podobne razvešenim vezenim
obračam.

Nekoliko kmetov je po navadi sedelo na klopeh
pred vrati in zevalo v svojih ovčjih kožuhih. Debelih
obrazov in prevezanih nedrij ženske so gledale skozi
gorenja okna, a skozi dolenja so tam pa tam zijala teleta,
ali pa so porabljale svinje . skozi nja slepe svoje rilce,
skratka: prizor navaden.

Ko se je bil Čičikov pripeljal petnajst vrst daleč,
spomnil se je, da mora tu biti Manilovo selo, saj mu
je Manilov sam bil povedal takisto; no, pa je že šest¬
najsta vrsta bila zadaj, toda še ni videl sela, in da ni
bilo dveh seljakov, ki sta ga srečala na cesti, težko bi
bil našel pravo cesto. Povpraša torej, ali je Se daleč
selo Zamanilovka; kmeta pa se odkrijeta, in njiju jeden,
ki je bil umnejši in ki je imel klinasti pristriženo brado,
povpraša:

»Ali morebiti Manilovka, ne Zamanilovka?«

»No, da, Manilovka!«

»Manilovka! Kadar prideš še vrsto daleč, dej, to
je, na desno.«

»Ali na desno?« — povpraša kočijaž.

»Na desno« —■ odgovori kmet. »To je cesta v
Manilovko, Zamanilovke pa ni nikjer. Tako ji je ime,
to je Manilovka, Zamanilovke pa ne poznh nihče. Tam,
prav na vrhu ugledaš dom, kamenit je, dve nadstropji
ima, gosposk dom je to, v njem, to je, živi gospod

19

sam. To je ta Manilovka, ali Zamanilovke tu nikjer ni
in je ni bilo.«

Cičikov se odpelje dalje, da bi tem prej videl
Manilovko. A ko se pripelje dve vrsti daleč, krene na
stranski pot, pelje se dalje dve vrsti, tri, štiri vrste,
nikjer pa ne ugleda kamenitega doma z dvema nad¬
stropjema. Cičikov se spomni: če prijatelj koga k sebi
povabi na selo petnajst vrst daleč, da je gotovo trideset
vrst daleč do njega.

Vas Manilovka je malokoga mogla zanimati s svojo
ležo. Gospodski dom je osamel stal na holmu, to je, na
višku, izročenem vsem vetrovom, o katerih si človek
more misliti, da razsajajo. Holmu reber — holmu, na
katerem je stal dom, pokrita je bila s pokošeno celino.
Na nji je po angleški navadi rastlo nekoliko grmičev
jazminovih in žolte akacije in semtertjh stalo nekoliko
brčz s tenkolistnatimi in gibkimi vrhovi.

Pod dvema izmed njih je človek videl hladnico
(Laube) s plosko zeleno kupolo, z lesenimi, modrimi slopi
>n z napisom: »Hram osamelega razmišljanja«;
niže je bil ribnik, pokrit z zelenjem, kar sicer ni redkost
Po angleških vrtovih ruskih vlastelinov. V znožji tega
holma in nekoliko tudi po rebri so se navzdol in po¬
vprek spuščale sive lesene hišice, katere je naš junak,
ne znam, zakaj, takoj začel šteti ter jih je naštel ne¬
koliko nad dve sto. Nikjer med njimi ni bilo nobenega
Rastočega drevesa, nikjer nikakeršnega zelenja: povsodi
je človek videl le bruna.

Prizorišče sta oživljali dve ženski, kateri sta pisana
krila imeli izpodbrencana in na vseh straneh okrepljena;
bredli sla do kolen po ribniku in za seboj vlekli na
dveh lesenih kljukah raztrgano mrežo, v kateri si videl
dva zamotana raka in ujeto lesketajočo plotvo (Roth-
feder); kazalo je vse, da sta se ženski prepirali.

Nekoliko dalje na strani je dolgočasno zelenel
temnomoder smrekov les. Celo vreme se je ujemalo z
vsem prizoriščem: dan ni bil jasen, pa tudi mračen ne,
temveč nekako svetlo, je bil siv, tak, kakeršna je garni-
zonskih vojščakov montura (obleka). Da je bila slika po¬
polna, pogrešal nisi ni petelina, izpremenljivemu vremenu
preroka, ki mu ni bilo na mari to, ker so mu bili zaradi

2 *

20

znane žarljivosti drugi pelelinje s svojimi ostrimi kljuni
skoro prav do možgan razkljuvali glavo, temveč lcuku-
rikal je jako glasno in otepal s perotnicama, očopanima
tako, kakor kaka stara štorja.

Ko se je Čičikov bližal dvoru, ugledal je na krilci
(Freitreppe) samega gospodarja, ki je stal v zelenem
sjurtuku in si oči zaslanjal z roko, zato da bi bil bolje
videl prihajajoči voz. Čim bolj se je brička bližala stop¬
nicam, tem veselejše so bile njegove oči in tem slaje
se je smijal.

»Pavel Ivanovič!« — krikne naposled, ko je Čičikov
izlezel iz bričke. »Vendar ste se nas spomnili!«

Oba prijatelja se jako čvrsto poljubita — in Ma-
nilov odvede gosta svojega v sobo.

Daši je čas, o katerem premerita obe sobi, prednjo
in obedno, nekoliko kratek, vendar poskusimo, ako se
nam posreči, da ga upotrebimo ter le o domačem go¬
spodu povemo nekoliko. Ali pisatelj mora priznati, da
je tako podjetje posebno težko.

Mnogo lože človek popisuje velikih razmer značaje:
tti lehko polno Sako boj naneseš na platno, treba je le
namalati črne ognjene oči, dolge goste obrvi, čelo —
bogato z grbanči, čez ramo plašč — črn ali jasnordeč,
kakeršen je ogenj, a zgotovil si obraz. A značaje,
kakeršnih je mnogo na svetu, kateri so o prvem pogledu
jako podobni drug drugemu, sicer pa v njih, če jih
bolje pregledaš, najdeš mnogo malostnih vlastitostij —
take značaje človek strašno težko riše. Silno moraš na¬
tezati pozornost, da uganeš vse njih tenke, skoro ne¬
vidne črte, in sploh je treba, da se zamakneš še globoče,
nego je dosti to, kar ti ne mara kažo izbistreni motrilni
nazori.

Le Bog bi mogel povedati, kako v značaj je imel
Manilov. Na sveti žive ljudje, o katerih moramo trditi,
da niso ni kuhani, ni pečeni, ali kakor pravi ruska pri-
slovica: niso iz mesta Bogdanova, ni iz vasi Nehitrovke.

Morda bi njim smeli pridružiti pač i Manilova. O
prvem pogledi je bil čestitljiv človek; njegovega obraza
črte niso bile brez prijaznosti, le v tej prijaznosti je bilo,
kakor se je hitro spoznalo, preveč sladkorja; ljudi je
vsprejemal in vel se vpričo njih nekako nenavadno in

21

preprijazno. Smijal se je vabljivo — in roči je imel beli,
oči pa piodre. Ko se prvo trenutje razgovarjaš ž njim,
ne moreš drugače, moraš opomniti: »Kako prijazen in
dober človek je to!« Naslednje trenutje ne opomniš
ničesar, tretji trenutek pa opaziš: »Vrag vedi, kakov
človek je to!* — in odideš dalje, če pa ne odideš, tare
te mrtvaška dolgočasnost.

Od njega ne pričakaš nikakeršne žive ali vsaj po¬
nosne besede, kakeršne se lehko nadejaš, da jo izpre-
govori vsak človek, kakor hitro se dotakneš kakega
njemu zanimivega predmeta. A vsakoga nekaj miče: ta
ima rad brze pse; drugemu se zdi, da silno ljubi godbo
in da posebno čuti vse globoke misli v nji; tretji rad
dobro obeduje; četrti želi, naj bi bil, da le za prst višji,
nego je res; peti, ki ima mnogo zmernejše želje, ubija
si glavo s tem, kako bi se mogel sprehajati s krilnim
Pribočnikom zato, da bi ga znanci in neznanci videli;
Sesti je nadarjen z roko, katera čuti nadzemsko željo,
da bi ogel odtrgala kakemu asu ali dvojki, sedmega
roka pa hrepeni po tem, da bi mogla delati red kjer
koli, zato se približuje poštnemu nadzorniku ali jam-
Sčku*)  —• skratka: vsakdo ima nekaj, no, Manilov pa
nima ničesar.

Doma je jako malo govoril, najrajši je le premišljal,
a kaj je premišljal, to je znal samo Bog. Ne bi lehko
dokazal, da se je motil z gospodarstvom, saj nikdar ni
Sel na polje, gospodarstvo je bilo prepuščeno samo sebi.
Kadar mu je oskrbnik opomnil: »Dobro bi bilo, gospod,
ko bi to in to storili« — navadno je izgovoril: »Da,
ne škodilo bi« — in kuril je dalje svojo lulo, katero se
je navadil paliti že, ko je bil v vojakih, kjer so mu
dajali čast, da je najskromnejši, najdelikatnejši in naj-
omikanejši čhstnik. »Da, resnično bi ne škodilo« —
zatrjeval je v takih slučajih.

Če je k njemu prišel kak kmet, popraskal se za
ušesom in poprosil: »Gospodar, izvoli, prišel sem na

tlako, odkaži mi delo« —■ opomnil je: »Idi« — kadil
tobak, toda ni pomislil ni, da bi kmet utegnil iti in
pijančevati.

j To je ruski voznik.

22

Rad je s krilca gledal na dvor in na ribnjak in
govoril o tem, kako bi lepo bilo, ko bi pač iz doma
pod zemljo izkopali hodnik, ali ko bi čez ribnik postavili
kamenen most, na katerem bi po obeh straneh bile
barake, v barakah pa, ko bi sedeli trgovci in prodajali
različne, kmetu potrebne reči.

O tem je oči imel nenavadno sladke in po obrazi
se mu je razprostiral največjega zadovoljstva izraz. Sicer
so vse te osnove bile samo besede. V njegovi sobi je
zmerom ležala neka knjiga, na štirinajsti strani je list
bil privihan, pridno jo je čital že dve leti. V njegovem
domu se je zmerom pogrešalo nečesa: v sprejemni sobi
je stalo krasno posobje, prevlečeno s sijajno svilovino,
katera gotovo ni bila cenena, za dva stola pa ni bilo
novcev, zaradi tega sta bila pogrnena s preprosto štorjo;
sicer je gospodar že nekoliko let ob vsaki priliki gostom
svojim opominjal: »Ne sedajte na ona-le stola; nista še
dogotovljena.« V neki drugi sobi ni bilo dosti posobja,
dasi je prve dni po svatbi svoji soprogi izpregovoril:
»Dušica, treba bode misliti na to, da to sobo vsaj na
nekoliko časa preskrbiva s posobjem.«

Zvečer so v njegovem domu na mizo postavljali
jako dragocen svečnik od temnega brona s tremi starin¬
skimi gracijami in z dragocenim ščitkom od biserov, a
vštric njemu so stavljali nekovega preprostega od medi
litega invalida, hromega, zvehranega, polnega loja, pa
tega ni opazil ni gospodar, ni videla gospodinja, niso
videli služabniki.

Manilova soproga_sicer sta bila oba popolnoma

zadovoljna drug z drugim. Dasi je bilo minilo že več
nego osem let njiju zakonstva, vendar sta drug drugemu
prinašala ali krhelj jabolka, ali kake slaščice, ali oreh
•— in z ginljivo nežnim, popolno ljubezen izražujočim
glasom sta govorila: »Odpri, dušica, kljunček svoj, denem
ti vanj ta-le kosec!« Človek sam ob sebi lehko umeje,
da sta o takih prilikah jako ljubko odpirala usta. Za
godovni dan je vselej . bil prigotovljen kakov dar, ali
mošna od biserov, ali kako dragoceno trebilo za zobe,
ali kar koli.

A jako često se je dogajalo, da sta, na divanu
sede, sama ne znajoč, zakaj, popustila: Manilov svojo

23

lulo, soproga delo svoje, če je le imela delo v rokah o
takem trenutku, pa sta drug drugemu pritisnila tako
dolg in vroč poljub, da bi bil človek ta čas lehko skadil
kratko slamnato cigaro. Skratka: srečna sta bila, kakor
rekamo. Lehko bi človek oponesel, da je v domu dosta
drugega dela — razven dolzih poljubov in darov, in
marsikaj bi mogel povprašati, n. pr.: Zakaj tako abotno
kuhajo v kuhinji? — Zakaj je jedilnica skoro prazna?
■— Zakaj ključariea ni zvesta? — Zakaj so služabniki
nesnažni in pijani? — Zakaj vsa družina spi na dvoru
tako neusmiljeno dolgo časa, sicer pa se ves dan poteplje?

Vendar to so malosti; a Manilova je dobro vzgo¬
jena; dobra vzgoja, kar'je znano, domuje pa v ustavih,
in po ustavih so, to vemo, človeške omike zaklad
trije predmetje: francoščina, neogibno potrebna srečnemu
družinskemu življenju — klavir, da soproga ž njim so¬
progu sladi ure — in naposled prava gospodarstvena
panoga: vezenje mošnic in drugih darov.

Sicer pa so učilne dovršenosti in izpremembe raz¬
lične, zlasti zdanji čas: to je največ sad razuma in
sposobnosti lastnic po ustavih.

Po nekaterih ustavih je taka navada, da je najprej
klavir na vrsti, potlej francoščina, po francoščini pa
gospodarski oddelek; po nekaterih pak je tako, da je
gospodarstvena panoga prva, to je, vezenje raznih darov,
potlej je na vrsti francoščina, in naposled klavir. Učila
(metode) so različna.

Ne bilo bi odveč, ko bi še opomnil, da je Ma¬
nilova ....  no, priznavam, da se močno bojim govoriti
o damah in čas je že, da se vrnemo k svojima junakoma,
ki sta že nekoliko časa stala v sprejemni sobi pred durimi
in drug drugega prosila, da bi šel naprej.

»Podite milostivi, nikar se tako ne vznemirjajte
zaradi mene, jaz stopim za Vami«.— opomnil je (jičikov.

»Ne, Pavel Ivanovič, ne, Vi ste gost« — odbil je
Manilov in duri pokazal z roko.

»Ne trudite se, prosim Vas, nikar se ne trudite;
račite, stopite naprej« •—• branil se je Čičikov.

»Ne, opraščajte, ne, tega nečem, da bi za menoj
Sel gost, ki je tako prijeten in omikan.«

»Kako omikan? ....  Prosim, stopite naprej!«

24

»No, prosim, stopite Vi.«

»Zakaj li?«

»I no, zato!« — odgovori Manilov in se prijazno
nasmehne.

Naposled oba prijatelja listo trenutje stopita k durim
in drug drugega malo pritisneta na stran.

»Dovoljujte mi, da Vam pokažem soprogo svojo«
— opomni Manilov. »Dušica, Pavel Ivanovič!«

Cičikov je res ugledal gospo, katere ni videl prej,
priklanjala se je z Manilovom vred pri durih. Ni bila
grda; obleka se je ujemala z njenim obličjem. Lepo ji
je pristajala siva svilena obleka; nje nežna, drobna
ročica je nekaj naglo vrgla na mizo in zvila batistasto
ruto s prešitimi okrajci. Vstala je z divana, kjer je
sedela; Cičikov se ni brez zadovoljnosti približal nje
ročici. Manilova je nekako pogrkovala in opomnila, kako
sta vesela njegovega prihoda in da ni minil noben dan,
da bi se njega ne bil spomnil soprog.

»Da« — pristavi Manilov, »zmerom me je povpra¬
ševala: ,Pa zakaj nč pride tvoj prijatelj?' -— ,Le čaki,
dušica, saj pride!' A dejte, vendar ste nhju počestili s
svojim pohodom. S tem ste naju pač razveselili, majnika
meseca dan, praznik srcu . . . .«

Ko Cičikov zasliši, da je že srcu praznik na vrsti,
ostrmi in skromno opomni, da nima slavnega imena,
niti znamenitega stanu.

»Vi imate oboje« — seže mu Manilov v besedo
in se prijazno nasmeje, »Vi imate oboje — da, še več.«

»Kako Vam ugaja mesto naše?« — povpraša Ma¬
nilova. »Ali ste prijetno v njem prebili čas?«

»Jako lepo mesto, prekrasno mesto je to« — od¬
govori Cičikov, »in čas sem preživel jako ugodno v
njem; občestvo je močno prijazno.«

»A kakov se Vam zdi, da je naš gubernator?« —
povpraša Manilova.

»Ali ni res, da je prečestit in jako ljubezniv človek
to?« — povpraša Manilov.

»Pač res je to« —• odgovori Cičikov, »prečestit
človek je. Pa kako zvršuje dolžnosti svoje, kako jih
umeje! Človek bi moral želeti več takih ljudij.«

25

»Kako umeje, saj to znate, vsprejeti vsakoga, kako
se nežno (delikatno) vede« — pristavil je Manilov in
se .nasmijal, skoro zamežkral je z očmi od same zado¬
voljnosti, kakor mačka, če jo na lahko s prstom poše-
gačeš za ušesoma.

»Jako uljuden' in prijeten človek je to« — govoril
je Gičikov dalje, »in kakov izkušenec je! Jaz bi tega
nikakor ne bil mogel verjeti! Kako krasno veze razne
domače vzore! Pokazal mi je delo svoje —- mošnico,
malokatera dama zna tako lepo vezti.«

»A nameslni gubernator, ali ni res, kako mil človek
je to?« — povpraša Manilov in zopet nekoliko pomežkra
z očmi.

»Jako čestit človek je« — odgovori Gičikov.

»No, dovoljujte, kako Vam ugaja policijski na¬
čelnik? — Ali ni res, da je prijeten človek to?«

»Nenavadno je ugoden, a kako umen, kako učen
človek je! Igrali smo pri njem »vist« s prokuratorjem
in sodišča prvomestnikom vred prav do jutra. Jako,
močno čestit človek je to.«

»No, a kaj Vi mislite o gospč policijskega načel¬
nika?« — povpraša Manilova. »Ali ni res, da je pre-
ijubezniva dama?«

»Oj, to je jedna izmed najčestitejših dam, kolikor
jih jaz poznam« — odgovori Gičikov.

Tudi niso zabili sodišča prvomestnika, niti poštarja,
presodili so skoro vse mestne uradnike, katere so od¬
ločili, da «o dostojanstvene osobe.

»Ali Vi zmerom bivate na deželi?« — povpraša
naposled Gičikov v svoji zvedavosti.

»Največ živim na deželi« — odgovori Manilov.
»Sedaj pa sedaj se zatečem v mesto, vendar le zato, da
se snidem z izobraženimi ljudmi. Znajte, človek zdivja,
če zmerom živi na kmetih.«

»Res je to — res« — pritegne Gičikov.

»Naposled« — govoril je dalje Manilov, »drugače
bi bilo, ko bi sosedstvo bilo dobro, n. pr.: da imam
kakega človeka, s katerim bi se mogel, kar koli, časih
pogovarjati o ljubeznjivosti, o poštenem življenji, o kakem
nauku, kateri bi nekako razvnemal dušo, ali vzviševal —«
Hotel je še nekaj povedati, pa ker je bil opazil, da se

26

je nekako zaplel, kolebnil je le z roko po zraku in dalje
govoril: »imelo bi selo, imela samota velike prijetnosti.
Ali tu res nikogar ni ... . Le to je, da človeku zdaj in
zdaj pred oči pride ,Sin otečeštva‘.«

Čičikov se je popolnoma strinjal s temi mislimi,
pritegnil je, da ne more biti nič prijetnejšega od življenja
na samoti, kjer človek premišlja prirodo ter se kratko¬
časi, pa katerikrat čita kako knjigo ....

»Ali znate« — pristavi Manilo v, »res je to, ker pa
človek nima nobenega prijatelja, da bi se razgovarjal ž
njim ob vzajemnih pojmih . . . .«

»Oj, to je resnično, popolna resnica je to!« —
prestriže mu Čičikov besedo. »Kaj so o taki okolnosti
vsi zakladje na sveti! ,Ne išči novcev, temveč
poštenih ljudij išči, da bodeš občeval ž njimi,*
dejal je neki modrijan.«

»A znajte, Pavel Ivanovič!« — opomni Manilov,
njegovega obraza izraz ni bil le sladak, temveč tudi
zopern je bil, podoben tisti zmesi, katero umni svetski
doktor nernilosrčno osladi, ker meni, da ž njo ugodi
bolniku, »človek čuti neko duševno razkošje ....  dejte,
tako, kakeršno čutim jaz zdaj, ko mi je slučaj prinesel
srečo, smem reči — vzorno srečo,' da govorim z Vami
in se blagostim s prijetnim Vašim razgovorom . . . .«

»Prosim Vas, s kakim prijetnim razgovorom?
Ničemen človek, drugega nič« —■ opomni Čičikov.

»Oj, Pavel Ivanovič! dovoljujte mi, da bodem očit:
jaz bi z radostjo dal vsega svojega imenja polovico, ko
bi imel le del teh dostojnostij, katere imate Vi! . . . .«

»Narobe je to, kar se tiče mene, menil bi, da je
naj večje . . . .«

Uog zna, kam bi bilo prikipelo obeli prijateljev
čustveno razodevanje, da ni prišel sluga, ki je ojavii,
da je že jed na mizi.

»Prosim najpokorneje!« —• opomni Manilov.

»Opraščajte, ker mi nimamo takega obeda, kakeršni
so po salonih in prestolnicah: mi' obedujemo preprosto,
po ruskem običaji — »ščej«, toda iz čistega srca! Prosim
najpokorneje.«

Zopet sta se nekoliko minut prepirala, kateri prvi
stopi v obednico, naposled pa Čičikov po strani stopi vanjo.

T

V obednici sla že stala dva dečka, gospoda Ma¬
nilova sina, ki sta bila v tistih letih, ko otroci že sedajo
za mizo, pa vendar še na visoke stole. Pri njima je
stal. učitelj, priklonil se uljudno in nasmijal.

Gospodarica je sedla k svoji čaši s polivko, gosta
so posadili med gospodarja in gospodarico, služabnik je
dečkoma prtiča privezal krog vratov.

»Kako ljubka dečka sta to!« — opomnil je Čičikov,
ko. se je bil ozrl vanja, »koliko sta stara?«

»Starejši je osemleten, mlajšemu pa je včeraj mi¬
nilo šest let« — odgovori Manilova.

»Temisloklus!« — izpregovori Manilov — obrnivši
se v starejšega sinka, ki se je trudil, da bi osvobodil
brado, ker mu jo je bil sluga v prtič zavezal. Čičikov
malo dvigne obrvi, ko je zaslišal to nekako grško ime,
kateremu je Manilov, ni znano, zakaj, pritikal končnico
us; no, pa pohitel je, da je takoj zopet imel prejšnje
obličje.

»Temistoldus, povedi mi, katero mesto je največje
v Francoski?«

Učitelj se ves pozoren obrne v Temistoklusa, videlo
se je, da je hotel v oči skočiti mu, a naposled se do
cela upokoji in prikima z glavo, zato ker je Temisloklus
odgovoril: »Pariz«.

»In v Ruski, katero mesto je največje?« — po¬
vpraša zopet Manilov.

Učitelj se zopet zagleda v dečka.

»Petrograd« — odgovori Temistoldus.

»Pa katero mesto še?«

»Moskva« — odgovori Temistoldus.

»Učljiv deček je to!« — pohvali ga Čičikov. »Ali
za Boga . . . .« — govoril je dalje in se nekako osupel
obrnil v oba Manilova. »Jaz moram Vama zatrditi, da
ima ta deček še večje sposobnosti.«

»Oj, Vi ga še ne poznate!« — opomni Manilov,
»nenavadno je ostroumen. Mlajši, Alkid, ta ni tako bistro-
glav, starejši pa precej, če le kje kaj vidi — ali žužka,
ali kako mušico, takoj teče za njo, prčcej jo ulovi. Jaz
bi ga rad vzredil diplomaciji. Temistoldus!« — pokliče
sinka in se zopet obrne vanj, »ali bi rad bil poslanec?«

»Rad bi bil poslanec*, odgovori Temistoklus, žvečil
je kruh in na desno in na levo obračal glavo.

Prav ta trenutek zadaj stoječi služabnik poslancu
otare nos, in pač dosti zgodaj, če ne, kanila bi bila v
polivko lepo okrogla kaplja. Za mizo so bili začeli raz¬
govor o radoslji mirnega življenja, gospodarica pa je ta
razgovor s svojimi opomnjami brž zasuknila na mestno
gledališče in na igralce.

Učitelj je jako pozorno gledal govoreče ljudi, ali
kakor hitro je bil opazil, da jih smeh sili, takoj je raztegnil
usta in se srčno smijal. Gotovo je bil hvaležen človek,
torej je s tem hotel gospodarju zahvaliti se za dobro
postrežbo. Sicer se mu je neko trenutje lice pomračilo,
krepko je udaril ob mizo in hudo pogledal dečka, sedeča
njemu nasproti. Pa to je bilo prav: Temistoklus je bil
Alkida ubral za uho, ta pa je zamežkral z okorna in
odprl usta: hotel je na glas zagnati jok; ker pa se je
bil spomnil, da bi ga utegnili zapoditi od jedi, zaprl je
usta in solznih očij jel glodati ovčjo kost, da se je po
obeh licih svetil od same masti.

Gospodarica je često obrnila se v Čičikova in ogo¬
vorila ga: »Vi ničesar ne jeste, Vi ste jako malo vzeli.«

Čičikov pa je vselej opomnil: »Najpokornejše se

zahvaljujem, jaz sem sit. Prijazen razgovor je boljši od
sleharne jedi.«

Vstali so izza mize. Manilov je bil nenavadno za¬
dovoljen; položil je roko gostu svojemu na hrbet ter
hotel odvesti ga v sprejemno sobo, kar mu gost jako
znamenito ojavi, da bi se rad pogovoril ž njim o neki
posebni važnosti.

»O tem slučaji mi dovoljujte, da Vas poprosim
stopiti v moj kabinet« •— reče Manilov in odvede ga v
neko majhno sobo, ki je jedno okno imela obrneno v
temotno hosto. »Glejte, to je moj kot« — opomni
Manilov.

»Prijazna sobica« — opazil je Čičikov, ko jo je
bil premeril z očmi. Sobica res ni pogrešala prijetnosti:
stene so bile okrašene z nekovo modro bojo, ki je že
sivela; v tej sobici sq bili štirje stoli, stal je v nji na¬
slanjač, stala miza, na mizi je ležala knjiga z zavihanim
oglom — tista knjiga, o kateri smo bili že izpregovorili

20

o priliki, ležalo nekoliko popisanih pol popirja, največ
pa je na nji bilo tobaka. Tobak je bil različen: v kra-
bicah, v tobačnicah in kar na kup nasut na mizi. Na
obeh oknih so stali jako lepo in marljivo razrejeni kupci
Pepela, iztrkanega iz bil. Vidilo se je, da se gospodar s
tem kdaj kratkočasi.

»Dovoljujte, prosim Vas, sedite na ta-le naslanjač«
— reče Manilov. »Tu Vam bode priročno.«

»Osvobajajte, jaz sedem na stol.«

»Opraščajte, ker Vam ne dovoljujem tega« — po¬
prosi Manilov — in smijal se je. »Ta naslanjač imam
jaz odločen gostom; ali radi, ali neradi, morate sesti.«

Čičikov sčde.

»Dovoljujete li, da Vam postrežem z lulo?«

»Ne, jaz ne pušim« — odgovori Čičikov laskavo
in nekako milosrčno.

»Zakaj ne?« — povpraša Manilov tudi laskavo in
milosrčno.

»Nisem vajen, bojim se; ljudje govore, da lula suši.«

»Ne zamerite mojemu opominu, da je to le do-
zdevnost.. Jaz pa verjamem, da je mnogo zdraveje, če
človek tobak žge, nego če ga njuha. V našem polku je
bil poročnik, prekrasen in izobražen človek, kateri lule
ni del iz ust ne le pri mizi ne, temveč, dovoljeno mi
bodi povedati, tudi nikjer drugje ne. Ta ima zdaj že,
hvala Bogu, štirideset let, in zmerom je tako zdrav, da
ne more biti zdravejši.«

Čičikov je priteknil, da se to res pripeti časih in
da nahajamo v prirodi mnogo stvarij, katerih ne more
razjasniti ni kak veleum.

»Ali dovoljujte mi samo jedno prošnjo . . . .« —
izpregovoril je z glasom, v katerem je odmeval nekov
nenavaden, skoro čudovit izraz — in takoj se je, ni
znano, zakaj, ozrl nazaj. Tudi Manilov, ne znam, zakaj,
bil se je ozrl. »Koliko je že tega, kar ste Vi račili in
poslednjič oddali pregledni popis?«

»Dh, že dolgo je tega; ali bolje je, da povem: ne
pomnim več.«

»Ali je Vam potlej umrlo že mnogo kmetov?«

30

»Menda jih ni mnogo umrlo, jaz sem že oddal
imenik, povprašati moram oskrbnika«. »Hoj, sluga, po¬
kliči oskrbnika, danes utegne biti doma.«

Oskrbnik je prišel. To je bil človek — menj, nego
štirideset let star; brado je bril, oblačil sjurt.uk — in
kakor je bilo videti, živel jako mirno, kajti obraz je
imel nekako zabuhlo poln, žolta koža pa — in male oči
so kazale, da dobro zna, kaj so mehke pernice. Človek
je precej lehko spoznal, da je dokončal življenje svoje,
kakor ga dovršujo vsi gospodski oskrbniki: najprej je
bil otroški vzgojitelj v domu, potlej se je pozakonil z
gospodaričino ljubimko, s ključarico Agaško in sam pre¬
vzel ključe, naposled pa je bil oskrbnik. A ko se je bil
posvetil oskrbništvu, to je —• da, jel se je vesti tako,
kakor se vedo vsi oskrbniki: tovariši! in bratil se je z
vsemi tistimi, kateri so v vasi bili bogatejši, siromakom
večal tlako, vstajal ob devetih vsako jutro, kuril samovar
in srkal čaj.

»Cuj, predragi! Koliko nam je umrlo seljakov potlej,
ko smo bili poslednjič oddali pregled?«

»Kaj? — Koliko? — Mnogo jih je pomrlo po tistem
časi« — odgovori oskrbnik — zazeva ter zasloni usta
na lahko z roko, kakor s ščitom.

»Dži, tudi jaz sem menil takisto« — prime za be¬
sedo Manilov, »posebno mnogo jih je umrlo!« Po teh
besedah se obrne v Cičikova in zopet je povedal: »Res
je, jako mnogo jih je umrlo.«

»Koliko je, n. pr. njih število?« — povpraša Cičikov.

»Da, ali koliko je njih število?« — povpraša tudi
Manilov.

»Ali koliko je njih število, da bi to povedal? —
Tega ne znamo, koliko jih je umrlo, saj jih nihče ni
preštel.«

»DA, mnogo je mrtvih« — opomni Manilov in obrne
se v Cičikova; »jaz sem tudi menil to, mnogo jih je
umrlo, toda koliko, tega ne znamo.«

»Prosim te, da bi jih seštel« — trudil se je Cičikov
dalje, »in spiši vse na tanko po imenih.«

»Dž., vse po imenih« — ukaže Manilov.

Oskrbnik potrdi: »Cujem!« Potem odide.

81

»A čemu Vam je treba tega?« — povpraša Ma-
nilov po oskrbnikovem odhodu.

Gostu je to vprašanje bilo prilestno, to se je videlo:
na lice se mu je bil prikazal nekov osupel izraz — in
rndeeica ga je bila polila; te osuplosti ne more človek
Popolnoma dopovedati z besedo. Vendar res je bilo to:
naposled je. Manilov slišal take čudovitosti in nenavad¬
nosti, kakeršnih gotovo še nikoli ni čul noben človek.

»Vi ste vprašali, čemu je meni tega treba. Razlog
je ta: jaz bi rad kupil kmetov....«  — odgovoril je
Gičikov, zatajil se ter ne okončal besede svoje.

»Ali dovoljujte mi, da Vas vprašam« — poprosi
Manilov. »Katerih Seljakov želite kupiti, ali z zemljo ali
samo na preseljenje, to je, brez zemlje?«

»Ne, jaz ne želim resnično Seljakov« — odgovori
Gičikov, »jaz bi rad mrtve . . . .«

»Kaj? — Prizanašajte.... jaz imam uha nekoliko
gluha, zdi se mi, da sem slišal neko čudovito besedo_«

»Jaz bi rad kupil mrtvih seljakov, ki bi sicer bili
v  reviziji zapisani, da žive« — razjasni Gičikov.

Manilov izpusti na tla cev in lulo — in kakor je
bil odprl usta, prav tako je ustna raztegnena imel ne¬
koliko minut. Oba prijatelja, ki sta prej premišljala pri¬
jateljskega življenja prijetnosti, ostala sta nepremična in
strmela drug v drugega, kakor podobi, ki so ji o davnih
časih drugo proti drugi obešali na obe strani zrcala.
Naposled Manilov dvigne lulo in cev in spodaj Čičikovu
Pogleda v lice : rad bi bil spazil, ali se mu na smeh
drže ustna, ali se morebiti ni le pošalil; a ni videl nič
podobnega, temveč obraz se mu je zdel, da je resnejši,
nego je bil sicer. Potlej je začel misliti, da je utegnila
nenadno gosta obiti blaznost ter je strahoma in pozorno
Pogledal mu v obraz; pa gostu oči so bile čisto jasne,
ni bilo v njih tistega divjega nepokojnega ognja, kateri
plapola blaznemu človeku v očeh, vse je bilo v najlepšem
redu. Daši je Manilov premišljal; kaj bi storil, vendar
ni mogel izumiti ničesar drugega, nego da je iz ust
Puhnil jako tenek oblaček dima, ki mu je bil zaostal
v  njih.

»Torej bi jaz rad znal, ali Vi morete meni pre¬
pustiti ali prodati takih seljakov — neživočih, a resnično,

82

ali živih, kar se tiče zakonite oblike, ali, kakor se Vam
zdi bolje?«

No, Manilov je bil tako zmočen in osupel, da je
le strmel vhnj.

»Meni se zdi, da Vas vznemirja to-« -— opomni

Čičikov.

»Ali mene?.... Oj, ne, tega pa ne, tega!« — začudi

se Manilov, »ali jaz ne morem umeti.... opraščajte_

jaz si nisem mogel pridobiti toliko sijajne omike, kolikor
je, da tako govorim, izvira iz sleharnega Vašega obrata;
ne znam se umetalno izražati ....  Morebiti je tii . . . .
v Vašem izrečenem pojasnili.... skrito kaj drugega
Ali ste morda rabili in se takisto izrazili zaradi krasnej-
šega zloga?«

».Ne« — odbije Cičikov, »ne, jaz umejem ta pred¬
met tako, kakor je, to je, tiste duše, katere so res že
umrle.«

Manilov je bil popolnoma v zadregi. Znal je, da
mora nekaj storiti, nečesa povprašati, ali česa — vrag
vedi to! Končal je s tem, da je zopet izpustil dim, ali
ne iz ust, temveč skozi nosnici.

»Torej, če ni nikakeršnih zaprek, lehko se z božjo
pomočjo prhneva in zgotoviva kupno pismo« — opomni
Cičikov.

»Kaj? •— Ali o mrtvih dušah pogodbo?!«

»A, ne!« — začudi se Cičikov, »midva zapiševa,
da so žive, kakor je resnično zaznamenovano v pre¬
glednem prepisi. Jaz sem vajen, da se nikoli ni za dlako
ne izneverim državnim zakonom, dasi sem zaradi tega
dokaj trpel v službi; ali opraščajte: dolžnost je meni
sveta, zakon — jaz sem nem vpričo zakona.«

Poslednje besede so ugodile Manilovu, do jedra
pa tej stvhri vendar ni segel, torej ni opomnil ničesar,
temveč jel je kaditi tako silno, da je cev pela, kakor
fagot. Kazno je bilo, kakor bi bil iz nje hotel izsesati
njeno mnenje o tej nenavadni okolnosti, toda lula je le
cvilila, druzega pa ni bilo ničesar.

»Ali morda o čem dvojite?«

»Oj, prosim, pač ne! Jaz ne govorim o tem, da
bi kako odločilno razsodbo, kakeršno koli, imel do Vas.
Ali, osvobajajte, da povprašam, ne bode li to podjetje,

ali, da se izrazim bolje, ta »negocija« — ne bode li la
»negocija« nasprotovala državnim zakonom in daljnim
ruskim nameram?«

Manilov nekolikokrat odmaje z glavo in jako zna¬
menito pogleda Čičikova v obraz — in v vseh črtah
svojega obraza in v zaprtih ustnih pokaže tako globok
izraz, da takega ne vidiš morda na nobenem človeškem
obrazi, razven na kakem veleumnem ministru, pa še to
0  priliki kake posebno važne okolnosti.

Ali Cičikov je hladno odgovoril, da tako podjelje
ali da ta »negocija« pač nikakor ne bode naspro¬
tovala ni državnim zakonom, niti daljnim nameram mo¬
gočne Ruske, a minuto kesneje je pristavil, da bode to
pač na korist državni blagajnici, zato ker dobode zako¬
nito davSčino.

»Ali torej menite Vi?« ... .

»Jaz menim, da bode dobro to.«

»A, če bode dobro, tedaj je to kaj druzega. Jaz
se nikakor ne upiram temu« — opomni Manilov in se
do cela upokoji.

»Zdaj stoprav je čas, da se pogovoriva o ceni....«

»0 kaki ceni?« — povpraša zopet Manilov in osupne.
»Ali morda menite, da novce vzamem za vaščane, ki
so v nekaterem oziru že končali svoj život? — Če se
J e lotila Vas taka, da govorim, čudna želja, prodam Vam
Jih jaz s svoje strani brez dobička in prevzamem tudi
prodajno poboto.«

Grenkega očitka bi vreden bil teh resničnih do¬
godkov pisatelj, ko bi zabil opomniti, da se je zadovolj¬
nost vzbudila v gostu po teh besedah, katere je bil
Manilov izgovoril. Daši je bil miran in oprezen, vendar
J e bilo čudovito, ker ni začel skakati po kozlovsko o
lej priliki, kar se godi, kakor je znano, le o največjem
vskipu človeške radosti. Cičikov se je bil na naslanjači
zgenil tako silno, da se je razpleznila bombažasta tkanina,
ki je naslanjač bil pogrnen ž njo. Sam Manilov ga je
Pogledal nekako čudovito. Čičikova je bila priteglost zelo
razpalila in začel je govoriti s toliko zahvalnostjo, da
se je osuplost polotila Manilova, da se je do cčla za-
r udel, močno stresal glavo, naposled pa razodel, da to
Pač ni nič, da je s tem hotel dokazali le srčno svojo

34

udanost, svoje duše magnetizem, ali mrtve duše, da so
v nekakem oziru le smeti.

»Nikakor niso smeti« — odbije Čičikov, stisne mu
roko in globoko vzdihne. Videti je bilo, da bi rad bil
razodel svojega srca čutje, naposled pa je povedal, a
ne brez čutja, naslednje besede: »Ko bi Vi znali, kako
ste s temi dozdevnimi plevami ustregli človeku brez
stanu in zaroda! Pač, res je to, česa že nisem pretrpel

jaz? — Kakor morska ladija med razburjenimi valovi_

Koliko preganjanja sem preživel, koliko zla izkusil, in
zakaj? — Zato, ker sem zagovarjal pravico, ker sem
vest imel čisto, ker sem pomagal zapuščeni vdovi in
ubogemu sirotku! . . . .« — • Po teh besedah si Cičikov
otare solzo, ki mu je priigrala v oko.

Manilov je bil močno ganen. Oba prijatelja sta si
dolgo stiskala roči — in dolgo sta molčala in drug
drugemu gledala v oči, na katere so se bile nabrale
solze. Manilov nikakor ni hotel izpustiti našega junaka

— njegove roke, stiskal jo je neprestano ognjeno tako,
da Čičikov res ni znal, kako bi jo osvobodil. Naposled
jo tiho izvije in opomni, da bi ne škodilo, ko bi se na
moč brzo pobotala, in da bi dobro bilo, ko bi sam
odšel v mesto; po teh besedah je vzel klobuk in se jel
priporočati.

»Kaj, ali že hočete oditi?« — povpraša Manilov,
ki se je nenadoma obodril in skoro prestrašil.

To trenutje v sobico stopi Manilova.

»Lizina« — izpregovori Manilov z žalostnim glasom

— »Pavel Ivanovič nas zapušča.«

»Menda zaradi tega, ker smo se že priskutili Pavlu
Ivanoviču« — opomni Manilova.

»Milostiva gospš, tu — opomni Čičikov, »tu« —•
dejal je in roko položil na srce, »tu-le mi ostane spomin
na prijetni čas, kateri sem prebil pri Vas! Ali verjemite
mi, da bi jaz ne mogel uživati večje blagosti, nego ko
bi mogel živeti z Vami, če ne pod tisto streho, pa vsaj
v najbližem sosedstvu.«

»A znajte« — opomni Pavel Ivanovič, kateremu
je posebno ugodila ta misel — »kako krasno bi bilo
res, če bi mogli živeti v druščini, pod tisto streho ali v

senci kake bresti (Ulme), ko bi o čemer koli modrovali
— in sanjarili! . . . .«

»Oj, to bi bilo rajsko življenje!« —■ pritegne Cičikov
vzdihne. »Z Bogom, milostiva gospa!« — priporočal
se je dalje in približal gospe Manilove roči. »Z Bogom,
velečestiti prijatelj! Nikar ne zabite moje prošnje!«

»Oj, verjemite mi!« — obeta Manilov. »Poslavljam
se od Vas najdelj na dva dneva.«

Vsi trije odido v obednico.

»Z Bogom, predraga otroka!« — opomni Cičikov,
ko zagleda Alkida in Temistoklusa, katera sta si igrala
z  lesenim huzarjem, ki že ni imel ni rok, ni nosa. »Z
Bogom, preljuba otroka! Saj mi prizanašata, ker vama
ničesar nisem prinesel s seboj, shj ni znal nisem, zago¬
tavljam to, da sta na sveti; ali kadar zopet pridem,
pripeljem vama gotovo nekaj. Ti dobodeš sabljo. Ali bi
r ad imel sabljo?«

»Rad bi jo imel« — odgovori Temistoklus.

»A ti dobodeš boben; ali bi rad imel boben?« —
povpraSa Cičikov in se nagne k Alkidu.

»P o p en« — šepetne Alkid in povesi glavo.

»Prav je to, pripeljem ti boben, lep boben, pel
kode: turrr ....  ru . . . . bum bum, bum bum ....  Z
Bogom, dragi, z Bogom!« — Po teh besedah je dečku
Poljubil čelo in se obrnil v Manilova in njegovo so¬
progo o lehkem nasmehu, s kakeršnim navadno govori
roditeljema človek, ki jima razodevlje njiju otrok ne¬
dolžne želje.

»Ostanite rajši pri nas, Pavel Ivanovič!« — rekel
Je Manilov, ko so bili že vsi prišli na krilec. »Gledite,
kako je oblačno.«

»To so majhni oblači« —■ odbije Cičikov.

»Ali znate pot k Sobakeviču?«

»O tem bi Vas rad vprašal.«

»Osvobajajte, precej dopovem to Vašemu kočijažu.«
Bo teh besedah je Manilov posebno uljudno razkazal
v es pot kočijažu — da, celo zavikal ga je.

Ko je bil kočijaž zvedel, da bode moral peljati
mimo dveh razpotij in kreniti na tretje razpotje, opomnil
Je: »Menda pogodim, čestiti gospod« — in Cičikov se

3 *

S (3

je odpeljal, a dolgo so ga spremljali pokloni in vihrajoči
robci, ki so tičali gospodarju in gospodarici med prsti.

Manilov je dolgo stal na krilci in z očesoma spremljal
bričko, ki se je peljala dalje in dalje, a ko je bila že
popolnoma izginila, zmerom je še stal na svojem pro¬
storu in žgal tobak. Naposled odide v sobo, sede na
stol in jame premišljati: vesela je bila njegova duša,
zalo, ker je bil vsaj nekoliko ustregel svojemu gostu.
Potlej so njegove misli zletele kar na druge predmete
in naposled so splavale — Bog zna, kam. Premišljal je
prijateljskega života blaginjo — premišljal, kako prijetno
bi bilo življenje v družbi s prijateljem na bregu kake
reke; jel je čez reko staviti most, začel zidati ogromen
dom z belvederom — tako visokim, da bi z njega videl
celo Moskvo, zvečer na njem pil čaj pod milim nebom
ter razsojal prijetne predmete, katere koli; po teh mislih
se je poleg Cičikova na krasnem vozu odpeljal v neko
družbo, kjer sta vse očarala; tako lepo sta se vela, da
jima je dotično slavno načelništvo, ko je bilo zvedelo
njiju prijateljstvo, poklonilo generalsko čast — in še več
— in Bog zna, kaj je naposled premišljal vse, česar sam
ni umel več nikakor. Pa čudovita Cičikova prošnja je
nenadoma pretrgala vse njegove sanje. Spomin nhnjo se
mu nekako ni mogel vgnezdili v glavi: kakor koli jo je
premišljal, ni si je . mogel razjasniti — in neprestano je
sedel in žgal tobak — prav do večerje.

III.

A Cičikov je duševno zadovoljen sedel v svoji bridki
katera je že dolgo drdrala po veliki cesti. Iz prejšnjega
poglavja nam je znano, kaj je bilo njegove glave in
njegove naklonjenosti najvažnejši predmet, zaradi tega
ni čuda, ker se je skoro do dobra zameknil vhnj z dušo
in s telesom. Dozdevki, računi in primere so blodile po
njegovem obrazi — in videti je bilo, da so njegove
različne misli bile jako prijetne: vsako trenulje so za
seboj puščale zadovoljnega smeha ostanke. A ker se je
Cičikov motil ž njimi, zato ga ni malo ni dosti ni zani¬
malo to, kako njegov kočijaž, zadovoljen z vsprejeljem
Manilovega služabnišlva, posebno dobro svojo pozornost

kaže progastemu konju, pripreženemu na desni strani.
Ta progasti konj je bil jako prekanjen, kazal je le na
videz, da vozi, ko sta srednji — kostanjevee, levi pa
■— rjavo rdeč (ime mu je bilo »asesor«, zato ker je prej
bil nekega »asesorja« last) vlekla na vso moč, da jima
je zaradi tega kar veselje gledalo iz očij.

»Zvilec, ti zvitec, dej, ali te natepem!« — jel ga
je karati Selifan, pridvignil se in z bičem švignil lenuha.
»Znaj svojo dolžnost, ti nemški hlačar—ti! Kostanjevec
je pošten konj, zvršuje svojo dolžnost, vselej mu zato
rad dajem dobro mero; »asesor« je tudi dober konj....
No, no, zakaj strižeš z ušesoma? — Ti bebec, poslušaj,
ko te svarim! .Taz le, odurnež, ne učim nič slabega,
•lej, kam te zopet nese vrag?!« Po teh besedah ga
novič švigne z bičem in pokrega: »Oj, ti divjak! . . . .«
a vsem trijem krikne: »Hoj, ljubi moji!« — švignil je
Po vseh treh, ne na kazen, temveč samo zaradi tega,
da je pokazal, kako so mu po godu. Ko jim je bil
razodel svoje zadovoljstvo, zopet je progca ogovoril: »Ti
meniš, da skrivaš lenobo svojo. Ne, živi pošteno, če
hočeš, da te bodemo hvalili! Dej, kako ima pomješčik,
kjer smo bili, poštene ljudi! Jaz z ugodnim človekom
rad govorim. Dobremu človeku sem jaz zmerom tovariš
ali prijatelj: ali pijeva čaj, ali kaj jeva —- meni je oboje
ugodno, če je dober človek. Dobrega človeka vsakdo
česti. Dej, našega gospodarja vsakdo česti, zato ker je
bil, čuj, carsk služabnik; kolegijsk svetovalec je bil — «

Tako se je Selifan razgovarjal — in zablodil je
naposled v najdaljnejše »abstrakcije«. Ko bi Cičikov bil
na ušesi vlekel, zvedel bi bil mnogo malenkostij, katere
so se tikale njegove osobe; ali njegove misli so bile v
svoj predmet utopljene tako, da ga je prebudil le silnega
groma kreg ter se je ozrl krog sebe: nebo je bilo čez
m čez prepreženo z oblači in prašno poštno cesto je bil
že dež pokropil z debelimi kapljami.

Naposled se drugič razsrdi grom — silneje in bliže,
a nenadoma se vlije dež, kakor iz vedra. Iz početka je
Sel po strhni, ' plehtal je košu na brički zdaj v desno,
zdaj v levo stran, kesneje je izpremenil svojega toka
obraz —- in vlival se je naravnost ter močil brički vrh;
konečno so se mu kaplje začele zaletavati v obraz. To

38

ga je primoralo, da se je zavaroval z usnjatim zastorom,
ki je imel dve okrogli oknici, odločeni razgledu na po¬
potne prizore, in ukazal je Selifanu, naj vozi hitreje.
Selifana je to zmotilo sredi razgovora, spomnil se je, da
resnično tega vremena ne more dalje trpeti, torej je
izpod čičaka izvlekel ogoljeno suknjo od sivega sukna,
zlezel v nje rokava, poprijel vajeti in kriknil svoji trojki,
katera je jedva premikala noge: čutila je neko prijetno
slaboto zaradi poučnih Selifanovih besed. Pale Selifan
se nikakor ni mogel spomniti, ali je prikočijažil že mimo
dveh ali trijeh razpotij. Obrazil je nekoliko in premišljal
cesto, uveril se je, da je bilo že mnogo razpotij, mimo
katerih se je pripeljal. Kakor vsak Rus o odločilnem
trenutku brž izumi, kaj mora storiti — ni mu treba, da
bi se udal daljnejšemu premišljanju — tako je tudi Selifan
na desno stran krenil pri prvem razpotji in kriknil: -»Hoj,
dragi prijatelj!« — in izpustil jih je, da so zdirjali, toda
malo ga je brigalo, kam pride po tem poti.

Ali dež je kazal, da bode dolgo časa trajal. Na
cesti ležeči prah se je bil brzo izpremenil v blato, a
konji so teže in teže vlekli bričko. Čičikova se je že
lotevala silna nepokojnost, zato ker tako dolgo ni mogel
ugledati Sobakevičevega sela. Že davno bi bil po svoji
sodbi moral biti na mestu. Ozrl se je iz svoje bričke na
obe strani, ali tema je bila tolika, da ni mogel ugledali
kar ničesar.

»Selifan!« — izpregovori naposled, ko se je nagnil
iz bričke.

»Česa želite, milostivi gospod?« — povpraša Selifan.

»Gledi, ali že vidiš kje selo?«

»Ne, milostivi gospod, nikjer ga ne vidim.« — Po
teh besedah Selifan sikne z bičem, zapoje — ali nikakeršne
pesmi, temveč nekaj tako dolzega, da ni imelo ni kraja
ni konca. To je bilo vse, kar je bilo: to so bili bodreči
in priganjajoči vskriki, s katerimi konje naganjajo po
vsi Ruski od kraja do kraja; vsakeršne hudobe priimki
brez vsakojakega daljšega izbora — priimki, kateri koli
so mu prihajali na jezik. Tako je torej to prikipelo tako
daleč, daje  naposled konje začel imenovati tajnike.

V tem Čičikov jame opažati, da se brička ziblje
na vse strani in zato ga silno suje; to mu je pričalo,

39

da so zašli s ceste ter se gotovo peljo preko razoranega
polja. Selifan je, kakor je bilo videti, sam znal to, ali
ni črhnil ni.

»Hoj, ti malopridnež! Po kakem poti voziš?« —
vpraša Čičikov.

»I no, kaj bi storil, rnilostivi gospod, vreme je
tako; ni biča ne vidiš, tako je temno!«

Ko je bil izgovoril to, nagnila se mu je brička
tako, da je Čičikov moral prijeti se z obema rokama.
Zdaj stoprav je opazil, da je Selifan pijan.

»Drži, drži! Zvrneš!« — kričal mu je Čičikov.

»Ne, rnilostivi gospod, kako bi mogel jaz zvrniti«
7- govoril je Selifan. »Ne bilo bi lepo to, ko bi zvrnil,
jaz sam znam to; nikakor ne zvrnem.«

Po teh besedah je na lahko začel obračali bričko
ter jo je obračal, obračal, da jo je naposled prevrnil na
tisto stran. Čičikov je na vse štiri šlapnil v blato. Selifan
je vendar ustavil konje, kateri bi se bili tudi sami ustavili,
ker so bili strašno utrujeni. Ta nepričakovani pripetljaj
je Selifana popolnoma zmotil. Zleze raz čičak, stopi pred
bričko, z obema rokama se podpre pod pazuhama, go¬
spodar pa je kolehal po blati, trudil se je, da bi vstal,
in naposled po kratkem premišljanji sluga opomni: »Dej,
vendar si se zvrnila!«

»Ti si pijan, kakor sod!« — razhudi se Čičikov.

»Ne, rnilostivi gospod; kako bi bilo mogoče, da bi
jaz bil pijan! Jaz znam, da ni lepo — pijanemu biti!
Kratkočasil sem se s prijatelji, zato ker se z dobrim
človekom svobodno razgovarja človek, to ni nič hudega,
in jedli smo tudi. Če človek jč, to ni razžaljivo delo;
s poštenim človekom v družbi lehko je človek.«

»Ali kaj sem jaz tebi rekel poslednjič, ko si se bil
opil? — A? — -Si  li zabil?« — povpraša ga Čičikov.

»Ne, rnilostivi gospod; kako bi jaz mogel kaj zdbiti!
Jaz poznam svoje dolžnosti. Jaz znam, da ni lepo, če
Je človek pijan. Razgovarjal sem se s poštenim človekom,
forej . . . .«

»Dej, če te nabičam, znal bodeš, kako se moraš
kratkočasiti z dobrim človekom.«

»Kakor se Vam, rnilostivi gospod, zdi, daje  ugodno«
opomni Selifan, »akq bi me radi nabičali, pa me

40

nabičajte; jaz pač ne nasprotujem temu. Zakaj bi človek
ne bičal, kadar zna, zakaj •— to je gospodarjeva volja.
Časih je kazen potrebna, zalo da se človek ne razvadi;
red je treba vzdržavati. Kdor ima razlog, mora tepsti,
zakaj bi ne bičal?«

Temu modrovanju Cičikov baš ni znal, kaj bi bil
odgovoril. Ali lo trenutje, videlo se je, kakor bi sama
usoda bila milosliva Selifanu. Zdaleč začujeta lajajoče
pse. Cičikov se razveseli in Selifanu ukaže, naj požene
konje.

Ruski voznik ima dober nos namesti očij; zaradi
tega se časih pripeti, da na vso sapo z zaprtimi očmi
jezdi, pa vendar nekam prijezdi. Daši Selifan čisto nič
ni videl, vendar je konje obrnil naravnost v selo, da so
se ustavili stoprav, ko je brička bila z ojesom buhnila
v plot in niso mogli dalje peljati.

Cičikov je skozi gosto krilo prodkega dežja spoznal
le nekaj, kar je podobno bilo strehi. Poslal je Selilana,
da bi poiskal vrata, kty' bi bilo gotovo trajalo dolgo,
da v Ruski namesti Švicarjev pri vratih ni hudih psov,
ki so ga jeli oglaSati tako krepko, da je uSesi zatisnil s
prsti. Svetloba posije skozi nekovo okno, blisne skozi
megleni dež v plot in našima popotnikoma pokaže vrata.
Selifan jame trkati, a takoj pride in vrata odpre neka
spaka v kamlotu; gospodar in sluga zaslišita hripavo
žensko vprašanje: »Kdo sta? — Kdo razbija tod krog?«

»Popotnika sva, mamica, daj nama prenočišče« —
odgovori Cičikov.

»Ha, ta smelonogca« — začudi se staruha, »prišla
sta o takem vremeni! Tir ni gostilne, tukaj biva vlaste-
linka.«

»Kaj je, mamica? — Dej, zašla sva s ceste! O
takem vremeni ne moreva prenočiti na stepi.«

»Da, temno je — in slabo vreme« — pristavi
Selifan.

»Molči, šleva« — posvari ga Cičikov.

»Kdo pa sta?« — povpraša staruha.

»Plemenitaša sva, babica.«

'Beseda: plemenitaša  prešine staruho, da je za¬
čela nekako premišljati.

41

»Čakita, oglasim vaju vlastelinki« — opomnila je,
a  po dveh minutah se je vrnila s svetilnico v roči. Vrata
zinejo. Svetloba blisne skozi drugo okno. Bridka se
odpelje na dvorišče in ustavi pred majhnim domom,
kateri je človek težko razlikoval o temi. Samo polovico
tega domca je jasnila svetloba, ki je gledala skozi okni;
pred domcem si videl lužo, v katero je predirala ta
svetloba. Dež je zvene bobnal po leseni strehi in vrvrajoči
potočki so se ga stekali v podstavljeno vedro. V tem so
psi lajali z vsemi mogočimi glasovi: ta je glavo držal
kvišku in glasove vzbujal — tako zategle in tako skrbno,
kakor bi se bil za to nadejal, Bog zna, kake nagrade;
ta je lajal na kratko. Med njimi se je jeden oglašal,
kakor poštni zvonec, gotovo je bil to kakega mladega
Sčeneta neumoren diskant, a vse je prerenčal bas —
morebiti kakega starega psa, katerega je bil Bog nadaril
s pravo pasjo natoro, ker je lajal tako hripavo, kakor
o petji hropi kontrabas, kadar je koncert v najlepšem
razvoji; ko se tenor že vspenja na prste zaradi silne
želje, da bi zapel najvišji glas; kadar vsi, kolikor jih
Je, žilijo se v zrak in dvigajo glave, le on neobrito
brado zariva v ovratnik, zgiblje se skoro do tal ter iz
sobe izpušča glas, kateri okna pretresa in drobi.

Lehko je po samem pasjem ščeketu, kateri so
vzbujali godci, človek sodil, da je vasica dosti velika;
ali naš zmočeni in ozebli junak ni mislil ni na nič
druzega, nego na posteljo. Brička ni še čisto mirovala
jn že je Čičikov skočil na krilec — toda izpodletelo mu
Je, da bi bil skoro padel.

Na krilec je prišla zopet neka ženska, mlajša od
Prve, ali jako ji je bila podobna. Odvede ga v sobo.
Čičikov jo pjremotri z dvema pogledoma: sobo so ogračale
stare, progaste šarenice in krasile ptičje podobe; med
okni so visela starinska, majhna zrcala s temnimi okvirji
v podobi zvitega listja; ob steni je visela ura, na ka-
zališči je imela pisano cvetje ....  drnzega pa ni mogel
opaziti ničesar.

Čičikov je čutil, da se mu oči sprijemljo, kakor
bi mu jih bil kdo z medom namazal. Nekoliko minut
kesneje je prišla gospodarica, že preočj postarna ženska,
o a glavi je imela čapko, skrojeno na urno, krog vratu

42

pa llanelo. To je bila jedna tistih mamic, malih vlaste-
link, ki se zmerom jeze na slabo letino in na siromaštvo
— in glavo nosevajo po strani, v tem pa malo po malo
novce nabirajo v pisane vrečice, razmeščene po pre-
dalcih v omarah. V prvo vrečico pokladajo samo cele
rublje, v drugo mečejo polovine, v tretjo pa četrtine,
čeprav se o prvem pogledu človeku zdi, da v omari
ni ničesa druzega, nego perilo — nočni rokavci, klobčiči,
razparani plaščki, kateri so odločeni, da se kesneje iz-
premene v krilo, kadar stara suknja utegne pregoreti o
peki prazniških testenic, ali kadar razpade sama ob sebi.
Ali često krilo ne zgori in tudi ne razpade samo ob
sebi. Varčna staruha je jako oprezna, plašček dolgo leži
razparan, a podeduje ga po duhovnikovem nasvetu kaka
vnuka z vso drugo šaro vred.

Čičikov se jame zagovarjati, da jo je vznemiril s
svojim nenadnim prihodom.

»To nič ne de, to ne škodi nič« — opomni do-
mačica. »0 kakem vremeni Vas je Bog prinesel le-sein!
Kakova tema in kak vihar ....  Ker ste prišli s pota,
treba bi bilo, da bi kaj zaužili, ali prekasno je, da bi
Vam česa priredili.«

Gospodarici besede pretrga strašen sik, da se je
gost prestrašil: ta šum je pričal, kakor bi vsa soba bila
polna samih kač; ali ozre se kvišku ter se upokoji,
ker je opazil, kako se ura ob steni pripravlja, da bije.
Po siku je takoj na vrsti bilo neko svrčanje, in naposled
ura napne vse sile in udari dve s takim glasom, kakor
bi kdo bil dvakrat s palico mahnil po kakem ubitem
lonci, potlej pa se je nihalo začelo zopet zibati na desno
in na levo.

Čičikov se zahvali gospodarici in pove, da ne po¬
trebuje ničesar, da bi se ne vznemirjala z ničimer, ker
njemu razven postelje ni treba ničesar; rad bi zvedel
le to, kam je prišel, in ali je od tu daleč k vlastelinu
Sobakeviču, a vlastelinka je odgovorila, da še nikoli ni
cula ni takega imena in da takega pomješčika nikjer
ni blizu.

»Ali vsaj poznate Manilova?« — povpraša Čičikov.

»Kdo je ta Manilov?«

»Pomješčik je, mamica.«

43

»Ne, nisem še cula njegovega imena; v našem
obližji ni takega vlastelina.«

»Kateri pomješčiki pak bivajo tu?«

»Bobrov, Svinjin, Kanapatjev, Harpakin, Trepakin,

Plešakov.«

»Ali so bogati ljudje to, ali ne?«

»Ne, oče, bogatih ljudij ni tu. Nekateri imajo po
dvajset duš, nekateri po trideset; ali da bi imeli jih po
sto, takih ni.«

Cičikova je to uverilo, da je zašel res v puščo.

»Kako daleč pa je do mesta?«

»Blizu do šestdeset vrst. Kako mi je žal, ker nimam
ničesar, da bi se malo pokrepčali. Ali bi, batjuška (oče),
izpili čašo čaja?«

»Hvalim, mamica. Ni mi treba ničesar — razven
Postelje.«

»Res je to, po takem poti je jako treba, da se
človek malo oddahne. Dejte, batjuška, položite se na
ta-le divan. Hoj, Fetinja, prinesi pernico, blazinico in
■ ri -iho! Kako vreme nam je poslal Bog: ta grom
'neni je vso noč sveča gorela pred obrazom. Eh, oče
moj, ti si, kakor mrjasec, ves blaten po hrbtu in po
straneh; kje si se račil tako poblatiti?«

»Elvala Bogu, ker sem se le poblatil! Vesel smem
biti, ker si nisem polomil rčber.«

»Ljubi Bog, kake muke so to! Ali bi si morda
md s čim natri hrbet?«

»Hvalim, hvalim. Ne vznemirjajte se, ukažite le
svoji služabnici, naj mi posuši in osnaži obleko.«

»Cuj, Fetinja!« — vsklikne gospodarica in se obrne
v  žensko, ki je bila na krilec naproti prišla Čičikovu s
svečo v roči, zdaj pa je že privlekla pernico, katero je
mr obeh straneh načehnila z rokama, da se je potop
Perja razletel po sobi. »Vzemi ta-le kaftan in hlače ter
Posuši jih pred ognjem, kakor si po navadi stregla po¬
kojnemu gospodarju, potlej pa jih oteri in lepo skrtači.«

»Slišim, milostiva gospa!« — obeta Fetinja, raz¬
grne ruho po pernici in priredi vajšnico.

»No, dej, posteljo imaš pripravljeno« — opomni
gospodarica. »Z Bogom, batjuška; voščim ti lehko noč.
Ali ni treba še kake reči? Morebiti si vajen, oče moj,

44

da te po noči zdaj pa zdaj kdo malo počehlja po peti?
Moj pokojnik nikakor ni zaspal brez lega.«

Ali gost se je zahvalil i za to. Gospodarica odide,
Čičikov pa pohiti, da se sleče ter oddh Fetinji vso
obleko, gorenjo in dolenjo, a Fetinja mu je tudi voSčila
pokojno noč — in odnesla je mokro obleko.

Ko je bil Cičikov sam ostal, z veseljem je ogledal
svojo posteljo, ki je sezala skoro do stropa. Fetinja,
kakor je bilo videti, znala je izborno rahljati pernice.
Ko je bil pristavil stol, vzlezel je na posteljo, a pernica
se je pod njim udrla skoro do tal, in perje se je raz¬
letelo po vseh kotih v sobi. Ugasi svečo, pokrije se s
katunasto odejo, zvije pod njo kakor presta, in takoj zaspi.

Druzega dne se je vzbudil dosti pozno. Solnce mu
je sijalo skozi okno naravnost v oči, a muhe, ki so po
noči mirno spale po stenah in po stropu, obračale so
se vanj vse: ta mu je sela na ustno, ta na uho, tretja
je poskušala, kako bi sela na oko; tisto, ki je bila tako
neoprezna, da mu je sela blizu nosnice, tisto je speč
potegnil v nos, kar ga je primoralo, da je krepko kihnil
—- to je bila okolnost, zaradi katere se je vzbudil. Ozrl
se je po sobh in opazil precej, da na slikah niso same
ptice; med njimi je visela Kutuzova podoba in nekov
starec, namalan z oljnato barvo, imel je rdeče okrajce
na ovratniku monture svoje, kakor so se nosili za čara
Pavla Petroviča.

Ura zopet jame sikati in odbije deset; skozi duri
je pogledalo žensko lice, toda skrilo se je precej zopet,
Čičikov je bil, da bi bolje spal, vse potegnil raz sebe.
To lice mu je bilo nekoliko znano. Začel je premišljati,
kdo li utegne biti, naposled se spomni, da je gospo¬
darica. Obleče košuljo; obleka je že suha in očiščena
ležala poleg njega. Ko se je bil oblekel, stopil je k
zrcalu in kihnil zopet tako glasno, da je to trenutje k
oknu prišel purhn — okno je bilo jako blizu tal —
zaavdral mu je brž nekaj v svojem neznanem jezici,
kar je gotovo značilo: »Na zdravje«, ali Čičikov mu je
dejal, da je bedak. Stopi k oknu in jame ogledavati
prizore, ki so bili pred njim: okno je gledalo, če ne v
kurnik, pa vsaj na ozko dvorišče, polno samih ptic in
vsakojake domače živali.

45

Avdračev in kokošij je bilo neznanski mnogo; med
njimi je na lahko sprehajal se petelin, stresal greben in
glavo obračal po strani, kakor bi kaj poslušal; tudi
svinja z vso rodovino svojo je bila na dvoru, razgrebala
je kup smetij, požrla mimo prišlo pišče — in kakor da
se ni nič prigodilo, jela je po svoji navadi hrustati lube-
nične (Wassermelone) olupke. Ta majhni dvor ali kurnik
je ograjal plot od desak, za njim so bile razsežne lehe
? >  zeljem, z lukom, s koranom, s peso in z dragim go-
spodarslvenim rastlinjem.

Po zeljniku so semtertja stale jablane in druga
sadna drevesa, pokrita z mrežami — na brarnbo zoper
srake in vrabce, kateri so kar v oblačili letali od kraja
do kraja.

Pač zaradi tega je bilo razstavljenih nekoliko strašljev
z  razprostrtimi rokami na visokih koltih; na jednem je
visela same gospodarice čapka. Za vrtovi so bile selske
koče, katere, dasi so bile raztresene in dasi niso delale
Pravilnih ulic, kar je Čičikov opazil — katere so vendar
Pričale, da njih Stanovniki niso ubožni, kajti poštene so
bile: ostarele deske po strehah so bile zamenjene z no¬
vimi deskami, vrata niso bila nikjer skrivljena in v kritih
selskih zgradah je Čičikov videl, da v vsaki stoji voz,
tam pa tam je videl celo po dva voza.

»No, nje vas ni majhna«, opomni sam sebi in
takoj sklene, da se pogovori in bolj seznani z gospo¬
darico. Pogleda skozi režo v durih, izza katerih je do¬
mačina prej pokazala glavo, in opazi, da sedi za mizico
Pri čaji — zdajci stopi k nji veselega in laskavega lica.

»Zdravstvujte, batjuška. Kako ste počivali?« — po¬
vpraša gospodarica in vstane s svojega prostora. Oblečena
je bila lepše, nego prej ta večer — v temni obleki je bila,
a ni več imela čapke; ali krog vratu ji je še zmerom
tičalo nekaj zavezanega.

»Dobro, dobro« — odgovori Čičikov in sede na
naslanjač. »A Vi, mamica?«

»Slabo, oče moj.«

»Kaj pa Vam je?«

»Nisem mogla zaspati. Ves križ me boli in po
noži me nad gležnjem trga.«

»To Vas mine, mamica. To naj Vas ne skrbi.«

46

»Bog daj, da bi me minilo. Mazala sem se s svinjsko
mastjo in močila s trpentinovim oljem. A kaj bi radi
pili s čajem vred? — V steklenici je malinovim.«

»Ne bode škodilo, mamica; pijem ga tudi z mali-
novko vred.«

Čitatelj je, menim, že opazil, da je Čičikov, dasi
laskavo, vendarle govoril mnogo svobodneje ž njo, nego
z Manilovom, brez vsalteršnih okolnostij. Moram pri¬
znavati : naj tudi mi Rusi nismo v vsem dohiteli tuje-
zemcev, vendar smo jih daleč prehiteli v znanosti člo¬
veškega občevanja. Ne znam, ali bi lehko naštel našega
občevanja vse drobnosti in natančnosti. Francoz ali
Nemec nikdar ne spazi in ne bode umel vseh njegovih
vlastitostij, niti različnostij; skoro s tistim glasom, s
tistimi besedami govori z milijonarjem in z malim pro¬
dajalcem raznega tobaka, dasi v duši dobro razlikuje
oba. V Ruski ni tako: mi imamo take modrijane, kateri
z vlastelinom, ki ima dve sto duš, govore čisto drugače,
nego s tistim, ki jih ima tri sto; a s tem, ki ima tri
sto duš, govore zopet drugače, nego s tistim, kateri jih
ima osem sto, skratka: ko bi napredovali do milijona,
zmerom bi nahajali razlike. Mislimo si n. pr., da je pisal-
niča — ne tu, temveč* v deveti carjevim; in v pisalnici
je te pisalnice voditelj. Prosim, pogledite ga, kadar sedi
sredi svojih poslušnikov, — ni besedice ne zine nobeden
izmed njih od samega strahu! Ponos in čestitost — in
kaj vse še izraža njegovo lice! Skratka: primi za čopič
in riši: Prometej, odločni Prometej! Gleda po orlovo,
stopa lehko, razmerno. Prav ta orel, kakor hitro odide
iz sobe in se približa načelnika svojega sobi, beži s po-
pirjem pod phzuho na vso sapo, kakor jereb (Rebhuhn).
V društvu in o večernih veselicah, kjer so vsi nižjega
stanu, tam je Prometej zmerom Prometej, a če je navzočen
kdo : — le malo višji od njega, zgodi se s Prometejem
takova zmena, kakeršne ni Ovid ni mogel izumiti; muha
je, ne, še manjši od muhe, v zrnice peska se izpre-
meni Prometej!

»To ni Ivan Petrovič« — opomniš, ko ga ogle¬
duješ. »Ivan Petrovič ima visoko rast, ta pa je nizek
in mršav — on govori krepko, z basom in nikoli se ne
smeja, ali ta, vrag vedi, kaj je to: pišče, kakor ptič, in

47

zmerom se smeje. Ako pa se mu približaš in ga ogledaš
■— res je Ivan Petrovič!

»Aj, aj!« — pomisli človek ....

Toda vrnimo se h govorečima osobama. Cičikov
je, kar že znano, odločil se, da bode govoril na vsa
usta ter je v roko vzel čašico s čajem, vanjo vlil ma-
linovke in začel naslednji razgovor:

»Vi imate lepo vas, mamica. Koliko je duš v nji?«

»Duš je v nji, oče moj, do osemdeset« — odgovori
gospodarica, »ali hudo je, časi so revni, lani je letina
bila tako slaba, da nas Bog varuj!«

»A vendar so kmetje na videz trdni, stanišča imajo
Poštena. Rabite, seznanite me s svojim rodom. Jaz sem
zelo razmišljen ....  pripeljal sem se po noči . . . .«

»Korobočka sem, kolegijska tajnica.«

»Zahvaljujem se najpokorneje. A krstno Vaše ime,
kakovo je?«

»Nastazija Petrovna.«

»Ali Nastazija Petrovna? — Pač lepo ime je to:
Nastazija Petrovna. Moja teta, matere moje sestra je
tudi Nastazija Petrovna.«

»A kako je ime Vam?« — povpraša vlastelinka.
»Menim, da ste Vi gotovo aktuvar.«

»Ne, mamica« •— odbije Cičikov in se nasmeje,
»nisem aktuvar, jaz popotujem le po svojih okolnostih.*

»A, tedaj ste kupec! Kako zelo mi je žal, ker
sem med prodala trgovcem tako ceneno! A dej, ti, oče
ni oj, gotovo bi ga bil kupil.«

»Ne, jaz bi ne bil kupil medu.«

»Kaj pak drugega? — Ali morda prediva? — Dej,

1  ud i prediva imam zdaj malo! Pol p uda*) je vsega
skupaj.«

»Ne, mamica, jaz kupujem drugačne stvari; po¬
vedite mi, ali Vam je mnogo umrlo Seljakov?«

»Oh, batjuška, osemnajst moških« — odgovori
•staruha in vzdihne. »Umrli so mi najboljši ljudje, zgolj
delavci! Pozneje, to je res, narodih so še zopet drugi,
Mi kaj mi je do njih? — Shj je sama drobnjav. A prišel
Je aktuvar, da plačam duševni davek. Ljudje so mrtvi,

j Pud ima štirideset naših liber.

