^mmmmmmmmm "AVE MARIA"
je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok večne zvestobe Sveti materi Kat. Cerkvi.
Naročniki so deležni vseh duhovnih dobrot in milosti frančiškanskega Komisarijata.— Naročnina $3.00, zunaj Združenih držav $3.50.
Majnik 1927.
Izdajajo slov. frančiškani v Ameriki.
19. Letnik.
? <KHKKHXK>O<H><KXKK>(XK>O<>OO<K><KK>O<KK>^^	^<>O<K>O<KK>oh^<KK>O<>O<>O<K><K><K>O<) C
Rev. P. Evstahij:
Ave Maria!
Tebe, Marija, častimo s cvetjem polja in srca, tvojih se rož veselimo, ljuba nebeška Gospa! Ave, Maria . . .
Ljubki so tvoji oltarji, slike sladko govore . . . Lepša si v blaženi zarji! Lepše Ti pesmi done: Ave, Maria . . .
Božja izvoljena Mati, jasna kraljica devic, v majniku, v vigredi zlati, k Tebi se dviga naš klic: Ave, Maria!
M. Elizabeta:
Ave, Kraljica maja!
Pred tabo moli zelena plan, o tebi se gozd pogovarja, o tebi sanja cvetoči grm, škrjanček ob strune udarja: Ave, Kraljica maja!
Najlepše duše gore za te kot lučce pred tvojimi kipi, kot venec obkrožajo tvoje ime njih misli, njih srčni utripi: Ave, Kraljica maja!
Vsa zemlja majski je tvoj oltar, in sonce je žarnica večna, vse cvetke, en šopek, vse misli en spev, ki pojejo srca ga srečna: Ave, Kraljica maja!

Roža skrivnostna.
ts
vj§>
V. CERKEV je dobra in pametna mati. Kakor dobra in pametna telesna mati, ki ima srce za otroka, hitro ko opazi, da se je otrok kam zagledal, kamor bi se ne smel, ker mu preti poguba, obrne njegovo pozornost k lepšim vzorom, ki mu dvigajo in plemenitijo srce, tako sv. Cerkev, ki ima vedno materinsko srce za svoje precej, ko uvidi, da so se kam preveč zatelebali, postavi drugo še lepšo podobo pred njih oči in skuša na njo prikleniti njih pozornost. Ce preiskujemo zgodovino posameznih cerkvenih praznikov, pobožnosti, običajev in vzroke njih vpeljave, bomo večinoma slednjič prišli na to, da je bil ta ali oni praznik, pobožnost, običaj, vpeljan kot protistrup zoper kako sočasno nekrščansko razvado med kristijani, ali pa zoper kako pagansko slavlje, ki je novospreobrnjenim kristjanom provzro-čalo skušnjave. Naši nasprotniki nam kaj radi mečejo v obraz, češ, da je ta ali ona pobožna krščanska navada paganskega izvora. To je zmota, res pa je, da je paganski običaj dal cerkvi povod, da je svojim otrokom nekaj sličnega, samo da brezgrešnega dala, da niso imeli skominov po prepovedanem, maliko-vavskem. S tem je pokazala le svojo nežno skrb za otroke.
Ta materinski namen je imela tudi pri vpeljavi šmarniške pobožnosti in ga ima pri njenem pospeševanju. Ko je zapazila, kako so se mnogi njenih otrok zagledali v zemljo v njeni pestri majski obleki in začeli stegovati svoje roke po njej, kakor bi bila njih mati, jim je takoj postavila pred oči drugo, pravo mater, Marijo, in jih s tem opozorila, da je zemlja, pa naj se še tako zapeljivo obleče in iz milijon in milijon rožic smeje in vabi v svoje pisano naročje, vendar le trdosrčna mačeha. Pod njenim cvetjem se skrivajo strupene kače, v njenem cvetju se že koti črv. Njena lepota je lepota spečega otro-čička v zibki. Kakor angeljček je, rajski mir mu sije z obraza. Toda tudi v tem navideznem angeljč-ku je že črv, hudo poželjenje. Cez nekaj let ga poglej, pa boš opazil druge poteze v njegovem obličju, poteze, ki niso angeljske, ampak poteze greha. Pri majniškem cvetju ni treba čakati let, že čez nekaj dni se pojavi črv.
Roža skrivnostna, Majniška kraljica, ne pozna črva. Pod njenim cvetjem se ne skrivajo strupene kače. Pač, kača zvija se pod njo, pod njeno peto, ki jo pa zastonj zalezuje. Zaprt vrt je moja sestra, nevesta, poje visoka pesem in poje cerkev o Mariji. Zaprt vrt je bilo vsikdar njeno brezmadežno srce, tako skrbno od Boga samega zaprt, da ni mogel noben črv, nobena golazen do njenega cvetja. V njenem srcu je vladala večna pomlad, od prvega njegovega utripa do zadnjega, ko je prešla v večno pomlad. Njegovo cvetje ni nikoli zvenelo, se ni nikoli osulo. V ta vrt nas naša skrbna mati sv. Cerkev v
Rev. Hugo Bren:
maju, čegar cvetje se tako hitro osuje, vabi, da bi si natrgali cvetlic, ki ne zvenejo in se ne osujejo. To so njene čednosti, snežno bela lilija čistosti, krvavo rdeča vrtnica ljubezni, temnovišnjega, lepodišeča vijolica ponižnosti in drugih cele litanije. Ni ga cvet-ljičnjaka, kjer bi našli vse vrst cvetlic. Srce Majni-ške kraljice je za globočino vseh čednosti, presv. Srcem Jezusovim, edini vrt, v katerem rastejo, cveto in duhte vse in vedno. Tu ima na izbiro prav tako mož kot žena, fant enako kot dekle, starček nič manj kot otrok. Marija lahko vsakemu reče: Zgled sem ti dala, da kakor jaz tudi ti storiš.
Ce hočeš moških čednosti, idi h Kraljici mučenic v šolo, na križevo pot, na Kalvarijo! Ce hočeš ženskih čednosti, stopi v nazareško hišico! Ako želiš vzora za mladinske čednosti, poglej jo v tempeljnu med Bogu posvečenimi devicami, Kraljico devic. Pri svetnikih govorimo, da se je ta ali oni v tej ali oni čednosti posebno odlikoval, pri Mariji ne moremo delati tega razločka, ker v njenem prečistem srcu so bile vse v najbujnejšem cvetu. Ona je bila za Bo-gom-človekom najlepši vzor popolnosti.
Brez dvoma je drago Mariji, če ji spletamo vence in delamo šopke iz cvetlic, ki jih maj rodi, ker že s tem priznamo njo za Kraljico maja. A dober Marijin otrok s tem ni zadovoljen in Marija tudi ne. Sv. Jožef Kupertin je nekoč natrgal najlepših rožic, ki jih je mogel dobiti, spletel šopek in ga nesel svoji nebeški Materi, a s cvetjem ji ni dal srca. Zato je Marija tudi šopek odklonila rekoč: Ne maram rož! Ves žalosten jo vpraša: Kaj pa hočeš, moja mati? Tvoje srce hočem, mu odgovori. In ko je s cvetjem dal ji še srce, se mu je ljubeznivo nasmehnila. S tem je le hotela reči, da so rože postranska stvar in postranski dar, glavno je srce, čisto in Bogu udano. Ta njena materinska prošnja: Srce mi daj, velja tudi nam. Krasimo v maju njene altarje in podobe s cvetjem, ki je nudi narava, a ti cvetlični darovi naj bodo le simbol, le zunanji izraz našega notranjega daru srca in duhovnih cvetlic čednosti. Ker kaj hoče vedno cveteča in dišeča Roža skrivnostna-z ven-ljivim in minljivim cvetjem?
Sv. Cerkev nam pri majniški pobožnosti zato odpira cvet Rože skrivnostne, Marijino srce, da bi si tudi mi takih nevenljivih in neminljivih cvetlic nasadili v svoja srca. Ker kaj nam pomaga maj v naravi,'če ga nimamo v srcu, če v srcu morda vlada celo zima smrtnega greha, ki pozna leledene rože, brez vonja in življenja. Bele če bomo in ko bomo iz srca Rože skrivnostne presadili v svoja srca cvetlice, bo tudi v naših srcih zavladal maj, katerega cvetje se ne bo osulo, tudi potem ne, ko bo že zopet burja brila okrog naših voglov. Zato po venljivem in minljivem cvetju k nevenljivemu in neminljivemu Rože skrivnostne.

Marija in Slovenci
^jGODOVINA Slovencev je obenem tudi zgodo-vina Marijinega češčenja, zaupanja in ljubez-ni do Marije. Zato se pa po pravici imenuje slovenski narod — narod Marijin. To pričajo številni Marijini spomeniki, cerkve in cerkvice po ravninah, gričih in gorah stare domovine. To dokazujmo številne slovenske Marijine božje poti, zlasti Brezje, kamor slovensko ljudstvo prihaja častit svojo nebeško kraljico.
A. Tomec:
Doba Turkov.
LOVENSKI narod se je imel od nekdaj boriti za svoj obstoj in obstoj svoje vere.
Zgodovina slovenskega naroda je obenem tudi zgodovina hudih in neprestanih bojev. Med najhujše boje pa spadajo boji s krvoločnimi Turki, ki so kar nenadoma in trumoma pridrli in poplavili mirne slovenske dežele in najkrutejše načine divjali, plenili, morili in požigali, žene in dekleta oskrunjali,
ts
(5V
V MAJU . . .
Zapel je majnik v naše dni in dahnil nam v dobrave . . . Nesimo božji Materi udanostne pozdrave.
Metuljčki so nam srca vsa: v Lemont naj pohitijo! Tam bodo našli rožico, oj rožico Marijo.
Iz keliha te rožice studenčki bodo lili . . . Oj samo Jezusovo kri metuljčki bomo pili . . .
Nežika Tomceva:
Odkod to češčenje Marije, odkod to zaupanje in ljubezen do Marije med Slovenci?
Nečem trditi, da Slovenci niso že po naravi roje-111 častivci Marijini; vendar pa tudi lahko sklepamo, ^ je Slovence k češčenju Marije in k zaupanju do ftje priganjala tudi — sila. Sila uči moliti.
Kaka sila pa naj bi Slovence učila moliti?
Poglejmo nekoliko nazaj v zgodovino, v dobo faših prednikov, ki je bila zanje tako huda, žalostna ln strašna. In ta doba je:
in kar jih niso pomorili in kar se jih ni rešilo, so jih odpeljali s seboj v sužnost. Med plenom, s katerim so se vračali nazaj, so bili tudi mladi dečki, katere so potem vzgajali v janičarje, ki so bili ob zopetnih turških pohodih v slovenske dežele hujši od Turkov samih.
V resnici strašna je bila doba naših prednikov, žalostna njih usoda v turških časih.
Pa jih ni uničil zverinski in krvoločni Turek, so-vrag krščanstva, pred katerim niso bili nikdar var-
ni in na katerega so morali biti vedno pripravljeni.
Kaj je naše prednike držalo kvišku, da niso omagali in podlegli turški sili? Kaj jih je dvigalo in krepilo in jim dajalo moči in poguma, da so kljubovali turškim navalom in jih uspešno odbijali in ubranili našo lepo slovensko zemljo pred turškim opustošenjem in nam ohranili domovino?
Morda nevera, katero nam hočejo nekateri vsiliti? Morda liberalizem in socializem, katerih pogubne ideje hočejo protiverske propalice med naš narod zasejati? Ali nas ni rešila močna in živa vera v Boga in otroško zaupanje do Marije?
Da. Vernost naših prednikov, zaupanje in ljubezen do Marije je bila tista moč, s katero so se zo-perstavljali Turkom. Zato so v svoji vsega občudovanja vredni gorečnosti postavili številne cerkve in cerkvice tudi na najvišjih in najbolj strmih gorah, kjer so v svojih potrebah in sili iskali zavetja in pomoči pri Mariji, pomočnici kristjanov.
Vera torej, vera v Boga in zaupanje v Njegovo pomoč, češčenje Marijino, zaupanje in ljubezen do nje, to je rešilo in ohranilo slovenski narod.
Z vero narod stoji in pade. Dokler bo slovenski narod ohranil vero, dotlej bo tudi sam obstal; vsi sovražniki ga ne bodo uničili.
Ali mi Slovenci dandanes nimamo tudi sovražnikov, ki imajo namen nas upropastiti, kot so ga imeli nekdaj Turki?
Imamo jih in to so:
Moderni Turki.
