Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Letna naročnina, Italija Lir 17.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna inozemstvo » 25.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo, USA dol. 30 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev 24/12410 m 31 r/rfk Leto XXXIII. - Štev. 45 (1678) Gorica - četrtek, 12. novembra 1981 - Trst Posamezna številka Lir 400 Ob smrti Edvarda Kocbeka V torek 3. novembra je v Ljubljani umrl Edvard Kocbek. Skupaj z umrlima Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem je bil tista trojka, ki je bila glavni organizator Osvobodilne fronte na Slovenskem in s tem revolucije, ki ji je sledila. Vsi trije so sedaj mrtvi. Ostalo je njihovo delo, ki ga zgodovinarji že analizirajo in ga bodo še dolgo. Preblizu so nam vsi trije, da bi mogli izreči kako dokončno sodbo in premalo so poznani zgodovinski dokumenti, ki bi mogli zadostno osvetliti njih osebnosti in delo. POGREBNE SVEČANOSTI To velja še posebno za Edvarda Kocbeka, ki je bil izmed vseh treh najbolj zapletena osebnost. Dočim sta bila Kardelj in Kidrič zgrajena marksista in komunista stalinovskega kova, je bil Kocbek kristjan, veren kristjan in je takšen ostal do smrti. To so ob pogrebu na ljubljanskih Žalah izpričali tudi partijci, ki so se udeležili njegovega krščanskega pogreba. Tega je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Lenič, ki je ob grobu tudi spregovoril. Prav tako so o pokojnem spregovorili nekateri njegovi bivši prijatelji in somišljeniki ter soborci med osvobodilnim bojem in revolucijo. Pogreba so se udeležili nekateri najvidnejši predstavniki današnje oblasti v Sloveniji, npr. predsednik skupščine SR Slovenije Milan Kučan, predsednik SZDL Slovenije Mitja Ribičič, vodilni partijec Janez Vipotnik in številni drugi. O Edvardu Kocbeku so na žalni seji slovenskih pisateljev govorili France Vodnik, prijatelj pok. Kocbeka in skupaj z njim vodilni književnik v vrstah krščanskih socialistov, potem Andrej Inkret, kritik, Dragotin Cvetko v imenu slovenskega Pen kluba, marksistični pisatelj Ivan Kreft. Edvarda Kocbeka so z eno besedo pokopali z vsemi častmi. To poudarjamo zato, ker je znano, da je bil Kocbek od leta 1951 sprt s partijo in njeno oblastjo, da je bil dolgo let obsojen na kulturni molk, da so ga posebno hudo napadli, ko je leta 1976 izšel v Trstu njegov intervju »Edvard Kocbek - pričevalec našega časa«, v katerem je spregovoril o pokolu domobrancev v maju in juniju 1945. Vse to je ob pogrebu šlo v pozabo po izreku »De mortuis nil nisi bene« (O mrtvih govori samo dobro). ŽIVLJENJE Edvard Kocbek se je rodil leta 1904 pri Sv. Juriju ob Ščavnici (Štajerska). Njegov oče je bil cerkovnik. Študiral je v Mariboru, po maturi bil dve leti v bogoslovju, nato je izstopil in šel v Ljubljano na univerzo študirat romanistiko, zlasti francoščino. Bival je nekaj časa v Parizu. Potem je postal srednješolski profesor in učil v Ljubljani. Med vojno je stopil v vodstvo OF in odšel v partizane. Po vojni je bil minister v Beogradu in imel še druge odgovorne funkcije do 1951. Tega leta je izdal knjigo novel »Strah in pogum«, s katero se je zameril oblastem. Predčasno se je zato upokojil in živel kot književnik do smrti. Že kot študent je začel pisati pesmi in kritike. Bil je urednik dijaškega lista »Stražni ognji«. S tem je že zgodaj pokazal, kaj bo: pesnik, pisatelj, esejist, urednik literarnih listov in kritik. To je ostal vse življenje. REFORMATOR SLOVENSKE CERKVE Izšel je iz kroga krščanskih intelektualcev, toda kmalu je pokazal svoje revolucionarno gledanje na svet in na Cerkev. Hoditi je začel svoja pota, ker se mu je zdelo, da so slovenska Cerkev in z njo slovenski katoliški razumniki zašli na napačna pota. Menil je, da se je Cerkev na Slovenskem izpridila in da jo je treba reformirati. Mislim, da je tu treba iskati vzroke za njegove spore s cerkvenimi oblastmi, za njegov prelom s »konservativnimi« katoličani in za njegov prehod na »napredne« pozicije krščanskega socializma in pozneje v sodelovanje s partijo. Te svoje težnje po reformi slovenskih kristjanov in sploh slovenske družbe je izpovedal v razpravi »Temelli osvobodilnega sodelovanja«, v kateri je razložil, s kakšnimi nameni vstopajo krščanski socialisti v OF. »Čim dalje delamo in živimo v osvobodilnem gibanju, tem bolj se zavedamo, da je naš namen trojen: Prvič, s sodelovanjem v slovenski osvobodilni skupnosti pomagati izvesti slovensko narodno in družbeno osvoboditev; drugič, prispevati k dokončni življenjski afirmaciji Slovencev ter soustvarjati sintezo novega slovenstva; tretjič, iniciativno vplivati na reformo slovenske Cerkve in izoblikovati nov tip slovenskega kristjana.