48

pa plačaj, kakor za žive. Minuli teden mi je zgorel
kovač, izkušen človek, in tudi ključaničar je bil razumen.«'

»Ali ste imeli požar?«

»Bog me varuj take nesreče; požar bi stoprav bil
gorje: sam je zgorel, oče moj. V njem se je bilo ne¬
kako vnelo, prerad je pil; le višnjev plamen je gorel iz
njega, ves je tlel, naposled pa je bil črn, kakor ogelj.
Toda bil je vrlo izkušen kovač! I zdaj se ni peljati ne
morem nikamor, nihče mi ne more konj podkovati.«

»Vse je božja volja, mamica« —- opomni Čičikov
in vzdihne: »zoper božjo modrost človek ne more ničesar
reči_Ali bi jih prepustili meni, Nastazija Petrovna?«

»Koga, batjuška?«

»Dejte, vse tiste, ki so umrli.«

»Kako bi jih prepustila?«

»Cisto prosto. Ali pa jih prodajte, prosim Vas. Jaz
Vam dam novce zhnje.«

»Kako je to? — Jaz gotovo ne umejem tega. Ali
morda jih hočeš izkopati iz zemlje?«

Čičikov je spoznal, da je starica zašla daleč in
kako mu je neogibno potrebno, da ji razjasni, kaj meni.
Z nekolikimi besedami ji je lorej povedal, da bi prekup
ali prepust veljal samo na popirji in da bodo duše po¬
pisane, kakor bi še živele.

»Pa čemu ti bodo?« — povpraša starka in oči
izbuli vanj.

»To je moja skrb.«

»Shj so že mrtve!«

»Kdo pa trdi, da žive? — Shj je Vaš izgubiček,
ker so mrtve: nakladajo Vam davek, a jaz Vas zdaj-le
osvobojam sitnostij in plateža. Ali umejete? — Da, ne
— da bi Vas le osvobajal, temveč ponujam Vam še
petnajst rubljev. Ali Vam je zdaj jasno?«

»Res je, ne umejem« — pojecljh in izgovori go¬
spodarica. »Nikdar še nisem prodajala mrtvecev.«

»Menim, da ne! To bi bilo res čudovito, da ste
jih prodali komu. Ali morebiti menite, da imam od njih
res kakovo korist?«

»Ne, tega ne menim. Kakovo korist bi imeli? —
Dobička nikakeršnega ni. Meni pa se v glavo vtepsti ne
more le to, ker so že mrtve. «

49

»No, baba kaže, da je trmoglava« — pomisli Čičikov
tiho. »Čujte, mamica! Sodite le dobro: Vi se ubijate in
davek plačujete o njih, kakor o živih . . . .«

»Oh, oče moj, nikar ne govori o tem!« — seže
mu vlastelinka v besedo. »2e pred tremi tedni sem pla¬
čala več, nego poludrugo stotino in aktuvarja sem pod¬
kupila . . . .«

»No, dejte, mamica. A primerite samo to, da Vam
ne bode več treba aktuvarja podkupljati, zato ne, ker
bodem jaz poslej plačeval o njih — jaz, ne Vi; jaz vse
dolžnosti nalagam nhse; jaz tudi kupne troške poplačam
s svojimi novci — ali umejete le-to?«

Starka se zamisli. Spoznala je, da je ponudba
ugodna, le popolnoma nova je — in nenavadna; zaradi
tega se je začela silno bati, da bi jo utegnil okaniti
le-ta kupec; prišel je, Bog zna, od kodi, pa celo po noči.

»Torej, kako je, mamica? — Ali sva se pogodila,
ali ne?« — povpraša Cičikov.

»Res je to, oče moj, še nikoli se ni pripetilo, da
bi bila pokojnike prodajala. Z živimi sem že beretala
pred tremi leti. Protopopu sem prodala dve devi po sto
rubljev; jako hvaležen mi je bil: izvrstni delavki ste:
same prtiče tketi.«

»No, o živih ne govoriva; Bog bodi ž njimi! Jaz
iščem mrtvih.«

»Jaz se resnično najhuje bojim, da bi utegnila
biti kaka izguba, kakeršna koli. Mogoče je, da me ti,
batjuška, mamiš in da one tega ....  da bi dajale več
dobička.«

»Poslušajte, mamica ....  joj, kakovi ste Vi! Kaj
bi mogle dati? — Sodite le to, saj so že prah. Ali
umejete? — Sam prah jih je. Mislite si, kar koli, kako
neugodno, najslabšo stvar, n. pr.: staro krpo — tudi krpa
ima svojo ceno: cunjar jo kupi in odnese v popirnico,
mrtve duše pa nimajo nikakeršne cene. No, povedite
sami, koliko so vredne.«

»Vse je gola resnica. Pač ničesar niso vredne;
mene zadržuje le to, ker so mrtve.«

»Uh, kako trda je ta buča!« — opomni Čičikov
sam sebi in že' ga je jela. vslrpnost zapuščati. »Vrag naj

4

50

se pobota / njo! Ves sem se spotil zaradi te prelete
staruhe. «

Po teh besedah Čičikov potegne iz žepa robec,
začel je otirati pot, ki mu je bil res priigral na čelo.
Sicer se je Čičikov zaman jezil: žive na svetu pošteni,
a tudi državni ljudje, ki so resnično popolna Korobočka.
Če si kaj vtepo v glavo, ne odvrneš jih od t.ega z ničimer;
naštej jim, kolikor hočeš, razlogov — jasnih, kakor dan,
vse odskakuje od njih, kakor prožna žoga od zida. Ko
je Čičikov otrl znoj, sklene, da poskusi, kako bi jo na
svojo pot napeljal s kake druge strani.

»Vi, mamica* — opomni, »ali nečete umeti mojih
besed, ali pa nalašč govorite tako, da le govorite — kar
koli ....  Jaz Vam dhdem petnajst rubljev v ,asignatih‘
— ali umejete? — Nate novce. Ne našli bi jih nikjer
na ulicah. No, razodenite se, po čim ste prodali med?«

»Po dvanajst rubljev sem prodala pud.«

»Oskrunili ste svojo dušo z velikim grehom, mamica.
Po dvanajst rubljev ga niste prodali.«

»Bog zna, da sem ga prodala.«

»No, ali znate? — Po tej ceni ste prodali med.
Vi ste ga zbirali morda vse leto s skrbjo in s trudom;
mučili ste se, bučele ste vso zimo pasli v konobi; ali
mrtve duše niso več tega sveta trud. 2 njimi Vi niste
imeli nikakeršne skrbi; božja volja je bila, da so za¬
pustile ta svet ter kvar delale gospodarstvu Vašemu.
Tam ste za trud prejeli, za skrb vzeli dvanajst rubljev,
tu pa doboste, ne znate, zakaj — na dar, dvanajst —
ne, temveč petnajst rubljev, pa ne srebra, ampak samih
modrih ,asignatov‘.«

Po teh krepkih dokazih Čičikov skoro ni več dvojil,
da se starka vendar le utegne udati.

»Res je takisto« — opomni vlastelinka, »jaz sem
neizkušena vdova. Bolje bode, da malo počakam, ne
mara pridejo kupci, s katerimi se pobotam o ceni.«

»Sramota, sramota, mamica! Kaj govorite, mislite
malo sami; kdo li jih kupi? — No, kaj bi storili ž
njimi ?«

»Morda bode moči, da jih o slučaji gospodarstveno
upotrebim . . . .« — odgovori staruha, pa ni dokončala

51

svoje besede, temveč odprla je usta in Čieikova gledala
skoro boječe, rada bi bila znala, kaj poreče.

»Mrtveci v gospodarstvu! Oj, kam ste zablodili?!
Ali morda boste ž njimi po noči vrabce preganjali iz
ograde, ali kaj li?«

»Sveti križ bodi z nami! Kako strastno govoriš ti!«

— vsklikne staruha in se pokriža.

»Čemu li bi jih Vi še radi potrebovali? — Saj
sicer kosti in mogile —■ vse ostanejo Vaše: prodaja bode
samo na popirji. No, kaj in kako je torej? — Vsaj
odgovorite!«

Starka se zopet zamisli.

»Kaj premišljate, Nastazija Petrovna?«

»Resnično ne znam, kaj bi storila; ■ rajši Vam
proddm predivo.«

»Čemu bi mi bilo predivo? — Prosim Vas, jaz bi
rad nekaj vse druzega, Vi pa mi ponujate predivo!
Predivo je predivo, kadar zopet pridem, takrat kupim
Pa prediva. Tedaj, kako bode, Nastazija Petrovna?«

»Aj, Bog, to je popolnoma čudovito blago, nikoli
še nisem beretala ž njim!«

Po teh besedah je Cičikova čisto zapustila vstrp-
nost; srdit s stolom udari ob tla in babo izdd vragu.

Vraga se je vlastelinka prestrašila nenavadno.

»Oh, ne spominjaj se njega, Bog bodi s teboj!«

— vskrikne starica in do cela obledi. »Pred tremi dnevi
se mi je vso noč sanjalo o njem, da ga vidim. Prišlo
mi je bilo na um, da sem zvečer karte vrgla po molitvi
■— n&, pa mi ga je Bog poslal na kazen. Gnusoben je
bil — in rogat, kakor bik.«

»Jaz pa se le čudim, da se Vam jih tisto trenutije
ne prikaže deset. Ker sem se uveril, da se uboga vdova
ubija, da jo tare potreba, rad bi iz same krščanske
ljubezni pomogel....  poginite torej z vso svojo vasjo
vred! . . . .«

»Oh, kakovi očitki?!« — potoži starka bojazljivo.

»D&, z Vami človek resnično ne zna, kako bi go¬
voril! Vi ste, nikar ne zamerite besedi moji, pač taki,
kakeršen je pes, ki na dvorišči leži v sčnu: sam ne žre
serifi, pa ga tudi drugim ne privošči. Rad bi bil .od Vas

4*

kupil raznih gospodarstvenih pridelkov, zato ker ž njimi
strežem tudi carskim shrambam . . . .«

Čičikov je malo poleghl, a brez vsakega daljšega
namena, pač pa nenavadno vspešno. Carsko zakladalno
pogojstvo je silno zdrmalo Nastazijo Petrovno, zato je
skoro s proSnjim glasom povprašala: »Zakaj si se tako
zelo razhudil? — Da sem prej znala, kako si srdit,
nikakor bi se ti ne bila ustavljala.«

»Pač znam, zakaj se hudujem! Vse to beretanje
otlega jajceta ni vredno, pa se jezim zaradi njega!«

»No, tedaj nuj, odločila sem se, da jih dčun ti za
petnajst asignacij! Samo skrbi, oče moj, kar se tiče
carske pogodbe, prosim te, nikar me ne žabi, kadar se
pripeti, da bodeš kupaval moko — ali rženo, ali ajdovo,
ali pšeno, ali meso.«

»Ne, mamica, ne pozabim te« — obetal je Čičikov
in o tem z roko otrl si pot, katerega so se mu trije
potoči vsipali po obrazi. Povprašal je, ali ima v mesti
kakega poverjenika ali znanca, ki bi ga mogla pooblastiti,
da završi poboto in vse, česar je treba.

»Imam ga! Protopopa Kirila sin je ta, služi pri
sodniškem uradu« — pove Korobočka.

Čičikov poprosi, da bi mu dala pooblastilno pismo,
a da bi jo otel nepotrebnega dela, ponudi se ji, da sam
zloži list.

»Dobro bi bilo« — pomisli o tem Korobočka, »ko
bi vlastelin carju kupaval moko mojo in goveda. Treba
je, da ga podkupim: testa je sinoči ostalo mnogo, torej
idern ter Fetinji ukažem, naj ga ocre. Tudi bi dobro
bilo, ko bi mu priredila sladko testenico z jajcem vred,
saj Fetinja izborno zna peči testo in zamudna tudi ni.«

Gospodarica odide, da bi zvršila svojo misel o
testenici z jajcem vred in gotovo tudi zato, da bi.jo
očvrstila z drugimi proizvodi domače peči in kuhinje;
Čičikov pa stopi v obednico, kjer je prenočil, da bi po¬
trebni popir vzel iz svojega kovčezca.

V obednici je že dolgo bilo urejeno vse, razkošnih
pernic ni bilo več v nji, a pred divanom je stala po-
grnena miza. Na to mizo Čičikov postavi kovčezec in
oddahne se nekoliko: čutil je, da je ves potan, kakor

53

bi bil iz kopeli prilezel: vse, kar je bilo na njem, ko-
šulja, nogovici itd. — vse je bilo mokro.

»Joj, kako me je utrudila ta preteta baba!« —
opomnil je, ko se je bil malo oddehnil, in odprl je
kovčezec.

Pisatelj je overjen, da so njegovi čitatelji tako
radovedni, da bi radi spoznali tega kovčezca črtež in
notranjo razredbo. Zakaj bi jim ne postregel? — Dejte,
njegova notranja uredba je bila naslednja: Na sredi je
bil oddelek za mijlo, za tem oddelkom je bilo Sest ali
sedem pregradkov za britve; za pregraditi sta bili dve
štirioglati jamici za sip in črnilnico, in med njima je
počival izdolben čolnič za peresa, za pečatni vosek in
za vse, kar je podolgovato; poleg vsega lega so bili
različni pregraditi s pokrove! in brez pokrovcev, deval
je vanje pohodnice (Billet), mrtvaške, gledališčne in druge
liste, katere je vlagal na spomin. Ves  gorenji predel z
vsemi pregradci si lehko potegnil venkaj, a pod njim
je bil prostor, napolnjen s knjigami popirja za pisma;
za tem prostorom je bil majhen skriven predel za novce,
odpiral ga je na strani tega kovčezca skrivaj. Gospodar
ga je vselej odprl in zaprl tako hitro, da človek res ne
taore gotovo povedati, koliko je bilo novcev v njem.
Gičikov sede, ureže pero in jame pisati. Ta trenutek je
prišla gospodarica.

»Lep ltovčeg imaš, oče moj« — opomni in sede
k njemu. »Gotovo si ga kupil v Moskvi?«

»V Moskvi sem ga kupil« — odgovoril je Gičikov
in pisal dalje.

»Znala sem to že sama: tam je vsako delo lepo.
Pred tremi leti je sestra moja iz Moskve otrokom pri¬
nesla tople čevljičke, a kako čvrsto delo je to, še zmerom
jih nosijo! — Da te, koliko imaš kolkovanega popirja!«
—- govorila je gospodarica in ugledala se v kovčeg.
* Lehko bi meni podaril vsaj jedno polo! Jaz nimam ni
kosca papirja: utegnilo bi se pripetiti, da bi morala kako
prošnjo poslati sodišču, pa bi ne imela popirja.*

Gičikov ji je pojasnil, da ta popir ni takov, da
je odločen kupčijskim pobotam, ne prošnjam. Sicer pa,
da bi jo upokojil, poda ji list z rubljevo ceno. Spisal
je bil pismo, dal ga je nji, da se je podpisala, in po-

54

prosil je, naj bi mu dala mrtvih duš imenik. Pokazalo
se je, da vlastelinka ni imela nikakeršnih zapiskov, niti
izpiskov, ali znala je skoro vse na pamet. Ogovoril jo
je, da bi mu jih narekala. Čudil se je nekako nekaterih
seljakov rodovinskim imenom, vendar še bolj se je čudil
priimkom, da se je vselej, kadar je začul kak priimek,
malo ustavil, potlej stoprav je zopet pisal dalje.

Posebno ga je iznenadil nekov Peter Saveljev Ne-
uvažaj-Korito, da ni mogel vstrpeti, da bi ne bil opomnil:
»Uh, kako je dolg!« Nekov drug je k imenu imel pri-
taknen priimek: Kravja Opeka, tretjemu je prosto bilo
ime: Ivan Kolo. Ko je Čičikov nehal pisati, potegne v
nos nekoliko zraka ter zavoha vabljiv duh nečesa —
pečenega na maslu.

»Pokorno prosim, pokusite« — opomni gospodarica.

Cičikov se ozre ter opazi, da na mizi že čakajo
gribke, testenice, livanice in različni kolači z makom, s
sirom, z lukom, in sam Bog znaj, kaj vse je bilo še
na nji.

»Sladka testenica z jajcem vred!« — opomni go¬
spodarica.

Cičikov se nagne k sladki testenici z jajcem, pojč
dobro polovico — in pohvali. Testenica je sama ob sebi
resnično bila jako slastna, in po vsem trudu s starko je
bila tem slastnejša.

»A livanice?« — povpraša domačica.

Cičikov ni odgovoril, temveč tri livanice je zvil v
kolaček in jih namočil v raztopljeno maslo, zanesel v
usta in si s prtičem otrl roči. To je ponovil trikrat in
gospodarice poprosil, naj bi mu dala zapreči bričko.

Nastazija Petrovna precej pošlje Fetinjo in ji ukaže,
naj še prinese gorkih livanic.

»Mamica, livanice Vaše so jako slastne« ■— opomni
Cičikov in poloti se novic prinesenih gorkih livanic.

»Da, moja dekleta jih znajo dobro peči« — po¬
hvali se domačica, »dej, škoda je le to, ker je letina
slaba, pa moka ni najboljša ....  Zakaj, batjuška, tako
hitite?« — povpraša gospodarica, ko je videla Cinikova,
da je v roko vzel klobuk, »saj še ni napreženo.«

»Menim, da je že napreženo, mamica, moj ko-
čijaž hitro pripreza.«

55

»Prosim Vas torej, nikar ne pozabite kupčijske po¬
godbe.«

»Ne pozabim je, tega pa ne« ■ —• obeta Cičikov,
odhajajoč iz sobe.

»A svinjskega sala ne kupujete?« — povpraša go¬
spodarica, ki je šla za njim.

»Zakaj bi ga ne kupaval?! — Kupim ga, ali
kesneje.«

»0 praznicih bodem imela tudi svinjsko salo.«

»Kupim, kupim, vse kupim, tudi svinjsko salo
kupim.«

»Morda bodeš potreboval tudi ptičjega perja? Jaz
bodem o Filipovem postu imela i ptičje perje.«

»Dobro bode to — dobro« — pohvali Cičikov.

»Gledi, oče moj, ni še naprežena tvoja brička« —
opomni gospodarica, ko sta prišla na krilec.

»Takoj bode naprežena. Dopovedite mi le, kod
pridem na cesto?«

»Kako bi to dopovedala?!« — začudi se gospo¬
darica. »To je težavno. Razpotij je mnogo ; ali čaki,
dam ti deklico, da te spremi. Gotovo imaš na čičaku
Prostor, da sede nhnj.«

»Imam ga — imam.«

»Dobro je, dam ti deklico; dobro pozna pot; le
nikar mi je ne odpelji, čuj! Odpeljali so mi že jedno
trgovci.«

Cičikov jo zagotovi, da deklice ne odpelje, in
KoroboCka se upokoji in jame ogledavati vse, kar je
bilo na nje dvorišči; uprla je oči v ključarico, ki je
iz obednice nesla leseno skledo medu — v kmeta, ki
s e je bil prikazal pri vratih, in malo po malo se je čisto
zameknila v gospodarsko življenje.

Vendar čemu bi se tako dolgo bavili s Korobočko?
— Ali je Korobdčka — ali Manilova, ali je življenje
gospodarsko, ali ni gospodarsko — nam to ni na mari!
Čudovito je svet ustvarjen: migoma se veselje izpre-
nieni v žalost, pa če se človek malo pomudi pred njim,
tudi tedaj, Bog zna, kakove misli mu zablode v glavo.
Mogoče je, da jameš premišljati: ali res Korobočka stoji
tako nizko na neizmerni lestvi človeške popolnosti? —
Ah je res tako velika propast, ki je med njo in nje

56

sestrami, nepristopno ograjenimi s stenami aristokrat¬
skega doma z vonjavimi železnimi stopnicami, s sijajnim
bronom (Erz), z rdečim lesom in šarenicami — med
njo in nje sestrami, ki zevajo pri nedočitani knjiži in
čakajo ostroumnega svetskega pohoda, zato, da bodo
imele priliko poveličavati se s svojim umom in da razo¬
denejo kake na pamet naučene misli — misli, s katerimi
se po zakonu, po navadi mesto moti po teden dnij —
misli, ne o tem, kaj se godi po njih domeh in po njih
vaseh, ki so do cela oubožale in tiče v zanemarjenosti,
kar je njih gospodarstvenega neznanstva nastopek —
temveč o tem, kaka nova prekucija se vnemlje v Francoski,
katere strani se je poprijel sočasni katolicizem. Ali dalje,
le dalje! Čemu bi govorili o tem? — Zakaj sredi mirnih,
veselih, blagostnih trenutkov sam ob sebi pridere prod
in odnese človeka? —■ Smeh ni še popolnoma zapustil
tvojega lica, pa si se že sredi tistih ljudjj predrugačil,
že je nekov drug izraz zmogel tvoj obraz ....

»Dej, brička, brička!« — krikne Čičikov, ko je
naposled zagledal, da se pelje njegova brička. »No,
lenuh, kod si tako dolgo motavilil? — Videti je, da se
ti ni še izkadila včerajšnja pijanost.«

Selifan ni odgovoril ničesar.

»Z Bogom, mamica! A kako je? — Kje li je de¬
klica Vaša?«

»Hoj, Pelagija!« — zakliče vlastelinka jednajstlel.no,
na krilci stoječo devico, ki je imela obleko od domačega
blaga in je bila bosa, da se je zdaleč človeku zdelo,
kakor bi imela čižme, zato ker se je mokro blato držalo
nje nog. »Pokaži gospodu pot!«

Selifan deklici pomore, da je vzlezla na čičak:
stopila je z nogo na gospodovo stopko in poblatila vso,
potlej pa se je vspela navzgor in sedla k njemu. Takoj
po nji tudi Čičikov nogo nastavi na stopko, s težo svojo
bričko nagne na desno stran, naposled sede in opomni:
»A, zdaj je dobro! Z Bogom, mamica!«

Konji se premaknejo.

Selifan je ves pot bil mračen, pa tudi jako pazljiv
na svoje delo, kakeršen je bil kesneje vselej, kadar se
je — kakor koli — pregrešil, ali kadar je bil pijan po¬
prej. Konji so bili čudovito lepo očiščeni. Na jednem

izmed njih je bil spretno zašit — komat, kateri je bil
doslej skoro zmerom raztrgan, da so izgrebi gledale
izpod kože. Vso pot je molčal, le z bičem je zdaj pa
zdaj švignil, nobene poučne besede ni privoščil konjem,
dasi bi progasti konj bil rad kaj slišal — kar koli po¬
učnega, kajti o tej priliki so vajeti mirno počivali zgo¬
vornemu kočijažu v rokah, a bič je plesal, le da se je
sprehajal konjem po hrbteh. Ali o lej priliki si iz čmernih
ust slišal le jednolične, neprijazne vsklike: »Ko, no,

vrani, zevaj, zevaj!« — toda ničesar druzega nisi čul.
Celo kostanjevec in »asesor« nista bila zadovoljna, zalo
ne, ker ni jedenkrat nista zaslišala niti besedice: lju¬
beznivi,  niti: čestiti.  Progec je čutil zelo neprijetne
švigljaje po svojih polnih in širokih straneh.

»Gledi, kako je predrzen« — premišljal je skrivaj
in nekako strigel z ušesi. »Kako zna, kod mora švigati!
Ne biča naravnost po hrbtu, temveč izbora srhljive strani,
po ušesih me šegače, ali pa ščiplje po vampu.«

»Ali na desno, ali kam?«

O tem suhoparnem vprašanji se obrne Selifan v
deklico, sedečo poleg njega, in pokaže ji z bičem od dežja
blatno cesto med svetlozelenimi in oživljenimi njivami.

»Ne, ne, saj ti pokažem, kadar bode treba« —
odgovori deklica.

»Kod?« — povpraša Selifan, ko se pripeljo ne¬
koliko dalje.

»Gledi, tod-le« — odgovori deklica in kaže z roko.

»Aj ti!« — začudi se Selifan. »To je na desni
strani. Ne zna, kje je desna, kje leva slran!«

Dasi je dan bil jako krasen, vendar le je zemlja
bila tako razblačena, da so se brički kolesa oblagala ž
njo, kakor s klobučino, kar je nenavadno težilo vožnjo;
vrhu tega pa je zemlja bila glinasta in močno sprijemna.
To in še kaj druzega je zaviralo, da niso mogli pred
poludnevom priti s selskih potov.

Brez deklice bi se jima bilo i to težko posrečilo,
kajti pota so se razlezala na vse strani, kakor ujeti raki,
če jih iztreseš iz mreže, a Selifan bi bil lehko zablodil
brez svoje krivice. Takoj po tem deklica z roko pokaže
neko v dalji čepečo, temno zgrado in pove: »Tam-le
Je poštna cesta.!«

58

»A kaj je le-ona zgradba?« — povpraša Čičikov.

»Gostilna je to« — odgovori deklica.

»No,  zdaj pa tudi sama pogodiva« — opomni
Selifan, »idi torej domov.«

Selifan vstane, pomore deklici, da je zlezla raz
čičak, in med zobmi zagodrnja: »Uh, ali ima noži črni!«

Čičikov ji je dal bakren groš, deklica pa je od¬
hitela — zadovoljna že zato, ker se je peljala.

IV.

Ko se Čičikov pripelje pred gostilno, ukaže Seli lanu,
naj ustavi iz dveh razlogov: prvič,, da bi se konji malo
oddehnili, drugič pa zaradi tega, da bi sam kaj zaužil
ter se pokrepčal. Pisatelj priznava, da močno zavida
jednakim ljudem tek in želodec. Njemu popolnoma ničesar
ne znači vsa višja gospoda, živoča v Petrogradu in Moskvi

— gospoda, ki čas trati s premišljanjem, kaj bi zajutr-
kovali, kakov obed dali prirediti po zajutrku — gospoda,
ki ne sede k obedu, dokler ne použije nekoliko pilul
in ne poje nekoliko skorepnic (ostrig), morskih rakov in
drugih čudes, potlej pa odhaja ali v Karlove vare, ali
pa na Kavkaz. Ne, ta gospoda v meni še nikoli ni
vzbujala zavisti. Ali srednja gospoda, katera na prvi
postaji je gnjat, na drugi odojca (Spanferkel), na tretji
kos jesetre ali pečeno klobaso z lukom vred, potlej pa,
kakor bi ničesar ne bili zaužili, sedejo za mizo, kadar
koli hočeš ter jim čečuga,' nje uhlje z menki vred cvrče
in prskajo med zobmi, poleg tega pa jedo lukovec ali
kulebjačko  *) s somovim repom vred, da se tudi gledalcu
vzbuja tek — ta gospoda gotovo uživa zavisti vreden
nebešk dar! Mnogi izmed višjih gospodov bi ta trenutek
žrtvoval polovico svojih duš in polovico imetja svojega

— zastavljenega in nezastavljenega z vsemi olepšavami

— ruskimi in inostranskimi vred, ko bi le mogel imeti
takov želodec, kakeršni so želodci srednjevrstne gospode;
ali hudo je to, ker človek ne more ni z novci, ni z
imenjem — olepšavami in brez olepšav pridobiti si takega
želodca, kakeršen je srednjevrstnega gospoda želodec.

') Okvašena testenina s slanimi ribami in z lukom.

59

Lesena, odimljena gostilna je Čičikova vsprejela
pod svoje ozko, gostoljobo pristrešje, počivajoče na le¬
senih, črvivih slopeh, podobnih starim cerkvenim sveč¬
nikom. Gostilna je bila navadna ruska izba v nekem
■večjem razmerji. Lepo izrezljani okvirji od surovega
lesa krog oken in pod streho so ostro in živo pisali
njene temne stene; na oknicah so bili narisani vrči s
cvetjem.

Ko je Čičikov po ozkih lesenih stopnicah prišel na
višek v široko vežo, snide se z neko tolsto staruho v
pisani obleki; starka mu odpre škripljoče duri in reče:
»Prosim, stopite le-sem!«

V sobi so bili sami stari prijatelji, kakeršni so v
sleharni majhni gostilni, katerih dosti nahajaš ob cestah,
a zlasti: obročast samovar, gladko ostrugane smrekove
stene, trioglata omara s čajnikom in čašicami v kotu,
Porcelanasta pozlačena jajca pred obrazi, visečimi na
modrih in rdečih trakeh, mačka, še mlada mati, zrcalo,
ki je namesti dveh kazalo štiri oči, a namesti obraza
nekov kolač, za obrazi pa so počivale cele kite vonjive
trave in žebinca, suhega tako, da je kar kihati začel
vsak, kdor ga je hotel poduhati.

»Ali imate kaj odojca?« — povpraša Čičikov in
s e obrne v babo, stoječo pred njim.«

»Imam.«

»Ali s hrenom in s smetano vred?«

»S hrenom in s smetano vred.«

»Prinesi mi ga.«

Starka odide in prinese okrožnik, prtič — po-
skrobljen tako, da je bil zverižen, kakor suha skorja
■— pa nož z žoltim, koščenim držalom, tenak je bil,
kakor perorežček — vilice z dvema rogljema in solnico,
katere nikakor ni bilo mogoče ravno postaviti na mizo.

Naš junak se je po svoji navadi takoj začel raz-
govarjati s starko — povpraševal je, ali je sama gostil¬
ničarka, ali ima gospodarja, koliko dohodka daje go¬
stilna, ali sinovi žive doma, kaj je najstarejši sin — ali
je samec, ali oženjen, s laikovo žensko se je pozakonil,
sli je imela veliko vena, *) ali ne, ali je tast bil zadovoljen,

*) D6te.

60

ali se je srdil, ker je dobil malo darov o svatbi, skratka:
ničesar ni zabil. Sam ob sebi lehko ume ješ, da ga
je zanimalo, kateri vlastelini žive v obližji, in zvedel je,
da Blohin, Počitajev, Milnoj, polkovnik Čeprakov, So-
bakevič.

»A, ali Sobakeviča poznaš?« — povpraša Čičikov,
in zvedel je tudi, da starka ne pozna le Sobakeviča,
ampak tudi Manilova, in da ji je Manilov ugodnejši,
nego li SobakeviC, ker si d ti, kadar pride, precej speči
kokoš, pa tudi teletine si ukaže prinesti; če ima jagnje¬
tino, da tudi jagnjetine veli prinesti, pa da vsako peče-
nino le pokusi; a Sobakevič si ukaže prinesti vselej le
jedno, kakeršno koli — pečenko, pa vse sne, in še da
prinesti — vse za tisto plačo.

Ko se je Cičikov tako razgovarjal in gostil z odojcem,
katerega je že poslednji kosec imel pred seboj, začuje,
da se bliža drkolajoč voz. Pogleda skozi okno ter opazi,
da se je pred gostilno ustavila lehka brička, priprežena
je bila trojka vrlih konj. Iz bričke sta zlezla dva moška:
j eden belolas in visok, jeden pa nekoliko nižji in črnolas.
Na sebi sta imela: belolasec temnomodro ogrsko, črno-
lasec pa prosto progasto suknjo.

Zdaleč se je bližal še nekov siromašk koleselj,
vlekli so ga štirje dolgogrivasti konji, imeli raztrgane
komate in vajeti od konopcev. Belolasec precej po
stopnicah odide v vežo, črnolasec pa je ostal zdolaj in
nekaj razkopaval po brički, razgovarjal se s služabnikom
in mignil z roko koleslju, peljočemu se za njima. Čiči-
kovu se je nekako znan zdel njegov glas. Ko ga je
ogledava), v tem belolasec najde duri in jih odpre. To
je bil visoko vzrasten moški, mršavega, ali, kakor govo¬
rimo, strhlega obraza, a brke je imel rosaste (fuchsrot).
Po zagorelem licu je človek lehko sodil, da je znal, kaj
je dim, če ne tudi, kaj je prah, pa vsaj, kakov dim iina
tobak. Uljudno se je poklonil Cieikovu, ta pa se je
uljudno priklonil tudi njemu.

Gotovo bi se bila nekoliko časa razgovarjala in
dobro spoznala, kajti že sta bila začela govoriti: skoro
oba sta tisto trenutje izrazila vsak svojo zadovoljnost,
ker je prejšnjega dne bil dež popolnoma pobil cestni
prah ter da je pot prijetno hladan — kar v izbo stopi

61

njegov črnolasi tovariš, klobuk vrže z glave na mizo
in si gizdalinski otare z roko goste, črne lase. To je bil
srednje velik, jako priličen moški — polnih, rdečih lic,
kakor sneg — belih zob, a kakor smola —• črnih za-
hzcev. Svež je bil, kakor kri in mleko; zdravje mu je
sijalo in kipelo iz lic.

»Ba, ba, bal« — krikne nenadoma in razprostre
obe roči, ko zagleda Čičikova. »Kaj te nosi tod?«

Cičikov spozn& Nozdreva, tistega, s katerim vred
je obedoval pri prokuratorji in kateri se je bil ž njim
o nekolikih minutah sprijaznil tako, da je začel tikati
ga, dasi Cičikov sam ni bil dal mu nikakeršnega po¬
voda na to.

»Kam potuješ?« — povpraša Nozdrev, toda ni čakal
odgovora, ampak govoril je dalje tako-le: »A jaz, brate,
prihajam iz semnja. Čestitaj mi, pognal sem vse 1 Ali
verjameš, da vse svoje žive dni nisem razmetal še nikoli
tako? — Pripeljal sem se na kmetskem vozi! Dej, nalašč
Pogledi skozi okno !« Po teh besedah sam nagne Čičikovu
glavo, da bi ta bil ž njo skoro zadel ob oknico. »Ali
vidiš, kakova klopota je to? —- Jedva se je privlekla
le-sem, ta preleta klopota; jaz sem se rajši prisedel v
njegovo bričko.« Ko je bil Nozdrev to povedal, pokazal
Je s prstom svojega tovariša. »A vidva se še ne po¬
znala. To je moj zet Mižujev! Midva sva vse jutro go¬
vorila o tebi. No, gledi« — govoril je, »ali sva se .sešla,
ali ne, s Čičikovom! No, brale, ko bi ti znal, kako sem
naletel! Ali verjameš? — Nisem le izgubil štirih čilih
konj, temveč vse je vzel vrag! Nimam več ni verižice,
ni ure . . . .«

Cičikov ga pogleda in res se uveri, da nima več
ni verižice, ni ure. Zdelo se mu je celo, da ima i zalisce
na jedni strani manjše in reje rastoče, nego na jedni.

»A znaj, da sem imel le dvajset rubljev v mošni«
govoril je dalje Nozdrev, »resnično, le dvajset, pa
hi bil zopet vse priigral, to je, poleg tega, kar bi bil
Priigral, kakor gotovo sem pošten človek, tako gotovo
hi zdaj-le trideset tisoč imel v listnici.«

»Ti si tudi tedaj tako govoril« — oponese mu
helolasec, »ali ko sem ti bil dal petdeset rubljev, precej
s i jih zaigral.«

62

»Ne bil bi jih zaigral, za Boga, ne bil bi jih za¬
igral! Da se le nisem bil zmotil, ne bi jih bil zaigral.
Da se po »paroli« nisem zanašal na tisto preteto sedmerico,
pa bi bil vzel vso banko.«

»Nisi dobil banke« — očita mu belolasec.

»Ne, nisem je dobil, zato ne, ker se nisem sedmerici
zaupal o pravem časi. A ti meniš, da tvoj tisočnik
(Major) dobro igra?«

»Ali dobro — ali slabo, obigral te je.«

»Kaka važnost je to!« — začudi se Nozdrev, »jaz
pa njega lehlco obigram o drugi priliki. Ali naj poskusi
ter dvostrolco (Dublet) igra, pa se uverim, lcalco zna
igrati! Oj, brate Čičikov, kako smo živeli prve dni! Res
je to, semenj je bil odličen. Sami kupci trdč, da se še
nikoli ni sešlo toliko naroda. Jaz sem vse, kar smo bili
pripeljali iz sela, prodal po najugodnejši ceni. Ju, brate,

kako smo jedli in pili! Še zdaj, kadar se spominjam_

vrag te odnesi, to me žali, ker ti nisi bil navzočen!
Pomisli, da je tri vrste od mesta stal dragonslc polk.
Ali verjameš, da so častniki, koliko jih ni bilo
štirideset osob je samih dostojnibov bilo v mesti
ko smo, brate, začeli piti ....  štabni konjiški stotnik
Pocjelujev . . . . krasen človek, a, brate, lcakove ima
brke! Bordo-vino imenuje kar bordovca. ,Prinesi, brate'

— ukazal je, ,bordovca!' Poročnik Kuvšinikov . . . .
Oh, brate, kako ljubezniv človek je to! Trditi smem,
da se odlikuje z vsemi zvlastitostimi vrednega družab¬
nega človeka. Midva sva zmerom bila v njegovi družbi.«

»S kakim vinom nam je postregel Ponomarev!
Potreba ti je vedeti, da je slepar, od njega ni vredno,
da bi človek kaj kupil: vino mčsi z vsakojako sodrgo

— s sladkim lesom, z ožgano problco (Korkholz) — da,
tudi z bezgovino ga kazi, ta hinavec; ali kadar stekle¬
nico prinese iz najzalcotnejše sobe, katero imenuje po¬
sebno sobo', no, brate, nahajaš se v raji. Šampanjec
smo imeli tak, da ... . kaj je gubernatorsko vino v pri-
merji ž njim? —Preprost kvas.*) Misli si kliko (vino),
ali matraduro, to je: dvojno kliko. Prinesel je še stekle¬
nico nelcovega francoskega vina, ime mu je bonbon.

*) Kvas je Ruski neka kislikasta pijača od kobiljega mleka.

Dišal je, kakor resedica, ali kakor koli hočeš! Kako smo
ga pili! ....  Resneje je prišel nekov knez, poslal je v
prodajalnico po šampanjca — ali ni steklenice več ga
ni bilo v vsem mestu, vse so bili č&stniki popili. Ver¬
jameš li, da sem jaz sam pri obedu posušil sedemnajst
steklenic šampanjca?«

»No, sedemnajst steklenic ga ne izpiješ ti« •— od¬
bije belolasec.

»Stavim svojo poštenost, da sem ga res popil« —
zatrdi Nozdrev.

»Ti lehlco govoriš, kar hočeš, jaz pa pravim, da
ga ne izpiješ ni deset steklenic.«

»Ali hočeš na stavo, da jih posušim?«

»Zakaj na stavo?«

»No, zastavi puško svojo, ki si jo kupil v mestu.«

»Nečem.«

»No, zastavi jo, poskusi!«

»Tudi poskusiti nečem.«

»Da, brez orožja bi bil potlej. Oj, brate Čičikov,
kako mene boli to, ker tebe ni bilo med nami! Znam,
da bi se ne bil doslej še razsebil s poročnikom Kuvši-
nikovom. Kako bi se vrlo strinjala vidva! Ni tak, kakeršen
je prokurator in kakeršni so v našem mestu vsi zve-
ščelci, kateri se bojč za sleharno kopejko. Brate, le-th
duša banka s teboj, ali igrh, kar koli hočeš. Aj, Čičikov,
koliko bi bil potrosil, da si prišel! Ha, prav svinja si ti,
zato ker te ni bilo! Poljubi me, duša; jaz te močno
ljubim! Dej, Mižujev, usoda nhju je privedla le-sem!
No, kaj je meni do njega, ali njemu do mene? — On
je prišel — Bog zna, odkod, a jaz živim tu ... . A
koliko je bilo, brate, kočij in vsega tega »en groš«. Po¬
skusil sem srečo tudi z drugimi igrami, priigral sem dva
lončka vonjila (Pomade), čašico od .porcelana in gitaro;
Pa sem zopet postavil ter sem, za vraga, dodal še šest
rubljev. Toda, ko bi ti znal, kako vesel človek je ta
Kuvšinikov! Skoro na vseh plesih sem bil ž njim. Nekova
je bila tako oblečena, vrag vedi, kaj je vse imela na
sebi ....  jaz sem le mislil: ,Vrag jo vzemi!' A Kuvši¬
nikov, to je cigan, sedel je k nji in francoski se ji je
začel poklanjati_Verjemi, ni preprostemu ženstvu ni

64

dal miru. To zove: brati jagode. Rib in baljikov,
zlasti suhih, napeljali so bili mnogo jako izvrstnih. Jaz
sem tudi neko ribo pripeljal s seboj, sreča je to, ker
sem jo kupil, dokler sem imel še novce. Kam pa zdaj
potuješ?«

»K nekemu znancu se peljem« — odgovori Cinikov.

»No, čemu ti je znanec? — Ogni se ga! Idi z
menoj! «

»Ne morem se ga ogniti, ni mogoče, okolnosti mi
branijo.«

»No, precej se kaj izmisli! Oh, ti Opodeldok Iva¬
novič — ti!«

»Res je — res, pa še važne okolnosti imam.«

»Stavim, da lažeš! No, le povedi, h komu se
pelješ?«

»No, k Sobakeviču.«

Nozdrev se je zasmijal tako čvrsto, kakor heheče
le krepak, zdrav človek, ki o svojem smehu kaže vse
zobe — bele, kakor sladkor, lica pa se mu treso in
skačejo, da se v tretji sobi sosed prebudi iz spanja,
olare si oči in zagodrnja: »Da bi te vrag odnesel!«

»Ali je to kaj smešnega?« — povpraša Čičikov,
nekoliko nezadovoljen s tem smehom.

Rak Nozdrev je dalje hehetal na vse grlo in opo¬
minjal: »Oj, nehaj, če ne, poknem od samega smeha!«

»Nič to ni smešnega: obetal sem mu, da ga po¬
hodim« — pove Čičikov.

»Znaj, ne bodeš vesel svojega življenja, kadar
prideš k njemu: to je prav skopuh! Sšj jaz poznam
tvoj značaj: ti se hudo kaniš, menčč, da tam najdeš
karte in dobro steklenico kakovega »bonbona«. Poslušaj,
brate: vrag vzemi Sobakeviča! Idi z menoj! Postreženi
ti z vrlim balj ikoni!«  *) Ponomarev, nekaznik, poklonil
se je in opomnil: »To je samo Vaše; preiščite ves trg«
— dejal je, »a ne najdete lakove ribe.« Pa je strašen
slepar. V obraz sem mu jaz povedal:' »Vi« — dejal
sem mu, »in naš zakupnik sta največja sleparja!« Smijal
se je, spaka, in gladil si brado. Jaz in Kuvšinikov sva

*) Baljik je tatarska beseda in znafii suhe ribe, zlasti jesetre
in vize (Ilausen), ruski: beluge.

65

slehartii dan zajutrkovala pri njegovi mizi. Oh, brate,
zabil sem ti povedati nekaj: znam, da ti bode po godu,
ali ne prod&m ga za menj, nego za deset tisoč, to za¬
gotavljam že zdaj. »Hoj, Porfirij!« — krikne stopivši k
oknu, slugi svojemu, ki je v jedni roči držal nož, v
jedni pa skorjo kruha in kosec baljika, ki ga je bil
odrezal mimogrede, jemljoč nekaj iz bričke. »Hoj, Por¬
firij!« — krikne Nozdrev, »prinesi ščeneta! Kakovo ščene
je to!« — govoril je dalje in se obrnil v ČiGikova.
»Ukraden je, gospodar bi ga ne bil dal ni za samega
sebe. Jaz sem mu ponujal zfinj tisto vrano kobilo, ki
sem jo, saj pomniš, zamenil pri Ilv.ostirevu . . . .« Ali
Cinikov nikoli ni videl ni vrane kobile, ni Hvostireva.

»Milostivi gospod, ali ne račite ničesar zaužiti?«

— povpraša to trenutje staruha, ki se mu je približala.

»Ničesar. Uh, brate, kako smo jedli in pili! No,
pa prinesi čašico vodke. Kakovo imaš?«

»Anizovko imam« — odgovori starka.

»No, prinesi mi anizovke« — reče Nozdrev.

»Daj je i meni čašico!« — ukaže belolasec.

»V gledališči je neka igralka, malopridnica, pela
tako, kakor poje kanarček! Kuvšinikov, ki je sedel poleg
mene, opomnil je: »Gledi, brate, tu bi bilo prijetno

brati jagode!« To izgovorivši, vzame čašico iz rok star-
kinih, ki se mu je nizko priklonila. A, daj ga le-sem! «

— krikne ugledavši Poriirija, ki je prinesel ščeneta!
Porfirij je imel, kakor njegov gospod, na sebi nekako
bundo s podmetkom, le pomaščena je bila nekoliko z
oljem.

»Lč-sem ga daj, postavi ga na tla.«

Porfirij na tla dene ščenčta, a ko se je ščene bilo
postavilo na vse štiri, jelo je vohati po tleh.

»To je vrlo ščene!« —- opomni Nozdrev, prime ga
za kožo na hrbtu in dvigne malo z roko. Ščene je ža¬
lostno zalajalo.

»Ti vendar nisi storil tega, kar sem ti bil ukazal«
posvaril je Nozdrev Porfirija in obrnil se vanj, ko
je natanko ogledoval ščenetu trebuh, »ni pomislil nisi,
da bi ga bil počesal!«

»Ne, saj sem ga počesal.«

»A zakaj je bolhav?«

5

66

»Tega ne znam. Morebiti se je v brički nalezel

bblli.«

»Lažeš, lažeš, ni na um ti ni prišlo, da bi ga bil
počesal; menim, šlevež, da si mu posodil celo svojih
bolh nekoliko. Gledi, Čičikov, gledi, kaka ima ušesa,
potiplji z roko!«

»Zakaj? — Shj ja vidim: lepa žival je to!« —
opomni Čičikov.

»Ne, nalašč, ušesa mu potiplji.«

Da je Čičikov ustregel Nozdrevu, potipal je ščenetu
uhlja in opomnil: »Lep pes bode to.«

»A nos, ali čutiš, kako je hladan? — Potiplji ga
z roko.«

Ker Čičikov ni hotel razžaliti Nozdreva, prime psa
za nos in pritegne: »Da, dh.«

»Prav mesarsk pes je to« — govoril je Nozdrev
dalje, »priznavam, da sem že dolgo želel mesarskega
psa. Na, Porfirij, odnesi ga!«

Porfirij seže psu pod život in odnese ga v bričko.

»Čuj, Čičikov, takoj moraš oditi z menoj; le pet
vrst je daleč, skoro bodemo tam, ako pa utegneš po¬
želeti, lehko odideš tudi k Sobakeviču.«

»A kaj bi bilo« — pomisli Čičikov, »ko bi res
odšel k Nozdrevu. Koliko je slabši od drugih ljudij? —
Človek je, kakor vsakdo, pa zapeljala ga je igra. Videti
je, da je pripravljen na vse, torej bi ga človek lehko
izprosil kakeršnega koli daru. — No, pa idiva« — izpre-
govori, »no, dalje, nikar me ne zadržuj: meni je čas
drag.«

»No, draga duša, to je vrlo! Čaki, poljubim te
zato.« Nozdrev in Čičikov se poljubita. »Izborno je to,
ali bodemo ob brdu leteli vsi trije!«

»Ne, prosim te, nikar mi ne brani« — reče belo-
lasec, »meni se mudi domov.«

»Burke, burke, brate; ne puščam te.«

»Soproga se bode jezila; zdaj se lehko presedeš
v njegovo bričko.«

»Ne, ne, ne, ni ne misli tega!«

Belolasec je bil jeden izmed tistih ljudij, katerih
značaj se človeku o prvem trenutci zdi, da je nekako
uporen. Nisi še dobro odprl ust, že so pripravljeni na


67

upor in vidiš, da se nikdar ne strinjajo s tem, kar javno
nasprotuje njihovih mislij obliki, da abotca nikoli ne ime¬
nujejo umnika in zlasti — da nikdar ne plešo po tuji
piščalki; a vrši se vse tako, da se v njih značaji javi
nekova mehkost, da se ujemljo s tem, kar so iz po-
četka zametali, glupost nazivajo umetnost — in plešo,
da ni moči bolje, tako, kakor jim drugi godejo, skratka:
začenjajo z desnico, zvršujejo pa z levico.

»Neumnost!« — vsklikne Nozdrev — kakor na
kakov odgovor Mužejevemu ugovoru, posadi mu klobuk
na glavo — a Muzejev odide za njima.

»Vodke, gospod, niste še plačali . . . .« — opomni
starka.

»A, res je — res, mamica! Čuj, zet, prosim te,
plačaj! Jaz nimam ni kopejke v žepu.«

»Koliko pa je dolga?« — povpraša Mužejev.

»Dvajset kopejk ga je, batjuška« — odgovori starka.

»Lažeš, lažeš. Daj ji pol rublja, pa še to je preveč.«

»Malo je to, milostivi gospod« — potoži starica,
n vendar hvaležno vzame novce, celo pohitela je, da
jim odpre duri. Ni se oškodila, kajti zaračunila je štiri¬
krat toliko, kolikor je vodka bila vredna.

Popotniki sedejo v bričko. Čičikova brička je vebrala
vštric bričke, v kateri sta sedela Nozdrev in njegov zet,
torej so se vsi trije svobodno mogli razgovarjati na poti.
^a njimi so mršavi selski konji vlekli Nozdreva kalesko,
ki se je zmerom ustavljala. V nji je sedel Porbrij s
ščenetom vred.

Ker bi naših popotnikov razgovor nikakor ne bil
Posebno zanimiv čitateljem, torej storimo bolje, da po¬
vemo kaj o Nozdrevu, ki morebiti ni zadnja osoba v
naši povesti.

Nozdreva lice je čitatelju gotovo že nekoliko znano.
J akovih ljudij je vsakdo videl že mnogo. Imenujejo jih
Prevetrance, že o detinstvu in v učilnici so na glasu,
da so dobri tovariši, vendar poleg tega često bolestno
čutijo šibe. Na licih imajo zmerom nekaj očitega, bo¬
drega, podjetnega. Hitro se seznanjajo, a vselej, predno
s e ozreš, že te začno tikati. Prijateljstva sldepljejo, kakor
ki se človeku zdelo, na veke, ali skoro vselej se pripeti,
da se taka znanca še tisti večer razpreta na kaki pri-

5 *

68

jaleljski veselici. Ti ljudje so zmerom zgovorni, veseli
in premeteni.

Nozdrev je bil v svojem petintridesetem letu prav
tako v, kakeršen je bil osemnajst ali tridesetleten: rad
je veseljačil. Ženitev ga skoro nič ni izpremenila, temveč
ljubo mu je bilo, ker se je bila soproga brzo preselila
s tega sveta ter zapustila mu dva otroka, ki sta mu bila
popolnoma nepotrebna. Na ta otroka je pazila neka za¬
mazana pestunja. Doma Nozdrev ni mogel prebiti nikoli
delj, nego li po> jeden dan. Njegov tenki nos je čutil
mnogo vrst daleč, kje je kak semenj z vsakerSnimi shodi
in plesi; kakor bi z očmi trenil, tako naglo je bil tam,
kričal je in se kregal za zeleno mizo, kajti strastno rad
je kartal, kakor igrajo radi vsi njemu podobni ljudje.
Že v prvem poglavji smo zvedeli, da ni igral prepošteno
in čisto, znal je mnogo različnih zvijač in premetenoslij,
zaradi tega so igro često strnili z drugo igro: ali so ga
osuvali s čevlji, ali so mu zaradi raznih zvitostij očopali
gosta in jako lepa zalizca, da je zdaj in zdaj domov
prinesel le jeden zalizec, pa še ta je bil jako redek.
Toda njegova zdrava in okrogla lica so bila ustvarjena
tako plodovito, imela so v sebi toliko stvarne moči, da
sta mu precej zopet vzrastla nova zalizca — še lepša,
nego sta bila prejšnja. A kar je naj čudo vi tej e, kar se
more zgoditi le v Ruski: po nekolikem času se je vselej
zopet stovarišil s tistimi prijatelji, ki so ga bili osuvali,
in občil je ž njimi, kakor da se ni pripetilo nič.

Nozdrev je v nelcovem zmislu bil zgodovinska osoba.
Nobena družba, kjer je bil ta krst, ni se razšla brez
kakega prigodka, vsak pot se je moralo kaj pripetiti:
ali so ga iz sobane pod pazuho izpeljali žandarji, ali je
prijatelje svoje primoral, da so ga izgnali iz družbe. Če
pa se ni dogodilo nič takega, pripetilo se je vendar kaj
podobnega, kar se drugim ljudem ne pripeti nikoli: ali
se je pri pivski mizi opil tako, da se je le smijal, ali
pa je legal tako kosmato, da je napčsled njega samega
jela peči vest. Toda legal je čisto brez potrebe: kar na
cčlem je časih začel pripovedovati, da je imel konja z
višnjevo ali pa rdečo dlako — in podobne neumnosti,
da so ga naposled vsi poslušalci zapustili, opomnivši:
»No, brate, vidi se, da si začel burke briti.«

69

Na sveti žive ljudje, ki imajo ta nagon, da bliž¬
njega svojega dražijo, a časih brez vsakeršnega razloga.
Kak visok uradnik plemenitega lica, z zvezdo na prsih
— n. pr. vam stiska roko, razgovarja se z vami o znan¬
stvenih predmetih, ki zahtevajo premišljanja, toda malo
kesneje vam na tistem prostoru, o vaši navzočnosti na¬
sprotuje, pa nasprotuje tako, kakor kak kolegijsk vpiso¬
valec (registrator), ali pač ne tako, kakor človek z zvezdo
na prsih — človek, ki se razgovarja o predmetih, kateri
zahtevajo premišljanja, da kar stojiš in se čudiš, pa
skomizgaš z rameni. Tako čudovito strast je imel tudi
Nozdrev. Čim tesneje se je kdo seznanil ž njim, tem
rajši ga je dražil: razširjal je o njem nepotrebnosti,
gluposti, kakeršne človek težko izumi, razdiral je zaroke,
trgovske pogodbe, pa nikakor ni menil, da je vaš so¬
vražnik; narobe je bilo: če ga je slučaj zopet pripeljal
v društvo vaše, govoril je z vami prijateljski in opomnil:
»Ali si čudovit človek ti — nikoli ne zaideš k meni!«

Nozdrev je v raznem oziru bil mnogostransk človek,
to je, pripravljen je bil na vse. Tisto trenutje se vam
Je ponudil, da z vami vred hoče jahati, kamor sami
želite, če prav na kraj sveta; da prevzame kakeršno
koli podjetje; da vam zameni vse, česar koli bi se radi
iznebili, a zameni za vse, za kar koli hočete. Puška,
Pes, konj — vse je bilo njegove zamene predmet, pa
ni iskal nikakeršnega dobička; to je izviralo iz njegove
neumorne ugibičnosti in iz njegovega bodrega značaja.
Kadar se mu je na semnji posrečilo, da je ujel kakega
preprostega človeka ter ga obigral, nakupil je mnogo
vsega, kar se je v kateri prodajalnici prej prikazalo
njegovim očem: komatov, sveč, pčstunji obleke, žebca,
suhega grozdja, srebrno umivalnico, holandskega platna,
°d pšeničnega pšena moke, tobaka, samokresov, slanikov,
obrazov, strugarskega orodja, loncev, posode od fajansa
zakupil je vse novce, kolikor jih je imel.

Ali malokdaj se je posrečilo, da je vse to pri¬
peljal domov: skoro tistega dne je vse oddal kakemu
drugemu srečnejšemu igralcu, časih je pridel celo svojo
telo s cevko in pokrovcem vred, a časih je zaigral vse
štiri konje, koleselj in kočijaža, da je sam gospodar
domov odhajal v kratki bundi ali vrhnji suknji — in

!

70

iskal kakega prijatelja, da bi se bil nekoliko časa peljal
na njegovem vozi. No, takov je bil Nozdrev! Morda
poreče kdo, da so taki značaji nekdaj bili na sveti,
dandanes pa, da Nozdreva ni več. Oh, krivični bi bili
tisti, kateri bi utegnili to trditi. Nozdrev še dolgo ne
izgine s tega sveta. Zmerom je med nami, le to je, da
hodi krog v drugačnem kaftanu; ali ljudje so malomarno
kratkovidni, zdi se jim, da je človek v drugi obleki tudi
drug človek.

V tem so se vsi trije vozovi približali Nozdrevljega
doma krilcu. V domu ni bilo nikakeršnih priprav go¬
stoma na vsprejetje. Sredi obednice sta bili dve leseni
kobili, na kobilah sta stala dva moška, belila stene in
pela nekovo brezkonečno pesem; tla so bila vsa pokrop¬
ljena z vapnom. Nozdrev precej moškima ukaže, naj
odneseta kobili — in pobegne v sosednjo sobo, zalo
da bi odkazal druge naredbe. Gosta sta slišala, kakov
obed je naročil kuharju; Čičikov, ki je že tek jel čutiti
nekoliko, pomisli to ter se uveri, da pred peto uro ne
sedejo k mizi. Nozdrev se vrne in odvede gosta, da
ogledata vse, kar je bilo v njegovem selu, toda v dveh
dobrih urah jima je razkazal popolnoma vse, da ni bilo
ničesar več, kar bi jima bil mogel še pokazati. Najprej
so šli pogledat v konjišnico, kjer sta gosta videla dve
kobili, jedna je imela sivo, jedna pa vrano dlako — pa
temno rjavega žebca, ki na videz ni bil nič posebnega,
ali Nozdrev se je rotil, da je dal zanj deset tisoč.

»Deset tisoč nisi dal zanj« — odbije zet. »Ni tisoč
ni vreden.«

»Aj, za Boga, dal sem deset tisoč« — zatrdi No¬
zdrev.

»Rotiš se lehko, kakor hočeš« — oponese mu zet.

»No, ali hočeš, da staviva?« — povpraša ga No¬
zdrev.

Zet ni hotel staviti.

Nozdrev jima dalje pokaže prazne staje, kjer so
prej bivali krasni konji. V tej konjišnici sta gosta videla
kozla, ki so po stari prazni veri menili, da je neogibno
potreben konjem — in ki je, kar je bilo znati, v njih
tovarištvu živel zložno in se sprehajal pod njimi, kakor
doma.

71

Nozdrev je gosta vedel, da sla videla mladega volka,
ki je bil na verizi.

»Gledita, to je mlad volk!« — dejal jima je, »nalašč
ga redim s surovim mesom. Rad bi ga vzredil, da bi
bil popolna zver!«

Potlej odido gledat ribnik, v katerem so bile, Nozdrev
je sam povedal, tolike ribe, da sta dva človeka težko
na ; uho izvlekla jedno izmed njih, o čemer Mižujev ni
zabil dvojiti.

»Jaz ti, Čičikov, pokažem dva odlična psa, čudo¬
vito imata gosto in črno dlako!« — opomni Nozdrev
in gosta vede k jako lepo zgrajeni kočici sredi velikega,
krog in krog ograjenega dvora. Ko pridejo na dvor,
gosta na njem opazita mnogo raznih psov z vsakeršnimi
barvami: mačje sivkastih, črnouhih, sivonogih, rjavouhih,

rudonogih_ Različno jim je bilo ime: Streljaj, Obrugaj,

1’orhaj, Požar, Skosir, Črkaj, Dopekaj, Pripekaj, Severga,
Kasatka, Nagrada, Primiga! Nozdrev je stal sredi njih
prav tako, kakor oča stoji sredi svoje družine: vsi psi
so dvignili repe, gostoma stekli naproti — in jeli so ja
pozdravljati. Kakih deset psov je Nozdrevu položilo svoje
tace na ramena. Obrugaj je bil tako prijazen, da se je
bil postavil na zadnji nogi ter je Gičikovu obliznil ustni,
da je kar pljunil Pavel Ivanovič.

Ko sta se bila gosta nagledala psov, njihove črne,
goste dlake, odšli so gledat krimsko psico, ki je bila že
oslepela. Nozdrev je dejal, da skoro pogine, dasi je pred
dvema letoma bila še jako lepa žival. Videla sta gosta
tudi psico; resnično j e bila slepa.

Dalje so šli pogledat še vodni malin, kjer ni bilo
stojala, na katerem je vrhni kamen, ki se bistro suče.

»Precej bodemo pri kovačnici!« — opomni Nozdrev,
a res po nekolikih trenutkih ugledajo kovačnico. Ogle¬
dala sta gosta tudi kovačnico.

»Dejta, na onem-le sveti« — opomni Nozdrev in
s prstom pokaže nekovo plan, »tam je sila mnogo zajcev,
da ni zemlje ne vidi človek, toliko jih je; jaz sem že
z  rokama zajca ujel za zadnji nogi.«

»No, zajca ti nisi ujel z rokama!« — odreče mu

72

»A ujel sem ga, pa še nalašč z rokama!« — potrdi
Nozdrev. »Zdaj te povedem« — govoril je dalje in se
obrnil v Čičikova, »da vidiš mejo, kje je konec mojega
sveth.«

Nozdrev gosta svoja odvede po sveti, ki je na
mnogih prostorih bil krtinast. Gostoma se je bilo lomiti
po ledinah in po razoranem polji. Cičikov je začel pešati.
Na mnogih prostorih so njiju noge hodile po vodi, lako
nizka so bila tla. Iz početka sta bila oprezna, korakala
sta varno, kesneje pa, ko sta se bila uverila, da je vse
zaman, bredla sta dalje, ni bilo jima na mari, kje je
večje, kje manjše blato. Ko sta bila prišla precej daleč,
res sta ugledala mejo, lesen steber, ozek jarek je bil ta
meja. »Dejta, to je meja!« — pove Nozdrev. »Vse, kar
koli vidiš na tej strani, vse to je moje — da, tudi na
oni strani, ves les, ki tam kaže svojo temo, in vse, kar
je za lesom, vse je moje.«

»Kako dolgo je les tvoj ?« — povpraša Mižujev.
»Ali si ga morda kupil stoprav nedavno? — Znam, da
ni bil tvoj.«

»Da, ni še dolgo, kar sem ga kupil« — odgovori
Nozdrev.

»Kako pa si ga mogel tako brzo kupiti?«

»Kako? — Kupil sem ga stoprav pred tremi dnevi,
ali vrag vzemi vse, kupil sem ga drago.«

»Saj si tistega dnč bil na semnji.«

»Aj, ti modrijan! Ali morda človek ne more tistega
dne biti na semnji in kupiti zemlje? — No, jaz sem bil
na semnji, a moj oskrbnik je brez mene kupil les.«

»Da, morebiti ga je kupil oskrbnik!« —- začudi se
Mižujev, dvojil je in odmajeval z glavo.

Gosta se vrneta v dom po tistem nezložnem potu.
Nozdrev ja odpelje v svojo sobico, kjer sicer ni bilo
nikakeršnega znamenja o tem, kar nahajamo po sobicah,
to je, v kabinetu ni bilo ni knjig, niti popirja; le sablje
so visele ob stenah, pa dve puški sta videla, jedna puška
je veljala tri sto, druga osem sto rubljev. Ko je bil
Mižujev to zvedel, odmajal je samo — z glavo. Pokazal
jima je i turške kinžale, v jeden teh kinžalov je bilo
napačno rezano: nastavnik Savelij Sibirjakov.

73

Takoj po tem sta videla gosta lajno. Nozdrev jo je precej
začel vrteti. Lajna je igrala dosti prijetno, ali čuti je
bilo, da je v nje drobi nekaj pokaženega, kajti mazurka
je nehala s pesmijo: »Malborough j e odšel v boj ;
a Malborough je odšel v boj«,  to se je nenadoma
izpreminjalo v nekov znan star »valček«.

Nozdrev je že časih ustavljal vrtenje, ali lajna se
je zmerom glasila jako smelo, nikakor je ni bilo umiriti
in še dolgo je piskala sama. Pokazal jima je tudi lule

— lesene, glinaste, od morske pene, okajene in neokajene,
čibuk z zarožcem od jantara, priigral ga je bil nekoliko
časa prej — mošno, ki mu jo je splela grofica, katera je
bila na neki poštni postaji zameknila se vanj nad ušesa

— in ki je rokici po njegovih besedah imela subtilno
»superfini« — s poslednjo besedo je Nozdrev zmerom
izražal vsakeršne dovršenosti višek.

Použili so nekoliko suhe ribe, potlej pa so blizu
ob petih sedli za mizo. Obed, kakor se je videlo Nozdrevu,
življenju ni bil nikakeršna posebnost; njegova jedila se
niso ponašala z veliko nalogo: nekatera so bila pri-
paljena, nekatera ne dosti kuhana. Znati je bilo, da ku¬
harja vodi nekov nagon, po katerem je vselej brž po¬
rabil, kar mu je najprej prišlo pod roči: če je poleg
njega bil poper — nasul je popra v jed; če je zelje
bilo kje blizu —• pridel je zelja, v mleko je narezal
plečeta, namesil graha, skratka: ni mu bilo na mari,
kakova bode slast. Zato je Nozdrev jako pazil na vina:
ni bilo še juhe na mizi, že je gostoma v velika kozarca
nalival portsko vino,  kesneje pa hautsauternsko,
kajti po guberniških in pokrajinskih mestih ni prostega
sauternskega  vina. Potlej je Nozdrev ukazal prinesti
steklenico madejrovine, od katere ni pil boljšega vina
ni maršal. Madejra je kar gorela v ustih, kajti trgovci,
znajoči, kakovo slast imajo radi vlastelini, ki najrajši
pijo dobro madejrovino — trgovci so jo neusmiljeno
mesili z rumom, zdaj in zdaj pa so tudi hudičevo olje
vlivali vhnjo, ker. so menili, da ruski želodec prebavi
vse. Nozdrev je dalje dal prinesti še neko posebno
steklenico, v kateri je, kar je sam trdil, burgundec zrnešen
bil s šampanjcem. Nozdrev je jako pridno nalival oba
kozarca na desni in na levi strani, zetu in Cičikovu;

74

Čičikov je mimogrede opazil, da Nozdrev sam sebi ne
toči veliko. To je opreznost vzbudilo v njem, a kadar
je Nozdrev zopet utopljen bil v razgovor ali ko je na¬
lival zetu, izlil je Čičikov iz svojega kozarca vino na
okrožnik.

Po nekolikem časi so na mizo prinesli jarebikovine
in Nozdrev je trdil, da ima slast, kakor slivovka. Pozneje
so pili nekov balzam, ime mu je bilo tako čudovito, da
ga človek ne more lehko zapomniti, celo gospodar mu
je drugi pot nadel drugo ime. Že davno je bilo obeda
konec, vina so bili pokusili že vsa, ali še zmerom sta
gosta sedela za mizo. Čičikov se nikakor ni hotel vpričo
Mižujeva z Noždrevom spuščati v razgovor o svojem
glavnem predmetu. Sicer je Mižujev bil zet, ali vendar le
tujec, predmet pa je zahteval samoten in prijateljske raz¬
govor. Pa Mižujev nikakor ni mogel biti nevaren človek,
kajti, .kakor se je znalo, nalezel se je bil pijače kaj
dobro, sedel je na stolu in vsako trenutje z nosom zadel
ob mizo. Ker je naposled sam spoznal, da ni več v
varnem razmerji, vstal je in se jel priporočati, da pojde
domov, ali s takim lenim in neumljivim glasom, kakor
kdo, ki po ruski priliki s kleščami komat nateza na konji.

»Ne, ne, ne, ne puščam te!« — branil se je
Nozdrev.

»Ne, nikar me ne žali, prijatelj dragi, moram oditi!«
— prosil je Mižujev, »ti me silno žališ.«

»Neumnost, neumnost! Poslej bodemo kartali.«

»Ne, brate, le igraj sam, jaz ne utegnem igrati:
soproga ima večjo pravico, moram ji povedati kaj o
semnji. Treba je, brate, res treba, moram jo razveseliti
s čim. Ne, nikar me ne zadržuj!«

»Idi s soprogo vred k....!  Všju obeh čaka gotovo
kako važno delo!«

»Ne, brate, soproga moja je čestita in verna! Kako
je postrežljiva ....  verjemi, solzne imam oči. Ne, nikar
me ne zadržuj, kakor sem gotovo pošten, tako gotovo
pojdem. Prisezam ti na svojo vest.«

»Naj odide, kaj pa ti je do njega!« — opomni
Čičikov tiho Nozdrevu.

75

»Prav praviš!« — potrdi Nozdrev. »Ali so mi pri¬
skutni taki mehkužniki!« — a pristavil je glasno: »No,
vrag bodi s teboj, le odlazi lizat babo, tetjuk,«*)

»Ne, brate, ne psuj me s tetjukom« — oponese
Mižujev, »život moj je nje život. Res je to, dobra je,
mila, kako me rada ima....  jok igra z menoj. Povpraša
me, kaj sem videl na semnji — moral bodem povedati
vse ... . taka je res, tako je mila.«

»No odlazi, a nalaži jo! Tam-le je tvoj klobuk.«

»Ne, brate, prav ti bi ne smel tako govoriti o nji;
s tem ti, pač smem trdili, žališ mene ....  saj je tako
ljubezniva.«

»No, tedaj le pobegni, da prej prideš do nje!«

»Da, brate, saj odidem, prizanašaj, ker se ne morem
delj muditi. Preljuba duša, rad bi še bil tu, pa ne morem
se muditi.«

Mižujev se je še dolgo zagovarjal, a ni opazil, da
že davno sedi v bridki, da je že davno pred njim le
prazno polje. Človek lehko verjame, da soproga ni zve¬
dela mnogo novostij o semnji.

»To je blebetač« — opomni Nozdrev, ki je stal
pred oknom in gledal odhajajočo bričko. »Kako se vleče!
Pristranski konj ni slab, že davno bi ga bil rad priigral
jaz. Ali s tem človekom se ne pogovoriš lehko: tetjuk
je tetjuk!«

Po teh besedah Nozdrev odide s Pavlom Ivano¬
vičem vred v sobo. Porfirij prinese svečo, a Čičikov v
gospodarjevih rokah zagleda igro kart, pa ni znal, od¬
kod jih je bil prinesel.

»Torej, brate« — izpregovori Nozdrev, stisne in
nekako zavihne karte, da je polenil in odskočil zavitek,
.»no, da nama brž mine čas, v roči imam banko •—
drago tri sto rubljev!«

Ali Čičikov se je potajil, kakor bi ne bil slišal
Nozdreva ponudbe ter kakor bi se bil nenadoma spomnil,
opomni: »A, da ne pozabim, nelcovo prošnjo imam na
jezici.«

»Kakovo?«

»Prej mi obljubi, da jo uslišiš.«

*) To je moškim psovka v Ruski.

76

»Kakova prošnja je to?«

»No, obljubi mi prej.«

»Govori!«

»Ali je beseda poštena?«

»Poštena beseda je.«

»Prošnja moja je ta-le: ti utegneš imeti mnogo
mrtvih seljakov, katerih nisi še izbrisal iz revizije.«

»Imam jih; a kaj je?«

»Prepiši jih name, na moje ime.«

»Čemu ti bodo?«

»No, potrebujem jih.«

»Ali čemu jih potrebuješ?«

»No, treba mi jih je....  to je moja skrb, skratka:
potrebujem jih.«

»No, gotovo nameravaš nekaj, kar koli; no, kaj
nameravaš?«

»Kaj nameravam? — S takimi suhoparnostimi, kaj
bi nameraval ž njimi!«

»Ali čemu ti bodo?«

»Oh, kako si radoveden! V sleharno neumnost bi
rad dregnil z roko, celo poduhal bi jo.«

»Zakaj nečeš povedati tega?«

»Kaj ti je skočilo v glavo, ker bi rad znal ta
razlog? — To ni nič druzega, nego takova obraznost
je to!«

»No, dej, dokler ne povčš, ne dam ti ničesar.«

»No, čuj, to ni pošteno, kar se tebe tiče, dal si
besedo, pa je nečeš zvršiti.*

»No, kakor ti je drago; vendar ne dobodeš ničesar,
dokler ne povčš razloga.«

»Kaj bi mu neki povedal?« — povpraša Čičikov
samega sebe — in po kratkem premišijanji mu pove,
da mrtvih duš potrebuje, zato da si važnost pridobode
v občestvu, ker nima posebnih seljaštev, rad bi imel
vsaj nekoliko duš.

»Lažeš, lažeš!« — vskrilme Nozdrev, »lažeš, brate!«

Čičikov je sam znal, da ni dosti zvit njegov izgovor
in da je razlog jako slab. »No, tedaj ti jaz bolje raz¬
jasnim to« — obeta mu in se priredi, »prosim te le,
ne razodeni tega ni živi duši. .laz bi se rad oženil; ali
treba ti je znati, da sta neveste moje oča in mati Cesti-

77

lakomna roditelja. To je velika sitnost! Kesam se, ker
sem sklenil to znanje: oba trdovratno zahtevata, da bi
ženin ne imel nič menj, nego tri sto duš, meni pa
manjka skoro sto in petdeset seljakov . . . .«

»No, lažeš, lažeš!« — krikne Nozdrev zopet.

»No, zdaj pa« — - odbije Čičikov, »nisem te nalegal
ni toliko« — in pokazal je s palcem vrh na svojem
mezinci.

»Glavo stavim, da lažeš!«

»To je vendar žaljivo! Kdo pa sem? — Zakaj bi
zmerom legal?«

»No, saj te poznam’: ti si velik slepar — dovoljuj,
da ti dokažem to v prijateljstvu! Da sem jaz tvoj prvo-
mestnik, obesil bi te na prvo drevo.«

Čičikova je razžalila ta opomnja. Neprijetno ga je
dirnil vsak izraz, ki je bil le nekoliko trpek in kateri je
kalil spodobnost. 0 nobeni priliki ni imel rad, če mu
je bil kdo predomač, razven če je osoba bila visokega
stanu; zaradi tega je bil ta pot popolnoma razžaljen.