R
ES, da se nam ni boriti s takimi sovražniki, kot so se morali nekdaj naši predniki, kateri bi od časa do časa prihrumeli nad nas, nas plenili in morili, nam požigali domovje. Toda imamo pa o-praviti z drugimi sovražniki, ki so vse drugačni in se proti nam poslužujejo drugačnega orožja, drugačnih sredstev, na drugačen, moderen način. Ti so kar lepo med nami in ne napravljajo nikakega hrupa kot naši sovražniki, temveč na tihem delajo proti nam — navidezni prijatelji, ki delajo za našo korist, v resnici pa delajo le v našo škodo.
In ravno radi tega, ker so prikriti, ker jih narod ne pozna4 in verjame njihovim lažem, so še hujši in nevarnejši sovražniki kot so bili Turki. Turek je bil očiten sovražnik, že ime "Turek" je vzbujalo strah in grozo in so ljudje trepetali pred njim. Kadar so slišali, da se deželi bliža zopet Turek, so takoj začeli zažigati po hribih in gorah kresove, da so dali drug drugemu znamenje. Imeli so sovražnika za sovražnika in zato jih kot ni mogel uničiti in premagati.
Moderni Turki, naši verski nasprotniki, pa prihajajo med nas v podobi prijatelja, dobrotnika, re-šenika, osvoboditelja z modernim orožjem in sredstvom, protiverskim tiskom, s katerim seje med nas
strupeno seme zmot, krivih naukov, seme nesloge in medsebojnega sovraštva.
In žalibog! Mnogo naših ljudi se jim je dalo zaslepiti in zapeljati, da jih v resnici za take imajo, za kakoršne se izdajajo in silijo. In kar Turki niso dosegli, to so dosegli oni. Na tisoče in tisoče Slovencev so že premotili in jih vjeli v svoje zanjke, vzeli so jim vero in z njo vso razsodnost, da jim slepo sledijo v pogubo.
Udali in prepustili so se jim na milost in nemilost.
In ko so jih tako zaslepili, da so od vere odpadli, ko so jih osvobodili iz "teme" in "sužnosti" vere, uboge, nesrečne žrtve mislijo, da so Bog ve kako napredni in prosvitljeni in nas, ki smo ostali še zvesti veri naših prednikov in se še borimo proti napadav-cem naših najdražjih svetinj, pomilujejo, češ, kako smo še neumni. V resnici so pa le sami pomilovanja vredni. Pa ne le pomilovanja so vredni, temveč so tudi obsodbe vredni, ker so izdali svojo vero, svoj narod, svojega lastnega brata, da nismo Slovenci več eno, da ni med nami več edinosti, medsebojnega prijateljstva in ljubezni, da se sovražimo in bojujemo sami med seboj in smo razdeljeni zoper same sebe.
Koliko tisočem Slovencem so ugasnili luč sv. vere, da tavajo v temi nevere in zmot; koliko vernih in srečnih družin so razbili, koliko nevednosti, surovosti, podivjanosti, nemoralnosti, zločinov in samomorov so povzročili! Žalostne razmere po naših naselbinah so sad njihovega dela in hujskanja. Po njih sadu jih poznamo.
Ameriški Slovenci in "Ave Maria."
M
m
I, v Ameriki živeči Slovenci, nimamo Marijinih svetišč in božjih potov, nimamo slovesnosti in v domovini, a Marijine pomoči pa tu nič manj ne potrebujemo, kakor smo jo potrebovali doma, ker nas obdajajo kot delavce pri delu vsak dan nevarnosti. Obenem pa imamo med seboj strastne in strupene nasprotnike — brezverce, ki si na vse načine prizadevajoča bi nam vero iz srca iztrgali. Zato še posebno potrebujemo božje in Marijine pomoči, da si ohranimo naš predragocen zaklad: vero. V ta namen imamo mi, ameriški Slovenci, "Ave Marijo," ki nas tako lepo poučuje in spodbuja k zvestobi in stanovitnosti v veri in ljubezni do Marije, ki nas svari pred nasprotniki, ki brani in zagovarja nas in našo vero, ki nam s svojimi lepimi poučnimi članki in vzgledi dokazuje, da je naša vera edino prava* in resnična in da moremo biti srečni le, ako po naukih vere živimo. List "Ave Maria" ima namen ameriškim katoliškim Slovencem ohraniti njih najdražji zaklad: sv. vero, za katero so naši predniki žrtvovali kri in življenje. Na "Ave Maria" bi moral biti naročen vsak katoliški Slovenec.
oo ooo-oo-o ooooooooo ooooooooooo ooooooo oo-o-o-o 00-000000000 a<xxxKK>o<>o<><H><><>^^
Daj nam lilij, roža skrivnostna.
Pomenki o veri in neveri.
(Dalje.)
HONE je sedel in dejal: "Jako sem radoveden."
Župnik je nadaljeval: "Tone, odgovorite mi na nekatera vprašanja! Najprej to: Če bi bili du-...... hovniki oženjeni, ali bi bil s tem onemogočen že vsak nadaljni duhovniški škan-dal?"
"Kako to mislite?"
"Ali niso mogoči in se v resnici vrše razni škandali tudi med zakonci, v družinah sploh? Ali so taki škandali manj primerni za glodanje v sovražni javnosti nego škandali neoženjenih moških in ženskih oseb? Ali bi ne mogel duhovnik, ki je morali-čen slabič in se ne poslužuje dovolj nadnaravnih sredstev v boju zoper nizkotne strasti, prav tako grešiti v zakonu, kot greši tu in tam kateri izven zakona? Ali bi bili duhovniki z družino manj izpostavljeni nevarnostim in skušnjavam, kot so v celibatu? Jaz mislim, da še dosti bolj in tako bo mislil vsak, ki življenje pozna. In še to mi povejte: znano vam je, da je oženjen velik del pravoslavne duhovščine in istotako velik del grško-katoliške duhovščine. Pa mi povejte, ali je v veri sovražnih listih tam v vzhodni Evropi kaj manj blatenja duhovščine, kaj manj namigavanja na življenje 'za zidovi župnišč,' kaj manj poročil o farovških škandalih? Gotovo ne morete odgovoriti, da je tam bolje, in to je znak, da bodo brezverci duhovščino blatili, pa naj bo oženje-na ali neoženjena, pa naj dela škandale ali pa živi svetniško, saj vendar veste, kako so listi, kot je n.pr. vaš dnevnik, pisali celo o sv. Frančišku Asiškem."
Tone je spet stopil po sobi in ni odgovoril. Župnik je čakal trenotek, nato je nadaljeval:
"Vaš molk, Tone, mi je najboljši odgovor. Toda mojih vprašanj je še cela vrsta. Povejte mi, ali nasprotniki padajo po duhovnikih zato, ker jim je resnično na srcu poboljšanje tistih, ki so morda slabi, ali padajo po njih zato, ker hočejo zadeti vero samo? Z drugo besedo, ali je boj zoper duhovščino boj zoper vero ali ni?"
"Priznam, da ugled duuhovščine pomeni ugled vere in narobe."
"To priznate. Da, tako je navadno med ljudmi. Vendar ako natančneje premisliva, odgovorite mi na to vprašanje: ali boste drevesu najprej vzeli življenje, ako mu skušate posekati nekaj vej, ali mu boste prej prišli do živega, ako se lotite korenin?"
"Dobro. Vzemiva, da je Cerkev tako drevo. Korenine so mu visoke resnice, veje so njena disciplina, postave in uredbe. Ena taka veja je tudi duhovniški celibat. Recimo, da to vejo tako dolgo vijete in na-rezavate, da ji zadaste smrtni udarec. Ali bo z njo
Rev. Bernard Ambrožič, O.F.M.:
padlo celo drevo? Z drugo besedo: ali je zaganja-nje v duhovniški celibat resnično uničevanje vere? Je v toliko, v kolikor imamo pred očmi tisto psihologijo preprostega človeka, katero je vpošteval sam gospod Zveličar, ko je dejal: Udaril bom pastirja in razkropila se bo čreda. To se pravi, preprost člo-človek sodi po zunanjosti. Če misli, mora pa iti globlje. In kdor si hoče dati resen račun o veri in neveri, mora že biti malo misleca. Tudi vi, Tone, morate biti mislec, če hočete priti na jasno. — In sedaj mi povejte: ali je bolj prav, soditi o duhovniškem celibatu tako, kot berete o njem v svojem dnevniku, ali tako, kot ga predstavlja Cerkev sama, ki gre stvari do dna in pove, iz kakšnih korenin je zrasla ta veja na drevesu Cerkve. Nam se zdi, še več, prepričani smo, da so tiste korenine zdrave, čeprav se najde na veji, zrasli iz te korenine, tudi kak nezdrav list. — Tone, govorim v priliki, pa upam, da me razumete."
"Razumem. Prosim, završite svojo primero in izluščite iz nje nauk zame, ki ga že težko pričakujem."
Tone se je muzal in vendar se mu je videlo, da nestrpno čaka. Sedel je in župnik je nadaljeval:
"Če hočete torej biti prepričan in trden brezverec, bolje: če hočete koga drugega napraviti za trdnega brezverca, dokazujte neresničnost verskih resnic, ne pa neumestnosti takih in podobnih ustanov Cerkve, ki niso same na sebi verske resnice, temveč samo iz njih rastejo kot vedno zelene veje."
"Nekaj takega ste mi že nekoč rekli. In imate vsaj deloma prav. Sicer pa sami veste, da sva le bolj slučajno prišla na ta pogovor. Imam pa tudi o samih čistih verskih resnicah zelo trdno prepričanje, da so nevzdržljive. Pa o tem drugič. Za danes želim, da ostaneva pri tem predmetu, dokler se vam ne bo zdelo, da ste dovolj povedali."
"Naj se zgodi po vaši želji. Vendar vas mimogrede opozorim na to, da se brezverski tisk v splošnem mnogo bolj pogumno zaletava v veje, nego v korenine same. Na eni strani je to dokaz, da si pri koreninah ne obeta vedno toliko sreče, na drugi strani pa, da je v ljudeh v splošnem zelo veliko nerazsodnosti, ako mislijo, da je en uvel list na veji že dokaz suhe veje ali celo gnile korenine.
Toda hitiva dalje. Imam še vprašanja za vas. Povejte mi, Tone, ali imajo tisti naši ljudje, ki hodijo redno v cerkev in redno vrše svoje verske dolžnosti, rajši oženjene ali neoženjene duhovnike?"
Tone je bistro pogledal in videlo se mu je, da ga je vprašanje iznenadilo. Namuznil se je in hotel nekaj reči, pa se je ugriznil v ustnico in ostal molčeč. Župnik je pa nadaljeval:
"Po navodilu svojega dnevnika ste morda hoteli zasoliti kako bridko o 'tercijalkah' in 'marijancah.' Toda pravočasno ste se zavedeli, da bi bila to le prevelika podlost, in to zavest vam štejem v čast. — Torej še enkrat: ali verni katoličani brez ozira na spol, starost in stan, še celo brez ozira na stopnjo popolnosti in svetosti — ali torej verni katoličani kaj žele, da bi se njihovi duhovniki začeli ženiti?"
"Res, kakor je sedaj mišljenje med ljudmi, bi menda oženjen duhovnik ne preglasoval neoženje-nega."	; , j
"Sem si mislil, da boste morali to priznati. Sedaj Pa dalje. Ali bi ne bila potemtakem Cerkev neizmerno nespametna, ako bi naenkrat izdala odredbo: duhovniki, od danes naprej se smete vsi oženiti! Kaj bi dosegla? Nasprotnikov bi ne pridobila, prav gotovo ne, saj ve, da je njih boj zoper celibat samo pesek v oči. Brezverec je brezverec, pa mu še tako u-
"Ne vem, kako si prav za prav mislite tisto čisto človeško stališče. Menda je to toliko, kot čisto brez-versko stališče. S tega stališča je seveda nespamet, odreči se zemeljskemu uživanju, zakaj brezvercu je življenje na zemlji vse, po smrti nič. Toda če hočete presojati naredbe Cerkve, se morate že navaditi, presojati jih s stališča vere, ne s stališča brezverstva. In glejte, Tone, Cerkev sploh ne pozna čisto človeškega stališča, temveč ima pred očmi človeka, po-vzdignjenega iz narave v nadnaravo. Kadar boste neizpodbitno dokazali, da je to stališče krivo in nemogoče, takrat bo samo od sebe zavladalo na svetu čisto človeško, to se pravi, brezversko stališče, in celibata ne bo več. Tako sva zopet prišla do korenin. Dokler pa tega ni, presojajte ravnanje Cerkve z njenega stališča. Sicer pa — mimogrede rečeno — gorje svetu tudi s čisto človeškega stališča, kadar bo zavladalo na svetu splošno mnenje, da je vsako brzda-
Prišla je pomlad. Spet bomo šli na farmo.
strezi. Ce ne bo mogel več grizti Cerkve na levi roki, Se Je bo lotil na desni. — Nasprotno bi pa Cerkev s tako odredbo naravnost užalila čut spoštovanja do duhovnikov, ki živi v srcu resnično vernih ljudi. Sa-^a bi škodovala ugledu svoje duhovščine. Tone, povejte mi torej, če znate s svojo lastno glavo vsaj malo misliti: Ali kaže Cerkvi, ukiniti celibat duhovnikov na zahtevo brezvercev in zoper željo lastnih pristašev? In še to mi povejte: Ali kaže vam, biti nasprotnik Cerkve, ako ne hiti čez drn in strn ustreči Vsem tako zvijačnim željam vašega premodrega
dnevnika?"