« (Pred viharjem, na str. 140). V POSKUSU NI USPEL Kocbek je brez dvoma imel dobre namene, sredstva pa je izbral slaba, namreč povezavo z marksisti-leninisti in krvavo revolucijo. Zdi se mi, da je v tem bila njegova osebna tragika, ki se je spremenila tudi v narodno tragedijo. Ko se je tega zavedel, je bilo že prepozno. Prišel je že tako daleč, da ni bilo več poti nazaj. Tedaj se je umaknil v bolj ali manj prisiljeno samoto. Kocbekov poskus in poskus slovenskih krščanskih socialistov je bil edinstven poskus, kako združiti marksistično-leninistič-no revolucijo s krščanstvom. Izjavil je: »V objektivnem svetu eksistence spoznavamo (mi levi kristjani) nujnost diktature. Zato naj v politiki in gospodarstvu vlada diktatura!« Torej v politiki in gospodarstvu naj vlada komunistična diktatura! »V subjektivnem svetu pa zagovarjamo načelo osebne svobode,« izvaja dalje. To se pravi, da bo v novi socialistični družbi vsakdo užival osebno svobodo. Pri tem je Kocbek mislil zlasti na svobodo vere. Kakšna je potem bila ta realnost, priča zgodovina Osvobodilne fronte in vse ostala zgodovina Slovencev po letu 1945. Kocbeka je pač zadela usoda vseh reformatorjev, ki so hoteli prenoviti Cerkev od zunaj: sami so se zapletli v svoje protislovje. Tisti, ki niso povsem odpadli, so ostali na pol poti! Kajti Cerkev potrebuje reform od znotraj in ne od zunaj. Zato so bili njeni reformatorji svetniki kot sv. Frančišek Asiški, in ne utopisti kot Savonarola. Med te slednje je, po moji sodbi, treba prištevati tudi Edvarda Kocbeka. K. H. Enotna slovenska delegacija pri glavnem tajniku Krščanske demokracije Točno šest let je minilo 10. novembra letos, kar sta Italija in Jugoslavija v Osimu sklenili pogodbo, ki je v bistvu dokončno uredila še nerešeno vprašanje njunih meja. Ta mednarodni sporazum je poleg tega predvideval še ustanovitev industrijske cone na Krasu, čemur se je uprlo prebivalstvo in razne stranke, med njimi tudi Slovenska skupnost. Predvidela je nadalje razna ekonomska sodelovanja obeh držav ter zgradnjo določenih infrastruktur, kar je nedvomno pozitivno dejstvo za naše obmejno področje. Veliko utvar pa smo si Slovenci, ki živimo v Italiji, delali glede člena 8 omenjene pogodbe, ki obvezuje državi, da bosta spo- štovali in uredili še nerešene probleme Slovencev v Italiji oz. Italijanov v Jugoslaviji. Začeli smo vse vprek govoriti in pisati o tako imenovani »globalni zaščiti« Slovencev od Trsta do Trbiža v prepričanju, da sta se zainteresirani državi v tem smislu tudi zmenili. Vendar vse izgleda, da temu ni tako, saj se Italija z veliko počasnostjo in opreznostjo loteva soočanja z našimi narodnostnimi zahtevami. ZAHTEVA PO ZAKONSKI UREDITVI NAŠIH VPRAŠANJ Ker smo se ,kot Slovenci zavedali zamotanega vprašanja zakonske ureditve naših problemov, smo v sklopu enotne delegacije Slavaska niša v suhici sv. Justa Indirca Gcandhi proti oboroževanju Na tridnevni uradni obisk v Italijo je prišla v začetku tega tedna predsednica indijske vlade Indira Gandhi. Takoj po prihodu jo je v Vatikanu sprejel papež Janez Pavel II. in se z njo razgovarjal 40 minut. Nato je imela otvoritveni govor na 21. konferenci mednarodne organizacije za prehrano (FAO). Dejala je, da si človeštvo ne bo moglo zagotoviti dovolj hrane 'in ne odpraviti lakote in podhranjenosti vse dotlej, dokler ne bodo države spoznale, da so nujno vezane druga na drugo. Obsodila je oboroževalno politiko, za katero človeštvo izda vsak dan strahotni znesek 1,3 milijarde dolarjev. Za ceno ene same medcelinske rakete bi lahko prehranili 50 milijonov otrok v nerazvitih državah, kupili en milijon ton umetnih gnojil, zgradili 65.000 zdravstvenih centrov, žalostno je tudi, da imajo v trgovini glavne dobičke trgovci in posredovalci, ne pa pridelovalci. Drugi dan svojega obiska je “bila Gandhijeva na kosilu pri rimskem županu in na večerji s predsednikom vlade Spadolinijem. Za letošnjo zahvalno nedeljo 8. novembra so slovenski duhovniki na Tržaškem naprosili g. škofa Bellomija, da bi maševal v stolnici sv. Justa za slovenske vernike. Za to pobudo se je zavzelo zlasti Slovensko pastoralno središče v Trstu, ki ga vodi g. Marij Gerdol. Škof se je vabilu rad odzval. Nepričakovano velika udeležba je bila najboljše potrdilo, da se naši slovenski verniki zavedajo, da je tržaška stolnica njihova skupna