»Bog je priča moja, obesil bi te« — zopet opomni
Nozdrev, »razodevljem ti to očito, ne zato, da bi te žalil,
temveč prosto prijateljski govorim s teboj.«

»Vse ima svoj konec« — opomni Čičikov v čulji
dostojnosti svoje. »Ako se hočeš odlikovati s takimi be¬
sedami, odidi v vojašnico« — -in pristavil je: »če mi jih
nečeš podarili, pa jih prodhj.«

»Da bi jih prodal ! Da, čuj, jaz poznam tebe, ti si
revež, ti bi ne dal mnogo zanje!«

»Oh, kakov človek si ti! Samo pomisli, ali so tebi
mrtve duše biseri, ali kaj li?«

»No, tako je to. Shj te poznam.«

»Prosim te, brate, li si Žid! Ti bi mi jih moral
dati zaman!«

»No, poslušaj, in dokažem ti, da nisem nikakeršen
oderuh, jaz nečem zanje ničesar. Kupi od mene žebca,
duše naj ti bodo primeček.«

»Prosim te, čemu bi meni bil žebec?« — povpraša
Čičikov, ki se je resnično čudil temu nasvetu.

»Čemu bi ti bil? — Znaj, dal sem zhnj deset tisoč,
a tebi ga dajem za štiri tisoč.«

78

»Ali čemu bi mi bil žebec? — Shj nimam žebča-

lišča.«

»Poslušaj me — ti ne umeješ mene: jaz od tebe
sedaj zahtevam le tri tisoč, ostalino lehko izplačaš kesneje.«

»Jaz ne potrebujem žebca. Bog bodi ž njim!«

»No, kupi vrano kobilo.«

»Tudi kobile ne potrebujem.«

»Za kobilo in za sivega konja, s;\j si ga videl,
zahtevam od tebe le dva tisoč.«

»Konj sploh jaz ne potrebujem.«

»Prodal ja bodeš: takoj na prvem semnji dobodeš
zanja dvakrat več.«

»Rajši ja torej prodaj sam, ker si uverjen, da do¬
bodeš trikrat toliko zhnja.«

»Jaz znam, da bi dobil toliko za oba, ali jaz bi
rad, da bi se okoristil ti.«

Čičikov se zahvali za le-to ponudbo in kar odrekel
je, da neče ni sivega konja, ni vrane kobile.

»No, pa kupi nekoliko psov. Prodftm ti dva —
mraz ti prešine telo, takova sta! Dlaka, brke jima srše
kvišku, kakor ščetine.«

»Čemu bi mi bila psa? — Jaz nisem lovec.«

»Jaz bi rad, da bi ti imel pse. Poslušaj, ker nečeš
imeti psov, pa kupi vsaj lajno. Čudovita lajna je to!
Kakor gotovo sem pošten človek, tako resnično sem
zanjo dal tisoč in pet sto; tebi jo dajem za devet sto
rubljev.«

»Čemu bi lajna bila meni? — Shj nisem Nemec,
da bi jo vlačil po cestah in beračil ž njo.«

»Saj to ni taka lajna, kakeršne krog nosevajo
Nemci. To je ,organ'; pogledi jo nalašč: vsa je od rde¬
čega lesa. Nuj, pokažem ti jo še jedenkrat!«

Nozdrev Čičikova ubere za roko in ga jame vleči
v sosednjo sobo, a četudi se je Pavel Ivanovič upiral z
obema nogama in trdil, da že zna, kaka je lajna, vendar
le je moral še jedenkrat slišati, kako je bil »Malborough
odšel na boj.«

»Ker nečeš novcev, torej poslušaj: jaz ti dam lajno
in vse mrtve duše, kolikor jih imam, ti pa daj meni
svojo bričko in tri sto rubljev.«

»No, i to še! Na čim pa se odpeljem?«

79

»Jaz ti dam drugo bričko. Idi v kolnico, pokažem
ti jo. Le nekoliko jo prebarvaš, pak bode čudovita
brička.«

»Menda vrag biva v njem!« — pomisli Cičikov in
sklene, da se vsakako odreče vsakeršnim bričkam, lajnam
•n vsem pasjim plemenom.

»Ponujam ti bričko, lajno in mrtve duše — vse
skupaj!«

»Nečem!« — pove zopet Cičikov.

»Zakaj nečeš?«

»Zato ne, ker nečem, dosti besed.«

»Kako čuden človek si ti! S teboj, kakor vidim,
človek ne more lehko shajati, kakor shajamo z drugimi
dobrimi prijatelji.... Zdaj stoprav znam, da si dvoličen
človek! «

»Meniš li, da sem blaznik, ali kaj li?« — Presodi
sam: zakaj bi kupaval predmete, kateri mi nikakor niso
potrebni ?

»No, prosim te, ne govori. Jako dobro jaz zdaj
Poznam tebe. No, poslušaj: ali hočeš, da malo poigrava
s kartami? — Jaz na karto stavim vse mrtve duše,
lajno tudi.«

»No, kdor se banki zaupa, to znači, da se je ne¬
gotovosti prodal« — opomnil je Cičikov in se v tem
Izpod čela ozrl na karte v Nozdreva roči. Zdele so se
mu zelo sumnjive.

»Zakaj negotovosti?« — povpraša Nozdrev. »Ni-
kakeršni negotovosti; če je sreča na tvoji strani, lehko
Priigraš vražjo propast. Gledi, kaka sreča je to« — go¬
voril je in začel metati karte, zato da bi željo bil pre¬
budil v njem, »kaka sreča, koliko sreča! Gledi, to je
ta preteta devetka, s katero sem zaigral vse! Jaz sem
slutil, da zaigram, ali zamižal sem, meneč: vpag te od¬
nesi, pa izgubi, pretetica!«

Ko je Nozdrev takisto govoril, v tem je Porlirij
prinesel steklenico. Ali Cičikov je popolnoma odrekel,
da ne bode pil, ne igral.

»Zakaj nečeš igrati?« — povpraša Nozdrev.

»No, zato ne, ker nisem veselega duha. Razodevljem
pa se, da nikakor ne igram rad.«

»Zakaj ne igraš rad?«

80

Čičikov je zgenil z ramenoma in pristavil: »Zato
ne, ker ne igram rad.«

»Ti si šleva «

»Jaz nisem kriv. Bog me je ustvaril takega.«

»Resnično si tetjuk ti! Jaz sem prej menil, da si
li kolikor toliko pošten človek, pa se nikakor ne znaš
vesti. S teboj človek ne govori lehlco, kakor s kakim
znancem.... Li ne poznaš nikakeršne pravičnosti, ni
odkritosti! Pravi Sobakevič, pač tak hinavec si ti!«

»Zakaj me kregaš? — Ali sem morda jaz krivičen,
zato ker ne igram? — Samo prodaj mi duše, ker si
Lakov človek, da ceniš takšne ničnosti.«

»Vraga — plešastega dobodeš! Hotel sem ti jih
podariti, ali ne dobodeš jih! Da mi daješ tri carjevine,
vendar bi jih ne dobil. Ti si zmikač, gnusoben zapečkar!
Pa sedaj nečem nikakeršne besede več imeti s teboj.
Porfirij, idi, reci konjarju, naj ne daje ovsa njegovim
konjem, naj jedo le seno.«

Takega konca nikakor ni pričakoval Čičikov.

»Bolje bi bilo, da mi nikdar nisi prišel pred oči!«
obrne se Nozdrev vtinj.

A vendar sta gost in gospodar, ne glede na ta
prepir, večerjala skupaj, le da na mizi ni bilo nikakeršnih
vin s čudovitimi imeni. Slala je na mizi samo jedna
steklenica z nekako ciprovino, katera je bila to, kar
imenujejo kislico. Po večerji Nozdrev Čičikova odvede
v sosednjo sobo, kjer so mu priredili posteljo, in opomni:
»Nh, to je tvoja postelja! Ni lehke noči ti ne voščim!«

Čičikov je bil po Nozdreva odhodu jako nejevoljnega
duha. Hudoval se je skrivaj sam nase, jezil, zakaj je
prišel k njemu ter nepotrebno potratil čas, huje še pa
je psoval samega sebe, zato ker je ž njim govoril o
svoji nameri, ker se je neoprezno vel, kakor kak otrok,
kakor kakov abotec: kajti njegovo kupovanje ni bilo
tako, da bi ga bil mogel zaupati Nozdrevu.... Nozdrev
je šlevast človek, Nozdrev, mogoče je, da laže, torej
pridene, razglasi o njem, Bog zna, kaj; lehlco bi vstale
spletke — kakeršne koli ....  »Hudo je to — hudo! Pač
abotnež sem jaz!« — opomnil je sam sebi.

Spal je po noči posebno slabo. Neka drobna go-
mezljhd ga je neznanski bolestno ujedala zmerom, da

81

se je z vsemi nohati praskal po opikanih udih, naposled
Pa je opomnil: »Da bi vas vrag pozobal z Nozdrevom
vred!« — Rano zjutraj se vzbudi. Njegova prva skrb
je bila ta, da se je oblekel in obul, potlej pa je po
dvorišči odšel v konjišnico, da je Selifanu ukazal, naj
precej napreže. Ko je nazaj šel po dvorišči, sreča No-
zdreva, ki je tudi že bil v halatu, v ustih pa je držal lulo.

Nozdrev ga je prijateljski pozdravil in povprašal,
kako je spal.

»Spal sem, spal« — odgovori Cičikov popolnoma
hladno.

»A jaz, brate« — ■ pove Nozdrev, »vso noč je taka
mrzkost lazila po meni, da se mi gnusi povedati, in
ustni imam takovi, kakor bi bila kar truma te gomazni
prenočila na njih. Pomisli: sanjalo se mi je, da me dva
tepeta, aj, aj! A kdo bi me bil šibal? — Nikakor bi
tega ti ne ugenil: Pocjelujev in Kuvšinikov!«

»Da« — pomisli Cičikov, »dobro bi bilo, da sta
te resnično stepla.«

»Aj, za Boga, hudo je to! Prebudim se, ali bes
te lopi, čutil sem, da me nekaj srbi; gotovo so me bile
ogrizle te pretete bolhč. No, idi, obleci se, precej pridem
k tebi. Moram le, da opsujem malopridnega svojega
oskrbnika.«

Cičikov odide v spalnico, da se je oblekel in omil.
Ko je kesneje prišel v obednico, že je na mizi čakal
čaj s steklenico ruma vred. V obednici so bili ostanki
po obedu in večerji prejšnjega dne; videlo se je, da se
metla pač ni doteknila tal. Po tleh so bile raztresene
krušne drobtine, a tobakov pepel je bil še na prtu. Go¬
spodar sam, ki je bil brzo prišel, pod lialatom ni imel
ničesar druzega, nego le gole prsi, po katerih so rasle
goste dlake. Ko je v roči držal čibuk in srebal iz čašice,
posebno priličen obraz je bil malarju, ki nima rad go¬
spode — olizane in ostrižene, kakeršne imajo brivci po¬
dobe na svojih'izveskah.

»No, kaj meniš?« —• povpraša Nozdrev po kratkem
molčanji, »ali bodeš igral za duše?«

»Shj sem ti že povedal, brate, da nečem igrati;
kupim pa jih, kupim.«

G

82

»Prodati jih nečem: to bi ne bilo prijateljski. Jaz;
ne jemljem novcev, da bi ne znal, za kaj, če kdo kaj
zaigra, to je kaj druzega. Vrziva samo jedenkrat.«

»Povedal sem že, da nečem igrati.«

»Ali i menjati nečeš?«

»Nečem.«

»No, poslušaj; nujva šahati; če priigraš — vse
duše bodo tvoje. Jaz imam mnogo takih duš, da jih
moram izbrisati iz ,revizije'. Hoj, Porfirij, prinesi nama
šahovnico!«

»To je prazen trud, jaz ne bodem igral.«

»Znaj, to ni banka; tu ne odloča sreča, niti pre¬
vara, tu pomaga le umeteljnost. Jaz ti moram kar
precej povedati, da ne znam igrati, moraš mi nekaj dati
precej zdaj.«

»No« —■ pomisli Čičikov, »šahal bodem ž njim!
Sahati sem znal že dobro, s to igro me ne bode mogel
lehko okaniti.«

*»Pa bodi, šahala bodeva.«

»Duše so sto rubljev drage.«

»Zakaj? — Dosti je petdeset rubljev.«

»Ne, kaj pa je to, petdeset rubljev?! — Pridam
ti še kakega psa ali zlat pečatnik.«

»No, pa bodi!« — pritegne Čičikov.

»Koliko mi hočeš dati naprej?« —povprašaNozdrev.

»Zakaj? — Ničesar ti ne morem dati.«

»Daj mi vsaj, da dvakrat pomaknem.«

»Nečem, jaz sam slabo igram.«

»Poznam jaz tebe, kako slabo igraš!« — opomni
Nozdrev in pomakne šaško.

»Jaz že dolgo šaške nisem imel v roči!« —• pove
Čičikov in tudi pomakne šaško.

»Poznam jaz tebe, kako slabo igraš!« — opomni
Nozdrev in pomakne šaško.

»Ze dolgo jaz šaške nisem imel v roči!« — opomni
Čičikov in dvigne šaško.

»Saj te poznam, kako slabo igraš!« — opomni
Nozdrev, dvigne šaško, tisto trenutje pa z rokavom pre¬
makne drugo šaško.

»Že dolgo nisem šahal.... Aj, aj, kaj je to, brate?
— postavi šaško nazaj!« — reče Čičikov.

»Katero Saško?«

»Tisto-le« — pove Čičikov, a tisti trenutek skoro
pred nosom opazi še neko Saško, katera se je prignala
do dame. Kako je bila prišla do tu, to je znal le
Bog. »Ne« — opomni Čičikov in vstane izza mize —■
* s  teboj ni moči, da bi človek igral! Tako ne igramo
~~ da bi tri Saške premeknil kdo tisti trenutek.«

»Zakaj tri Saške? — To je pomota. Jedna izmed
g ašek se je slučajno premeknila; postavim jo nazaj,
osvobajaj.«

»A odkod je prišla druga?«

»Katera druga?«

»Gledi, ta-le, ki je že prišla do dame.«

»Gledi ga no, ali ne znaš?!«

»Ne, brate, jaz sem vse premakljeje štel in pomnim
v se. Ti si jo zdaj-le premeknil le-sem. Tam-le je nje
prostor!«

»Kaj — kje je nje prostor?« —povpraša Nozdrev
ln  se zarudi. »Ti, brate, kar se meni zdi, znaš se
omisljati!«

»Ne, brate, videti je, da se ti znaš umišljati, le da
omisljave tvoje niso izdatne.«

»Kdo pa meniš, da sem jaz?« — povpraša Nozdrev,
»ali morebiti meniš, da varam?«

»Jjfe ničesar ne menim, da si ta ali ta, samo igral
Po sedaj ne bodem nikoli več s teboj.«

»Ne, ti ne moreš odstopiti« — govoril je Nozdrev
'o se jezil, »igra je začeta!«

»Jaz imam pravico odstopiti, zato ker ti ne igraš
teko, kakor pristoja poštenemu človeku.«

»Ne, lažeš, ti ne moreš govoriti tega!«

»Ne, brate, ti sam lažeš!«

»Jaz nisem varal, a ti ne moreš odstopiti, moraš
dokončati igro.«

»S tem ti ne moreš siliti mene« —• pove Čičikov
hladnokrvno, približa se deski in zmčsi Saške.

Nozdrev se raztogoti in stopi k Čičikovu, Čičikov
Pa stopi dvakrat nazaj.

»Jaz te silim, moraš igrati! To ni nič, ker si šaške
umesil, jaz pomnim vse premakljeje. Zopet jih postaviva,
kakor so bile razstavljene.«

84

»Ne, brate, dokončala sva igro: jaz s teboj ne
maram igrati.«

»Ali torej nečeš igrati?«

»Saj sam vidiš, da človek ne more igrati s teboj.«

»Ne, le kar reci, da nečeš igrati« —■ govoril j.e
Nozdrev in še bliže stopil k njemu.

»Nečem ne igrati!« — pove Čičikov in pripravljen
na vsakeršen pripetljaj — približa obe roči obrazu, prepir
je bil hujši in hujši. Ta opreznost je vsekako bila modra,
zato, ker je Nozdrev zamahnil z roko ....  ter bi se
jako lehko bilo prigodilo, da se našemu junaku katero
prijetnih in polnih lic pokrije z neizbrisno nečastjo; ali
Čičikov se je srečno umeknil udarcu, zgrabil Nozdreva
za obe razljučeni roči in ga držal krepko.

»Porfirij, Pavel!« —■ kričal je Nozdrev besno in
vsteklo, trudeč se, da bi se izvil.

Ko Čičikov zasliši ti imeni, ker ni hotel, da bi
slugi bila priči tega pohujšljivega prizora, in ker je tudi
znal, da bi ne bilo koristno, ko bi Nozdreva držal še
delj — izpustil je njegovi roči. Ta hip v sobo prihiti
Porfirij, a za njim Pavel, zavaljen mladič, s katerim bi
bila vsakeršna ruvanka zelo neugodna.

»Ali torej nečeš dokončati igre?« — povpraša
Nozdrev. »Odgovori odločno!« \

»Ni mogoče skončati igre« —• odgovoril j% Čičikov
in pogledal skozi okno: zagledal je svojo bričko, ki je
čakala popolnoma gotova, a Selifan, kakor je bilo videti,
čakal je tudi le migljaja, kdaj naj se pripelje h krilcu;
toda iz sobe ni bilo nikakor mogoče priti, ker sta pri
durih stala silna služabna odurneža.

»Ali nečeš dokončati igre?« — povpraša Nozdrev,
kateremu je lice kar gorelo.

»Ko bi ti igral, kakor pristoja poštenemu človeku_

zdaj pa to ni mogoče.«

»A, torej ni mogoče, slepar! Ker si opazil, da igra
ne bode tvoja, pa ni mogoče! Bijta ga!« — kriknil je
besno in obrnil se v Porfirija in Pavla, in sam je višnjevi
čibuk vzel v roko.

Čičikov je obledel, kakor platno. Hotel je nekaj
izpregovoriti, ali čutil je, da se mu ustni gibljeti brez
vsakeršnega glasu.

85

»Bijta ga!« — zaklical je Nozdrev in se gnal dalje
z višnjevo cevko v roči — ves v ognji in potan, kakor
bi bil napadal kako trdnjavo. »Bijta ga!« — kričal je
s  takim glasom, s kakeršnim o kakem hudem naskoku
svojo četo srči: »naprej, junači!« v obupnosti kakov
Poročnik, čegar nenavadna hrabrost je tako znana, da
načelnik nalašč ukazuje, naj ga za roči drže v hudem
boji. Ali poročnik je že razkačen, kar vrti se mu v
glavi; pred seboj vidi Suvorova in žene se na zname¬
nito podjetje. »Naprej, junači!« •— kriči in besi dalje,
Pa ne pomisli, da kvar dela občega naskoka premišlje¬
nemu črtežu; da je milijon in milijon pu.šek in topov
svoja žrela pomolilo skozi nepristopne luknje v oblake
sezajoče zidane trdnjave; da se mu četa razprši, kakor
Perje po zrači — in da že žvižga usodna olovnica, zato
da mu zapre kričavo grlo.

Ali dasi je Nozdrev bil obupnega, v pogubo dero¬
čega poročnika obraz, vendar trdnjava, v katero je skakal,
nikakor ni bila nepristopna. Narobe je bilo: trdnjava je
čutila tak strah, da je nje duša pobegnila v peti.

2e sta stol, ki je bil Cičikov sklenil braniti se ž
njim, močna služabnika iztrgala mu iz rok, že si je bil
Cičikov oči zatisnil — ni živ, ni mrtev, ali v strahu, da
skoro začuti gospodarja svojega črkeski čibuk in — Bog
z na, kaj bi se mu bilo še vse zgodilo; ali usodi se je
zljubilo, da otme boka, pleča in našega junaka vse druge
ude. Nenadno, kakor iz oblakov, oglasi se zvonček,
Jasno se razlegne drkot nekovega voza, ki se je bil
Pripeljal h krilcu, a prav v sobo je prediralo težko
Prskanje in sopenje trijeli upehanih konj.

Vsi slučajno pogledajo skozi okno; nekov brkež v
Polubojnem sjurtuku je zlezel z voza. Oglasil se je v
Prednji izbi in v to sobo je stopil prav tisto trenutje,
ko se Cičikov ni bil še iznebil svojega strahu ter je bil
v  najžalostnejšem položaji, v kakeršnem ni bil še noben

srnrtnik.

»Osvobajajte, kdo je tu gospod Nozdrev?« — po¬
vpraša neznanec in nekako zavzeto pogleda Nozdreva,
ki je stal in čibuk držal v roči — in Cičikova, ki je
Za čel jedva oddehati se v neugodnem svojem položaji.

86

»Oproščajte, rad bi prej vedel, s kom imam čast
govoriti?« — povpraša Nozdrev in se mu približa.

»Jaz sem kapitan izpravnik (Kreishauptmann).«

»A kaj bi radi?«

»Prišel sem Vam oznanit, kakor mi je priobčeno,
da Vas ima sodba v svojem nadzorstvu, dokler ne raz¬
plete Vaše stvari.«

»Kakova neumnost je to, kaka stvar?« — povpraša
Nozdrev.

»Vi ste zapleteni v pregrešek, ker ste vlastelina
Maksimova o svoji pijanosti osobno razžalili, to je:
ošibali.«

»Lažete, jaz svoje žive dni ni videl nisem vlastelina
Maksimova!«

»Milostivi gospod! Osvobajajte, če Vam povem, da
sem častnik. Tako utegnete Vi govoriti s svojim služab¬
nikom, a ne z menoj!«

Cičikov ni čakal, kaj Nozdrev opomni, ampak po¬
pade čapko, zmuzne se za hrbtom kapitana izpravnika
na krilec, sede v bričko in Selifanu ukaže, naj konje
podi, kolikor more.

V.

Naš junak se je tresel, močno se je bal. Daši je
brička bežala na moč in dasi je Nozdreva sčlo bilo že
davno izginilo njegovim očem, skrilo se za polja, za
obronke in holme, vendar je Cičikov še zmerom gledal
nazaj, kakor bi se bil bal, da pridero za njim. Težko
je dihal, a ko je bil roko položil na srce, začutil je, da
mu tolče, kakor prepelica v kletki.

»Joj, ta me jp splačal! 11 a, kak človek je to!« —
Želel je Nozdrevu mnogo različnih težkih in nenavadnih
nezgod; tudi hude besede so bile na vrsti. Ali kaj hočeš?
— Rus, pa celo razsrjen! A vrhu tega ta razpor ni bil
nikakeršna šala.

»Reci, kar ti je ljubo« — govoril je Cičikov sam
s seboj, »da kapitan izpravnik ni dospel o pravem časi,
ne gledal bi morebiti jaz več tega božjega sveta! Zmanj¬
kalo bi me bilo, kakor pena izgine na vodi, ni sluha,
ni duha bi me ne bilo več, ne zapustil bi bil potomcev,

87

niti svojim bodočim otrokom ni imenja, niti častnega
imena.«

»Kako zaničljiv gospodar je to!« — premišljal je
Selifan, »jaz še nisem videl takega gospodarja. Kar
pljunil bi vanj! Rajši človeku nikar ne daj jesti, konje
Pa moraš krmiti, zato, ker konj zoblje rad oves. To je
njegova radost; kar je n. pr. nam hrana, to je njemu oves.«

Konji, to se je kazalo, mislili so tudi hudo o
Nozdrevu, slabovoljna nista bila le kostanjevec in »asesor«,
temveč jeza je klala tudi progastega konja. Daši je o
vsaki priliki dobil menj in slabšega ovsa, vendar Selifan
mu ga nobenkrat ni vsul v korito, da ga prej ni ogo¬
voril: »Uh, ti šlevež!« pa je vendar le bil oves, a ne
samo seno: radostno ga je drobil in cesto je dolgo svojo
mrdo pomolil tudi tovarišema v korito, da se je uveril,
kak oves imata onadva, zlasti — kadar Selifana ni bilo
v konjišnici; no, sedaj pa je bilo le seno, a še to je
kilo slabo: vsi trije konji so bili slabovoljni!

Ali zdajci se našim nejevoljnežem sredi njih pre-
mišljanja pripeti nekaj nenavadnega in čisto nenadnega.
Vsi, tudi kočijaž, prebudili in ozrli so se stoprav, ko je
vhnje bil buhnil koleselj s šestimi konji; ko je skoro
nad glavami jim bil poknil v koleski sedečih dam krič; ko
so se bile jele razlegati tujega kočijaža psovke in grožnje:
»Oh, ti sleparska duša! Nisem li na ves glas kričal:
odpeljuj, zijale, na desno! Ali si pijan, ali kaj ti je?«

Selifan je znal, da se je pregrešil, toda ker Rus
drugim nerad priznava, da je grehoten, zato se je tudi
Selifan v tujega kočijaža obregnil: »A zakaj si ti tako
divjal? —- Ali si v krčmi imel svoje oči, ali kje?«

Takoj po teh besedah je začel poskušati, kako bi
nazaj zrinil bričko ter jo osvobodil tujega voza, vendar
ni se mu posrečilo — še bolj se je zamotalo vse. Pro¬
gasti konj je radovedno vohal nove svoje prijatelje, ki
jih je bil nenadoma zagledal na obeh straneh sebe.
V tem sta dami, sedeči v koleslji, gledali vse in strah
jima je izpreletaval obličje. Jedna je bila stara, jedna
pa mlada, blezu šestnajstletna, zlatolasa, ki je posebno
ljubko in milo imela razčesane kodrce po drobni glavici.
Nje obličja lepa oblina je bila zaokrožena, kakor je sveže
jajce okroglo, sijala je na nji prezračila belota, kakeršna

88

se odlikuje na jajci, ki ga stoprav znese kokoš: zvedava
kuharica ga v svojih ogorelih rokah drži proti svetlobi,
solnčni žarki pa ga prešinjajo; nje drobni ušesci sta
bili tudi prezorni, rdeli sta od tople svetlobe, ki ji je
predirala, in poleg tega strah v poluodprtih, nepremičnih
ustih, v očeh solze —• vse to je na nji bilo tako mično,
da je naš junak nekoliko minut strmel vanjo, a prav
nič mu ni bila na mari zmotnjava, v katero so se bili
zapleli konji s svojima kočijažema vred. • .

»Pomekni se nazaj, malopridnež!« — zakriči tuji
kočijaž.

Selifan nategne vajeti, ali tuji kočijaž jih tudi na¬
tegne: konji so nekoliko pokopitali in skočili so čez
konopce — in zopet so se strnili. 0 tej okolnosti se je
progasti konj v to novo znanje zaljubil tako, da nikakor
ni hotel stopiti s tira, na kateri ga je bil prignal nenadni
usodni odlok. Priteknil je rnrdo novemu svojemu pri¬
jatelju k vratu, pošepetal mu je, kar se je videlo, nekaj
na uho, toda gotovo kako strašno laž, kajti tujec je
nenehoma strigel z ušesi.

Ta.zmotnjava je naglo privabila kmete iz vasi, ki
na srečo ni bila daleč. Tako v prizor je ruskemu kmetu
resničen blagoslov — prav to, kar je Nemcu novinarstvo
ali »klub«, kajti precej se jih je krog popotnikov nabrala
velika množina, v vasi so bile ostale samo stare ženice
z otroki vred. Odpeli so konopce; nekoliko udarcev
progastemu konju po smrčku je pomoglo, da se je umeknil
nazaj; skratka: odpregli so konje in jih razdražili. Ali
konji so menda bili razžaljeni, zato ker so jih bili od¬
ločili od prijateljev, ali pa je le hudomušnost bila to:
kočijaž jih je napletal, a kar niso se premeknili — stali
so, kakor da so bili ukopani.

Kmetsko udeleštvo je bilo vzraslo do neverjetne
stopinje. Drug druzega so glu.šili z nasveti: »Idi, An-
druška, primi pripreženca, ki je na desni strani, a strijcu

Mitjaju daj_da zavsede srednjega konja. Sedi, strijec

Mitjaj!«

Mršavi dolgin rdeče brade — strijec Mitjaj vzleze
na srednjega konja in sede, podoben je bil selskemu
zvoniku, še podobnejši pa kljuki, na kateri vodo kalajo
iz vodnjakov.

89

Kočijaž udari po konjih,, ali zaman je bilo to, tudi
strijec Mitjaj ni pospešil ničesar.

»Stoj, stoj!« — kričali so kmetje, »zavsedi pri-
Preženca, strijec Mitjaj, srednjega konja pa naj zavsede
kum Minjaj!«

Kum Minjaj, širokih pleč kmet, brade črne, kakor
ogelj, a trebuha — podobnega tistemu orjaškemu samo-
varu, ki v njem zbitenj* **) )  vare temu ali temu do cela
ozeblemu trgu — kum Minjaj vesel zavsede srednjega
konja, kateri, čudo je bilo, ker se ni všinil pod njim
do zemlje.

»To pomore — to!« — kričali so kmetje. »Mahaj
Po njem, mahaj! Z bičem švigni tistega sirca (isabellen-
farbenes Pferd), ki mrli, kakor kaka kora mora!«*)

Ali ko so se uverili, da i to ne pomore in da bič
ne premakne konj, strijec Mitjaj in kum Minjaj zavsedeta
oba srednjega konja, a na pripreženca posade Andruško.
Naposled kočijaža mine vstrpnost in odpodl strijca Mitjaja
in kuma Minjaja, pa je vrlo zadel, kajti konji so se
potili tako, kakor bi bili brez oddiha pridirjali kako celo
postajo daleč. Odločil jim je bil čas, da so se oddehnili,
potlej pa so sami ob sebi odšli dalje.

Ves ta čas je Cičikov gledal mlado neznanko, ki
ga je močno zanimala. Nekolikokrat je sklenil, da se
seznani ž njo, ali tega nikakor ni mogel storiti. V tem
se dami odpeljeti, lepa glavica nežnih lic in lepe rasti
je izginila, kakor prikazen, a Cičikov je pred seboj zopet
videl le — cesto, bričko, tri čitatelju znane konje, Selifana,
pa prazna obližnja polja.

Povsod, kjer koli v življenji, sredi odljudnih, revnih
in nečistih nižjih človečanskih vrst — in sredi skrbno
Oglajenih višjih društev — povsod človeka vsaj jedenkrat
sreča ta ali ona prikazen, katera ni podobna ničemur,
kar je človek videl prej, in katera v njem obuja čustvo,
ki ni podobno čutom, katere je imel vse svoje žive dni.

*) Zbitenj je pijača od vroče vode z medom in s španskim
Poprom; preprosti svet to zmes pije namesti čaja. L. G.

**) Koramora je velika, dolga, lena muha; zdaj pa zdaj
Prileti v kako sobo ter sede — kamor koli na steno. Miran lehko
stopiš k nji in jo ujameš za nogo, zato ker le 'sedi na svojem
Prostoru. Gogoljeva opazka.

90

Povsod, v kakeršnih koli stiskah, iz katerih se plete
naše življenje —• povsod časih posije odlična radost,
kakor zdaj pa zdaj kak lesketajoč voz z zlato uprego,
z divnimi konji in bliskotnimi okni nenadoma šine mimo
kakega neznatnega, revnega sela, ki ne vidi nikoli druzega,
nego vaška kola, in kmetje dolgo časa stoje zijoči, v
rokah pa drže čapke, dasi je že davno sijajni voz izginil
njih očem. Prav tako se je le-th zlatolaska čisto nepri¬
čakovano prikazala v naši povesti, a tudi nenadoma
se je skrila.

Da je tu namesti Čičikova bil ta čas kakov dvajset¬
leten mladenič — ali huzar, ali dijak, skratka: kdor
koli, da je le že stopil na životno torišče —• Bog, kaj
bi se ne bilo v njem vzbudilo, pokazalo in oglasilo!
Dolgo bi bil v nesvesti stal na tistem prostoru, nepre¬
mišljeno strmel v daljo, pozabil bi bil pot in vse očitke
in kazni, ki bi ga bile čakale zaradi zamude — pozabil
sebe in službo, svet — in vse, kar je na sveti.

Ali naš junak je bil srednjeleten in premišljeno
hladnega srca. Rad se je časih, zamišljal, ali premišljal
je krepko, prenapeto nikakor ne; zdaj pa zdaj so nje¬
gove misli bile korenite.

»Prekrasna ženska je to!« •—■ opomni Čičikov,
odpre tobačnico in tobaka potegne v nos. »Ali kaj je
važno in najlepše? — Lepo je to, ker je, kar se kaže, sto-
prav prišla iz kakega ustava in ker v nji ničesa ni babjega,
to je, tega, kar je največja ženska neugodnost. Zdaj je
še, kakor dete, vse na nji je prosto; pove vse, kar ji
pride na jezik, zasmeja se, kadar se hoče zasmijati. Iz
'nje lehko izobražiš vse, lehko se počudoviti, lehko pa
tudi pokači — pa bode gad! Naj se je polote le mamice
in tetike. Ob letu bode talcova baba, da je ne bode
poznal ni nje oča. Obudi se v nji napuh, presiljenost:
začne se vesti po uku, kateri so ji vtepli v glavo —
začne si ubijati glavo s premišljanjem, s kom in kako
in koliko je treba govoriti, kako gledati koga, vsako
trenutje se bode bala, da je govorila več, nego je bilo
treba, naposled se sama zaplete, a skonča s tem, da
bode legala vse življenje, in vrag vedi, kaj bi bilo še!«

Po tem samogovoru Cičikov pomolči, kesneje pa
je zopet dalje govoril:

91

»Ali. rad bi znal, čegava je, kdo in kakov je nje
oča, ali je bogat., pošten pomješčik, ali je le dobro misleč
človek z islino, ki si jo je pridobil v službi. No, ako bi
tej devi n. pr. dal dve slo tisoč vena, to bi bila jako
mična vada. To bi, da tako govorim, lehko osrečilo po¬
štenega človeka.«

Dve sto tisoč, ta vsota se je začela kazati njegovi
obraznosti tako vabljivo, da se je skrivaj sam nase jel
srditi, zakaj v tem, ko so se mudili z vozoma, ni po¬
vprašal lakaja ali kočijaža, kdo sta ti popotnici. Ali zdajci
se je pokazalo Sobakevičevo selo, razgnalo je njegove
misli ter jili obrnilo na stalne predmete.

Selo se mu je zdelo, da je dosti veliko; dva lesa,
brezov les, pa smrekov — rasla sta na desni in na
levi strani vasi, kakor dve perotnici, jeden je bil temoten,
drugi svetal; na sredi je človek videl lesen dom z me-
zonimom, z rdečo streho in s temno sivimi, ali bolje:
s pustimi zidovi; to je bil dom, tak, kakeršne v Ruski
stavijo vojaškim posadkam ali nemškim naselnikom. Očito
je bilo, da se je graditelj, ko ga je stavil, neprestano
boril z gospodarjevo trmo. Stavitelj je bil pedant in je
zahteval razmernost, gospodar — ugodnost, zaradi tega
je, kar je bilo kazno, na jedni strani zazidal vsa okna,
a namesti njih je naredil majhno okno, skoro gotovo
zato, ker je hotel imeti kolnico temno. Čelo tudi ni bilo
sredi doma; dasi je stavbar dosti pogovarjal gospodarja,
vendar je dal slop s strani izpodbiti, torej so ostali samo
trije slopje namesti štirih, kar sta bila iz početka od¬
ločila. Dvor je gradil krepak, nerazmerno velik lesen
plot. Vlaslelinu je, kar se je kazalo, močno na mari
bila trdnost. V konjišnici, v kolnici in kuhinji so bruna
bila težka in krepka, odločena večni trajnosti.

Lesene kmetske hiše so tudi čudovito krepko bile
zgrajene 1 : sicer niso imele sten od opečja, niti izrezljanih
vzorov ali trajnih umetnostij, temveč vse je bilo pristno
trdno tako, kakor mora biti. Štčrna je bila ograjena s
takimi krepkimi hrasti, kakeršnih je treba le po malnih
in na barkah, skratka: vse, kar je videl — vse je bilo
korenito, nerazrušno, dasi nekako jednolično urejeno.

Ko se Čičikov pripelje h krilcu, opazi, da sta skoro
tisto trenutje skozi okno pogledala dva obraza: ženska

92

glava v čepici, ozka, podolgovata, kakor kumara, pa
moška — okrogla, široka, takova, kakeršne so mol¬
davske buče: v Ruski od njih delajo balalajke, lehke
balalajke, vsako z dvema strunama —- na krasoto in
tešilo dvajsetletnim mladeničem, kateri namigavajo in
žvižgajo beloprsim in beloličnim devam, ki se shajajo,
da poslušajo njih legotno brenkanje na strune. Lici sta
se bili prikazali, ali takoj sta zopet izginili. Prišel je na
krilec sluga v sivi kurtki z modrim, stoječim vratnikom
in Cičikova odpeljal v prednjo sobo, kamor je prišel i
gospodar sam. Ko ugleda gosta, kratko opomni: »Prosim!«

— in spremi ga v notranje sobe.

Kadar je bil Čičikov po strani pogledal Sobakeviča,
zazdelo se mu je, da je močno podoben kakemu sred¬
njemu medvedu. A da je podobnost bila popolnejša,
zato je njegov frak imel prav tako barvo, kakeršno
medvedja koža, rokava sta bila dolga, hlače so tudi bile
dolge, po stopnicah je korakal krivo in po strani, ne¬
prestano je stopal na tuje noge. Obraz je imel rdeč,
goreč, kakeršna je bakrena petica. Znano je, da je na
sveti mnogo takih obrazov; ko jih je priroda stvarila,
ni dolgo modrovala, tudi ni upotrebljala nikakeršnega
drobnega orodja, kakeršno orodje so pile in dleta, temveč
prosto jih je s sekiro tesala — le hitro; udarila je prvič

— pa je bil nos, udarila drugič —■ in bili sta ustni, z
velikim svedrom je izvrtala oči, a neopiljene je izpustila
po sveti in rekla: »živite!« Prav tako krepak in čudo¬
vito ustvarjen obraz je imel Sobakevič: nosil ga je
zmerom rajši povešeno, nego po konci, vratu ni obrnil
nikoli, zaradi tega je redko kdaj gledal v človeka, s
katerim je govoril, gledal je vselej le v kot na peči ali
pa v duri. Še jedenkrat ga Čičikov pogleda po strani,
ko sta stopala po obednici: medved, prav res medved
je to! Čudovito je bilo tudi to, ker so ga imenovali
Mihaela Semenoviča. *) Ker je Čičikov poznal njegovo
navado, da stopa ljudem na noge, dvigal je svoji noži
jako oprezno — in dajal mu prostor, da je stopal
naprej. Videti je bilo, da si je gospodar sam v svesti

*) Mihaela Semenoviča ali skrčeno: Miško prosto narodno
imenujejo medveda.

svojega greha, povprašal je: »Ali Vas morebiti vzne¬
mirjam?«

Pa Čičikov se je zahvalil in povedal je, da še ni
začutil nikakeršne vznemirjenosti.

Ko sta prišla v vsprejemno sobo, Sobakevič pokaže
naslanjač in zopet opomni: »Prosim!«

Čičikov sede, ogleda se ter opazi obraze, ki so
viseli ob stenah. Namalani so bili v vsi svoji velikosti
sami grški vojevode: Maurokordatos v rdečih hlačah inv
monturi, na nosi je imel naočnike, dalje Miaulis, Kanaris.
Vsi ti junači so imeli taka debela stegna in tolike brke,
da je mraz stresal človeka. Med silnimi Grči je med
ozkim okvirjem visel, ni znano, kako in zakaj, tudi
mršavi Bagration,*)  za njim pa so bili majhni prapori
in topovi. Poleg njega je bila grška junakinja Bobelina;
človeku se je zdelo, da je samo jedna nje noga težja,
nego li kak gizdalin, kakeršnih so dandanes polne vse
gostilne. Kazno je bilo, ker je gospodar sam bil zdrav
in krepak človek, da je hotel, da morajo sobo njegovo
krasiti zgolj krepki in zdravi ljudjč. Poleg Bobeline, prav
pri oknu, visela je kletka, iz nje je gledal drozeg, temno
opčrjen in belo pikast, jako je bil tudi podoben Soba-
keviču. Gost in gospodar nista molčala že ni dve minuti,
kar se odpro duri ter v sobo stopi gospodarica, velika
dama v čepici s trakmi, okrašenimi z domačimi barvami.
Prišla je ponosno, glavo je držala po konci, kakor kaka
palma.

»To je moja Teodulija Ivanovna«, pove Sobakevič.

Čičikov se približa Teodulije Ivanovne roki, s katero
ga je ta skoro dregnila v ustni, imel je priliko zaduhati,
da ima roči omiti v kumarah — v njih razsolu.

»Dušica, priporočam ti gospoda«, govoril je Soba¬
kevič dalje, »Pavla Ivanoviča ČiCikova! Pri gubernatorji
in poštarji sem imel čast, da sem se seznanil ž njim.«

Teodulija Ivanovna ga poprosi, naj sede, tudi ona
je opomnila: »Prosim!« in dvignila je glavo, kakor kaka
glumačica, ki igra kraljico. Sedla je na divan, pokrila se
s svojim merinoševim robcem in ni genila več ni z očmi,
ni z obrvimi.

') Ruski general na francoski vojski:

94

Cičikov zopet kvišku pogleda in zopet ugleda Ka-
narisa z debelimi stegni in neizmernimi brkami, Bobelino,
pa drozga v kletki.

Skoro celih pet minut so molčali vsi trije; slišali
so le kljuvanje drozgovo, ki je v leseni kletki po tleh
pobiral krušne drobtine. Se jedenkrat se Cičikov ozre
po sobi, a vse, kar je bilo v nji — vse je bilo trdno,
neznanski jednolično — in nenavadno je vse spominjalo
na gospodarja: v kotu je stala orehova pisna mizica na
štirih nespretnih nogah — popoln medved; miza, na¬
slanjači, stoli — vse je bilo jako težko in otepeno,
skratka: vsak predmet, sleharni stol, zdelo seje  človeku,
da govori: »Jaz sem tudi Sobakevič!« Ali: »I jaz sem
jako podoben Sobakeviču!«

»Spominjali smo se Vas pri sodišča prvomestniku
— ■ Ivanu Grigorijeviči« — izpregovori naposled Cičikov,
ker je opazil, da nobeden njiju ne meni začeti nika-
keršnega razgovora, »to je bilo minuli četrtek. Jako pri¬
jetno smo tam preživeli čas.«

»Db, jaz takrat nisem bil pri prvomestniku« —
opomni Sobakevič.

»Prekrasen človek je to!«

»Kdo je ta?« — povpraša Sobakevič, gledajoč v
kot na peči.

»Prvomestnik.«

»No, mogoče, da se Vam je tako zdelo: ali to je
Masson in lakov bedak,-kakeršnega nikoli nikjer ni na
sveti.«

Cičikova je zelo iznenadila ta ostra sodba, ali ojačil
se je in jel dalje govoriti: »No, shj noben, človek ni
brez slabostij, zato pa gubernator — kako izvrsten člo¬
vek je to!«

»Ali gubernator — da je izvrsten človek?«

»Da, ali ni res?«

»Največji razbojnik je na sveti!«

»Kaj, ali gubernator je razbojnik?!« začudi se
Cičikov, nikakor si ni mogel razjasniti tega, kako bi bil
gubernator zašel med razbojnike. »Priznavam, tega bi
jaz ne bil nikdar pomislil« — govoril je dalje. »Ali do¬
voljujte, da opomnim: pač nikakor se ne vede razboj¬
niški, temveč narobe je, saj le predober je skoro.« Na

dokaz je v misel vzel mošnico, ki jo je bil gubernator
splel sam s svojima rokama — in pohvalil je njegovega
lica laskavi izraz.

»Tudi njegov obraz je razbojniški« pograja So¬
bakevič. »Le dajte mu nož in izpustite ga na cesto, pa
bode klal, samo zaradi jedne kopejke bode zaklal člo¬
veka ! Gubernator in namestni gubernator — to sta Gog
in Magog!«

»Ne, nista prijatelja« — pomisli Čičikov. »Ali bi
mu Spregovoril o policijskem načelniku ? — Ta, menim,
da je njegov prijatelj. — Sicer pa, kar se mene tiče«
— pristavi, »priznavam, meni najbolj ugaja policijski
načelnik. Njegov značaj je pošten, očit; v njegovem
obrazu je nekaj prostosrčnega.«

»Slepar je!« oponese Sobakevič jako hladnokrvno.
»Prodh, prevari Vas, pa obeduje z Vami vred, kakor
prijatelj! Jaz poznam vse, vsi so sleparji; vse mesto je
tako, slepar na sleparji sedi in sleparje preganja. Vsak
izmed njih bi Krista prodal. Samo jeden je med njimi
bestit človek — prokurator, ali tudi ta je, da resnico
govorim, prašeč!«

Po teh pohvalnih, dasi nekoliko kratkih živolo-
pisih, uveril se je Čičikov, da ni prilično spominjati se
drugih uradnikov, in spomnil se je tudi, da Sobakevič
ni rad dobro govoril o nikomer.

»Ali poj demo, dušica, obedovat?« povpraša Soba-
keviča soproga.

»Prosim!« — opomni Sobakevič.

Stopili so k mizi; gost in gospodar po navadi izpi-
jeta vsak svojo merico vodke; založila sta, kakor po vsi
razsežni Ruski pred obedom zalagajo po vseh mestih in
vaseh, to je: zaužila sta bila vsak nekoliko različnih
slavnih jestvin, ki obujajo tek, potlej pa so vsi trije
odšli v obednico ; pred njima je, kakor kaka plavajoča
gos, stopala gospodarica. Majhna miza je bila pogrnena
štirim osobam. Na četrti prostor se je kar precej pri¬
kazala ■ — ;  težko človek pove za trdno, ali nekova gosp&,
ali devica, ali sorodnica, ali oskrbnica, ali le kaka go-
stačica — imela je, blizu trideset let, prišla je brez čepice,
obleko je imela pisano. Na sveti žive ljudje, kateri niso
predmet, pač pa so le tuje pike ali pege na predmetu.

96

Skoro zmerom sede na tistem prostoru, zmerom takisto
drže glave, da bi človek res skoro verjel, da so kako
pohišje, in bi menil, da jim vse žive dni še nikakeršna
beseda ni prišla iz ust; ali kjer koli: v deviški ali v
vsprejemni sobi se uveriš, da je drugače!

»Šči je, duša moja, danes jako dobra« — pohvali
Sobakevič, ko je pokusil polivko, in si je odločil iz sklede
ogromen kos njani,  v Ruski znane jedi, katero jedinijo
s to juho in ki je od ovčjega želodca, nadelanega z
ajdovo kašo, z mozgom in nogami. .»Take njani«  —
govoril je dalje in obrnil se v Cičikova — »ne bi dobili
ni v mestu: tam Vam strežejo — vrag vedi, s čim!«

»Gubernator vendar dobro obeduje« — pohvali

Cičikov.

»Ali pa znate, od česa vse to prirejajo? — Vi bi
ne jedli, ko bi znali to.«

»Ne znam, kako prirejajo to, tega ne morem soditi;
ali svinjski kotleti in ocvrta riba, to je oboje bilo izborno.«

»To se je Vam le zdelo. Sij znam jaz, kaj ku¬
pujejo na trgu. Sleparski kuhar, ki se je v Francoski
naučil kuhati, kupi mačka, odere ga in namesti zajca
prinese na mizo.«

»Pi te bodi, kako neprijetno govoriš!« — pokregala
je soproga Sobakeviča.

»A kaj bi govoril, dušica? — Tako delajo, pa je;
jaz nisem krivičen, vsi počenjajo takisto. Vse, kar ni
za nič več, kar naša Akulka, da smem povedati, meče
v pominjek, vse to devljejo v juho — da, v juho, v juho!«

»Ti pri mizi vselej pripoveduješ kaj takega« —
pokrega zopet gospft Sobakevičeva.

»No, draga duša« — govoril je Sobakevič dalje — •
»kakor bi jaz sam delal to ... . Ali povem ti na vsa
usta, jaz bi ne jedel takih grdobij. Ko bi mi ti žabo
s sladkorom posula, jaz je ne bi del v usta, skorepnice
tudi ne: jaz znam, ččmu je skorepnica podobna. Vzemite
ovna« — ponudi obrnivši se v Cičikova, »to je ovnovo
stegno s kašo vred! To ni tisti frikase, ki ga po go-
spodskih kuhinjah prirejajo iz ovnovine, ki se po štiri
dni valja na,trgu! To vse so izumili ti nemški in fran¬
coski doktorji; jaz bi vse po vislicah razvesil zato. Iz¬
mislili so dijelo — zdravijo z lakoto! Ker imajo sami

97

nemško tenkokostno natoro, torej se jim sanja, da so i
ruski želodci taki, kakeršni so njihovi! Ne, pa to ni res,
to so izmišljave vse to . . . .« Sobakevič je srdito od-
majeval z glavo. »Na vse grlo kriče: omika, omika, a
^sa ta omika — brrr! Izgovoril bi neko drugo besedo,
ali pri mizi ni prilična. V moji hiši ni tako! Pod mojo
streho, kadar je svinjina — celo svinjo daj na mizo,
kadar je ovnovimi — celega ovna prinesi, kadar je gos
— celo gos! Rajši imam le dve jedi, samo da jem, ko¬
likor mi je drago.«

Sobakevič je to potrdil z dejanjem: prekucnil je
Predse na okrožnik polovico ovnovega stegna in oglodal
in oblizal je vse do poslednje koščice.

»Da« — pomislil je Čičikov, »ta jezika nima
zrnrzlega.«

»Pod mojo streho ni tako« — govoril je Sobakevič
in roči otiral s prtičem —■ »v moji hiši ni tako, kakor
ju pod streho nekovega Pljuškina: osem sto duš ima,
Pa živi in obeduje slabše, nego moj pastir.«

»Kdo je ta Pljuškin?« povpraša Čičikov.

»Slepar je!« — odgovori Sobakevič. »Tak zveščelec
je to, da človek težko verjame, kakov je. Kaznjenci v
ječi živč bolje od njega: vse svoje ljudi je doslčj po¬
moril z gladom.«

»Resnično je to!« pritegne Čičikov bolestno, »ali
tudi Vi trdite, da njegovi ljudjč močno umirajo?«

»Tako, kakor muhe.«

»Ali je mogoče to, kakor muhe?! — Dovoljujte,
r ad bi Vas povprašal, kako daleč je od Vas do njega?«

»Pet vrst.«

»Pet vrst!« —vsklikne Čičikov in takoj začuti, da
mu srce živeje utriplje. »Kadar se človek pripelje skozi
Vaša vrata, ali drži pot na desno, ali na levo?«

»Jaz Vam ne svetujem, da bi se peljali k temu
psu!« — posvari ga Sobakevič. »Prizanesljivejši je pot
v  kako nepristojno mesto, nego k njemu.«

»Ne, jaz nisem vprašal zaradi kakovih.... ampak
le zaradi tega, ker me zanima, da spoznavam različna
mesta« — pove Čičikov.

7

98

Po ovnovim so se na mizo prikazali votruški,*)
vsak je bil mnogo večji od ploščka, pa purhn, velik,
kakor kako tele, nadelan z raznimi dobrotami: z jajci,
z rižem, z jetri, in Bog znaj, s čim še.

S puranom so končali obed; no, ko so bili vstali
izza mize, začutil je Čičikov, da je skoro pol stota težji.
Odido v vsprejemno sobo, kjer je na mizi že bilo ne-
kovo kuhano sadje — niso bile ni hruške, ni slive, Bog
zna, kaj je to bilo — ni gost, ni gospodar — nobeden
se ni doteknil tega sadja. Gospodarica odide zato, da bi
prinesla še drugih jestvin. Čičikov je hotel upotrebiti
nje nenavzočnost ter se je obrnil v Sobakeviča, ki je
ležal na naslanjači, počival je po takem obilem obedu
in z ustnoma izgovarjal nekove neumljive zvuke, križal
se in vsako minuto je usta zaslonil z roko. Čičikov ga
je ogovoril s temi-le besedami:

»Rad bi z Vami govoril o neki majhni stvari.«

»Tukaj-le je kuhano sadje!« — opomni gospodarica,
ki je prinesla skledo: »redkva v medu kuhana!«

»Kesneje bodeva jedla!« — odbije Sobakevič. »Ti
zdaj odidi v svojo sobo, Pavel Ivanovič in jaz slečeva
vsak svoj frak, da se malo oddahneva.«

Gospodarica se je precej ponudila, da pošlje po
pernice in vajšnice, ali gospodar odreče: »Ni treba, od¬
dahneva se na naslanjačih.«

Gospodarica odide.

Sobakevič nekoliko nagne glavo in se priredi, da
bi slišal, kakova je ta majhna stvar.

Čičikov je začel govoriti, toda zdaleč, doteknil se
je sploh vse ruske carjevine in izrazil o nje razsežnosti
jako pohvalno, dejal je, da celo starodavna rimska država

ni bila tolikšna in da se inostranci po pravici čudijo_

(Sobakevič je pridno poslušal, glavo je imel nagneno) in
da po sočasnih odločili te carjevine, kateri v slavi ni
podobne, revizijske duše, ki so že zapustile životno
torišče, vendar le štejejo med žive, dokler na vrsto ne
pride nova revizija ter na zameno ni novorojenih duš
ne vrste v zapisnike, samo zato ne, da bi se dotična
oblastva ne preobiožila z množino malostnega in ne-

*) Kolač od moke in jajec, sreda pa je napolnjena s skuto.

99

koristnega dela, pa zato ne, da se ne poveča sestava-
že sicer dosti sestavljenega državnega mehanizma ....
(Sobakevič je včrno poslušal in nagneno imel glavo) in
da je vendar ta naredba poleg vse pravičnosti svoje
nekako težavna mnogim vlastelinom, zato ker jih sili,
da plačujejo davek za duše, kakor bi še zmerom bile
žive, in da ga močno cesti, torej bi rad prezvel nekoliko
te njegove — resnično težke dolžnosti. O glavnem pred¬
metu se je Čičikov izražal jako varno: nikakor ni ime¬
noval duš, da so mrtve, ampak govoril je le, da jih ni
več na sveti.

Sobakevič je zmerom poslušal, kakor prej, in na¬
gneno imel glavo, toda na lici se mu ni izpremenila
nobena črta. Človeku se je zdelo, da v tem telesi ni
več duše, ali če je še v njem, da je ni več tam, kjer
je treba, temveč da je, kakor nesmrtnega Koščeja duša,
nekje za gorami, kjer je skrita v debelo lupino, da
vse, kar se godi v nje globini, prav nič ne vpliva na
zunanjost.

»Torej . . . .« — opomni Čičikov, ki je čakal od¬
govora, a ne brez vsakojake bojazni.

»Ali Vi potrebujete mrtvih duš?« — povpraša So¬
bakevič jako hladno, brez najmanjšega zavzetja, kakor
bi bila govorila o kruhu.

»Da« • — odgovori Čičikov, zopet je omečil izraz
in pristavil: »tistih, ki jih ni več.«

»Našla bi jih; zakaj ne . . . .« — obeta Sobakevič.

»A če jih najdeva, gotovo Vam bode drago
da se jih izneboste.«

»Prosim, jaz bi jih rad prodal« — pove Sobakevič
in že nekoliko dvigne glavo, toda prišlo mu je na um,
da kupec zalezuje kakov dobiček.

»Vrag ga vzemi!« — pomisli Čičikov, »ta že pro¬
daja, predno sem kaj opomnil o tem!« — in glasno po¬
vpraša: »A, n. pr.: kaka bode cena — dasi je sicer to
tako v predmet_ da je res čudovito govoriti o ceni —«

»Da ne zahtevam preveč od Vas, sto rubljev dajte
za vsako dušo« - — reče Sobakevič.

»Sto rubljev!« — vskrikne Čičikov, razpelje usta
in pogleda ga v oči, ne znajoč, ali je napačno slišal,

7*

100

ali se Sobakevičev jezik, ker je bil natorno težak, ni
bil prav zgenil ter je namesti prave besede povedal na¬
pačno besedo.

»Ali Vam je morda to veliko?« — povpraša So-
bakevič, »kolika je Vaša cena?«

»Moja cena! Gotovo sva se, kakor koli, zmotila,
ali pa drug druzega ne umejeva, pozabila sva, o čem
je razgovor. Kar se mene tiče, jaz menim, roko polagam
na srce, po osem griven*) za dušo, to je izvrstna cena!«

»Kod pa blodite?! Po osem griven!«

»No, kaj je? —■ Kakor jaz sodim, kar jaz menim,
več ne more lehko ponuditi človek.«

»Saj ne prodajam cunj.«

»Priznali pa boste vendar, da to niso ljudje.«

»Ali torej Vi menite, da najdete takovega bedaka,
ki Vam po tej ceni proda revizijsko dušo?«

»No, dovoljujte: zakaj pa jih imenujete revizijske
duše? — Saj so te duše že davno umrle, ostal je samo
prazni zvuk. Sicer, da ne bodeva dolgo tratila besed o
tem predmetu, dajem Vam, ako Vam je ljubo, poludrugi
rubelj za dušo, več ne morem utrpeti.«

»Sram Vas bodi, ker se upate izgovoriti tako ceno!
Vi beretate, povedite resnično ceno.«

»Ne morem, Mihael SemenoviC, verjemite, prisezam
na svojo vest, ne morem: kar ni moči, pa ni moči!«
— povedal je Čičikov, ali vendar je takoj primeknil še
pol rublja.

»Zakaj pa tako skoparite?« —povpraša Sobakevič,
»to res ni drago! Kak slepar Vas okani, prodal Vam
bode smeti, pa ne duš; ali moje duše so, kakor jedrca
v orehovih lupinah, vse je na izbor, ako niso obrtniki,
pa so sicer zdravi kmetje. Le pomislite, n. pr.: kolar
Mihjejev! Ta ni delal drugačnih kočij, samo gospodske
je gradil. A niso take, kakeršno je moskovsko delo,
samo od danes do jutri, temveč trdne so ... . sam jih
je koval in barval«

Čičikov odpre usta, hotel je opomniti, da Mihjejeva
že davno ni več na sveti; ali Sobakevič mu je, kakor

*) Grivna ima deset kopejk.

101

govore, všel v besedo: Bog zna, kje je bil ujel ta go¬
vorniški dar.

»A Probka Stepan, tesar! Glavo stavim, da nikjer
ne najdete takega seljaka. Kakova moč je bila to! Da
je bil carju stražnik, Bog zna, kaj bi mu bili dali: tri
aršine*) in vršok**) je bil visok.«

Cičikov je zopet hotel opomniti, da Probke ni več
na sveti, ali Sobakevič je bil, kar se je videlo, navdušen:
razlil se je takov prod besed, da je bilo treba le poslušati.

»Miluškin, opekar! Postavil je peč, kjer koli je
bilo treba v domu. Maksim Teletnikov, čevljar: da je
le zabol s šilo, pa so čevlji bili narejeni, a kakovi
čevlji! Toda, hvala Bogu, nikoli se ni opil. A Jeremija
Sorokoplehin! Ta sam je vreden vseh drugih: v Moskvi
je trgoval; le davščine mi je vsako leto plačal pet sto
rubljev. Dejte, kakov narod je to! Pač to niso takovi
ljudjč, kakeršne bi Vam utegnil prodati kak Pljuškin.«

»Ali dovoljujte« — opomni Cičikov naposled, kakor
bi se bil čudil toliki povodnji besed, katerih, kar se je
videlo, ni bilo ni konca, »zakaj pa naštevate vse njih
lastnosti ? — Saj zdaj nobenega več ni na sveti, saj so
vsi mrtvi.«

»Da, mrtvi so« — potrdi naposled Sobakevič, kakor
bi se bil premislil in spomnil, . da so res že mrtvi, in
pristavi: »sicer pa moram vprašati, kaj je do teh ljudij,
ki so še živi? — Kakovi ljudje so to? — Muhe so, a
ne ljudjč!«

»Pa vendar žive, lam pa je le blodnja.«

»No, nikakor ne, tam ni pač nikakeršne blodnje!
Jaz Vas-zagotavljam, kakeršen je bil Mihjejev, takovih
ljudij ne najdete: debel je bil tako, da bi ne bil prišel
v to sobo ....  ne, to ni blodnja! V ramenih je imel
toliko moč, kolikeršne nima ni konj. Radoveden sem,
kje bi Vi drugje našli takovo blodnjo!«

Ko je Sobakevič govoril poslednje besede, obrnil
se je v steno na podobi Bagrationa in Kolokotronija,
kar je navada, kadar se dva razgovarjata, da se jeden

*) Aršin je ruski vatal.

**j Vršok je šestnajsti del tega vatla.

102

nenadoma, ni znano, zakaj, obrne, a ne v osobo, s katero
govori, ampak v kako tretjo osobo, ki je nenadoma
prišla, dasi je popolnoma tuja, o kateri zna, da mu ne
odgovori in ne pove svojega mnenja, ni ne potrdi nje¬
govih besed, v katero pa vendar pogled svoj upre tako,
kakor bi jo vabil na posredovanje —• neznanec pa,
nekako zmočen, prvo minuto ne ve, ali bi odgovoril kaj
o tem predmetu, o katerem ni slišal ničesar, ali na mesti
ostal nekoliko časa, potlej pa odšel, ali kaj li.

»Več, nego dva rublja, ne morem dati« ■ — pove
Čičikov.

»Da me ne boste mogli dolžiti, kakor bi preveč
zahteval od Vas in da Vam nečem postreči z nikakeršno
ugodnostjo, osvobajajte, dajte za dušo le sedemdeset in
pet rubljev, ali v asignatih — gotovo, pa le zaradi naji¬
nega znanja.«

»Kaj, ali je res to?!« — začudi se Čičikov tiho:
»ali meni, da sem bedak, ali kaj li?!« — na glas pa je
pristavil: »Jaz se resnično čudim! Zdi se mi, kakor bi
igrala kak gledališk prizor ali kakovo komedijo, drugače
si jaz tega ne morem jasniti ....  Vi ste, kar je kazno,
dosti umen človek, omikani. Kakov je ta predmet! Koliko
je vreden? — Komu je potreben?«

»Da, saj ga kupujete, torej je gotovo potreben!«

O teh besedah se Čičikov vgrizne v ustni in ni
znal, kaj bi odgovoril. Začel je nekaj govoriti o družin¬
skih okolnostih in razmerah, ali Sobakevič mu prosto v
besedo segne:

»Meni pač ni treba, da bi znal Vaše okolnosti, jaz
se ne 'mesim v rodbinske razmere, to je Vaša skrb. Vam
je treba duš, jaz Vam jih prodajam, pa se boste kesali,
zakaj jih niste kupili.«

»Dva rublja« — obljubi Čičikov.

»Uh, za Boga, zameknili ste se v dva rublja, zdaj
pa se nečete premekniti od njiju. Povedite pristojno
ceno!«

»No, vrag ga odnesi!« — pomisli Čičikov, »še pol
rublja dodam temu psu! — Nujte, pol rublja dodajem.«

»No, dovoljujte, tudi jaz Vam povem poslednjo ceno:
petdeset rubljev! Gotovo imam izgubo, ceneje nikjer ne
kupite tako izvrstnih ljudij!«

108

»Kakov trdoglavec .je to!« — opomni Čičikov sam
sebi, dalje pa je glasno in nekako mrzlo govoril: »Da,
resnično ....  kakor bi to bila, Dog zna, kaka važnost;
kje drugje bi jih dobil zaman. Vsakdo bi mi jih dal z
veseljem, samo, da se jih iznebi. Le bedak jih pridržuje
in plačuje davek.«

»No, ali pa znate, da take kupčije — jaz govorim
le z Vami, prijateljski — niso dovoljene zmerom, a ko
bi jaz ali kdo drug povedal to, takšen človek bi ne imel
nikakeršne vere več, kar se tiče pogodeb ali drugih ko¬
ristnih zavez. «

»Gledi, kam meri, ta hudobec!« — pomisli Čičikov,
a takoj jako hladnokrvno opomni: »Kakor Vam drago;
jaz jih ne kupujem iz nikakeršne potrebe, kar Vi menite,
temveč le zato, ker sam hočem. Po dva in pol rublja,
ali nečete? — Pa z Bogom!«

»Ne da se okaniti, nepristopen je!« — pomisli
Sobakevič. »No, Bog bodi z Vami, dajte trideset rubljev
za dušo, pa jih vzemite!«

»Ne, uverjen sem, da jih nečete prodati; z Bogom!«

»Čakite, čakite!« — klical je Sobakevič, ni izpustil
mu roke in stopil mu je na nogo, kajti naš junak je
bil pozabil paziti nase, na kazen je moral zastokati in
poskočiti na jedni noži.

»Prosim, prizanašajte! Zdi se mi, da sem Vas
vznemiril. Prosim Vas, sedite semkaj-le, prosim!« — Po
teh besedah ga je posadil na naslanjač nekako ročno,
kakor kak medved, ki je že izučen in zna plesati in
kazati razne burke, ko ga vprašujejo: »A pokaži, Miška,
kako se babe grejejo?« — Ali: »A kako, Miška, otroci
kradejo grah?«

»Preteto, jaz čas tratim; moram hiteti.«

»Posedite minuto, precej Vam povem nekaj pri¬
jetnega.« Po teh besedah Sobakevič sede k njemu in
mu šepne na uho, kakor kako skrivnost: »Ali bi dali
dvajset in pet rubljev?«

»Kaj: dvajset in pet rubljev? — Ne, ne, ne! Ni
kopejke ne primaknem.«

Sobakevič umolkne; Čičikov tudi umolkne. Blezu
dve minuti je trajalo molčanje. Bagration s svojim krivim
nosom je s stene gledal vse to jako zanimivo.

104

»Kolika je Vaša poslednja cena?« — povpraša na¬
posled Sobakevič.

»Dva in pol rublja.«

»Resje to: Vam je človeška duša, kar pečena
repa. Dajte vsaj tri rublje!«

»Ne morem.«

»No, z Vami človek ne more beretati; pa jih
vzemite! Izgubo imam, ali jaz sem take pasje natore, da
ne morem prebiti, da bi ne ustregel svojemu bližnjemu.
Menim, da moram tudi poboto sestaviti, zato da bode
vse v redu.«

»To je — da.«

»No, moral se bodem odpeljati v mesto.«

Tako sta bila sklenila dogovor. Oba sta odločila,
da prideta precej druzega dne v mesto in zatrdita pro¬
dajno poboto. Cičikov Sobakeviča poprosi, naj bi mu
dal zapisnik. Sobakevič ga je rad uslišal, odšel je k
pisni mizi, svojeročno jel popisavati vse seljake, ne le
njih imen, temveč tudi njih razne pohvalne lastnosti.

Cičikov je v tem od dolzega časa jel ogledavati
širokega Sobakeviča zadaj. Ko se je bil ozrl v njegov
hrbet, ki je bil širok, kakor kakega čvrstega, debelega
konja, in noži, podobni kakima železnima stebroma, ki
jih stavijo po pločnikih — ni mogel vstrpeti, moral je
sam sebi opomniti: »No, tebe je obdaril Bog! Res je,
kakor govore: slabo si skrojen, pa krepko sešit!

Ali si se narodil medvedu podoben, ali pa te je po-
medvedilo to zakotno življenje, gospodarstvo, občenje s
seljaki, da si zdaj takov, kakor nhrod govori: človek —
podoben kijcu. No, nikakor ne: jaz menim, da bi ti bil
tak, kakeršen si zdaj, da so te tudi po šegi odredili in
ko bi tudi bil v Petrogradu živel, a ne v tem zakotji.
Razlika je samo ta: zdaj poješ pol ovčjega stegna s
kašo vred, tam pa bi užival kakove kotlete s čebulo.
.Zdaj imaš v svoji oblasti seljake: ti živiš ž njimi v miru,
ne varaš jih, zato ne, ker so tvoji — ker bi to tebi
•škodilo; lam pa bi oblastoval uradnikom, katere bi ti
silno mučil, ker bi ne bili seljaci tvoji, ali pa bi novce
kradel iz blagajnice! Ne, kdor je tak kijee, ne moreš
mu odpreti pesti! A razkleni mu prst ali dva prsta —
in bode še huje. Pa naj kateri talcih ljudij načne in le

105

Površno preleti kak uk — pa da vsem tistim, kateri
resnično kaj umo — da znati, da je sam več, nego so
oni. Oh, da bi vse takove ldjce ....!«

»Imenik je spisan!« — pove Sobakevič obrnivši se.

»Ali je spisan? — Prosim, dajte ga le-sem!« —
Cičikov imenik preleti z očmi, čudil se je skrbnosti in
natančnosti: ni bilo obširno popisano le rokodelstvo,
stan, starost in rodbinsko razmerje, ampak ob krajeh
so bile zapisane tudi posebne opazke o nravnosti, o
treznosti, skratka: vesel je bil pogled v imenik.

»Zdaj pa prosim, dajte mi zadatek (aro)« — opomni
Sobakevič.

»Čemu Vam bode zadatek? — Jutri v mestu do-
boste ves kup.«

»Znajte, to je takov običaj« — opomni Sobakevič.

»Ne znam, kako bi Vam dal zadatek: nisem vzel
s seboj novcev. No, dejte, deset rubljev imam pri sebi.«

»Deset rubljev je premalo! Dajte mi vsaj petdeset
rubljev!«

Cičikov se je začel izgovarjati, da nima novcev,
ali Sobakevič ga je prijel, da ima novce, tako trdo, da
je izvlekel še kosec popirja ter opomnil: »Prosim, nate
še petnajst rubljev, torej je vsega skupaj dvajset in pet
rubljev. Prosim, dajte mi le pobotnico.«

»Čemu Vam bode pobotnica?«

»Bolje je, da ima pobotnico človek. Čas se izpre-
minja ....  vse se utegne pripetiti.«

»Dobro je, dajte le-sem novce.«

»Zakaj bi precej dal novce? — Gledite, v moji
roči so; kadar mi napišete pobotnico, potlej pa jih do-
boste takoj.«

»Ali prosim Vas, kako bi spisal pobotnico? — Prej
moram videti novce.«

Cičikov popir iz svojih rok izpusti v roči Sobake-
viču, kateri se je približal mizi, pokril ga s prsti leve
roke, z desnico pa je na kosec popirja zapisal, da je
zadatek — dvajset in pet rubljev v asignatih prejel za
prodane duše. Ko je bil napisal pobotnico, pregledal je
še jed enkrat asignate.

106

»Ti novci so že stari!« — opomni Sobakevič, ko
je ogledal popir na svetlobi, »raztrgani so, no, pa pri¬
jateljem ni na mari to.«

»Kijec, kijec!« —• pomisli Čičikov, »menda bi rad,
da bi še kaj pridel!«

»Ali ženskih nečete?«

»Ne, hvalim.«

»Dal bi jih ceneno. Ker sva prijatelja, po rublji
dušo.«

»Ne, ženskih ne potrebujem.«

»No, ker jih ne potrebujete, ni vredno, da bi go¬
vorila o tem. Ugodek nima nikakeršnega zakona: ta
•ima rad popa, ta popico,  trdi pregovor.«

»Rad bi Vas še poprosil, da bi ta pogodba ostala
skrivna« — razodel se je Čičikov, ko je odhajal.

»Da, saj to je samo ob sebi jasno. Priče nama ni
treba niltakeršne: kar dobri prijatelji skleno, to mora
ostati med njimi. Zdravstvujte! Zahvaljujem se Vam,
ker ste me pohodili; prosim, ne pozabite name ni poslej,
kadar boste zopet utegnili, pa me pohodite, na kratek
čas. Morda se zopet naključi, da postreževa drug druzemu «

»Kaj še!« — mislil je Čičikov, ko je sedal v bričko.
»Dva in pol rublja za mrtvo dušo je izpulil iz mene,
vražji slepar!«

Nejevoljen je bil na Sobakevičevo vedenje. Znanca
sva, pri gubernatorji sva se videla — in pri policijskem
načelniku, ali ponašal se je, kakor bi bila popolna tujca
— za nič, pa je vzel novce. Ko je brička odhajala z
dvora, ozrl se je nazaj in uveril, da Sobakevič še zmerom
stoji na krilci — in, kar je bilo videti, da gleda za
gostom, da bi rad znal, kod pojde.

»Hinavec, še zmerom preži!« — izpregovoril je
skozi zobe in Selifanu ukazal, naj zavije.mimo seljaških
hiš in odpelje tako, da voza ne bodo lehko videli s
strani gospodskega dvora. Hotel se je odpeljati še k
Pljuškinu, kateremu so, kar mu je bil Sobakevič po¬
vedal, seljaci umirali, kakor muhe, a ni hotel, da bi bil
Sobakevič to znal. Ko je brička že bila konci vasi. po¬
klical je k sebi nekega kmeta, ki je težko bruno bil
zadel na cesti in kakor kak neumoren mravljinec —
vlekel ga na rami k svoji koči.

107

»Hoj, bradač, kod cesta drži k Pljuškinu, a menda
ne mimo gospodskega doma?«

Videti je bilo, da je kmeta v zadrego pehnilo to
vprašanje.

»Ali ne znaš tega?«

»Ne znam, gospod, ne znam.«

»Uh, ti, sivolas si že, pa si tako neumen, da ne
poznaš Pljuškina, tega skopuha, ki tako zelo strada ljudi!«

»A, zakrpani, zakrpani!« — vskrikne kmet, K be¬
sedi: zakrpani  je pridel še nekovo jako ugodno, ali
v društvenem razgovoru nepotrebno ime, zato ga opu¬
ščamo. Sicer pa lehko verjame človek, da je baš pri-
ličen bil izraz, kajti Cičikov je sedeč v brički še zmerom
se smijal, dasi je seljak že kdaj bil izginil njegovim očem.