Tone je hlastno odgovoril:
"Ha, to priznam, da je za cerkev bolje, da ima četo neoženjenih duhovnikov, ki so ji slepo pokorni, toda vprašanje je, če je to pametno s čisto človeškega stališča."
nje spolnosti velika neumnost."
Tone je ostal in v naglih korakih meril sobo. Rekel pa ni nič. Po par trenotkih je župnik nadaljeval :
"Da, Tone, taka je ta stvar. In vsakdo, ki ne vidi v človeku same živali, visoko spoštuje katoliško Cerkev zavoljo njenih neoženjenih duhovnikov in sploh zavoljo njenega nauka o vzvišenosti deviškega življenja. In marsikak duhovnik vzhodne ali pravoslavne cerkve ostane vse življenje prostovoljno ne-oženjen, ker se živo zaveda, da bo kot svečenik Gospodov tako mnogo bolj na mestu. Kako take pojave sodijo brezverci, to nas more po vsem, kar sem že rekel, presneto malo brigati. In če se vam, dragi Tone, te reči ne zde pravilne, je to samo znamenje, da ne znate več po katoliško misliti in da ste od vseh strani omreženi od brezverstva. S tem pa vaše stali-
šče ni še prav nič bliže objektivni resnici."
Tone se je prezirljivo nasmejal, pa samo za tre-notek, dva. Polno misli se mu je kotalilo po glavi. Pa je spet spregovoril župnik:
"Opažam, da vam postaja razgovor predolg. Res, jako se nama je zavlekel nocojšnji večer. Vendar, preden se poslovim, ne morem še mimo ene misli. Kaj pa to-le pomeni: brezverski pisači brez
šanje — potem je pa tak odpadli duhovnik tem poštenjakom najljubši pajdaš in tovariš! Tu je jasen dokaz, kako farizejsko je pohujšanje teh tičev nad grehi duhovnikov.
Zato, Tone, se moram vam prav resno čuditi, da vam morejo mešati pamet. Saj sem trdno uverjen, da imate rajši, da pridem čez kak teden ali dva na prihodnji razgovor k vam zopet s kolarjem pod vra-
konca in kraja blatijo duhovnika in ga napadajo, ako se kedaj izpozabi, da napravi kaj graje vrednega. Nikoli in nikdar mu ne odpuste, pa naj tudi petdeset let ali več od svojega pregreška dalje zgledno živi in dela resnično pokoro. V njihovih očeh je zločinec in izvržek človeštva. Ako se pa dogodi, da po prvem padcu pada globlje in globlje in vrže končno od sebe božjo službo pri altarju, ne da bi mislil na pobolj-
tom, s črno suknjo na sebi in z vero v srcu — nego brez vsega tega. Ali ne, Tone?"
Tone se ni mogel vzdržati smeha ob nenavadnem zaključku župnikovem. Pa tudi župnik se je smejal in tako sta se prav dobre volje ločila in si voščila lahko noč.
(Dalje prih.)
Silvin Sardenko
BREZMADEŽNI
Ti stojiš, Madona v slavi, kakor sonce pred menoj; v trudni jaz klečim nižavi kakor senca pred teboj.
Eno prosim, daj v zameno za detinsko borni dar: lilijo mi daj iskreno, Mati čista raz oltar.
Čuval jo bom ure Žale. Ako ne, ah, ako ne: Z mojega neba bi pale v eni noči zvezde vse.
Marija - Kraljica miru.
IHARNA so bila leta, ko je vladal katoliško Cerkev veliki papež Benedikt XV. Ko je zasedel prestol sv. Petra, je preteklo že mesec dni, odkar je izbruhnila strašna svetovna vojna, največja katastrofa, kar jih je doživelo človeštvo. Sko-raj dva in petdeset milijonov ljudi se je iztrgalo iz kroga svojih dragih. Zbrali so se na bojnih poljanah v dveh taborih, ki je med njima zazijal prepad brezmejnega sovraštva. Strašna je bila žrtev bratomornega klanja. Deset in pol milijona fantov in m°ž se ni več vrnilo, sveži grobovi krijejo cvet Ev-r°Pe, ki je prezgodaj zdrknil v njihovo naročje. Sko-raj eden in dvajset milijonov mož pa je sicer še odneslo golo življenje; toda domov so se vrnili pohabljeni, bolni — invalidi. Kdo pa preceni gospodarsko škodo, kdo pregleda vse duševno razdejanje, ki Je posledica svetovne vojne?
S krvavečim srcem je gledal Benedikt XV. na katastrofo, ki je zadela svet. Od prvega dne, ko je zasedel papeški prestol, je porabil vsako ugodno priliko, da je klical narode k miru. Govoril jim je o drugih potih ter načinih, da dosežejo svoje pravice m blagoslavljal je roko, ki prva ponudi nasprotniku spravo. Narodi in države so preslišali opomin namestnika Kristusovega in niso odnehali prej, dokler niso izkrvaveli v medsebojnem uničevanju. Podpisali so pogodbe, sovraštvo je ostalo.
Pod čigavo zaščito je hotel veliki papež, ki ga bo zgodovina upravičena nazivala mirovnega papeža, staviti svojo zasnovo o ureditvi razmerja med državami? Kje je pač mogel najti najmogočnejšo za-vetnico za svoje delo kakor v preblaženi Devici! Za-res ji ni mogel dati zato pomembnejšega naziva, kakor da jo je nazval: Kraljico miru. Kakor že v rodbini materina ljubezen omeči srca otrok, ki so ne-složni med seboj, in topli žarek njenega očesa pričara veselje in mir v srca vseh, tako naj vodi Kraljica miru narode in države k njemu, ki ga je že prerok lzaija napovedal kot kneza miru!
"Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji,
ki
so blage volje," (Luk. 2, 14), to je bil. prvi. po-
zdrav ki so z njim angeli oznanili preprostim pastirjem rojstvo njega, ki je prinesel človeštvu "novo zapoved," zapoved ljubezni do bližnjega. Visok je ta nauk in zares treba je bilo Sina božjega, ki ga je edini mogel oznaniti kot "novo" zapoved, po kateri naJ svet spozna njegove učence. * Vsi občudujemo Velike predstavnike poganstva in res veličastne so mnoge njihove zamisli; sanjajo o komunistični drža-Vl> toda nauka o bratstvu vseh ljudi, stroge zapovedi Medsebojne ljubezni — ni nihče niti izdaleka za-
slutil. '
Dr. Viktor Korošec:
Kdo nam je pač dal tudi lepši zgled te brezmejne ljubezni do bližnjega kakor Kristus Gospod sam. Njegove od žeje izsušene ustnice ne poznajo obsodbe za narod, ki je izsilil njegovo križanje, ne pro-kletstva za sovražnike, ki mu s sramotenjem grenijo zadnje trenutke življenja; iz teh trpečih ustnic privre molitev, ki se dviga proti nebu in prosi odpušče-nja za svoje najbesnejše sovražnike. To je ljubezen, ki ne loči med Grkom in barbarom, ki se ne u-stavi v lastni rodbini, v domači vasi, ki se ne omeji na lastni narod, domačo državo, ampak hoče obseči vse "ut omnes unum sint" (Jan. 13, 34), da bodo vsi eno. Ta ljubezen ne pozna mej; vrh Kalvarije, vzvišen nad nižavami življenja, je njen cilj, izkrvav-ljenje pa njen zaključek.
Visoka je ta nova zapoved Boga človeka in zato jo je svojim učencem dal šele po zadnji večerji, potem ko se je prvič v svetem obhajilu združil z dvanajsterimi in napravil njihova srca močna za trpljenje in žrtve.
Ta ljubezen je prenovila svet in ozdravila njegove temelje. Vsa velika krščanska kultura sveta je njeno delo.
Na tej ljubezni naj bo zgrajena stavba novega povojnega sveta, sveta prava in kulture. To je bila želja Benedikta XV., ki je v svoji encikliki: "Pacem, Dei munus pulcherrimum" zapisal veliki stavek, da Gospodov evangelij ne pozna drugačne zapovedi ljubezni za narode in države, kakor pa jo zahteva od poedincev.
Krščanska ljubezen priznava malim narodom in državam v isti meri pravico do obstoja in zdravega napredka kakor velikim. Zato naj se v duhu te brezmejne, raz Golgoto potekajoče ljubezni, strnejo vsi narodi in vse države sveta v veliko zvezo narodov, ki bo njihova skupna rodbina ter bo čuvala svobodo vseh in skrbela za zunanji red. Nešteto sporov med državami bo po tem zbližanju izginilo, kar jih bo pa še ostalo, jih bodo rešila nepristranska razsodišča po zahtevah pravičnosti. Ne bo več- treba potokov bratske krvi in ne bosta več določali pravice sila in moč, marveč najplemenitejši možje sveta bodo po pravcu mednarodnega prava sodili med pravico ter krivico in sicer ne le šibkim in majhnim, ampak tudi mogočnim in velikim narodom. Tedaj bo šele mogoče uresničiti ono tako vzvišeno zamisel naj-odličnejših duhov sveta: razorožiti ves svet in povsod uveljaviti kulturno silo prava namesto moči in sile. Mnogo lepega čujemo iz posvetov o razorožitvi ; toda marsikdo pozablja, da je treba pred razorožitvijo narodov in držav razorožiti srca in duše, kar pa zamorejo le topli žarki delotvorne krščanske

140
ljubezni, ki jim ne more kljubovati še tako debela ledena plast sebičnosti.
Zveza narodov, obvezna razsodišča in razorožitev! Veličastni so ti trije temelji katoliškega svetovnega političnega programa, čigar zavetnica je naša Mati — Kraljica miru. Kdo je bolj poklican, da deluje za uresničenje teh vzvišenih vzorov kakor jni vsi, ki se s ponosom nazivljemo za njene sinove in hčere!
Ako naj ta vzvišena načela ljubezni in pravičnosti zavladajo med narodi, ki često nočejo ničesar slišati o Bogu in krščanstvu — ali ni naša sveta dolžnost, da vse te zahteve uresničimo najprej v lastnih vrstah. Zato mora izginiti iz naših vrst sovraštvo., zavist in obrekovanje. Iz vsake besede, slehernega
giba, vsega našega življenja morajo odsevati le več-nolepa krščanska načela, ki imajo svoje središče v ljubezni, katera poteka iz neusahljivega vira na Kal-variji. Težka je pot ljubezni, strmo se vzpenja navzgor proti vrhu Kalvarije. Na vrh je dospel s svojim križem le edini Bog — človek. Tudi mi, predragi, hočemo za njim. Omagujemo in često nam upada pogum, toda na vrhu nas pričakuje pod križem naša nebeška Mati — Kraljica miru. Prekvasimo z živim krščanstvom najprej svoja srca, zanesimo živ ogenj krščanske ljubezni v vso javnost, vcepimo ga v duše narodov in držav! Tedaj bomo položili trdne temelje bodoči stavbi človeštva, ki bo nad njo čuvala z ljubečim materinskim očesom Mati izpod križa — Kraljica miru.
MAJNIŠKA.
Le enkrat še rada zapela bi pesem nad vse ljubo, srce bi si rada razvnela, gorela bom v daljne nebo.
Gorela bom tja do Marije, naravnost v presveti raj. In tam naj srce se razlije v ljubezen na vekomaj. Nežika Tomčeva:
^
Prešmentane citre.
141 A. U.
1.
NISO bile zato prešmentane, ker so lepo pele, zato so bile prešmentane, ker so mi povzročile toliko šmenta. Kaj bodo lepo pele, če so pa bile razbite in so strune manjkale na njej, povrhu sem bil jaz
_ tak igravec, da me je samo Bog poslušal
kadar sem potegnil čez strune, vsi drugi so bežali...
"Prodal jih bom mati."
"Nič jih ne boš prodajal."