hiša. Po vsej dolžini stolnice so se v dveh vrstah postavili tržaški skavti in skavtinje, pred oltarjem je bilo nekaj narodnih noš in svetoivanski cerkveni zbor. Navzoči so bili naši duhovniki iz mesta in z dežele; škofu sta pri maši asistirala dekan kapitlja škofov vikar L. Škerl in častni kanonik Peter Šorli, ki smo ga pri tej slovesni maši prvič po imenovanju videli v njegovih insigriijah. Vso slovesnost je vodil Marij Gerdol ob pomoči gg. Vončine in Jakomina. Medtem se je začela služba božja; najprej je vsa cerkev prosila »Gospod usmili se«, nato je g. škof intoniral Glorijo v slovenskem jeziku. V svojem govoru je msgr. Bellomi razložil pomen zahvalne nedelje in nas po svoji dolžnosti opomnil na resnost življenja, ki jo Cerkev tako poudarja v teh zadnjih nedeljah cerkvenega leta. Večkrat se sliši, kako so naši verniki zadovoljni pri mašah svojega škofa, ker počasi, jasno govori ali bere pripravljeni govor in od darovanja dalje z velikim občutkom opravlja nekatere mašne molitve. To je splošno znano, ker je škof Bellomi v teh svojih prvih tržaških letih že maševal v vseh naših cerkvah; reči pa je treba, da se škofova beseda in molitev pred polno tržaško stolnico vse drugače sliši in sprejema. Pred darovanjem je bila poudarjena glavna misel zahvalne nedelje; v prošnjah so mladi kristjani izrekali Bogu zahvalo za sv. očeta, za našega škofa, za naše duhovnike. Takoj nato so kmetje s Kolon-kovca prinesli polne jerbase raznih darov, Škof Lovrenc Bellomi sprejema med sveto mašo za slovenske vernike v cerkvi sv. Justa prinesene darove ki jih je g. škof hvaležno sprejel in vsakega darovalca lepo pozdravil. Ti darovi so bili pozneje izročeni tržaškemu semenišču, cerkvena nabirka pa gre za tržaške misijonarje v Afriki. Lepo petje svetoivanskega cerkvenega zbora pod vodstvom ge. Nade Žerjal-Za-ghet, vmes nekaj skupnih pesmi, številna obhajila, predvsem pa glasno, enotno sodelovanje pri skupnih molitvah, to je bila zunanja podoba te naše izredno doživete službe božje pri Sv. Justu. Pred zadnjim blagoslovom je g. Marij Gerdol izrekel zahvalo vsem prisotnim za udeležbo; zlasti se je zahvalil g. škofu za to mašno srečanje, nakar se je spontano zahvalila vsa množica v cerkvi z navdušenim ploskanjem, čeprav Slovenci na splošno nimamo te navade. Nato je zadonela skupna zahvalna pesem, pravi mogočni »amen - tako bodi« za to mašno srečanje v tržaški stolnici. - F. Š. Nova teološka fakulteta na Siciliji V Palermu so v soboto 17. oktobra začeli akademsko leto v novo ustanovljeni teološki fakulteti, ki ima pravico podeljevati doktorske naslove. Dovoljenje za novo teološko fakulteto je dala Kongregacija za katoliško vzgojo. Otvoritveni govor je imel kardinal Papalardo ob prisotnosti zastopnikov vseh papeških univerz in teoloških fakultet v Italiji. Za ustanovitev teološke fakultete se je zavzela sicilska škofovska konferenca. Slovenski verniki so v nedeljo 8. novembra popoldne napolnili cerkev sv. Justa v Trstu, kjer jim je maševal škof Bellomi začeli romati od leve na desno in zahtevali zakonsko ureditev naših vprašanj, s posebnim poudarkom na razmere v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini tako na šolskem kot drugih področjih. Žal nam prostor v našem tedniku ne dovoljuje, da bi našteli vsa srečanja in kar se je na njih govorilo od predsednikov vlade do predsednika republike, od predsednikov parlamenta do tajnikov vsedržavnih strank. S strani enotne slovenske delegacije je bil vložen ogromen napor, ki pa še vedno ni prinesel zaželenih sadov, kljub temu da leži v predalih parlamenta več zakonskih osnutkov v tem smislu, med njimi tudi zakonski predlog Slovenske skupnosti, ki ga je novembra lani vložil senator Fonta-nari (PPTT). Med tolikimi srečanji sta gotovo predstavljala vrhunec obisk enotne slovenske delegacije pri predsedniku vlade Spadolini-ju, o čemer smo obširneje pisali v naši zadnji številki ter srečanje s tajnikom Krščanske demokracije Piccolijem, ki je bilo 4. novembra letos na strankinem sedežu na Piazza del Gesti v Rimu. Trajalo je sko-ro poldrugo uro in je potekalo v toplem vzdušju. S Piccolijem je bil tudi poslanec Bressani iz Vidma, ki je pri stranki zadolžen za vprašanja Slovencev v Italiji. PRI TAJNIKU PICCOLIJU Enotno slovensko delegacijo so sestavljali senatorka Gerbec, deželni svetovalec in tajnik SSk dr. Drago Štoka, Marija Fer-letič za SSO, Josip Pečenko za PSI, Mirko Primožič za SKGZ ter trije rojaki iz videmske pokrajine: Mario Garjup, Ferruc-čio Clavora in Viljem