Silno se izraža ruski narod! Kadar komu nadevlje
kak priimek, podeduje ga njegov rod in potomstvo, s
seboj ga odnese v službo in odpust in v Petrograd' in
na kraj sveta ; a dasi je potlej premeten in dasi zboljša
svoje životno torišče — nič ne pomaga vse: priimek
kroka na. vse svoje vranje grlo in jasno priča, odkod je
vzletel ptič. Kar je vrlo izmišljeno, to se prime, to je
stanovito, zapisano je, ni s sekiro ne odrobiš tega. A
korenito je vse, kar izvira iz globine v Ruski, kjer ni
Nemca, ni Čuhonca (Finnliinder),' ni nikakeršnih drugih
plemen — kjer je vse le zgolj samorast, živ in bujen
ruski um, kateri ne seza po besedo v žep, kateri besede
ne kuje tako, kakor kloča vali piščance, temveč nadevlje
priimke tako, kakor kolke prilepljajo na popotne liste,
da vedno trajajo in da ni živa duša ne more prideti
ničesar, kakov imaš n. pr.: nos, ali kaki ste tvoji ustni:
samo jedna poteza te riše od vrha do tal.

Kakor je neizmerno mnogo cerkev, samostanov s
kupolami, z zvonici in križi razsutih po sveti, blago¬
slovljeni Ruski, tako se po zemskem obrazi širi, tako
mrgoli in roji neznanska množina plemen, pokolenij in
n&rodov. A vsak narod v sebi nosi zalog močij, nhrod
— poln stvarečih duševnih sposobnostij, očitih svojih
vlastitostij in druzih božjih darov, vsak tak narod se po
svoje od druzih nhrodov odlikuje s svojimi besedami,
s katerimi izraža, kakov je kak predmet, in izraža vlast-
nega svojega značaja del. Britančeva beseda se ponaša

108

s predorom v srce in z modrim poznanjem človeškega
življenja; kakor kak ugibičen gizdalin— netrajna Fran-
coževa beseda blisne in izgine; ostro izumlja svojo —
ne vsakomu pristopno umno suhoparno besedo Nemec;
ali ni besede, katera bi bila tako drzovita in krepka,
katera bi iz srca samega izvirala, kipela in se živo
otrinjala tako, kakor ruska beseda.

VI.

Prej, davno, za mladostnih let, za let nepovratno
minulega detinstva me je veselilo vselej, kadar sem se
prvič peljal v kako mesto: tisto mi je bilo, ali sem
prišel v kako vas, ali v kako revno okrajno mestece,
ali pa v kakovo selo ali trg — zvedavi mladostni po¬
gled je povsod nahajal mnogo zanimivega. Vsaka zgrada,
vse, kar je na sebi imelo kakeršne koli znatne poseb¬
nosti znamenje — vse me je ustavljalo in zanimalo. Ali
je bil kak državen dom, kamenit, s polovico slepih
oken, popolnoma osamel, stoječ sredi lesenih, otesanih
jednonadstropnih meščanskih koč in domcev, ali je bila
kaka okrogla, pravilna kupola, obita z belim kositarjem
in ki se je ponašala nad novo cerkvijo — belo, kakor
sneg, ali če je bilo kako trgovišče, ali bil kakov malo¬
mesten gizdalin, ki sem ga srečal sredi mesta — nič ni
ušlo moji bistri, verni pozornosti, pokazal sem nos iz
svojega popotnega voza in gledal dotlej še neznani kroj
kake suknje in lesene zabojce z žeblji, z žeplom, ki se
je žolto smijalo zdaleč, zabojce s suhim grozdjičem in
mijlom, ki je gledalo skozi vrata iz prodajalnice tega ali
tega branjevca, steklenice s suhimi moskovskimi slašči¬
cami — pogledal sem i mimo prišlega vojaškega častnika,
ki je — Bog zna iz katerega gubernija bil prišel dolgo¬
časit se v mesto na deželi, tudi sem pogledal trgovca,
ki je na brzem vozi v sibirskem kožuhu izginil mimo
mene — ter sem v mislih odletel za njim in se zameknil
v žalostno življenje v Sibiriji. Če je mimo prišel okrajnih
uradnikov kateri — takoj sem se zamislil: kam ide, ali
na večerjo h kateremu izmed svojih prijateljev, ali na¬
ravnost domov, da na krilci posedi kake pol ure, zato
ker se ni še čisto zgostil mrak, potlej pa — da k večerji

109

I

sede z materjo, s soprogo, z nje sestro in z vso družino
vred; premišljal sem, o čem se bodo raztovarjali, ko
služabnica ali mladič v omazani kurtki po večerji pri¬
nese iojevo svečo v prastarem, domačem svečniku. Ko
sem se peljal in bližal selu kakega vlastelina, zvedavo
sem gledal visoki, ozki, leseni zvonik, ali široko, temno,
leseno staro cerkvo. Vabljivo so se mi zdaleč skozi ze¬
leno drevje smijali beli dimniki, smijala se vlastelinovega
domii rdeča streha, in nestrpno sem čakal, kdaj se na
obe strani razdele vrtovi, ki so skrivali dom, in se mi
pokaže z vso svojo —- tačas še do cela prijazno zuna¬
njostjo; rad bi bil po njem ugenil, kdo je pomješčik
sam, ali je debel, ali ima sinove, ali svojih šest hčerij
z jasnim deviškim smehom, ali so črnooke in ali je go¬
spodar veseljak —• ali je čmeren, kakeršni so septembra
meseca poslednji dnevi, ali gleda v koledar in govori
mladezni o dolgočasni rži in pšenici.

Zdaj se hladnokrvno peljem v sleharno neznano
selo in hladnokrvno ogledujem njega navadno zunanjost;
moji ohlajeni obraznosti nič skoro ni več prijetno, nič
smešno, in to, kar bi mi prejšnja leta bilo vnetje vzbu¬
dilo v licih, smeh in žive besede, to me mijeva, usta
pak pridno molče. O’ mladost! O mladostna čvrstost!

Ko je Cičikov premišljal in se tiho smijal priimku,
kateri so bili seljaci nadeli Pljuškinu, ni opazil ni, da
se je pripeljal na sredo razsežnega sela z mnogimi ko¬
čami in ulicami. Ali brzo ga je na to spomnil krepek
udarec, ki mu ga je dal leseni pločnik, s katerim v pri-
merji mestni kameniti pločnik ni bil ni senca. Ta bruna
so se zdaj dvigala, zdaj so padala, kakor tipke na kla¬
virji, in kak neoprezen popotnik je lehko na čelo dobil
nekoliko bunek ali modrih rogov, ali pa se je pripetilo,
da si je s svojimi zobmi odgriznil jezika kosec. Čičikov
je na vseh lesenih kočah, opazil neko posebno razpadlost:
bruna so na kočah bila temna in stara; streh je mnogo
bilo luknjastih, kakor rešeto; na nekaterih je bilo samo
sleme, in strani so bile podobne rebrom. Videlo se je,
da so sami gospodarji skodle in deske odnesli z njih,
ker so bili uverjeni, a po pravici, da jih ne branijo
dežja, o suhem vremeni pa da jih ni treba — in da ni
treba lenobe pasti po kočah, dokler je dosti prostora v

110

krčmi in na cesti, skratka: kjer hočeš. Okna po kočah
niso imela šip, nekatera so bila zatlačena s cunjami ali
s kožuhovino; majhni pomoli z držaji pod strehami, ni
znano, zakaj so jih imeli po nekaterih ruskih kočah,
pomoli so bili nagneni in črni. Za kočami so na mnogih
prostorih kar cele vrste bile ogromnih žitnih razstavek,
ki so, kar je bilo kazno, že dolgo stale pod milim nebom.
Njih barva je bila podobna staremu, slabo žganemu
opečju, po vrhi je rasel vsakojak plevel — da, ob straneh
se jih je že grmovje oprijemalo. Žito je bilo, to se je
videlo, gospodsko žito.

Za žitnimi razstavkami in za bornimi kočami sta
se v čistem zrači zdaj na desni, zdaj na levi strani,
kakor se je obračala brička, ponašali dve selski cerkvi,
druga poleg druge: jedna je bila zapuščena, lesena, jedna
pa kamenita, zid je imela žolto pobarvan, in zamazana
je bila in preometana. Malo po malo se je začel kazati
gospodski dom, in naposled se je ves pokazal na tistem
prostoru, kjer se je končala vrsta hiš, a namesti njih
se je prikazala vrsta samih vrtov, ograjenih z nizkim,
tam pa tam polomljenim plotom. Kakor kak star invalid,
takšen je bil ta čudoviti, neizmerno dolgi grad. Nekoliko
ga je bilo jednonadstropnega, nekoliko pa dvenadstrop-
nega; na temni strehi, ki ni povsodi varno zavčtovala
njegove starosti, stala sta drug proti druzemu dva belve-
dera, oba sta že bila polurazpadla in brez barve, ki ja
je nekdaj krasila. Domu stene so tam pa tam kazale
golo opečje, kazno je bilo, da so jih mnogo preskušale
vsakojake neugode: dež, viharji in jesensko vreme. Okni
ste bili samo dve odprti, vsa druga okna so bila zaprta
z oknicami ali pa zabita z deskami. A tudi odprti okni
ste bili nekako slepi; na jednem izmed njiju je lepel
trioglat, moder popir, ki sladkor zavijajo vanj.

Za domom je ležal star, prostoren vrt, sezal je za
selo in se izgubljal v polji, ves je bil porasten in zane¬
marjen, videti je bilo, da sam oživlja to veliko selo in
da očesu le sam ugaja z živo svojo pustoto. Kakor
zeleni oblaki in nepravilne, trepetajoče listnate kupole,
tako so na nebnem obzoru ležali in se družili vrhovi
svobodno in košato rastočega drevja. Belo, orjaško
brčzovo deblo, kateremu je bila burja ali nevihta od-

čehnila vrh, gledalo je iz zelene goščave in molelo v
zrak, kakor kak pravilen, jasen slop od marmorja; brezo¬
vega vrha naklonjeni, ostri izlom se je človeku zdel,
da je v primerji z beloto ostalega debla podoben kakovi
čapki ali kaki črni ptici. Hmelj, ki se je dvigal ob brezo¬
vem grmu, ob jerebiki in leševji in ki je sezal po vrhu
vsega plota — hmelj je naposled rasel kvišku in se ob
zlomljeni brezi vil do polovice debla. Od debla srede je
visel nizdolu in vezal drugih dreves vrhovje ali pa se
vspenjal v zrak in zvijal v prstane in tenke krožce, katere
je na lahko zibala sapica. Tam pa tam se je strinjalo
zeleno grmovje, obsevalo ga je solnce, sredi njega si
videl nerazsvetljeno praznoto, podobno temnemu žrelu;
ves vrt je bil zavit v senco in le malo si po njegovih
črnih tleh videl ozko stezico, potrte držaje, zapuščene
sčnčniee, kake vrbe otli, strhli štor, kakov siv čapižnik,
ki je, kakor goste ščetine, za vrbo molil suho svoje listje
in vejevje, katero se je prepletalo v strašni goščavi, na¬
posled pa si videl mlad javor, iztezajoč od strani zelene
svoje veje, izmed katerih pod neko vejo je, Bog zna,
kako, solnce prediralo, da je javor bil prozoren in ognjen,
da je čudovito gorel v tej gosti temi. Na strhni, popol¬
noma konci vrta je nekoliko visokih jesenov v svojih
gibkih vrheh zibalo ogromna krokarska gnezda. Neka¬
terim izmed njih so nizdolu visele načehnene, a ne do
dobra odtrgane veje s suhim listjem vred, skratka: vse
je bilo lepo, kakor tega ne izumlja ni priroda, ni umetelj-
nost, temveč kakor je to le takrat, kadar se obe združujeti,
kadar priroda zvrhovačena, često nezmiselna človeška
dela obdolbe s popravljajočim svojim dletom, kadar olajša
to, kar je pretežko, kadar uniči silno pravilnost in raz¬
dirajoče napake, iz katerih gleda neskriti, goli črtež in
čudno toploto daje vsemu, kar je ustvarjeno v hladu
razmerne čistote in natančnosti.

Po dveh, trijeh ovinkih se naš junak naposled pri¬
pelje prav pred dom, ki se mu je zdaj pokazal, da je
še žalostnejši. Zelena plesnoba je krila borno ogrado in
vrata. Dvorišče je bilo polno samih zgrad: zakladnic,
kletij — očito zapuščenih; poleg njih so na desni in
na levi strani bila vrata na druga dvorišča. Vse je pri¬
povedovalo, da so nekdaj tu gospodarili v razširnem

112

razmerji, ali zdaj je bilo vse žalostno. Ni bilo nikogar,
da bi bil oživljal ta obraz — niso se odpirala vrata,
niso prihajali ljudje od nikoder, nikjer ni bilo nikakeršnega
domačega dela. Samo velika vrata so bila odprta, a zaradi
tega, ker se je na dvor pripeljal neki kmet na polnem,
s štorijo pokritem vozi — kakor nalašč zato, da je
oživil ta mrtvi prizor: sicer so tudi ta vrata bila zaprta,
kajti na verižici je visela ogromna ključanica. V jedni
izmed dotičnih zgrad Cičikov takoj opazi nekovo osobo,
katera se je precej začela kregati s kmetom, ki se je
bil pripeljal na vozi. Dolgo časa se ni mogel uveriti, ali
je ta osoba moški ali ženska. Nje obleka je bila popolnoma
nedoločna, jako podobna je bila vrhnemu ženskemu
ogrinjalu; na glavi je imela ponočno čapko, kakeršne
nosevajo selske služabnice; le glas se mu je zdel, da
ni žensk, da je nekoliko prehripav.

»Ženska je to!« — pomislil je, a precej je pristavil:
»Ni ženska! • — Pa je vendar-le ženska!« — potrdil je
naposled, ko jo je bil natančnejše ogledal.

Osoba pals je njega ogledala tudi pozorno. Videti
je bilo, da ji je gost nenavadna prikazen, ker ni motrila
samo njega, temveč tudi Selifana in konje od repov do
gobcev. Ker so ji ključi viseli od pasa in ker se je dosti
ponosno pričkala s kmetom, menil je Cičikov, da je
gotovo ključarica.

»Čuj, mamica,« izpregovoril je, ko je bil zlezel iz
bričke, in povprašal je, »ali je gospodar ....  — .«

»Ni ga dorah« — ustavi ga ključarica, ni čakala,
da bi bil izgovoril vprašanje: »Ali kaj bi radi?«

»Potrebe imam.«

»Idite v sobo!« — reče ključarica, obrne se in
mu pokaže hrbet, pobeljen z moko, nekoliko niže pa
je imela veliko luknjo v obleki.

Cičikov stopi v temno, široko vežo, v kateri je
bilo hladno, kakor v kaki kleti. Iz veže je prišel v sobo,
ki je bila tudi temna, razsvetljena je bila le toliko, ko- 1
likor je svetlobe prediralo skozi široko režo pod durimi.
Ko Cičikov odpre te duri, pride naposled na svetlobo,
ali iznenadila ga je nerednost, ki je bila pokazala se
mu. Razvlaka je pričala, kakor bi bili po vsem domu
prali tla ter lč-sem začasno znesli vse posobje. Na jedni

118

mizi je stal nekov polomljen stol, a poleg stola je bila
ura s stoječim majalom, h kateremu je bil pajek že
pripredel svojo mrežo. Na jedni izmed sten je bila na¬
slonjena omara s staro srebrnino, s steklenicami in s
kitajskim porcelanom. Na pisni mizi z vloženo biserno
mozajiko, ki se je tu pa tam bila že izluščila in je za
seboj zapustila rumenkaste žlebiče, napolnjene s klejem,
na tej mizi je ležalo mnogo vsakojakih rečij: gramada
drobno popisanega popirja, pokritega s kameneno ploščico
z jajcem na vrhu, nekova stara knjiga z usnjem opla-
tičena in rdeče obrezana, popolnoma suha limona, velika,
kakor lešnik, držaj — kos naslanjača, čašica z nekovo
tekočino in s trijemi muhami, pokrita je bila z listom,
pečatnega voska kosec, kosec zaplate, dve črnilkasti
peresi, suhi, kakor jetika, in popolnoma orumenelo be-
zhlo, s katerim si je gospodar trebil zobe morda še prej,
predno so Francozje napadli Moskvo.

Ob stenah je brez vsakeršnega razbora viselo ne¬
koliko obrazov, ki so jako tesno bili obešeni drug poleg
druzega. Jeden izmed teh obrazov je bil dolg, ožoltel
bakrorez nekove bitke z ogromnimi bobni, s kričečimi
vojščaki v trioglatih klobueih in s tonečimi konji vred;
obraz ni imel šipe, a vdelan je bil v okvirji od višnjevega
lesa s tenkimi bronastimi progami in z bronastimi krožci
na ogleh. Poleg tega bakroreza je pol stene zakrival
ogromen, očrnel obraz, naslikan z rdečimi bojami; kazal
je cvetje, sadje, razrezano dinjo, divje svinje rilec, in
za noži obešeno raco. Sredi stropa je visel lestenec v
platneni vreči, ki jo je kril prah, da je bila podobna
svilenemu zapredku, v katerem leži črv. V koti v sobi
je bilo na kup zmetano vse to, kar je bilo malopridno
in kar ni bilo vredno, da bi bilo ležalo po mizah. Kaj
je vse bilo na kupu, to bi težko dopovedal človek, kajti
na njem je bilo toliko prahu, da bi bil vsakdo, kdor bi
se ga bil samo doteknil, na roči dobil rokavici; najočiteje
je iz tega kupa sezalo neke lopate pol lesenega toporišča
in gledal nekovega starega čevlja podplat. Nikakor bi
človek ne bil mogel lehko zatrditi, da kaka živa stvar
biva v tej sobi, ko bi njenega bivanja ne bil pričal star,
ponošen kalpak (ponočna čapka), ki je ležal na mizi.
Ko je Čičikov ogledaval to čudovito lepotijo, odpro se

8

114

stranske duri in prišla je tista ključarica, katero je bil
srečal na dvoru. Ali takoj je opazil, da je to skoro
gotovejše ključar, nego ključarica: ključarica vsaj ne
brije brade, ta pa jo je bril, a znalo se je, da dovolj
redko: ves podbradek z dolenjim delom lic je imel po¬
doben česalu z železnimi ščetinami, s kakeršnimi konje
čistijo po stajah. Cičikov je vprašujoče nabral svoj obraz
in nestrpljivo je čakal, kaj mu ključar hoče povedati.
Ključar pa je tudi sam čakal, kaj mu Cičikov pove.
Cičikov se je čudil tej nenavadni zadregi, zato se na¬
posled ojači ter povpraša:

»Ali je gospodar doma, ali kje je?«

»Tukaj je gospodar« — odgovori ključar.

»Kje je?« — povpraša Cičikov.

»Ali si, batjuška, slep, ali kaj li?!« — začudi se
ključar. »Oh, saj sem jaz gospodar!«

Po teh besedah naš junak nehote stopi nazaj —
in pozorno ga je gledal. Priliko je imel, da je že videl
vsakovrstne ljudi • — tudi take, kakeršnih ni čitatelji, ni
mi morda ne bodemo videli nikoli, takovega pa Cičikov
ni videl še nikdar. Njegovo lice ni kazalo ničesa nenavad¬
nega; skoro je bilo tako, kakeršne imajo obraze mnogi
mršavi starci; le brada mu je molela daleč naprej, da
jo je vsak pot moral zakriti z robcem, zato da ni pljunil
vanjo; njegove drobne oči niso bile še ugasnile, begale
so in gledale izpod visoko vzraslih obrvij tako, kakor
kaki miški, kadar iz temnih lukenj pokažeti rtasta svoja
gobčka, vlečeti na uha, rnigljeti z brkami in se ozirati,
ali ni kje, kjer-koli, skrit kak maček ali kakov preširen
deček, in. oprezno duhati zrak. Mnogo znamenitejša je
bila njegova obleka. Z nikakeršnim pomočkom, z nika-
kovirn trudom nisi se mogel uveriti, od kake tkanine je
bil njegov lialat: rokava in prednja dela sta bila tako
omašCena in svetla, da sta bila podobna juhtini, od katere
delajo obutalo; zadaj so mu namesti dveh delov mahali
štirje deli, iz katerih je lezel podmetek od gozdne volne.
Krog vratu je tudi imel privezano nekaj, česar nisi mogel
lehko razločiti, ali je kaka nogovica, ali povezek,*) ali

*) S povezkom si kmetske ruske deve obezujejo glave.

L. G.

kukov ovoj, samo ovratnica ni bila; skratka: ko bi ga
^ičikov bil srečal tako oblečenega — kjer si bodi pri
cerkvenih vratih, gotovo bi mu bil dal bakren groš;
junaku svojemu na čast moramo razodeti, da je bil usmi¬
ljenega srca- in da ni mogel nikakor strpeti, da bi o
priliki ubogemu človeku ne bil dal bakrenega groša. Ali
pred njim ni stal prosjak, pred njim je. stal vlastelin.
Ta vlastelin je imel tisoč duš, in le poskusil naj bi bil
kdo ter kje drugje našel toliko žita, moke v zalogi, toliko
zakladnic in suš — tako napolnjenih s toliko množino
platna, sukna, ustrojene in surove ovčine, suhih rib in
vsakojakega sadja in pridelka.

Kdor je pogledal na njegov družinski dvor, kjer
je na izbor bilo prigo to vij enega mnogo vsakovrstnega
lesa in posodja, ki ga domačin še nikoli ni rabil, zazdelo
se mu je, da je gospodar, kakor koli, prišel bil v Moskvo
na trg, kamor vsak dan zahajajo brze tetike in svekrve,
a kuharice za njimi, zato da kupujejo, česar gospodarstvo
zahteva in kjer cele gramade leži vsakeršnega lesa, ote-
sanega, ostruganega, oglajenega in pletenega: bečki, polu-
becki, čebri, kolomazuice, ročke z ušesi in brez ušes,
košare, cajne, mikalniki, kebli, v katere ženstvo poklada
posodje svoje, krabiče od tenke, obeljene topolovine,
pletenine iz bezgovega lesa in mnogo vsega, česar po¬
trebujejo v bogati in ubogi Ruski. Ali čemu je Pljuškin
potreboval toliko teh zdelkov? — Vse svoje žive dni
bi jih ne bil mogel porabiti, da je imel i dve taki imenji,
kakeršno je bilo njegovo; ali njemu se je zdelo, da je
vsega tega še premalo.

Ker ni bil zadovoljen s lem, hodil je vsak dan po
ulicah svojega sela, skrivaj pogledaval pod mostove in
brvi in vse, kar se je pokazalo njegovemu očesu, star
podplat, ženske coldje, kak žebelj, prsteno čepinjo —
vse je pobral in znašal na ta kup, kateri je Cinikov
videl v kotu v sobi. »Hoj, ribič je že prišel na lov«- —
opominjali so kmetje, ko so ga videli, da ide za plenom.
A resnično je bilo to: za njim ni bilo treba pometati
ulic: če se je pripetilo, da je kak dostojanstvenik pri¬
jezdil v selo, pa si je ostrogo strl — ta ostroga je takoj
prišla na znano gramado; če je kaka ženska pri studenci
pozabila vedro, odnesel je tudi vedro domov. Sicer pa,

8 *

n <3

če ga je zalotil kateri seljakov in uveril, da je to ali
to njegovo, ni se prepiral, precej je nazaj dal prisvojeno
reč; kakor hitro pa je bila na kupu, vse je bilo zaman:
bogmal se je, da je reč njegova, da jo je ta in ta čas
kupil od tega in tega, ali pa, da mu jo je zapustil ded.
V svoji sobi je Pljuškin s tal pobral vse, kar je le kdaj
zagledal: kosec pečatnega voska, odrezek popirja, peresce
— in vse je metal ali na pisno mizo, ali pa na okno.

Ali vendar je bil čas, ko je bil do cela skrben
gospodar; oženjen je bil in imel je rodovino; sosed se
je vozil k njemu- na obed in zato, da ga je poslušal
in se učil, kako mora gospodariti in modro varčen biti!
Vse je živo napredovalo in se vršilo v pravem razmerji:
imel je malne, stope, suknarske tovarne, mizarnice,
tkalnice; povsodi je bilo ostro gospodarjevo oko — kakor
kak marljiv pajek, tako skrbno in čilo je begal po vseh
konceh svoje gospodarstvene pajčevine. Posebno krepkega
čustva niso kazale njegovega lica črte, iz očij pa mu je
sijal um; njegova beseda je bila pretkana s svetovno
izkušenostjo in znanostjo, da ga je gost rad poslušal;
uljudno in zgovorno gospodinjo je slavila gostoljubost;
gostom naproti sta prihajali dve milovidni hčerki, obe
sveži in belopolti, kakor vrtnici; tekal je naproti tudi
sinek, vesel mladiček, in poljubil je vsakoga, ali je gostu
bilo drago ali ne, to mu ni bilo na mari. V domu so
bila tačas odprta vsa okna; »entresol« je bil bivališče
učitelja — Francoza, kateri se je lepo bril in kateri je
bil izvrsten lovec: vsak dan je k obedu prinesel ali
divjih petelinov ali pa nekoliko rac, časih tudi vrabčjih
jajec, od katerih si je dajal cvrtje napravljati, zato ker
ga v domu nihče drug ni jedel. V »entresolu« je tudi
živela njegova deželanka, obeh deklic učiteljica. Gospodar
je obedovat prihajal v sjurtuku, dasi nekoliko ponošenem,
toda vendar snažnem, komolca sta bila v redu, nikjer
ni bilo nikakeršne zaplate. Ali dobra gospodinja je umrla;
šop ključev in s ključi vred manjše skrbi so se preselile
nanj. Pljuškina se je lotila nemirnost, in kakeršni so vsi
vdovci, sumnjivejši in sumnjivejši — skopejši in skopejši
je bil. Starejši hčeri Aleksandri Stepanovni ni mogel
popolnoma upati, pa je prav bilo to, kajti Aleksandra
Stepanovna je skoro pobegnila z nekovim štabnim

117

konjiškim stotnikom, Bog zna, katerega polka ;  in dala
se je brzo pozakoniti ž njim v neki selski cerkvi, znala
je, da oča črti dostojanstvenike, čudovito je sodil vojščake
in menil, da so vsi kartači in razsipalci. Oča ji je na¬
mesti popotnine poslal svoje prokletstvo, da bi bil šel
za njo, to mu ni bilo na mari. V domu je bilo tem
pusteje. V gospodarji je začela bolj in bolj domačiti se
skopost; med njegovimi trdimi lasmi se je prikazala
sivost, nje verna tovarišica pa je pomogla, da: se je
razvijala še vspešneje. Učitelj Francoz je moral zapustiti
dom, ker je sinu bil napoknil čas, da odide v službo;
madamo je zapodil, ker se je bilo pokazalo, da ni po¬
polnoma nedolžna, kar se je tikalo Aleksandre Stepanovne
in njenega ubega; sin, ki ga je oča bil poslal v guber-
nijsko mesto, da prevzame, kar je roditelj želel, službo
pri sodišči, sklenil je rajši, da pojde na vojsko — in
pisal je očetu, ko je bil že vojščak, in poprosil ga novcev
za vojaško obleko. Sam ob sebi človek lehko umeje,
da je prejel, kakor prosti narod govori — starega vraga.
Naposled mu je umrla poslednja hči, ki je bila ž njim
ostala v domu, a starec je bil potlej sam svojega bogastva
stražnik, vUruh in oskrbnik.

Samotno življenje, to je pridno razvnemalo njegovo
zvešCelost, katera, kar je znano lakotuje, kakor volk:
čim več použije, tem gladnejša je; človečanska čutja,
katera sicer niso globokih korenin imela v njem, gasnila
so in gasnila in dan za dnevom tonila v tej žalostni
razvalini. Kakor nalašč, da se je potrdilo njegovo mnenje
o vojščakih: pripetilo se je, da je njegov sin zakartal,
kar je imel; poslal mu je iz vse svoje duše očinsko
•prokletstvo in nikoli več mu ni bilo na misli, ali je še
na sveti, ali ne. Vsako leto je katero izmed oken zabil
v svojem domu, naposled ste bili odprti samo dve okni,
katerih jedno je, kar čitatelj že zna, zalepljeno bilo s
popirjem; sleharno leto so s pozorišča ginile in ginile
njegovega gospodarstva bistvenosti — in njegovo raz-
kaljeno oko se je obračalo v popirčke in peresa, katera
je poberal po svoji sobi; Pljuškin je bil nepristopnejši
in nepristopnejši trgovcem, ki so prihajali k njemu ku-
pavat gospodarskih pridelkov; trgovci so se pogajali in
pogajali o vsaki priliki, naposled pa so ga popustili in

/

118

mu oponašali, da je vrag, ne človek; seno in žito je
gnilo, ostrnice 'so se izpreminjale v gnoj, najbolj bi bile
ugajale zeljnikom; moka po shrambah mu je kamenela,
da'so jo morali premetavati; sukno, platno in domače
tvorine so perele tako strašno, da so razpadale v prah.
Pljuškin sam ni več znal, koliko je imel tega ali tega,
pomnil je le to, kje v omari stoji steklenica z ostankom
nekovega, izžetka, zaznamenoval je bil to steklenico, zalo
da bi mu nihče ne bil tatinski izpil dotične tekočine,
in pomnil je, kje leži pero in pečatni vosek. V tem so
dohodki stekali se tako, kakor prej, kmet je vsako lelo
moral plačati toliko obrokov, kolikor jih je prej plačeval,
toliko je morala i vsaka ženska prinesti orehov in toliko
je morala natkati platna vsaka tkalka. Vse to so gra-
madili po skladiščih in vse je gnilo in perelo, da, celo
Pljuškin seje naposled izpremenil v neko človeško gnilobo.

Aleksandra Stepanovna se je dvakrat bila s svojim
malim sinkom vred pripeljala, nadejala se je, da kaj
dobode; kazno je bilo, da nestalno življenje s štabnim
konjiškim stotnikom ni bilo tako mično, kakor se je
obetalo pred svatbo. Pljuškin ji je prizanesel, tudi je
vnučiču dal nekov gomb, ki je ležal na mizi, da se je
igral ž njim, novcev pa ni dal prav nič. O drugi priliki
bila je Aleksandra Stepanovna pripeljala se z dvema
sinkoma vred in prinesla mu je kolač, da je užival ga,
ko je čaj pil, in nov halat, kajti stari očka je imel tak
halat, da ni bilo le ostudno, ampak tudi sramotno po¬
gledati ga^ Pljuškin je gladil oba vnuka, jednega je posadil
na desno, jednega pa na levo koleno — in zibal ja je
popolnoma tako, kakor bi bila jezdila vsak svojega konja;
vzel je kolač in halat, toda hčeri ni dal ničesar; prazna
se je odpeljala Aleksandra Stepanovna.

Takov vlastelin je stal pred Cičikovom! Moramo
priznavati, da bi človek podobno prikazen našel malo-
kje v Ruski, kjer ima svet rajši razsipnost, nego zveščelost,
zato je taka prikazen tem čudovitejša, ker tisti čas v
sosedstvu živi vlastelin sijajno in obično, kakor le do¬
puščajo ruskega gospodarstva razmere. Marsikateri po¬
potnik se ustavi in čudi njegovemu bivališču, ne umeje,
kak mogočen carjevič se je nenadoma prikazal med
malostnimi, neznatnimi vlastelini: njegovi beli, kamenih

domi so podobni palačam, na strehah je neizmerna
množina dimnikov, belvederov in veternic, po domeb pa
ima različne zgrade za pohajajoče goste. Česa neki nima?
—• Ima gledališča, plesišča; vso noč so razsvetljeni vrtovi,
okrašeni z ognji in s svetilnicami, in godba se razlega
po njih. Pol gubernija se je razšlo po vrtu ter se veseli
pod drevjem — in nikomur se ne prikaže nič čudovi¬
tega in groznega v tej čaralni svetlobi, kjer teatralno
iz drevesne gošče gleda z umeteljnim svitom ožarjena
veja brez svetlega zelenja, a nad vrtom se razprostira
še temnejše in resnejše, dvajsetkrat groznejše nočno
nebo, drevesom vrhovi pa odmajujejo s svojimi listnatimi
glavami in se mračno ozirajo v luč, ki razsvetljuje njih
korenine.

Ze  nekoliko minut je stal Pljuškin, pa ni izprego-
voril ni, a Čičikov še zmerom ni mogel začeti razgovora,
prevzel ga je bil pogled v gospodarja in na vse, kar je
bilo v njegovi sobi. Dolgo se ni mogel spomniti, s kakimi
besedami bi razjasnil svojega pohoda razlog. Ze  se je
hotel izraziti v tem zmislu, kako je že mnogo slišal o
dobrodejnosti in o redkih sposobnostih njegove duše,
zato meni, da je njegova dolžnost, plačati mu svojega
češčenja osobno darij; ali vzdržal se je, spomnil se je
bil, da bi to bilo preveč kadila. Še jedenkrat je po strani
pogledal vse, kar je bilo v sobi, spomnil se je, da besede:
dobrodejno st in redke sposobnosti  lehko z
vspehomzameni z besedama: gospodarstvo, rednost;
ko je bil tako izpremenil svoje besede, povedal je, da
je že mnogo čul o gospodarstvu in o redki rednosti
njegovega imetja, torej meni, da je dolžan, seznaniti se
ž njim in mu osobno razodeti svoje češčenje. Lehko bi
bil povedal kak drug, ugodnejši razlog, ali ni mu prišlo
na um nič druzega. . 1

Pljuškin je nekaj pogodrnjal med ustnoma, kajti
zob ni imel, kaj je pogodrnjal, to ni znano, pa verjetno
je, da je bil zmisel tb-le: »Da. bi vrag odnesel tebe in
tvoje češčenje!« —Ali  ker je v Ruski gostoljubnost tako
obična, da ni skopuh ne sme razkaliti nje zakonov,
zaradi tega je nekoliko razumljivejše pristavil: »Pokorno
prosim,, sedite! Jaz že dolgo nisem videl nikakeršnega
gosta« — dejal je — »ali da resnico govorim, meni.

120

so gostje majhna dobrota. Nepriličen običaj je v Ruski
to, da se vozijo drug k drugemu, gospodarstvo pa pro¬
pada ....  in tudi njih konje mora človek rediti s senom!
Dolgo je že, kar sem poobedoval, a moja kuhinja je
nizka, preostudna, dimnik je skoro do cela razpadel,
ko bi zakuril, utegnil bi vstati požar.«

»No, to pa je dobro, to!« pomisli Čičikov, »sreča
je, da sem pri Sobakeviči ujel votruško in lep kos
ovnovine.«

»Vrhu tega pa je Se ta nesreča, da ni v vsem go¬
spodarstvu ni pesti sena!« — govoril je Pljuškin dalje.
»Pa je tudi resnično to, kako bi se preskrbel ž njim?

— sveta imam malo, kmet je len, delati se mu ne ljubi,
na mari mu je le, da bi sedel v krčmi ....  dejte, tako
se na stare dni človeku godi na sveti!«

»Meni pa so vendar pravili« — opomni Čičikov

— »da imate nad tisoč duš!«

»Kdo je povedal to? ■— A Vi bi mu bili v obraz
lehko pljunili, tistemu, ki Vam je povedal to! To je za-
smehovalee: hotel se je Vam očito rogati. Pravijo, da
imam tisoč duš, le štejte jih, pa jih ne naStejete nič!
Poslednja tri leta mi je le-ta preteta vročica pomorila
najkorenitejše kmete.«

»Povedite, ali jih je mnogo pomorila?« — povpraša
Čičikov bolestno.

»Da, mnogo jih je umorila.«

»A dovoljujte, rad bi znal, koliko je število mrtvih?«

»Osemdeset duš.«

»To ni mogoče.«

»Ne znam legati, batjuška!«

»Dovoljujte, da še povprašam: jaz menim, da Vi
le-te duše štejete po dnevu poslednjega popisa, ali ne?«

»Ko bi vsaj to bilo samo, pomozi Bog!« — od¬
govori Pljuškin, »po tisti dobi se je nabralo do sto in
dvajset duš.«

»Ali je res?! — Ali sto in dvajset?!« ■— vsklikne
Čičikov in zine od samega zavzetja.

»Ne lažem, batjuška, prestar sem: sedemdeseto leto
že živim!« — opomni Pljuškin. Kazno je bilo, da ga je
skoro razžalil ta radostni vsklik. Čičikov se je uveril, da

121

fes ni prilično podobno brezčutje do tuje bolesti, zato
je precej vzdihnil in povedal, da žaluje ž njim vred.

»Sočutje ne polni žepa« —- opomni Pljuškin. »Dejte,
v  mojem sosedstvu živi nekov kapitan, vrag vedi, odkod
s e je priklatil, in trdi, da je sorodnik moj. ,Strijec,
strijec!' — pravi mi — in roko mi poljublja, a kadar
me začne milovati, javda tako, da me ušesa bole. Obraz
ima popolnoma rdeč: jako rad pije žganje in čaj. Go¬
tovo je, ko je bil v službi čhstnik, razsipal novce, ali pa
ga je mamila kaka glumačica, zato ga zdaj boli tuja
nesreča.«

Cičikov se jame truditi, kako bi mu razjasnil, da
njegovo sočutje ni tako, kakeršno je kapitanovo, in da
mu to lehko dokaže, ne s praznimi besedami, temveč
dejanjski ter mu takoj, ne da bi odlagal to okolnost,
ampak brez vsakojakih ovinkov kar na mesti razodevlje,
da se rad posvečuje dolžnosti, da splača davek za vse
kmete, kateri so pomrli od takega nesrečnega slučaja.

Ta predlog je, kar se je videlo, popolnoma izne-
nadil Pljuškina. Izbuli oči in dolgo ga je motril, naposled
pa povprašal: »Ali niste bili Vi, batjuška, v vojaški

službi?«

»Ne« — odgovori Cičikov dosti lisjaški, »jaz sem
bil v državni službi.«

»Ali v državni službi ste bili?!« — ■ začudi se Pljuškin
in začne mrdati z ustnoma, kakor bi bil kaj žvečil. »Ali
kako je to? — Saj to Vam bode samemu na kvar!«

»Da bi Vam le ustregel, rad trpim i kvar.«

»Oh, batjuška! Oh, dobrotnik moj!« — vskrikne
Pljuškin, od same radosti ni opazil, da mu je iz nosnice
— jako nekažno bil prilezel tobak, kakor gosta kava,
in da je izza halata, ki se je bil razgrnil, pogledala obleka,
ne posebno ugodna očesu. »Kako ste potešili starca!
Oh, Gospod Bog, oh, rešnik moj ste Vi!«....  Ni mogel
dalje govoriti. Ali ni bila pretekla še minuta, že je ta
radost, ki se je bila migoma prikazala na njegovem
drevenem lici, tudi, kakor bi trenil, izginila, kakor bi je
ne bil kar nič občutil, in njegovega obraza se zopet
polasti prejšnji skrbni izraz. Otrl se je z robcem, zvil
ga v klobko in si jel ž njim otirati vrhnje ustno.

122

»Kako pa to mislite, z Vašim dovoljenjem, da ne
bi razsrdil Vas, ali menite vsako leto davek plačati zanje?
— Ali boste meni dajali novce, ali uradni blagajnici?«

»Nujva, tako storiva: midva spiševa prodajno po¬
hoto, kakor bi duše bile še žive in kakor bi jih bili Vi
meni prodali.«

»Da, prodajno poboto....« —- potrdi Pljuškin, za¬
misli se, a zopet, začne mrdati z ustnoma, kakor bi bil
kaj žvečil. »Prodajno poboto — zopet trošlci. Uradniki
nimajo prav nič vesti! Nekdaj je bilo dovolj pol rublja
in vrečico moke, sedaj pa jim pošlji vrhovat voz pšena,
prideni pa tudi rdeč bankovec*) — tako hrepene po
novcih! Jaz sam ne znam tega, zakaj nihče svoje po¬
zornosti ne obrne na to. No, jaz bi se mu zahvalil: Bog
ti povrni to! Časih lepa beseda lepo mesto najde. Naj
reče kdo, kar hoče, hvaležnost gane vsakoga.«

»No, tebe, menim, da bi ne genila!« — pomisli
Čičikov in takoj pove, ker ga cesti, da rad prevzame i
prodajne pobote troške.

Ko je bil Pljuškin zvedel, da Čičikov prevzame
tudi prodajne pobote troške, uveril se je, da je gost
popoln bedak in da samo laže, da je bil v državni službi,
da je gotovo bil kakov častnik in da je begal za glu-
mačicami. Poleg vsega tega pa vendar ni mogel zatajiti
svoje radosti ter je voščil vsakojake blagosti njemu, in
tudi njegovim otrokom, dasi ga ni bil povprašal, ali ima
kaj otrok, ali ne. Stopi k oknu, potrka s prsti na šipo
in zavpije:

»Hoj, Proška!«

Minuto kesneje je Čičikov zaslišal, da je nekdo
silno pribežal na stopnice, dolgo se motal tam in topotal
z obutalom, naposled pa so se odprle duri — in v sobo
stopi Proška., blizu trinajstleten mladič v tolikih čevljih:
ko je stopal, da so mu zmerom uhajali z nog. Zakaj je
Proška imel tako velike čevlje, to čitatelj precej zve:
Pljuškin je imel za vso družino, kolikor je imel je v svojem
domu, samo jedno obutalo, katero je zmerom moralo
biti pri stopnicah. Kogar izmed družine je vlastelin po-

*) V Ruski so bankovci po pet rubljev — modri, ;po deset
rubljev pa — rdeči.

klical v svojo sobo, vsak je navadno bos priskakal po
dvorišči in k stopnicam prišedši oblil čevlje ter obut
prisopihal v sobo. Ko je prišel iz sobe, popustil je čevlje
zopet pred stopnicami in odšel je po svojih podplatih,
te je kdo jeseni skozi okno pogledal na dvor, zlasti
kadar je že mraznato bilo zjutraj, videl je, da je vse
služabništvo delalo take skoke, kakeršnih v gledališči ne
delajo najugibčnejši plesalci.

»Gledite, batjuška, lcakov obraz je to!« — 'opomni
Pljuškin Cičikovu in s prstom pokaže v Prošldno lice.
»Neumen je, kakor les, a poskusile, položite kam, kar
koli, pa Vam takoj ukrade tisto. No, po kaj si prišel,
bedak, povedi, po kaj?« — Po tem vprašanji vstane
kratko molčanje, kateremu je Proška odgovoril tudi z
molčanjem. »Postavi samovar — ali slišiš? — Na, vzemi
ključ, oddaj ga Mavri, da pojde v jedilnico: tam na
Polici je sladkor — in kolač, kateri je prinesla Aleksandra
Stepanovna — naj ga prinese k čaju! ....  Postoj, kam
divjaš, .budalo! Caki, bedak! ....  Ali te vrag šegače po
podplatih, ali kaj li? . . . . Caki, da vse zveš. Sladkor se
je nemara po vrhu malo pokazil, naj ga torej ostrže z
nožem, ali naj ne zavrže odpadkov, temveč naj jih
zanese v kokošnjak. A pazi, ti ne hodi v jedilnico;
tega ne — jaz te, ali znaš — utegneš dobiti brezove
masti, kar ti lakoto, ki je imaš sicer dosti, še bolj po¬
veča! Le predrzni se, da bi šel v jedilnico, jaz bodem
zmerom gledal skozi okno. —■ Tem ljudem človek ne
sme ničesa verjeti« —• govoril je Pljuškin dalje in se
obrnil v Cičikova, ko je bil Proška odšel v svojih čevljih.
Takoj je začel tudi Cičikova maloupno gledati. To ne¬
navadno velikodušje se mu je začelo zdeti neverjetno,
pomislil je: »Vrag ga poznaj, morebiti je le kakov bahač,
kakeršni so vsi ti razsipalci: laže, laže, da le govori in
se čaja napije, potlej pa odide!«

Pljuškin mu po svoji opreznosti, pa zato, da ga
je malo poskusil, opomni, kako bi ne bilo napačno, ko
bi precej sestavila prodajno poboto, ker človek ne zna,
kaj se utegne pripetiti: danes je živ, a jutri — Bog zna —.

Cičikov pove, da precej rad stori to, da je treba
le izpiska mrtvih duš.

124

To je upokojilo Pljuškina. Očito je bilo, da pre¬
mišlja, kako bi nekaj storil, in res je vzel ključe, pri¬
bližal se omari, odprl jo, dolgo preberal steklenice in
čaše, naposled pa je izpregovoril: »Dejte, ne morem

najti, imel sem izvrsten liker, samo to je, če ga 'niso
popili: ta ljud — tako je tatinski No, ne mara pa
je to-le!*

Cičikov ugleda v njegovi roči steklenico — vso
zaprašeno.

»To je še pokojnica priredila«, govoril je Pljuškin
dalje. »Ta sleparska ključarica ga je bila čisto zavrgla,
ni zamašila ga ni, vražica! Mušice in vsakojake smeti
so se bile nabrale vanj, a jaz sem vse to precedil, zdaj
pa je čist, nalijem Vam ga merico.«

Ali Cičikov je poskrbel, da se je otel takega likčrja,
dejal je, da je že pil in jedel.

»Že pili ste in jedli!« — začudi se Pljuškin. »Da,
omikanega človeka prčcej lehko spoznaš: ne je, pa je
sit; kakovega tata pak pasi in pitaj ....  Kadar kapitan
pride, takoj se oglasi: ,Strijček, dajte mi — kar koli,
da pojem!' Ali jaz sem mu ,strijec‘ tako, kakor je on
meni ded. Doma gotovo nima ničesar, pa se poteplje!
Dii, ali Vam je treba izpiska vseli teh lenuhov? —- Kaj
pak, jaz sem vse, kakor sem znal, spisal na posebno
polo, zato da mi jih o bodočem popisi (reviziji) izbrišo
iz zapisnika.«

Pljuškin natakne naočnike in jame brskati med
popirjem. Razvezal je različne, zvezke, postregel je svo¬
jemu gostu s takim prahom, da je kihnil. Naposled
izvleče neko polo, vso popisano. Vsa polna je bila seljaških
imen, kakor mušic. Različna so bila imena: Paramanov,
Pimenov, Pantelejmonov — da, tudi je bil nekov Gregorij
Doidi-ne-doideš; vseh je bilo nad sto in dvajset. Cičikov
se nasmeja o pogledu na toliko množino. Dene jih v
žep in Pljuškinu opomni, da bode moral, zato da dovršita
prodajno poboto, priti v mesto.

»Ali v mesto? — A kako? ....  Kako bi dom za¬
pustil? — Moji ljudje so ali tatje, ali pa sleparji: samo
v jednem dnevu me obero tako, da ni kaftana ne bodem
imel obesiti nikamor.«

»Ali morda imate kakega znanca v mestu?«

»Kdo bi bil moj znanec? — Znanci moji so po-
ttnii, nekateri pa so me zapustili.... Oh, batjuška, kako
bi ne imel znanca? — Imam ga!« —vskrikne Pljuškin.
»Znan sem s samim prvomestnikom, prejšnja leta se je
v ozil k meni! Zakaj bi se ne poznala? — Oba skupaj
sva rasla in čez plotove skakala! Zakaj bi ne bila znanca?

Jako dobro se poznava! Ali bi ne mogel njemu
Pisati?«

»Pač, njemu.«

»Zakaj neki ne? — Saj sva taka znanca! Ko sva
dijakovala, prijatelja sva bila.«

A na tem drevenem obrazi se je nenadoma po¬
kazala neka topla svetloba, posvetilo se je nekaj na
njem — ne čustvo, temveč zasmijal se je na njem ne-
kovega čustva bled odsev; to je bila prikazen, podobna
nepričakovanemu pojavu na vodi — pojavu tonečega
človeka, ki radosten krik izvabi ljudstvu, katero se je
zbralo na obali. A zaman so se razveselili bratje in
sestre: z obale mečejo vrvi — in čakajo, kdaj se zopet
prikažejo pleča ali pokaže od hudega boja onemogla
roka — pa ta pojav je bil poslednji. Vse je tilio, toda
umirjeno vodno površje, to je potlej še pusteje in slrašneje.
Takovo je bilo tudi Pljuškinovo lice, precej po tem čustve¬
nem odsevu je bilo tem nečustveneje in odurneje.

»Na mizi je ležala četrtina belega popirja« —
opomnil je, »a ne znam, kam se je izgubila: moji ljudje
so vsi tatje!« Začel je iskati pod mizo in po mizi, šaril
je povsod, naposled pa zakliče: »Mavra, hoj, Mavra!«

Ta klic je prignal žensko, v roči je prinesla plošček,
na katerem je ležal čitatelju znani sladkor. Mavra in
Pljuškin sta začela prepirati se in njiju razgovor je
bil th-le:

»Kam si, razbojnica, dela popir?«

»Za Boga, milostivi gospod, ni videla ga nisem,
videla sem le tisti mali kosec, s katerim ste račili pri¬
kriti steklenico.«

»Jaz ti na očeh poznam, da si ga ,ukradla.«

»Čemu bi ga bila ukradla? — Meni bi ne koristil
nikakor, saj ne znam pisati.«

»Lažeš, prav ti si ga odnesla k zvonarju: zvonar
zna nekoliko praskati, pa si ga zanesla k njemu.«

»Da, zvonar, kadar se mu zljubi, sam kupi popirja,
da ga ima. Ni videl ni Vaše cunje!«

»Le- čald, vraži te bodo v večnosti zato ščipali z
razbeljenimi kleščami! Čutila bodeš, kako te bodo ščipali!«

»Zakaj bi me pekli, ker se ni doteknila nisem
Vašega popirja? — Kako drugo žensko slabost pač imam,
tatvine pa mi ni očitala še ni živa duša.«

»Le čaki, ali te bodo pekli vraži! Rogali se ti bodo:
le trpi, sleparica, zato ker si varala gospodarja! Da,
ščipali te bodo z razbeljenimi kleščami!«

»A jaz jim porečem: nimate nikakeršne pravice!
Aj, za Boga, nisem se pregrešila: nisem ni doteknila se
jaz....  Bledite, na mizi leži, tukaj-le, Vaš popir! Vselej
me krivično sodite!«

Pljuškin je resnično Cetrtinko popirja ugledal na
mizi, malo /pomolčal, pomrdal z ustnoma, naposled pa
izpregovoril: »Kako se je razkokodakala! Le poslušajte
jo nu! Človek naj zine samo jedno besedo, pa jih od¬
govori ti precej deset! Idi, prinesi ognja, da zapečatim
pismo. No, stoj! Gotovo bi ti vzela lojevo svečo; loj se
rad topi, zgori, pa ga ni več, to je samo potrata; pri¬
nesi mi trsko!«

Mavra odide, a Pljuškin je sedel na naslanjač, pero
vzel v roko in dolgo je obračal cetrtinko popirja na vse
strani: premišljal je, ali bi ga mogel še osmino odrezati,
naposled' pa se je uveril, da nikakor ni mogoče to;
vtakne pero v črnilnik z nekovo plesnjivo tekočino in
z množino muh na dnu ter jame pisati: delal je črke,
podobne glasbenim sekiricam, zdaj pa zdaj je zadrževal
plešočo roko, ki je skakala po vsem popirji, stavil vrstico
pod vrstico in ni brez žalovanja premišljal, da med
vrstami ostaja še mnogo čistega prostora.

Ali v take ničnosti, malosti in ostudnosti je mogel
zabresti človek, mogel se je tako izpremeniti! A je
resnici podobno to? — Vse je resnici podobno, s člo¬
vekom se lehko zgodi vse. Marsikateri izmed ognjenih
mladeničev dandanes bi oplašen odskočil, ko bi se pri¬
kazala njegove starosti podoba. Jemljite s seboj na pot,
ko iz mehkih mladostnih let prihajate v resno, otrplo
moško dobo —■ jemljite s seboj vsa človeška čustva, ne
popuščajte jih na poti — kesneje jih ne najdete več!

127

Pred vami je grozna, strašna starost, za vami pa ni
ničesar! Grob je milosrčnejši, nego starost, na grobu je
v saj napis: Tu je pokopan človek;  vendar ničesar
ne čitaš v hladnih, brezčutnih črtah nečloveške starosti.

»Ali nimate nikakeršnega prijatelja« — povpraša
Pljuškin, ko je zlagal pismo — »kateremu bi po godu
Pile ubežne duše?«

»Ali imate i ubežne duše?« — povpraša brž Čičikov
prebudivši se iz svojih mislij.

»Imam jih, imam. Zet moj je povpraševal, kje bi
Pile, ali ni zvedel ničesar; no, zet je vojščak: izborno
z na brenketati z ostrogami, ali v uradu trkati . . . .«

»A koliko bi bilo njih število?«

»Nabralo bi se jih do sedemdeset.«

»Ali je res?«

»Nog zna, da je res! Vsako leto mi jih nekoliko
Pobegne. To je zelo požrešen narod, le basal bi se,

delal pa ne, ali jaz sam nimam ničesar.laz bi vzel

zanje, kar bi dobil. Nasvetujte kateremu svojih pri¬
jateljev, ko bi jih našel le deset, imel bi mnogo novcev.
Vsaka revizijska duša je vredna pet sto rubljev.«

»Ne, o tem midva nobenemu prijatelju ni črhniti
ne smeva« — opomni Čičikov samemu sebi, potlej pa
Pljuškinu razjasni, da nikakor ne bi našel takega pri¬
jatelja, ker bi troški bili preveliki, v sodišči mora človek
polovico svojega kaftana odrezati, ako hoče, da kaj pri-
pridi; ali ker je resnično v veliki zadregi — njega pa
sočutje priganja, hoče mu dati ....  ali to je ničevost,
katera, ni vredna ni, da bi človek govoril o nji.

»A koliko bi Vi dali?« — povpraša Pljuškin, roki
sta se mu tresli, kakor živo srebro.

».Jaz bi po dvajset in pet kopejk dal za dušo.«

»A kako Vi kupujete? — Ali za gotove novce?« —

»Dži, takoj dobost.e novce.«

»Ali, batjuška, zaradi ubožnosti moje dajte po štiri¬
deset kopejk za dušo.«

»Najčestitejši gospod!« — pove Čičikov, »ne le po
štirideset kopejk, temveč po pet sto rubljev bi plačal!
Prav rad bi plačal, ker vidim, da dobri, pošteni starček
trpi zaradi dobrodušnosti svoje.«

128

»Aj, za Boga, res je to! Aj, za Boga, resnica je
to!« — potrdil je Pljuškin, povesil glavo in skrbno
stresal glavo. »Vse iz samega dobrodušja.«

»No, ali vidite? —■ Jaz sem precej spoznal Vaš
značaj. Zakaj biVam ne dal po pet sto rubljev za dušo?

— Nu . . . . pa ni mogoče; po pet kopejk, če Vam je
drago, pa rad dhm, da bi na vsako dušo prišlo po tri¬
deset kopejk.«

»No, batjuška, kakor Vam je drago, po dve kopejki
še priložite.«

»No, po dve kopejki dodajem. Koliko jih imate?

— Zdi se mi, da ste dejali, da jih imate sedemdeset!«

»Ne, vseh bi se nabralo do oseminsedemdeset.«

»Sedemdeset in osem, sedemdeset in osem po tri¬
deset kopejk, to je . . . .« — naš junak je le trenutek,
ne delj mislil in takoj povedal: »to je štiriindvajset
rubljev in šestindevetdeset kopejk!« Krepak aritmetik
je bil Cičikov. Takoj je prijel Pljuškina, da mu je napisal
pobotnico, potlej pa mu je dal novce, katere je le-tA
prejel v obe roči in k pisalni mizi odnesel tako oprezno,
kakor bi bil nesel kako tekočino ter se vsako trenutje
bal, da jo razlije. Ko je bil prišel k mizi, pregledal je
novce še jedenkrat in nenavadno varno je vložil jih v
jedno izmed krabic, kjer jim je gotovo bilo odločeno,
da bodo zakopani tako dolgo, dokler oča Karp ali oča
Polikarp, popa v njegovem selu, ne pokopljeta njega
samega na nepopisno radost zetu in hčeri, a morda tudi
kapitanu, ki se mu je v rod silil. Ko je bil Pljuškin
zaprl novce, sedel je na naslanjač, a videlo se je, da
ne more več najti predmeta, o katerem bi govoril.

»A kaj je? —• Ali hočete že oditi?« ■— povpraša,
ko je opazil, da je se bil Cičikov malo zgenil, zato da
je robec potegnil iz žepa.

To vprašanje je Čičikova opomnilo, da res nima
uzroka, zakaj bi se še delj mudil. »Da, priganja me
čas!« odgovori in vzame klobuk.

» A čaj ? « —

»Ne, čaj prihranite rajši kaki drugi ugodnejši
priliki.«

»Kaj? — Dal sem samovar postaviti. Jaz sam pri¬
znavam, da nimam rad čaja; to je draga pijača, pa tudi

sladkoru je neusmiljeno poskočila cena. Proška, ni treba
samovara! Sladkor odnesi Mavri, ali slišiš? — naj ga
Položi na prejšnji prostor; ali, ne, daj ga le-sem, zane¬
sem ga sam tjakaj. Z Bogom, batjuška, poblagoslovi
Vas Bog! Pismo oddajte prvomestniku. Da, naj ga prečita,
prvomestnik je stari moj znanec. Sodijakovala sva!«

Po teh besedah je le-ta čudovita prikazen, ta pre¬
živeli starec Čičikova spremil z dvora, a precej da! zapreti
vrata; potlej je preiskal zakladnice, zato da se je uveril,
ali so na svojih prostorih straže, ki so stale na vseh
ogleh in z lesenimi lopaticami tolkle ob prazne sodce
namesti ob železne plošče; šel je pogledat tudi v kuhinjo,
kjer se je z izgovorom, da pokusi, ali ima družina dobro
jed, do sita najedel kaše s polivko vred •— in ko je
bil vse do poslednjega okregal zaradi tatinstva in suro¬
vega vedenja, vrnil se je v svojo sobo. Ko je bil sam,
začel je premišljati o tem, kako bi se gostu zahvalil za
tako res neprimerno velikodušje.

»Podarim mu« — pomislil je, »žepno uro: lepa
ura je to, srebrna, ni od tompaka, ne od brona — ne¬
koliko je pokažena, pa dal si jo bode popraviti; mlad
človek je še, treba mu je žepne ure, da bode po godu
svoji nevesti. Ali ne« — pristavi po nekolikem premiš-
ljanji — »bolje bode, da mu jo po svoji smrti zapustim
v oporoki, naj se me bode spominjal.«

No, naš junak je tudi brez žepne ure bil jako
veselega duha. Taka nenadna pobota je bila resnično
dar. Ni kupil le mrtvih duš, ampak dobil je tudi ubežne
duše —• a vseh dve sto! Že ko se je bližal Pljuškino-
vemu selu, slutil je, da bode dobiček, tako obilega
dobička pa se ni nadejal nikakor. Ves pot je bil nena¬
vadno vesel, žvižgal je, igral z ustnoma, pest dvigal k
ustom, kakor bi trobil, in naposled je zapel neko pesem,
tako nenavadno, da je Selifan sam poslušal, ^ naposled
pa na lahko odmajal z glavo in opomnil: »Čuj, kako
gospod poje!«

2e je bilo gosto mračno, ko se je Čičikov pripeljal
v grad. Senca se je popolnoma posestrila s svetlobo,
ali videti je bilo, da so se pobratili tudi predmetje.
Progasta prečni ca je bila nekako nepopisno križasta.

9

Stražečih vojščakov brke so se človeku zdele, da so
jim na čelu, oči, da so še više, a nosov ni bilo nikjer.
Ropot in drkot je pričal, da je brička privehrala na
pločnik. Svetilnice niso še gorele, samo tam pa tam so
se po domeh jela razsvetljevati okna, a po tesnih ulicah
in zakotjih je človek videl tiste prizore in slišal tiste
razgovore, katerih je o tem časi brez vsakojake izjeme
dosti po vseh mestih, kjer je mnogo vojščakov, kočijažev,
težakov, posebno pa bitij v ženskih podobah z rdečimi
robci in z obutalom, toda brez nogovic — bitij, katera,
kakor netopirji, o mraku prihajajo na ulice in na druga
prostorišča. Cičikov jih ni videl, tudi ni opazil mnogih
slabotnih uradnikov, ki so trskovee (spanisches Rohr)
imeli v rokah, gotovo so se sprehajali za mestom, in
zdaj so se vračali domov. Zdaj pa zdaj mu je do ušes
predrlo, kar se je očito kazalo, žensko vpitje: »Lažeš,
pijanec, jaz mu nikoli nisem dovolila takega surovstva!«
Ali: »Ne deri me, surovec, ampak idi k sodišči, tam ti
dokažem....«  — Skratka: predirale so mu do ušes
besede, katere nenadno, kakor vrela voda, oparijo kakega
sanjajočega dvajsetletnega mladeniča, ko je na poti iz
gledališča in še zmerom v glavi ima španske ulice, noč,
čaralno žensko obličje s gitaro in s kodri. Česa ne vidi
in kaj se mu ne prikazuje v glavi? — V nebesih je in
k Schillerju je prišel v gosti — ali nenadno se, kakor
grom, usodne besede razlegnejo nad njim, in vidi, da
je zopet na zemlji, da je na senenem tržišči in blizu
krčme, a zopet rniglje in pred njim kipi navadno, vsak¬
danje življenje.

Naposled je brička redno poskočila — in kakor v
kako jamo šinila skozi gostilnična vrata, in Cičikova je
pozdravil Petruška, ki je z jedno roko pridrževal del
svojega sjurtuka, ker ni rad imel, če se mu je razgrnil,
z jedno roko pa je gospodu pomogel, da je izlezel iz
bričke. Tudi sobar je pritekel, svečo prinesel v roči in
prtič na rami. Ali je Petruška vesel bil gospodarjevega
prihoda, ali ne, to ni znano, pač pa je Selifanu namignil
•— in razvedril se mu je obraz, ki je bil navadno ne¬
prijazen.

»Dolgo ste bili na poti« — opomni sobar, ko je
svetil po stopnicah.

131

»Da« — pritegne Čičikov, ko je prišel na vrh
stopnic. »No, kako pa je tebi?«

»Hvala Bogu, dobro mi je« — odgovori sobar in
se prikloni. »Včeraj se je pripeljal neki poročnik, usta¬
novil se je v šestnajsti sobi.«

»A kdo je ta poročnik?«

»Ni znano, kdo je, iz Rjazana je, konje ima temno
rjave.«

»Lepo, lepo je to, vedi se tudi dalje vrlo!« pohvali
ga Čičikov in odide v svojo sobo. Ko stopi v prednjo
sobo, pomrda z nosom in Petruški opomni: »Ko bi bil
vendar okna odprl!«

»Da, saj sem ja bil odprl« — pove Petruška, pa
je legal. Sicer je gospodar tudi sam znal, da Petruška
laže, no, pa ni hotel ničesar reči. Po dokončanem potu
je Čičikov čutil silno utrujenost. Ko si je bil naročil
iehko večerjo, samo odojca, slekel se je, zakopal pod
odejo in zaspal je silno, krepko -— zaspal čudovito,
kakor spe samo tisti srečni ljudje, kateri ne znajo, kaj
so hemoroidi, kaj bolhe, niti — kaj so silne duševne
sposobnosti.

VII.

Srečen je popotnik, kateri po dolzem, dolgočasnem
potu z njegovo zimo, z ulago, z blatom, z zaspanimi
nadzorniki na postajah, s popravki, s psovkami, s posti-
lijoni, s kovači in z vsakojakimi popotnimi sleparji —
srečen je popotnik, kateri naposled ugleda znano streho
z dimom, ki se mu kadi naproti, in prikažejo se mu
znane sobe — katerega pozdravi radostni krik ljudij, ki
mu hite naproti, veselili otrok vrišč in pribeg, pa ljube
soproge hladilne besede, ki jih motijo goreči poljubi,
kateri imajo to moč, da iz mislij izganjajo vso skrb! Srečen
je oča, kateri ima tako pribežališče, gorje pa je samoživcu.

Srečen je pisatelj, kateri se brez ozira na dolgo¬
časne, protjvne značaje, ki vse le kale s svojim žalostnim
dejanjstvom', približuje značajem razodevljočim visoke
človeške dostojanstvenosti — srečen je pisatelj, kateri
si je iz velike množine vsakdanjih obrazov izbral malo
izimkov — kateri se ni na minuto ni izneveril vzvišenemu

\ 9*

namenu svoje lire, s Svoje višine se ni spustil k ubogim,
neznatnim sobratom — in ne dotiče se zemlje, temveč
—• preselil se je med daleč od nje odločene vzorne
obraze! Dvostroko je zavida vredna njegova prekrasna
usoda: takšen pisatelj je sredi vzornih obrazov, kakor
sredi svoje rodovine, in v tem se daleč in glasno raz¬
lega njegova slava. Z opojnim kadilom je očaral ljudem
oči; čudovito se jim je prikupil, zakril je žalost v živ¬
ljenji, pokazal jim je prekrasnega človeka. Vse mu tleska
in se žene za njim — in za njegovim zmagoslavnim
vozom. Imenujejo ga velikega, vsesvetskega pesnika,
plujočega visoko nad vsemi drugimi' veleumi tega sveta,
kakor orel kroži nad drugimi visoko letajočimi pticami.
Da le njegovo ime slišijo, takoj zatrepečejo mlada ognjena
srca; odgovarjajoče solze vsem leskačejo v očeh. Niliče
mu ni podoben v moči! ....

Do cela drugača je usoda tistega pisatelja, kateri
je drzovil ter na dan kliče vse, kar je vsako trenutje
pred očmi in v kar se ne ozirajo mirnodušne oči —
na svetlo zove vso strašno, pretresajočo grez vsakojakih
ničemnostij, ki prepletajo naš život, vso globino hladnih,
malostnih, vsakdanjih značajev, s katerimi je bogat naš
zemski, zdaj pa zdaj trpki in dolgočasni pot —• in kateri
jih s krepko močjo nepreprosljivega dleta živo in očito
stavi vsemu svetu pred oči! Njemu ne tleska svet, njemu
niso delež priznavajoče solze, ni splošna navdušenost
razgretih duš; njemu ne priteče naproti nobena šestnajst¬
letna deva sanjarske glave in junaški žrtvovalna; njemu
se ni treba izgubljati v sladki čaralnosti obujenih glasov;
njemu naposled ni mogoče ubežati sočasni sodbi, hinavski,
brezčutni sočasni sodbi, katera njegova dela imenuje,
da so ničeva in preprosta — katera mu odkazuje za¬
ničljivo mesto v vrsti tistih pisateljev, kateri uredujo
človeštvo — katera njemu samemu lasti opisanih junakov
vlastitosti in odreka srce in dušo in bistre glave božan-
stveni plamen. Sočasna sodba ne priznava, da je steklo,
skozi katero gledamo v solnce, tako čudovito, kakor je
čudno tisto steklo, skozi katero motrimo neznatnih žu-
želek gibanje; sočasna sodba ne priznava, kako je treba
mnogo duševne globokosti, zato da človek razjasni obraz,
vzet iz zaničljivega življenja, in ga izpremeni v biser

133

Pesniškega zdelka; sočasna sodba ne priznava, da se
vzvišeni, navdušeni smeh more vredno bratiti z visokim
liričnim čustffff in da je cela propast med njim in
zvijanjem preprostega burkeža! Sočasna sodba tega ne
priznava — in vse obrača v očitke in zasmeh neprizna¬
nemu pisatelju: brez razločka, brez odgovora, brez so¬
čutja je, kakor popotnik brez rodovine, samec je sredi
svojega pota. Žalosten je njegov pot in trpko pisatelj
čuti svojo osamelost.

Ali neka čudovita moč mi je odločila, da se bodem
Se dolgo tovarišil s svojimi čudnimi junači, risal vse
hrumno, nenatorno življenje —• risal ga o smehu —•
vidnem svetu, in o solzah — njemu nevidnih, neznanih!
Daleč je še tisti čas, ko bode grozna vijava (Schnee-
gestober) ■ navdušenosti po drugem toku privrela iz glave,
živoče v svetem strahu in sijaji —■ in ko bode o ža¬
lostnem trepetu narod slišal veličastno grmenje drugih
besed ....

Na pot! Na pot! Naj izgine mrzkost, ki se je pri¬
kazala na čelo, in trpka mračnost — z lica! Zameknimo
se zopet v življenje z vsem njegovim brezzvočnim šumom
in hrupom, pa pogledimo, kaj dela Čičikov.

čičikov se je bil prebudil; iztegnil je noži in roči
ter se uveril, da se je dobro naspal. Poležal je še ne¬
koliko trenutkov na hrbtu, tlesknil s prstoma in jasnega
lica se spomnil, da ima že blizu štiri sto duš. Precej je
skočil iz postelje, pa ni pogledal ni svojega obraza, ki
ga je iskreno ljubil in na katerem je, kar je bilo kazno,
najrajši imel podbradek, jako često se je ž njim hvalil
prijateljem, zlasti kadar je bil obrit.

»Dej, gledi« — opomnil je navadno in brado gladil
z roko, »gledi, lcakov podbradek imam: popolnoma je
okrogel!«

Ali o tej priliki ni pogledal ni podbradka, ni lic,
ampak takoj je tak, kakeršen je bil, obul od turškega
usnja šlape z raznimi všitimi cveticami — slape, s ka-
keršnimi bogato trgujejo v mestu Toržoku, pozabil je
na svojo resriobnost in na svoja prilično srednja leta,
skočil v kratki škotski košulji dvakrat po ' sobi in jako
ugibično topotnil z nogo, z nje peto. Lotil se je nemu¬
doma dela: pred krabico si je mencal roči tako radostno,

134

kakor si ji tare nepodkupljivi zemski sodnik, ki je prišel
na preiskavo, kadar sede, da kaj prigrizne, in precej je
iz nje vzel vse popirje. Sklenil je, da sam, kolikor je
moči, naglo dovrši vse. Odločil je, da sam sestavi do¬
govore, da jih napiše in prepiše, zato, da ne bode treba
ničesar plačati pisarju. Uradna pisava mu je bila popol¬
noma znana: takoj je z velikimi črkami napisal: Tisoč
osem sto in tega  in  tega leta;  precej po teh pismenih
pa je z majhnimi črkami zapisal: pomješčik  ta  in
ta,  in vse, česar je bilo treba. V dveh urah je dogo-
tovil vse. Ko je bil pogledal te listke, vaščane, ki so
nekdaj res bili seljaki ter so delali, orali, pijančevali,
potepali se, varali gospodarje, nekateri pa so morebiti
bili tudi pošteni seljaki, ovladalo ga je neko čudovito,
njemu samemu nepojmljivo čustvo. Vsak zapisnik je
imel neko v čudovit značaj, in zaradi tega je bilo, kakor
da so i seljaci dobili neko v poseben značaj. Seljaci, ki
so bili stare KoroboCke last, ti so imeli skoro vsi svoja
imena in pridevke. Pljuškinovi zapisniki so se odlikovali
s kratkim zlogom: Često so bile zapisane imenom in
rojstvenim krajem samo začetne črke, po teh črkah stali
pa ste po dve piki. Sobakevičev zapisnik se je ponašal
z nenavadno popolnostjo in razsežnostjo: nobenemu Se¬
ljaku ni manjkalo nikakeršne vlastitosti; o tem je bilo
zapisano: »Dober mizar je« — o tem je bilo pripisano:
»Razumen je in nikoli se ne opije.« Natančno je bilo
tudi naznačeno, kdo je oča, kdo mati, a kako sta se
vela oba; le o jednem, o nekem Tedotovu je bilo za¬
pisano: »Oča, ni znano, kdo je, njegova mati pa je

služabnica Kapitolina, nraven je in ne krade.« Vse te
natančnosti so imenikom dajale neko posebno lice, neko
svežest: znalo se je, kakor bi bili seljaki prejšnjega dne
še živi. Čičikov je dolgo gledal njih imena, razvnel se
je bil njegov duh, vzdihnil je torej in opomnil:

»Dragi očetje, koliko vas je tu napisanih! Kaj ste
delali, srčni moji, svoje žive dni? — Kako ste se imeli?«
— A njegove oči so se slučajno uprle v neko ime. To
je bil znani Peter Saveljev Neuvažaj-Korito, nekdaj vlaste-
linke Korobočke seljak.

Čičikov zopet ni mogel vstrpeti, da bi se ne bil
začudil: »Oj, kako je dolg! V celo vrsto se je razlezel!

Ali si bil nastavnik (mojster), ali preprost seljak, in kaka
smrt te je zalotila? — Ali si umrl v krčmi, ali te je
sredi ceste spečega povozil kak neoprezen voznik? —-
Probka Stepan, tesar, odličen trezni  k. A, gledi ga,
to je Stepan Probka, tisti dolgin, ki bi bil ugoden životni
straži! Prehodil je večkrat ves gubernij, za pasom je
imel sekiro, na plečih čevlje, pojedel je na poti za groš
kruha in za dva groša suhe ribe, v mošni pa je ob
vsaki priliki domov prinesel po sto rubljev, ali morda
je tudi bankovce zdaj in zdaj imel zašite v platnene
hlače ali zataknene za čevlje! Kje je tebe ujela smrt?
— Morda si zaradi večjega dobička vzlezel v zvonik,
tam pa ti je izpodletelo s prečnika, telebil si na zemljo,
a poleg tebe stoječi kum Mihej se je z roko popraskal
za ušesom in opomnil: ,He, Vanja, ti si že strepetal ! !
a sam se je izpodvezal z vrvjo in vspel na tvoje mesto.
•— Maksim Teletnikov, čevljar! He, čevljar! Pijan,
kakor čevljar,  pravi prislovi ca. *) Poznam te, poznam,
golobček; ako hočeš, povem vso tvojo zgodovino. Učil
te je nekov Nemec, ki je redil vas vse skupaj, z jerme¬
nom napletal vas po hrbteh, zato ker niste bili natančni,
in se niste smeli potepati po ulicah, ali ti si bil čudo,
ne čevljar, ni te mogel prehvaliti Nemec, kadar je go¬
voril s svojo soprogo ali s kakim tovarišem; a kako si
skončal svoj nauk? — ,Zdaj začnem pa sam gospodariti'
■— dejal si, ,t.oda ne tako, kakor gospodari Nemec, ki
s kopejko začenja, ampak jaz obogatim prvo trenutje.'
In dej, plačal si svojemu vlastelinu pristojni -rok, odprl
prodajalnico, nabral si gramado naročbin, in začel si
delati. Izteknil si bil nekje gnile, tretjino cenejše kože,
pa ti je vsak čevelj dal dvojen dobiček, ali po dveh
tednih se je tvoje delo začenjalo trgati — in strašno
grdo so te opsovali naročniki. Tvoja prodajalnica je
osamela, a ti si jel pijačiti in se valjati po ulicah, jezil
si se: ,Ne, slabo je na sveti! Rus ne more več živeti:
povsod mu je Nemec na poti.' — Elizabet Vrabec —
kakov seljak je to? — Da bi te vrag: baba! Kako je
le-sem zablodila? — Sobakevič je slepar, tudi o tej priliki
me je okanil!«

j Slovenec bi dejal: »Pijan, kakor čep.