"Pa naj ležijo na omari in sanjajo. Bo že prišel
času kraljevič in jih bo zbudil iz sna."
"Bodo že prav prišle, prodajal jih ne boš. Jaz jih kupila. Amen."
Prišel sem do teh citer tako-le. Bil sem ministrant v baziliki Matere Milosti. Ministrant po volji božji in mežnarjevi, pa ne po volji vseh žensk. Kolikokrat ni zašla tuja roka v moje grive, ker nisem prav pocingljal pri darovanju, cingljal Sern časih pol minute, kar smeš samo pri večjem s'avlju, kadar zapoje mašnik: Tedeum. Ali sem se Pa kako drugače pregrešil. Vse so videle častite renske kakor da so one posebljene božje oko, ki vse yidi in vse ve. Posebno neko drobno ženšče me je inielo na piki. Pravili smo ji facenetelj, ker ni ime a nikoli robca in si je brisala svoj častitljivi nos, je £>edal že tretjemu življenskemu jubileju v oko, kar z navadnim papirjem, takim, kot smo z njim drugi salame zavijali. Torej facenetelj je imel posebno jnene na piki. Ne da bi ga morda omenjal, pa je v esni zvezi z mojim citrami. Pridem lepo jutro iz Cerkve. Na hodniku pred svetim Frančiškom stoji acenetelj in moli prav pobožno in zatopljeno. Še ne plenim se ne zanjo, pa se je ona zmenila zame. akor blisk so bile njene dolge vele roke v mojih aseh in stresla me je tako pošteno, da sem videl ne-0 s tremi zvezdami — mislim da je bil saturn s sv°jimi trabanti —, videl sem nebo, dasi sem bil na emnem hodniku. Tedaj pa stopi pater Metod sko-Zl Cerkvena vrata, ki so vodila v samostan : "Kaj je?"
Pacenetelj je v zadregi in regija: 'Baraba, pa altar, kako gre to skupaj ?" Pater Metod pa se je zmiraj potegnil za mini-. rante, Pater Metod je bil dober človek, prijel me ln me je peljal s seboj v svojo celico, ne da bi
Je
^aceneteljna pogledal.
k Malo manj zvoni pred altarjem." To je bilo vse,
ar, mi je rekel in mi je dal kos potice. Cq O Poticah patra Metoda bi lahko posebno črti-v napisal. Morda jo še bom o priliki. Marsikdo je
Ze stopil v to Koromandijo potic in šarkeljnov, jaz nisem imel te sreče. Zahvaljen facenetelj, da si
£
mi dal to prelepo priliko! Če bi tebe ne bil Bog poslal, kje bi bil sedaj. Doma bi žgance otepal. Pravzaprav, če bi jaz ne bil one nerodnosti napravil v cerkvi, bi ne bilo faceneteljna, in če bi faceneteljna ne bilo, bi ne bilo potice. Tako je.
Predvsem sem se orijentiral v patrovi sobi: Se ver, jug, vzhod, zapad. V severnem' kotu omara, v južnem postelja, v zapadnem umivavnik, v iztočnem kotu miza ... O. .. in na mizi lepe krasne citre. Stopim bliže:
O citre."
Zdihnil sem nekako tako kakor zdihne otrok, ko vidi v izložbi konjička, ki zadaj poje in p. Metod je bil očetovsko ginjen, ko sem zdihnil. Toliko žalosti je bilo v mojem zdihu. Se razume, zakaj citre niso bile moje. . .
Kakor sem že rekel "p. Metod je bil čeden dečko, ljudje so mu rekli "ta lušen", posebno smo ga pa mi ministranti radi imeli. Nekaj radi potic in šarkeljnov, v prvi vrsti pa radi tega, ker je znal tako hitro maševati. Večkrat je temu ali onemu pripomogel do zmage: stavili smo med seboj, kdo bo preje končal z mašo; kdor je bil z Metodom, je vedno zmagal. Zato smo ga ministrantje kronali s krono nepremagljivosti in kakor čudežna prikazen se nam je zdel, prikazen iz onega sveta poslana. Tudi jaz sem ga imel rad iz vse svoje duše, iz vseh svojih misli, rad sem ga imel kakor samega sebe, morda še bolj kakor patrove potice. In danes? Danes bi ga bil poljubil, če bi bilo to spodobno. Ali sem prav slišal ali ne: Pater Metod je dejal:
"Saj ti jih dam citre. Muzikalno nadahnjen si, morda še talent. Izobrazi se. Jaz si bom druge naročil iz Češkega."
"O. . . ."
Potico sem položil na mizo, da bi imel roke proste za citre. Kaj je sladkost potice v primeri s sladkostjo, ki lije iz citer? Tedaj pa trešči vame bridkost kakor je preje treščila radost. P. Metodu se je razpotegnil obraz v dve grdi kramarski gubi, pilav taki, gubi, kot jih vidiš časih pri Židih na licu:
"Ampak prinesel mi boš petindvajset kron. Pa ne papirnih, temveč srebrnih."
Roka mi je omahnila po potici. . . Prebridka u-soda, kaj si tako trda, da ne prizanašaš še božjemu ministrantu ne s svojim težkim' škorpijonom? Ne privoščiš mu niti citer ne. Že vem, zakaj ne privoščiš? Tebi je samo na tem, da nosiš zgago po zemlji in trosiš bridkostne ure, jaz bi ti s citrami v zelje hodil. Jaz bi trosil same rože vsepovsod. Poslušali bi ljudje moje pesmi in bi bili veselejši. Tako si pa ti prekrižala moj lep načrt. Bog te kaznuj, da bi ne našla več vsakdanjega kruha. . .
"Bom prosil mamo", sem reke] tjavendan in sem
šel iz sobe. Šel sem s trdnim sklepom, da ne bom stopil več v patrovo celico. Mar bi me bil facenetelj še dalj časa tresel in bi ne bilo P. Metoda iz cerkve. Prihranil bi si bil hudo bridkost. Ali ni to bridkost, prosim; imeti citre na razpolago, pa ne imeti petindvajset srebrnih kron, da bi si jih mogel prisvojiti ? Da to je bridkost, pa še težka. Pa ko bi bil zahteval papirne, bi še bilo, pa srebrne? Papirnih sem imel-še sam nekaj v kasi. Sto sem jih bil dal presvitlemu cesarju Francu Jožefu za vojno posojilo; revež ni imel denarja, da bi lahko Ruse našeškal in Lahom posvetil tja preko Soče v Kalabrijo. Nekaj pa jih je še ostalo. Mislim, da bi bilo ravno za citre dosti. Da bi bil s papirnimi zadovoljen P. Metod.
Pridem domov potrt in žalosten.
"Mati, P. Metod imajo citre, lepe citre. Petindvajset kron bi naj prinesel, pa mi jih dajo."
"Petindvajset, kje jih naj dobim?"
Oko pa je materi le čudovito gorelo. Citre je imela strašno rada. Videl sem jo časih, kako je brisala solze, kadar je sosedova Rezika igrala nanje.
"Tako bom lepo igral in priden bom in vi boste peli. vi vsi, jaz bom spremljal."
"Bom očeta prašala."
Tedaj se je razgorelo upanje v meni.
"Ja pa srebrne hočejo, ne papirnih."
Oblak je legel na materine oči in upanje moje je šlo zopet po vodi. . .
"Petindvajset srebrnih," je šepetala mati tako skrivnostno. In njeno lepo rujavo oko se je odprlo kakor v neko razodetje in solza je spozela po gubah v obrazu kakor po stružici. . . Potegnila me je za seboj v sobo:
"Lojze boš šel v gimnazijo?"
"Bom."
Odprla je omarico, vzela iz omare čudno škat-ljico, ki je še nikdar videl nisem, dasi sem poznal vse omare od zunaj in znotraj in mi je stisnila v roke petindvajset svetlih srebrnih kron:
"Danes še ne veš, kaj sem ti dala s temi kronami, prišla bo ura, ko boš zvedel."
2.
Tako so prišle citre v hišo in s citrami se je naselil raj med nami. Dotlej si nisem mogel prav predstaviti lepi vrtič, ki sta v njem prebivala Adam in Eva od začetka. Mleko je teklo v potokih, žlahtnega sadja sta imela v izobilju, pa v šolo jima ni bilo treba hoditi, ker jima je Bog vse znanje že ulil v glavo, to je bilo že nekaj, pa kaj posebnega tudi to ni bilo. Ko so prišle citre v hišo, me je obšlo razodetje: Tuhtaš, tuhtaš, kako je moralo biti v raju prve dni vstajenja? Tako-le je moralo biti. Eva je nekje dobila citre, najbrž od Boga samega, ker takrat še ni bilo p. Metoda in srebrnih kron. Torej Eva je dobila citre in je poklicala ljubega moža ter mu zaigrala.
Igrala je, igrala, da so vsem duše zarajale. . . Časih je urezala žalostno, ampak, da bote vedeli, solzili se niso takrat, takrat solza še ni bilo na svetu, povečini pa je udarila v veselo. N. pr. ono: Na gorenjskem je fletno. . ., kje vince doma. Citre so seveda imele mogočen glas, daje donelo in odmevalo po vsem ve-soljstvu. In volk je zaplesal z ovčko, lisica s piško. Levi v arabski puščavi so slišali čudovite glasove in sloni v Indiji, pisani tički Južne Amerike, velikanski somi Atlantika in Pacifika, vsi, vsi so poslušali z odprtimi usti. Rože celega sveta pa so odpirale svoje kelihe in so pile prečudežne pesmi, ki so se razlegale po raju. Tako je moralo biti. Eva je dobila citre, kakor smo jih mi dobili. Mamica je tedaj povabila sosedovo Reziko, da je zaigrala in poskusila citre. Kako je vse strmelo. V strune je šla s prsti, pa se nam je zdelo kakor, da bi nam bila segla v srca in oči. Vse je zapelo v nas. . . Oči, srce, roke, nožice. • Mačka na zapečku je strigla z ušesi, muhe so se na robu sklede ustavljale, pozabile so na sladki močnik in so strme poslušale. Pa je bilo tudi res od sile lepo. Rezika je zaigrala pobožno in raztopile so se nam duše v sladkost, zaigrala je: "Šumi, šumi, gozd zeleni", in vsi smo bili žalostni, kakor da smo že v daljni tujini, recimo v Ameriki in jokamo, jokamo po domovini. . . Kakor na vrvici nas je imela Rezika.
V	meni pa se je razgorelo hrepenenje, veliko kakor je veliko pohorsko gorovje nad Mariborom in daljna kakor je daljna mariborska Drava, ki teče tja proti ogrski strani do Donave.
"Rezika, kako bi se mogel najhitreje naučiti lepih pesmi?"
Reziki se je nabral obraz v učiteljske gube: "To je tako, Lojze, treba je vaje, vaje in zopet vaje."
"Pa kaj misliš s tem Rezika?"
"Nobena hruška ne pade zrela z drevesa, samo igraj, igraj, lepega dne boš zaigral, kakor človek, ki se uči v plavanju: plava, plava nazadnje splava."
Lojzek, zdaj pa pljuni v roke in nadelo. Vaje, vaje, in zopet vaje. Igral sem, da se je hiša prevračala in so strune pokale in so si mašili ušesa vsi, kar jih je bilo v hiši. Posebno sestre je jezilo: "Fant, pa dobi citre, punce pa nič." Citre pa so donele in pele: "da boš vedela sestra, mami .sem bolj pri srcu kot ti, da boš vedela" in sem še bolj udarjal po strunah.
Pa kolikor bolj sem segal v strune, toliko manj so citre ubogale. Da bi dale lepo ubrano pesem iz sebe, tega ne; zato sem že nekoliko klonil v obup-
V	tem' ubupu pa je prišel škušnjavec.
Kako že pravi sveta zgodba o Evi? Sedela je z Adamom v paradižu, vsa zaverovana v krasoto ve-soljstva, tedaj pa se priplazi modras, ki ni bil samo modras, ampak je bil tudi zlomek obenem. Ta zlo-mek v modrasovi podobi je govoril Evi: "Ti Eva,

Bog te je dal! Čemu tako pri miru čepita in strmita v ono jablano sredi vrta. Kar po njej! Ko bi vedela, kaj je vse dobrega v zlatih sadovih. Prvič boš hlače nosila na svetu ti, ne Adam, kaj bi se mu dala pod noge, drugič boš Boga komandirala, tretjič. . . Tretje točke pa že spregovoriti ni mogel več, Eva je že bila v mreži in je stopila k jablani. . . itd. Saj poznate cno zgodbo: Eva je bila pač Eva, verna mati svojih Poznejših hčera. Komandirati, pa hlače nositi, presledek je bil sladkorček, da bi ne bila hlastnila po njem, seveda si je potem vse zobe potrla. . . Tej zgodbi bi jaz pridal še tole: Citre pa, ki jih je Eva Prejela od Boga, čudežne citre so potem od same žalosti počile in niso več dale pravega glasu od sebe, kar so dale, je bilo samo javkanje in jokanje. . .