Cerno. Slovensko predstavništvo je tajnika Pic-kolija ter njegovo stranko podrobno seznanilo, in to iz vseh zornih kotov, z našo problematiko in utemeljevalo našo potrebo po celovitem zaščitnem zakonu. Piccoli je v razgovoru dokazal, da natanko pozna celotno našo problematiko in sploh probleme vseh manjšin v Italiji in na koncu svojega posega zagotovil, da bo njegova stranka v bližnji bodočnosti predložila parlamentu svoj zakonski osnutek, ki se, bo tako pridružil že obstoječim. Stvarno je razčlenjeval našo problematiko in v pozitivnem smislu jemal v pretres stanje v Beneški Sloveniji. ZNAČILNA IZJAVA Značilna je izjava, ki jo je dal sredstvom javnega obveščanja, ki jo dobesedno ponatisnemo: »Zelo smo dovzetni za te zahteve in nameravamo predložiti osnutek zakona, ki naj bi uredil celotno problematiko. Po skoraj štiridesetih letih prizadevanj za svobodo se je prav gotovo med prebivalstvom razvila zavest, da je treba ta problem nujno rešiti. Mi poznamo poleg zgodovine tega prebivalstva tudi njegovo lojalnost. V sodelovanju z različnimi kulturnimi in političnimi silami nameravamo sprejeti stališče, ki naj bi omogočalo pravičnost in enakost za vse prebivalstvo in to v času in s postopnostjo, ki sta potrebni za vzpostavitev novih pogojev, ki naj bi bili rezultat širšega sporazumevanja, v katerem naj bi sodelovali tudi predstavniki zainteresiranega prebivalstva.« Smemo torej reči, da je bilo srečanje s tajnikom DC v bistvu pozitivno. Sledilo mu je to sredo srečanje enotne slovenske delegacije s tajnikom PCI Berlinguerjem in v bližnji bodočnosti je na vidiku še s tajnikom PSI Craxijem. Mnenja smo, da je bilo nujno, da tajniki strank slišijo zahteve naše narodne skupnosti, saj so pač stranke tiste, ki ukazujejo v parlamentu in ki lahko dnevno pritiskajo na vlado za dokončno ureditev naših problemov. Upati je, da se bodo torej zadeve zganile in da bomo — tokrat zares — prišli do težko pričakovanega zaščitnega zakona, za izglasovanje katerega je enotno predstavništvo Slovencev v Italiji vložilo toliko truda. Versko žiuljenje današnjih otrok Še precej časa po zadnji vojni smo imeli pri naših nedeljskih mašah lepo število otrok. Poleg večine žensk in nekaj moških je bila prisotna tudi mladina. Udeleževalo se je maše celotno božje ljudstvo. Zdaj pa je drugače. Ženske še vztrajajo, čeprav prevladujejo starejše, nekaj je še moških, otrok pa marsikje nič več. Če bo šel razvoj tako naprej, bo pri nas podobno kakor v Rusiji. Stare ženske tam pogumno kljub silnemu državnemu pritisku vztrajajo pri obisku cerkve. Seveda niso vedno iste, ker ljudje tudi tam umirajo, a na njihovo mesto prihajajo druge. Dobro vemo, da je v Rusiji veliko vernih moških. Pa ti imajo več razlogov, da se izogibljejo nevšečno-' stim, ki so združene z obiskom cerkve. ODDALJEVANJE OTROK OD CERKVE Pri nas, pravijo, da vlada popolna verska svoboda. A če kak moški kje na Krasu hodi k maši, gorje mu. Izpostavi se takemu moralnemu pritisku vaških ateistov, da zgubi vsak pogum. Podobno se dogaja s šolarji. Če oče in mati zanemarjata praznovanje nedelje z obiskom maše, jo bodo z lahkoto opuščali tudi otroci. Vsak razlog jim zadostuje, da ostajajo doma: od napornega študija med tednom se je treba spočiti, s športom se je treba utrjevati in voditelji te stroke imajo že zgodaj ob nedeljah svoje vaje in nastope, poleti je treba hoditi na kopanje, pozimi na smučanje. Potem je polno vsakovrstnih prireditev. Tudi če se te vršijo popoldne, se zjutraj maša opusti, ker otrok ne more dvakrat od doma itd. NEKAJ JE TREBA NAREDITI Res je, da je vedno več nekrščenih o-trok. Vendar pa je večina še krščena. Ali potem tudi otroci več ne verujejo in od vere odpadajo? Tega ni mogoče trditi. Otrok veruje učiteljem, ko jim razlagajo svetno modrost. Verujejo tudi katehetom, ki jim razlagajo Kristusovo blagovest. V otroški dobi še niso neverni, še ne odpadajo. Pač pa po veri več ne žive: ne molijo, ne obiskujejo maše, ne hodijo k spovedi in k obhajilu. To je problem: Kaj naj bi v sedanjih razmerah naredili, da bi večino le pritegnili h krščanskemu življenju: da bodo vsak dan molili, šli vsako nedeljo k maši, da bodo večkrat prejemali svete zakramente in se pridno učili. Saj učenje spada med temeljne dolžnosti kristjana, da razvija svoje telesne in duševne zmožnosti in se pripravlja na poznejše življenje. Marsikaj bi bilo treba narediti, da bi otroke pritegnili V cerkev: razkrinkavati manevre ateistov na vasi, na deželi, da bi onemogočili njihov pritisk na verne; dopovedati