136

Čičikov je sodil prav: res je ženska bila to. Kako
je bila zašla med seljake, ni znano; ali zapisana je bila
tako zvito, da se je zdaleč zdela človeku, kakor bi bil
moški, ni bilo zapisano: Elizabeta,  temveč Elizabet.
Pak Cičikova ni motilo to prav nič, zato jo je kar
izbrisal.

»Grigorij Doidi-ne-doideš! Kak človek si bil ti? —
Morda si vozaril, preskrbel si se s tremi konji in s
kibitko,*)  pokrito s štorijo, na veke odrekel se domu,
rojstvenemu brlogu, pa si se odpeljal in se s kupci vred
klatil po semnjiščih. Ali si kje na cesti svojo dušo oddal
Bogu, ali so te prijatelji ubili zaradi kake tolste, rdeče¬
lične vojaške ženske, ali so se kakemu gozdnemu po¬
tepuhu priljubile tvoje kožnate rokavice in tvoji trije
majhni, pa krepki konji, ali morda si sam, ko si ležal
na tuščah (Britsche), premišljal in premišljal, da si z
dežja .prišel pod kap, napčsled pa si šel v krčmo, iz
krčme si odšel in skočil v vodo? — Oj, ruski narod,
ti ne ljubiš natorne smrti! — Kaj pa vi, ljubi golobci?!«

— začudil se je Cičikov, ko je bil z očmi preletel polo,
kjer so bile zapisane Pljuškinove ubežne duše, »vi ste
še živi, ali čemu ste mi? — Kod vas zdaj nosijo brze
noge? — Ali vam je slabo bilo pri PJjuškinu, ali se iz
svoje volje potičete po lesovih, da odirate popotne ljudi?

— Ali morebiti sedite po temnicah, ali ste pobegnili k
drugim gospodarjem in orjete polje? — Jeremija Karjakin,
Nikila Volokita, njegov sin je Anton Volokita ....  Shj
njih pridevki kažejo, da so pošteni ubežniki. **) Popov
sluga ....  gotovo je znal čitati in pisati: noža, menda,
ni vzel v roko, a živel je, kakor čestit tat. Gotovo te
je, ker nisi imel popotnega lista, naposled prijel kapitan
izpravnik. Ti si smelo stal o preiskavi. ,Čegav si?' —
povprašal te je kapitan izpravnik in o tej ugodni priliki
si izpregovoril ti kako krepko besedico. — ,Tega in tega
pomješčika sem 1  — odgovoril si ti smelo. — ,Kaj pa delaš
tu?‘ — povprašal te je kapitan izpravnik. — ,Vlastelin
.me je poslal na rok' — odgovoril si, nisi bil v zadrezi.

— ,Kje imaš popotno pismo?' — ,Gospodar, meščan

*) Kibitka je nekak voz v Ruski.

**) Volokita je vlačugar, potepenec.

himenov ga ima . 1  — ,Pokličite Pimenova! Ali si Pimenov
ti -? 1  — ,Pimenov sem . 1  — ,Ali je Pimenov dal ti svoj
Popotni list ? 1  — ,Ne, ni dal mi nikakeršnega popotnega
lista . 1  — ,Zakaj lažeš ? 1  — povprašal te je kapitan iz-
Pravnik in pristavil je kako krepko besedico. — ,To je
tako-le 1  — odgovoril si ti srčno, ,nisem ga dal njemu,
zato ne, ker sem bil pozno prišel domov, a oddal sem
ga Antonu Prohorovu, zvonarju, da ga je shranil . 1  —
jPoldičite zvonarja! Ali je zvonar dal ti popotni list ? 1  —
5 Ne, Anton Prohorov ni dal meni nikakeršnega popot¬
nega lista . 1  — ,Zakaj zopet lažeš ? 1  — povprašal je ka¬
pitan izpravnik in svoje vprašanje ojačil z nekolikimi
čvrstimi besedami. ,Kje torej imaš svoj popotni list ? 1  —
Jmel sem popotni list 1  — govoril si ti o hitrici —• ,ali
mogoče je, da sem ga kjer koli na poti popustil . 1  —
)A vojaški plašč 1  — povprašal je kapitan izpravnik 'in
na dodatek zopet zabrusil ti kako krepko besedo, ,zakaj
si ga odnesel? — pa duhovniku, zakaj si mu kovčeg
odnesel — in bakrene novce ? 1  — ,Ni res to 1  —• odgo¬
voril si, a ni genil se nisi, ,s tatinstvom se pa še nikoli
nisem bratil . 1  — ,A zakaj so našli plašč pri tebi ? 1  —•
j N e znam, gotovo ga je kdo drug prinesel k meni . 1  —
jOh, ti hudoba, hudoba ! 1  — vskriknil je kapitan izpravnik,
stresal glavo in se pod p&zuhama podprl. ,I)enite ga v
klade in odvedite v ječo . 1  — : ,Prosim, meni je to po godu 1
■—■ opomnil si. In dej, vzel si tobačnico iz žepa, prijateljski
ponudil jo invalidoma, ki sta te devala v klade, in po-
vprašaval si ju, ali je že dolgo tega, kar sta doslužila in v
katerej vojni sta bila. A ti si živel v ječi, ko so v sodišči
obravnavali tvoje tatinstvo. In sodišče je ukazalo: od¬
peljite ga iz Careva Kokšajska v ječo kakega mesta; a to
sodišče je zopet ukazalo, da te morajo odvesti v nekov
Vesegonsk, in ti si popotoval iz ječe v ječo in ogledal novo
bivališče in se pohvalil: ,Ne, vesegonska temnica je čistejša,
tam pa je več prostora in več občestva . 1  — Abakum
Tirov! Kod se, brate, klatiš ti? — Kam so fe, zanesle
noge? — Ali si odhitel na Volgo ter si se izročil svobod¬
nemu življenju, to je: ali si se poburlačil? * *)-« —

1

*) Burlacj so 'plavci na Volgi, največ io doma z vseli ruskih
končin, a niso najboljši ljudje. L. G.

138

Po teh besedah se Čičikov prebudi in nekako za¬
misli. Kam se je zamislil? — Ali  je premišljal Abakuma
Tirova usodo, ali se je zamislil sam v se, kakor se za¬
mišlja vsak Rus, kolikor koli star, v kakeršnem koli
stanu in razmerji — kadar se posvečuje veselemu, pre-
širnemu življenju? — Pa je res to, kje je neki zdaj
Tirov? —• Šumno in veseljaški živi na žitnem pristanišči
(Landungsplatz), sklenil je pogodbo s trgovci. Na ldobucih
ima cvetje in traki — in raduje se vsa burlaška  va-
t a g a,  *) ki se je poslovila od svojih milic in soprog,
visokih in lepo vzrastenih, okrašenih z ovratnimi vrvi¬
cami in trakmi; pleše, poje; vse vre na tržišči; a nosači
v tem kriče, psujejo se in priganjajo drug druzega, na
pleča nalagajo po devet pudov teže, šumno grah in
pšenico vsipljejo v globoke sode, valč vreče z ovsom in
s pšenico, in človek daleč vidi kupe, v piramide zložene
vreče po vsem trgu; ogromen je ves ta žitni arzenal,
dokler se ne izpremeni v globoke barke, ki plavajo,
kakor divje gosi, in dokler o pomladnem ledu ne od¬
pluje velikansko brodovje. Tam, burlaci, delate, da imate
dosti! Kakor ste se prej kratkočasili in radovali, tako se
tam lotevate dela in potite, natezate vrvi in pojete pesem
— neizmerno, kakeršna je Ruska sama.

»Uh, uh, že je dvanajst!« — vsklikne Čičikov na¬
posled, ko je pogledal na uro. »Kako sem se zamislil!
Pa da sem vsaj kaj delal, iz početka sem naredil ne-
kove Cirečare, potlej pa sem se zamislil. Kolik bedak
sem jaz res!«

Po teh besedah je škotsko svojo obleko zamenil
z evropsko, z zapono krepkeje nategnil svoje telo, po¬
kropil se s kolinsko vodo, v roko vzel topli klobuk in
popir pod phzuho ter odšel je k mestnemu sodišči, da
dovrši kupna pisma. Hitel je, ali ne da bi se bil bal za¬
muditi — zamude se ni bal, kajti prvomestnik je bil
njegov znanec, ki je lehko daljšal ali pa po svoji volji
krčil — služabne ure, jednako starodavnemu Homerje¬
vemu Zevsu, ki je daljšal dneve in pošiljal kratke noči,
kadar je bilo treba skrajšati boj njemu dragih junakov,
ali kadar jim je hotel dati priliko, da so dokončali vojno;

'■)  Burlaškernu društvu ali selu je ime vataga.

139

Cičikov je hitel zaradi tega, ker je sam v sebi čutil
željo, da bi svojo stvar skončal na moč brzo; doslej se
mu je vse zdelo, da je nemirno in negotovo; zmerom
ga je mučila misel, da duše niso njegova popolna last
m da je o podobnih slučajih vselej potrebno, da človek
take stvari hitro odprta s svojih pleč.

Jedva je bil prišel na ulice, premišljal vse to in
ua pleča vlekel medvedji kožuh, ki ga je krilo sukno s
cimetovo bojo, kar se na ovinku v stranske ulice snide
z  gospodom, tudi v medvedjem kožuhu, pošitem s suknom
s  cimetovo bojo in v topli kučmi z uhlji. Gospod vskrikne,
Mani lov je bil to. Precej sta se objela in pet minut sta
objeta stala na ulicah. Obeh poljubi so bili tako silni,
da so oba ves dan boleli prednji zobje. Manilovu so od
same. radosti na obrazi ostala le usta z nosom vred ;
oči so bile popolnoma izginile. Cetrtinko ure je z obema
rokama držal Čičikovu roko in jo strašno segrel. Z naj-
nežnejšimi in naj ulj udnej Šimi besedami mu je dokazal,
kako je tekel, da bi objel Pavla Ivanoviča; besedo svojo
J e skončal s takim poklonom, kakeršen je naj pristnejši
devi, s katero vred človek ide na ples. Cičikov odpre
usta, sam ni znal, kako bi se zahvalil, kar Manilov izza
kožuha izvleče zvit, z rdečkastim trakom zvezan popir.

»Kaj je to?«

»Seljaki so to!«

»A!« Cičikov precej razvije popir, preleti ga z
očmi in se začudi čistemu in krasnemu rokopisu. »Krasno
je to spisano« — pohvalil je — »ne bode jih treba
prepisavati. Pa še rob je krog! Kdo ga je naredil tako
umet.eljno ?«

»No, nikar ne vprašujte« — rekel je Manilov.

»Ali ste ga naredili Vi?«

»Zdelala ga je soproga.«

»Oh, ljubi Bog, vest me peče, ker sem naredil
Vam toliko truda.«

»Pavlu Ivanoviču na ljubav ni nikakeršnega truda.«

Cičikov se je hvaležno priklonil. Ko je bil Manilov
zvedel, da Cičikov ide k sodišči, zato da dovrši kupna
pisma, precej se mu je ponudil, da ga spremi tjakaj.

Prijatelja sežeta pod roči in odideta skupaj. Pri
vsakem majhnem vzvišku, pri vsakem brežičku, pri sle-

140

harni stopnjici je Manilov podpiral Čičikova, skoro dvigal
ga je z roko in o prijaznem smehu pristavljal, da nikakor
ne dopušča, da bi si Pavel Ivanovič izključil nogo.
Čičikova je srce bolelo, sam ni znal, kako bi se mu bil
zahvaljeval, kajti čutil je, da je nekako težak.

O medsobni ugodljivosti sta naposled prišla na trg,
kjer je bilo sodišče, velika zidana hiša s tremi nadstropji,
vsa bela, kakor kreda, kar je gotovo značilo čistoto
tistih duš, ki so v nji zvrševale svoje dolžnosti. Druge
hiše na trgu z ogromnostjo svojo niso odgovarjale temu
kamenitemu domu. Te hiše so bile stražnica, v kateri
je stal vojščak s puško, dva, trije prostori, kjer čakajo
najemni vozniki, naposled pa dolga vrsta prodajalnic z
znanimi napisi, z nariski, načrčkanimi z ogljem in s
kredo. Druzega ničesar ni bilo na tem osamelem, ali
kakor v Ruski rekajo: na tem krasnem trgu. Skozi okna
druzega in tretjega nadstropja so gledale nepodkupljive
glave Temidinih*)  žrecev (Opferpriester), a takoj so
se zopet skrile: gotovo je bil načelnik prišel listo trenutje.
Prijatelja nista šla, temveč bežala sta po stopnicah, kajti
Cičikov je, da bi se bil iznebil Manilova podpore, po¬
spešil stopinje, toda Manilov je t.udi tekel dalje, skrbeč,
da bi se Cičikov ne utrudil, torej sta bila oba močno
zasopihana, ko sta stopila na temni mostovž. Ni na
mostovži, ni po sobah njiju očij ni iznenadila čistota.
Tačas jim še ni bila na mari, zaradi tega je to, kar je
bilo blatno, ostajalo blatno, ni dobivalo prijetne zunanjosti.
Temida je prosto, kakeršna je bila sama, v negližeji in
halatu sprejemala goste. Morali bi popisati pisalnice, skozi
katere sta šla naša junaka, ali pisatelj goji silno bojazen
do vseh uradov in sodišč. Kadar se je pisatelju ponudila
prilika, da je prišel v sijajne in krasne pisarne, po katerih
so bila tla z mizami vred olikana, skrbel je, da jih je
premeril na moč naglo, pokorno .je' vselej oči obrnil v
tla, zaradi tega nikakor ne zna, kako tam vse blagostuje
in cvete. Naša junaka sta videla mnogo popirja —
črnega in belega; mnogo uklonjenih glav, debelih zatil-

*) Temida je bila boginja pravice; nje podoba je zala, resna,
očij je zavezanih; v jedni roči drži' meč, v jedni pak tehtnico, kar
znači ostrost in nepristranost o sodbi. L. G.

141

uikov, frakov, sjurtukov z gubernatorskim krojem in
neko prosto švetlo-sivo kurtko, ki se je jako ostro raz-
jikovala od druzih, nje gospodar je na stran nagnil glavo
'n položil jo skoro na popir, ročno je prepisaval, menda
kakov zapisnik o kaki pripravdani zemlji ali o kakem
unenji, katero je zavzel kak miren vlastelin, ki je na
svoje stare dni pokojno živel v uradnem varstvu in si
življenje sladil z otroci in vnuci; slišala sta zdaj pa
zdaj, da so hripavi glasovi vzbujali kratke izraze: »Prosim
Vas, Tedosej Tedosijevič, dajte mi spis za številko 368!«
7 - »Vi vsak čas kam založite uradne črnilnice zamašek!«
(lasih se je razlegnil kak veličastnejši glas, gotovo je
kakov načelnik ukazaval: »Na, prepiši! Ako ne — izzu-
jemo ti čevlje in presedel bodeš pri meni šest dnij brez
Vsakeršne jedi.« Peresa so močno praskala, podobno je
kilo, kakor bi se bilo nekoliko voz s hrastovim dračjem
naloženih peljalo po lesi, po katerem je visoko nastlano
s uho listje.

Čičikov in Manilov se približata prvi mizi, kjer sta
sedela dva uradnika — še mlada, in povprašata: »Osvo¬
bajajte, kje tu zdelujejo kupne pogodbe?«

»A kaj bi radi?« —- povprašata oba uradnika in
še obrneta.

»Moram oddati prošnjo.«

»Kaj pa ste kupili?«

»Jaz bi rad prej znal, kje je kupčijskih pogodeb
urad, ali je tu, ali kje drugje.«

»Prej Vi povedite, kaj ste kupili in po kateri ceni,
potlej Vam midva poveva, kje je ta urad; če tega ne
Poveste, pa ničesar ne izveste..«

Čičikov je takoj spoznal, da sta uradnika le rado-
v edna, kakeršni so vsi mladi uradniki, in da hočeta sebi
in svojemu uradu pridobiti le več važnosti.

»Poslušajte, ljubeznivi« — opomni Čičikov — »jaz
jako dobro znam, da vse kupne pogodbe s katero koli
ceno obravnavajo na tistem prostoru, zaradi tega Vas
Prosim, da bi mi pokazali dotično mizo; ako pa Vi ne
znate, kaj pri Vas delajo kje, povprašam koga druzega.«

Uradnika nista ni črhnila, temveč jeden njiju s
prstom pokaže v kot, kjer je za mizo sedel starček in
premetal nekove popirje. Čičikov in Manilov odideta

med mizami naravnost k njemu. Starček se je jako
marno pečal s svojim delom.

»Prosim Vas« — povpraša Čičikov in se prikloni,
»ali tukaj obravnavate kupčijske pogodbe?«

Starček dvigne oči in pojeclja: »Tukaj ne obrav¬
navamo prodajnih pogodeb.«

»Kje pak jih obravnavajo?«

»V pohotnem odpravništvu.«

»Kje je pohotno odpravništvo?«

»Tam je, kjer načeluje Ivan Antonovič.«

»A kje je Ivan Antonovič?«

Starček s prstom pokaže v drug kot v sobi. Čičikov
in Manilov odideta k Ivanu Antonoviču. Ivan Antonovič
se je bil že ozrl z jednim očesom ter ja je opazil po
strani, a tisto trenutje se je še marljiveje zameknil v
svoje pisanje.

»Osvobajajte, ali je to prodajnih pogodeb miza?«
•— povpraša Čičikov in se prikloni.

Ivan Antonovič, kakor bi ne bil slišal, zameknil
se je popolnoma v popir, ničesar ni odgovoril. Takoj je
človek lehko spoznal, da je to krst že v razumnih letih,
da ni kak mlad blebetač ali vetrnjhk. Ivan Antonovič
je imel, kar se je videlo, že veliko nad štirideset let;
lasje so mu bili črni, gosti; njegovega obraza sreda je
vsa molela naprej in se stekala v nos, skratka: to je
bil obraz, podoben rilcu, kakor govore v navadnem
življenji.

»Opraščajte, ali je tu pohotno odpravništvo?« —
povpraša Čičikov.

»Tu je, tu« — odgovori Ivan Antonovič, obrne
svoj rilec na stran in jame zopet pisati.

»Moja stvar je la: kupil sem od raznih vlastelinov
v tem okraji Seljakov; pogodbe so sklenene, treba je le
še potrjila.«

»Ali so gospodarji osebno tu?«

»Nekateri so tu, drugi so mi dali pooblastilo.«

»A prošnjo, ali ste jo prinesli?«

»Prinesel sem i prošnjo. Jaz bi rad, meni se močno
mudi ....  Ali bi morebiti bilo mogoče, da še danes
dokončamo to potrebo?«

143

»Danes! Danes ni mogoče« — odgovori Ivan An¬
tonovič. »Treba je še preiskave, ali ni kje kakih zaprek.«

»Sicer pa, kar se tiče tega, da bi to stvar po¬
spešili, prvomestnik Ivan Grigorijevič in jaz sva dobra
Prijatelja

»Ali ni le Ivan Grigorijevič prijatelj moj, tudi imam
še druge prijatelje« — pove Ivan Antonovih gorjupo.

Cičikov je spoznal, kaj namerava Ivan Antonovič
in opomnil je: »Drugi mi ne bodo nasprotovali; jaz
sem tudi uradoval, znam . . . .«

»Idite k Ivanu Grigorijeviču« — rekel je Ivan An¬
tonovič nekako uljudneje, »on odkaži delo, komur hoče,
mi nimamo te moči.«

Cičikov je bankovec potegnil iz žepa in ga položil
pred Ivana Antonoviča, kateri pa ga ni pogledal ni,
temveč precej pokril z neko knjigo. Cičikov mu ga je
hotel pokazati, ali Ivan Antonovič je z glavo odkimal
ter dal znati, da ni treba pokazati bankovca.

»Oni-le Vas odvede k prvomestniku« — dejal je
Ivan Antonovič, pokimal z glavo, a jeden izmed navzočnih
uradnikov, ki je Temidi žrtve posvečeval tako goreče,
da je oba rokava na komolcih imel razpokla in da je
že dolgo podmetek lezel iz njiju, in je prejel kolegijskega
vpisovalca čast — le-La uradnik je postregel našima
junakoma, kakor je nekdaj Vergil bil postregel Danteju
ter je spremil ja v prvomestnikovo sobo, kjer je stal
širok naslanjač, v naslanjači pa je pred mizo z zrcalom
in pred dvema debelima knjigama — kakor solnce, sedel
prvomestnik. Na tem prostoru je novega Vergila prešinilo
tako češčenje, da se nikakor ni predrznil — ni stopil
v sobo, ampak vrnil se je in pokazal svoj hrbet, ki je
bil otrt, kakor kaka štorja, in držalo se ga je nekovo
kurje pero. Ko Cičikov in Manilov prideta v prvomestni¬
kovo sobo, ugledala sta, da prvomestnik ni sam; poleg
njega je sedel Sobakevič, popolnoma ga je zaslanjalo
zrcalo. Njiju prihod je obudil vskrik, uradni naslanjači
so glasno odskočili. Sobakevič je tudi vstal s svojega
stola, stal je in lehko je človek na vseh straneh videl
njega in njegova dolga rokava. Prvomestnik je Cičikova
objel in po sobi so se razlegnili poljubci, povprašala sta
se, ali sta zdrava; pokazalo se je, da križ boli oba,

obsodila sta precej preobilo sejo. Videti je bilo, da je
prvomestniku že znana Sobakevičeva in Čičikova pogodba,
kajti začel je čestitati Čičikovu, kar je iz. početka ne¬
kako motilo našega junaka, zlasti, ko je bil opazil, da
Sobakevič in Manilo v, s katerima je sklenil pogodbo,
stojita drug vpričo druzega. In vendar se je zahvalil
prvomestniku, obrnil se v Sobakeviča in povprašal je:
»Ali ste Vi zdravi?«

»Hvala Bogu, ne morem tožiti« — odgovoril je
Sobakevič. A res je bilo to, ni znal, zakaj bi bil tožil:
železo bi se bilo moglo prej prehladiti ter bi bilo začelo
kašljati, nego ta čudovito ustvarjeni vlastelin.

»Da, Vi ste se še zmerom doslč hvalili z zdravjem«
— opomnil je prvomestnik, »pokojni Vaš oča je bil tudi
krepak človek.«

»Da, sam bi smel bil iti na medveda« —■ pritegnil
je Sobakevič.

»Meni se zdi« — opomni prvomestnik, »da bi
tudi Vi povalili medveda, ko bi se Vam zljubilo iti nanj.«

»Ne, jaz bi ga ne zmogel« — odrekel je Sobakevič,.
»pokojnik je bil krepkejši, nego sem jaz.« A vzdihnil
je in dalje govoril: »Zdaj ljudje niso več taki: no, moje
življenje ....  kakovo je to življenje? — Kakor bi . . . .«

»Zakaj Vaše življenje ni krasno?« — povpraša
prvomestnik.

»Ni dobro, ni dobro!« — odgovori Sobakevič in
stresne glavo »Sodite sami, Ivan (Irigorijevič: petdeset
let živim, pa nisem bil še nikoli bolan, ko bi me bilo
le grlo bolelo katerikrat, ali da sem bil vredhn, ali da
sem ulesa imel....  Ne, ne, to ni dobro! To bodem
moral še drago plačati.« Po teh besedah se je Sobakevič
pogreznil v tožnost.

»Gledite ga« — pomislita Čičikov in prvomestnik
tisto trenutje, »Bog zna, zakaj žaluje!«

»Jaz imam list na Vas« — povedal je Čičikov in
Pljuškinovo pismo prinesel iz žepa.

»Kdo mi ga pošilja?« •— povpraša prvomestnik,
razpečati list in vsklikne: »A, Pljuškin! Ali še životari
na sveti? — Ta usoda: kako razumen, bogat človek
je bil to, a sedaj . . . .«

145

»To je pes« — zahudi se Sobakevič, »slepar je,
Vse ljudi bode pomoril z lakoto.«

»Rad, rad« — opomni prvomestnik, ko je prečital
pismo, »rad bodem pooblaščenec. Kdaj bi radi dovršili
prodajne pogodbe, ali zdaj, ali kesneje?«

»Takoj,« — odgovori Čičikov, »prosil bi Vas, ako
je moči, še danes, zato ker jutri bi rad odpotoval iz
Vašega mesta: prinesel sem pogodbe in prošnjo.«

»To je vse lepo, ali delajte, kar hočete, mi Vas
ne izpustimo. .Pogodbe dovršimo danes, Vi pa se morate
še nekoliko pri nas pomuditi. Jaz precej ukažem« —
dejal je in odprl duri v pisarno, vso polno uradnikov,
ki so bili podobni pridnim bučelam, kadar se razlete
po cveticah, če je mogoče cvetice primerjati z uradni¬
škimi spisi.

»Ali je Ivan Antonovič v pisalnici?«

»Da!« — zakrili glas v pisarni.

»Recite mu, naj pride le-sern! «

Čitateljem že znani Ivan Antonovič z rilcem se
prikaže v prvomestnikovo sobo in se ponižno prikloni.

»Nate, Ivan Antonovič, vzemite vse te pogodbe ....«

»A ne zhbite, Ivan Grigorijevič« — poprime Soba¬
kevič, »da bode treba prič, vsaj dveh na vsaki strani.
Pošljite precej zdaj k prokuratorju, prokurator je človek
brez vsakeršnega dela, gotovo sedi doma. Njega v vsem
nameščuje odvetnik Zlatouh, največja pijavka na sveti.
Zdravstvene uprave nadzornik.... to je tudi človek
brez dela, gotovo je doma, če se ni odpeljal kam kartat;
pa je še mnogo drugih v obližji; Truhačevski, Bjeguškin,
vsi ti so na sveti nepotrebna bremena!«

»Res je to, res!« — potrdil je prvomestnik ter je
takoj po vse poslal uradniškega slugo.

»Tudi jaz Vas prosim« — izpregovoril je Čičikov,
»pošljite po poverjenca neke vlastelinke, s katero sem
tudi sklenil pogodbo — po sina protopopa, očeta Kirila;
služi nekje — tukaj pri Vas.«

»Kaj pak? Tudi ponj pošljem!« — obetal je prvo¬
mestnik; »vse bodemo zvršili, a uradniku nobenemu ne
dajte ničesar; prosim Vas, da ne. Prijatelji moji ni treba,
da bi plačevali.« Po teh besedah je prvomestnik precej

10


Ivanu Antonoviču ukazal nekaj, kar mu, to se je videlo,
ni bilo po godu. Prodajne pogodbe so bile, kar je bilo
kazno, ljube prvomestniku, zlasti, ker je bil opazil, da
je vsa kupčija skoro sto tisoč rubljev velika. Nekoliko
minut je Cičikovu gledal v oči z izrazom velike radosti
na obrazi, naposled pa je opomnil: »Tako je, tako!
Tako ste Vi, Pavel Ivanovič, preskrbeli to!«

»Da, preskrbel sem« — pritegne Cičikov.

»Dobro, pač blagostno delo je to!«

»Da, jaz sam znam, da se nisem mogel lotiti boljšega
dela. Ali je tako ali tako, nobenega človeka svrha ni
odločena tako dolgo ne, dokler s krepko nogo ne stopi
na stalen temelj, a ne na kako svobodomiselno himero
svoje mladosti.« Po tej opomnji je prilično opsoval svo¬
bodomiselnost in vse mlade ljudi. Ali človek je v njegovih
besedah lehko opazil neko negotovost, kakor bi bil sam
o sebi govoril: »Uh, brate, lažeš, pa hudo lažeš!« Cičikov
se ni ozrl ni v Sobakeviča, niti v Manilova, bal se je,
da bi jima utegnil na licih ugledati kaj, kar koli. Ali
njegova bojazen je bila prazna: Sobakevičevo lice se ni
zgenilo ni, Manilov pa je, ker ga je zgovornost bila
očarala, od same zadovoljnosti le odobrujoče kimal z
glavo in se pogrezal v tako čhtje, v kakeršnem nahajamo
godbi prijatelja, kadar kaka pevka s svojim glasom zma¬
guje celo gosli in zapoje tako visoko, kakor ni ptičje
grlo ne more peti.

»A zakaj Vi Ivanu Grigorijeviču« —- povpraša
Sobakevič, »pp imeni ne poveste, kaj ste kupili, in Vi,
Ivan Grigorijevič, zakaj Vi ne povprašate, kaj si je pri¬
dobil? — Kakov nhrod je to! Shmo čisto zlato je! Jaz
sem mu prodal i kolarja Mihjejeva.«

»Ali 1 udi Mihjejeva ste mu prodali?!« začudi se
prvomestnik. »Jaz poznam kolarja Mihjejeva, to je izboren
delavec, menije kočijo predelal. Samo prosim, kako?

Saj ste mi povedali, da je umrl . . . .«

»Kdo? Ali Mihjejev je umrl?« — povpraša So¬
bakevič, pa prav nič ni bil v zadregi. »Njegov brat je
umrl: sam pa je živ in zdravejši, nego je bil prej. One
dni mi je zgradil tako bričko, kakeršne bi ne naredili
ni v Moskvi. Ta bi moral delati le čaru.«

147

»Da, Mihjejev je izboren nastavnik« — pritegne
prvomestnik, »jaz, se le čudim, kako ste se mogli po¬
sloviti od njega.«

»Ba, ko bi Mihjejev bil samo! A Probka*) Stepan,
tesar — Miluškin, opekar — Teletnikov Maksim, čevljar

— vsi so odšli, vse sem prodal!«

Toda ko je bil prvomestnik povprašal, zakaj jih
je prodal, ker so bili domu silno potrebni, in nastavniki,
kolebnil je Sobakevič z roko in odgovoril: »A, tako,
prosto, zalotila me je trdoglavost: daj, dejal sem, prodam
jih, pa sem jih res prodal!« Po teh besedah je povesil
glavo, kakor bi se bil resnično kesal zaradi tega, in do¬
stavil je: »Siv sem že, pa se nisem še opametil doslej.«

»Ali prosim, Pavel Ivanovič« — povpraša prvo-
mestnik — »kako pa Vi kupujete seljake, ali brez zemlje?

— Morda na preseljenje?«

»Kupujem jih na preseljenje.«

»No, na preseljenje, to je kaj druzega; a kam jih
preselite?«

»V . . . . v herzonski gubernij jih preselim.«

»Oj, tam je odlična zemlja!« • — opomni prvomestnik
in močno pohvali tamošnjega rastlinstva plodnost.

»Ali imate obilo zemlje?«

»Dosti je imam, toliko, kolikor je je treba kup¬
ljenim Seljakom.«

»Ali je tam kaka reka, ali kakovo jezero?«

»Reka je, sicer pa je tudi ribnik tam.« Po teh
besedah Cicikov nehote pogleda Sobakeviča, a dasi je
Sobakevič bil miran, vendar se je videlo, kakor bi mu
bilo na licih zapisano: »Oj, lažeš! Laž je reka in jezero
in vsa zemlja!«

O tem razgovoru so malo 7  po malo jele prihajati
priče: čitatelju znani mežkrač prokurator, zdravstvene
uprave nadzornik, Truhačevski, Bjeguškin, pa drugi, ki
so bili, kakor je Sobakevič trdil, le nepotrebna bremena
■svetu. Mnogih izmed njih čisto nič ni poznal Cičikov;
kolikor se jih je pogrešalo, namestili so jih s sodiščnimi
uradniki. Niso privedli samo protopopovega sina, temveč

*) Probka je zamašek, torej je ta seljak Stepan Zamašek.

L. G.

10 *

148

tudi protopopa očeta Kirila. Vsaka priča je podpisala
sama sebe in vse svoje dostojanstvenosti in urade, nekateri
so pisali v nebesa, nekateri v pekel, nekaterih črke so
stale prav po konci, jeden izmed njih pa se je podpisal
s takimi črkami, kakeršnih nima ruska azbuka. Znani
Ivan Antonovih je posebno brzo delal vse, pogodbe je
zapisal, popisal, razvrstil v knjigo in kamor je treba,
proračunil je polovico obrestij oglasom po novinah, a
Čičikov je moral plačati samo nekaj malega. Prvomestnik
je ukazal, naj carske danji plača samo polovico, polovico
pa naj, ni znano, kako, vračunijo kakemu drugemu prosilcu.

»No, torej« —- opomni prvomestnik, ko je bilo
vse dovršeno — »zdaj pa nam se nudi le, da zamo*
čimo le-to kupčijo.«

»Meni je po godu to« — pritegne Čičikov, »treba
je samo še tega, da Vi določite čas. Pregrešil bi se, ko
bi takemu ugodnemu društvu ne dal odmašiti nekoliko
steklenic šampanjca.«

»Ne, Vi nas ne umejete: šampanjca bodemo dali
mi sami« — odbil je prvomestnik, »to je naša dolžnost.
Vi ste naš gost: mi moramo Vas pogostiti. Znajte, go¬
spoda, mi storimo tako: vsi, kolikor nas je, pridemo k
policijskemu načelniku; to je čaralnik: treba je, da bode
le mignil — idoč mimo ribjega trga ali mimo kako
vinske kleti, a videli boste, kako se gostimo! O tej priliki
bodemo tudi vistovali.«

Temu nasvetu se nihče ni mogel upreti. Priče so
že o spominu na ribji trg začutile tek: takoj so vzeli
klobuke in čapke, in uradne obravnave je bilo konec.
Ko so šli skozi pisarno, priklonil se je rilčasti Ivan
Antonovič ponižno in tiho je Čičikovu šepetnil: »Nakupili
ste za sto tisoč seljakov, za trud pa ste dali samo jeden
bankovec.«

»Ali kakovi Seljaki so to!« — šepetne in oponese
mu Čičikov, »same kukavice in nečimniki so ti ljudje,,
ni polovice niso vredni.«

Ivan Antonovič se je uveril, da ima Čičikov trd
značaj in da ne bode dal ničesar več.

»Po čem ste duše kupili od Pljuškina?« ■— povpraša,
in šepetne mu v drugo uho Sobakevič.

149

»A zakaj ste Vrabko pripisali?« — poypraša Ci¬
nikov, ki bi mu bil moral odgovoriti.

»Rakovo Vrabko?« — povpraša Sobakevič.

»Da, babo, Elizabeto Vrabko, pa ste postavili celo
Moško končnico.«

»Ne, jaz nisem pripisal nikakeršne Vrabke« .—•
odbije Sobakevič in odide k drugim gostom.

Gostje naposled vsi pridejo k domu policijskega
načelnika. Policijski načelnik je bil resnično čudovit
človek: kakor hitro je bil začul, kaj se godi, precej je
poklical četrtnika,*)  čvrstega, majhnega človeka v oli¬
kanih čevljičkih, šepetnil mu je, kar je bilo videti, le
dve besedi v uho in povprašal je: »Ali umeješ?« —
pa so v drugi sobi tačas, ko so se gostje motili z
v i sto m, prikazali se na mizo: razni kavijarji, slaniki,
beluga (Hausen), jesetra, semga (Lachs), sevružke (nekove
jesetre), siri, prekajeni jeziki in suhe ribe: vse je bilo
z ribjega trga. Resneje so na vrsto prišli domačega
gospodarstva dodatki, kuhinjski zdelki: pirog z ribjo
glavo, hrustanec devet pudov težke jesetre, drug pirog
s surovojedko (Agaricus piperatus), v surovem maslu
pečene testenice, maslenci, varjenci. Policijski načelnik
je mestu bil nekakov oča in dobrotnik. Meščanom je
bil, kar rodovini oča, prodajalnice in gostilne je po¬
hajal, kakor svojo zakladnico. Sploh je, kakor govorimo,
sedel na pravem prostoru in svoje dolžnosti je popolnoma
zvrševal. Težko je človek razločil, ali je bil načelnik
zaradi mesta, ali je mesto bilo zaradi načelnika na sveti.
Urejal je vse svoje stvari tako umno, da je prejemal
dvakrat večje dohodke, nego so jih dobivali vsi pred-
njimci, vendar poleg tega je užival vsega mesta ljubezen.
Najrajši so ga imeli kupci — zlasti zaradi tega, ker ni
bil ohol; ali resnično je kumoval njih otrokom, dasi jih
je silno drl časih, toda nenavadno umetalno: tepljal jih
je po ramenih, smijal se jim, napajal jih s čajem, obečal
je tudi sam, da pride šahat, ob vsaki priliki je izprašal
vse: kako se služabniki vedo, kako je ta ali ta otrok
obolel, in nasvetoval je časih tudi zdravilo, skratka:
to je bil znamenit mož! Vozil se je krog, ukazaval je

')  Četrtnik je mestnega četrtega dela oglednik. L. G.

150

to in to, o tem pa je teinu ali temu opomnil: »No,
Mihjejič, treba je, da bi zopet malo poigrali!«

»D&, Aleksjej Ivanovič« — pritegnil je Mihjejič in
snel čapko, »treba bi bilo!«

»No, brate Ilija Paramonič, pridi k meni pogledat
dirjalca; kosal se bode s tvojim, stavi, poskusiva!«

Trgovec, ki je bil ves zaljubljen v brzonoge konje,
nasmijal se je tej ponudbi, kakor govorimo, posebno
zadovoljno, pogladil si brado in potrdil je: »Poskusiva,
Aleksjej Ivanovič!«

Vsi trgovčevi služabniki so se mu odkrili, zado¬
voljno so pogledavali drug druzega, kakor bi bili hoteli
opomniti: »Cestit človek je Aleksjej Ivanovič!« Skratka:
policijski načelnik je znal popolnoma ugajati narodu, in
trgovci so o njem mislili, da Aleksjej Ivanovič, »če prav
kaj vzame, vendar nikogar ne izdh.«

Ko je policijski načelnik bil opazil, da je na mizi
jelo, nasvetoval je gostom, naj bi dokončali »vist«, da
bodo po jedi igrali dalje, in vsi so odšli v tisto sobo,
iz katere je bil že davno skozi duri pogledal Sobakevič
ter je zdaleč ugledal jesetro, ki je na strani ležala v
veliki skledi. Gostje so izpili vsak svojo merico vodke s
temno, oljčno bojo, kakeršno človek lehko vidi le na
prozračnem sibirskem kamenu, od katerega v Ruski
režejo pečatnike, z vseh stranij stopili in vsak svoje
vilice prinesli k mizi — in jeli so, kakor govorimo, razode¬
vati vsak svoj značaj in vsak svojo slast: nekateri so
se lotili kavijarjev, nekateri semge, nekateri pa sira.
Sobakeviča so malo zanimale vse te drobnosti, zato je
sedel k jesetri — in ko’ so drugi pili, jedli in se razgo-
varjali, snedel je v četrtinki ure sam skoro vso, ko je
policijski načelnik spomnil na jesetro in povprašal: »A
kako vam, gospoda, ugaja ta prirodni proizvod?« •— ter
z drugimi vred stopil in z vilicami približal se jesetri
— da se je uveril, da tega prirodnega proizvoda ni več
nič druzega, nego le rep; a Sobakevič se je neuljudno
vel, stopil je k okrožniku, ki je bil nekoliko dalje od
drugih, in zabodel je vilice v neko suho, majhno ribo.
Ko se je bil Sobakevič poslovil od jesetre, sedel je v
naslanjač, ni jedel več dalje,,ne pil, temveč le zamežkral
je in zaprl oči. Policijskemu načelniku, to je bilo znati,

ni se smililo vino: ni bilo konca napitnicam. Najprej
so, kar je čitatelj morda že sam ugenil, na zdravje na¬
pili novemu herzonskemu pomješčiku, potlej na blagost
njegovim Seljakom in na njihovo srečno preseljenje, na¬
posled pa so napili, na zdravje njegovi krasni bodoči
gospe, kar je v našem junači vzbudilo sladek nasmeh.
Z vseh stranij so se zgrnili krog njega in živo so ga
jeli prositi, da bi vsaj štirinajst dnij še ostal v mesti.
»Oj, Pavel Ivanovič, ostanite še nekoliko časa'pri nas!
Mi Vas oženimo. Kajne, Ivan Grigorijevič, oženimo ga?«

»Oženimo ga — oženimo!« — pritegne prvomestnik.
»Branite se z rokama in z nogama, mi Vas oženimo!
Ne, batjuška, ne bode Vam žal, ker ste prišli le-sem.
Mi se ne šalimo radi.«

»Kaj ? — Zakaj bi se branil z rokama in nogama?!«
—• začudi se in nasmej a Čičikov, »ženitev ni nič hudega,
ko bi le ... . nevesta bila.«

»I, nevesta bode! Zakaj bi ne bila? — Vse bode,
vse, kar hočete! . . . .«

»Ako bode . . . .«

»Izborno je to, tako ostane!« — vskriknejo vsi,
»živeli, ura, Pavel Ivanovič, ura!« A vsi so stopili k
njemu, da so trknili s čašami. Čičikov je trknil z vsemi.
»Ne, ne, še, še!« — kričali so tisti, kateri so bili ne¬
koliko oddaljeni, in novič so trknili; jeli so tretjič na¬
zdravljati — in trknili so še tretjič. V kratkem časi so
se vsi nenavadno razveselili. Prvomestnik, velemil človek,
ko se je bil razveselil, objel je Čičikova nekolikokrat
in o svojem srčnem razvnetji je vsklikal: »Duša ti moja!
Mamica moja!« Da, tlesknil je s prstoma, začel plesati
krog njega in pel je znano pesem: »Oh, ti takoj i
jedakoj, komarinski mužik!«  Po šampanjci so
odmašili ogrsko vino,, katero je še bolj navdušilo in raz¬
veselilo družbo. Na »vist« so do cela pozabili; prepirali
so se, kričali, govorili ob vsem — o politiki, o bojnih
razmerah, razodevali so drug druzemu svobodne misli,
zaradi katerih bi bili sicer natepli sami svoj zarod. Raz¬
vozlali so mnogo najtežjih zapletek. Čičikov še nikoli ni
čutil se tako veselega, sanjalo se mu je, da je že resnično
herzonski vlastelin, govoril je o različnih zboljšavah: o
gospodarstvu, o sreči in blagosti dveh duš in jel je:

Sobakeviču citati pismo Verterjevo, ki ga je bil poslal
Šarloti v granesih, ali Sobakevič je le utripal z očmi in
sedel v naslanjači, kajti spanec ga je silil po zaužiti
jesetri.

Čičikov je, tudi sam opazil, da je začel preveč go¬
voriti, poprosil je torej, da bi mu dali voz in odpeljal
se je na prokuratorjevih drožkah. Prokuratorjev kočijaž
je bil, to je sam pokazal na poti, izkušen človek, vozil
je le z jedno roko, z jedno je bil segel nazaj in pri-
državal je gospoda. Tako se je Cičikov na prokurator-
jevem vozi pripeljal v sobo svoje gostilne, kjer so mu
še dolgo po jezici plesale vsakojake neumnosti: belo¬
polta nevesta z rdečico na obličji in z globčlico na
desnem lici, herzonska sela, novci ....  Selifan je dobil
dosti vsakojakih gospodarstvenih nalog, naj zbere vse
preseljene vaščane in naj vsakega po imeni pokliče, zato
da se uveri, ali so vsi, ali ne. Selifan je jako dolgo po¬
slušal in molčal, naposled pa je odšel iz sobe in Petruški
rekel: »Idi, sleci gospoda!« Petruška je odšel in začel
je izzuvati gospoda, ali čudo je bilo, da s čevlji vred
gospodarja ni potegnil na tla. Naposled izzuje čevlje,
gospod se je slekel, kakor je treba, preobračal se ne¬
koliko časa po postelji, da je neusmiljeno škripala, potlej
pa je zaspal, kakor resnično kak herzonsk vlastelin. A
Petruška je o tem na hodnico (Gang) odnesel hlače in
frak, obe oblačili razpregel po leseni vešalki — in začel
pretepati in krtačiti ji, da je vso hodnico napolnil s
prahom. Ko je snemal oblačilo, pogledal je s hodnice
ter ugledal Selifana, ki se je vračal iz konjušnice. Njiju
pogleda sta se srečala in takoj sta umela drug druzega:
ker je gospod legel spat, da torej lehko pogledata malo
po sveti. Petruška je precej frak in hlače odnesel v sobo
in prišel doli in oba sta skupaj odšla, a ni spomnila se
nista na svrho svojega pota, temveč šalila sla se o čisto
druzih predmetih. Njiju sprehod ni bil dalek: šla sta
čez ulice v hišo gostilni nasproti in stopila skozi nizke,
stekleife,, okajene duri — skoro pod zemljo, kjer je za
lesenimi mizami že sedelo mnogo vsakojakih ljudij: obritih
in neobritih, v kožuhih in tudi kar v košuljah, nekateri
pa so bili v plaščih. Kaj sta Petruška in Selifan delala
tam, to zna le Ilog; no, po pretekli uri sta odšla, drug

_ 153

druzega prijela za roko, molčala popolnoma, pazila drug
na druzega in vzajemno se ognila vsakega ogla. Držala
sta drug druzega za roko, nista se popustila, vspenjala
sta se dobro četrtinko ure po stopnicah, naposled zmogla
zapreke in prišla na vrh. Petruška je nekoliko postal
pred nizko svojo posteljo, premišljal je, kako bi prilič-
nejše legel, a legel je povprek, tako, da sta se mu noži
upirali v tla. Selifan je tudi na to posteljo legel, položil
je glavo Petruški na trebuh, pozabivši, da ni tu, njegov
spalni prostor, temveč v konjušnici blizu konj. Oba sth
zaspala precej in jela nenavadno krepko hrščati, gospodar
v sosedni sobi pa je prildadal s tenkim piskom svojega
nosa. Skoro takoj kesneje se je umirilo vse, gostilno je
objelo neprebudljivo spanje; le skozi jedno okence je
človek še videl svetlobo, tam je bival neki poročnik, ki
je bil pripotoval iz Rjazana, jako je bil, kar se je videlo,
zaljubljen v obutalo, naročil je bil že dve dvojici čevljev
in neprestano je primerjal pete. Že nekolikokrat se je
približal postelji, da bi izzul čevlje in legel, pa ni mogel:
čevlji so bili jako lepo sešiti, ali dolgo je še dvigal nogo
in smelo gledal čudovito zloženo peto.

Vlil.

Čičikova kupovanja so v kratkem časi bila splošnih
razgovorov predmet. Po mesti so začeli razkladati, pre¬
mišljati in razsojati o tem, ali je ugodno seljake kupavati
na preseljenje. Mnogi so s svojo sodbo pričali, da po-
popolnoma poznajo le-ta predmet. »To je gotovo tako«
— trdili so nekateri —• »nihče se ne more ustavljati
temu: zemlja v južnih gubernijih je posebno lepa in
plodovita; ali kako bodo Čičikova seljaki živeli brez vode?
Tam ni prav nikakeršne reke.«

»Ker vode ni tam, to ni še nič, Stepan Dmitrijevič;
ali selitev je neprilična. Vsakdo zna, kdo je seljak: na
nov svet se mora preseliti, pečati se mora s poljedelstvom,
pa nima ničesar — ni hiše, ni dvora — to je resnično
tako, kakor je dvakrat dva gotovo štiri, da pobegne in
nikakeršnega znanienja ne zapusti za seboj.«

»Ne, Aleksjej Ivanovič, osvobajajte, opraščajte, jaz
ne odobravam tega, kar Vi govorite, da ČiCikovu pobegnejo

seljaci. Rus je sploh sposoben in privadi se vsakojakemu
podnebju. Pošlji ga —• če prav v Kamčatko, daj mu le
tople rokavice, pa tleskne z roko ob roko, popade sekiro
in začne si graditi novo kolibo.«

»No, Ivan Grigorijevič, v nemar si spustil neko
važno okolnost: ti se še nisi povprašal, kakovi so Cičikova
seljaki. Zabil si to, da noben vlastelin ne prodh nobenega
poštenega človeka; jaz stavim glavo, če Cičikova seljaci
niso najhujši tatje in pijanci, potepuhi in divjaki.«

»Da, to pa odobravam, to je resnica, nihče ne
prodaja poštenih ljudij, Cičikova seljaci so pija'nci; ali
treba je pomisliti, ‘da je to nravnost, gotova nravnost
je to: zdaj so neugodneži, kadar pa se preselijo na drug
svet, utegnejo se nenadoma izpremeniti v odlične po-
slušnike. Takih vzgledov je bilo že dovolj —■ prosto na
sveti, pa tudi v zgodovini.«

»Nikakor, nikakor« — oporekel je državnih tvornic
oskrbnik, »verjemite, to nikakor ne more biti, Cičikova
seljaci bodo imeli dva silna sovražnika. Njih prvi so¬
vražnik bode bližina maloruskih gubernijev, kjer, kar je
znano, svobodno prodajajo vino. Jaz zagotavljam: v dveh
tednih se bodo povrnili vsi, da bodo podobni namočenim
podplatom. Drugi sovražnik je navada na potepinsko
življenje, ta razvada se bode seljakov gotovo prijela o
preselitvi. Potrebno bode to, da bodo zmerom Cičikovu
pred očmi in da jih bode imel na vajetih, da bode po-
kaznil vsak njih pregrešek, poleg tega pa, da ne bode
izročal jih drugim, temveč da jih bode sam česal in
praskal, kadar bodo vredni tega.«

»Zakaj bi se Cičikov sam ubijal ž njimi in jih pre¬
tepal? —• Saj jim lehko poišče kakega oskrbnika.«

»Da, oskrbnika pač najde, ali vsi so sleparji!«

»Sleparji so zato, ker gospodarjem samim delo ni
na mari.«

»To je resnica!« —potrdi nekoliko osob. »Da go¬
spodar le nekoliko umeje gospodarstvo in da le zna
razlikovati ljudi, pa bode zmerom imel poštenega oskrb¬
nika.«

Ali državnih tvornic oskrbnik je opomnil, da za
menj nego za pet tisoč človek ne more lehko najti po¬
štenega oskrbnika, prvomestnik pa je opomnil, da ga

155

lehko najde i za.tri tisoč. Oskrbnik je povprašal: »Kje
bi ga našli? — Ali v svojem nosi?«

Prvomestnik je odgovoril: »Ne, v nosi ne, ampak
v našem okraji, ta bi bil n. pr.: Peter Petrovič Samojlov:
to je oskrbnik, kakeršnega je treba Čičikova Seljakom!«

Mnogim je na misli bilo Čičikova vlastelinstvo in
težavnost o preselitvi tako ogromno mnogih Seljakov jih
je nenavadno plašila, silno so se začeli bati, da utegne
upor vstati med takim nepokojnim narodom, .kakeršni
so Čičikova seljaci. Policijski načelnik je opomnil, da
se ni treba nič bati upora, da ga odvrne kapitana iz-
pravnika oblast, a ko bi tudi sam ne prišel kapitan
izpravnik, da pošlje svoj klobuk, in ta klobuk pomore
ter seljake sežene nazaj v njih bivališča. Mnogo jih je
razodelo svoje misli o tem, kako bi se dala izkoreniniti
upornost, ki se je polastila Čičikova seljakov. Mnenje je
bilo vsakojako: nekateri so naglašali vojaško ostrost in
strogost, ki bi ne bila lehko nepotrebna, nekateri pa so
priporočali krotkost. Poštar je pristavil, da Čičikova
čaka sveta dolžnost, da bode sredi svojih seljakov nekak
oča, zato da jim bode mogel ploditi blagostno prosveto,
in o tej priliki je jako pohvalno izpregovoril o Lanka-
strovem uku splošne omike.

Tako so razsojali in govorili po mesti, in mnogi
so, ker jih je bilo sočutje vzbudilo, Čičikovu osobno
razodeli nekatere teh nasvetov, ponujali so' mu celo
spremstvo, da seljake varneje preseli na nova bivališča.
Čičikov se je zahvalil za nasvete, obetal je, da ne bode
zabil -  o prilici, da se okoristi ž njimi, spremstvo pa je
odločno odbil, dejal je, da bi bilo popolnoma nepotrebno,
da imajo kupljeni seljaci jako miren značaj, da sami
čutijo veselje do preselitve in da upor o nikakeršnem
slučaji ne more vstati med njimi.

Vsa jasnila, vse razsoje so rodile najblagostnejše
nastopke, kakeršnih koli je mogel pričakovati Čičikov,
zlasti so razvedeli po mesti, da. Pavel Ivanovič ni ni
več ni menj nego milijonar. Mestni bivalci so se srčno
zaljubili v Čičikova, kar smo zvedeli že v prvem po¬
glavji, no, po takem glasi pa so ga imeli še rajši. Sicer
so, da resnico pišem, vsi mestni Stanovniki bili dobri
ljudje, zložno so živeli, občevali popolnoma prijateljski in

J 56

njih besede so imele nekove posebne prostodušnosti in
krotkosti pečat: »Ljubeznivi prijatelj, Ilija Ilič! Poslušaj,
brate Antipater Zaharijevič! Ti si legal, mamica Ivan
Grigorijevič!«

Poštarja, ki so ga imenovali Ivana Andrejeviča,
povpraševali so: »Šprehen si dajč?« Skratka: vse je bilo
jako domače. Mnogi niso bili neomikani: sodišča prvo-
mestnik je na pamet znal Žukovskega balado »Ljudmilo«,
ki je tačas bila še novinka, in izborno je govoril mnoge
vrstice, zlasti: »Bor zasnul, dolina spit« in slovko ču,
da seje resnično zdelo človeku, kakor da bi spala dolina;
da je podobnost bila večja, zamižal je z očmi o teh
besedah. Poštar se je bolj pečal z modroznanstvom in
čital je jako pridno, celo po noči Jungove »Noči« in
Ekartshausnov »Ključ do prirodnih tajnostij«, iz katerih
je delal jako dolge izpiske; ali kakovi so bili, tega ni
znal nihče; sicer je bil preširen človek, cvetoče je go¬
voril, in, .kakor se je sam izražal, rad je dičil govor. A
dičil je govor z množino raznih besed, n. pr.: »dragi
gospod, takovi, kakeršni koli, znate, umejete, morete
misliti, da tako govorim, v nekaterem oziru«, in z druzimi
besedami, katere je razsipal, kakor iz vreč; dičil je svoj
govor dovolj ugodno tudi z namigi, z mežkranjem jednega
očesa, kar je dajalo oster izraz njegovim mnogim za-
smehovalnim šalam. Drugi so tudi bili menj ali bolj
omikani: nekateri je čital Karamzina, nekateri »Moskov-
skija vjedomosti«, nekateri pa ni čital pač ničesar. Ne¬
kateri je bil to, kar je meh, to je človek, katerega moraš
s sunci priganjati na vsako delo; nekateri pa je bil
prosto lenuh, kateri je vse svoje življenje samo ležal,
katerega zaman priganjaš: ni vstal o nikakeršnem slučaji.
Kar se tiče njihovih zunanjih podob, to že znamo, vsi
so bili krepki ljudje — jetičnega nobenega ni bilo med
njimi. Vsem so bile dame o svojih nežnih, osamelih
razgovorih nadele imena: trebušnik, debeljak, zavaljenec,
črnuh, koruza, možic itd. No, sploh so bili dobri ljudje,
jako gostoljubi, če je človek v njih družbi okusil kruh,
sol, ali če je večer presedel pri »vistu«, pa je nekako
bil njih znanec — tem lože je to bil Čičikov zaradi svojih
čaralnih vlastitostij, zaradi svojega ponašanja, ker je
resnično znal to veliko skrivnost, kako se more človek

prikupiti ljudem. Priljubil se jim je tako, da ni vedel
nikakeršne pomoči, s katero bi se bil ukradel iz mesta;
zmerom je slišal le to: »No, vsaj teden dnij še, le še
teden dnij preživite pri nas, Pavel Ivanovič!« Skratka:
na rokah so ga nosili, kakor govorimo. Ali mnogo zna¬
menitejši je bil vpliv, kateri je CiCikov imel na dame.
Da bi to razjasnili kolikor toliko, treba bi bilo mnogo
razodeti o damah samih, o njih društvu, popisati bi
morali z živimi bojami njih duševne vlastitosti; ali to bi
pisatelju bilo jako težko. Nekoliko .ga ustavlja neomejena
čast, ki jo daje soprogam mestnih uradnikov in česti¬
tale o v ....  nekoliko pa je težava to!

Mesta I. dame so bile ....  ne, nikakor ne morem:
bojim se resnično. Mesta I. dame so bile najznameni¬
tejše zaradi tega ....  čudovito je to — pero nikakor
neče gibati, kakor bi bilo svinca polno. Tako tudi bode:
o njihovih značajih razodetje moram prepustiti onemu,
kateri ima živejše in različnejše boje na paleti, jaz pak
povem nekoliko besed le o njih zunanjosti in o tem,
kar je na površji.

Mesta I. dame so bile, kakor govorimo, »presentabel«,
in v tem oziru jih lehko na vzgled stavim vsem drugim
damam. Kar se tiče tega, kako se je treba včsti, kaj
zahteva »bon ton«, kaj ustreza »etiketi« in množini
najnežnejših pristojnosti], zlasti pa, kako je treba streči
noši v najskrajnejših malostih, kar se tega tiče, zmagavale
so celo petrogradske in moskovske dame. Oblačile so
se jako lepo, vozile se po mesti v kolesljih, kakor je
ukazaval poslednji običaj, zadaj pa se je zibal lakaj v
livreji z zlatimi okraji. Pohodnica, ali je bila na trefovo
dvojko napisana — ali na kak karov as — pohodnica
je bila jako sveta potreba. Zaradi nje sta se dve gospe,
veliki prijateljici in celo sorodnici, hudo razprli — to
je — zaradi tega, ker je jedna izmed njiju drugi bila
pohod ostala dolžna. Kako sta se kesneje soproga s
sorodniki vred trudila, da bi ji bili pomirili, ali vse je
bilo zamhn; pokazalo se je, da je vse mogoče na sveti,
le nekaj ne: pomirek dveh gospij, kateri sta se skregali
zaradi opuščenega pohoda. Torej sta obe dami ostali v
medsobnem sovraštvu, kakor se je izražal mestni svet.
Kar se tiče prve česti posest, jako mnogo je bilo burnih

158

■prizorov, ki so moškim časih vzbujali do cela junaške,
velikodušne pojme o zavetstvu. Z dvoboji si niso delali
pravice, zato ne, ker so vsi bili mestni uradniki, pač
pa so skrbeli, da so grdili drug druzega, kjer so mogli,
kar je časih, to je znano, huje od vsakega dvoboja.
Nravnosti so bile mesta I. gospe strogo verne, ker so
bile polne blagostne nejevolje na vse, kar je slrastno,
in na vsako pohujšljivost, zato so brez vse milosti po-
kaznile sleharno slabost. Ce se je med njimi tudi pripetilo
to, kar imenujejo drugo-tre  tj  e,  to je bilo skrivno,
da ni bilo nikakeršne podobe, če se je kaj zgodilo; čast
so imele v popolnem varstvu, mož sam je bil tako naučen,
če je videl d rugo-tretj  e,  ali če je slišal o njem, da
je, izgovoril kratko in razumno prislovico: ,Kaj je komu
do tega, če je kumica sedčla pri kumu!‘  Treba
je tudi razodeti, da so se mesta 1. gospe odlikovale,
kakor se odlikujejo mnoge petrogradske dame, z nena¬
vadno opreznostjo in pristojnostjo v besedah in izrazih.
Nikdar niso dejale: jaz sem se useknila, spotila, jaz
sem pljunila, temveč govorile so: jaz sem si olajšala
nos, upotrebila sem robec. O nobeni priliki ni smel nihče
opomniti: le-la kupica, ali ta okrožnik smrdi. Nobena ni
smela izpregovoriti ničesar, kar bi bilo le spomnilo na
to, temveč namesti tega so govorile: ta čaša se ne vede
pristojno, ali kaj podobnega. Da še bolj otrebijo ruščino,
iztrebile so skoro polovico besed iz svojih razgovorov,
zaradi tega je često bilo treba zatekati se ki francoščini;
ali francoščina je popolnoma nekaj druzega; iz nje so
zajemale besede, katere so bile mnogo grše od prej za¬
pisanih. To je mogoče povedati o damah mesta I., če
človek govori površno. Če pa globoče pogledaš, odkrije
se ti mnogo druzih resnic; ali jako nevarno je globoče
pogledati damam v srca. Zaradi tega sem postregel le
s površnostjo, zdaj pa hočem pisati dalje.

Doslej so vse dame nekako malo govorile o Čičikovu,
dasi so mu sicer priznavale popolno ugodnost v pri¬
jetnem svetskem vedenji;, ali ko je bil poknil glas o
njegovem milijonstvu, našle so na njem i druge 1  lastnosti.
Sicer dam ni zanimal Čičikov kaj posebno, vsega je bila
kriva beseda milijonar,  ne sam milijonar, ampak le
beseda sama, v samem glasi te besede, brez vsakeršnega

159

ozira na vrečo novcev, počiva nekaj tacega, kar vpliva
na hinavske ljudi — in na ljudi, ki niso ni to, ni to,
in na poštene ljudi, skratka — na vse vpliva. Milijonar
inia ta prid, da lehko vidi podlost (Niedertriichtigkeit),
do cela brezkoristno, čisto podlost, kateri ni podloga
nikakova nada: mnogi jako dobro znajo, da ničesar ne
dobodo od njega in da nimajo nikakeršne pravice do
tega, ali vendar mu nenehoma tekajo naproti, vendar
se mu smehljajo, vendar se mu odkrivajo, vendar le se
mu po sili vabijo na tisti obed, na kateri znajo, da
povabljen pride milijonar. Človek ne more lehko trditi,
da so gospe imele to nežno čustvo podlosti, vendar so
po mnogih sobanah jele govoriti, da je Čičikov, če prav
ni najkrasnejši, vendar takov, kakeršen mora biti moški,
ko bi bil le nekoliko debelejši ali mršavejši, da bi to
ne bilo lepo. Poleg tega je na vrsto prišla beseda, ne¬
koliko razžaljiva mršavemu moškemu, da takšen ni človek,
temveč da je podoben čačkalu (Zahnstocher). Gospem
na oblekah so se prikazali mnogi razni dodatki. Pred
gostilno, kjer je bival Čičikov, vstala je gneča, voz je
bil pri vozi, skoro davili so se. Trgovci so se čudili:
prej so nekoliko kosov blagh pripeljali iz semnja, zato
ker ga niso mogli prodati zaradi previsoke cene, zdaj
pa so se nenadoma strgali zanje. O božji službi je jedna
izmed dam imela tolik obroč, da je potreboval pol cerkve
ter je nadzornik, ki je bil v svetišči, narodu ukazal, naj
stopi dalje, da visokemu blagorodju ne potisne obleke.
Čičikov sam je moral nekako opaziti le-to nenavadno
pozornost. Nekega dne pride domov in na mizi svoji
najde nekovo pismo. Odkod in kdo je bil prinesel
pismo, tega ni mogel zvedeti: gostinski sluga je dejal,
da ga je pismonoša prinesel, pa ni hotel povedati, čegavo
je. Začetek pisma je bil jako odločen, tak-le: »Ne, moram
ti pisati !« Dalje je bilo zapisano o tem, da imajo duše
skrivna sočutja; to resnico je podpiralo nekoliko toček,
ki so potrebovale skoro pol strani. Dalje zopet je bilo
nekoliko mislij, ki so bile jako zanimive zaradi svoje
resničnosti, da menimo, češ, neogibno je potrebno, naj
jih zapišemo: »Kaj je naše življenje? — To je dolina,
kjer se je vdomačila bridkost. Kaj je svet? — Množina
ljuclij je brez vsakojakega čutja.« Po tem je pisateljica

160

razodela, da s solzami moči gomilo nežne matere, katere
že dvajset in pet let ni več na sveti; vabila je Cičikova
v pustino •— da bi na veke zapustil mesto, kjer ljudje
v dušečih ogradah ne uživajo čvrstega zraka; konec
pisma je pričal odločno obupnost in sklepali so ga ti-le stihi:

»Dvje gorlici pokažut
Tebje moj bladnij prah,

Vorkuja tomno, skažut,

C to ona umerla vo Slezali.«

V poslednji vrsti ni bilo merila, no, pa to ni nič:
pismo je bilo napisano tako, kakor so tačas pisali.
Podpisa ni bilo nikakeršnega: ni imena, ni rodovine, ni
meseca, ni dne. V pripisku (postscriptum) je bil le do¬
datek, da mora njegovo srce samo ugeniti pisateljico,
pri gubernatorji na plesi, ki bode druzega dne, priso-
stoval bode »original« sam.

To je močno zanimalo Cičikova. V tem brezimenstvu
je bilo mnogo vabljivega in budljive zvedavosti toliko,
da je pismo prečital drugič in še tretjič, naposled pa
je opomnil: »Vendar le bi rad znal, kdo je ta pisateljica!«
— Skratka: to pismo je bilo, kar se je videlo, važno;,
delj, nego uro je premišljal o tem; naposled je razprostrl
roči in naklonil glavo — in opomnil: »Ali list je jako"
vešče pisan!« Po teh besedah je, to človek umeje sam
ob sebi, zgenil list in ga vložil v kovčeg — v sosedstvo
nekovega gledališčnega lista in vabila na neko svatbo,
oba popirja sta že sedem let počivala takisto zganena
in na tistem prostoru. Po kratkem časi so mu res pri¬
nesli vabilo na ples h gubernatorju —■ to je jako obično
po guberniških mestih: kjer je gubernator, tam je tudi
ples, če ne, plemstvo in uradi gubernatorja nikakor
pristojno ne česte in nimajo ga radi.

Takoj je Cičikov odstranil in opustil vse drugo in
vso svojo skrb je posvetil pripravi na ples, kajti imel
je res mnogo vzbujajočih in vabečih razlogov. Zaradi
tega, kar svet stoji, toaleti še nihče ni privoščil toliko
časa, ‘kolikor ji ga je posvetil Cičikov o tej priliki. Cela
ura je bila posvečena samo temu, da je obraz svoj
ogledaval v zrkalu. Poskušal je, pokazal je zrkalu mnogo
različnih izrazov: zdaj je pokazal važen in dostojen,
zdaj čestit izraz z nekakim nasmehom, zdaj miren, čestit

181

izraz brez nasmeha; pokazal je zrkalu tudi nekoliko
poklonov o spremstvu nekih nejasnih zvukov, podobnih
nekoliko francoskim glasom, dasi Cičikov ni /ogniti ni
znal francoski.

Cičikov je sam sebi postregel z množino prijetnih
nenadnostij, gibal je z obrvimi in znamenja dajal z
ustnoma, a celo z jezikom je delal nekake vaje, skratka:
česa ne delaš, kadar si sam in meniš, da si lep, vrhu
tega pa si uverjen, da te nihče ne gleda iz kakega kota?
Naposled Cičikov pogladi svoj podbradek in opomni:
»Oh, ti bradica!« — in jame se oblačiti. Jako zadovoljen
je bil ves čas, ko je oblačil se: ko je lilačnike deval
nhse in ovratnik privezaval, obračal se je posebno gibko,
in dasi ni plesal še nikoli, vendar le je nekolikrat stopjl,
kakor bi bil hotel in začel plesati. Ali ta poskušnja je
imela majhen, nedolžen nastopek: omara seje  stresnila,
z mize pa je padla krtača.

Cičikov je, ko je bil prišel na ples, prebudil ne¬
navaden vtis. Vsi, kolikor je bilo navzočnih gostov, vsi
so mu pritekli naproti, ta s kartami v roči, ta pa o naj¬
zanimivejšem trenutku množnega razgovora, baš ko je
izgovoril: »A nižje deželno sodišče je odgovorilo . . . .«
Ali kaj je odgovorilo dežčlno sodišče, tega ni utegnil
povedati, temveč hitel je k našemu junaku in pozdravil
ga je: »Pavel Ivanovič! Oh, ljubi Bog, Pavel Ivanovič!
— Ljubeznjivi Pavel Ivanovič! — Velečestiti Pavel Iva¬
novič! — Ljuba duša, Pavel Ivanovič! —Kje  ste, Pavel
Ivanovič? •—■ To je on, naš Pavel Ivanovič! — Osvo¬
bajajte, ker Vas objemljem, Pave! Ivanovič! — Dajte ga
le-sem, da poljubim drazega svojega Pavla Ivanoviča!«

Cičikov seje nenadoma začutil v nekolikih naročajih.
Ni se bil še dobro izkopal prvomestniku iz naročaja, že
je začutil, da je policijskemu načelniku v naročaji; poli¬
cijski načelnik ga je izročil zdravstvene uprave nad¬
zorniku; zdravstvene uprave nadzornik zakupniku, za¬
kupnik arhitektu ....

Gubernator, ki se je ta čas motil z damami in v
roči držal laskrnačo in bolonjskega psička, izpustil je
na tla, ko je bil ugledal Cičikova, laskrnačo in psička,
pse je kar zajavdalo, skratka: nenavadna radost in bodrost
je prešinila gubernatorja. Ni bilo lica, na katerem bi ne

11

162

bilo sijalo zadovoljstvo, ali na katerem bi ne bil gorel
vsaj obče zadovoljnosti odsev.

Imeli so takove obraze, kakeršne imajo uradniki,
kadar se pripelje načelnik, zato da se uveri o njih, kako
uradujejo, in kadar je prvi strah že minil ter vidijo, da
je močno po godu mu vse in da se rači tudi šaliti, to
je, o prijaznem nasmehu izpregovoriti nekoliko besed.
Uradniki se smejejo dvostroko; smejejo se srčno i tisti,
kateri so nekoliko slabo slišali njegove besede, in na¬
posled tudi nekemu daleč ob durih, prav pri vhodu
stoječemu policijskemu slugi, ki se vse svoje žive dni še
nikoli ni smijal in ki je malo prej s pestjo pretil narodu,
tudi njemu na licih se po večnem zakonu 'odseva kaže
nekak nasmeh, dasi je ta nasmeh podobnejši smehu,
kadar se komu sili kihniti, ker je hudega tobaka po¬
tegnil v nos.

Naš junak je odgovarjal vsem in vsakomu in čutil
je v sebi neko nenavadno miloto: priklanjal' se je na
desno in na levo, nekoliko' po strhni, kakor je bil na¬
vajen, ali popolnoma svobodno, tako, da je vsakoga
očaral. Dame so takoj krog njega stopile v lesketajoč
venec in s seboj prinesle cele oblake različne dišave: ta
je vonjala po rožah, ta po pomladnih vijolicah, iz te pa
je prav iz vse dihala resedica; Čičikov je kar dvigal nos
in vonjavo dihal v se. Njih obleka je bila sijajna: od
muselina, od atlasa, njih naličja so imela, kar je noša
zahtevala, tako blede boje, da jim človek ni imena ni
znal lehko — tako visoko se je bila povspela nežnost
v noši.

Kite od cvetja s trakovi vred so semtertja po oblekah
vile se v živo pisanem neredu, .dasi je ta nered trudil
marsikatero vredno glavo; legotno nakitje na glavi seje
držalo samo ušes, človeku se je zdelo, da govori: »Oj,
odletelo bodem, le žal mi je, ker krasotice ne morem
odnesti s seboj!« Po sredi so bile opasane, vzrastene
so bile krepko in očesu ugodno (moramo opomniti, da
so mesta I. dame sploh bile nekako polne; ali preve¬
zovale so se tako umeteljno in obračale se tako ugodno,
da nikakor nisi lehko opazil njih debelosti). Vse so imele
premišljeno in oskrbeno z nenavadno opreznostjo: vratu,
pleč je bilo odkritih le toliko, kolikor je bilo treba, več

163

pa ne; vsaka je dražesti svoje kazala samo do tja, do
kjer je po svoji .prepričanosti znala, da mamijo človeka;
vse ostalo je bilo jako lepo zahaljeno: ali je kak legoten
robec objemal vrat, ali pa je izpod obleke gledal kak
tenak zobčat batist, ki so mu rekali skromnost. Le-ta
skromnost je spredaj in zadaj skrivala, kar ni več moglo
mamiti človeka, naj je tudi budilo sumnjo, da je prav
za njo posebna mamljivost. Dolge rokavice jim niso
sezale popolnoma do rokavov, temveč premišljeno so
imele rokam dražestne dele gole nad lehti, katere so
se mnogim odlikovale z zavistno povitosljo; nekaterim
pa so pokale rokavice od bele kožice, ko so jih natezale
dalje, skratka: človeku se je zdelo, kakor bi bilo povsod
napisano: »Ne, to ni gubernij, to je prestolnica, to je
Pariz sam!« Le tam pa tam se je kazala kakova čepica,
kakeršne še nihče ni videl na sveti, ali kako pavje pero,
nasprotno vsej šegi, ali zaradi osobne ugodnosti. Toda
brez tega ne more lehko biti; to so guberniških mest
vlastitosti: z nečim se morajo odlikovati.

Čičikov je stal pred njimi in premišljal: »Katera
je pisala pismo«, in rinil je nos naprej; ali prav mimo
nosa mu je priletela cela vrsta lehtij, ovratnikov, rokavov,
trakem koncev, dišečih košuljic in sukenj. Galopada
je mimo njega letela, kakor vrtinec: poštarica, kapitan
izpravnik, dama z modrim peresom, gospa z belim
peresom, Gruzinski knez Čipliajhilidzev, neki uradnik
iz Petrograda, nekov uradnik iz Moskve, Francoz Kuku,
Perhunovski, Berebendovski — vse se je vrtelo, vse je
letelo ....