Enako je bilo z menoj lepega dne. Torej jaz seni bil že nekoliko obupal s samim seboj in s citra-nn- Odložil sem citre in se zagledal tja skozi okno na sosedov vrt: oj tam so gorele med. vejami rdečkaste jabolke. Nii^m strmel v sosedov sad dobro minuto, pa se priplazi k oknu zlomek, ne sicer v podobi niodrasa, pač pa v podobi sosedovega Ivana. Govoril Je Pa prav kakor oni zlomek v podobi modrasa: _ "Bog te je dal, pa Mati božja, Lojze. Pusti no svoj Clgumigu, glej jih jabolke. Ti splezeš gor in potre-seš, jaz bom pobiral. Ti jih dobiš deset, jaz pet. . ."
Kakor Eva, tako jaz, zamrežen sem bil jedva je skušnjavec končal. Hajdi skozi okno!
Ivan: "Citre vzemi seboj."
Jaz: "Zakaj? Na jablani vendar ne bom citre igral."
Ivan: "Na jablani ne, pač pa poli, ko bova sedela ob Dravi, in jedla jabolka."
Presladka je bila skušnjava. Pomislite: jabolka Jn citre. — Jabolka : Evo je zmešalo, ki je imela vsega sadja v obilici, pa bi mene ne, ki sem videl jabolko vsake kvatre komaj enkrat, zakaj takrat, ko se je to godilo, takrat je bila vojska, huda in strašna vojska. Ni bilo denarja za jabolka. In citre: Dasi so me spravile že v nevoljo, zdaj v zarji sosedove Jablane so dobile povsem novo luč. Ob Dravi bova sedela, jedla jabolka in citre igrala.
In zgodilo se je, da sem jaz šel na jablano, Ivan
ostal na tleh. Spočetka se mi je milo storilo: tako lepo so se smehljale z vej, da bi jim kar zapel: "Jabolko sredi vej, jabolko rdeče, oj kak mi duša veselja trepeče." Pa ni bilo časa, da bi pel. Jablana
je bila le sosedova. Sosed pa je bil tak volk na jabolka kakor moj oče na svojo brajdo. Ena, dve, ruk. Toča jabolk, Ivan skače, citre pojo pod jablano, pod udarci sladkih sadežev, v sosedni hiši pa se od-pro vrata:
"Barabe, kujoni, falotje".
Jaz: ena dve, in plosk — tako so zaječale citre, da je bilo groza. Naravnost nanje skočim in citre se prelomijo na dvoje. Drava, Drava, kako si žalostna danes, kaj ti je? Ivan, kako si žalosten danes, kaj ti je? Lojze, kako si žalosten danes, kaj ti je? O nič posebnega ni. Drava je žalostna, ker sta Ivan in Lojze žalostna. Ivan je žalosten, ker bo moral dati očetu hlače v mero, morda oče že namaka merilo. Lojzek sicer tudi pričakuje mero, pa to ni taka reč. Zdaj, ko Lojze rase, mu je treba vsaki teden hlače na novo zmeriti, saj se mu iz dneva v dan krajšajo. To ni taka reč. Toda kdo mu da nove citre ? Citre ne bodo nikdar več pele. Obšlo ga je tako čustvo kakor ga je obšlo časih na pogrebih, ko so pogrebni pevski zbri zapeli: "Vigred se povrne, vse se oživi. . le prijatelj več nazaj k nam prišel ne bo..." Citre so mi umrle pod jablano. Materi bo umrlo veselje v očeh. Petindvajset svetlih srebrnih kron je dala zanje. Joj.
Ivan se okorajži: "Ej, nič ne de, saj ne bo prvič. Lepenko bom dal pod hlače. Tolkel bo po lepenki, pa me ne bo bolelo."
Jaz sem malodušen: "Ti lahko govoriš, kako bo pa z menoj, petindvajset srebrnih kron je dala mama za citre, zdaj so pa preklane."
'"Zlimaš jih in bodo zopet cele. Kaj še nisi slišal, da cigani vse svoje inštrumente preje prelome v dvoje, da jim potem lepše pojo."
"Limal jih boš ti. Ti si me speljal. Ti jih boš plačal. Petindvajset srebrnih kron."
"Po glavi."
"Pa jo boš ti prej dobil po glavi. Kar zdaj-le."
In začela je padati toča zaušnic, bunk in udarcev. Končala se je bitka doma na stolu. . . Oba očeta sta jo končala.
Ko je mati videla razbite citre, ni prav nič rekla, samo s predpasnikom je šla preko oči. In v meni se je razbolela čudna, čudna slutnja, kakor da sem storil nekaj strašnega. . .
(Dalje prih.)
iillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Brezmadežna.
2353484823234848534853485323235353232323232323232348485348485301020201015323532323532353232353010002535323235348232323485348020000024853534853535353010001010100004853535323232348532323535348484823534853484823484848235323232323234853530101020253235323535323232348535348482348530001010202
Ob 1100-letnici rojstva sv. Cirila.
P. Stanislav Aljančič, O.F.M., Rim:
ATOLIŠKI, pa tudi pravoslavni Slovani obhajajo letos pomenljiv jubilej: 1100-let-nico rojstva sv. Cirila - Konstantina, s častnim pridevkom "filozofa," mlajšega brata sv. Metoda. Pogled Slovanov je ob tej priliki uprt v Rim, kjer Cirilovo sv. truplo po vsej verjetnosti še danes počiva v starodavni baziliki sv. Klemena, in na častitljivi Vele-hrad, kjer čaka slavnega vstajenja njegov brat, pa-nonsko-moravski nadškof sv. Metod.
V Rimu so nekdaj zelo častili spomin sv. Cirila, 0 katerem pripoveduje njegov življenjepisec, da je bil 869. pokopan s častmi, kakor jih je imel sam pa-Pež. Sčasoma pa je češčenje slovanskega apostola med Rimljani prišlo v pozabljenje in šele Sikst V., ki je bil član reda sv. Frančiška in najbrže hrvatskega pokoljenja, je je zopet dvignil (v drugi polovici XVI. stoletja). Pozidal je nanovo cerkev sv. Hiero-nima v Rimu in eno kapelo posvetil sv. bratoma Cirilu in Metodu. V to cerkev, katero je upravljala ilirska kongregacija (Slovenci in Hrvati), je hotel Prenesti tudi truplo sv. Cirila, kar se pa potem ni izvršilo. Verjetno je, da se je v tem času poživilo češčenje sv. bratov med Slovenci, ki so, kakor pripoveduje msgr. Grivec v svoji sila zajemljivi knjigi "Slovanska Apostola Sv. Ciril in Metod" (Ljubljana, 1927), svoj štirim zapadnim cerkvenim učenikom Posvečeni oltar v romarski cerkvi v Ahenu na Nemškem v začetku XVII. stoletja posvetili na ime slovanskih bratov. Vendar med Slovani spomin sv. bla-govestnikov ni našel globokega in trajnega odmeva. Treba je bilo moža širokega obzorja in svetega življenja, kakor je bil naš veliki škof Ant. Martin Slomšek, ki je ustanovil cvetočo Bratovščino Sv. Cirila in Metoda v Mariboru, da se je češčenje sv. bratov med Slovenci in Hrvati, Cehi in Slovaki poglobilo in razširilo. Ta, 1851. leta ustanovljena bratovščina, ki se je hitro razširila med navedenimi narodi, je postala klica sedaj mogočno se razvijajoče cirilmeto-dijske ideje in 1891 na Moravskem ustanovljenega Apostolstva sv. Cirila in Metoda pod zavetjem prebl. D- M. Apostolstvo je danes glavna mednarodna verska organizacija za vesoljno cerkveno edinost in pod njegovim pokroviteljstvom so se vršili mednarodni znanstveni kongresi na Velehradu (1907, 1909, 1911 1924) in kongres za vzhodno bogoslovje v Ljubljani 1925. Enako prireja tudi letos v avgustu Apostolstvo V. mednarodni kongres za cerkveno edinost na Velehradu na Moravskem.
Zajemanje za veliko delo cerkvenega zedinjenja med Slovani, katero sta z apostolsko vnemo vršila sv. brata, se je v Rimu zopet zbudilo o priliki 1000-letnice njunega prihoda na Moravsko (863). Na po-
budo Zavoda sv. Hieronima so se vršile 1863 cerkvene slovesnosti in govori v čast slovanskima blagovest-nikoma s sodelovanjem najvišjih vatikanskih krogov z vsem mogočim sijajem.
Češčenje sv. Cirila in Metoda pa je dobilo splošen in za vso katoliško Cerkev obvezen značaj šele z o-krožnico Leona XIII. "Grande munus" 1. 1880, ki je določil njun praznik na dan 5. julija ter sv. brata postavil takorekoč za patrona apostolskega dela za zedinjenje med Slovani, ločenimi po nesrečnemu verskemu razkolu.
V	mladi Jugoslaviji so slovenski in hrvatski škofje že za Binkošti 1919 izdali posebno okrožnico o sv. Cirilu in Metodu, kjer pozivajo vernike, da v medsebojni ljubezni in ponižnosti posnemajo svetli zgled naših apostolov, z apostolsko gorečnostjo delujočih med Slovani, naj molijo in podpirajo delo za versko edinost, slovesno praznujejo praznik sv. solunskih bratov in v vsako župnijo razširijo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki deluje v tem smislu.
Kako veliko pozornost posveča sv. stolica ciril-metodijski ideji, je razvidno najbolj iz dejstva, da je papež Pij XI. sam otvoril letošnji jubilej 1100-let-nice rojstvo sv. Cirila s prelepo okrožnico, naslovljeno na nadškofe in škofe Jugoslavije in Cehoslovaške (13. februarja 1927).
V	uvodu papež pohvali namen škofov, da proslave spomin "Sv. Cirila Solunskega, apostola slovanskih narodov" in obenem tudi njegovega brata sv. Metoda, kajti oba brata sta bila nerazdružljiva v gorečnosti za razširjanje sv. vere. Vsled tega je Leon XIII. z okrožnico "Grande munus" tudi oba brata skupaj proslavil in njuno češčenje uvedel za vesoljno Cerkev. Zelo značilno je, ker papež povdarja, da so predvsem slovanski narodi poklicani, da časte in posnemajo sv. brata, dasi sta celi Cerkvi v kras in slavo; priporoča, da se s spisi in govori razširja poznavanje njunega življenja med verniki, ter učena in ponižna apostola postavlja v zgled zlasti učeči se mladini. Nato papež našteva njuno apostolsko delovanje med Saraceni, Kazari, Judi in Slovani, njune visoke čednosti in zlasti neomahljivo zvestobo do rimskega prestola, kjer sta prejela dovoljenje in potrditev slovanskega bogoslužja. "Zakaj bi se torej čudili, nadaljuje Pij XI., če sta Ciril in Metod, katera se moreta imenovati sinova Vzhoda, po domovini Bi-zantinca, po narodnosti Grka, po poslanstvu Rimljana in po sadovih apostolskega delovanja Slovana — postala vsem vse, da bi vse pridobila za edinost katoliške Cerkve?" Duhovniki, redovniki in redovnice morejo v sv. bratih posnemati čisto in nedolžno ter žrtev polno življenje za bližnjega. Krščanske družine naj se uče spoštovati postavo o nerazdružljivo-
•sti sv. zakona in pravi vzgoji otrok, vsi verniki pa služiti resnici, pravičnosti in ljubezni, ako žele, da bo njihova domovina vedno bolj napredovala. Sv. oče opominja one, ki so zašli, da se zopet vrnejo na pot resnice, ki sta jo učila sv. Ciril in Metod in z laskavimi besedami pohvali dela učenjakov o sv. Cirilu in Metodu, zlasti ona, ki so izdana od Apostolstva sv. Cirila in Metoda (t. j. učena dela in razprave msgr. Fr. Grivca), Velehradske kongrese in Institut sv. Cirila in Metoda na Velehradu, ki vzgaja gojence za bodoče apostolsko delovanje med slovanskimi narodi. Končno papež izraža željo, da bi se tudi drugi narodi združili s Slovani v proslavi svetih bratov in izprosili obilnih milosti od Boga za krščanski Vzhod.