športnim voditeljem, naj se zavedajo, da človek nima samo telesa, ampak da je njegova boljša stran duhovna; razlagati staršem njihovo odgovornost, da poskrbe za versko življenje svojih otrok; vpeljati sobotne večerne maše za šolarje. Poskusiti je treba vse. OTROKE JE TREBA POVEZATI Tu pa naj omenim samo eno stvar, ki se mi zdi zelo važna in lahko postane vedno uspešnejša spodbuda in opora otrokom, da se bodo resno oprijeli verskega življenja v letih, ki so odločilnega pomena za njihovo poznejše življenje. Otroci naj se združijo, organizirajo, da bodo sami drug drugega pridobivali in podpirali pri verskem življenju. Za otroke je potrebna skupnost, organizacija, ki bi imela za cilj štiri stvari: pridno učenje za šolo, obisk sv. maše vsako nedeljo, mesečno spoved in prejem sv. obhajila vsako nedeljo. Kdor bo izvrševal te štiri stvari, se bo prizadeval za dobro v vseh smereh. Pobudo za ustanovitev verske organizacije na vsaki slovenski šoli naj bi dali starši, ki se zavedajo odločilnega pomena vere v človeškem življenju; podpirale naj bi jih verne učiteljice. Zavzet naj bi bil za versko otroško organizacijo vsak katehet ali katehetinja, ki poučuje verouk na šoli. Vodili pa naj bi otroci sami: razredni zastopniki in voditelj vse šole. Pod vodstvom sposobnega laika: kakega očeta ali matere, učiteljice, člana župnijskega pastoralnega sveta, kateheta ali katehistinje naj bi se vršili tedenski ali štirinajstdnevni krajši sestanki, kjer bi kakšno versko resnico bolj poglobili, bi razlagali Pastirčka, Mavrico... Kako naj bi se otroška verska organizacija imenovala? Ko smo bili mi otroci, smo se Zbirali v »Marijinih vrtcih«. Pa ime ni najvažnejše. Najvažnejše je, da otroci postanejo dobri »božji otroci«, dobri »kristjani«. Lahko se kar tako imenujejo. Otroci bodo za versko življenje postali samostojnejši, pogumnejši, vztrajnejši. Znali se bodo upirati brezbožni propagandi, ki jih hoče zvabiti drugam; se bodo znali braniti, kadar se bo kdo norčeval iz njihovega verskega življenja. Tudi versko mlačnim staršem bodo znali reči, kar je dejal ob koncu svoje otroške dobe Jezus Jožefu in svoji materi Mariji: »Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Jože Prešeren I Pred 400 leti se je rodil 24. aprila 1581 v južni Franciji v kmečki družini sv. Vincencij Pavelski. Imel je še pet bratov in sestra. Od matere je Vincencij podedoval čut za delo in ljubezen do ubogih in stiskanih. Vincencij je zgodaj začel pasti ovce in svinje. Oče Janez je kmalu spoznal, da je deček bistre glave; 14-letnega ga je poslal v šolo k frančiškanom. Za kmečke sinove je bilo duhovništvo normalna pot za nagel družbeni vzpon. Pet let po odhodu od doma je prejel mašniško posvečenje 'in opravil prvo sv. mašo v samotni kapelici sredi gozda. Ne dolgo po novi maši je romal v Rim. Po vrnitvi v Francijo je nadaljeval s študijem. Leta 1608 je šel v Pariz. Neki prijatelj mu je preskrbel mesto dvornega kaplana pri bivši kraljici Marjeti, ločeni ženi vladajočega kralja Henrika IV. S službo pa ni bil zadovoljen. Zato je sprejel mesto župnika na majhni fari, a je ostal na tem mestu le malo časa. Vršil je razne službe in končno spoznal, kam ga kliče Bog. Posvetil se je ubogim. Ob Vincenciju so se začeli zbirati duhovniki. Leta 1625 je ustanovil Misijonsko družbo. Naletel je na mnoga nasprotovanja, a Vincencij ni bil človek, ki bi se tega bal. Francija je imela veliko duhovnikov, a so bili malo izobraženi. Vincencij se je zavzel zanje. Bogoslovcem je pridigal duhovne vaje. Prior velikega samostana pri Sv. Lazarju mu je ponudil hišo. Vincencij jo je sprejel in tam začel razvijati svojo obširno dejavnost. Po tej stavbi so se člani njegove Misijonske družbe na kratko začeli imenovati lazaristi. Zavzel se je tudi za ženske. Pomagala mu je Ludovika de Marillac. Ta je zbrala okoli sebe nekaj kmečkih deklet, ki so bile voljne služiti ubogim in živeti za Boga. Tako je bila ustanovljena Družba usmiljenih sester. To so redovnice brez posebne redovne obleke, brez tančice in brez slovesnih zaobljub. Vincencij jim je dal pravila, v katereh je izražen poseben duh: imele bodo bolniške hiše za samostan, najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice ali bolniške sobe za samostanski križni hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno in sveto skromnost za tančico. Leta 1638 je sprejel Vincencij skrb za najdenčke, ki jih je bilo 300 vsako leto samo v Parizu. Zaradi vojne so bile obširne pokrajine Francije opustošene in ljudje so živeli v