»Oj, razgrel se je gubernij!« — izpregovoril je
Čičikov, stopil nazaj in ko so se bile dame razsedle po
svojih prostorih, začel je zopet razgledavati, ali bi po
izrazi na licih in po izrazi v očeh spoznal, katera bi bila
pisateljica, toda nikakor ni mogel videti ni v izrazi na
licih, ni v izrazi v očeh, katera bi bila tista. Vse so
bile jako modre, uh, kako modre! ....

»Ne« — opomnil je Čičikov sam sebi, »ženske....
te so takov predmet....« —po teh besedah je kolebnil
z roko: »abotno je govoriti o tem! Idi, poskusi povedati
ali popisati vse to, kar bega po njih licih — vse te
zminje, mige ....  a ne popišeš ničesar! Le njih oči so

11 *

164

neizmerna carjevina, v katero človek zablodi, pa ni več
ga ni duha, ni sluha! Iz nje človeka ne izvlečeš ni z
zadrgo, ni z ostjo. No, poskusi popisati n. pr. le njih
leskot: vlažen, baršunast, sladek — Bog zna, kakov je
še! In osoren in mehak, do cela teman, ali, kakor drugi
govore, nežen ali nenežčn, ali slabejši od nenežnega —
poloti se srca in vso dušo vleče za seboj, kakor na
loku. Ne, ne najdeš besede: ženske so človeškega po-
kolenja galantnejša polovica, pa nič druzega ne!«

Osvobajajte! Zdi se mi, da je- našemu junaku iz
ust izletela neka beseda, katera ima na ulicah prostor svoj.
Ali kaj hočemo? —• Tak je pisateljev položaj v Ruski.
Sicer pa, ako je kaka beseda z ulic zablodila v knjigo,
pisatelj ni kriv tega, ampak krivi so čitatelji, in največ
višjega občestva čitatelji: iz njih ust ne slišiš nikoli
nobene poštene ruske besede, toda s francoskimi, z nem¬
škimi in angleškimi besedami te, brate, obsipljejo tako
množno, da ti je prilestno, a poleg tega te mučijo z
vsakojakim izgovarjanjem — s francoskim skozi nos in
grkavo, angleški besede izgovarjajo, kakor ptice, tudi
obraz izpreminjajo po ptičje, celo posmehujejo se nm,
kdor ne zna po ptičje pretvarjati obraza' svojega. A dej,
le z ničim ruskim te ne počeste, samo to je, da v svojem
letogradu kako sobo ta pa ta uredi si v , ruskem zlogu.
Dej, kakovi so višjega društva čitatelji, in ž njimi vred
vsi, kateri se vrste med višje občestvo! A poleg tega,
kaka je njih izbiričnost! Neodbitno zahtevajo, da bi vse
napisano bilo v najstrožem jezici, očiščenem in pleme¬
nitem, skratka: hote, da bi sama ob sebi nenadoma iz
oblakov padla ruščina, olikana, kakor je treba; da bi
jim sama sedla kar na jezik, da bi torej ne bilo treba
ničesar druzega, nego da se le usta odpro in ruski
govore. Res je to: modra je človeškega pokolenja ženska,
polovica; ali cestni čitatelji so, to moramo priznavati,
še modrejši.

A Čičikov je popolnoma, v zadrgah bil v tem, ko
je ugibal, katera izmed dam bi bila pisala pismo. Ko je
bil poskusil pozorneje upirati svoj pogled vhnje, opazil
je, da tudi dame razodevljejo nekaj takega, kar ubozemu
smrtniku v srce vliva nado in sladko muko, naposled pa
je vzdihnil: »Ne, nikakor ni lehko ugeniti tega!« To

pa vendar nikakor ni bilo neustrezno njegovemu vese¬
lemu duhu, kakeršnega je bil. Neprisiljeno in gibko je
nekim damam izpregovoril nekoliko prijetnih besed, pri¬
bližal se je zdaj tej, zdaj tej dami, stopal drobno, na
l^hko, ali, kakor govore, mencal je z nogama, kakor
jih navadno premičejo majhni, stari gizdalini na visokih
petah, imenujejo jih »mišje žebičke«, ki se zmerom jako
spretno sučejo krog dam.

Dame so bile jako zadovoljne in niso nahajale v njem
le mnogo ugodnostij in ljubeznivostij, temveč jele so
nahajati mu v obrazi neko v veličanstven izraz, nekaj
davorskega, vojniškega, kar je, kakor je znano, vrlo
drago ženskam. Celo nekoliko prepirati so se 1  začele;
ko so bile opazile, da se navadno vstopi k durim, po¬
prijelo je nekatere, da bi pohitele ter sedle na stole
bliže durij, a ko je bilo jedni izmed njih posrečilo se
to najprej, skoro bi bil vstal zelo neprijeten prizor, in
mnogim, ki so same sebi želele tisto, pokazala se je
taka naglost, da je nenavadno zaničljiva in drzovita.

Čičikov se je bil tako zameknil v razgovore z
damami, ali bolje: gospe so ga bile zmotile in zamotale
s svojimi razgovori, osule z množino samih jako pre¬
kanjenih in najprijetnejših alegorij, katerih je vsako moral
razvozlati,' zaradi česar mu je začel znoj predirati na
čelo — zamotale so ga bile tako, da je pozabil ugoditi
zakonu pristojnosti, ki je zahtevala, da bi bil najprej
stopil pred domačo gospo. Spomnil se je na to stoprav,
ko je bil zaslišal glas gubernatorlcin, katera je že ne¬
koliko minut stala pred njim. Gubernatorka je prijazno
kimala z glavo in nekoliko priljudno in lokavo izprego-
vorila: »A, Pavel Ivanovič, tako torej Vi!....«  Ne

morem natanko ponoviti gubernatorkinih besed, ali po¬
vedala je nekaj, kar je bilo polno največje ljubeznivosti,
v tej podobi, v kateri se dame in vitezi izražajo v po¬
vestih naših svetskih pisateljev, ki radi popisujejo dvorane
in se radi hvalijo, da poznajo višji »ton«, v podobi
tega-le vprašanja: »Ali Vam je srce že tako otrpnilo,
da ni več prostora v njem, nobenega kotička več tistim,
katere ste neusmiljeno pozabili?« —- Naš junak se je
takoj obrnil v gubernatorko in že je bil pripravljen, da
ji odgovori, verjetno, da ne slabše, nego li v novošegnih

166

povestih odgovarjajo Zvonski, Linski, Gremini in vsi
besedni vojnici, kateri nenadoma ostekle, kadar slučajno
pogledajo kvišku, kakor bi jih zadela kap.

Pred njim ni stala samo gubernatorka: držala je
pod roko mlado, šestnajstletno devico, svežo zlatoglavko
z nežnimi in pravilnimi črtami na licih, z okroglo bradico,
s čaralno oblim obrazom, kakeršnega bi umeteljnik odbral
za obraze madoni in kakeršnih obličij le malo nahajaš
v Ruski, kjer se vse kaže v širokem razmerji, vse, kar
je v nji: gore in lesovi in stepe in lica in ustna in noge,
držala je tisto zlatoglavko, katero je bil srečal na cesti,
ko se je peljal od Nozdreva, ko sta se vozova ali po
kočijaški ali pa konjske gluposti zadela tako silno in
zamotala priprego, da sta strijec Mitjaj in kum Minjaj
začela jo razmotavati. Čičikov je zašel v take zadrge,
da ni mogel izpregovoriti kar nobene modre besede, za¬
godrnjal je, vrag zna, kaj, česar bi gotovo nikakor ne
bil zinil ni Gremini, ni Zvonski, niti Lidin.

»Vi še ne poznate hčere moje«; — opomni guber¬
natorka, »ni še dolgo, kar je prišla iz ustava.«

Cinikov je razodel, kako je že imel srečo, da jo
je videl o neki nenadni priliki; poskusil je, da bi še kaj
pristavil, ali ni se mu posrečilo. Gubernatorka je izpre-
govorila še dve, tri besede, naposled pa je s hčerjo vred
odšla na drugi konec dvorane k drugim gostom; toda
Čičikov je zmerom še nepremično stal na tistem pro¬
storu, kakor človek, ki je vesel prišel na ulice, da bi
se razvedril, ali oči ima željne, da bi vse brž videle,
pa nenadoma se ustavi, ker se je spomnil, da je nekaj
pozabil; in o taki priliki človeka ne moti nič abotnejšega,
nego to, da mu neutegoma neskrbnost izgine z lica;
sili se, ali bi se mogel spomniti, kaj je pozabil, ali morda
robec? ■— Ne, robec ima v žepu; ali novce? — Nu,
pa novce ima tudi v žepu; vidi, da ima vse pri sebi,
ali vendar neki neznan duh njegovi duši šepeče, da je
na nekaj - pozabil; a dej, že zmočeno in tožno gleda
trumo, ki mrgoli pred njim — gleda drdrajoče kočije,
visoke čapke in puške mimo icločih huzarjev, gleda
izveske, vendar ničesar ne vidi prav.

Tako se je tudi Čičikov potujil vsemu, kar se je
godilo krog njega. Ta trenutek mu je damam iz blagostno

vonjavih ust naproti prikipela množina opazek in vprašanj,
z nežnostjo in ljubeznivostjo prešinenih vprašanj: »Ali
smemo me, uboga ženska bitja, tako držo vita biti in
povprašati Vas, o čem se Vam senja? — Kje so ta
srečna torišča, po katerih begajo Vaše misli? — Ali je
mogoče zvedeti ime tiste, katera Vas je pogreznila v to
sladko dolino zamišljenosti?«

Ali ČiCikov je vsem tem vprašanjem odgovoril s
popolno nezanimivostjo, in nežne fraze so izginile, kakor
bi bile kanile v vodo. Cičikov je bil tako neuljuden, da
je precej od njih odšel na drugo stran, želel je pogle¬
dati, kam je gubernatorka odšla s svojo hčerjo. Ali dame,
kakor se je kazalo, niso ga hotele zapustiti tako brzo:
vsaka je skrivaj sklenila, da upotrebi vse mogoče orožje,
tako nevarno našim srcem, in da v tok poženo vse, kar
je kaj mičnejšega. Treba je opomniti, da nekatere dame
•—-jaz trdim, da nekatere: to ni, da vse •—• imajo neko
majhno slabost: če na sebi opazijo kaj posebno lepega
• — ali čelo, ali usta, ali roke —• takoj menijo, da njih
.telesa lepši del najprej vsakomu blisne v oči in da vsi
soglasno vsldikajo: »Gledite, gledite, kako krasen gršk
nos ima!« Ali: »Kako pravilno, čaralno čelo!« Nekatera
ima krasna pleča, ta je krepko uverjena, da bodo vsi
mladi ljudje popolnoma v ognji, ko pride mimo njih, in
da se bodo čudili: »Oh, kako ima čudovito krasna pleča!«
a lica, las, nosu, čela ne bodo ni pogledali, pa ako vse
to utegnejo pogledati, pogledali bodo vse le mimogrede.
Tako mislijo nekatere dame. Vsaka dama je notranjosti
svoji obetala, da bode o plesi na moč čaralna in da
pokaže v vsi sijajnosti odličnost tega, kar je na nji bilo
najodličnejše. Poštarica je o valcarji glavo spustila na
stran tako tožno, da je resnično bila podobna kakemu
nadzemskemu bitju. Neka jako ljubezniva dama • — katera
se pač ni bila na veselico pripeljala, da pleše, zato ne,
ker se ji je, po svojih besedah, pripetila nekova majhna
»inkomoditeta« v podobi kurjega očesa na desni nožiči,
da je morala obuti čižme od pliša — ta dama ni mogla
vstrpeti ter se je nekolikokrat zasukala v čižmih od
pliša, ali zlasti zaradi tega, da bi poštarica pač previsoko
ne mislila sama o sebi.

168

Ali vse to nikakor ni imelo pričakovanega vpliva
na Čičikova. Ni gledal ni, kako so se dame sukale,
temveč neprestano se je dvigal na prste in gledal je
po glavah, kam bi bila odšla zanimiva zlatolaska; tudi
sedal je in skozi prostore pod rameni in nad boči motril,
da je naposled našel jo in ugledal, da sedi poleg matere,
katerej je na glavi zibala se vshodna čalma (Turban) s
peresom vred.

Videti je bilo, kakor bi Cičikov bil priboriti hotel
pristop k njima. Ali je kaka mladostna misel vplivala
nanj, ali pa ga je v hrbet drezal kdo, rinil je odločno
naprej, ni se ozrl v nikogar: zakupnik je prejel od njega
takov sunec, da se je opotekel in jedva obdržal na jedni
noži, a da ni bilo tega, potegnil bi bil za seboj celo
vrsto navzočnih gostov.

Poštar je tudi stopil na stran, in pogledal ga je in
se čudil, mesila je njegovo zavzetje dovolj prekanjena
»ironija«, ali Čičikovu nista bila na mari: videl je v
dalji le zlatolasko, ki je natezala dolgo rokavico, gotovo
je goreče želela, da bi skoro splavala ter plesala pc
parketu. A tam na strani jih že štirikrat po dva pleše
mazurko; pete bijejo ob tla •— in neki štapsk kapitan
dela z dušo in s telesom, z rokama in nogama, pleše
in stopa tako, kakor se ti nikoli ni senjalo ni, da si
se sukal. Cičikov je šinil mimo mazurke skoro po samih
petah in naravnost tja, kjer je gubernatorica sedela s
hčerjo vred. Ali približal se jima je jako bojazljivo, ni
mencal več z nogama tako smelo in gizdalinski, celo v
zadrezi je bil nekoliko, vsi njegovi gibljaji so kazali ne-
kovo neokretnost.

Ne more človek za gotovo trditi, ali se je resnično
v našem junaku prebudila ljubezen, celo dvojbeno je,
ali se mora tako čustvo vneti v gospodih — takovih,
ki niso pretolsli, pa tudi pretenki ne; no, pa navzlic
vsemu temu je o tej priliki bilo nekaj takega, nekaj ne¬
navadnega, česar si sam ni mogel razjasniti: zdelo se
mu je, kar je sam povedal kesneje, da je nekoliko
trenutkov izginil v daljo; gosli in trombe so se mu zdele,
da se oglašajo od nekod izza gor in da se je vse zavilo
v meglo, podobno neskrbno namalahemu polju na obrazi;
.ali s tega meglenega, nekako našušmarjenega polja so

169

se jasno in ostro dvigale dražestne zlatolaske le posa¬
mezne nežne črte: nje obli ličici, nje vitka, jako vitka
rast, kakeršno imajo odgojenke prve mesece, ko pridejo
iz ustava, nje belo, skoro prosto oblačilo, ki je na vseh
straneh na lahko in ugodno objemalo mlade, razmerne
ude, kateri so se odlikovali z nekakimi čistimi črticami.
Na videz je bila vsa podobna igračici, umeteljno izrezani
od slonove kosti; vsa je belela in se odlikovala prezorna
in svetla med motno in neprezorno množico.

Tako je to na sveti; tudi Čičikov je moral na ne¬
koliko minut v svojem življenji izpremeniti se v pesnika;
ali beseda pesnik,  to je nekoliko preveč. Čičikov .se
je vsaj čutil, da je takov, kakeršen je kak mlad človek
ali skoro kakšen huzar. Poleg dam je ugledal prazen
stol, in takoj je sedel nanj. Iz početka ni dobro tekel
razgovor, kesneje pa je prišel v tok, a Čičikov je začel
goreti, no ... . Zdaj pa mi je na veliko žalost prilika
opominjati, da so resni ljudje — in tisti, kateri imajo
znamenite dolžnosti v svojem področji — da so nekoliko
neokretni v razgovorih z damami; junači so gospodje
poročniki, a nikakor niso junači častniki, višji od stot¬
nikov. Kako to delajo, Bog sam znaj: videti je, da ne
govorč ravno premodro, ali deva se na stolu kar zvija
od samega smeha; državni svetovalec, vedigabog, kaj
razklada: ali govori o tem, da je Ruska jako razsežna
carjevina, ali pove kak poklon, ki ni izmišljen brez
ostroumja in ki je v živi zvezi s knjigo; ali pove kaj
smešnega, mora se sam mnogo pridneje smijati, nego li
se smeje dama, ki ga posluša. To smo opomnili zaradi
tega, da čitatelji zvedo, zakaj se je zlatolaski začelo
zehati o razgovoru našega junaka. Junak pa ni opazil
tega, ko je pripovedal mnoge zanimive dogodke, katere
je o podobnih prilikah pripovedoval marsikje, n. pr.: v
simbirskem guberniji Zofronu Ivanoviču Brezskrbnemu,
poslušala ga je njegova hči Adelajda Zofronovna s tremi
z o lovkami*)  vred: z Marijo Gavrilovno, z Aleksandro
Gavrilovno in Adelhajdo Gavrilovno; Tedoru TedoroviCu
Perekroevu v rjazanskem guberniji, Frolu Vasiljeviču
Pobjedonosnemu v penzenskem guberniji in njegovemu

*) Zolovka je moževa sestra.

170

bratu Petru Vasiljeviču, poslušale so ga: njegova svakinja
Katarina Mihajlovna in njene sestre hčeri Roza Tedorovna
in Emilija Tedorovna; v vjatskem guberniji Petru Varso-
nofjeviču, poslušale so ga njegove neveste sestra Pelageja
Egorovna s sinaho Zofijo Rostislavno vred, in dve sestri;
Zofija Aleksandrovna in Maklatura Aleksandrovna.

V vseh damah je to, ker se je Čičikov tako včl,
prebudilo popolno nezadovoljstvo. Jedna izmed njih je
nalašč prišla mimo njega, da je pokazala mu to, da,
zadela je ob zlatolasko dosti neoprezno z debelim »rou-
leauom« svoje obleke — in pasico, ki ji je plavala krog
pleč, zavila je nalašč tako, da je s koncem zlatolaski
smuknila prav po obličji; prav ta trenutek je izza nje¬
govih pleč z vijolno vonjavo vred iz ust nekove gospč
prikrilila neka dovolj rezka in strupena opomnja. No,
pa Čičikov ali res ni slišal nje opomnje, ali se je le
zatajeval, da je ni slišal, lepo vendar le nikakor ni bilo
to, kajti dame, njih nazore moramo čestiti: Čičikov se
je kesal zato, toda kesneje, ko je bilo že prepozno.

Pravična nejevolja v sleharnem oziru seje  mnogim
pokazala na obrazih. Daši je velika bila Čičikova važnost
v družbi, dasi je bil milijonar in če prav je njegovo
lice izražalo veličastnost in nekaj vojniškega, vendar
imajo moški posebnosti, katerih dame ne prizanašajo
nikomur, bodisi ta ali ta, ampak mu po svoji volji pod-
pišo: — pogubil si se! Imamo slučaje, o katerih je
ženska, dasi ima slabši značaj v primerji z moškim, ne¬
nadoma trdokornejša, nego je moški, pa tudi trmoglavejša,
nego je vse na sveti.

Nebriga, četudi neipdovoljna nebriga, ki se je bil
Čičikov pregrešil ž njo, prebudila je v damah zopet
soglasje, katero je bilo kraj propasti, ko se je polastil
praznega stola. V besedah, slučajno nekako in navadnih,
ki jih je rabil, nahajale so nekove žarke razžaljivosti.
Da je neugoda bila tem veča, zložil je nekov mladič
plesajočemu občestvu nekoliko zbadljivih stihov, brez
česar, kar je znano, skoro nikoli ni nobenega guber-
niškega plesa. Te grhnese pa so takoj obsodili, da jih
je zložil Čičikov. Nejevolja je rasla, gospe so jako ne¬
prijazno jele govoriti o njem po raznih kotih, uboga

171

»institutka« je bila popolnoma uničena — sodba ji je
bila že podpisana.

V tem pa se je našemu junaku rodila neka jako
neprijetna nenadnost: ta čas, ko je zlatolaska zehala,
Cičikov pa ji je pripovedoval nekove povestice, ki so
se bile dogodile o raznih prilikah, in ko se je bil do-
teknil celo grškega modrijana Dijogena — tačas se je iz
poslednje sobe prikazal Nozdrev. Ali je prišel iz obednice,
ali iz male zelene vsprejemnice, kjer so igrali za množnejše
novce, nego je to navada o »vistu«, ali je prišel sam
ob sebi ali so ga bili bacnili iz sobe, to ni znano,
skratka: prikazal se je vesel, razgret, držeč pod pazuho
prokuratorja, katerega je najbrž vlačil že nekoliko časa
s seboj, kajti prokurator je na vse strani obračal goste
svoje obrvi, kakor bi bil iskal pomočka, da se otme
tega prijateljskega popotovanja. Nestrpljivo je bilo res.
Nozdrev se je bil iz kakih dveh čaš, gotovo ne brez
ruma, nasrkal srčnosti —■ in legal je neusmiljeno.

Ko ga Čičikov ugleda že zdaleč, odbral si je po¬
žrtvovalnost, to je, sklenil je, da ostavi zavistni svoj
prostor in da se na moč brzo umakne: nič dobrega
mu ni obetal ta shod. Ali nesreča! Zdajci ga ulovi gu¬
bernator in izjavi mu svojo nenavadno radost, ker je
našel Pavla Ivanoviča, ustavi ga in poprosi, da bi bil
njegov in dveh dam sodnik zaradi razpora o tem, ali
je ženska ljubezen trajna, ali ne; toda v tem ga je
bil že ugledal Nozdrev — in krenil je naravnost k njemu.

»A, pomješčik s Herzona, pomješčik s Herzona!«
— kričal je Nozdrev prihajajoč, in smijal se je na vse
grlo, da so se mu kar tresla sveža, kakor pomladna
roža, rdeča lica. »No, ali si mnogo mrtvih duš nakupil?
- —• Da, Vi ni ne znate, prevoshoditeljstvo« — hehetal
je, ko se je bil obrnil v gubernatorja, »Čičikov trguje z
mrtvimi dušami! Aj, za Boga! Čuj, Čičikov, znaj, jaz Ti
govorim od same prijazni, mi vsi smo tu Tvoji prijatelji,
gledi, tudi njegovo prevoshoditeljstvo je prijatelj Tvoj —
jaz bi Te kar obesil, aj, za Boga, obesil bi Te!«

Čičikov ni znal ni, kje stoji.

»Verjamete li, prevoshoditeljstvo?« — govoril je
Nozdrev dalje, »ko mi je rekel: ,Prodaj mi mrtvih duš,

172

— jaz bi bil skoro poknil od samega smeha. Ko sem
se bil pripeljal le-sem, povedali so mi, da je nakupil za
tri milijone Seljakov na preseljenje! Na kakovo prese¬
ljenje! Od mene je kupaval mrtvece! Čuj, Čičikov, go¬
vedo si Ti, za Boga, govedina si! Dej, tudi njega prevo-
shoditeljstvo je tu ... . ali ni res, prokurator?«

No, prokurator in Cičikov, pa tudi gubernator sam
so se pogreznili v toliko zmočenost, da prav nič niso
znali, kaj bi odgovorili; Nozdrev, ni mu bilo na mari
to, ta je polutrezvo dalje govoril: »Čuj, brate, Ti, Ti....
jaz se ne ganem od Tebe, dokler ne zvem, zakaj si ku¬
poval mrtve duše. Poslušaj, Čičikov, samega Te je sram,
sam znaš, da nimaš boljšega prijatelja od mene. Dej,
tudi njega prevoshoditeljstvo je tu ... . ali ni res, pro¬
kurator? — Vi ne verjamete, prevoshoditeljstvo, kako
se imava midva rada, to je prosto, ako bi Vi dejali,
dejte, jaz stojim tu, a Vi bi rekli: ,Nozdrev, vestno
povedi, kateri ti je dražji, ali rodni oča ali Čičikov?'

— odgovoril bi — da Čičikov, za Boga ....  Dovoljuj,
duša, jaz Ti prilepim poljub. Dovoljujte i Vi, Vaše prevo¬
shoditeljstvo, da bi ga poljubil. No, Čičikov, ne brani
se, dovoljuj, da Ti poljub pritisnem na lice belo kakor
sneg!«

Nozdrev se je s svojimi poljubi prevaril tako, da
je bilo čudo, ker se ni zgrudil na tla. Vsi so stopili od
njega in niso ga poslušali dalje. Ali besede o kupavanji
mrtvih duš je bil izgovoril na ves glas in spremljal jih
je smeh — krepak tako, da so pozornost prebudile tudi
v tistih, ki so bili po najskrajnejših kotih v sobi. Ta
novost je bila strašna tako, da so vsi ostrmeli in na
obrazi imeli nekak top, glupo vprašujoč izraz. Čičikov
je opazil, da so se mnoge dame spogledale z nekakim
zlobnim, strupenim nasmehom in da se je nekaterim na
licih pokazalo nekaj dvoumnega, kar je še bolj večalo
njegovo zadrego. Da je Nozdrev nevesten ležnjivec, to
so znali vsi, zato ni bilo nič čudnega, ker so slišali
njegov odločni nezmisel; ali, smrtnik — res je, težko
je umeti, kako je ustvarjen ta smrtnik: prikaži se ka-
keršna koli novost, da je le novost, gotovo jo priobči
druzemu smrtniku, dasi le zaradi tega, da reče: »Gledite,
kako laž so raztrobili!«

173

A drugi smrtnik veselo nastavlja uho, če prav po¬
znejše sam opominja: »Da, to je očita laž, nevredna
vsakeršne pozornosti!«

A takoj potem odide iskat tretjega smrtnika, da
bi mu povedal, kaj je slišal, in da bi ž njim vred poln
plemenite nejevolje vskliknil: »Kako ničemna lažje to!«
A tako novica neogibno prekrili vse mesto in smrtniki
vsi, kolikor jih je, nagovore se do sita o tej novosti,
naposled pa priznavajo, da ni vredna nikakeršnega za¬
nimanja, da ni vredna, naj bi govorili o nji.

Ta očito nezmiselni dogodek je znatno počmeril
našega junaka. Ali so tako ali tako glupe bedakove
besede, vendar zdaj pa zdaj zadoščujejo ter vznemirijo
umnega človeka. Prešinilo je Cičikova nekako neugodno,
neprilično čutje, prav tako, kakor bi bil s prekrasno
osvetljenim čevljem nenadoma stopil v blatno, smrdljivo
lužo, skratka: to je bil neprijeten, jako neprijeten pri¬
petljaj !

Cičikov je poskusil, da bi ne mislil na to, trudil
se je, da bi se razmislil, zabaval, sedel je k »vistu«,
ali vse je vehralo, kakor potoglavo kolo: dvakrat se je
prikazal s tujo barvo, tretjič je pozabil, da ni prebil in
hotel je vzeti tujo karto.

Prvosedniku nikakor ni hotelo v možgane, kako
je mogel Pavel Ivanovič, ki je tako dobro, smemo trditi,
tako izborno unael igro, kako se je udal takim hibam
in pustil, da so mu vzeli kralja pika, ki je, po svojem
izreku veroval vhnj, kakor v steno skalnato. Naposled
so .poštar, prvosednik — ba, policijski načelnik sam jeli,
kar je navada, z našim junakom briti burke, ali morda

ni zalj., da znajo, kako Pavla Ivanoviča srčece

hrhmlje (hinken), in da vedo tudi, kdo ga je ostrelil;
no, pa vse to ga ni razvedrilo nikakor, dasi je poskušal
smijati se in šalo odbijati s šalo. Tudi pri večerji se ni
mogel razveseliti, če prav, je prijetna bila družba za mizo
in dasi so bili že davno odpeljali Nozdreva: dame so
bile že same naposled opazile, da se je prerazžaljivo
začel včsti. Sredi kotilijona je bil sedel na tla in je
plesalce lovil za obleko, kar je presezalo vse, kakor so
se izražale dame. Večerja je bila jako vesela, vsa lica
so neprisiljeno radostno sijala v žaru trirocih svečnikov

med cveticami, med sladčicami in buteljami. Častniki,
dame, fraki — vse je naposled bilo ljubeznivo, da že
skoro preveč. Moški so vstajali s svojih stolov in begali
slugam naproti, da so jim odjemali sklede in jih z ne¬
navadno ugibičnostjo postavljali pred dame. Nekov pol¬
kovnik je neki dami podal okrožnilc z omško konci
golega meča. Resnobno stari moški, med katerimi je
sedel Čičikov, prepirali so se glasno, trgali so svoje be¬
sede z ribo ali govedino, neusmiljeno namočeno v gorčico
(Senf), a prepirali so se o predmetih, katerih se je o
drugih prilikah vselej z besedo udeleževal Čičikov; vendar
o tej priliki je bil podoben človeku, ki ga je utrudil,
polomil dalek pot, človeku, ki mu nič ne prihaja na
um in ki ne more umeti ničesar. Da, Čičikov niti čakal
ni večerji konca, odpeljal se je domov mnogo prej, nego
je bil vajen sicer.

Tam, v tisti ■—• čitatelju tako znani sobi z durimi,
zaslonjenimi z omaro —• v sobi, ki v nji žohari gledajo
iz razpok, bila je nepokojna misel njegova tako, kakor
je bil nemiren naslanjač, ki je sedel v njem. Neprijetno,
žalostno je bilo v njegovem srci; neka mučna praznota
se je bila naselila vanje.

»Da bi hudir pozobal vse vas, ki ste izumili te
plese!« — govoril je srdito. »No, česa se veselite, blaz-
niki? — Po vsem guberniji je slaba letina, dragina, pa
prirejajo plese! Dejte, nesreča: kako je ženstvo bilo
oblečeno! Mnoga je za tisoč rubljev blaga imela na sebi!
A na račun ubogih seljakov, ali, kar je še žalostneje,
na račun — na vest našega brata. Saj je znano, zakaj
vsi uradniki bero pristransko plačo in obtežujejo dušo:
zato, da morejo soprogam kupavati pahalke, plašče, ali
razno robo, vrag jih pogoltaj, kako imenujejo vse to!
In zakaj ? — Da soproga ne more očitati, češ, poštarica
je imela lepšo obleko, in zato, da gre rakom žvižgat
tisoč rubljev! Kričč: ,ples, ples, veselje! 1  Smet, pa ne
ples! To ni ruski, ni ruska prirojenost, vrag zna, kaj je
to! Stoprav dorastel je ta ali ta, jedva je polnolčt, pa že
vzleti po šegi ves črno oblečen, kakor vražiček, in mora
brcati. A ta, držeč plesalko, razgovarja se o važnostih s
komer koli, pa z nogama, kakor mlad kozlič, klati na desno
in na levo-Vse je le opičarstvo, opičarstvo je vse.«

»Ker je štiridesetletni Francoz mladič takov, ka-
keršen je petnajstletnik, torej bodimo i mi taki! Ne,
res je ... . po vsakem plesi mi je, kakor bi se bil kako
pregrešil; ni spominjati se ga nečem; glava je prazna,
kakor po razgovoru s kakim svetskim človekom: napove
ti vse, dotakne se na lahko vsega, našteje ti vse, kar
je polovil v knjigah; vse je pisano, krasno; vpndar glavi
to ne daje nikakeršnega dobička, da se uveriš, da je
razgovor s prostim trgovcem, ki umeje le svoje delo, pa
krepko in izkušeno •—■ da je beseda ž njim plodovitejša
od vse te zmesi. Toda kaj izžmeš iz njega, iz tega plesa?
— Dejte, ko bi kak pisatelj sklenil ter popisal ves ta
prizor, kakeršen je! No, tudi v knjiži bi bil takov ne-
zmisel, kakeršen je v resnici. Kakov je ta prizor? —■
Ali je nravstven, ali nenravstven? — Vrag znaj, kakov
je! Pljunil bi, pa zaprl knjigo!«

Tako slabo je Čičikov sodil plese sploh; toda o
tej priliki se je kazalo, da je poleg te mrzkosti še nekaj
druzega izvor njegove nejevolje. Ni ga jezil ples tako,
kakor to, ker se je bil osramotil, ker se je bil nenadoma
vsem pokazal, Bog zna, v kaki podobi, ker je njegovost
bila tako čudovita, dvoumna. Ko je bil naposled vse to
premotril z očesom razumnega človeka, prepričal se je,
da je to nezmisel, da glupa beseda ne znači ničesar,
posebno sedaj ne, ko je poglavitost dovršena, kakor je
treba. Človek je čuden! Silno je Čičikova kačilo, ker
ni zanimal tistih, ki jih sam ni čestil in ki se je bil
stoprav rezko izrazil o njih, ker je grajal njihovo niče-
murnost in gizdavost. Tem huje ga je srdilo, ker je jasno
premislil vse in se uveril, da je nekoliko tega kriv sam.
Ali nhse ni bil hud, in prav je storil. Vsi imamo to
malo slabost, da nekoliko varujemo sami sebe in rajši
skrbimo, da poiščemo kakega bližnjega —• in si ž njim
hladimo jezo, n. pr.: s slugo, s kakim podrejenim urad¬
nikom, ki nam pride na piko, s soprogo, ali naposled
s stolom, ki odleti, vrag zna, kam tja k durim ter mu
odskoči noga ali naslon — nh, da bodeš znal, kaj je srd!

Tudi Čičikov je takoj našel bližnjega, ki je na
svojih plečih odnesel vse, kar mu je mogla naložiti ne¬
jevoljnega Čičikova zloba.

Ta bližnji je bil Nozdrev — iij tega je tudi brez
vsakeršne pomude obtesal na vseh straneh tako, kakor
more le kakega malopridnega starejšino ali kočijaža ob¬
delati kak popoten, izkušen kapitan, ali časih tudi kak
general, ki poleg mnogih izrazov, ki so se povzorili,
upotreblja takisto mnogo neznanih, katerih porod je za¬
sluga njega samega. Preiskal je celo rodoslovje nesrečnega
Nozdreva in silno je trpelo njegove rodbine mnogo udov I
v nazadni vrsti.

Ali v tem, ko je ČiCikov sedel v trdem svojem I
naslanjači, ko so ga vznemirjale misli, ko ga je mučil
nespanec, ko je srdito ošteval Nozdreva in vso njegovo ji
rodovino — v tem, ko je pred njim gorela lojeva sveča,
ki se je bil že davno nje plamen preskrbel z nagorelo
črno glavico in vsako trenutje pretil, da ugasne, ko mu »
je gledala skozi okno slepa, temna noč, ki se je pri¬
pravljala, da se umakne prihajajočemu svitu, ko so drug
na druzega v dalji kiikurikali petelinje, ko se je po dobro
spečem mestu morda klatil kak nesrečen frizov*) plašč,

Bog zna, v katerem razredu in čegav, ki je morebiti
poznal le jedno pot, katero je natri neugnani ruski
nhrod ■—• v tem se je na drugem konci mesta snoval
dogodek, ki je kanil, da poveča našega junaka neugodnost.

Po oddaljenih ulicah in ovinkih v mestu je jako čudno
ropotal nekov voz, o katerem si dvojil, kako bi ga ime¬
noval. Ni bil podoben ni tarantasu (težek voz), ni koleslju,
niti brički, podobnejši je bil debeli, obli dinji, položeni
na kola. Te dinje boka, to je: durica so nosila znake
žolte boje, zapirala so se jako slabo, zato ker so imela
zelo ničeva ročaja, ključanici pa nekako zvezani z vrvico.
Dinja je bila polna vsakojakih podzglavij, vrečic z raz¬
ličnim živežem, s kolači, s prestami in z rogljiči. Na
vrhu so se kazali pirogi. Zadaj je na vozi stala oseba,
po lici lakaj, v halici od domače tkanine, neobrite brade,
nadahneiie z lehko osivelostijo — oseba, znana po
imeni Mali.

Ropot in škrip železnih skob in orjavelih vijakov je
prebudil na drugem konci mesta stražnika, ki je dvignil
svojo helebardo in zaspan — kolikor je mogel, vskriknil:

j Neka volnena tkanina.

177

»Kdo je?« — toda uveril se je, da ni nikogar,
slišal zdaleč, da nekov voz drdra, ulovil na svojem vratu
drobno živalco, stopil k svetilnici — in pokaznil jo je
takoj z nohatoma. Naslonil je helebardo poleg sebe in
zopet zaspal po pravilih svojega viteštva.

Konja sta padala na prednji koleni, ker nista bila
podkovana, in poleg tega, kakor se je videlo, bil jima
je malo znan mirni mestni tlak. Voz je nekolikokrat
krenil z ulic na ulice, naposled zavil v temne uličice
mimo male župne cerkve sv. Nikolaja, in se ustavil pred
vrati protopopovega doma.

Raz voza je zlezla deva z robcem na glavi v telo-
grejki*)  in jela je silno z obema pestima biti ob vrata
podobno moškemu. (Malega v halici so kesneje za noži
zvlekli z voza, ker je spal, kakor ubit.) Zalajali so psi,
vrata so se razklenila in pogoltnila so naposled, če prav
z velikim trudom, ta nespretni popotni proizvod. Voz se
je odpeljal na tesni dvor, zametan z drvami, s kurniki
in z vsakojakim posodjem; iz voza je prilezla tudi neka
barina: ta gospodarica je bila vlastelinka, kolegijska
sekretarka Korobočka. Starke se je precej po odhodu
našega junaka polotil takov strah zaradi mogoče omame
in prevare, kar se tiče Čičikova, da ni spala tri noči
po vrsti in da je sklenila odpeljati se v mesto, brez
ozira na to, ker konja nista bila podkovana, zato da bi
tam vsaj gotovo zvedela, po čem plačuje mrtve duše in
ali se ni, česar Bog vtiraj, prenaglila ter jih morebiti
prodala trikrat ceneje, nego je bilo treba.

Kako v je bil vspeh tega prihoda, čitatelj lehko zve
iz razgovora dveh dam. Ta razgovor....  vendar, ta
razgovor pridi na vrsto rajši v naslednjem poglavji.

IX.

Rano, prej, nego je čas odločen bil pohodom v
mestu I., koraknila je skozi vrata žoltega lesenega doma
z mezoninom in modrimi slopi dama v sijajnem kocka¬
stem ogrtači, spremljal jo je lakaj v plašči z nekolikimi
ovratniki in z zlatim robom na okroglem olikanem klobuku.

*) Nekov zabunec (belokranjski) brez rokavov, kakeršnega
nosevajo preproste ženske.

12

Dama je nenavadno naglo prikrilila pred durica in k
stopnicama pri vratih stoječe kočije. Lakaj je zalopnil du¬
rica za damo, dvignil stopko, prijel se za jermen zadaj
na kočiji in kočijažu kriknil: »Goni!«

Gospa je s seboj vozila neko novico, ki jo je bila
stoprav zvedela, in čutila je nekov neukrotljiv nagon,
da bi jo po moči naglo proglasila dalje. Vsako minuto
je pogledavala skozi okno in videla na neizrečeno mrzkost,
da je tekar na polu pota. Vsaka hiša se ji je zdela daljša,
nego navadno; bela kamenita ubožnica z ozkimi okni
se je vlekla neizmerno dolgo, in naposled dama ni
mogla vstrpeti, da bi se ne bila zahudila: »Preleta zgrada,
nima konca!« Kočijaž je že dvakrat dobil ukaz: »Brže,
Andruško, brže! Danes voziš neizmerno dolgo!« Konečno
se je zvršila nje volja. Ustavila se je kočija pred leseno,
temno sivo hišo z jednim nadstropjem, z belimi plosko-
rezbami (Basrelief) nad okni, z visoko leseno rešetko
pred okni in z ozko ograjo, za katero so bila drobna
drevesca, pobeljena z večnim mestnim prahom. Po oknih
so se ponašale rožnice s cveticami, papiga, ki se je
zibala v kletki in z nosom lovila za krožeč, in dva pseta,
ki sta spala na solnci.

V tej hiši je bivala iskrena prijateljica došle dame.
Pisatelj je v veliki zadregi, kako bi pokrstil obe dami,
da bi se zopet kdo ne razsrdil nanj, kakor so se jezili
o drugih prilikah. Da bi jima dal izmišljeni rodbinski
imeni — to je nevarno. Izmisli kakeršno koli ime, gotovo
se v katerem že kotu naše razsežne carjevine najde
kdo, ki ima to ime in ki bi se takoj razsrdil, ne na¬
vadno, ampak na smrt ter bi se rotil, da je pisatelj
nalašč prišel skrivaj k njemu, zato da pozve vse, kdo
in kaj je, v katerem tulupu (Schlafpelz) hodi, in ali
zahaja k neki Agrafeni Ivanovni in kaj rad jč. Pri nas
so zdaj vsi stanovi in vsa društva razdražena tako,
da se jim vse, kar je v knjigi natisneno, zdi, da meri
na osebnost: tako je, rekel bi, zrak ostrupljen. Dovolj
je, ako poveš, da je v nekem mestu glup človek — to
je že osebnost: nenadoma skoči na noži gospod s po¬
šteno zunanjostjo in se odreže: »Jaz sem tudi človek,
morebiti sem tudi glup« — skratka: prčcej se spomni,
kaj je na vrsti. Zaradi tega se ogibljem vsega tega in

imenujem damo, h kateri se je druga pripeljala na pohod,
kakor jo je skoro vse mesto I. soglasno imenovalo —
gospo, prijetno v vsakem oziru. To ime si je ta dama
pridobila z zaslugami: res se ji ni smililo ničesar, da
bi bila le na moč ljubezniva, če prav se je po nje lju¬
beznivosti prikradla časih kaka preširnost na dan —-
uh, kako prodek je ženski značaj — in če prav je zdaj
pa zdaj iz vsake nje prijateljske besede gledala — uh,
kaka igla! Ne daj Bog, kaj je kipelo v nje srci proti
oni, katera bi bila hotela kakor in v čemer koli prevzeti
ji prvenstvo.

Ali vse to je bilo zahaljeno v najnežnejšo svetskost,
kakeršna je le po guberniških mestih domh. Vsak nje
gibljaj je bil dražesten; ljubila je tudi verze, znala je
časih sanjarski držati glavo in vsi so trdili soglasno, da
je res dama, prijetna v vsakem oziru. Druga dama, to je
ta, ki je bila pripeljala se, ni imela tako mnogostranskega
značaja, zato jo hočemo imenovati le — prijetno damo.
Nje prihod je vzbudil pseta, ki sta na solnci spala:
kosmato Adelo, ki se je neprestano zarivala v svojo
dlako, in tenkončzega Potpourrija. Oba pseta sta lajajoč
zvita repa odnesla v prednjo sobo, kjer je prišla dama,
odložila svoj ogrtač in se pokazala v obleki s sočasnim
krojem, z bojo po šegi in z dolžim okrajem od kožu¬
hovine krog vratu; po vsi sobi je zadišal jazmin. Jedva
je bila v vsakem oziru prijetna gospa zvedela prihod
te prijetne dame, precej je prihitela v prednjo sobo.
Dami sta se prijeli za roči, poljubili druga drugo in
vsldiknili, kakor vsklikajo odgojenke, kadar se snidejo brzo
po izpustu iz ustfiva, prej, nego jim mamice utegnejo
razjasniti, da je oča jedne ubožnejši in nižji na česti,
nego jedne. Poljubili sta se zvonko, da sta zopet zalajala
pseta, za kar sta dobila udarec z robcem, in obe dami
sta odšli v prejemno sobo, to je, da, modro malano, v
sobo z divanom, z okroglo mizo, in z zavesami, ki je
bršlin bil namalan na njih; tik za njima je grčala kosmata
Adela in tekel visoki Potpourri na tenkih nožicah.

»Semkaj, le-sem v ta kotiček!« — klicala je do-
mačica in došlico vabila v kot na divanu. »Tako, tako!
To je blazinica!« Po tej ponudbi ji je porinila za hrbet
blazinico, v katero je bil z volno vitez vtkan tako,

12 *

180

kakor jih zmerom tko: nos je bil podoben lestvi, usta
pa so bila štirioglata.

»Kako mi je drago, ker ste ... . Slišim, da se je
nekdo pripeljal, in mislim, kdo bi to utegnil biti tako
zgodaj. Paraša je povedala: podgubernatorka, a jaz sem
opomnila: ,No, zopet me je ta prismoda prišla dražit‘
— in že sem hotela naročiti, da me ni doma . . . .«

2e je došla dama hotela ustreči sama sebi ter
razodeti novico; ali vsklik, ki ga je ta trenutja v vsakem
oziru prijetna dama bila izpustila iz sebe, obrnil je ne¬
nadoma besedo drugam.

»Kako lepa tkanina!« — vskliknila je v vsakem
oziru prijetna dama in gledala krilo le prijetne gospe.

»Da, jako lepa je. Praskovija Tedorovna pa misli,
da bi bilo lepše, ko bi kocke bile drobnejše in ko bi
pikice ne bile rjave, temveč modre. Poslala sem sestri
blaga, ali je čaralno tako, da človek ne more z besedo
povedati kako. Sodite: progice so ozke, kakor si le more
misliti človeška obraznost, polje, to je modro, in med
progicami so očesca in tačice, očesca in tačice, očesca

in tačice_ Skratka: neizrečno krasna tkanina je tol

Smem trditi za gotovo, da ni bilo še nič podobnega na
sveti!«

»Mila, to je malo prepisano.«

»Oh, ni!«

»Oh, prepisano je!«

Opomniti moramo, da je v vsakem oziru prijetna
gospa bila nekoliko dobičkarska in udana odpornosti in
dvojbi ter je mnogo zanikavala v svojem življenji.

Samo prijetna dama je pojasnila, da to nikakor ni
prešarasto in vskliknila je: »Da, jaz Vam čestitam,,

obrobov ne nosijo več.«

»Zakaj ne?«

»Namesti njili imajo zdaj rese.«

»Oh, to ni lepo — rese!«

»Rese, povsod rese; plaščke (mantila) z resami, na
rokavih rese, naramnice (epavleta) od čipek, zdolaj rese,
povsod rese.«

»Ni lepo to, Zofija Ivanovna, če so povsod rese.«

»Milo je, Ana Grigorijevna, da ni verjetno; šivati
je treba na dva roba; prestrigi so široki in preko . . . .

181

No, čudili se boste gotovo in porečete, da ... . Le po¬
mislite: životke kroje še daljše; suknja se vsa zbere v
gubice, kakor nekdanje obročarice, zadaj pa podlagajo
malo vate, da je popolnoma belle femme.«

»No, to je preprosto.... priznavam!« — dejala
je dama prijetna v vsakem oziru in vsklonila glavo v
dostojanstvenem čutu.

»Res je to, natanko ....  priznavam!« — opomnila
je le prijetna dama.

»Storite Vi, kar Vam drago, a jaz ne bodem temu
verna.«

»Jaz tudi ne ... . res ne, če človek pomisli, kam
često zapelje noša....  pa vse ni podobno ničemur!
Sestre sem poprosila, naj mi da kroj, samo zaradi smeha;
moja Melanija je začela šiti.«

»Ali Vi tedaj imate kroj?« — povprašala je v
vsakem oziru prijetna' dama vidno ganena.

»Imam ga, sestra mi ga je pripeljala.«

»Draga duša, dajte mi ga, za Boga milega.«

»Oh, že sem ga obljubila Praskoviji Tedorovni!
Pozneje Vam ga bodem dala.«

»Kdo pa bode kaj nosil po Praskoviji Tedorovni?
— To bode, kar se Vas tiče, jako čudno, ker tujcem
dajete prednost pred svojimi ljudmi.«

»Ali, dejte, tetika moja je.«

»Tetika Vam je, no, Bog zna, kakova: po moži_

Ne, Zofija Ivanovna, jaz ni slišati nečem o tem; to kaže,
kakor bi me hoteli razžaliti ....  očito je, jaz sem Vam
omrzela, vidi se, da hočete pretrgati vsako znanje z
menoj.«

Uboga Zofija Ivanovna ni znala, kaj bi storila.
Čutila je, med kake ognje je zašla. Zakaj se je pohva¬
lila? — Rajši naj bi bila z iglami obodla glupi svoj jezik.

»No, kaj pa naš pr elj ubij eni?« — povprašala je v
tem dama v vsakem oziru prijetna.

»Oh, za Boga, kaj jaz sedim tako pred Vami! To
je lepo! Ali znate, Ana Grigorijevna, zakaj zlasti sem
se pripeljala k Vam?«

Po teh besedah se je oddehnila Zofija Ivanovna.
Besede so, kakor jastrebi, pripravljene bile, da na gonjo

odleta druga za drugo, in nečlovešk bi bil moral biti
tako, kakor je bila nje iskrena prijateljica, kdor bi jo
bil hotel zadržati.

»Kako Vi njega hvalite in vzvišujete« — govorila
je živeje, nego navadno, »jaz pa Vam trdim brez ovinkov,
vidim mu v očeh, daje nevreden človek, grd je, grd, grd!«

»Ali poslušajte le, kar Vam jaz hočem povedati_«

»Raztrobili so o njem glas, da je lep, pa ni prav
nič lep, čisto nič, in njega nos ....  grd nos je to.«

»Dovoljujte, opraščajte mi samo, da Vam povem
dušica Ana Grigorijevna, dovoljujte, da povem! To je
dogodek, ali umejete: dogodba—- skonapelj dogodba« *)
— govorila je Zofija Ivanovna skoro z obupnim naglasom
in s popolnoma prošnjim glasom.

Ne bode nas motilo, ker opominjamo, da se je v
razgovor obeh dam mesilo jako mnogo tujih besed in
časih mnogo dolzih francoskih leposlovek. Ali dasi je
pisatelj poln česti do osvobajajočih koristij, ki jih fran¬
coščina daje Ruski, dasi je poln česti do hvalnega običaja
našemu višjemu društvu, ki francoščino vsako uro dan
za dnevom upotreblja samo iz globoko vkoreninjene
ljubezni do domovine, vendar se nikakor ne more od¬
ločiti, da bi katerega koli tujega jezika to ali to lepo-
slovko vsprejel v to svoje rusko delo. Zato hočemo ruski
pisati dalje.

»Kaka dogodba je to?«

»Oh, drago življenje — Ana Grigorijevna, ko bi
mogli Vi le pomisliti, v kaki okolnosti sem bila; po¬
mislite: prišla je danes k meni protopopica, očeta Kirila
žena, in kaj bi Vi mislili — ta naš mirni, preljubljeni
gost, kako v je, a?«

»Kako! Ali naposled se on in protopopica nista
lovila z očmi?«

»Oh, Ana Grigorijevna, da je samo lovil jo z očmi,
to bi ne bilo nič; poslušajte le, kaj je povedala proto¬
popica. Pripeljala se je k nji, dejala je, pomješčica
(vlastelinka) Korobočka, oplašena in bleda, kakor smrt,
in pripovedovala je, ali kako je pripovedovala, le poslu¬
šajte, to je popoln roman: nenadoma, o gluhi polunoči,

*) To je francoski: »ce qu’on appelle histoire.«

183

ko je že vse spalo v domu, raztegne se butanje ob vrata,
strašno butanje, kakeršno morete le misliti, po butanji

pa krič: ,Odprite, odprite, če ne —- razbijemo vrata!_‘

Kako se Vam zdi to? — Kakov je sedaj naš pre-
lj ubij eni?«

»Kaj pa Korobočka, ali je morda mlada in lepa?«

»Dosti malo, staruha je!«

»Oh, to je čudno! Lotil se je tedaj stariee. No,
dober ukus imajo torej naše dame, pač se imajo priliko
v koga zagledavati. «

»No, ni, Ana Grigorijevna, ni niti malo tako, kakor
mislite Vi. Pomislite le to, da je prišel v orožji od glave
do pete, kakor Rinaldo Rinaldini, in zahteval je: ,Pro¬
dajte mi vse duše, katere so umrle.' Korobočka je jako
umno odgovorila: ,Jaz jih ne morem prodMi, če prav
so mrtve.' — ,Ne' — dejal je — ,niso mrtve, to je
moja skrb' — opomnil je, ,da znam, ali so mrtve ali
ne, niso mrtve, niso mrtve' — kričal je, ,niso mrtve!'
— Skratka: vel se je strašno pohujšljivo: zbrala se je
bila vsa vas, otroci so plakali, kričalo je vse, da niso
umeli drug druzega, kratko povedano: horreur, horreur,
horreur! ....  Ali ne morete ni pomisliti, Ana Grigori¬
jevna, kako sem se prestrašila, ko sem čula vse to.
,Golobica, milostiva gosph' — rekla mi je Maška —
,pogledite v zrcalo, kako ste bledi.' — »Ni meni do
zrcala« — povedala sem ji — »jaz se moram odpeljati
k Ani GrigorijeVni, da ji povem vse to. A  prčcej sem
rekla, naj zapreže kočijo; kočijaž Andruška me je po¬
vprašal, kam se odpeljem, pa jaz nisem mogla ni besede
izriniti iz sebe, samo gledala sem mu v oči, kakor bu-
dšlo; menim, da je mislil: sžtj sem blazna. Oh, Ana
Grigorijevna, ko bi Vi le pomisliti mogli, kako sem se
prestrašila.«

»To pa je vendar le čudno« — opomnila je v
vsakem oziru prijetna dama, »kaj bi takega mogle značiti
te mrtve duše; priznavati moram, da jaz prav nič ne
umejem tega. 2e drugič sedaj slišim o teh mrtvih dušah;
a moj mož zmerom trdi, da Nozdrev laže: nekaj je
gotovo do tega.«

»Ali pomislite, Ana Grigorijevna, v kaki okolnosti
sem bila, ko sem slišala vse to! A sedaj« — dejala je

184

Korcbočka — »ne znam« — dejala je, »kaj bi Sinila.
Prisilil me je« — dejala je, »da sem podpisala neko
krivično listino, porinil mi je petnajst rubljev v bankovcih
(asignat); jaz sem« — dejala je — »neizkušena, za¬
puščena vdova, jaz ne urnem ničesar. . . .« Torej znate,
kaj se je zgodilo! Ali ko bi le nekoliko mogli pomisliti,
kako sem se vsa prestrašila!«

»Prosim Vas, to niso mrtve duše samo, v tem tiči
še nekaj druzega.«

»Priznavam« — pritegnila je samo prijetna dama,
a ne brez zavzetja —- in takoj je začutila silno željo,
da bi zvedela, kaj bi se takega moglo skrivati v tem.
Pretrgala je molčanje in povprašala: »A kaj Vi menite,
da se skriva v tem?«

»No, kaj menite Vi?«

»Kaj jaz mislim? ....  Jaz, priznavam, da sem do
cela zmočena.«

»Ali jaz bi vendar rada znala, kakove so Vaše
misli o tem.«

Toda prijetna dama ni znala prav nič, kaj bi po¬
vedala. Znala se je samo plašiti, vendar, da bi bila se¬
stavila kakeršne koli umne slutnje, tega dara ni imela,
zato je bilo nji bolj, nego vsaki drugi, treba nežnega
prijateljstva in dobrih nasvetov.

»No, torej poslušajte, kaj so te mrtve duše« —
rekla je dama, prijetna v vsakem oziru, Zofija Ivanovna
pa je vso svojo pozornost posvetila nje besedam: ušesa
so se ji nategnila sama ob sebi, dvignila se je, da skoro
ni sedela, niti se držala divana, in ne oziraje se na to,
ker je bila nekoliko težobna, stanjšala se je ta trenutja,
da je bila podobna lehkemu perescu, ki odleti, kadar
dihne zrak.

Tako se ruski vlaslelin, ko prijezdi v les, iz katerega
hoče nenadoma pribežati zajec, ki gonjači hajkajo nanj,
tako se ruski lovec ves, kakor bi z očesom trenil, s
svojim konjem in z dvignenim bičem vred izpremeni v
prah, kateremu je treba le ogenj pokazati, pa se razneti.
Ves se z očmi vtopi v motni zrak in ko opazi zver, že
strelja, kakor bi bila nhnj vstala vsa nema snežena
stepa, iz katere mu srebrne zvezde vhajajo v usta, v
brke, v oči, v obrvi in v bobrovo kučmo.

185

»Mrtve duše . . . .« — izpregovorila je v vsakem
oziru, prijetna dama.

»Kaj, kaj?« — povprašala je Zofija Ivanovna po¬
polnoma vrele krvi.

»Mrtve duše . . . .«

»Oh, govorite, za Boga!«

»To vse je le izmišljeno na prevaro, resnica pa je
o tem: odpeljati hoče gubernatorjevo hčer.«

Ta nakana je bila res nenadna in v vsakem oziru
nenavadna. Ko je bila prijetna dama zaslišala to, precej
je osteklela ter obledela, kakor smrt, in prestrašila se
je, toda to ni bila šala.

»Oh, ljubi Bog!« — vskriknila je in tlesknila z
rokama, »to bi meni ne bilo moglo nikakor priti na um.«

»A jaz, priznavam, kadar ste bili izpregovorili, znala
sem, kaj je na vrsti« — opomnila je dama — v vsakem
oziru prijetna.

»A kakova je, Ana Grigorijevna, torej odgoja po
ustavih! To je lepa nedolžnost!«

»Kakova nedolžnost! Slišala sem, da je govorila
take besede, ki bi jaz ne upala se, da bi jih povedala.«

»Znate, Ana Grigorijevna, da srce trga človeku to,
če vidi, kam je dospela nenravnost.«

»A moške je zmotila vse. Kar se mene tiče, pri¬
znavam, da ničesar ne nahajam na nji. . . .«

»Neizrečno je uljudna.«

»Oh, ljubi život — Ana Grigorijevna, saj je, kakor
kip, ko bi le nekoliko izraza imela v lici.«

»Oh, kako lepo se vede! Oh, kako je uljudna!
Za Boga, kako se vede! Jaz ne znam, kje seje  naučila
tega, nisem še videla nobene ženske, v kateri bi bilo
toliko ničemurnosti.«

»Dušica, kakor kip, taka je — in bleda, kakor
smrt!«

»Oh, nikar tega ne govorite, Zofija Ivanovna, lepotiči
se brezbožno.«

»Oh, kaj še, Ana Grigorijevna, kreda je, najčistejša
kreda.«

»Milica, jaz sem sedela poleg nje: na prst debelo
je rdečila imela na lici, kar luščilo se je, kakor omet

136

s stropa. Mati, sama koketka, naučila jo je to, toda hči
je še prekosila mater.«

»No, dovoljujte, sami odredite kletev, kakeršno
hočete, jaz stavim ta trenutek otroke, moža, vse imetje,
če je le kapljica, drobtinica .samo, le senca kakega
rdečila na nji.«

»Oh, kaj Vi, Zofija Ivanovna, govorite to!« — za¬
čudila se je v vsakem oziru prijetna dama in tlesknila
je z rokama.

»Oh, kakovi ste Vi, res je, Ana Grigorijevna, moram
se Vam čuditi!« —• opomnila je prijetna dama in tudi
tlesknila z dlanjo ob dlan.

Naj se nikar ne čudi čitatelj, ker se dami nista
mogli združiti o tem, kar sta’ videli skoro tiste trenutke.
Na sveti je mnogo takih stvarij, ki imajo t&ko vlastitost:
če jih pogleda ta dama, bele so popolnoma, če pa jih
pogleda ta — rdeče so, rdeče, kakor maline.

»No, nate, še drug dokaz, da je bleda« •—* trdila
je prijetna dama dalje, »spominjam se, kakor da je
sedaj le, sedela sem poleg Manilova in opomnila sem
mu: gledite, kako je bleda! Res je, bedast mora biti
tako, kakor so naši moški, kdor hoče sanjariti za njo.
A naš preljubeznivi ....  Oh, kako se mi je odurnega
pokazal! — Ne morete misliti, Ana Grigorijevna, kako
se mi je odurik«

»DS, vendar nahajamo nekatere dame, ki niso bile
hladne do njega.«

»Ali jaz, Ana Grigorijevna? — Tega ne morete o
meni trditi nikakor, nikakor, nikakor!«

»Saj tega jaz ne trdim o Vas, ali razven Vas nikogar
ni na sveti?«

»Ne, Ana Grigorijevna! Dovoljujte, če opominjam,
da jaz jako dobro poznam sama sebe, morda bi kdo
utegnil, to trditi o nekaterih druzih damah, ki se vedo,
kakor bi bile nepristopne.«

»Opraščajte, Zofija Ivanovna! Dovoljujte, da Vam
povem: podobnih izpotik še nikoli niso pripovedovali o
meni. Morda so jih o kateri drugi, no, o meni ne, do¬
voljujte, da to Vam opominjam.«

187

»Kaj je razžalilo Vas? — Saj so tam bile ge druge
dame, tudi so bile take, ki so prve pograbile stolce pri
durih, da bi sedele bliže njega.«

Po teh besedah, ki jih je izustila prijetna dama,
vstala bi bila neogibno burja; ali na veliko čudo sta
nenadoma umolknili obe dami —■ in ni se pripetilo
prav nič.

V vsakem oziru prijetna dama se je spomnila, da
nima še v svojih rokah kroja oblačilu po naj novejši
noši, prijetni dami pa je na um prišlo, da ni mogla še
zvedeti nilcakeršnih podrobnostij kar se tiče odkritja, ki
je bila zaupala ji ga iskrena prijateljica, zato je jako
naglo vstal zopet mir. Lehko pa ni trditi, da sta dami
v svoji natori imeli to potrebo, z neprijetnostimi mučiti
druga drugo, in sploh v njiju značaji ni bilo ničesar
hudobnega, in tako se je o razgovoru sama ob sebi
prikazala želja, da bi druga drugo malo podražili; o
priliki je na malo zabavo druga drugi izpregovorila živo
besedico: »No, prosim Te! Na, vzemi, pa pojej!« Raz¬
lične so potrebe srca — moškega in ženskega.

»Jaz ne morem le tega umeti« — opomnila je
prijetna dama, »kako je Čičikov, človek dosti malo znan
tukaj, mogel odločiti se na tako važno podjetje. Ni
mogoče, da bi imel kolikor toliko deležnikov o njem.«

»Vi mislite torej, da jih nima?«

»A kdo bi mu po Vaših mislih mogel pomagati?«

»No, da je treba, Nozdrev.«

»Kako, Nozdrev?«

»Zakaj pa ne? — Njemu je vse mogoče. Saj
znate, hotel je svojega očeta prodati, ali pravo za pravo
zakartati.«

»Uh, za Boga mojega, kako zanimive novice mi
pripovedujete Vi! Jaz bi nikakor ne bila mogla misliti,
da je tudi Nozdrev zapleten v to povest!«

»Jaz pa sem zmerom verovala to.«

»Če prav pomisli človek, kaj se ne zgodi na sveti!
No, ali je bilo mogoče misliti, ko je — ali se spominjate?
— Čičikov pripeljal se v naše mesto, da bode tako
strašne neumnosti počenjal tu? — Oh, Ana Grigorijevna,
da Vi znate, kako sem se jaz prestrašila! Da ni Vaše
blage naklonjenosti in prijazni ....  že sem bila prav

188

kraj propasti ....  kam sedaj! Maška moja je videla,
da sem bila bleda, kakor smrt.. , Dušica, barina (gospo¬
darica)' — dejala mi je — ,Vi ste bledi, kakor zid.'
— »Maška« — opomnila sem — »meni sedaj ni do
tega. Tako je to tedaj! Torej je Nozdrev tudi v tej
spletki, dejte no, dejte!«

Prijetna dama bi bila jako rada zvedela daljše
podrobnosti o nakanjenem unosi, to je, uro in druge
okolnosti, ali preveč je zahtevala. V vsakem oziru pri¬
jetna dama je priznala, da natančneje ne zna ničesar
več. Ni umela legati; slutiti kaj, to je kaj druzega, ali
tudi to je mogoče samo takrat, kadar se slutnja osnuje
na notranji uveri; kadar pa je v vsakem oziru prijetna
dama čutila notranjo prepričanost, znala se je zagovar¬
jati, in da je poskusil kakšen odvetnik, na glasi, kako
je nadarjen ter napadal tuja mnenja, da je ž njo poskusil
prepir, zvedel bi bil, kaj znači notranja uvera.

Da sta se naposled obe dami odločno prepričali o
tem, kar sta samo slutili prej, to ni nič nenavadnega.
Naši bratje, ljudjč umni, kakeršne imenujemo sami sebe,
vedo se skoro prav tako, temu dokaz so naše učene
razprave. Iz poCetka se učenjak v razpravo spušča,
kakor kak navaden nihče, začenja bojazljivo, skromno,
počimlje z jako mirnim vprašanjem: »Ali to in to ni
od tu? — Ali ni ta krajina svojega imena prejela od
tega kota?« — - Ali: »Ne spada li ta listina v drugo
kesnejšo dobo?« — Ali: »Treba li pod tem narodom
umeti ta in ta narod?« — Brez vsakeršne obotave na¬
vaja te in te nekdanje pisatelje in če najde le majhen
znak ali kaj, kar se mu zdi, da je spomin, že je na
konji, veseli se, razgovarja z davnimi pisatelji, stavi jim
vprašanja ter odgovarja sam, ne znajoC prav nič več,
da je začel z bojazljivo slutnjo; zdi se mu, da vidi,
kako je vse jasno, in razpravo zvršuje z besedami:
»Dejte, tako je bilo! Takov nhrod je treba umeti pod
tem! S tega stališča je treba motriti le-ta predmet!«
Pa svojo modrost razglasi z vseučiliškega stola — in
novo odkrita resnica odide po širem svetu, vabeč za
seboj nastopnike in čestitelje.

Ko sta bili dami srečno in ostroumno razmotali
to tako zapleteno okolnost, stopil je v vsprejemno sobo

189

prokurator vedno nepremičnega obraza, gostih obrvij in
rnežavih očij. Dami jameti vzajemno pripovedati vse,
kar se je dogodilo, povedali sta mu o kupovanji mrtvih
duš, o nakani — ob unosi gubernatorjeve hčere — in
zmotili sta ga popolnoma, da ni mogel umeti ničesar,
dasi se je trudil, kolikor je mogel, da bi ostal na tistem
stališči, mežikal je z levim očesom in si z robcem otiral
brado, da bi bil tobak zmel z nje. Ostavili sta ga obč
dami in odšli sta vsaka na svojo stran hujskat mesto.
Ta namera se jima je posrečila v poluuri. Mesto je bilo
vznemirjeno; vskipelo je vse, ali živa duša ni umela
ničesar. Dami sta znali vsem v oči nagniti tako meglo,
da so vsi, posebno uradniki, nekoliko časa ostali zm6-
čeni. Njih okolnost je prve trenutke bila podobna okol-
nosti učenčevi, ki tovariši spečemu v nos vtaknejo
huzarja, to je, popir, napolnjen s tobakom. Ko o spanji
ves tobak v se potegne z gorečestjo spečega človeka,
vzbudi se, poskakuje, gleda, kakor bedak, buli oči na
vse strani in ne more umeti, kje je, kaj je pripetilo se
mu, kesneje stoprav razlikuje stene, ki je razsvetlilo jih
solnce, smeh svojih tovarišev, ki so se poskrili po kotih,
in gleda skozi okno vstalo jutro, prebujeni les, ki ga
oživlja tisoč in tisoč ptičjih glasov, in razžarjeno rččico,
ki pa se tam in tam skriva med tenko trstikovino,
polno golih otrok, ki zovejo v kopel in pleskajo po vodi,
in naposled začuti, da mu v nosi tiči huzar. Prav taka
je bila prvi trenutek okolnost uradništva in mestnega
stanovništva. Vsakdo se je ustavil kakor oven, in bulil
oči. Mrtve duše, gubernatorjeva hči in Čičikov zmeli so
se jim v glavah nenavadno čudno; takoj po tem, po
prvi zmočenosti so jih jeli razlikovati posamezno, zahte¬
vali so natančnostij in srdili so se, ker so videli, da se
ta zapletka neče razjasniti nikakor. Kakova pravljica je
to, o teh mrtvih dušah? — Zmisla nikakeršnega ni o
mrtvih dušah — kdo bi torej mogel kupavati mrtve
duše? — Kdo bi bil tak neumnež? — In za kake novce
bi jih kupoval? — In zakaj? — O kakem delu bi mogel
upotrebljati mrtve duše? — In kako je v to zašla guber¬
natorjeva hči? — Če je hotel unesti jo, čemu zato ku¬
puje mrtve duše? — Če kupuje mrtve duše, zakaj bi
odpeljal gubernatorjevo hčer? — Ali ji morda hoče

190

podariti te mrtve duše? — Kakov nezmisel so raznesli
po mesti? — Kaj znači to, še okreniti se nisi utegnil,
že trosijo nekake povesti, pa da ima vse to vsaj kak
zmisel ....  Toda raznesli so glas, to mora imeti nekov
povod. Kakov vzrok je v mrtvih dušah? — Ali tudi
vzroka ni; to je, kratko povedano: vrag odnesi vse! ....

Skratka: razširile so se vesti in vse mesto je
govorilo o mrtvih dušah in o gubernatorjevi hčeri, o
Cičikovu in mrtvih dušah, o gubernatorjevi hčeri in o
Cičikovu, in kar je živelo, vse je bilo po konci. Kakor
viher, vstalo je doslej dremljoče mesto. Prilezli so iz
svojih lukenj vsi mrzljaki in zapečkarji, ki so že neko¬
liko let ležali domh v halatih, krivico zvračali na čevljarja,
da jim je sešil pretesno obutal, pa na krojača, ali na
pijanca kočijaža, vsi tisti, ki so bili že davno končali
vsa znanja in znani bili, kakor v Ruski rekajo, s pomje-
ščikoma Zavališinom in Poležajevim (znamenita priimka,
ki izvirata iz glagolov leneti in ležati, razširjena sta
jako po vsi Ruski, kakor pregovor: iti k Sonikovu in
Hrapovščikovu, s katerima naglašajo trdo spanje na
boku in v vseh drugih ležah s hreščem, z žvižgom v
nosi in z drugimi pristojnostimi), vsi tisti, katerih ni
bilo lehko mogoče izmamiti iz doma ni z vabilom na
gostbo s petstorubljevo polivko, z jesetrami po dve aršini
dolzimi in z različnimi pirogi, ki se kar razsipljejo v
ustih; skratka: pokazalo se je, da je mesto ljudnato in
veliko, kakor je treba.

Prikazala sta se tudi nekova Sisoj Pafnutijevič in
Malcdonald Karlovič, o katerih ni slišal ni nikoli nihče
prej; v gostilni dvorani se je objavil nekov človek, dolg
— kakor dež, prestreljene roke in vzrasten visoko tako,
da niso še videli takega. Na ulicah so se pokazale
pokrite drožke, neznane kaleske, kočije in voziči —
kaša je bila zakuhana.

Morda bi kak drug čas in o drugih okolnostih ne
bile nikogar nase opozorile podobne vesti; ali mesto I.
že dolgo ni slišalo ničesar novega. O teku trijeh mesecev
ni prišlo na vrsto nič takega, kar po prestolnicah ime¬
nujejo »commerage«, in kar je, to je znano, mestu to,
da mu o gotovem časi dovažajo živež.

J 91

V mestnem občinstvu sta se skoro pokazala dva
čisto nasprotna nazora in vstali ste dve popolnoma pro-
tivni stranki: moška in ženska.

Moška stranka, sama brez urna, obrnila je svojo
pozornost na mrtve duše, žensko stranko pa je izirnno
zanimal unos gubernatorjeve hčere.

Ta stranka, opomniti moramo damam na čast,
imela je mnogo več reda in opreznosti. To je damam
že odločeno, zato da so dobre gospodinje in previdne
matere. Vse je v njih brzo vsprejelo živo, odločno zuna¬
njost, obleklo se v jasne in očite oblike, razjasnilo se,
očistilo, skratka: prikazala se je dovršena podoba. Po¬
kazalo se je, da je Čičikov že dolgo časa senjaril in
da se je z gubernatorjevo hčerjo shajal na vrti o mesečini;
da bi mu gubernator tudi dal hčer, ker je Cičikov bogat,
kakor kak Žid, da ne brani njegova žena, ki je ostavil
jo, (kje so bile dame zvedele, da je Cičikov pozakonjen,
tega ni znal nihče); in da je žena, ki se je mučila z
breznadno ljubeznijo, gubernatorju pisala jako genljivo
pismo, in da je Čičikov, ker je videl, da oča in mati
ne bosta dovolila nikakor, naposled sklenil unesti hčer.

Po drugih domeh so to pripovedali nekako drugače:
da Čičikov nima soproge, ali da je, ker je bil razumen
človek, ki se je varno včl, da bi dobil hčerino roko, z
materjo pričel delo svoje in da je ž njo imel tajno
srčno zvezo; in daje  kesneje poprosil, naj bi dobil hčer,
pa mati je, ker se je zbala, da se ne bi pripetilo kaj,
kar nasprotuje veri, in ker je v duši začutila pekočo
vest, mati mu je prošnjo odločno odbila, in da je Čičikov
zato sklenil, da unese hčer. Vsemu temu so se pridru¬
ževala mnoga pojasnila in popravki, v razmerji s tem,
kakor so vesti naposled predirale v oddaljene uličice.
V Ruski nižja društva jako rada govore o spletkah, ki
se porajajo v višjih društvih, zaradi tega so o vsem
tem jeli govoriti po takih hišah, kjer niso ni videli, niti
poznali Čičikova ter so kovali dodatke in še razsežnejša
pojasnila. Predmet je bil vsak trenutek zanimivejši, pre¬
jemal je dan za dnevom dovršenejše oblike, naposled
pa je tak, kakeršen je bil, v vsi svoji dovršenosti prišel
gubernatorki na uho. Gubernatorko, mater rodbini, v
mesti prvo damo, ki ni slutila ni nič podobnega, razžalile

192

so te pripovedke, zato jo je razljutila pravična jeza in
nejevolja.

Uboga belo laska je morala vstrpeti naj neprijetnejši
tete-a-tete, kateri mora prebiti malokatera šestnajstletna
deva. Vdrli so nanjo celi potoki vprašanj, groženj,
psovek, opominov, da je deva jela plakati, ihteti in ni
mogla umeti niti jedne besede; Švicarju so jako strogo
ukazali, da ne sme nikakor in o nobeni uri vsprejeti
Cičikova.