Tudi papeški Vzhodni Institut v Rimu je lepo proslavil 1100-letnico rojstva sv. Cirila s predavanjem P. Dr. Sakača D.J. o sv. Cirilu in Metodu, katerega so se udeležile v obilnem številu vse slovanske, tukaj živeče kolonije. Predavanje, poživljeno z zajemljivimi skioptičnimi slikami, nanašajočimi se na ikonografijo sveti bratov (t. j. znanstvena panoga, katere predmet je kritično opisovanje sv. slik), je prineslo več novih momentov k zgodovini rimskega bivanja sv. Cirila: Teza, da je bil tudi Ciril posvečen za škofa preden je v Rimu vstopil v samostan, je, reči moremo danes skoraj z gotovostjo, rešena v pozitivnem smislu. Arheološki razlogi (novo odkritje portretov sv. bratov, obeh v škofovskih orna-tih, na votivni ikoni sv. Petra in Pavla, poleg že prej znanih in določenih fresk v baziliki sv. Klemena iz VI. stoletja in onih v cerkvi sv. Hieronima iz druge polovice XVI. stol.), tradicija, notranji razlogi in oni del predsmrtne molitve sv. Cirila, kjer se imenuje predstojnika svoje črede, vse govori za to, da je bilo Cirilu podeljeno škofovsko dostojanstvo. Po posvetitvi sv. Metoda in pet izbranih učencev (Klemen, Gorazd, Naum, Angelar in Sava) v duhovnike, oz. anagnoste (lektorje), se učenci niso takoj vrnili v Panonijo in Moravsko, ampak so ostali še celo leto 868 in večji del 869. v Rimu, da so prejeli višjo teološko naobrazbo. Tako so se usposobili, da so mogli pozneje pomagati sv. Metodu pri prestavi sv. pisma in drugih sv. knjig iz grškega in latinskega jezika od čeških gora do Jadranskega morja in celo tja v slovanski in širiti sv. vero in slovansko bogoslužje gori do ledene Kamčatke. Sv. Ciril in Metod sta z učenci stanovala v Rimu v grškem samostanu poleg cerkve sv. Praksede, v neposredni bližini štirih latinskih samostanov, okrožujočih tedaj baziliko sv. Marije Večje, v katerih enem se danes nahaja papeški Vzhodni Institut, ki ima namen nadaljevati delo solunskih blagovestnikov. Glede telesnih ostankov sv. Cirila se je do najnovejšega časa vzdrževala domneva kardinala Bartollinija, da so francoski vojaki leta
1798 opustošili grobnice v sv. Klemenu, kjer je počivalo tudi truplo Cirilovo, ki se mora zato smatrati za izgubljeno. Toda P. Nolan v 2. izdaji svoje knjige o baziliki sv. Klemena dokaže, da to ni točno. Našel je rokopis, ki se nahaja v arhivih rimskega Vika-rijata pod naslovom "Nonnullae authenticae super sacris reliquiis Sanctorum" in v katerem je z datumom 18. avgusta 1798 sporočeno, da so bile relikvije sv. Cirila tega dne prenešene v cerkev S. Maria in Vallicella (Chiesa Nuova) — bile so prej zaprte v mramorni posodi pod oltarjem sv. Dominika — in položene poleg relikvij sv. Filipa Nerija. Že črez 8 dni, 26. avgusta 1798 so pa prenesli sv. ostanke nazaj in jih zopet položili pod oltar sv. Dominika v cerkvi sv. Klemena. P. Nolan sporoča tudi nekaj mest iz pisma mons. Johna Connolly, dominikanca, ki je bil drugi newyorški škof, ki pravi, da je bil navzoč pri navedenih prenašanjih sv. ostankov in da je ostal tudi po ukinjenju dominikanskega samostana od 1796 do 1814 pred onečaščenjem od strani vojaštva, enako tudi samostan, kjer je rešil tudi knjižnico. P. Nolan sklepa iz tega, da so relikvije sv. Cirila še danes skrite v baziliki sv. Klemena in upa, da se bodo pri natančnejšem iskanju mogle najti.
Za proslavo 110-letnice sv. Cirila in Metoda pripravljajo Slovenci, Hrvatje, Cehi in Slovaki velike slovesnosti. Med drugim je v načrtu tudi romanje v Rim na grob sv. Cirila. Pod vodstvom rektorja zavoda sv. Hieronima, mons. B. Nardone, se je tu sestavil poseben odbor, ki je izdelal načrt za praznovanje tridnevnice v čast sv. apostoloma v dneh 29. aprila do 1. maja t. 1. v cerkvi sv. Hieronima. Predvidena je glagolska sv. maša (rimskega obreda v staroslovenskem jeziku), maša v bizantinsko-slovan-skem obredu in latinska sv. maša, enkrat slovesna "večernja" (vesperae) v biz.-slov. obredu in drugič latinska kompleta (completorium) v latinskem jeziku z gregorijanskim petjem. Zaključna slovesnost bo v hrvatskem jeziku. Ob prihodu romarjev se bo vršila tudi še slavnostna akademija, morda v navzočnosti sv. Očeta, s slavnostnimi nagovori v vseh slovanskih jezikih in petjem, pri katerem sodelujejo vsi tukajšni slovanski kolegiji.
Tako tudi Rim, prestolica krščanstva, proslavlja spomin svojih vernih sinov, ki sta v njenem naročju ob nogah Brezmadežne v baziliki sv. Marije pri jaslicah pred njeno prekrasno mozaično ikono, pred katero je tri stoletja pozneje sv. Frančišek Asiški molil za svoj mladi red, prejela blagoslov Hadrijana II. za apostolsko delo med slovanskim rodom!
Ali ne kliče Previdnost božja tudi Frančiškovih sinov, katerih roka je obvarovala pred razpadom to ikono Presv. Bogorodice, Varhinje misijonskega delovanja sv. Cirila in Metoda in Zavetnice frančiškanskega reda, na pot slovanskih Blagovestnikov? . . .

Okrožnica Svetega Očeta,
OB PRILIKI EDNAJSTE STOLETNICE SV. CIRILA.
C- ASTITIM bratom škofom in nadškofom Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Čehoslovaške republike pozdrav in apostolski blagoslovi
Zelo pravična in hvalevredna je vaša namera, da proslavite enajststoletnico rojstvo sv. Cirila, apostola slovanskih narodov, 'i nič manj hvalevredna jg misel, da se spominjate obenem pri {ej svečani priliki tudi sv. Metoda, njegovega brata in tovariša v apostolski službi, slaveč oba skupno s čim večjo častjo, ker sta oba bila tovariša po besedi sv. Cirila, govoreč jo sv. Metodu: "Glej, dragi brat, midva sva bila tovariša, orala sva eno brazdo na njivi Gospodovi."
V resnici, gorečnost, s katero sta sveta brata delovala in sirila sveto vero v vašimi deželah, jima je bila tako skupna in se je udejstvovala v tako združeni delavnosti, da ni mogoče govoriti o enem brez drugega. In ravno zato je naš prednik Leon XIII., blagega spomina, v svoji okrožnici "Grande Munus" z dne 30. septembra 1880, navdušeno slavil oba in zapovedal, da naj se češčenje, ki je med vami tako starodavno in zgodovinsko, razširi po vsej katoliški cerkvi.
Vsakdo pač vidi, četudi sta Ciril in Metod slavna svetilnika 2a vso cerkev, morajo ju posebno slovanski narodi častiti in Posnemati; kajti po njunih velikih naporih so bili prerojeni v Kristusu. Zato se naj torej, častitljivi bratje, pri tej stoletnici predvsem opozarja vernike s spisi in govori na delavno življenje obeh. Še večja pa naj bo vaša skrb v tem, da si vzame vsa učeča se mladina, tako svetna kakor duhovska, za vzor življenje in delovanje obeh slavnih svetnikov.
Dasiravno sta bila potomca zelo plemenite solnske rodo-vine in vrlo dobro izobražena v svetnih in bogoslovnih znanostih tedanjega časa, vendar se nista ponašala ne s svojimi duševnimi zmožnostmi, niti sta se dala zapeljati po cesarski dvorni razkošnosti in življenju, temveč sta se naučila v samoti služiti Bogu s tisto ponižnostjo, katera mu pristoja in sta se popolnoma posvetila službi cerkve, ker sta sprejela težav" in nevarnosti Polne misijone med Saraceni, Kazari, Judi in Slovani z edinim namenom širiti čast božjo.
Zgodovina spričuje o junaških čednostih in zaslugah teh dveh apostolskih mož. Navzlic njuni globoki znanosti sta združevala požrtvovavno veliko velikodušnost in pravo ponižnost. Napore njune svete službe sta posvečevala z molitvijo, največjo čistostjo in mrtvičenjem. Če je primerno, da se slovanski narodi zatekajo k sv. Cirilu in Metodu kot učiteljema najpopolnejšega življenja, ni nič manj pravična, da vsi vaši verniki, katerih oznanovavca rimsko-katoliške vere sta bila; še bolj primerno je, da ju imajo ne samo kot nebeška varuha, am-pak tudi za kažipota, kako naj ohranijo in dosežejo dobrote katoliškega občestva.
Globoko v srcu sta ohranila prošnjo Kristusovo, ki je po zadnji večerji molil k svojemu nebeškemu Očetu, da naj bi bili njegovi učenci vse eno. Zgodovina nam spričuje, da so bili cerkveni očetje vzhoda združeni z vesoljno cerkvijo; zato nista hotela sprejeti skrbi za slovanske narode, predno jima ni bila Vročena po naslednikih sv. Petra, katerim je bila dana od Boga skrb in oblast za celokupno čredo Kristusovo.
Zato sta šla v Rim. Iz Rima sta odšla kot odposlanca, pooblaščena po rimskem papežu, da ustanovita in utrdita kraljestvo Kristusovo . Naši predniki so ju vedno branili in varovali. Prvi je naredil v Rimu redovne obljube malo pred svojo smrtjo, katero je spremljala tolika žalost rimskih meščanov. Drugi Je bil v Rimu posvečen za škofa in tudi v Rimu je bilo odobreno in potrjeno slovansko bogoslužje, katero sta med slovanskimi narodi, ki sta jih pridobila za Kristusa, bila vpeljala. In navdušena s še premnogimi drugimi dokazi papeževe dobrohotnosti, sta se podala na svoje pričeto misijonsko delo.
Ali ne kažejo vsa ta dejstva dovolj jasno, da tema svetima bratoma ni bilo nič bolj pri srcu, kakor da delujeta v najtesnejši zvezi z rimsko cerkvijo? Kaj čudnega je torej, ako se sv. Ciril ,n Metod, ki se lahko imenujeta sinova vzhoda, bizantinca po domovini, Grka po narodnosti, po apostolskem poslanstvu Rim-
ljana in po sadovih njunega apostolskega dela — Slovana, da sta postala vsem vse, da bi vse pridobila za edinost katoliške cerkve?
Potemtakem, častitljivi bratje, ni reči, ki bi bila nam bolj ljuba, kakor je zadeva, katero imate v srcu, namreč da nekako povzdignete še višje na svetilnik te dve luči, da bi na ta način, ko sta živela na svetu in sta tako slavna v nebesih, svetila vaši mnarodom s svojimi čudovitimi zgledi čednosti, jih vabila in vnemala za krščansko mišljenje in življenje. Da, od teh dveh blaženih bratov ravno naj se uče duhovniki in redovniki nedolžno in čisto živeti ter posvetiti celo svoje življenje za zveli-čanje duš.
Naj se uče krščanske družine braniti in ohraniti zapovedi o neločljivosti sv. zakona in dobre vzgoje otrok. Z eno besedo: vsi kristjani kateregakoli stanu4 meščani in delavci, plemenitaši in vladarji, učenjaki in izobraženci, uradniki, ki so po svoji službi dolžni skrbeti za javni blagor, so dolžni služiti resnici, pravici in ljubezni, če hočejo, da se povrne Kristusov mir in prinese srečo in resnično blagostanje v njih domovino.
"Seveda Nam niso neznane — da rečemo z Leonom XIII. — mnoge in velike težkoče v tem oziru, posebno, ker so premnogi, ki hočejo obdržati in širiti zmoto onih, kateri so zapustili vero, sprejeto po Cirilu in Metodu. Toda zveličanje duš zahteva, da z vso srčnostjo branimo katoliško edinost in zato se ne smemo zbati nobenega truda, — temveč, kakor je rekel isti papež malo poprej, — je treba privesti k želji do edinosti in zvezi z apostolskim sedežem tiste, ki so se ločili od te edino sti, pa časte ta dva dveta brata; kajti apostolsko stolico sta imela za mater in učiteljico onadva, ktera ti priznavajo za učitelja vere."