skrajni revščini. Vincencij je organiziral učinkovito pomoč. Opravil je neizmerno delo. Svoje zemsko življenje je zaključil 27. septembra 1660. JEM 00 im ■ V soboto 7. novembra popoldne sta v Benetkah neznanca vdrla v sarkofag, v katerem je bila žara s posmrtnimi ostanki mučenke sv. Lucije in jo odnesla. Žara je bila hranjena v cerkvi sv. Jeremije blizu železniške postaje. V to cerkev so jo prenesli sredi prejšnjega stoletja, potem ko so podrli cerkev sv. Lucije, da bi na njenem mestu zgradili železniško postajo, ki nosi po svetnici ime: Venezia-Santa Lucia. Svetnica, ki je bila doma iz Sirakuze na Siciliji, je bila mučena pod cesarjem Dioklecijanom. Njene posmrtne ostanke so Bizantinci, potem ko so se leta 553 polastili Sicilije, prenesli v Carigrad, od tam pa so jih Benečani pod dožem Enricom Dandolom leta 1192 prinesli v Benetke. Po propadu beneške republike so Sirakužani ponovno zahtevali tako od cerkvenih kot svetnih oblasti, da jim svetničine relikvije vrnejo, a do sedaj brez uspeha. ■ Pet ur sta se v Londonu v ponedeljek 9. novembra predsednik italijanske vlade Spadolini in zunanji minister Colombo pogovarjala z britansko predsednico vlade Thatcherjevo in zunanjim ministrom Car-ringtonom. ■ V Belgiji so imeli predčasne parlamentarne volitve, na katerih je bilo treba izvoliti 212 novih poslancev in 106 senatorjev. Tako flamski kot valonski (francosko govoreči) krščanski socialci so nazadovali, socialisti so ostali pri starem položaju; zelo so napredovali liberalci, prvič pa bodo v parlamentu pristaši za čistočo okolja. Tudi komunisti so izgubili na sedežih. Flamski krščanski socialci bodo imeli 43 poslancev (—14), flamski socialisti 26 (kot doslej), flamski liberalci 29 (4- 6), flamska »Ljudska zveza« 23 (+8). Valonski krščanski socialisti so si zagotovili 18 sedežev (—7), valonski socialisti 36 (+4), valonski liberalci 23 (+8), valonski zbor 8 (—7), eko-logisti 4, prej nič, komunisti 2 (—2). Zaradi novih premikov bo novo vlado še težje sestaviti kot v preteklosti. Jeziček na tehtnici bodo brez dvoma liberalci. ■ Do pomembnega srečanja je prišlo pretekli teden na Poljskem, ko so se sestali ministrski predsednik Jaruzelski, pri-mas poljske nadškof Glemp in voditelj Solidarnosti Walesa. Sad tega srečanja je bil sklep, da je treba s skupnimi silami iskati izhod iz sedanje težke krize. Jaruzelski je pristal na takojšnja pogajanja o še odprtih vprašanjih med vlado in Solidarnostjo, sindikalno vodstvo pa je preklicalo stavke za tri mesece. Po srečanju je nadškof Glemp takoj odpotoval v Rim. Z njim je šel tudi krakovski nadškof Ma-charski. Oba je sv. oče takoj sprejel na razgovor. Ob prihodu v Rim je nadškof Glemp dejal, da se položaj jasni in da je sedaj bolj optimist. ■ Ob 64. obletnici oktobrske revolucije so imeli 7. novembra v Moskvi tradicionalno vojaško parado. Govoril je obrambni minister maršal Ustinov, ki je obsodil oboroževalno tekmo, ki da jo je z imperialističnimi naklepi sprožil Zahod. Zahodne države, zlasti Sv. Ameriko pa je obdolžil, da hočejo Sovjetsko zvezo z namestitvijo novih raketnih izstrelkov spraviti na kolena. Na tribuni je bila kot lani odsotna velika večina zahodnih veleposlanikov, ki so hoteli s tem obsoditi sovjetsko vojaško vmešavanje v Afganistanu, letos pa so se jim pridružili še veleposlaniki švedske, Norveške, Danske in Islandije, ki so na ta način protestirali zoper kršitev švedskih ozemeljskih voda po sovjetski podmornici pri vojaškem oporišču Karlskroni. Srečanje med Slovensko skupnostjo in republikanci Zlatomašni jubilej celovškega škofa V nedeljo 25. oktobra je administrator celovške škofije (letos spomladi je namreč ob svojem izpolnjenem 75. letu podal o-stavko na svoj škofovski sedež) dr. Jožef Kostner z zahvalno službo božjo v celovški stolnici slovesno praznoval 50-letnico duhovništva. Posvečen je bil 25. oktobra 1931 v Rimu. Ob imenovanju za krškega (celovškega) škofa 25. junija 1945 si je izbral za geslo »Omnia omnibus« (Vsem vse). To geslo je skušal uresničiti predvsem zadnja leta, ko si je prizadeval za sožitje med nemško in slovensko versko skupnostjo na Koroškem. Leta 1973 je ustanovil nemško-slovenski koordinacijski odbor, ki naj bi skrbel za pravično reševanje dušnopastirskih vprašanj v celovški škofiji. Pri zahvalni maši je bilo tudi nekaj slovenščine. Za vestno opravljanje škofovske službe so se škofu zahvalili duhovniki, predstavnik škofijskega sveta in razni verniki. Dr. Valentin Inzko se je v obeh deželnih jezikih zahvalil za vse, kar je