Ko sta bili dami dovršili delo svoje, kolikor se je
tikalo gubernatorke, lotili sta se moške stranke, da bi
jo pridobili nazorom svojim, trdili sta, da so mrtve
duše gola izmišljetina, upotrebljena samo zato, da se
odvrne vsakeršna slutnja in vspešneje posreči unos.
Mnogi moški so se dali pregovoriti, pridružili so se njiju
stranki, ni jim na mari bilo to, da so se izdali silnim
očitkom tovarišev, ki so jih pitali z bhbami in mehkužniki,
z imenoma, ki ste, kar je znano, jako razžaljivi mo¬
škemu svetu.

Ali dasi so orožili se in protivili moški, vendar v
njih stranki ni bilo takega reda, kakeršen je bil v ženski.
Vse v njih vrstah je bilo nekako okorno, neotesano,
nezložno, nesrečno, surovo, grdo, v glavi je bil razdor,
zmešnjava, zapletenost, negotovost je bila v mislih —
skratka: v vsem se je kazala pusta priroda, težka in
surova, ki ni znala gospodariti, ni sestavljati srčne
uverjenosti, vse je bilo maloverno, leno, polno neuduš-
ljivili šumenj in večne bojazni. Govorili so, da je to
vse nezmisel, da je gubernatorje ve hčere unos bolj
huzarsk nego meščansk čin, da Čičikov ne stori tega,
da babe lažejo, da je baba kar vreča: s čimer jo na¬
polniš, to nosi; da so glavni predmet, ki je treba pozor
imeti nanj, mrtve duše, ki, vrag zna, kaj značijo, pa
da vendar nekaj sramotnega, nedobrega tiči v njih. Zakaj
se je moškim zdelo, da v mrtvih dušah tiči nekaj sra¬
motnega in nedobrega, kar skoro zvemo. V gubernij je
bil napovedan nov nadgubernator, to pa je, kakor znano,
dogodek, ki uradnikom dela strah. Iz tega izvirajo pre¬
iskave, ogledi, izpraševanja in vse služabne slaščice, s
katerimi načelnik pita uradnike svoje.

»No« — premišljali so uradniki, »če zve, kake
glupe vesti krožijo po mesti, razkačil se bode smrtno!«
Zdravstvene uprave načelnik je nenadoma obledel; prišlo
mu je bilo, Bog zna, kaj na misel: ne značiti li besedi
mrtve duše  bolnikov in znatno mnogo umrlih po
bolnicah in družili krajih za kužno vročico, zoper katero
niso rabili potrebnih pomagal, in ali Čičikov ni uradnik,
poslan iz nadgubernatorjeve pisarne, zato da vodi tajno
preiskavo? Priobčil je to prvosedniku. Prvosednik je
opomnil, da je tp nezmisel, po tej opomnji pa je sam
obledel in se vprašal: ali kaj, če so duše, ki jih je po¬
kupil Čičikov, res mrtve, a če je dopustil, da se potrdi
kupno pismo, pa če je še sam prevzel poverjenost od
Pluškina in če to pride na tiho nadgubernatorju — kaj
bode potlej? — Prvosednik o tem ni žugnil nikomur
nič, opomnil je o stvari le temu ali temu, in nenadoma
je obledel ta in ta: strah je nevarnejši, nego kuga, izdh
se, kakor bi z očesom trenil. Vsi so ta trenutek na sebi
našli take grehe, ki jih ni imeli niso. Besedi mrtve
duše  sta se razlegali neodločno tako, da je vstala
sumnja, ali ne meri to na prezgodnje pogrebe v dveh,
pač ne davnih dogodkih.

Prvi dogodek je bil z nekimi solvičegodskimi kupci,
ki so bili prišli v mesto na semenj — in po semnji so
priredili pojedino svojim prijateljem ustsisolskim trgovcem
— rusko pojedino z nemškimi pridavki: z limonadami,
s čaji, s kavo itd. Gostbo je, kakor navadno, končal
pretep. Solvičegodci so otepli Bstsisolce, smrtno so jih
nabili nekoliko,, če prav so tudi ti onim dovolj krvavih
udarcev naložili na boke, pod trebuh in za vrat, udarcev,
ki so pričali nerazmerno velike pesti, s katerimi so bili
nadarjeni pokojniki. Jeden izmed teh vitezov je imel
nos raztolCen tako, da ga ni ostalo na obrazi ni pol
palca. O pravdi svoji so trgovci priznali svojo krivico,
izrazili so sej da so se bili malo pošalili. Razširila se je
vest, da je vsak izmed njih v uradu položil štiri bele
bankovce, sicer pa je obravnava bila precej nejasna:
odločena preiskava, nje konec je pokazal, da so Ustsisolci
umrli za prisadom in takove so tudi pokopali. Drug,
nedaven dogodek je bil naslednji. Vas Všivajaspes, nje
Stanovniki so se združili z zemljani sela Borovke Zadi-

13

rajlova, spihali so z zemskega lica zemsko policijo v
osebi prisednika, nekega Drobjažkina, ker se je bila
zemska policija, to je, prisednik Drobjažkin, navadil, da
se je prepogosto privažal v njih selo, baje da zaradi
kužne vročice, a pravi vzrok je bil ta, ker je zemska
policija imela vsakojake slabosti, kar se tiče srca ter se
je preveč ozirala po vaških ženah in dekličih.

Gotovo pravo za pravo ni znanega nič, četudi so
se očito izrazili kmetje o preiskavi, da je zemska po¬
licija bila blodljiva (verbuhlt), kakor mačka, da je niso
čakali samo jedenkrat, dar so o neki priliki golo izgnali
iz nekove koce, ki se je bila zablodila vanjo. Zemska
policija je bila kazni vredna zaradi srčne svoje slabosti,
ali opravičiti ni bilo lehko kmetov ni všivajaspeških, niti
zadirajlovskih, zato ne, ker so sami si delali pravico, ni
bilo znano, ali so se resnično udeležili uboja. Ves do¬
godek je bil teman: zemsko policijo so našli na ulicah,
služabna obleka ali suknja je bila na zemski policiji
razdrapanejša, nego katera koli cunja, nje obraza pa že
niti poznati ni bilo mogoče. Dogodek se je motal po
sodiščih in primotavilil je do najvišjega sodišča v mesti,
kjer so ga tajno razsodili v tem zmislu: ker ni znano
po imenih, kateri izmed seljakov so se udeležili uboja,
a vseh je mnogo; ker je Drobjažkin že mrtev in mu
ne bi mnogo koristilo, da je tudi dobil pravdo, Seljakom,
ki žive, pa bi jako važna bila razsodba njim na prospeh,
zato je vse preiskave razsodba la-le: da je prisednik
Drobjažkin bil sam kriv smrti svoje, ker je krivično tri
všivajaspeške in zadirajlovske kmete, in umrl je, ko se
je na saneh peljal domov, zadela ga je bila kap. Ta
zadrega se je zdelo, da je bila dosti obravnana, ali
uradnikom se je, ni znano, zakaj, sanjalo, da' je sedaj
gotovo beseda o teh mrtvih dušah na vrsti.

Poleg tega se. je, kakor nalašč, pripetilo, da sta
gubernatorju došla dva dopisa v tem, ko so gospodje
uradniki bili v tej nemili sitnosti.

V jednem teh dopisov je bila objava, da se po
dospelih znakih in vestčh v njih guberniji nahaja nekdo,
ki ponareja bankovce in se skriva pod različnimi imeni
in da morajo nemudoma pričeti najstrožjo preiskavo.
Drugi dopis je bil sosednjega gubernatorja pismo o nekem

195

razbojniku, ki je bil uskočil zakoniti kazni, in poziv,
naj v svojem guberniji takoj primejo vsakega sumnjivega
človeka, ki bi se ne mogel izkazati s potnim listom.

Ta dopisa sta zmotila vse. Popolnoma so se raz¬
drli vsi prejšnji sklepi s slutnjami vred. Ni bilo leliko
misliti, da se Čičikova kaj tiče tu; ali vsi so, ko je bil
vsak sam, premislili okolnost in kadar so se bili spomnili,
da še tega ne znajo, kdo je pravo za pravo Cičikov,
da se je jako nejasno izražal sam o svoji osebi — če
prav je pripovedoval, da je v službi mnogo' pretrpel
pravici na ljubhv, no, vse je bilo nejasno, in ko so se
bili tudi spomnili, da se je izrazil, kako je imel mnogo
neprij atelje v, ki so bili nevarni njegovemu življenju —
vsi so se zamislili še globoče.

Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, preganjali
so ga, morebiti je sam storil kaj takega....  a kdo
pravo za pravo je? — Ni lehko pomisliti, da bi on
mogel ponarejati bankovce, tem menj pa, da bi bil raz¬
bojnik — njega zunanjost je bila mirna in krotka; ali
vsemu temu navzlic, kdo bi bil Cičikov?

Dejte, sedaj stoprav so si gospodje uradniki stavili
vprašanje, katero bi si bili imeli staviti takoj iz početka,
to je, v prvem poglavji naše povesti. Sklenili so, da
malo povprašajo onih, od katerih je kupil mrtve duše,
da bi vsaj zvedeli, kakov je zlasti kup in kaj pravo za
pravo značijo te mrtve duše, ali je komu izmed njih,
morebiti slučajno ali kakor koli, pojasnil namere svoje,
in ali ni, komur koli, povedal, kdo je vendar.

Najprej so odšli h Korobočki, toda malo so zvedeli
od nje: dal ji je bil petnajst rubljev, dejal je, da kupuje
tudi ptičje perje in obetal je, da bode kupil še mnogo
druzega, povedal je, da s salom zalaga carsko zakladnico,
torej je gotovo slepar, ker je že bil nekdo tak, ki je
kupaval ptičje perje in s salom zalagal carsko skladnico,
pa je okanil vse, tudi protopopico je oskubel za več,
nego za sto rubljev.

Vse drugo, kar je govorila dalje, vse je bilo le
ponavljanje prejšnje ojave, ali uradniki so se samo uverili,
da je Korobočka bedasta starka.

Manilov je odgovoril, da je zmerom pripravljen
jamčiti (blirgen) za Pavla Ivanoviča, kakor sam za se,

13 *

196

da bi žrtvoval vse svoje imetje, ko bi imel stoti del tega,
kar ima Pavel Ivanovič, govoril je o njem sploh laskavo,
izrazil tudi nekoliko mislij o prijateljstvu ž njim, a to
mezečih očij. Te misli so dovolj razjasnile njegovega
srca nežno čutje, ali niso pojasnile uradnikom ničesar
tega, kar bi bili radi znali.

Sobakevič je odgovoril, da je Čičikov po njegovih
mislih čestit človek, in seljaci, ki mu je jih prodal na pre¬
selitev, da so v vsakem oziru živi, da pa ne jamči za to,
kar se jim utegne pripetiti, da ne bode njegova krivica,
če na poti pomro od truda o preselitvi, za to da je Bog
odgovoren, da je na sveti mnogo vročic in druzih smrtnih
boleznij ter da imamo vzglede, kako so pomrle cele vasi.

Gospodje uradniki so se poslužili še nekega, ne
čisto plemenitega pomočka, katerega pa vendar časih
upotrebljamo, to je, da bi postranski, s pomočjo različnih
lakajskih poznanstev izprašali Cičikova služabnikov, ne
znata li onadva kakih podrobnostij o prejšnjem gospo¬
darjevem življenji in o njegovih okolnostih, pa tudi niso
zvedeli mnogo.

Petruška jim je dal samo čutiti svoje sobe zapah,
od Selifana pa so zvedeli, da je imel državno službo,
da je preje carina bila njegova služba, druzega pa niso
zvedeli ničesar.

Tega razreda ljudje imajo jako čudno razvado:
če katerega naravnost povprašaš, kar koli, nikoli se ne
spomni vsega, temveč preprosto odgovori, da ne zna
ničesar; če pa ga vprašaš kaj druzega, pripleta ti in
pripoveduje podrobnosti, ki jih ni znati nečeš.

Vse preiskave, ki so jih bili upotrebili uradniki,

odkrile so jim samo to, da res nikakor ne znajo, kdo

je Čičikov, da pa Čičikov vsekako le nekaj mora biti
neogibno. Naposled so določili, da se vendar dogovorč

o tem predmetu in da vsaj določijo, kaj in kako jim

kaže delati in kake mere udeleževati se in kdo zlasti
je Čičikov. Ali je takov človek, ki ga je treba zadržati
in prijeti ga, kakor kako sumnjivo dušo, ali je takov, da
bi sam utegnil prijeti in zadržati vse, kakor kake kri¬
vičnike. Vsemu temu na prid so nasvetovali, da bi se
nalašč zbrali pri policijskem načelniku, čitateljem že
znanem očetu in mestnem dobrotniku.

Ko so se bili zbrali pri policijskem načelniku,
čitateljem že znanem očetu in mestnem dobrotniku, imeli
so uradniki priliko, da so drug druzemu opominjali, kako
so omršaveli od samih skrbij in od straha. Pa res, na¬
poved novega nadgubernatorja in ona došla dopisa s
tako važno vsebino in te, Bog zna, kake vesti — vse
to jim je vidna znamenja ostavilo na obrazih — in
fraki so se na mnogih znatno povečali. Vse seje podalo:
omršavel je tudi prvomestnik, omršavel zdravniške uprave
nadzornik, shujšal prokurator —- in nekov Semen Iva¬
novič, ki se nikoli ni imenoval po rojstvenem imeni,
ki je na kazalci nosil prstan, dajal ga je gledati damam,
shujšal je i ta. A bilo je, kakor zmerom, tudi nekoliko
neboječih oseb, ki niso izgubile dušne prisotnosti; vendar
teh je bilo jako malo. Le poštar, samo ta ni izpremenil
svojega zmerom stanovi tega značaja ter je o podobnih
prilikah navadno opominjal: »Poznamo mi Vas,, nad-
gubernator! Vi ste se morebiti premestili že trije, štirje,
jaz pa, mili gospod, že trideset let sedim na tistem pro¬
storu. « Po tej opomnji so navadno drugi uradniki pri-
melali: »Lehko je tebi, šprehen si daje, Ivan Andrejevih,
ti imaš poštno delo — prejemlješ in odpravljaš pošiljatve;
okaniš, kogar hočeš, pisarno zapiraš prej, nego je čaš,
vzameš, kar koli, od trgovca, ki se je zakesnil, ker
prejmeš pismo o neuradnem časi, odpraviš kako po-
šiljatev tja, kamor bi je ne bilo treba odpraviti; tako
je vsakdo lehko svetec. Ali naj se te navadi vrag, da
vsak dan pride ti pod roko, vsipal ti bode novce v žep,
če prav bi jih ne hotel brati sam. Ti imaš samo jednega
sina, toda, brate, Praskovijo Tedorovno Bog nadarja s
takim blagoslovom, da vsako leto nekaj na svet prinese:
ali Praskuško, ali pa Petruško; to bi ti, brate, drugače
popeval.« Tako so govorili uradniki, ali pa je resnično
mogoče upirati se vragu, sodba o tem ni pisateljeva
dolžnost. V zboru, ki se je bil sešel o tej priliki, znatna
je bila jako odsotnost tiste neogibne potrebe, ki jo v
prostem narodu imenujemo razum. Zdi se človeku, kakor
bi mi ne bili ustvarjeni za take zbore.

198

V vseh naših skupščinah, od navadnega selskega
sestanka, pa do vseh mogočih učenih in drugih odborov,

. vlada največja zmotnjava, če ni v njih prave glave, ki
bi vse upravljala. Težko je povedati, zakaj je tako,
gotovo je narod lakov; vspešni so samo tisti sestanci,
ki jih sklicujejo zaradi kakega beretijstva ali zaradi kake
gostbe, to so klubi in vsakojake, po nemški šegi osno¬
vane zabave. pripravljeni smo vsak čas na vse.

Mi nemudoma, kakor veter zaveje, ustanavljamo
društva dobrodejna, vzbujajoča — in kaj znam, kakova
še. Namen je prekrasen, ali poleg vsega tega ni nič
prida. Morebiti izhaja to iz tega, ker se zadovoljujemo
takoj z začetkom ter sodimo, da je vse storjeno. N. pr.,
če osnujemo kakeršno koli blagodejno društvo siromakom
na korist in na ta namen žrtvujemo znamenite vsote,
damo precej na slavo tega hvalnega podjetja obed vsem
mestnim prvakom, umeje se samo ob sebi: za polovico
vseh podarjenih novcev; z ostalim darom takoj najmemo
odboru jako lepo odborišče s kurjavo in s stražami vred,
ubožcem pa vseh novcev ostane pet rubljev in pol, a
ni o razdelitvi te vsotice niso jedini vsi udje, vsak rine
svojo kumo naprej.

Pa skupščina, ki se je bila sedaj zbrala, ta je bila
do cela drugačna: vstala je bila zaradi neogibnih okol-
nostij. Tu se niso posvetavali ob ubožcih ali o kakih
tujcih, tikalo se je to vsakega uradnika posebej, njih
glav, tikalo se je zlasti burje, ki je pretila vsem jednako,
treba je bilo jednoduševnosti in zloge. Ali navzlic vsemu
temu je, vrag zna, jako čuden bil nastopek. Ne govo¬
rimo o različnosti glasov, ki so svojstvo vsem skupščinam,
pokazala se je v nazorih vseh zbranih neka neumljiva
neodločnost: ta je trdil, da Cičikov ponareja državne
bankovce, vendar pozneje je sam dodel: »morebiti jih
ne ponareja«, ta je zatrjeval, da je Cičikov nadguber-
natorjeve pishrne uradnik, toda precej je pristavil: »a
vrag ga pozna, na čelu mu to ni zapisano.« Dozdevku,
da bi utegnil biti preoblečen razbojnik, oporekali so vsi:
uverili so se bili, da poleg zunanjosti, ki je bila sama
ob sebi jako dobroduševna, v njegovih razgovorih ni
bilo ničesa takega, kar bi pričalo drzovitega človeka.

199

Nenadoma je poštar, ki je bil nekoliko minut za-
maknen v nekove misli, Vskriknil —• ali od nepričako¬
vane navdušenosti, ali od česa druzega —• nenadoma
je vskriknil: »Znate li, gospoda, kdo je to?!«

Glas, ki je poštar bil ž njim vskriknil to, imel je
v sebi nekaj stresajočega, da je ta hip iz vseh izvabil
vskrik: »Kdo je?!«

»To, gospodje, mili gospod, ni nihče drug, nego
kapitan Kopejkin!«

A ko so bili vsi soglasno povprašali, kdo je ta
kapitan Kopejkin, začudil se je poštar.

»Vi torej ne znate, kdo je ta kapitan Kopejkin?«

Vsi so potrdili, da prav nič ne znajo, kdo je ka¬
pitan Kopejkin.

»Kapitan Kopejkin« — govoril je poštar, odprl
svojo tobačnico le na pol, bal se je, da bi kateri nje¬
govih sosedov ne segel vanjo s svojimi prsti, ki je malo
verjel njih snažnosti, »kapitan Kopejkin«, dejal je poštar,
ko je bil ponjuhal nekoliko tobaka, »ali znate, ker
moram to povedati, da bode to kateremu izmed naših
pisateljev v nekaterem oziru cel, jako zanimljiv poema?«

Vsi prisotni so izrekli željo, da bi radi Culi to
povest, ali, kakor se je bil izrazil poštar, kateremu izmed
pisateljev prezanimiv, v vsakem oziru cel poema, in začel
je pripovedati to-le:

Povest o kapitanu Ko p e j kinu.

»Po vojski 1812. leta, mili gospod« — začel je
govoriti poštar ne glede na to, da v sobi ni sedela samo
jedna oseba, ampak sedelo je v nji celih šest oseb —
»po vojski 1812. leta je med ranjenci bil domov poslan
tudi kapitan Kopejkin. Drzovit in ljut, kakor vrag, bival
je na glavnih stražah in v zaporu, poskusil je vse. Pri
Krasnem li ali pri Lipskem, lehko pomislite, odnesla mu
je olovnica roko in nogo. No, tačas, znate, niso imeli
še ranjencem na pomoč narejenih takih priprav: ta
zaklad bolnim vojščakom, znate, ustanovili so malo
kesneje nekako, lehko pomislite. Kapitan Kopejkin je
videl, da bi treba bilo delati, ali kako, umejete, ker je
imel samo levo roko! Odrinil je torej domov k očetu.

200

OCa je dejal: ,Jaž te nimam s čim živiti, jaz* — lehko
pomislite, ,jedva sam sebi skrbim za kruh. £  Moj kapitan
Kopejkin je sklenil, da se odpravi, mili gospod, v Petro¬
grad, da se potrudi, naj bi mu glavarstvo preskrbelo
kako pomoč . . .

»Kakor je mogel, znate, mili gospod, na tovornih,
na carskih vozeh se je privlekel do Petrograda. No,
lehko pomislite, tak čjovek, kakeršen je bil kapitan Ko¬
pejkin, pa nenadoma se vzdrami v prestolnici, kateri,
da tako govorim, ni podobne na vsem sveti: nenadoma
se pred njim pokaže svet, neko torišče životu, neka
basniška Seherizada, umejete, kakova. Nenadoma tu,
lehko pomislite, ugleda Nevski prospekt, ali tam, znate,
Grahovo ulico, vrag pozoblji vse, ali tam nekako Litejno;
tam zopet nekak stolp; mostovi tam vise, vrag vedi,
kako, kakor v zraku, morete pomisliti, brez vsakeršne
podpore, skratka: Semiramida, gospod, pa je dosti! Na-
begal se je, ko je iskal najemnega bivališča, ali vse je
bilo strašno drago: zavese, oknice, vragolija takova,
umejete, perzijske šarenice, ljubi gospod....  skratka:
z nogo gaziš tako rekoč po zakladih. Ideš po ulicah, in
nos že čuti povsod same tisočake, a mojega milega ka¬
pitana Kopejkina banka je imela nekolikokrat po deset
rubljev in malo drobiža. No, sela za to ne kupiš, to
je, morda bi ga kupil, da priložiš štirideset tisočhkov,
toda štirideset tisoč si je treba izposoditi od francoskega
kralja. «

»Ali Kopejkin se je naposled naselil v neki gostilni,
plačeval je po rublji na dan, imel je obed — polivko,
kosec govedine....  umeje se, da ob tem bi ne bil
mogel odebeleti. Povpraševal je, kam bi se napotil. ,Kam
bi se napotili?* — dejali so mu, ,višjega vojevodstva
sedaj ni v prestolnici; vse to je* —■-umejete, ,v Parizi,
vojska se ni še vrnila, tu je le začasno pooblaščenstvo.
Poskusite, morda Vam to more kaj pomoči.* — ,Oglasim
se pooblaščenstvu* — dejal je Kopejkin, ,povem jim:
tako in tako, krvavel sem v nekakem oziru in žrtvoval
sem tako rekoč svoj život.*«

»Dejte, mili gospod, vstal je nekoliko raneje, z
levo roko obril brado, ker mu brivca plačevati v nekem
oziru nišo dovoljevali računi, navlekel je nase stotniško

201

obleko — in po svoji leseni noži, pomislite, odpravi se
v komisijo. Povprašal je, kje biva načelnik. ,Tam‘ —
povedali so mu, ,na brežji je njegov dom! 1  Kolibica,
umejete, kmetiška, pa po okneh te šipe, kakor kaka
zrcala, visoka po poldrugi seženj, ta marmor, to zlato,
ljubi gospod ....  skratka: vse je bilo slepeče! Kakova
medna kljuka je v vratih — ugoda prve vrste, da je
treba, umejete, prej bežati v prodajalnico, kupiti za groš
mijla ter ž njim dve uri nekako otirati roči, potlej stoprav
jo je mogoče prijeti. Pri vratih je bil Švicar z buzdo¬
vanom — kako grofovsko lice je bilo to, ovratnik je
imel od batista in rejen je bil, kakor mops ....  Moj
Kopejkin se je bil po svoji leseni noži privlekel, kakor
je mogel, v vsprejemno sobo in stisnil se je tam v kot:
da bi z lehtjo, pomislite, ne sunil kake Amerike ali
Indije — to je, kake! pozlačene vaze. No, umevno je,
da je nastal se tam, zato ker je bil prišel tak čas, ko
je načelnik stoprav v nekakem oziru izlezel iz postelje,
sobar pa prinesel neko srebrno skledo, ki je, znate, mil
se v nji. Moj Kopejkin je čakal štiri ure, dokler ni prišel
nekov uradnik in povedal: ,Skoro pride načelnik. 1  Ali
v sobi je že bilo polno dostojanstvenikov in ljudij, kakor
boba na okrožniku. Naposled je, ljubi gospod, prišel
načelnik. No ... . lehko mislite — načelnik! na lici tako
rekoč ....  no, znate, s primernim dostojanstvom
s častjo ....  takov je bil tudi izraz, umejete. Ponašal
se je z vsem prestolniški; stopil je zdaj k temu, zdaj k
temu. Povpraševal je: ,Česa želite? — Česa je Vam
treba? — Kaj bi Vi radi? 1  — Naposled, mili gospod,
prišel je tudi h Kopejkinu. Kopejkin je povedal: ,Tako
in tako 1  — govoril je, ,krvavel sem, odtrgalo mi je v
nekem oziru roko in nogo, delati ne morem, usojam se
prositi, ali bi mogli kako pomoči mi, ali bi mogli kaj
preskrbeti mi, kakovo, tako rekoč, nagrado, pokojnino,
ali kar koli, umejete? 1  Načelnik je videl: človek ima
leseno nogo in desni rokav da je prazen prišit k stot-
niški obleki. ,Dobro 1  — rekel je, , oglasite se po nekolikih
dneh!‘«

»Moj Kopejkin je bil ves vesel, meneč: ,No, sedaj
je v r4du vse. 1  Tako, morete misliti, dobrovoljen po¬
skakuje po tlaku, oglasi se v gostilni, izpil je merico

202

vodke, obedoval, mili gospod, v Londonu, ukazal je, naj
mu prineso kotlet s kaprami in druge vsakovrstne drob-
njavi, izpraznil je steklenico vina, zvečer odšel v gleda¬
lišče, skratka: živel je. Po ulicah vidi — ide neka zala
Angličanka, kakor kak labud, morete misliti, kakova je
bila. Moj Kopejkin — zakipela je bila, znate, kri v njem
— udrl je za njo po svoji lesenki — korak za korakom,
ali premislil se je: ,Ne, vrag blodljivost pozoblji še na
nekoliko časa! Odmaknem to, da dobodem pokojnino,
sedaj sem se že nakratkočasil. 1  A pognal je v tem,
prosim, naj opominjam, samo tega dne skoro polovico
svojih novcev! Po štirih dneh, ljubi gospod, oglasil se
je v komisiji načelniku. ,Prišel sem £  — dejal je, ,da
zvem: tako in tako po minulih bolestih in ranah ....
krvavel sem v nekaterem oziru ....  in temu podobno,
to je umevno, da vse s posebno čdstjo.'«

»,A kaj? £  — govoril je načelnik, , najprej Vam
moram povedati, da Vam na prid brez višjega načel-
ništva, brez njegovega odloka ne morem storiti ničesar.
Saj sami vidite, kaki časi so zdaj. Vojske še ni tako
rekoč popolnoma konec. Čakite, da pride gospod minister,
potrpite. Potlej, uverjeni bodite, ne boste pozabljeni. A
če nimate ob čem živeti, torej nate* — dejal je, , ko¬
likor morem' . . . .«

»No, umejete, ali ni mu bil mnogo dal, vendar bi
se bil moral pomiriti, da bi bil čakal poznejšega odloka.
Toda mojemu Kopejkinu ni bilo po godu to. Že je upal,
da takoj druzega dne dade mu nekako pokojnino —
kakih tisoč rubljev: ,Nd, golobček, pij, pa veseli se £  —
a namesti tega je bilo — čaki.  A že so po glavi rojili
mu Angličanka v in kupleti in vsakovrstni kotleti. Prišel
je torej skozi vrata, kakor kak koder, ki ga z vodo
polije kuhar — in ki ima rep med nogama, in ušesa
povešena. Ugajal mu je petrogradski život, kolikor ga
je bil že poskusil. Poslej pa bode moral zopet živeti,
vrag zna, kako ubožno, nikakeršnega razkošja ne bode
več. No, a še je bil svež človek, živ, gladen, kakor volk.
Prikoračal je mimo nekove gostilne: kuhar v nji je bil
morete pomisliti, nekov ihostranec, Francoz, onakov —
poštenega obraza, perilo na njem je bilo holanško, zastor
je imel v vsakem oziru bel, kakor sneg, pripravljal je

203

neko slaščico, kotlete s smrčkom, skratka: take deli¬
katese, da bi Kopejkin bil najrajši samega sebe snedel
od same slasti. Kapitan Kopejkin koraka mimo milutin-
skih prodajalnic, skozi okna vabljivo gledajo različne
ribe, losos, somci, višnje, po pet rabljev vsaka, dinja,
velika, kakor sodec, in gleda skozi okno, kakor bi iskala
bedaka, ki bi sto rubljev dal zanjo; skratka: po vsakem
koraku izkušnjava, da se tako rekoč kar sline cede
človeku, vendar Kopejkin —■ čaki.  Pomislite torej nje¬
govo stališče: na tej strani, da tako govorim, losos in
dinja, na tej pa mu ponujajo gorko jestvino po imeni:
»jutri«.

»,No‘ — pomislil je, ,naj delajo tam, kar hote, a
jaz pojdem 1  — dejal je, ,razburim celo komisijo, vse
načelnike in porečem: kakor hočete . 1  A res: takov
drzovit, zagrizen človek, umejete, v glavi ni imel ničesar,
a lenuh je bil velik. Prišel je v komisijo. ,Kaj bi zopet
radi ? 1  — povprašali so ga, ,saj smo povedali Vam. 1 «

»,A kaj 1  — dejal je, Jaz ne morem ubijati se z
uboštvom. Meni je treba, da jem pečenko, pijem stekle¬
nico francoskega vina, da se malo razvedrim v gledališči,
umejete. 1 «

»,No‘ — opomni načelnik, ,osvobajajte. Kar se
tiče tega, treba je Vam tako rekoč potrpeti v nekakem
oziru. Dobili ste pomočkov, da se preživite, dokler ne
pride odlok, gotovo Vas bodo nagradili, kakor je treba,
ker ni se doslej še pripetilo, da bi bili v Ruski katerega
človeka, ki je tako rekoč zaslužen bil domovini, ostavili
brez poštene nagrade. Če hočete sedaj gostiti se s peče¬
njem in hoditi v gledališče, to, umejete, oprašCajte. Takim
potrebam iščite sami pomočkov, skrbite sami sebi za
podporo. 1 «

»Ali mojemu Kopejkinu, lehko pomislite, ni po
godu bilo to. Le-te besede so mu bile, kakor bob ob
steno. Zagnal je strašen krič in se razsrdil na vse; vse
tam tiste tajnike, vse je začel preklinjati in zaničevati.
,Da, Vi ste 1  —■ dejal je, ,to!‘ — dejal je, ,i Vi ste 1  —
dejal je, ,to!‘ — dejal je, ,i Vi 1  — kričal je, ,ne po¬
znate svojih dolžnostij! I Vi 1  — dejal je, ,prodajate
zakon 1  — dejal je.«

204

»Oštel je vse. Tam se je bil prikazal nekov uradnik
iz čisto druzega urada —• ali, mili gospod, planil je
tudi nanj! Vzbudil je popolno vstajo! Načelnik je videl,
da je treba tako rekoč pomoči si z resnimi sredstvi.«

»,Dobro' —• opomnil je, ,če ni po godu Vam to,
kar ste dobili, in če nečete mirno čakati v nekakem
oziru tukaj v prestolnici, da odločijo Vam usodo, dam
Vas odpeljati domov. Pokličite', rekel je, ,jadrnika, zato
da ga odpelje tja, od kodar je prišel.'«

»In, umejete, že je za vrati stal jadrnik, korenjak
— visok tri aršine, roki mu je bila priroda sama ustvarila
za voznika.«

»Dejte, božji suženj, v telježki (voz), pa z jadrnikom.«

»,No‘ — mislil je Kopejkin, ,vsaj ne bode treba
vožnje plačati, hvala Bogu i za to.‘«

»Šel je torej, mili gospod, peljal se je v družbi s
Kozakom — in tako rekoč v nekem oziru je tiho pre¬
mišljal: ,Dobro je' —- dejal je, ,ti, molj, zahtevaš, naj
sam poiščem si pomočkov ter si pomorem; dobro' —
dejal je, ,najdem pomočkov!'«

»No, kako in kam so ga pripeljali pravo za pravo,
o tem se ne zna ničesar. Tako so, umejete, tudi vesti
o kapitanu Kopejniku utonile v reki pozabe, v nekovi
Leti, kakor jo imenujejo pesniki. Ali dovoljujte, gospodje,
tukaj, trditi smem, začenja se nit zapletati romanu. Kam
se je napotil Kopejkin, to ni znano; ali nista bila še
minula, morete pomisliti, dva meseca, prikaže se v rjazan-
skih gozdčh četa razbojnikov, in te čete glavar ni bil
nihče drag . . . .«

»Ali dovoljuj, Ivan Andrejevih« — oglasil se je ne¬
nadoma in segel v besedo policijski načelnik, »kapitan Ko¬
pejkin je, sam si povedal, brez roke in noge, a Cičikov_«

Poštar je vskriknil, kolikor je mogel, s pestjo udaril
se ob čelo in vpričo vseh se imenoval, da je tele. Ni
mogel umeti, zakaj takove okolnosti se ni spomnil takoj
o začetku svoje pripovedke, in uveril se je, da je po¬
polnoma pravičen pregovor: »Rus je z zadnjim umom
krepak.« Ali po nekolikih trenutjih je začel zvijati, po<-
skušal je, kako bi se izgovoril, dejal je, da se je v
Angleški jako zboljšala mehanika, da je tam, kar je lehko

205

brati po novinah, kdo izumil lesene noge, take, da so
o samem dotiku skoro nevidne prožine človeka odnesle,
Bog zna, v katera mesta, da, ga kesneje niso mogli
najti nikjer.

Ali jako so dvojili vsi, da bi Čičikov bil kapitan
Kopejkin, zdelo se jim je, da je pregloboko zabrel poštar.
Vendar niso se dali osramotiti, malo je bilo do tega,
da niso prekosali navedene ostroumne poštarjeve slutnje.
Med mnogimi, v svojem oziru ostroutipnimi dozdevki je
bila naposled slutnja — težko jo je povedati —• ali ni
Cičikov preoblečen Napoleon, da Anglež že delj časa
zavida Ruski, zato ker je tako velika in razsežna ter
so že nekolikokrat na svetlo prišle spake (karikature),
kjer je Rus naobražen, kako se razgovarja z Angličanom.
Anglež stoji in na vrvici zadaj drži psa, ta pa je Na¬
poleon. »Gledi« — grozi se Angličan —■ »ako ne bode
to ali to tako, kakor jaz hočem, pa takoj tega psa
spustim v tč. Morda so ga spustili z otoka Helene ter
se zdaj klati po Ruski, pa pravijo, da je Čičikov; toda
ni zdaleč ni Čičikov.«

Ali so uradniki verjeli to, ali niso verjeli, zamislili
so se vsi in vsak je premišljal to zagonetko, a prepričali
so se, Čičikov — če se obrne in po strhni stopi —
da je njegovo lice jako podobno Napoleonovemu obrazu.
Policijski načelnik, ki je 1812. leta služil v vojski, videl
je Napoleona v glavo, moral je priznati, da Napoleon
nikakor ni imel večje rasti, nego Čičikov, in da Napoleon
tudi, kar se tiče sklada njegovega telesa, ni bil ni pre-
tolst, ni pretenak.

Morda se utegnejo nekateri' čifatelji vsajati, da je
vse to neverjetno, pisatelj bi bil, da jim ugodi, tudi
pripravljen, da vse to imenuje neverjetno; ali na nesrečo
se je zvršilo vse tako, kakor pripoveduje. Opomniti mo¬
ramo, da se je vse to vršilo ne dolgo po slavnem izgonu
Francozov. Ta čas so vsi naši pomješčiki, uradniki,
trgovci, trgovski služabniki in- ves pismeni in nepismeni
narod, vsi so vsaj na osem let bili zakleti politiki. »Mo-
skovskija Vjedomosti« in »Sin Otečestva«, oba lista sta
bila predmet neusmiljenim čitateljem, in k poslednjemu
čitatelju sta prihajala v koscih, ki niso bili na nikako
upotrebo. Niso se povpraševali: »Po čem pa ste, oče,

206

prodali mero ovsa? Kako pa se imate po včerajšnji
meselici (Schneegestober)?« — temveč povpraševali so
se: »Kaj pišO novine? — Ali niso zopet Napoleona
spustili z otoka?« — Trgovci so se hudo bali tega, ker
so do cela verovali napovedim nekega preroka, ki je že
tri leta sedel v ječi. Prerok ni znano, odkod je bil
prišel v opanjkah in v surovem tulupu (kožuhu), strašno
je dišal po gnilih ribah, ta je vedeževal, da je Napoleon
Antikrist in da je prikovan k nekemu kamenitemu slopu
za šestimi stenami in za sedmimi morji, naposled pa se
bode sesul ta slop in Napoleon bode obladal ves svet.
Preroka so zaradi njegovega vedeževalstva zaprli v tem¬
nico, česar je bil tudi vreden, ali zato ni nič slabše
zvršil naloge svoje, trgovci so bili polni straha. Dolgo
so, tudi o najplodovitejših pogodbah, zahajali v gostilne,
da so .jih zamakali s čajem in da so se razgovarjali ob
Antikristu.

Mnogi uradniki in plemenitaši so mimovoljno pre¬
mišljali to in ker so bili polni misticizma, ki je bil ta
čas, kar je znano, jako v navadi, videli so v vsaki črki,
ki je od njih sestavljeno ime Napoleon, nekov poseben
pomen, mnogi so v njem odkrili skrivnostne (apoka¬
liptične) znake. Ni torej nič čudnega, ker so se uradniki
nehote bili zamislili pri tej točki; skoro so opazili, da
jih je predaleč zapeljala obraznost in da vse to ni to.
Mislili so in premišljali, posvetovali so se in posvetavali,
naposled so odločili, da bi ne škodilo, ko bi še pri¬
jazno povprašali o tem Nozdreva.

»Ker je Nozdrev bil prvi, ki je izpregovoril o mrtvih
dušah in ker je bil, kar so govorili, v tesni zvezi s Ci-
čikovom, ni dvoj iti, da bi ničesar ne znal o njegovem
življenji, zato hočemo še poskusiti, kaj poreče Nozdrev.«

Čudni ljudje so ti gospodje uradniki in ž njimi
vred vsi uradi in stanovi: jako dobro so znali, da je
Nozdrev lažec, da mu ni lehko verjeti ni jedne besede,
ni najmanjše malenkosti, pa so se zatekli naravnost k
njemu! Kdo bi poznal človeka! Ne veruje v Boga, a
veruje, če ga nos posrbi, da bode gotovo umrl; ni mu
na mari pesnikovo delo, jasno, kakor dan, vse prešineno
s soglasjem, z modrostjo in s prostoto, temveč popri-
jemlje se posebno tega, kar spleteniči kak drzovitež, ki

207

kvasi, studi, maliči prirodo, ali to se mu priljubi in jame
kričati: »Dejte, ta prav pozna srčne tajnosti!« Vse žive
dni ne žrtvuje ni groša zdravniku, konca pa s tem, da
se zaupa kaki staruhi, ki leči s šepetem in s slino, ali
pa, kar je še bolje, sam izumi kak oparek (Dekokt) iz
kakeršnih koli smetij, ki se mu, Bog zna, zakaj, zde,
da imajo zdravilno moč proti njegovi bolezni. Mogoče
je, častne gospode uradnike nekoliko zagovarjati na njih
gotovo trpkem stališči. Kdor se topi, pravijo, lovi se i
za drobno šibo, ali ta trenutja nima toliko razsodka, da
bi pomislil, kako se za šibo more udržati le muha, sam
pa da je težak štiri pUde, če ne dobrih pet; ali njemu
take trenutke ni do te samosvesti, lovi se le za šibo.
Tako so se tudi naši gospodje uradniki naposled lovili
za Nozdreva. Policijski načelnik mu je nemudoma na¬
pisal listek, da bi račil priti na večerno zabavo, desetnik
v visokih čevljih in mično rdečega obraza pa je takoj
odbežal na Nozdreva dom in na brzem poti zadrže¬
val meč.

Nozdrev je bil zamaknen v neko važno delo; že
dobre štiri dni ga ni bilo iz sobe, nihče ni smel priti
predenj, obed je dobival skozi neko okence, skratka:
omršavel je in ozelenel. Delo je zahtevalo največje pozor¬
nosti, in to delo je bilo, da od nekolikokrat po deset skladov
kart sestavi sklad, ki bi se mu mogel zaupati, kakor
kakemu najzvestejšemu prijatelju. Dela mu je ostajalo
še dosti, najmenj na štirinajst dnij; ves ta čas je Porfirij
moral s posebno krtačico popek čistiti milanskemu psetu
in trikrat na dan miti ga v mijlu. Nozdrev je bil jako
razkačen, ker so ga motili v njegovi samoti;' najprej je
desetnika poslal k vragu, ko pa je bil prečital listek in
pomislil, da utegne biti živo, ker morda pričakujejo na
zabavo kakega novinca, pomiril se je precej, zaklenil
sobo s ključem, zmetal nase, kar mu je v roko prišlo,
in odpravil se je na zabavo.

Nozdreva izpridila, vesti in njegovi dozdevki so
dozdevkom gospodov uradnikov nasprotovali rezko tako,
da so se razkadile njih poslednje slutnje. Nozdrev je bil
odločen človek, ni poznal nikakeršne dvojbe, in kolikor
so uradniki imeli v dozdevkih negotovosti in bojazni,
toliko je v njem bilo krepkosti in uvere. Odgovoril je


208

vsem vprašanjem, da ni pojecljal ni, povedal je, da je
Cičikov mrtvih duš kupil za nekoliko tisočakov in da
mu jih je sam prodal, ker ne zna, zakaj bi jih ne prodal.
Vprašanju: ali je Cičikov ogleduh in ali ni prišel, da bi
kaj zvedel, odgovoril je Nozdrev, da je vohun, da so
ga že v učilnici, kjer se je ž njim vred učil, pitali s
fiškalom, in da so mu zaradi tega tovariši, med njimi
tudi on, nekolikokrat naložili klofut, da so mu potlej na
slepo oko morali postaviti dvestoinštirideset pijavek, to
je, hotel je reči štirideset, dvesto se mu jih je spesnilo
z jezika samo ob sebi.

Vprašanju: ali Cičikov ne ponareja bankovcev,
odgovoril je, da jih ponareja, in o tej priliki je povedal
anekdoto o nenavadno premetenem Čičikovu, kako so,
ko so bili zvedeli, da je v njegovem domu blizu dva
milijona ponarejenih bankovcev, kako so bili zapečatili
njegov dom in postavili stražo, dva vojščaka pred vsaka
vrata, in kako je Cičikov vse bankovce zamenil tisto
noč, da so druzega. dne, ko so bili potrgali pečate, uverili
se, da so vsi bankovci veljavni.

Vprašanju: ali je Cičikov nameraval, da unese
gubernatorjevo hčer, in ali je resnica, da mu je on
sam hotel pomagati ter se udeležiti tega čina, odgovoril
je Nozdrev, da mu je pomagal, in da ni bilo njega, nič
bi se ne bilo posrečilo. A ustavil se je, čutil je, da
zaman laže in da si utegne z ležjo neprijetne nastopke
nakopati na glavo, ali ni mogel več jezika držati za
zobmi. To je bilo jako težko, prihajale so mu na vrsto
podrobnosti — zanimive tako, da se jih ni mogel otepati.
Povedal je po imeni tudi selo, kjer je stala župna cerkev,
ki je bil Cičikov namenil, da bode v nji poroka,, to je
bila vas Truhmačevka, pop da je bil oča Sidor, ki je
za poroko bilo odločenih mu 75 rubljev, a bi ne bil
udal se tej vsoti, da ga Nozdr.ev ni oplašil z grožnjo
ojaviti, kako je nekega Mihajla pozakonil s kumico; da
je dal svojo kalesko in zagotovil na vseh postajah pri¬
rediti konje na preprego. Podrobnosti so dospele daleč
tako, da je Nozdrev po imeni začel naštevati voznike.

Poskusili so z zmenkom o Napoleonu, ali njim
samim ni bilo drago, ker so se bili zmenili o njem,
Nozdrev jim je nablebetal toliko nezmisla in takega, da


209

ni bil resnici prav nič podoben ter da so uradniki vzdihnili
in kar odšli; le policijski načelnik ga je še dolgo po¬
slušal, verjel je, da utegne vsaj nekaj zvedeti od njega,
ali naposled je kolebnil z roko in opomnil: »Vrag znaj,
kaj je to!«

A vsi so takisto sodili: »Bij se z bikem, kakor
hočeš, mleka ne dobiš od njega nikdar.« Uradniki so bili
še v hujši zadregi, nego prej, in ves trud se je zvršil
s tem, da nikakor niso mogli zvedeti, kdo bi bil Čičikov.

Jasno se je pokazalo, kako čudovita stvar je človek:
moder je, razumen in izkušen v vsem, kar se tiče druzih,
samo v tem, kar se tiče njega samega, ne. S kakimi
premetenimi, stalnimi nasveti je bogat o bridkih slučajih
v življenji! »Kako razumna glava!« •— kriči množina,
»kak neomajljiv značaj!«

Pa naj to razumno glavo zadene kaka nezgoda
in naj je človek osamel o trpkem slučaji življenja svojega
■—• kam je izginil značaj! Ves se je izgubil neomajljivi
mož in iz njega se je izcimil žalosten bojazljivec, ne¬
zmožnih, slabotno dete, ali prosto: tetjuk, kakor pravi
Nozdrev.

Vse te povesti, vsi nazori in dozdevki so, ni znano,
zakaj, bolj, nego vse drugo, vplivali na prokuratorja.
Pretresnili so ga tako, da je domov prišedši jel misliti
-— in premišljal je in druzega dne umrl nenadoma,
kakor govore, da sam ni znal, kaj in kako. Ali ga je
bila zadela k tip, ali morda mu je bilo kaj druzega, kakor
je sedel, tako je s stola padel na obraz. Po navadi so
tlesknili z rokami vsi prisotni udje in vskriknili: »Oh,
Bog!« — poslali so po zdravnika, da bi mu puščal, ali
uverili so se, da je prokurator že davno brezduho telo.
Sedaj stoprav so se pomilovalno prepričali, da je po¬
kojnik res imel dušo, dasi je nikoli, prej ni pokazal
zaradi skromnosti svoje. Kakor neznatnega, tako je tudi
znamenitega človeka smrt, nje prikazen strašna; ta, ki
je še nedavno hodil, dvigal se, igral »vist«, podpisaval
različne spise in tako često bil med uradnici s svojimi
gostimi obrvimi in z mežikajočim očesom, ležal je sedaj
na deskah; levo oko ni mežikalo več in jedna obrvij
je bila pridvignena ter je imela nekak povprašujoč izraz.

14

210

Kaj je pokojnik povpraševal: ali zakaj je umrl, ali zakaj
je živel, to zna le Bog.

- »Toda to ni verjetno! To se ne strinja z ničimer!
To ni mogoče, da bi sami sebe tako oplašiti mogli
uradniki, da bi nabrusili toliko nezmisla in se tako od-
meknili od resnice, saj bi otrok lehko znal, kaj pravo
za pravo je do vsega tega!« Tako poreko mnogi čitatelji,
očitali bodo pisatelju nesoglasnost, ali pa bodo uboge
uradnike imenovali bedake, ljudje so darežljivi s psovko:
z bedakom in pripravljeni so dvajsetkrat na dan ž njo
opitati svojega bližnjega. Dosti je, če ima človek med
desetimi vlastitostimi samo jedno slabo, imenujejo ga
bedaka navzlic devetim dobrim vlastitostim. Čitatelji
lehko sodijo, ker gledajo iz mirnega svojega kotiča in
z vrška, od koder imajo razgled po vsem obzoru ter
vidijo vse, kar se godi po nižini, kjer človek gleda le
predmete blizu sebe.

V vsesvetski zgodovini človečanstva je mnogo celih
stoletij, ki bi ja smeli izbrisati in uničiti, kakor bi bila
nepotrebna.

Mnogo se je na sveti zgodilo takih neumnostij, ki
bi dandanes, kakor je videti, ne storilo jih ni dete!
Kaka kriva, slaba, zarasla, daleč na stran držeča pota
je izberalo človeštvo, ko je kopernelo, da bi dospelo
večno resnico, pa je pred seboj imelo odprt raven pot,
podoben potu, ki drži k prekrasnemu poslopju, k carski
palači. Ta pot je bil širši in razkošnejši od vseh družili
potov, razsvetljevalo ga je solnce in po vse noči svetlil
ogenj; ali ljudje so mimo njega tekali po pusti temi —
in kolikokrat jih je iz nebes prišla misel speljala na
pravo stezo, a znali so kreniti na stran, znali drug
druzemu v oči nagnati meglo — in blodeč za kanljivimi
ognjiči so umeli dokopati se do propasti, da so se ostrašeni.
povpraševali : »Kje je izhod? — Kje je pot?« — Sedanji
rodovi jasno vidijo vse, čudijo se blodnjam, smejejo ne-
razumu prednikov svojih, toda ne vidijo, da je tudi
letopis dandanes napisan z nebeškim ognjem, da vsaka
beseda kriči iz njega, da z vseh stranij predirajoči prst
kaže nanje, na sedanje pokolenje; ali denašnje človeštvo
se smeje in samopašno, oholo začenja vrsto novih blodnjav,
ki se jim bodo prav tako smijali potomci.

211

Čičikov o vsem tem ni znal prav ničesa. Kakor nalašč
— prehladil se je bil nekoliko pač ta čas, polotil se ga
je nžhod z neznatno vnetico v grlu, s čimer je nena¬
vadno darežljivo mnogih naših guberniških mest pod¬
nebje. Da bi, ne daj Bog, svojega življenja ne končal
brez potomcev, sklenil je Čičikov, da bode rajši nekoliko
dnij posedel pod streho. Ves ta čas si je grlo nepre¬
stano izpiral z mlekom in čistil s smokvami, ki jih je
kesneje použival, obraz pa je nosil podvezan z vrečico
kamilic in kafre. Ker je hotel, s čimer koli, kratiti čas,
sestavil je nekoliko novih in podrobnih popisov vseh
nakupljenih duš, prečital je zvezek romana, ki ga je
bila spisala vojvodinja Lavallier, našel ga je bil v torbi,
pregledal je v kovčegu razne predmete in pisma, ki jih
je bil že drugič prečital, in vse mu je bilo strašno
zoprno. Ni mogel umeti nikakor, kaj znači to, da ga
ne pohodi ni jeden mestnih uradnikov, da bi ga po¬
vprašal vsaj o zdravji, ko so malo prej pred gostilno
stale drožke — ali poštarjeva, ali prokuratorjeva, ali
prvomestnikova. Čičikov je zgibal z ramenoma in hodil
po sobi. Naposled je začutil, da je zdravejši — in raz¬
veselil se je, Bog zna, kako, ker je bil uverjen, da sme
iti na sveži zrak. Ni se mudil, polotil se je takoj toalete
svoje, odprl krabo, v kupico vlil tople vode, vzel krtačico
in mijla — in pripravil se je, da se obrije, česar je
bilo že davno treba, kajti ko je bil brado otipal z roko
in se pogledal v zrcali, opomnil je: »Kako je začelo
rasli, kakor loža!«

Pa res, loža ali ne loža, po vseh licih in po bradi
je bila razsuta dovolj gosta setev. Ko se je bil obrnil
Čičikov, jel se je silno brzo oblačiti in čudno je bilo,
da ni raztrgal hlač. Naposled je bil oblečen, pokropil se
je s kolinsko vodo — in toplo zamotan je odšel na
ulice, ko si je bil oprezno obezal obraz.

Kakor vsakega ozdravelega človeka, tako je tudi
njemu prva pot bila prav praznik. Kar je videl, vse se
mu je smijalo, mimo prihajajoči kmetje, tudi dosti resni,
med katerimi je bil jeden, ki je svojemu bpatu na¬
tegnil uho.

Prvega, odločil je, da pohodi gubernatorja. Na poti
mu je prihajalo mnogo različnih rnislij na um: plesala

14 *

mu je po glavi belolaska, jela je obraznost igrati mu
na lahko, da se je sam začel šaliti malo po malo in
smijati se samemu sebi.

Takega duha je prišel pred gubernatorjev dom.
2e je bil začel brzo plašč jemati raz se v veži, kar ga
Švicar zadene s popolnoma nenadnimi besedami: »Pre¬
povedali so mi, ne smem Vas vsprejeti.«

»Kaj? — Ali ti? — Vidim, da me ne poznaš. Po¬
gledi me dobro v obraz!« — govoril mu je Cičikov.

»Kako bi ne poznal Vas, saj Vas ne vidim prvič«
— opomnil je Švicar, »Vas jedinega ne smem vsprejeti,
pač pa kogar koli druzega.«

»Dej, zakaj ne?«

»Tako so mi ukazali, že mora biti tako« — po¬
vedal je Švicar in pridel besedico da; po tej izjavi je
popolnoma neprisiljeno stal pred njim, ni kazal tiste
laskavosti, s katero je o druzih prilikah hitel, da mu je
snel plašč z ram. Videlo se je, kakor bi bil, ko ga je
gledal, mislil: »Prebito, gospodar te goni izpred vrat,

gotovo si kaka govedina!«

»Neumljivo je to!« — pomislil je Cičikov in se
precej odpravil k sodišča prvomestniku; ali ko ga je
bil sodišča prvomestnik opazil, zmel se je tako, da ni
mogel zjediniti ni dveh besed, govoril je takšen nezmisel,
da je obema bilo sitno. Ko je Cičikov šel od njega,
trudil se je, da bi si na poti razjasnil, kaj je prvomestnik
hotel povedati in na kaj so merile njegove besede, pa
ni mogel dokopati se do ničesar.

Po tem pohodu je šel k drugim: k policijskemu
načelniku, k podgubernatorju, k poštarju, a vsi: ali ga.
niso vsprejeli, ali pa so ga pozdravili tako čudno, raz-
govarjali so se ž njim tako prisiljeno in neumljivo, raz-
mišljeni so bili tako, izhajal je iz vsega nezmisel takšen,
da je Cičikov jel dvojiti o zdravji njih možgan. Poskusil
je, šel še k nekaterim, da bi zvedel vsaj vsega tega.
vzrok, ali tudi vzroka ni seznal nikakeršnega. Kakor o
snu, tako je brez namena blodil po mesti, ni se mogel
uveriti, ali je njega samega ostavil razum, ali so uradniki
pozgubili glave, ali se vse to godi o snu, ali je prevara
o bedenji kašo zakuhala jasneje od sna.

218

2e pozno, skoro o somraku se je vrnil v svojo
gostilno, iz katere je bil odšel tako dobro volj en, in od
dolzega časa si je dal prinesti čaja. Zamišljen in o ne¬
kaki nejasni sodbi, o nenavadnosti svojega stališča je
razlival čaj, kar se odpro duri v sobo — in Nozdrev
je nepričakovan stopil predenj.

•»Pregovor pravi: prijatelju na prid sedem vrst na
stran ni ovinek« — izpregovoril je in snel klobuk,
»prihajam mimo, videl sem svetlo v oknu. Dej« —
mislil sem, »zaidem k njemu, gotovo ne spi.« »A, dobro
je, ker imaš na mizi čaj, izpijem ga z veseljem čašico:
danes sem obedujoč pojedel vsakojake nevrednosti, čutim,
da mi že nemir vstaja v želodci. Daj mi nabasati lulo!
Kje je Tvoja lula?«

»Saj jaz ne kurim lule« — povedal je Čičikov.

»Bedastoča, kakor bi jaz ne znal, da kadiš. Hoj!
kako je ime Tvojemu slugi? — Hoj, Vahramjej, čuj!«

»Petruška, pa ne Vahramjej.«

»Kako je to, saj si prej imel Vahramjej a.«

»Nikakega Vahramjeja ni bilo v moji službi.«

»Da, res je, Derevin ima Vahramjeja. Pomisli De-
revinovo srečo: njegova tetika se je razprla s svojim
sinom, zato ker se je s kmetico oženil, in zapisala je
Derevinu vse imenje. Jaz sem mislil, ko bi človek imel
thko tetiko! A zakaj se, brate, tako umičeš vsem, ni¬
kamor te ni? — Znam, da si časih zamišljen v učene
predmete, da rad čitaš (po čem je Nozdrev sodil, da se
naš junak peča z učenimi predmeti in da čita rad, tega
mi, to priznavamo, nikakor ne moremo povedati, Cičikov
pa še rnenj). Oh, brate Cičikov, da si le videl ....  to
bi bil prav užitek zbadljivemu Tvojemu umu (zakaj je
Cičikov bil zbadljivega uma, tega tudi ne znamo). Po¬
misli, brate, kopkali (haufeln) smo pri trgovci Lihačevu
— koliko je tu bilo smeha! Perependev, ki je bil z
menoj, opomnil je: ,Ko bi Cičikov sedaj bil tukaj, no,
ta bi se smijal! . . . ,‘ (A Cičikov vse svoje žive dni ni
poznal nikakega Perependeva). Pa, priznaj, brate, res si
prepodlo takrat počenjal z menoj, menda se spominjaš,
takrat, ko smo šahali. Jaz bi bil priigral.... Dh, brate,
a prosto si me prevaril Ti. Ali jaz, vrag me poznaj, jaz
se ne morem nikakor srditi. Onega dne s prvomestnikom —

214

Oh, da, moram Ti povedati, da je vse mesto hudo nate.
Nekateri verjamejo, da bankovce ponarejaš, planili so
name, pa jaz sem te junaški branil, povedal sem jim,
da sem s Teboj vred zahajal v učilnico in da sem poznal
očeta Tvojega; no, pa ni treba ni govoriti, nadelal sem
jih, kakor je treba.«

»Da jaz ponarejam bankovce?!« •— vskriknil je
Cičikov in vstat s stola.

»Ali zakaj si jih tako oplašil?« ■— povprašal je
Nozdrev. »Saj so, vrag zna, vsi um izgubili od samega

straha; sanjarijo o Tebi, da si razbojnik in ogleduh.

A prokurator je za strahom umrl, jutri bode pogreb.
Ali Ti ne prideš? — Boje se, da resnico govorim, nad-
gubernatorja ....  A Ti, Cičikov, izročil si se nevarnosti.«

»Kaki nevarnosti?« — povprašal je Cičikov nemirno.

»Gubernatorjeve hčere unosu. Priznavam, da sem
se jaz nadejal tega, za Boga, nadejal sem se. O prvi
priliki, ko sem vaju bil opazil na plesi, precej sem

mislil: ,No, Cičikov gotovo neče zaman- 1  Ali ta

izbor je nezaslužen: jaz ne vidim na nji ničesa lepega.
Pač pa je tu rojakinja Bikuševa, njegove sestre hči, to
je deva, da smemo trditi — čudo!«

»Kaj se Ti sanja, kaj?! — Kako unesti guberna-
torjevo hčer, kaj?!« — čudil se je Cičikov in izbulil je oči.

»Dosti je, dosti, brate: kako skriven je ta človek!
Jaz sem, priznavam, nalašč zato prišel k Tebi: ako iz¬
voliš, jaz sem na redu, da si pomorem. Tako tudi bode:
podržim Ti venec, voz in preprega — to bode moja
skrb, treba je le pogodbe — Ti moraš mi posoditi tri
tisočake. Treba mi jih je, brate, daj jih torej!«

Ko je Nozdrev tako sanjaril, otrl je Cičikov neko-
likokrat svoje oči, rad bi se bil prepričal, ali vsega tega
ne sliši o snu. Ponarejalec bankovcev, gubernatorjeve
hčere unos, prokurator)eva smrt, kakor da je on kriv
je, nadgubernatorjev prihod — vse to ga je živo nagnalo
v strah.

»No, ker je prišlo že do tega« — pomislil je Ci¬
čikov, »ni da bi se mudil še delj, treba je na moč brzo
pobrati se dalje.«

Cičikov je poskrbel, da je, kolikor je bilo najhitreje
moči, iznebil se Nozdreva; poklical je takoj Selifana in

215

mu naročil, da mora pripravljen biti o zori, da se bode
ob šestih zjutraj mogel odpeljati iz mesta, da bode vse
pregledano, brička namazana itd.

Selifan je zagodrnjal: »Slišim, Pavel Ivanovič« —•
in ustavil se je na nekoliko časa pri durih, da, niti
genil ni.

Čičikov je takoj tudi Petruški ukazal, naj izpod
postelje potegne torbo, pokrito že močno s prahom, in
jame ž njim vred vhnjo brez dolge razredbe vkladati
nogavice, košulije, perilo snažno in nesnažno, hlapca,
koledar ....  vložil je vse, kar je popadel; hotel je ne-
omajljivo vse razrediti do večera, da bi ga zjutraj ne
moglo nič zadrževati. Selifan, ki je nekoliko časa stal
pri durih, odšel je naposled prav počhsi iz sobe. Pola¬
goma, kolikor morete misliti počasi je korakal s stopnice
na stopnico, ostavil je mokrih svojih čevljev sled na
vsaki stopnici posčbej in dolgo se je praskal za ušesi.
Kaj je značilo to praskanje za ušesi? — In kaj znači
sploh? — Ali je to mrzkost, ker se ne more posrečiti
zjutraj namenjeni shod z bratom in proti krčmi izprehod
v obnošenem tulupu; ali je v novem mesti, kjer-koli,
splelo se kako novo srčno znanje, pa mora ostaviti
večerne shode pri vratih in ne bode mogoče politično
držati za bele roke tisti čas, ko somrak objemlje mesto,
ko otroci v rdečih košuljicah drnkajo na balalajko*)
pred družino in ko različne tihe razgovore snuje narod,
ki je končal podnevno svoje delo? — Ali je to žalost
po že razgretem prostoru v kuhinji blizu peči in po
sčeji (Kohlsuppe) z mehkim pirogom, zato da bi se zopet
izročil človek dežju in metežem in vsakojakim popotniškim
nezgodam ? To Bog zna — mi tega ne moremo ugeniti....
Mnogo različnega znači v Ruski to, če se kdo za ušesi
praska.

XI.

Nič se ni zgodilo tako, kakor je bil Čičikov na¬
ročil. Najprej se je sam prebudil kesneje, nego je mislil

*) To so citre, ki imajo po dve ali po tri strune in podobne
so hrvaški tamburici. Ruski narod jih dela sam in pesmi svoje
spremlja ž njimi.

216

— to je bila prva neugodnost. Vstal je, precej poslal
gledat, ali je brička že naprežena in vse prirejeno; pa
oznanili so mu, da brička ni še naprežena in da ni
pripravljeno še nič — to je bila druga neugodnost. Raz¬
srdil se je Čičikov in pripravil, da našemu prijatelju
Selifanu da nekaj, kar je zaušnici podobno, čakal je le
še nestrpljivo, kakov razlog pove na izgovor.

Takoj se je Selifan prikazal v durih in gospodar
je na vso svojo radost slišal vse tiste besede, ki jih
navadno čujemo slugam iz ust, kadar se je treba hitro
odpeljati.

»Ali, Pavel Ivanovič, treba bode podkovati konje.«

»Uh, Ti ščetina, bedak! Zakaj pa nisi prej ničesa
povedal o tem? — Ali nisi utegnil?«

»Časa je bilo dosti ....  Ali tudi na kolo, Pavel
Ivanovič, treba bode šino deti, zato ker je cesta sedaj
vsa izjedena, in prednji del voza je popolnoma razhreban,
da bi morda ne vstrpel dveli postfij.« 1

»Ničemnik!« — zakričal je Cičikov, tlesknil z
rokama in se mu približal tako, da se je Selifan zbal,
češ, zdaj utegnem kak dar dobiti od gospodarja, zato
je stopil nekoliko nazaj, na stran.

»Ali me hočeš ubiti — a? — Ali me hočeš za¬
klati? — Na poti je odločil, da me zakolje, razbojnik,
prase ti preteto, strašelj morski! A? —A?—-Tri  tedne
smo žedeli tukaj, a? — Da je le žugnil, ta lenuh, pa
prileze stoprav poslednji trenutek! Ko bi moral samo
sesti in odpeljati se, a? — A dej, kaj si prilenil, a? —
a? —• Znal si to prej, kaj ne, da si znal — a? — A?

— Odgovori! Ali si znal — a?«

»Znal sem« — odgovoril je Selifan in povesil glavo.

»No, pa zakaj nisi povedal precej takrat, a?«

Temu vprašanju Selifan ni odgovoril ničesar, temveč
zopet je povesil glavo in, kakor se je zdelo, sam sebi
govoril: »Dej, kako čudno se je dogodilo to: znal sem,
pa nisem povedal!«

»Sedaj hodi in privedi kovača, po dveh urah mora
biti vse prirejeno. Ali si slišal? — Po dveh urah gotovo,
če pa ne bode ....  vženem te v rog, zavijem ti vrat!«

Naš junak je bil strašno razkačen.

217

Selifan se je obrnil v duri, da bi zvršil. ukaz, ali
postal je in opomnil: »Pa še to, milostni gospod, čara-
stega konja — ko bi mogoče bilo prodati ga, zato ker
je, Pavel Ivanovič, taka neposlušna mrha — i, tak konj
je, ne zameri nii Bog, sama zapreka.«

»Dh, precej pojdem, že bežim na trg prodajat ga!«

»Bog zna, Pavel Ivanovič, lep je samo na videz,
res pa je hudobna mrha to; takega konja nikjer. . . .«

»Bedak, kadar se mi bode poljubilo, prodal ga
bodem. Sedaj, bi se rad še prepiral z menoj! Videl
bodem, če mi ne pripelješ precej kovača in če ne bode
po dveh urah vse pripravljeno, dal Ti bodem tako za¬
ušnico ....  da sam na sebi ne najdeš lica. Hodi, žuri se!«

Selifan je odšel.

Čičikov je bil jako 1 j ut, vrgel je ob tla sabljo, ki
je popotovala ž njim, zato da je na poti strah obujala,
komur ga je bilo treba. Skoro četrt ure je zmudil s
kovači, ko se je pogajal ž njimi, ker so kovači bili, kar
je navada, prevejani oderuhi, ki so opazili, da je delo
silno ter so petkrat poskočili s ceno. Kako se je Cičikov
kačil, pital jih je s sleparji, z razbojniki, z oderuhi po¬
potnih ljudij, opomnil jih je na večno sodbo, ali kovačev
se ni prijelo nič: ostali so trdokorni, niso znižali cene
in motali so se krog svojega dela — ne dve uri, temveč
celih pet ur in pol. Čičikov je sedaj dosti utegnil, da
je izkušal one ugodne trenutke, ki so znani vsakemu
popotniku, ko so vse reči vložene v torbo, po sobi pa
leže le končiči, popirčki in razne smeti, ko človek ni
še na poti, ne več doma; vidi z okna ljudi, kako mimo
prihajajo in se motajo, razgovarjajo o svojih groših in
se o svoji glupi zvedavosti ozirajo kvišku, zato da ga
pogledujejo — in zopet dalje hite, kar vse še bolj veča
nejevoljo ubozega čakajočega popotnika. Vse, kar je
kje, in vse, kar vidi: prodajalnica njegovemu oknu na¬
sproti, glava — starčica, ki živi v nasprotnem domu in
ki je prišla k oknu s kratkima zavesama — vse mu je
zoprno, in vendar se ne umakne od okna. Stoji, a sedaj
je zamišljen, sedaj zopet neko medlo pozornost obrača
na vse, kar giblje in ne giblje pred njim, in Cmeren duši
kako muho, ki ta trenutja brenči pod njegovim prstom

218

in opira se ob steklo. Ali vse ima svoj konec in koper-
neCe pričakovani trenutek se bliža: vse je bilo dodelano,
prednji del bričke je bil, kakor je treba, popravljen, kolo
je bilo zavarovano z novo šino, konji so prišli z napa¬
jališča in razbojniki kovači so odšli, ko so bili prešteli
dobljene novce in voščili srečno pot.

Naposled je brička bila naprežena in dva gorka,
stoprav kupljena kolača so vteknili v torbo, tudi Selifan
je nekaj zarinil v žep kočijaškega čiCaka, in junak sam
naposled sede na voz, ko je s klobukom mahal sobar,
ki je v na pol suknenem sjurtuku stal med domačim
služabništvom in med tujimi lakaji in kočijaži, zbrali so
se bili, da so malo pozijali, kako se odpelje stranski
gospod — in sedel je na voz o vseh drugih okolnostih,
ki navadno spremljajo odhod; sedel je — in brička, v
kakeršnih potujejo samoživci — brička, ki je tako dolgo
stala v mesti in morda že omrzela čitateljem, odpeljala
se je naposled gostilni izpred vrat.

»Slava ti, Gospod!« — pomislil je Čičikov in se
pokrižal. Selifan je siknil z bičem, k njemu je sedel
Petruška in nekoliko časa povisel na podnožki, naš junak
pa se je posadil ugodnejše in zavil v gruzinsk prestor,
zbasal je za hrbet blazino od kožuhovine, stlačil ona
dva topla kolača — in brička se je začela zopet pre¬
metati in zibati, hvala bodi poštenemu tlaku, ki je imel
tš.ko moč, da je prekucoval. O nekem neodločnem čutu
je Čičikov gledal poslopja, zidove, plotove in ulice, ki so
tudi nekako poskakovale, polagoma ostajale zadaj in
katere, Bog zna, ali mu je usoda odločila, da jih bode
še kdaj videl v svojem življenji. Na oglu nekih ulic se
je morala brička ustaviti, zato ker se je po nje celi
dolžini premikal neskončen mrlišk sprevod. Čičikov je
pokazal glavo in Petruški naročil, naj povpraša, koga
pokopavajo, in zvedel je, da spremljajo prokuratorja.
Poln neprijetnih čutov se je Čičikov takoj pomeknil v
kot, zakril se s kožiihovino in razdrgnil zavese. Ko je
brička stala, snela sta Selifan in Petruška pobožno vsak
svoj klobuk z glave in gledala, kdo se vozi, kako in na
čem, štela sta, koliko je vseh na vozeh in pčš, in Čičikov
jima je ukazal, naj nikar ne pozdravita nobenega izmed
znanih lakajev, in jel se je bojazljivo ozirati v oknice,

219

zastrto z usnjatima zavesama. Za krsto so gologlavi šli
vsi uradniki. Čičikov se je začel bati, da bi ne spo¬
znali njegove bričke; ali ni jim bila na mari. Niso se
zabavljali ni z navadnimi svetskimi razgovori, ki jih
lehko slušamo o spremstvu raznih pokojnikov. Vse njih
misli so se te trenutke zberale v njih samih: premišljali
so, kakov bode novi nadgubernator, kako prevzame delo
in kako jih vsprejme. Za uradniki, ki so hodili peš,
gibale so se kočije, iz katerih so pogled avale dame v
žalobnih čapkah. Gibanje njih usten in rok je pričalo,
da so zamaknene v živ razgovor; morda so tudi govorile
o prihodu novega nadgubernatorja, kovale nasvete o
plesih, kakeršne utegne prirejati in žgolele o večnih
svojih čipkah in krojih. Za kočijami se je naposled pre¬
mikalo nekoliko praznih drožek; kakor goske — druga
za drugo, za drožkami pa ni bilo nikogar več, zato se
je naš junak lehko odpeljal dalje.