In tu z dopadajenjem ne samo opozarjamo, temveč po za-služenju priporočamo dela, katera ste pričeli v tej plemeniti in prevažni zadevi. Med temi deli hočemo poudariti spise in razprave, katere so dosedaj objavili učeni in izobraženi pisatelji vašega naroda ter pobožne družbe, ki so bile po Našem in vašem vodstvu in varstvu povsod ustanovljene od zveze imenovane "Apostolstvo sv. Cirila in Metoda" in čigar posebna pravila ste pred kratkim predložili sveti stolici v pregled in novo po-trjenje. Posebno omenjamo shode na Velehradu — kjer je Metod sklenil svoje življenje, — shode, ki so se redno vršili in ka- * tere smo Mi večkrat pohvalili, in ravno tako ondotni zavod sv. Cirila in Metoda, ki je bil ustanovljen tam za dobro vzgojo mla-deničev, da bodo dostojno in plodovito izvrševali apostolsko službo med slovanskim ljudstvom. Ta zavod je naš neposredni prednik Benedikt XV. bi. sp. odlikoval z naslovom in pravicami papeževega zavoda. Upam, da bodo pričeto obhajanje enajst-stoletnice obhajali tudi drugi narodi, kakor je to Naša želja. Vaši verniki naj pa, posnemajoč pobožno češčenje svojih višjih pastirjev do teh dveh svetih bratov, izprosijo obilnih milosti v korist krščanskega vzhoda, ki ječi pod tolikimi nesrečami. Naj bi pač dodelilo nebo, da bi se vsi Slovani spominjali s pobožnim srcem in izpolnili z voljnim duhom, česar je sv. Ciril umirajoč prosil Boga: "O Gospod, moj Bog, ki si ustvaril vse an-geljske vrste in breztelesne moči, nebo nad nami razpel in zemljo utrdil . . ., pomnoži svojo cerkev z novimi množicami in združi vse v edinosti in ohrani jih složne in edine v resnični veri in pravi veroizpovedi in vdihni v njih srca besedo Tvojega poslušanja, da se prizadevajo za dobra dela in delajo, kar je Tebi ljubo."
Da bi predobri Bog uslišal te molitve in jih v dejanju uresničil, naj pomaga k temu naš apostolski blagoslov, ki ga kot zagotovilo nebeških darov in znak Naše očetovske ljubezni podelimo vam, častitljivi bratje, vsem duhovnom in vašim vernikom z vso udanostjo v Gospodu.
Dano v Rimu pri Sv. Petru, 13. febr. 1927, v šestem letu našega papeštva.
____Pij XI., papež.
Anton Martin Slomšek.
PRVA. MLADOST.
NTON MARTIN SLOMŠEK je bil rojen 26. novembra 1800 na griču Slom, ki spada k ponikovski župniji in leži ob južni železnici. Njegovi starsi so bili preprostega, kmetskega stanu. Bili so bogati in zelo pobožni. Se v poznejših letih, ko je Slomška že krasila škofovska mitra, se je večkrat spominjal v svojih govorih nizkega stanu, iz katerega je izšel. Ni se sramoval priznati, da ga je mati povila na slami.
Takrat še niso imeli šole na Ponikvi. Ko je Slomšek dozorel v dobo, ko je treba otrokom odsloviti brezskrbnost in brezdelje, je Bog poslal na Ponikvo kaplana Pražnikarja, ki je kmalu po svojem prihodu začel poučevati mladino. Zbirala se je pri njem v kaplaniji. Pozneje, ko je število otrok vedno bolj naraščalo, se je Pražnikar preselil v župnišče. Anton je bil vedno njegov najboljši učenec. Pri prvi šolski izkušnji, ki se je vršila pod velikim orehom sredi vasi, je Slomšek dobil prvo nagrado. Bil je vreden. Vedno marljiv, skromen, miren in pobožen je bil veselje svojemu učitelju. Eden njego.vih součencev pa piše: "Ze takrat smo ga vsi otroci spoštovali. Ako je bil on z nami smo bili vedno pridni, vendar pa je najrajše bil sam. Včasih sem ga spremil do njegovega doma, kjer nama je dobra mati postregla z okusno malco. Tudi na griču Sv. Ožbolta, kjer je pasel očetovo čredo, sem ga večkrat obiskal. Stopil je na stopnice, ki peljejo v zvonik, in pridigoval, mi drugi smo ga pa zvesto poslušali."
V največjo srečo si je štel Anton, da je smel streči pri sv. maši. Čeravno je moral hoditi dobre pol ure do farne cerkve, ga vendar ni nikoli manjkalo pri službi božji. Izredno vesel pa je bil, ako je smel spremljati kaplana, kadar je šel maševat k podružnici, ali pa kadar je nesel bolniku sv. popotnico. Da je smel g. kaplanu snažiti obleko in mu streči, je bila po njegovem mnenju velika odlika. Bival je že tedaj najraje v kaplaniji; kar težko mu je bilo, kadar je moral domov.
Srečni otroci, ki imajo skrbno, pobožno materi Slomškova mati je bila taka. V njegovem stremljenju po duhovskem poklicu ga je podpiral^, kolikor je mogla in znala. Ko se je Anton pripravljal na sv. birmo, mu je dejala: "Ljubi Tončel Botra si pa kar sam izvoli; vendar ubogaj me in izberi si moža, ki najbolje odgovarja pri krščanskem nauku. Naslednjo nedeljo si "Tonče" preskrbi v cerkvi prostor, odkoder je mogel pregledati vso cerkev. Zvesto vleče na ušesa odgovore pri krščanskem nauku. Neki preprosti, ubogi kmetič je po njegovem mnenju najbolje odgovarjal — tega si izvoli za botra. Seve, da je bil Pražnikar presenečen, ko mu je Anton povedal ime svojega botra. Po kratkem premisleku pa je dejal: "Prav si izvolil. Tvoj boter je sicer ubog, pa je pobožen mož." Ko je Slomšek nekoč omenil ta dogodek v pridigi, je pristavil: "In Bog je blagoslovil fantiča. On se je šolal, je postal mašnik in nazadnje škof." Seveda je ponižni škof zamolčal, kdo je bil omenjeni deček.
Ker je bil Slomšek prvorojeni, ga je oče Marko odločil za gospodarja na Slomu, njega, ki ga je s tako silo vleklo srce v šole. On, ki je tako hrepenel po oltarju, po izobrazbi, naj bo kmeti Hočeš, nočeš, moral se je ukloniti železni volji očeta vsaj za nekaj časa. Tako-Ie piše: "Do trinajstega leta sem bil ubogi hlapčič. Prešibek za pluženje, sem oraču gonil, mlatil in kosil ter sem si zmesnega kruha služil." Vkljub strogosti očetovi se vendar ni mogel popolnoma ločiti od šolskih knjig. Ves prosti čas je porabil za čitanje in učenje. Ko sta nekoč z očetom orala, bi se mu bilo kmalu slabo godilo. Ker je "gonil," je imel lepo priložnost tu pa tam malo v knjigo pokukati. Iz strahu pred očetom pa jo je vedno zopet previdno skril pod telovnik. Nekaj časa je šlo vse po sreči, toda ko oče nazadnje le zapazi, kaj počenja "bodoči gospodar Sloma," zakriči ves srdit: "Kmet boš in delal boš; le mestni gospodje nosijo knjige s seboj. Glej, da mi nikoli več ne prineseš knjige na delo!"
Materi, ki je čitala v duši otroka vse njegovo veliko trpljenje in hrepenenje, se je sin neizmerno smilil. Želela je z vsem srcem, da bi njen Anton stal nekoč kot svečenik Gospodov pri
Sr. M. Lavoslava, Sheboygan.
oltarju. Toda kako pridobiti očeta? V svoji stiski se zateče k Pražnikarju in ga prosi, naj on pregovori očeta, da bi poslal sina v celjsko šolo. Na prigovarjanje Pražnikarja se oče uda, četudi zelo nerad, kaplan pa izpregovori preroške besede: "Ljubi starši, verujte mi, vaš Tonče bo še enkrat velik gospod."
SLOMŠEK DIJAK.
Zlate sanje otroških let Slomška so se začele uresničevati. V šolo sme! O veliki noči 1. 1814 se je poslovil od doma. Oborožen z materinim blagoslovom in njenimi zlatimi nauki je odhajal v svet, v šole. »Vstopil je v tretji razred nemške šole, v jeseni pa je bil sprejet v prvi razred gimnazije.
Nemščina mu je delala precej preglavic, toda tekom par let jo je obvladal popolnoma. Z veliko vnemo se je učil tudi slovenščine. Njegov učitelj Zupančič je večkrat govoril svojim učencem, da je sramota za izobraženega človeka, ako ne zna več o svojem jeziku kot neotesani pastirji po gorah. Nagovarjal je učence, naj pišejo tudi slovenske spise. Kdo je raje ubogal
"Slomškova" Mati božja.
Pred njo je naš Slomšek vedno molil in se ji priporočal.
kot Slomšek 1 Ko je bil nekoč v šoli javno pohvaljen radi slovenskega spisa, se je še z večjo vnemo poprijel svojega materinega jezika. Začel je tudi pesnikovati. l£o se je bližal god nekega profesorja, je Zupančič določil tri najboljše dijake za deklamovanje. Pesmi so seveda morali sami "skovati," eden v latinskem, drugi v grškem in tretji v nemškem jeziku. Slomška je bolelo, da ga je ljubljeni učitelj prezrl. Pride godovni dan. Učitelji in učenci se zbero, da počaste ljubljenega godovnjaka. Oni trije dijaki prednašajo svoje pesmi. Ko končajo, stopi Slomšek spoštljivo pred Zupančiča proseč dovoljenja, da bi smel tudi on prednašati svojo častitko. Učitelj dovoli. Vse utihne in z napeto pozornostjo pričakuje, kaj bo Slomšek povedal. On začne in čim dalje govori, tem lepše mu teče slovenska beseda. Vsi ga občudujejo. Njegova pesem-častitka je bila najlepša med vsemi. Ves iznenaden mu reče Zupančič: "Zdi se mi, da imaš poseben dar od Boga, v slovenskem jeziku še kaj večjega storiti, zato ti svetujem, da se ga poprimeš s po-
sebno marljivostjo. Vrli učenec je zvesto ubogal ta nasvet. Od takrat je žarel tako mogočen ogenj do materinega jezika v nje-Rovem srcu, da ga niti najhujši vihar preganjanj ni mogel pogasiti.
Slomšek je bil čednosten dijak. Bil je lepega, neomadeže-vanega obnašanja. Med součenci je bil navadno tih. ponižen. Vse je ljubil z bratsko ljubeznijo in jim je skušal pomagati po svojih močeh. Njegov sošolec Luka Golič je bil zelo ubog. Ni 'mel hrane. Slomšek mu je prepustil svoj zajtrk in večerjo, sam pa je bil zadovoljen s svojim skromnim kosilcem. Za ve-cerJo mu je zadostoval kos kruha in čaša vode.
Lilijo angelske čistosti je Slomšek skrbno čuval. Ogibat se Je slabe družbe. Bil je previden v izbiranju čtiva. Poznal je samo dve poti, v šolo in cerkev. Tu in tam je šel tudi na izpre-"od na hrib sv. Miklavža, odkoder je občudoval slovensko zem-]jo, drugače pa je bil doma, kjer se je učil. V tihi samoti ie 'skal in tudi našel dovolj sladkega miru. V delu je našel srečo, v cerkvi pred sv. Re.šnjim Telesom je bilo zanj najprijetnejše Počivališče. Njegovi součenci so ga večkrat našli klečečega na Solili kolenih pred Najsvetejšim in zatopljenega v molitev. Njegov vzgled je vlekel in mnogi so ga začeli posnemati. Bil je res pravi apostol svojih součencev.
V	marljivosti je bil Slomšek nedosegljiv. Prebedel je mar-S'katero noč v učenju. Izhajajoče sonce ga je že našlo pri kpjigah. Ni čuda. da je bil vedno odličnjak, a v šesti šoli je bil že prvi med njimi.