storil v korist slovenske verske skupnosti. S TRŽAŠKEGA Boršt Obsodba mazaških podvigov. Tudi dolinski občinski svet je obsodil znana mazaška dejanja, ki so jih običajni neznanci izvršili v noči med 17. in 18. oktobrom v Borštu na predvečer obiska tržaškega škofa Bel-lomija. Pobudo in osnutek zadevne resolucije je predložila svetovalska skupina Slovenske skupnosti in so jo z nekaterimi dopolnili osvojile tudi druge svetovalske skupine, tako da je bila v občinskem svetu sprejeta soglasno. Resolucija najprej ugotavlja dejstva v zvezi z nekulturnim dogodkom in odločno protestira proti netenju sovraštva do narodnostne in verske strpnosti s pisanjem takšnih gesel, nato zagotavlja, da bo občinski svet ob vsaki takšni akciji odločno nastopil in nato poziva vse občane k stalni budnosti pred nadaljnjimi podobnimi dejanji. Ob koncu izraža zahtevo po odkritju in kaznovanju materialnih storilcev o-menjenih dejanj in tiste, ki jih k takšnim dejanjem navajajo ter zahtevo po izglasovanju zaščitnega zakona. Politično življenje v naši deželi je zadnje čase zelo pestro in živahno. Posebej gre za stike med demokratičnimi strankami, ki si želijo izmenjati na dvostranskih srečanjih izkušnje in poglede. Kot znano je bilo tudi več novih pobud od strani nekaterih večinskih strank, posebej DC in PSI, ki si želijo določenih sprememb v sedanjih deželnih predstavniških organih. Konkretno gre za zamenjave na vrhu deželnega sveta. Sedanji predsednik je komunist Col-li, večinske stranke pa pravijo, da je to mesto dobil na podlagi že propadlega sporazuma solidarnosti šestih strank. Zato zahtevajo, naj predsednik deželnega sveta poda ostavko. Drug problem pa predstavlja možnost razširitve dosedanje vladne večine treh strank (DC, PSI, PRI) na druge demokratične sile v deželi. Tako npr. PSDI že več časa zahteva, da pridejo njegovi predstavniki v deželni odbor. S podobnimi željami se oglaša tudi PLI, ki ima enega svetovalca. Po tej logiki bi torej tudi SSk lahko zahtevala (načelno je to Stalno izjavljala), da ji pripada mesto v deželnem odboru. Tretji problem pa predstavlja za nas specifično vprašanje globalne zaščite Slovencev. Prav te čase se je poživilo zanimanje za vse to in iz tedna v teden sledimo pobudam v tem okviru. Enotna slovenska delegacija, ki predstavlja politične in kulturne dejavnike celotne slovenske manjšine v deželi, je živahno na delu. Od obiska pri obeh zunanjih ministrih (Italije in Jugoslavije) do srečanja s predsednikom vlade pa spet do pogovora s tajnikom DC in potem še s tajnikom PCI — vse to predstavlja nenehne korake v korist pridobitve manjšinskih pravic. Te in podobne teme sta prejšnji teden obravnavali na srečanju v Krminu deželni predstavništvi Slovenske skupnosti ter Italijanske republikanske stranke (PRI). Za SSk so se sestanka udeležili deželni tajnik Štoka, predsednik Bratuž, goriški pokrajinski predsednik Gradnik, tržaški pokrajinski tajnik Harej ter član deželnega tajništva Maver. Za PRI pa so sodelovali deželni tajnik Appiotti, deželni odbornik za kulturo Barnaba ter goriški pokrajinski tajnik Esposito. Srečanje med obema strankama je nudilo možnost za koristno izmenjavo mnenj o vseh teh vprašanjih, ki so pokazala tudi na določeno soglasje. Republikanski predstavniki so ponovili obveze predsednika vlade (ki je tudi njihov glavni tajnik) za zaščito slovenske manjšine ter sporočili, da je Spadolini to potrdil tudi na seji PRI v Trstu med svojim zadnjim obiskom. Slovenska skupnost je iznesla vse glavne probleme, ki danes zadevajo našo manjšino in apelirala na predstavnike PRI za polno podporo na vsedržavni in deželni ravni. Republikanci so s svoje strani tudi zagotovili, da so za vstop SSk v deželno večino, saj mora leta odražati najširše plasti demokratičnih sil v naši deželi. Kamenčki Čudna matematika v odstotkih 80% slovenskih poročenih nosečnic rodi. 20% jih abortira. V Srbiji rodi komaj 45% nosečnic, ki so poročene. Vse ostale abor-lirajo. Tako pride do čudnega preobrata, da se v Sloveniji več nosečnosti konča s porodom kot v Srbiji, čeprav ima Slovenija skoraj dvakrat manj zanositev. Od 1971 do 1981 so Slovenci porastli za 9%, medtem ko so Srbi samo za 9,9%. Največjo nataliteto ima Kosovo: kar 27,4%. Nad 50% žena v Vojvodini je na anketo, ki jo je izvedel Demografski center iz Beograda, izjavilo, da ne želi več imeti otrok, ko so enkrat rodile. Na Kosovem pa je to Željo izrazilo le 11% žena. 2% poročenih Žena v Vojvodini je izjavilo, da sploh noče otrok. 