Cičikov je razstrl kožnati zavesi in iz dna svoje
duše vzdihnil: »Dejte, prokurator! Živel je — živel, pa
tudi umrl je! Sedaj pa bodo po novinah tiskali, da je
zaspal na največjo žalost svojih poslušnikov in vsega
človečanstva čestit meščan, redek oča in vzoren soprog,
in mnogo bodo napisali še druzega; prideli bodo, če
treba, da ga je spremljal jok vdov in sirot; če pa vse
dobro razmotrimo, človek ni videl na njem ničesar
druzega, nego le goste obrvi.« Sedaj je Selifanu ukazal,
naj brže vozi, a mislil je: »To je vendar dobro, da sem
srečal sprevod: govore, da to znači dobro, če srečaš
pokojnika.«

Brička je v tem zavila v pustejše ulice; brzo je
bilo videti le dolge lesene plotove, ki so oznanjali konec
mesta. Nehal je tudi tlak, zibnila je mitnica in mesto
je ostalo zadaj, in ničesar več zopet ni na potu. Zopet
se na obeh straneh ceste pokazujejo vrstam znaki, po¬
stajam nadzorniki, vodnjaki, tovorni vozovi, siva sela s
samovari, z babami in s krepkim bradatim domačinom,
ki beži iz krčme z ovsom v roči; pešec, ki je v svojih
razdrapanih opanjkah premeril 800 vrst; gradiči, zgrajeni
ugodno, z lesenimi prodajalnicami, z močnatimi bečki,
z opanjkami, s kolači in z drugo drobnjhvjo, šaraste
mitnice; popravljeni mostovi; nepregledno polje po obeh

220

straneh; vojščak, ki sedi na konji in spremlja voz, na
katerem je zelen kovčeg s svinčenim zrnjem in z na¬
pisom: ta in ta topničarska baterija; zelene, žolte in
sveže razorane črne zemske proge, igrajoče po stepah;
pesem, ki krili iz dalje; smrekovi vrhovi v megli; v
dalji umirajoči zvuki zvonov; vran — kakor muh —
in neskončni obzor*. . . . Ruska! Ruska! Vidim te iz
svoje čudne, prekrasne dalje, vidim te. Uboga je tvoja
priroda, ne razveseljuje, ne plaši pogleda s svojimi
silnimi čudi, z ovenčanimi čudi umeteljnosti — nimaš
mest z orjaškimi, visokimi palačami, predirajočimi izmed
navpičnega skalovja, izmed živo krasnega drevja in bršlina,
vrastenega v dome, v 'šumu in večnem prahu raznih
vodopadov; ne obrača se ti glava nazaj, da bi videla
ogromne kamenite gruče, ki se brez kraja in konca
dvigajo nad njo in v višini; ne leskečejo skozi drug na
druzega naložene temne prehode in ovinke, zvezane z
vinskimi brajdami, z zimzelenom in z miljoni divjih cvetek,
ne bleste skozi nje iz dalje večne črte sijočih gor, ki
se dvigajo v srebrna, jasna nebesa. Odprto in ravno je
vse v tebi; kakor kake pike, kakovi znaki, tako se tvoja
neznatno nizka mesta dvigajo sredi ravnin, nič ne vara,
nič ne čara pogleda. Ali kaka neumljiva, tajna moč vabi
k tebi? — Zakaj neprestano po ušesi krili tvoja žalostna
pesem, ki se razlega po vsi tvoji dalji in širini od morja
do morja? — Kaj je v njih, v tej pesmi? — Kaj kliče
in ječi in prijemlje srce? — Ruska, kaj zahtevaš od
mene? — Kaka nepojmljiva vez se skriva med nama?
— Kaj gledaš ti tako in zakaj je vse, kar je v tebi,
name obrnilo oči, polne hrepenenja in nade ....  Pa še,
poln dvojljivosti, nepremično stojim jaz, a že je glavo
osenčil mi grozni oblak, poln bodočega dežja, in onemela
je misel moja pred tvojo velikostjo. Kaj prerokuje ta
neizmerna prostornost? — Ali da se tukaj, v tebi ne
narodi neizmerna misel, ker si ti sama brez konca? —
Ali da tu ne bi bilo junaka — tu, kjer ima torišče, da
se širi in razvija? — Grozno me objemlje mogočna
prostornost, s strašno silo se odbija v globočini moje
duše; z nenatorno močjo so se osvetlile moje oči ... .
Uh, kaka blesteča, čudovita, neznana zemlja je v dalji!
Ruska!

221

»Drži konje, bedak!« • — zakričal je Čičikov Selifanu.

»Namaham te s palašem!« — • kriknil je Kozak, ki
je skakal naproti in aršin dolge imel brke. »Ali ne vidiš,
vrag ti pogoltni dušo, državnega voza?!« — A kakor kaka
prikazen, izginil je Kozak s svojo trojko vred v prahu.

Kako čudoviti, vabeči in razvnemljoči čuti počivajo
v besedi pot!  A kako čuden je sam, ta pot! Jasni dan,
jesensko listje, hladni zrak ....  zaviješ se skrbneje v
popotni plašč, Capko pomakneš na ušesa, tesneje in
ugodneje se stisneš v kot! Naposled telo preleti še legale
mraz in že se je zamenil s prijetno gorko to,

Konji peketajo ....  kako dobrodejno se dremota
prikrade in oči zamiže in že o snu Cuješ konjsko toko-
tanje in drkotajoč voz, a ti že hrščiš in soseda stiskaš
v kot. Prebudiš se — pet postaj je zbežalo nazaj; mesec;
neznano mesto; cerkev s starinskimi lesenimi kupolami
in s črnimi zvoniki; temni leseni in beli kameniti domi;
semtertam mesečina — nje žar ■— kakor da so beli
platneni robci razvešeni ob stenah, po hodniku, po ulicah,
vrste se s sencami, črnimi, kakor ogelj; kakor kaka
blesteča kovina, tako lesk&čejo povprek razsvetljene
strehe; toda nikjer ni žive duše; vse spi. Samo jedno
okno je razsvetljeno: ali si kak meščan sam šije o butal,
ali pa se kak pekar suče krog svoje peči — kaj je do obeh?

A noč! Nebeške moči! Kaka noč se rodi v višini!
A zrak, a nebo, daleko, visoko tam v svoji nepristopni
globočini, razprostrlo se je tako neobsežno, zvučno in
jasno! . . . . V oči diše sveži, hladni nočni zrak in po-
spavate, a dej, ti že dremlješ in zabijaš in hrščiš, ubogi
v kot stisneni sosed pa težo začuti na sebi in jezno se
obrne. Prebudiš se — in zopet je pred teboj polje in
stepa; nikjer ni ničesar: povsodi je pustina, vse je od¬
krito. Vrstam slopi vsak s svojo številko hite tvojim
očem naproti; jutro vstaja; na obledelem, hladnem
nebosklonu (obzoru) kaže se zlatna, bleda proga; sveže

in ostreje veje veter. Zaviješ se krepkeje v topli plašč!_

Kako slaven hlad je to! Kak čudovit sen te objemlje
zopet! Poskok — in zopet se prebudiš. Na nebni višini
je solnce. »Na lahko, počasi!« — pokne glas; voz se
spušča po strmini; v dolini je širok nasip in širok, jasen
ribnik, ki se ves, kakor kako medno dno, leskače v

222

solnci; selo, hiše so razstavljene po obrovu; kakor kaka
zvezda, tako blesti na strani vaške cerkve križ; že slišiš
vaške razgovore, v želodci pa čutiš neusmiljen glad
Bog, kako krasen je časih dalek, dalek pot! Kolikokrat
sem se za te lovil, ko sem se pogubljal in potapljal, a
ti si me vselej velikodušno zazibal iz pogubnih valov in
otel! Koliko se je na tebi porodilo čudnih naklepov,
pesniških sanj — koliko so ljudje preboleli čudovitih
čutov! ....

Tudi naš prijatelj Cičikov se ni pečal s popolnoma
nepesniškimi sanjami. Da se uverimo, kakovo čutje ga
je objemalo! Iz početka ni čutil ničesar — in oziral se
je le nazaj, rad bi se bil uveril, ali se je že odpeljal iz
mesta; ali ko je bil opazil, da se je že davno skrilo
mesto ter ni bilo videti ne kovačnic ni mlinov, da ni
videti ničesar, kar nahajamo krog mest, ko so bili že
davno v zemljo izginili tudi beli vrhovi kamenitih cerkev,
zameknil se je samo v pot, pogledaval je na desno in
na levo in mesta L, videlo se je, kakor bi ga ne bil
imel v spominu, kakor bi se bil peljal skozenj že davno,
še (f  svojem detinstvu. Naposled ga je tudi pot nehal
zanimati, zato je začel polagoma sklepati vejice in glavo
kloniti na blazinico. Pisatelju je to, priznavam, drago,
to mu ponuja priliko, da izpregovori o svojem junaku;
doslej, čitatelj je videl, zavirali so to ali Nozdrev, ali
plesi, ali dame, ali mestne spletke, ali naposled tisoč
tistih malostij, ki so malosti samo takrat, kadar se v
knjigo šele, toda dokler so resnično med svetom, sodijo
jih, da so velike važnosti. Ali zdaj popolnoma odložimo
vse na stran in lotimo se le svojega dela.

* *

*

Jako je dvojbeno, ali se junak, ki smo ga odbrali,
priljubi čitateljem. Damam se ne bode priljubil, to lehko
krepko trdimo, dame zahtevajo, junak — da je odločna
dovršenost, če je na njem le kaka majhna duševna ali
telesna pega — beda je to! Pisatelj naj mu, kakor hoče,
globoko predira v dušo — in da njega obraz odseva
čisteje od zrkala, ni jim po godu nikakor.

Tisla obilost in srednja leta so mnogo škodila Či-
čikovu; obilosti ne prizanašajo nikakor junaku in mnoge

223

dame se odvračajo in opominjajo: »Pi te bodi, kako je
grd!« Uh, vse to je znano pisatelju in poleg vsega vendar
ne more krepostnega človeka odbrati, da bi bil njegov
junak. No ... . morebiti se prav v tej povesti oglase
druge, doslej Se nedotaknene strune, morebiti se pokaže
neizmerno bogastvo ruskega duha, ojavi mož, nadarjen
z božanstveno srčnostjo, ali morda se čudovita ruska
deva, kakeršne nikdar ne najdete na sveti, prikaže s
popolno krasoto ženske duše, vsa ustvarjena iz veliko¬
dušnih sanj in požrtvovalnosti]; in mrtveci se bodo zdeli,
da so vsi krepostni ljudje drugih narodov v primeri ž
njima, kakor je knjiga mrtva v primeri z živo besedo.

Dvigne se rusko gibanje ....  in uveri se ves svet,
kako globoko se je v slavjansko natoro vkoreninilo to,
kar je samo zdrsnilo po prirodi druzih narodov ....

Ali zakaj bi govoril o tem, kar bode? — Ne pri¬
staja pisatelju, ki je že, davno mož, vzgojen po resnem
notranjem življenji in po osamelosti, po nje čvrstilni
treznosti, da se spozablja, kakor kak mladič.

Svoj red imej —• prostor in čas. A človek, kreposten,
vendar ni odbran, da bi bil junak. Lehko je povedati,
zakaj ni odbran. Zato ne, ker je že čas, da vendar po-
činek damo ubozemu krepostnemu človeku; zato ne,
ker je beseda: krepostni človek  prazna beseda le
■v ustih; zato ne, ker so krepostnega človeka pretvorili
v konja in ker ni pisatelja, ki bi ga ne jezdaril in na¬
ganjal z bičem in z vsem, kar mu prihaja pod roko;
zato ne, ker so krepostnega , človeka izrabili tako, da
sedaj ni na njem ni sence njegove kreposti, da so'samo
rebra ostala na njem in koža, namesti telesa; zato ne,
ker le hinavski človeka imenujo krepostnega; ker ne
cene vredno krepostnega človeka. Ne, že je čas, da pri-
prežemo tudi nepoštenjaka. Priprezimo ga torej, nepošte¬
nega človeka.

Teman in skromen je našega junaka povod.

Roditelja Sta bila plemiča, ali dedinska, ali doži-
votna (osebna), to Bog zna. Po lici jima ni bil podoben:
vsaj neka sorodnica, ki je bila prisotna o njegovem porodu,
kratka, nizka ženska, o kakeršni navadno rekajo, da je,
kakor kak vrabec, ta je vzela dete v roči in vskliknila:
»Ni se narodil ni malo lakov, kakeršen sem mislila, da

22i

se bode!« Moral bi podoben biti babici, kar se tiče matere
in kar bi tudi lepše bilo, a narodil se je prosto, kakor
prislovica pravi: ni u mat, ni u otca, a u prošav-
šoga molodca.

Nekako kislo, neprijazno, skozi neko motno, s
snegom zameteno okno je iz početka nanj gledalo živ¬
ljenje: ni imel ni prijatelja, ni tovariša detinstvu! Njegova
mati je zgodaj umrla.

Nizka hišica, tesna sobica z malimi okni, ki niso
bila nikoli odprta ni po zimi, ni po leti, oča, bolesten
človek v dolzem sjurtuku, na jančjih kožah in v vezenih
papučah, obutih na boso nogo, neprestano vzdihujoč,
hodeč po sobi in pljujoč v pljuvalnik, ki je stal v kotu;
večni sedež na klopi, s peresom v roki, s črnilnico na
prstih —• da, i na ustnih; pred očmi večni ukaz: »Ne
laži, poslušaj starost, nosi krepost v srci«; — večno
drsanje in šlapot s papučami po sobi, znani, zmerom
surovi glas: »Zopet si pobedastal!« — glas, ki je poknil,
kadar se je deček naveličal kakega jednoličnega dela in
črki priteknil kakeršno koli kljukico ali rep; in večno
znano, zmerom neugodno čutje, ko so se precej po teh
besedah okrajci njegovih ušes bolestno vrteli pod nohati
dolzih očinih prstov, ki so se zadaj razklepali: to je
moten obraz njegovega prvega detinstva, na kateri je
obvaroval jedva slab spomin.

V življenji se vse menja brzo in živo; necega dne
o krasnem pomladnem solnci, ko so že bili razliti potoči,
vzel je oča sina, sedel ž njim vred na teležko in od¬
peljal je oba progast in belega smrčka konj. Konja je
vodil kočijaž, majhen grbec, početnik jedine kmetske
rodbine, ki je bila Čičikovemu očeta last, ta je na skrbi
imel skoro vso domačo službo. Konj jih je vlekel skoro
poludrugi dan;  prenočili so na potu, peljali se čez reko,
uživali hladen pirog in pečeno bravino — in tretjega
dne zjutraj so se pripeljali v mesto.

Dečku so v nenavadni velikosti zablestele mestne
ulice, vplivale so nanj tako, da je na iztežaj odprl usta
na nekoliko minut. Pa konj se je z vozom vred vgreznil
v jamo, s katero so se začenjale ozke ulice, ki je držala
nizdolu in v blatu bila vsa. Dolgo si je pomagal konj z
vsemi močmi in mesil z nogami, naganjala sta ga grbec

22

t>

in gospodar sam, naposled pa jih je izvlekel na majhno
dvorišče, ki je na obrovu bilo s starim domcem vred,
pred katerim sta stali dve košati jablani. Za domcem je
bil neznaten vrt z jarebikami, z bezgovino in je skrival
v svoji nižini leseno kolibo z ozkim visokim oknom in
s streho od tenkih deščic.

Tb je živela njiju sorodnica, oprhla staruha, ki je
neprestano še vsako jutro hodila na trg in mokre čarape
sušila pri samovaru; ta je dečka potepljala po rami in
po lici in veselila se je njegove obilosti. Tir je moral
ostati in vsak dan hoditi v mestno učilnico. Oča je pre¬
nočil tu, druzega dne pa se je napotil domov. O razstanku
niso lile solze iz roditeljevih očij; dal mu je o razhodu
pol rublja bakra na majhne Iroške in na slaščice — in
kar je mnogo važneje, umen nauk: »Čuj, Pavluša: uči
se, ne bedastaj in ne trati časa, najbolj pa skrbi, da
bodeš ugajal učiteljem in načelnikom. Ce ugajaš načelniku,
če prav bi ne imel vspeha z naukom, in da te ni na-
daril Bog, vendar bodeš napredoval in vse ostavil za
seboj. S tovariši ne občuj, ne nauče te ničesa dobrega, če
pa se utegneš seznaniti s katerimi, občuj z bogatejšimi,
da ti bodo na korist mogli biti o priliki. Ne gosti jih
in ne plačuj za nikogar, rajši se vladaj tako, da bodo
drugi tebe gostili in nad vse vhruj novcev in beri jih:
ti so najvernejši na sveti. Tovariš ali prijatelj te okani
in o bedi te prvi izda, ali kopejka te ne zapusti, v ka-
keršni bi koli potrebi utegnil biti. Vse storiš, povsodi
predereš s kopejko na sveti.«

Po tem nauku se je oča razstal s sinom in od¬
peljal domov s progastim svojim konjem in z grbastim
kočijažem — in potlej ga ni videl nikoli več; ali njegove
besede so sinu segle globoko v dušo.

Pavluša je že druzega dne začel pohajati učilnico.
Posebne sposobnosti se za ta ali ta nauk niso pokazale
v njem; bolj se je odlikoval s pridnostjo in s snago;
ali zato se je v njem javilo več razuma z druge, z de-
janjske (praktične) strani. Pavluša je takoj razumel in
spazil vselej, kaj je za bregom, in občeval je s svojimi
tovariši v vseh ozirih tako, da so oni njega gostili, a
on njih ne le nikoli ne, temveč je kesneje zdaj pa zdaj
prav njim prodajal slaščice, ki so jih bili podarili njemu.

15

Deček je bil še, pa znal si 'je odrekati vse. Tistega pol
rublja, ki mu ga je bil dal oča, ni porabil ni kopejke,
ampak še to leto mu je pridel svojih novcev in pokazal
skoro nenavadno premetenost. Zlepil je kalina od voska,
pobarval ga in prodal jako ugodno. Po nekolikem časi
se je lotil drugih dobičkarij, takih-le: nakupil je na trgu
jestvene drobnjavi, sedel v učilnici med tiste, ki so bili
bogatejši, in kakor hitro je opazil, da je kateremu izmed
tovarišev jelo slabo prihajati — znamenje vstajajoče
lakote, sunil mu je pod klopjo, kakor nehotč, kos po-
prnjaka ali žemljo, in ko mu je razdražil slast, bral je
novce, primerne njegovemu gladu. Dva meseca se je
doma brez oddeha mučil z neko mišjo, ki jo je bil zaprl
v tesno leseno kletko, in navadil jo je naposled, da
se je miš postavljala na zadnji noži, da je legala in
vstajala po ukazi, in prodal jo je tudi jako drago. Ko
se je bilo novcev nabralo do pet rubljev, zašil je mošničelc
in jel znašati druge novce.

Še umneje se je vel vpričo načelnika svojega. Nihče,
nego on, ni znal tako mirno sedeti v klopi. Opomniti
moramo, da je učitelj jako ljubil tihoto in to, če se je
lepo vel kdo, ni mogel videti umnih in ostroumnih
učencev; zdelo se mu je, da se mu ti neprestano po¬
smehujejo. Dosti je bilo onemu, ki je pokazal svoj ostro-
vtip, dosti mu je bilo, da se je samo okrenil ali da je
slučajno le genil z obrvimi, že si je srd nakopal na glavo.
Učitelj ga je gonil in pokaznil neusmiljeno.

»Izgnati hočem jaz, brate, iz tebe oholost in ne¬
pokornost,« grozil se je, »jaz tebe poznam, kakor ti
samega sebe ne poznaš. Klečal bodeš in gladoval,
čaki!«

Ubogi deček si je, da sam ni znal, zakaj, tri koleni
in gladoval je vsak po štiriindvajset ur.

»Sposobnosti in darovi, to je' nezmisel« — trdil je
učitelj, »jaz pazim le na to, kako se kdo vede. Jaz
dajem najboljši red v vseh naukih tistemu, ki ni ,aza‘
(črka a)  ne poznh, pa se hvalno vede; ali v komer
vidim trdokornega duha in zasmeh, ta dobi: nič,  ko
bi tudi Solona imel zataknenega za pasom!« Tako je
govoril učitelj, ki mu je smrtno mrzek bil Krilov, ker

je učil: »Po mnje už lučše pjej, da djelo razumjej«*)
— in vselej je z razkošjem v licih in očeh pripovedoval,
da je bila na tistem učilišči, kjer je prej predaval, taka
tihota, da je bilo slišati, kako muha leti, da noben dijak
ni zakašljal ah kihnil med letom v razredu, in da ni
mogel, dokler ni pozvonilo, nihče znati, ah je kdo v
učilnici ah ne.

Cičikov je takoj spoznal učitelja in kako se je treba
vesti. Ni trenil z očesom, ni zgenil z obrvimi ves čas
učiteljevega uka, naj so, kolikor so hoteli, v hrbet ščipali
ga sodijaki; a kadar je zapel zvonec, planil je Pavluša
na vrat na nos in učitelju podal triogiati klobuk; ko mu
je podal trirog,. šel je prvi iz učilnice — in da je učitelja
trikrat sestal na ulicah, skrbel je, da se mu je vselej od¬
kril. Ta trud je bil popolnoma vspešen. Pavluša je bil
ves čas, kar je pohajal učilnico, v številu najodličnejših
učencev, in ob izstopu je dobil izvrstno izpričilo v vseh
naukih in knjigo z zlatimi pismeni: »uzorni marlji¬
vosti in izvrstnemu vedenju.«

Ko je bil Pavluša ostavil učilnico, čutil je, da je
mladenič dovolj mičen zunanje, z brado, ki je bilo treba
ji britve. Ta čas mu je umrl oča. Podedoval je Pavluša
štiri obnošene zabunce, dve stari suknji, podloženi z
jančjimi kožami in neznatno vsoto novcev. Oča je bil,
kar se je videlo, samo vešč svetovalec, kako mora človek
brati kopejke, toda sam jih ni nabral mnogo. Čičikov
je precej prodal stari dvorec in malo zemljišče za tisoč
rubljev in poslušnike je odpeljal v mesto, kjer se je
mislil nastaniti in si preskrbeti kako službo.

Ta čas so iz učilnice izgnali ah zaradi neznanstva
ah zaradi kakega druzega greha učitelja, ki je tako
ljubil tišino in lepo vedenje. Od žalosti se je učitelj
udal pijači; naposled že ni imel za čim piti; bolan, brez
kosca kruha in pomoči je ginil nekje v neki nezakurjeni,
vlažni in samotni podstrešni sobici. Njegovi bivši učenci,
bistri in ostroumni, v katerih je zmerom slutil nepokor¬
nost in oholost, zvedeli so njegovo žalostno stališče,
zbrali so mu takoj novce, prodali so bili mnogo potrebnih
rečij; le Pavluša Cičikov se je izgovarjal, da nima

*) Delaj, kar hočeš, samo da delo svoje umeješ.

novcev, in dal je srebrno petico, pa so tovariši precej
vrgli mu jo nazaj in opomnili: »Uh, ti zveščelec!«

Ubogi učitelj si je zakril obraz z rokama, ko je
bil zvedel to delo bivših svojih učencev; solze so se mu,
potoku jednako vlile iz ugaslih učij, kakor slabemu detetu.

»Plakati moram še na smrtni postelji« — izpre-
govoril je s slabim glasom, težko vzdihnil, ko je bil
zvedel to o CiCikovu, in dejal je: »Oh, Pavluša, dejte,
kako se izpremeni človek! Kako je bil tih in miren, nič
divjega ni bilo na njem — svila! Pooholil se je, silno
pooholil . . . .«

Ne moremo lehko trditi, da je našega junaka pri¬
roda bila tako surova in trda in da bi njegovi čuti bili
otopeli tako, da bi ne bil poznal ni žalosti, ni usmiljenosti.
Tudi Čičikov je čutil to in ono, hotel bi bil takisto po¬
moči, samo da bi ta pomoč ne bila zahtevala znamenite
vsote, da bi ne bilo treba drezati v 6ne novce, katere
je odločil, da se jih ne dotakne; skratka: oča ga je
učil: »Beri kopejke!« Ali Čičikov ni imel rad novcev
zaradi novcev samih, ni bil ni neusmiljenec, niti skopuh.
Nikakor ne, sanjalo se mu je o bodočnosti, ob vseh
ugodnostih in životnih dostatkih, o kočiji, ob odlično
zgrajenem domu, o tečnih obedih — to mu je neprestano
vrelo po glavi. Da bi se polagoma gotovo dokopati mogel,
do vsega tega, zato je zberal kopejke- in pritrgaval sebi
in drugim. Kadar se je mimo njega pripeljal kak bogateč
v lehki, lepi kočiji, s konji v blesteči opregi, ustavil se
je in stal, kakor ukopan, in kakor bi se bil iz dolzega
sna prebudil, opomnil je: »Gledite ga, prej je bil navaden
kupčijsk pisar, hodil je krog, kakor kak oskubenec!«

Vse, kar se je odlikovalo z bogastvom in z zado¬
voljnostjo — vse je imelo nanj tak vpliv, da ga sam
ni umel.

Ostavil je učilišče, pa ni se hotel oddehniti, tako
silno je želel, da bi skoro prišel v službo in se lotil
dela. Daši je imel izborno izpričilo, vendar je z velikim
trudom dobil službo pri guberniškem sodišči. Tudi v
dalekih zakotjih je zavetništvo potrebno.

Dobil je neznatno službico s tridesetimi ali štiri¬
desetimi rublji na leto. Čičikov je sklenil, da se goreče
posveti tej službi, da vse zmore in prekosa. A res, pokazal

229

je neizmerno požrtvovalnost, vstrajnost in omejenost
največjih svojih potreb. Od ranega jutra do poznega
večera Cičikov ni odnehal ni z duševnimi, ni s telesnimi
močmi noben dan, pisal je ves zamaknen v popir, ni
hodil domov, spal je v pisarni na stoleh, obedoval časih
družno z vratarji, ali poleg vsega tega je znal na skrbi
imeti čistoto, pristojno oblačilo, licu svojemu dajati ugoden
izraz in nekaj plemenitega svoji ugibičnosti. Opomniti
moramo, da so se drugi uradniki posebno odlikovali z
neoglajenostjo in nerazumom: nekateri so imeli obraze
podobne slabo pečenemu hlebu, lice je bilo pomakneno
na jedno stran, brada zakrivljena na svojo stran; gorenje
ustno je bilo podobno mehurju — in vrhu tega je bilo
še poklo, skratka: jako so bili grdi!

Govorili so vsi nekako surovo, s takim glasom,
kakor bi se bili hoteli s kom pretepati; Cesto so žrtvovali
Bahu, kazali so s tem, da je v slovanski prirodi skritih
še jako mnogo poganskih ostankov; zdaj pa zdaj so
prihajali v pisarno, kakor pravijo, naliti, zato ni bilo
prijetno blizu njih in zrak je bil popolnoma nearomatičen.

Med takimi uradniki Cičikov ni mogel ostati skrit
— in neodlikovan, čisto nepodoben jim je bil v vsem:
po ugodnem lici, po prijaznem glasi in v tem, ker nikakor
ni užival močnih pijač. Ali poleg vsega tega je težavna
bila njegova služba. Dobil je načelnika — že ostarelega
kancelista, ki je bil živ obraz kamenite brezčutnosti in
neomajljivosti: večno je bil nepristopen, ni pokazal svoje
žive dni nasmeha na obrazi in nikoli nikogar ni vsprejel
z vprašanjem o zdravji. Nikdo ni videl, da bi se bil
samo jedenkrat vel drugače, nego navadno, bodi že na
ulicah, ali doma; da bi bil le jedenkrat pokazal kako
udeleštvo, da bi se bil opil ter nasmijal v pijanosti; da
bi se bil udal divjemu smehu, kakeršnemu se udaje raz¬
bojnik, kadar je pijan; ali ni sence ni bilo v njem ob
vsem tem. V njem ni bilo ničesar: ni zločinstva, ni
dobrote, in nekaj strašnega se je kazalo v odsotnosti
obeh lastnostij. Njegovo čvrsto marmornato lice, brez
vsakeršne ostre nepravilnosti, ni spominjalo na nikakeršno
podobnost; njega črte so bile v surovem, ali hladnem
razmerji med seboj. Le mnoge osepnice in jamice, ki
je bil njega obraz posut ž njimi, vrstile so ga med tiste

obraze, na katere, po narodni govorici hudič hodi grah
mlatit po noči. Videti je bilo, da so človeške moči pre¬
slabe, da bi se približale takemu človeku in si pridobile
njegovo naklonjenost: ali Čičikov je vendar poskusil to.
Iz početka mu je ugajati jel v vsalcojakih malenkostih:
premotril je natanko, kako so prirezana peresa, ki je
pisal ž njimi, vrezal jih je nekoliko po njih obrazi in
mu jih položil pod roko vselej, kadar je bilo treba;
pihal je in zmetal z njegove mize pesek in tobak; pre¬
skrbel je o potrebi krpo njegovi črnilnici; iskal mu je
čapko, jako gnusobno čapko, da grše morebiti še ni
bilo na sveti ter jo vselej malo pred končanim urado¬
vanjem položil poleg njega; osnažil mu je hrbet, kadar
mu ga je stena pobelila, ali vse to ni imelo nikakeršnega
prida, kakor bi mu ne bi! prav nikakor stregel.

Naposled je Čičikov zvohal njegovo domače in rod¬
binsko življenje: zvedel je, da ima zrelo hčer takega obraza,
kakor bi po noči grah mlatili na njem.

S te strani je Čičikov pomislil na pristop. Pozvedel
je, v katero cerkev hči hodi ob nedeljah, nastavil se ji
je vselej čisto oblečen v močno poškropljeni košulji —
in trud ni bil nevspešen: omečil se je surovi kancelist,
povabil ga je na čaj.

A pred no so se v pisarni česa nadejali, dospelo je
to daleč tako, da se je Čičikov preselil pod njegovo
streho; neogibno potreben mu je bil naposled, kupaval
je moko in sladkor, s hčerjo je živel tako, kakor s kako
zaročenko, kancelistu je rekal očka in poljubljal mu
roko. V pisarni so vsi trdili, da bode konci februvarija
meseca, pred velikim postom, svatba.

Stari kancelist je začel ogovarjati načelnika in
moledovati zanj, in po kratkem časi je Čičikov sam bil
kancelist, služba je bila, kakor nalašč, prazna.

V tem je bila, videlo se je, glavna svrha Čičikova.
zveze s starim kancelistom; precej je dal tajno odnesti
svoj kovčeg in druzega dne je že bil v drugem bivališči.
Nehal je starega kancelista imenovati gospoda očko in
ni mu več poljubljal roke, o svatbi pa se je okolnost
zmela tako, kakor bi ni besede ne bilo o nji nikoli. A
kadar se je sestal ž njim, vselej mu je ljubeznivo stiskal
roko in povabil ga na čaj, da je stari kancelist navzlic

231

svoji večni neomajljivosti in trdi hladno dušnosti vselej
odmajeval z glavo in godrnjal: »Pooholil se je — pooholil,
vražji sin!«

To je bil najtežji prag, kateri je prekoraknil Cičikov.
Poslej mu je bilo lože in vse vspešneje. Sedaj je bil
človek, ki je vzbujal pozornost. Imel je, česar ta svet
potrebuje: prijaznost v občevanji in srčnost o važnih
okolnostih.

S prijaznostjo in s srčnostjo je po kratkem časi
dobil, kar imenujejo dobro službo, in užival jo je od¬
lično. Treba je znati, da so prav ta čas začeli najstrože
preiskavah one urade, ki so jemali mito (Bestechung).
Cičikov se ni zbal preiskav, upotrebljal jih je takoj na
svojo korist, s tem je pokazal rusko izumljivost, ki se
ojavlja le tačas, kadar beda tlači ljudi. Uredil je to tako-le:
kakor hitro je prišel prosilec in z roko segel v žep,
zato da bi iz njega prinesel priporočilno pismo s pod¬
pisom kneza Kovanskega — tako se izražajo v Ruski

— nasmehnil se je Cičikov in rekel: »Ne, ne« — in
zadržal mu je roko, »Vi mislite, da jaz ... . ne, ne!
To je naša dolžnost, naša zaveza; mi moramo delati
brez vsakeršnega mita. Kar se tega tiče, mirni bodite,
jutri bode vse dodelano. Dovoljujte, povedite, kje bivate,
ni treba truditi se Vam samim, vse Vam pošljemo na dom.«

Očarani proseč se je vračal domov skoro navdušen
in mislil je: »Dejte, to je človek, kakeršnih je treba
več! To je dragocen demant!« Ali proseč čaka dan,
dva dneva —■ nihče ne prinese ničesar, tretjega dne
tudi ne. Beži v pisarno; tam še niso začeli delati
njegove....;  naposled beži k dragocenemu demantu.

»Uh, opraščajte!« — izgovarjal se je Cičikov jako
uljudno in prijel ga je za obe roči, »imeli smo toliko
dela! Ali jutri bode vse dogotovljeno, jutri neomajljivo

— da, vest me peče!«

Vse to je spremljal s čaralnimi gibljaji. Ce se je
o tem, kakor koli, razgalil v halatu, popravila je to
precej roka in pridržala polo. Vendar ne druzega, ni
tretjega dne proseč ni prejel svojih rečij na dom. Proseč
jame premišljati, povpraševati, ali je česa treba — in
povedali so: »Treba je pisarjem dati kolikor toliko.«

232

»Zakaj pa ne?! — Rad cMm četrt rublja pisarjem!«
vskrikne proseč.

»No, četrt rublja ne, pač pa petindvajset rubljev.«

»Petindvajset rubljev pisarjem?!« — vskrikne proseč
in se čudi,

»Zakaj se tako srdite?!« — opominjajo mu, »saj
je prav tako: po četrt rublja dobe pisarji, drugo pa
prejme načelnik.«

Nedomišljavi proseč se bije ob čelo in psuje nove
običaje in uljudno, plemenito uradniško občenje. »Prej
si vsaj znal, kaj je bilo treba učiniti: prinesel si prvo-
mestniku rdeč popirček, pa si bil na konji; sedaj pa
moraš dati bel bankovec in še teden dnij izgubiti, predno
pogodiš ....  da bi vrag odnesel uradniško nesebičnost
in blagodušnost!« Proseč ima naposled prav; a zato
sedaj ni podkupljivih krstov, vsi višji uradniki so naj-
čestitejši in najblagosrčnejši ljudje: sleparji so le tajniki
in pisarji.

Brzo se je Čičikovu ponudilo plodovitejše polje:
odločili so bili odbor (komisijo), da bi postavil neko
jako veliko državno zgrado. V ta odbor so izvolili tudi
Čičikova, ki je bil jeden najodličnejših njegovih udov.
Odbor se je neutegoma poprijel tega dela.

Šest let neprestano so se zabavali s to zgrado;
vendar, delo je zaviralo ali podnebje, ali je gradivo bilo
tako, državna zgrada se ni dvignila nad temelj. Ali
v tem si je vsak ud tega odbora po mestni stavbi zgradil
na drugem konci mesta lepo hišo, gotovo so tam tla
bila boljša. Ze so udje začeli blagostno živeti in skrbeti
za rodbine. Zdaj stoprav je Čičikov jel malo po malo
izvijati se izpod strogih zakonov zatajevalnosti in svoje
neumne požrtvovalnosti. Sedaj stoprav je nehal dolgotrajni
post in pokazalo se je, da Čičikov ni zametal nikoli raznega
razkošja, kateremu se je znal umikati v ognjenih mladostnih
letih, o katerih noben človek ni popolnoma sam svoj gospod.

Pokazale so se v njem mnoge nepotrebe; najel
je dosti dobrega kuharja, nosil tenke holanške košulje.
Sukna si je kupil takega, kakeršnega ni imel nihče v
vsem guberniji — in poslej je začel nositi največ rjavo
in temno pikasto obleko. Preskrbel si je tudi dva odlična
konja in sam je držal vajeti in priprežnega konja moral,

283

da je po strani nosil glavo. Že se je poprijel običaja,
da se je mil z gobo, namočeno v vodi, zmešeno s kolin-
sko vodo, uže je kupaval neko jako drago mijlo, zato
da bi si ogladil kožo, že ... .

A nenadoma so poprejšnjega prvostojnika namestili
z novim načelnikom; to je bil vojašk človek, strog,
sovražnik vseh mit, prijatelj vsega, kar se zove resnica
in pravica. Precej druzega dne je oplašil vse, zahteval
je račune, nahajal nedostatke, povsod je manjkalo velikih
vsot, opazil je prčcej po mestni zidavi lepo zgrajene
uradniške dvorce — in vstala je burja. Uradnikom je
pobral službe, njih mestno zidane domce je uradno
zaprl; po vseh so se začeli razni dobrodejni ustavi in
učilišča, vsem je bilo tesno, najtesneje pa Cičikovu.
Njegov obraz, dasi je bil prijeten, ni ugajal načelniku,
zakaj ne, to zna Bog; časih se to godi brez vsakeršnega
razloga — dosti je, da je smrtno črtil Čičikova.

Ali ker je novi prvomestnik bil vojščak, ni poznal
vseh tajnih uradniških zvijač, in po nekolikem časi so
se s pomočjo poštene zunanjosti in znanosti privadili
vsemu in v njegovo milost ugnezdili se drugi uradniki,
in novi pravični načelnik se je skoro nahajal v rokah
še večjih sleparjev, o katerih ni zdaleč ni mislil, da so
takovi; da, zadovoljen je bil, da je naposled našel ljudi,
kakeršnih je treba, in ni se v šali hvalil, ker ima dar,
da zna razlikovati sposobnosti.

Uradniki so brzo spoznali njegovega duha in značaj.
Vsi, ki jim je načeloval, preganjali so krivico strašno;
povsod in v vsakem oziru so jo zatirali, kakor kakega
otoka ribar preganja mesnato belugo, in preganjali so
krivico s takim vspehom, da je po kratkem časi vsak
izmed njih imel nekoliko tisoč istine.

O tem so se mnogi poprejšnjih uradnikov zmodrili
in dobili so zopet službe. Čičikov pa ni mogel predreti
nikakor, dasi je skrbel in se zhnj potezal prvi tajnik,
ki so ga bila omečila priporočilna pisma kneza Kovan-
skega — tajnik, ki je popolnoma za nos vodil prvo-
mestnika; vendar v tem slučaji ni mogel pomoči nikakor.
Načelnik, če prav so ga za nos vodili (da sam ni znal)
— načelnik je bil takov človek, če mu je kaka misel
skočila v glavo, tičala mu je v nji tako, kakor železna

234

zagozda; z ničimer je ni bilo mogoče izbiti iz nje. Vse,
kar je mogel storiti premeteni tajnik, bilo je to, da je
uničil neugodno služabno izpričilo; ni mogel načelnika
geniti drugače, nego s sočutjem, da mu je z živimi
bojami popisal žalostno usodo Čičikova nesrečne rodbine,
ki pa je na. srečo niti imel ni.

»No, kaj naj bodem začel?!« — opomnil je Cičikov,
»pretrgala se je vez, ni pomoči nikakeršne; z jokom ne
pobiješ nesreče, lotiti se je treba dela.«

Odločil se je, da novič začne kopati ledino, da se
novič oroži s potrpežljivostjo, novič omeji se v vsem,
dasi se je bil že nekoliko privadil ugodnosti in razkošju.
Moral se je preseliti v drugo mesto in se tam seznaniti.
Ali ni se mu nikakor hotelo posrečiti, dve, tri službe
je moral premeniti v jako kratkem časi; službe so bile
nizke, slabe.

Treba je znati, da je Cičikov bil najpristojnejši
človek, kakeršen je kdaj živel na sveti. Ce prav se je
v začetku življenja svojega moral potikati med preprostim
občestvom, venclar .je v duši zmerom negoval čistoto,
rad je v pisarni imel iz pološčenega lesa mize in da je
vse ugajalo očesu. Nikoli v govoru ni zinil nobene ne¬
spodobne besede — in razžalilo ga je vselej, kadar je
v besedi opazil nedostatek dolžne važnosti do urada
in stanu.

Menda bode čitatelju pogodu, če zve, da je Cičikov
vsak drug dan preoblekel belo perilo, poleti, o vročini,
pa vsak dan: motil ga je vsak le nekoliko neprijetni
duh. Zato je vselej, kadar je Petruška prišel, da ga je
slekel in mu čevlje izzul, vijolico vteknil v nos ali po-
duhal vonjalko (Riechwasser). V mnogem oziru je imel
živce občutljive tako, kakor kaka deva; zaradi tega mu
je težko bilo, da bi se zopet gibal v onih krogih, kjer
vse po vodki diši in po nepriličnem življenji.

Dasi tudi si je izbijal to iz glave in se srčil, vendar
je mršavel in bledel od vseh teh neprilik. Že je bil začel
debeleti in dobivati tisto prilično zunanjost, katero je
čitatelj videl, da je imel jo o prvem shodu ž njim. Tačas
se je večkrat v zrcalo pogledaval, mislil je na mnoge pri¬
jetnosti: na soprogo in na dete — in ljubo se je vselej
nasmihal po takih mislih. Kadar pa se je zdaj slučajno

235

pogledal v zrcalo, ni mogel vstrpeti, da bi ne bil vskliknil:
»Presveta Mati božja! kako sem grd!« A po tem vskliku
se dolgo ni hotel gledati v zrcalu.

Pa vse je radovoljno trpel naš junak — trpel srčno,
odločno, in naposled je dobil mitničarsko službo. Po¬
vedati moramo, da je ta služba že dolgo bila njegovega
srca tajna želja, jedin predmet njegovih mislij. Videl je,
kako gizdave inostranske reči imajo carinarski uradniki,
kako posodje in raznovrstno tkanino pošiljajo kumam,
tetikam in sestram svojim. Marsikaterikrat je že prej
vzdihnil in opomnil: »Kdor bi se mogel tja dokopati:
meja je blizu, tam so ljudje izobraženi, kakega tenkega
holandskega platna bi človek lehko kupil za male novce! *

Treba je opomniti, da je poleg tega mislil tudi na
neko posebno francosko mijlo, ki daje koži nenavadno
beloto, licu pa posebno svežest; kako je ime bilo temu
mijlu, to Bog zna, ali kar se je Čičikovu dozdevalo,
gotovo je doma bilo na meji.

Že dolgo je želel, da bi dobil mitničarsko službo, toda
zadrževali so garažni dobički stavbinskega poverjenstva;
Čičikov je po pravici sodil, da samo up v carinsko službo
ni nič druzega, nego žrjav v zraku, zidarsko poverjenstvo
pa senica v roči, kakor prislovica pravi.

Sedaj pa se je odločil, naj velja, kar hoče, da
mora dobiti mitničarsko službo, pa jo je tudi res dobil.
Nenavadno pridno je zvrševal delo svoje. Zdelo se je,
da ga je usoda sama odločila carinarskemu stanu. Nikoli
nisi slišal o taki ročnosti, bistroumnosti, razsodnosti, niti
je nisi videl. V trijeh, štirih tednih se je njegova roka
mitničarstvu privadila tako, da je znal vse natanko: da
ni meril, ni tehtal, na oko je poznal, koliko aršin sukna
ali kakega druzega blagh ima kateri kos; vzel je v roko
zveženj, pa je znal, koliko ima liber. Kar se je tikalo
različnih preiskav, priznavali so njegovi tovariši sami, da
ima pasji nos: niso se mogli dosti načuditi, odkod ima
toliko potrpežljivosti, da je otipal vsak gomb in vse to
zvrševal z mrtvečo hladnokrvnostjo, z neko neverjetno
uljudnostjo.

A ko so se tisti, ki jih je preiskaval, jezili, ko
so besili in čutili zlobno željo, da bi njegovo prijetno
zunanjost zbili s pestmi, ni izpremenil ni lica, ni svojih

236

uljudnih izrazov, le povprašal je: »Ali ne bi izvolili, da
bi se potrudili in vstali?« — Ali: »Ne bi li, milostiva,
potrudili se ter stopili v drugo sobo? —• Tam Vam vse
razjasni soproga jednega izmed naših uradnikov.« Ali:
»Dovoljujte, da z nožičkom malo prerežem Vašega plašča
notranjo podlogo,« pa je o teh besedah iz plašča iz¬
vlekel kako tkanino ali kak robec hladnokrvno tako,
kakor iz svojega kovčega.

Načelništvo samo se je izrazilo, da je to vrag, a
ne človek: Cičikov je preiskaval i kolesa, rudo (Deichsel)
in konjska ušesa, in Bog zna, kakove prostore, ki bi
pisatelju ni o snu ne prišli na um in kamor smejo in
mogo predirati le mitničarski uradniki.

Ubogi popotnik, prišedši čez mejo, ni mogel ne¬
koliko minut osvetiti se o taki preiskavi, otiral si je s
čela pot, ki mu je polil vse telo, samo pokrižal se je
in žugnil: »No, no!« Njegova okolnost je bila jako po¬
dobna okolnosti učenčevi, ki pobegne iz tajne sobe,
kamor ga pokliče učitelj, zato da bi ga posvaril, pa ga
nenadoma našiba.

V kratkem časi zaradi njega niso mogli nič več
živeti tihotapci. Cičikov je bil groza in obupnost vsemu
poljskemu židovstvu. Njegova poštenost, nepodmitljivost
je bila nezmogljiva in skoro nenatorna. Cičikov si ni
sestavil ni najmanjše glavnice od raznega odvzetega blagh
in od druzih malenkostij, ki jih ne zapisujejo v knjige,
zato ne, da se ogibljejo preobilega pisanja. Taka gorečnost
in nekoristnost v službi je morala naposled biti splošnega
zavzetja predmet in je, to se umeje, prišla tudi načel¬
niku do ušes.

Nadarili so Cičikova, dobil je večjo službo. Malo
kesneje je podal načrt, da bi polovil vse tihotapce, po¬
prosil je le, naj bi mu dali potrebne pomoči, zato da
zvrši to nakano. Prčcej so mu zaupali voditeljstvo in
dali neomejeno pravico, da se sme po volji lotiti dela
svojega z vsakojakimi pomočki. Po tem je hrepenel
Cičikov. Ta čas se je osnovalo silno dobro urejeno tiho¬
tapsko društvo, drzovito podjetje, katero je obetalo milijone
dobička.

Cičikov je o tem znal že kdaj in poslancem, ki so
bili prišli podmitit ga, odgovoril je: »Ni še pravega časa.«

237

Ker pa so mu bili dali tako znamenito moč, torej je društvu
poročil: »Sedaj bi utegnil biti čas.«

Račun je bil natančen. Tu je mogel v letu dnij
dobiti več, nego bi bil navadno dobil v dvajsetih letih.
Prej ni hotel v nikakeršno dotiko priti ž njimi, ker ni
bil nič več, nego preprost uradnik, ne bil bi mnogo
dobil; a sedaj.... sedaj je to bilo čisto drugače; sedaj
je mogel pogodbe staviti. Da bi delo ne imelo nikakeršnih
zaprek, pregovoril je nekega uradnika — tovariša svojega,
ki se ni ustavljal izkušnjavi, dasi je bil že star in sivoglav.
Pogodba je bila sklenjena in društvo je začelo delati.

XII.

Sijajno so začeli delo. Citatelj je gotovo že čul
tolikokrat pripovedano povest o bistroumnem popotovanji
španjskih ovac, ki so čez mejo prišle v dveh kožah, a
pod jednim kožuhom so nosile nad milijon brabantskih
čipek. Da se Čičikov ni sam udeležil tega podjetja, ne
bilo bi se posrečilo nikakor. Po trijeh, štirih ovčjih pre¬
hodih čez mejo sta Čičikov in tovariš imela vsak po
štiri sto tisoč rubljev močno istino. Morebiti je Čičikov
imel pol milijona, ker je bil smelejši in skrbnejši.

Bog zna, do katere visoke številke bi bile narasle
poblagoslovljene vsote, da hudobni duh ni preprečil vsega
tega. Vrag je zmotil oba uradnika, da naravnost povemo,
razbesila sta se in razprla, da sama nista znala, zakaj.
O nekem živem razgovoru in morebiti tudi o nekoliki
opitosti je Čičikov tovariša uradnika imenoval popoviča,
in to ga je, dasi je res bil popovsk sin, ni znano, zakaj
— razkačilo strašno, da je Čičikovu nenavadno kruto
in ostro opomnil: »Ne, lažeš, jaz sem državni svetovalec,
pa ne popovič, a ti si to!« Pa je še pridel, da bi ga
še huje, razžalil, dejal je: »Ti si popovič, jaz ne, ali
umeješ?« — Četudi je bil Čičikova močno razžalil s
temi besedami, vendar mu to ni bito dovolj, temveč.
zatožil ga je tajno načelniku.

Govorili so, da je pravo za pravo njiju razpora
kriva bila neka deva, sveža, krepka in, kakor repa, čvrsta
po izrazi carinarskih uradnikov; da so bili najeti neki
ljudje, ki bi bili po noči na temnih ulicah naložili našemu

junaku hrbet — in v tem, ko sta oba uradnika trgala
se za devo, udala se je štabnemu kapitanu Samšarevu.

Koliko je tega bilo res, ne znamo jasno, zato
čitatelj dostavi sam, česar bi utegnil pogrešati.

Jedro tiči v tem, da so na dan prišle tajne zveze
s tihotapci. Daši je državni svetovalec samega sebe za¬
kopal v zadrege, vendar je bil vesel, da je za sabo
potegnil tudi tovariša svojega. Zaprli so oba uradnika
in popisali in zapečatili so jima vse, kar sta kje imela.
Kakor blisek, zavrela je nevihta obema nad glavama.

Zdaj stoprav sta se izdramila in strahoma opazila,
kaj sta storila. Stari uradnik se ni mogel protiviti usodi,
poginil je nekje v pozabi, Čičikov pa se je čvrsto upiral.
Posrečilo se mu je, skril je precejšnjo vsotico novcev,
četudi so čutne nosove imeli uradniki, ki so bili došli
na preiskavo.

Čičikov je upotrebil vse zvijače bistrega razuma,
jako izkušenega, ki je dobro poznal ljudi; tu je vplival
z uljudnostjo, tu z genljivo besedo, tega je pokadil z
laskavostjo, ki nikdar ne škodi in nikjer, tega je pod-
mitil z novci, skratka: uredil je vse tako, da niso od¬
pustili ga nečastno tako, kakor njegovega tovariša, in
da se je ognil krvave sodbe.

Ali ni imel več glavnice, niti razne inozemske robe,
nič mu ni bilo ostalo, vse je našlo druge ljubovnike.
Otel je le deset tisoč rubljev, ki je bil dobro zavaroval
jih za potrebne ure, dvanajst košulj iz holanškega platna,
majhno bridko, v kakeršnih se vozijo samoživci, dva
nesvobodna človeka, kočijaža Selifana in slugo Petruško;
mitničarski uradniki so mu razven tega ostavili še pet
ali šest kosov mijla, ki svežest in beloto daje licu; mijlo
so mu uradniki podarili od same dobrotljivosti.

V takih razmerah je sedaj bil naš junak! Taka
burja samih nezgod se je vsula na njegovo glavo! To
je Čičikov imenoval: v službi trpljenje za pravico. Mislil
bi človek, da se je Čičikov po takih nezgodah, izkušnjah
nestanovite usode in po tolikih mukah življenja s svojimi
obvarovanimi desetimi tisoči rubljev umeknil v mirno
zakotje kakega odstranjenega okrožnega mesteca in si
tam kupil kako hišico, da sedi pri oknu nizkega dornca
v čičevem halatu, da ob nedeljah premišlja rovanje

239

pijanih kmetov pred okni, ali da na kratek čas zdaj pa
zdaj gre na dvorišče v kokošnjak, zato da svojeroč
prime kokoš, da uživa dobro juho, in da tako prebije
življenje svoje — ne v hrupu, a po svojem načinu tudi
nekoristno ne. Ali vendar ni bilo tako.

Če hočemo pravični biti, moramo priznavati svpjega
junaka značaju neomajljivo moč. Po vsem tem, kar bi
kakega druzega človeka — če ne ubilo, vsaj vsekako
podrlo mu vso voljo, da bi miroval vse žive dni — po
vsem tem ni ugasnila Čičikova neumljiva strast.

Srdil se je in vjedal Čičikov, godrnjal je na ves
svet, jezil se je na krivično usodo, hudoval na slepotne
ljudi — in ni se mogel vzdržati novih poskušenj, skratka:
Čičikov je kazal potrpežljivost, s katero v primerji je
ničeva lesena potrpežljivost, ki počiva v počasnem, lenem
toku nemške krvi. Čičikova kri pa je živahno igrala
zmerom in treba mu je bilo mnogo razumne volje, da
bi na uzdi udržal vse to, kar je hotelo vsplamteti in se
razliti v svobodno življenje.

Premišljal je in v njegovem premišljanji je bilo
mnogo resnice.

»Zakaj prav jaz? — Zakaj je nesreča prav mene
vzela na piko? — Kdo sedaj zeva v uradu? — Vsi se
trudijo, da bi si kaj preskrbeli. Jaz nisem nikogar pehnil
v nesrečo, nisem odrl nobene vdove, nikogar nisem
pognal po sveti, vzel sem vselej le tistemu, ki je v pre-
obilosti živel, bral sem tam, kjer bi bral bil vsakdo; da
se semtertam nisem okoristil jaz, okoristili bi se bili
drugi. Zakaj se drugim dobro godi, a jaz se moram,
kakor črv, zvijati v prahu? — Kaj sem sedaj? — Čemu
sem ? — Kako morem v oči pogledati poštenemu rodbin¬
skemu očetu? — Kako bi ne čutil pekoče vesti, ker
znam, da sem nepotrebno breme na sveti? — Kaj po¬
reko otroci moji? — Dejte, poreko: ,Naš oča, to govedo,
ni ostavil nam nikakeršne imovine!‘«

Že je znano, da je Čičikov močno skrbel za svoje
potomce. Kako nežen predmet je to! Kako globoko bi
morda zabrel marsikdo, da se mu ne posili samo ob
sebi vprašanje: »Kaj poreko otroci?« — Bodoči oča je
bil podoben oprezni mački, katera samo z jednim očesom
škili po strani, ali ne gleda gospodar odkod, in vse, kar

240

je blizu nje, urno popada: mijlo, svečo, loj, kanarčka,
kar le dobi pod taci, skratka: ni izbirična, ne prizanaša
ničemur.

Tako je tožil in plakal naš junak, ali o tem nikakor
ni umirala delavnost v njegovi glavi; zmerom je mislil
na to, da se loti nečesa, česar koli, iskal je le še nekove
osnove.

Novič je Cičikov vstal na delo, novič je začel
težavno živeti, novič si je začel pritrgavati v vsem, novič
je bil iz višjih priličnih krogov pahnen v prah nižjih
stanov. A ko je čakal boljših razmer, moral je prevzeti
odvetniško službo, to je stan, ki v Ruski nima še
meščanske pravice. Ubozega odvetnika v Ruski stiskajo
na vseh straneh, ne česte ga ni uradniki po pisarnah,
niti njegovi poveritelji sami, odsojen je, da se plazi in
liže po prednjih sobah in da trpi surovosti in druge
neugodnosti. Le sila je primorala našega junaka, da se
je žrtvoval temu stanu.

Med druzimi naročili mu je neka stranka naložila
tudi to, da bi v sirotinski zakladnici novcev dobil na
posodo na nekoliko sto duš. Imetje, to je bilo v naj¬
večjem neredu. Živinska kuga, sleparski oskrbniki, slabe
letine, kužne bolezni, ki so pobrale najboljše delavce,
in naposled lehkomiselnost pomješčikova, ki si je v Moskvi
zgradil dom po najnovejši stavbi in za posobje dal po¬
slednje kopejke, da ni imel za čim obedovati — vse to
je zmanjšalo dohodke tako, da ni bilo druge pomoči,
nego da zastavi poslednje ostalo imenje. Tako posojilo
je tačas bilo še kaj novega, marsikdo se je nanj odločil
o velikem strahu. Cičikov je pooblaščen vse natanko
preskrbel prej, (brez prejšnjega dogovora se ne da, kar
je znano, pozvedeti niti najmanjša potreba, vliti moraš
v vsako grlo najmenj butelijo madejre), in ko je bil vse,
ki so o tem imeli kak glas, pridobil, izpregovoril je, da
je med drugim še jedna okolnost nevarna, le-ta: da je
poginilo pol seljakov, da utegnejo zaradi tega kesneje
tožbe ....

»Ali še niso izbrisani iz knjig?« —• povprašal je

tajnik.

»To je, da ne« — odgovoril je Cičikov.

241

»No, česa se torej bojite?« — povpraša tajnik,
»ta je umrl, ta se poraja, saj to se cesto dogaja.« Tajnik
je znal, kar vidite, rime kovati. V tem je našega junaka
razveselila in navdušila neka misel, ki gotovo še nikoli
nikomur ni prešinila glave.

»Uh, jaz topoglavec« — opomnil je sam sebi,
»iščem rokavic, pa imam obe za pasom! Treba mi je
nakupiti mrtvih duš, predno jih izbrišejo iz knjig o
novem pregledu; če jih, n. pr. nakupim tisoč, pa mi
sirotinski urad 200 rubljev da na dušo, imel bodem
200.000 rubljev močno glavnico 1 A sedaj je čas ugoden,
nedavno je razsajala kužna bolezen, hvala Bogu, ljudij
ni malo pomrlo; pomješčiki so zakartali mnogo, zaprav¬
ljajo in poženo vse, kakor pristoja; žive v Petrogradu,
njih imenja so zapuščena, oskrbnika ima vsakdo takega,
na kakeršnega je naletel, davke vsako leto teže plačujejo,
radosten mi vsakdo prepusti mrtve duše, da se bode le
osebnega davka iznebil, semtertam morebiti iz koga iz-
žmem še kak groš. Res je, da je jako težavno in ne¬
varno, da bi se to ne zvedelo ter bi si novih sitnostij
nakopal na glavo. No, zato ima človek razum! A naj-
izvrstneje. je to, ker je predmet neverjeten, nihče ne
bode verjel in umel, zakaj to delam. Resnica je, brez
zemlje se ne da nič prodhti in ne zastaviti. Saj jaz
kupujem na preselitev; sedaj človek lehko zaman dobi
zemlje na Tavru in v herzonskem guberniji, tjakaj preselim
vse! Da, v herzonski gubernij, tam naj bodo životarili!
A preselitev je mogoče prirediti po zakonu, kakor pri¬
stoja, oglasim jo sodiščem. Če bodo hoteli imeti izpričilo
o seljacih, zakaj ne, jaz se ne bodem branil, dam jim
izpričilo s svojeročnim podpisom kapitana izpravnika.
Selu bodemo dali ime Čičikovova naselbina ali po krstnem
mojem imeni Pavlovsk.«

Tako se je v glavi našega junaka sestavil ta čudni
predmet, ki ne znam, ali mu bodo čitatelji hvaležni
zanj, pisatelj mu je hvaležen, da mu je težko povedati,
kako. Da Čičikovu ta misel ni prešinila glave, ne bila
bi na svet prišla ta resnična povest.

Čičikov se je pokrižal po ruskem običaji in pričel
je veliko svoje delo. Na videz, kakor bi bil iskal, kje
bi se naselil, prepotoval je mnogo krajev naše carjevine,

16

242

zlasti pa one, ki so več od druzih pokrajin trpeli zaradi
raznih neugod, zaradi slabih letin, zaradi obile smrti in
iz drugih razlogov, skratka: one pokrajine, kjer bi mogel
najugodneje in ceneje nakupiti potrebnih duš. Čičikov
se ni brez razločka oglasil vsakemu pomješčiku, izberal
je ljudi po svoji glavi, to je —- tiste, s katerimi je
mogel podobne pogodbe sklepati brez velikega truda in
ki se je prej seznanil ž njimi, pridobil jih je zase, da je
potlej bolj iz prijateljstva nego dobičkarstva kupaval duše.

Zato se čitatelji ne smejo ljutiti na pisatelja, če
jim osebe, ki so se doslej javile, niso bile po volji, ker
ni pisateljeva, pač pa Čičikovova krivica to, če so se
jim pokazali značaji motni in omahljivi; tu je Čičikov
sam gospod, moramo hoditi za njim, kamor in koder
se njemu ljubi, da nas vodi.

Tikov je naš junak, prav tak, kakeršen je res!

Morda bi ta ali ta rad zvedel, kdo je pravo za
pravo kar se tiče nravstvene vlastitosti. Da ni popoln
in kreposten junak, to je vidno. Kdo je torej? —■ Slepar
je. Zakaj pa je slepar? — Zakaj bi bili do druzih tako
strogi? — Dandanes ni več sleparjev na sveti, vsi so
le dobrohotni in ugodni ljudje; jedva bi našel dve, tri
osebe, ki bi si dale na nesramni obraz odmeriti javno
zaušnico; pa tudi te govore o kreposti. Najpravičneje
bi ga imenovali dobrega gospodarja, skrben veleum.
Dobiček je kriv vsega; ta zapeljuje v taka dejanja, ki
ja imenuje svet jako neblagostna.

Res je to, da ima tak značaj nekaj odbijajočega
v sebi — in da čitatelj, ki je v svojem življenji s takim
človekom v prijateljskih razmerah in svoj čas jako pri¬
jetno preživi ž njim v družbi, da čitatelj tega človeka
po strani pogleduje, če se nenadoma prikaže, da junakuje
v kaki povesti ali drami. Moder pa je ta, ki ne prezira
ni jednega značaja, temveč upre vanj svoje motreče
oko in predira do najglobočega temlja njegovega dejanja.

Brzo se vse izpreminja v človeku: predno se okreneš,
že se ti v notrini vgnezdi črv, ki samovlastno vse sokove
življenja obrača v sč. Mnogokrat onega, ki se je narodil
višjim dejanjem, ne oblada velika strast, pač pa ga
omami kaka nična želja, ki ga moti, da zabija najvažnejše

243

in najsvetejše dolžnosti, da le streže dozdevnemu svo¬
jemu vzoru.

Kakor pesek v morji, tako množne so človeške
strasti in druga se razlikuje od druge; ali so nižje, ali
plemenitejše — vse so iz početka. človeku pokorne,
kesneje pa se izpremene v njegove najstrašnejše in
najkrutejše samosilnike. Ali na sveti so strasti, ki jih
ne izberamo svobodno. Mi se ž njimi vred rodimo in
človek nima moči, da bi jih obladal. V njih tiči nekaj,
kar nas spremlja vse žive dni ter se neprestano oglaša.

Ta strast mora na zemlji dovršiti svojo usodo: to
je tisto: ali kakor kaka vešča, ali kakor sijajna zvezda
— vsekako, če prav videzno človeštvu na neumljivo
blaginjo.

Morda ima tudi (ličikov t&ko strast in v njegovi
neznatni notranjosti počiva to, česar zahteva od nas,
da se v prah gradimo na kolena in molimo nebeško
modrost.

No, ne peče me, ker čitatelji ne bodo zadovoljni
z našim junakom, boli me to, ker je duša moja krepko
uverjena, kako lehko bi junak Čičikov ugajal Citateljem.
Da pisatelj le ni pogledal mu globoče v dušo, da ni iz
dna njegove duše vzdramil tega, kar je svetu skrito in
neznano, da ni izdal njegovih najtajnejših mislij, ki jih
človek ne razodevlje nikomur, da jim je pokazal takega,
kakeršnega se je razkril vsemu svetu, Manilovu in dragim
.— vsi čitatelji bi bili jako veseli in lehko bi jim bil
zanimiva oseba. Ne bi škodilo, ko bi njegovo lice in
ves obraz ne igral, kakor živ, pred očmi; nič bi ne
vznemirjalo duše po dokončanem čitanji, čitatelj bi
lehko sedel za igralno mizo, za to splošno zanimališče
vse Ruske.

Da, dobri čitatelji moji, vi ne želite, da bi odhaljeno
videli človeško bednost (Elend). »Zakaj?« — vprašujete,
»na kak namen? — Kakor bi mi ne znali, da je na
sveti mnogo ničemnega in glupega? — Saj brez tega
tako cesto vidimo malo tega, kar bi nas tešilo. Pokažite
nam rajši kaj krasnega, kaj zanimivega, razmislite nas,
da pozabimo vse, kar je puščobno!«

»Zakaj mi pripoveduješ, da gospodarstvo propada?!«
— očita pomješčik oskrbniku svojemu, »to znam jaz

16 *

244

brez tebe, ali mi ne moreš kaj zanimivega povedati?

— Skrbi, da pozabim to, potlej bodem srečen.«

Tako novce, ki bi se morda ž njimi pomoči dalo
opešanemu gospodarstvu, izdaj emo za to, da iz spomina
brišemo njegovo zločesto stališče. Razum, izvor tolikih
pomožnih sredstev, zaziblje se v spanje, imetje prodade
javno — a pomješčik se jame potikati po širem sveti
in sila ga zapeljuje v največje mrzkosti, katerih ga je
bila prej groza.

Pisatelj mora še od sebe odbiti neko obrekovanje
tako imenovanih rodoljubov, ki mirno počivajo po svojih
kotih in se zanimajo z do cela postranskimi okolnostimi
ter si na tuj račun preskrbe mnogo lepo vsotico; če pa
se dogodi kar koli, kar po njih nazoru žali domovino,
če se na beli dan prikaže n. pr. kakova knjiga, v kateri
je izražena ta ali ta trpka resnica, stččejo se z vseh
stranij, kakor pajci, ki so opazili, da se je v njih mrežo
zaplela muha. Rodoljubi začno kričati: »Ali je lepo to,
da se takovosti širijo po sveti? — Da pismo glasno go¬
vori o tem? — Vse to, kar je napisano v knjigi, vse
to se tiče nas — kaj poreko inostranci? — Kakor bi
bilo prijetno, če človek slabo sodbo čuje o sebi! Ali to
ne boli? — Ali mi nismo rodoljubi?«

Takim modrim opazkam, posebno z ozirom na to,
kar o nas govorč inostranci, priznavam, da ne vem, kaj
bi odgovoril. Morda bi odgovor bila naslednja povesteca:
živela sta v nekem oddaljenem kotu ruske dva človeka.
.Teden je bil oča, imel je rodbino, ime mu je bilo Kila
Mokijevič, miren človek je bil in skromen, prebil je
svoje življenje v halatu. Ni se pečal mnogo z rodbino
svojo; vsa njegova bitnost je bila posvečena transcen¬
dentalni (nadčutni) strani življenja, ukvarjal se je z
modroslovskimi vprašanji, kakor ja je imenoval. »Dejte«

— govoril je in gori in doli hodil po sobi — »zver,
n. pr. rodi se gola. Zakaj pa gola? — Zakaj se ne izleže
iz jajca, kakor ptica?« — Kako resničen je izrek: »Cim
globoče se zamičeš v natoro, tem menj jo umeješ.«

Tako je mislil modroslovec Kila Mokijevič. Ali to
še ni najvažneje. Drugi bivalec je bil njega sin Mokij
Kifovič. Ta je bil, kakor v Ruski govore, velikan, in ko
se je njega oča ubijal z rojstvom raznih živalij, hrepenel

'245

je dvajsetletni, širokopleči sin po prostoru in zabavi.
Česar se je doteknil, to je pokvaril, ali je roko izključil
komu, ali pa je udaril koga po nosi. Doma in v sosed¬
stvu se ga je ogibalo vse — dekla in stražni pes, še
postelja v spalnici je škripala in se vdirala pod njim.

Takov je bil Mokij Kifovič, srca pa je bil dobrega.
Pa to še ni najvažneje, to šele pride na vrsto.

»Prosimo te, dragi oče Kifo Mokijevič« — tožili
so domači in drugi ljudje očetu, »kakovegaMokija Kifoviča
imaš? — Ob vsakoga zadene, kako je silovit!«

»Da, malo je objesten, a nič druzega« — ■ opomnil
je navadno oča, »saj si ne morem pomoči. Prekesno
je, da bi ga pretepal, krutost bi mi očitali ljudje; česti-
lakomen je, pograjaj ga vpričo druzih, mislil bode, da
si mu razžalil čast, varuj pa se najbolj javnosti, precej
bi to zvedelo mesto in gledali bi ga, kakor kakega besnega
psa. Mar mislite, da mene to ne boli? — Ali nisem
oča? — Ker se pečam z modroslovstvom, ker mi to jem¬
lje ves čas, ali sem zaradi tega nehal biti oča? — Po¬
zoblji vse vrag, jaz sem in ostanem njegov oča! Mokij
Kifovič mi počiva tu-le, v srci!«

Po teh besedah je Kifa Mokijevič vselej močno
udaril s pestjo ob prsi in se jako razljutil.

»Če mora ostati pes, vsaj jaz ne razglasim tega,
jaz ga ne izdhm prvi!«

Ko je tako pokazal očinsko svoje čutje, ostavil je
Mokija Kifoviča, da je dalje zvrševal junaška svoja dela;
zopet se je vrnil k priljubljenemu svojemu predmetu
in nenadoma je opomnil: »No, ko bi slon v jajci prišel
na svet, trda bi lupina bila tako, da bi je»ne prebila
bomba; morali bi izumiti kako novo strelno orodje.«

Tako sta preživela svoj čas la dva bivalca mirnega
odstranjenega zakotja — bivalca, ki sta se nenadoma
prikazala konci naše povesti, pa samo zaradi tega, da
bi skromno odgovorila obdolženju nekih iskrenih rodo¬
ljubov, ki se še zmerom mirno motijo z modroslovskimi
vprašanji, da množe glavnico svojo na račun nežno
ljubljene domovine, ali ne mislijo na to, da bi zlo de¬
lali, pač pa na to, da bi učinjeno zlo ostalo tajno in
da ne bi govorili o njem. Pa nikakor, rodoljubje ni
povod krivenj vaših, za tem se krije čisto nekaj druzega.

246

Zakaj bi se bal to povedati? ■— Kdo drug, nego pisatelj
mora govoriti sveto resnico? •— Vi se bojite globoko
predirajočega pogleda, vi se bojite sami sebe, da bi kaj
natanko in čvrsto premotrili, zato vaše oči samo površno
preletajo vse. Vi se morebiti iz vse duše smejate Čičikovu,
morda hvalite pisatelja in opominjate: »Mnoga opomnja
pač ni prazna, to utegne biti vesel človek!«

A po teh besedah o podvojeni oholosti mislite
sami nase, samoljub smeh igra krog vaših usten in vi
dodajete: »Moramo priznavali, da po mnogih pokrajinah
bivajo prečudni in presmešni krsti, tudi sleparjev ne
manjka!«

Kdo izmed vas, ki ste polni krščanske ponižnosti,
če prav ne očito, temveč tiho, o trenutku, ko se osa¬
melo razgovarjate sami s seboj —■ kdo, če se zamakne
v globočino duše svoje — kdo samega sebe povpraša:
»Ali ni v meni nekoliko Cičikova? — Da, kaj še?«

Ce mimo pride kak znanec, ki ni v višjem stanu
od njega, dregne svojega soseda, smeje se, kar ne pokne,
in opomni: »Dej, to je Čičikov, pravi Čičikov je to!«

Da, skoro teče za njim, pozabi na pristojnost, na
dostojanstvo in na starost, vede se tako, kakor kak
otrok, podraževa ga in za njim vice: »Resnično, Čičikov!
Čičikov! Čičikov!«

* *

*

Ali preglasno govorimo, zabili smo, da se budi
naš junak, ki je spal ves čas, ko smo govorili o njegovem
življenji ter utegnil bi čuti svoje tolikokrat izgovorjeno
rodbinsko jme. Naš. junak je jako občutljiv človek in
nima rad, če kdo o njem ne govori z dostojno čestjo.
Čitatelju je malo na mari to, ali se nanj ljuti, ali ne
Čičikov, pisatelj pa se nikakor ne želi razpreti s svojim
junakom.

»He, he, kaj delaš zopet?!« — kriknil je Čičikov
našemu Selifanu. »Ali ne čuješ?«

»Kaj pa je?« — povpraša Selifan počasi.

»Kaj je? — Kukavica, kako voziš? — No, poženi!«

Res je že dolgo naš Selifan sedel in spal, le zdaj
pa zdaj se je o polusnu z vajeti na lfthko, doteknil konj,
ki so tudi dremali. Petruška je že davno izgubil svoj

247

klobuk, Bog zna, kam ga je odnesel veter, sam pa je
že dolgo ležal z glavo nazaj naslonjen — Čičikovu na
koleni, da ga je gospodar moral drezati s kolenoma.
Selifan se je vzdramil, švignil je nekolikokrat progastega,
siknil z bičem nad vsemi tremi konji in s tenkim pope¬
vajočim glasom opomnil: »Ne bojte se, otročiči!«■

Konji so se stresnili, a lehka bridka je letela dalje,
kakor kako pero. Selifan je samo dvignil bič in viknil:
»Hop, hop!« •— in se na lahko dvignil na čičakn, ko
je trojka dehtela ali na griček, ali v skok bežala nizdolu.
Cičikov se je kar smehljal, ko se je zibal na svoji kožnati
blazini, jako rad se je vozil brzo. Pa kateri Rus se ne
vozi rad naglo? — Kdo ne ljubi nagle vožnje, če ne
Rus, ki se rad zasuče in rad poveseljhči in časih vmes
opomni: »Vrag poberi vse!« Ali Rus bi ne ljubil brze
vožnje? — Kako bi je ne ljubil, ker v nji neprestano
sliši nekaj slavodobitnega, čudovitega?

Videti je, da te je neka neznana moč vzela na
svoje peroti — in ti letiš in vse leti s teboj vred brez
prestanka: lete vrste, njih kazala, lete ti naproti trgovci
v svojih kibitkah, na obeh straneh leti les s temnimi
vrstami jelk in smrek, pojo sekire in krokajo krokarji,
vsa cesta leti v neko neznano daljo — in nekaj strašnega
počiva v tej bliskavici, o kateri ne utegneš dobro pogle¬
dati mimo bežečih predmetov, o kateri se ti zdi, da je
nepremično le nebo nad glavo, nepremični da so samo
lehki oblači, ki jih trga mesec.

0 trojka, brzokrila trojka! Kdo te je izmislil? —
Videti je na tebi, da si mogla vstati le v smelem na¬
rodu, samo v narodu, ki ne pozna šale in ki se po
neizmernih ravneh razteza po polovici sveta.

Nisi jako ugode^n, ruski kmetski voz, manjka ti
železnih vijakov, na brzo te je s sekiro in z dletom
iztesal in sestavil okretni jaroslavski zemljak. Jamščik
(voznik) nima velikih nemških čevljev: le brado ima in
rokavice, in vrag zna, na čem sedi; ali ko.se malo
pridvigne, ko dvigne bič in zapoje pesemco — leti voz,
kakor viher, koles vidiš samo šine, zemlja se trese, oplašen
vskrikne in ustavi se pešec! A trojka leti, leti, leti!....
V dalji pa je videti samo oblak lehkega praha in črta,
ki gine in gine na obzoru.

248

Ali ne letiš naprej tudi ti, slavna Ruska, tako,
kakor lehkokrila, nedohitna trojka? — Praši se cesta
pod teboj, pokajo mostovi, vse ostaja za tabo.

Gledalca mami to božje čudo, ustavi se: Ali je to
z neba padli blisek? — Kaj znači to strah vzbujajoče
gibanje? — Rakova tajna moč je dana tem — svetu
neznanim konjem? — Uh, kakovi konji so to? — Ali
se vihri skrivajo v grivah vaših? ■— Ali je bistro uho
vsaka vaša žilica? — Culi ste iz višine znano pesem —
združeno napnite medna svoja tela, da se izpremenite
v dolgo črto, da po zraku odletite navdušeni po Bogu,
ne da bi se zemlje dotikali s kopiti! ....

Kam letiš, Ruska? — Odgovori! Ni odgovora!
Čudovito popevajo trojkini zvonci, zrak stoče, vstaja
nevihta; Ruska leti ob zemlji mimo, umičejo se ji drugi
narodi in države, ne zadržujejo je prav nič.

#