25% žeria na Kosovem, ki so imele tri do štiri otroke, pa je izjavilo, da bi še rodile. Ta čudna matematika nam lahko marsikaj pove. Morda tudi to, da ni vseeno, kdo komu oblikuje vest. Zlasti naj bi to veljalo za vse tiste, ki si bodo nekoč ustvarili družine. Seveda nič manj ni to pomembno tudi za naše starše. ep ■ Slovenci po svetu Cankar v ameriškem gledališču Mestno bralno gledališče »Spaces« v Clevelandu je predstavilo 13., 18., 19. in 20. septembra letos krstno predstavo Cankarjevih »Podob iz sanj« (Dream visions) v angleščini. Ameriško in slovensko občinstvo je hvaležno sprejelo Cankarjevo mojstrovino in izrazilo željo, naj bi igralci predstavo še kdaj ponovili. Zahtevno delo je pripravil in režiral mladi ameriški Slovenec Anton Zupančič, doktorand iz dramatike na Kentski državni univerzi in profesor na kolegiju Notre Dame v Clevelandu. Zupančič se je pred leti kot študent vpisal na tečaje slovenščine in slovenske literature na omenjeni univerzi, kjeh se je posebej navdušil za Cankarja. Ko se je kot sodelavec Slovenskega ameriškega instituta (Slovenian Research Center of America) seznanil še z odličnimi prevodi Cankarjevih del v angleščini, ki jih je oskrbel Anton Družina, je dozorela v njem misel, da je treba Cankarjeve »Podobe iz sanj« predstaviti v angleščini tudi ameriški javnosti. Moč in globina Ivana Cankarja, lepota prevoda, velika nadarjenost režiserja ter njegovih ameriških igralcev so se tako zlile v krstno predstavo, v kateri se je znova pokazalo, da je Cankar tako močan in občečloveški, da še vedno osvaja, presune in duhovno bogati Igralce in gledalce in to prek vseh jezikovnih, narodnostnih in ideoloških razlik. Vsi nastopajoči so se dobro vživeli v svoje vloge. Njih močno igro so na platnu v ozadju posrečeno spremljale trojne ski-optične slike. Zlasti so izstopale ilustraci- je, ki jih je za angleški prevod »Podob iz sanj« pripravila slovenska ameriška umetnica Lillian Brulc ter dela slikarjev Riharda Jakopiča, Andreja Jemca, Franceta Miheliča in staroste slovenskih kiparjev Fr. Goršeta. - Dr. Edi Gobetz Iz Jugoslavije Gonja zoper župnika v Stražemanu Stražeman je naselje blizu Slavonske Po-žege na Hrvaškem. Kraj se zadnje čase pogosto omenja v jugoslovanskem režimskem tisku. Tamkajšnji župnik Josip Devčič je dal namreč postaviti v domači cerkvi mozaik, na katerem naj bi bila upodobljena tudi početnik križarskega gibanja Ivan Merc in nadškof Alojzij Stepinac. Naj povemo, da je bil Ivan Merc v času stare Jugoslavije eden najbolj idealnih katoliških akademikov in je umrl v sluhu svetosti, tako da teče v Rimu zanj beatifikacijski proces. Križarji so bili za njegovega časa neke vrste hrvaška Katoliška akcija. Ko se je razvedelo, da sta upodobljena tudi ta dva za sedanji režim nesprejemljiva predstavnika katoliških Hrvatov, je v partijskih krogih završalo. Časopisje, radio in televizija so pričeli ostro gonjo zoper župnika Devčiča, ki je mozaik dal izdelati in kiparja Antuna Starčeviča, ki je delo izvršil. Vse kaže, da bosta prišla pred sodišče »zaradi motenja miru med prebivalstvom«. Ljudje naj bi bili namreč ogorčeni »zaradi proslavljanja križarskega ideologa Ivana Merca in zloglasnega vojnega zločinca Alojzija Stepinca.« »Glas Slavonije«, dnevnik, ki izhaja v Osjeku, piše v zvezi s tem: »V imenu koga in kje je baš v tem času vzniknila ideja, da se Merc in Stepinac postavita med svetnike? Preveč enostavno bi bilo, dati Cerkvi pravico, da izbira svetnike in kraje, kjer naj zopet oživijo.« Verouk — element nazadnjaštva Beograjski dnevnik »Politika« objavlja odlomek iz nove knjige Vladimirja Dedi-jera »Novi prispevki za življenjepis Josipa Broza Tita, 2. zvezek, 1892-1945«. Pod naslo-vam »Stalin je hotel Hebranga namesto Tita«, je objavljen med drugim tudi Titov protest Andriju Hebrangu, sekretarju CK hrvaške KP. Glasi se: »Pečina nad vasjo Morovik na Visu, 21. julija 1944. Zelo me je presenetilo, kako ste mogli sprejeti v Antifašističnem veču narodne osvoboditve Hrvatske, da se na področju Hrvatske uvede verouk kot obvezen predmet. To je zelo težak pogrešek, za katerega v prvi vrsti nosiš odgovornost ti in ostali tovariši. Niti ena demokratska država nima verouka za obvezen predmet v šolah. Odredbo je na vsak način treba umakniti. Vatikan nam je itak nasproten in nam nasprotuje vsepovsod, podpiraje vse protinarodne elemente v Jugoslaviji. S tako puhlo koncesijo ne boste niti malo koristili naši narodnoosvobodilni borbi, pač pa vanjo zanašate elemente nazadnjaštva.« (Aksa, Zagreb). Ribniški oktet navdušil _ »*