Slomšek je bil že kot dijak popoln, resen mož. Bil je od-'ocen, stanoviten, neomalrljiv, utrjen v vsem. Prava čednost Pa se preizkusi v trpljenju. Bog ie noslal Slomšku velik križ ~~ vzel mu je ljubečo mater. Umrla je po kratki bolezni vdana v voljo božjo. Najbolj jo je skrbel Tone. S povzdignjenima rokama je prosila Pražnikarja. naj po materinsko skrbi za osi-rotelega dijaka. Globoko ginjen ji je obljubil in'ostal mož beseda. Sam je šel v Celje, da je osebno naznani! žalostno novico svojemu varovancu in da ga je potolažil. Zdaj so se začeli za ubogega dijaka kaj težki časi. Dokler je živela mati, je bil z vsem preskrbljen; z njeno smrtjo ie pa preneha'a podpora od doma. Oče, ki mu ni bilo prav nič po volji, da sin študira, se Jc v drugo poročil. Dobil je dobro, skrbno gospodinjo, toda za dijaka ni imela ljubečega materinega srca. Če bi ne bilo Pražnikarja, bi se bilo godilo S'onišku še slabše. On je nadomestoval fantu očeta in mater. Slomšek ga je ljubil s sinovsko ljubeznijo. Imenoval ga je svojega največjega dobrotnika. Bil mu je hvaležen do svoje smrti.
V	počitnicah je bil S'omiek skoro vedno pri Pražnikarju, kajti doma je bilo žalostno in pusto — ni bilo matere. Svojemu dobrotniku je Anton stregel, kier ie le bilo mogoče. S svojo Pobožnostjo in marljivostjo mu je bil v največje veselje. Večkrat Jc Poučeval otroke namesto njega. Pri pouku v šoli je bil vedno navzoč. Slomšek se ie pri Pražnikarju naučil vzgojevanja; b'l je še sam učenec, a zraven že nadcpoln vzgojitelj. Mnogo Casa, ki mu je preostajalo od dela, je porabil za sprehode v prosto naravo. Vsaki dan je obiskal cerkvico sv. Ožbolta, kjer se Je po opravljeni molitvi vadil v govorništvu. Vzljubil je to malo svetišče tako zelo. da ga je še kot škof imenoval "najdražji spo-n,,n moje mladosti."
Ko je z najboljšim uspehom končal šolo v Celju, je odšel v Sinj. Slišal ie praviti, da se tam lahko zeotovi 7. in 8. razred T c"em letu. Bil je tudi tam prvi odličnjak; z najboljšim spričevalom se ie vrnil v drago domovino. Ko poprosi za sprejem v celovško bogoslovje, mu povedo, da mora še enkrat v osmi razred, ker inozemska spričevala nimajo veljave v avstrijskih deželah. To je bi' zanj udarec! Pa se je potolažil, ker čas, ki
je preživel med Hrvati, zanj ni bil izgubljen. Naučil se je nicd njimi hrvaščine in italijanščine. Samo ob sebi se razume, da je dovršil osmo šolo v Celovcu z odliko. Neki profesor je dejal ob koncu šolskega leta. da bo Slomšek postal luč, kamorkoli bo prišel.
. _ Ko dijak dovrši gimnazijo, stoji na razpotju. Treba mu Je izvoliti poklic, mora nastopiti pot, ki pelje do njega. Slomšku
"' bilo nič težavnega, saj je gojil že od detinskih let samo en° željo, ki ie nadkriljevala vse druge; Postati svečenik Go-sPodov. '
SLOMŠEK BOGOSLOVEC.
Leta 1821 je Slomšek šel v bogoslovje v Celovcu. S seboj je prinesel vse lastnosti, ki jih moremo zahtevati od gojenca v duhovskem semenišču. Dobro je bil podkovan v vseh posvetnih vedah. Kmalu si je pridobil zaupanje svojih učiteljev in ljubezen svojih sošolcev-bogoslovcev.
Kakor zlato v ognju, tako se prava čednost preizkusi v križih. Tudi Slomšek je moral ponovno piti keliha v trpljenja. Še tisto leto, ko je pričel z bogoslovnimi študijami, mu je Bog poslal velik križ: umrl mu je oče. To je bil zanj težak udarec; prenesel ga je junaško-udano. Malenkostna podpora, ki jo je preje dobival od doma. je prenehala z očetovo smrtjo. Dobro, da je imel še Pražnikarja!
Prost vseh rodbinskih vezi, prost vsega, kar bi ga moglo še vezati na svet, se je Slomšek s celim srcem in z vsemi svojimi močmi posvetil izvoljenemu poklicu.
Svojim tovarišem je bil zvezda-vodnica v vsem m povsod. Marljivo je študiral bogoslovne vede. S posebnim veseljem je čital sv. pismo; evangelije in liste sv. Pavla se je pa celo na pamet naučil. Svoje tovariše je navduševal za študiranie velikih cerkvenih učenikov, ki jih on ni mogel prehvaliti. Že takrat je pokazal, da bo enkrat slavni govornik. Pridno je izbiral lepe izreke, dobre prilike in modre nauke, ki jih je našel po raznih knjigah. Vse si ie skrbno izpisal v posebno knjigo, ki mu ie potem dobro služila vse življenje. Čas, ki mu je preostajal, je porabil za svoj materni jezik. Izuril se je bil v njem tako, da ga je ravnateljstvo imenovalo za učitelja slovenščine njegovim kolegom. Ko so ti Slomškovi učenci zapustili bogoslovje, so bili popolnoma vešči slovenskega jezika in ravnateljstvo mu ie poslalo zahva'no pismo v priznanje njegovih zaslug, ki si jih pa on, v svoji veliki ponižnosti, ni sebi pripisoval.
Žel je za svoje delovanje neizmerno ljubezen in globoko hvaležnost svojih tovarišev. O tem pričajo razna pisma, ki so mu jih pisali v počitnicah. Slomšek sam je bil redkobeseden, a o njem so govorili vsi. S spoštovanjem so zrli nanj. Zdel se iim je več kakor tovariš. Mnogi so že takrat slutili v njem velikega moža, ki bo šc enkrat mnogo storil za cerkev in domovino.
Tudi gospodje profesorji so ga hvalili in ga odlikovali. Bil je po dovršenem tretjem letniku bogoslovja, dne 8. kimovca 1824 posvečen v mašnika. To je bil zanj dan veselja in tihe sreče. Njegovo večletno hrepenenje je bilo izpolnjeno. Postal je svečenik Gospodov, dosegel je svoj cilj.
Dan Slomškove nove maše se je bližal. Kje nai io služi? Ponikovčani so želeli, da bi v njihovi cerkvi opravil prvo daritev Gospodu. Pa kaj hoče med njimi, ko pa ni več nje, nai-boljše, da bi ga spremila pred oltar. Ko pa ni več očeta, ki bi povedal srečnemu slavljencu, kako je ponosen na svojega sina. kako je srečen. O, misel na mrtve starše je bila Slomšku kupa pelina v njegovo novomašniško srečo. Obiskal je njih tiha groba. da tam izplaka svojo bolest, da ju poprosi blagoslova. Po-tolažen pohiti nato v Olimje k svojemu dobrotniku Pražnikarju, ki je med tem postal župnik. V njegovi cerkvi hoče opraviti prvo daritev: Da pokaže svojo globoko hvaležnost, da mu vsaj nekoliko povrne njegovo očetovsko skrb in ljubezen. Dobri gospod je bil presrečen. Oskrbel je vse potrebno za pri-micijo. Kot pravi oče je spremil 19. kimovca 1824 svojega nekdanjega gojenca k oltarju. Tudi slavnostni govor je hotel imeti sam. Govoril je tako lepo "o veselju in žalosti v duhovskem poklicu," da je navzoče ljudstvo glasno plakalo. Gotovo je Slomška ta govor še bolj navdušil za vzvišeni poklic, kateremu se je posvetil z vsem svojim mladostnim ognjem.
Novomašniško razpoloženje mine prekmalu. Tudi Slomšku so hitro potekli dnevi prazniškega veselja. Moral je zopet v šolo, v četrti letnik, ki ga je končal z odliko. Nato je pa nastopil zanj čas resnega dela, čas oranja in sejanja ter obdelovanja vinograda Gospodovega. 7. zaupanjem v božjo pomoč je Slomšek ocjšej na svojo prvo postojanko.
(Dalje.)	I
<>CKHH><K><>0<K><><X>0<>0<>0<X^	OafKKKXXWOOOOTOOOOWKKKHKHHM}«^

Lincoln, kje si?	A u:
--INCOLN, ta veliki Amerikanec, je videl	eden, ki hodi z Galilejcem. Tretji primer: Tako le-
v mladosti strašne izgrede in hudobije	po pozvanjajo zvonovi k nedeljski službi božji, k
suženjstva, pa se je zaklel in zarotil pri	nedeljskemu počitku. Vest pozvanja z zvonovi
živem Bogu, da bo delal proti suženj-	vred: v cerkev pojdi, kakor drugi gredo, drugi do-
stvu, dokler bo dihal. Zmiraj so mu zve-	bri kristjani! Ne. Zakaj ne? Iz strahu pred ljud-
nele po ušesih in mu zvonile v dušo ve-	mi, ki morda stanujejo s teboj in ne hodijo v cerkev,
rige nesrečnih ljudi, ki jim drugi prodajajo prostost	iz bojazni: za tercijalko me bodo imeli potem in za
in svobodo in nazadnje je res dosegel in izpolnil svo-	cerkveno miš. Zopet gre zato, da se postaviš za
3o prisego iz mladostnih let, — svet ga slavi danes	javno katoliško stvar, tega ali onega je treba ukro-
kot osvoboditelja vseh prodanih in zasužnjenih. Ko	titi, treba bi mu bilo sapo zapreti in jezik, ker pre-
bi danes vstal tak Lincoln in bi gledal z duhovnimi	več gobezda proti veri in nravnosti. Ukrotil bi ga
očmi po svetu, ne videl bi samo dva, tri markete z	morda prav lahko, ker je plitev in krade vso svojo
živo človeško robo, videl bi, kako je ves svet en sam	vednost iz umazanega časopisja. Še mezinca ne boš
market, en sam semenj, na katerem prodajajo lju-	mignil za dobro stvar, v svoji zajčji naravi se boš po-
dje sami sebe, svojo dušo, svojo značajnost, svoje	tuhnil v grmiček ira čakal, da se vsa stvar poleže, da
Prepričanje. In če bi vstal tak Lincoln-katoličan, vi-	vsa stvar mine. Pa ti zopet vest kliče, temu in temu
del bi, kako Kristusovi otroci prodajajo svoje prven-	razmerju je treba napraviti konec, temu in temu
stvo v kraljestvu božjem ne za krožnik leče, zastonj	grehu je treba glavo odsekati, vest te dreza in te bo-
Sa prodajajo; samo iz golega strahu, iz gole bojazni	dri: naprej s pogumom in korajžo, ti pa rep med no-
pred sosedi in ljudmi prodajajo svoj krst, svojo vero,	ge: ah, ko je pa tako sladko spati v jami, čemu ne-
svojo cerkev in svojega Boga. Vse življenje nam je	potreben trud? Kaj bo rekel Mihec, kaj bo rekel Ja-
ena sama pesem toda pesem verig, pesem zarjave-	nez, moj prijatelj, če bo opazil, da sem tako mehke
lih okov in spon; odrgnjene so nam roke in duše od	sorte kakor ženska? Zakaj tako ravnaš? Zato,
teh verig do kosti in krvi. — Ali gledam morebiti	ker bi pač drugi rekli to in to. Iz samega strahu, da
Prečrno? Na vseh koncih, na vseh vogalih in krajih	bi zgubil nekaj plesnivih prijateljev, ki počenega
ti stoje ti moderni Pilati. Prišlo bo lepega dne do	groša niso vredni.
volitev, naj bo že v javnem ali zasebnem društve- Sramota je to in grdo je, da so med katoličani nem življenju, prišlo bo do volitev, ki od njih zavisi	taki duhovni sužnji. Svobodni bi morali biti v Kri-dobro cerkve ali celokupne družbe. Za kandidata	stusu, svobodne bi nam morale biti roke in duše vseh sta imenovana Kristus in Baraba. Vest mu bo rekla:	takih verig in spon, pa so nam bolj omrežene kot Kristusa daj, kot se ti spodobi — katoličanu in do-	komu drugemu, ki ni nikoli slišal o prostosti božjih bremu društveniku; drugi bodo morda rekli: Kristu-	otrok. Kristus nam je pribijal v srca: Dvema ne mo-sa voli. Rekli bodo duhovniki, škofje, katoliški ča-	rete služiti: ali Bogu ali satanu. Ali boste enega sopisi. Pa ne, šel bo in bo zapisal na volivni listek:	ljubili in drugega sovražili, ali pa se bote odpovedali barabo. In samo iz strahu, zakaj če bi volil krščan-	enemu in se podvrgli drugemu. Ali ni človek, ki je sko, bi ne bil cesarjev, to se pravi, bi ne bil moderen,	usužnjen strahu pred ljudmi, podoben ljudem v znaki ne bil pameten, bi ne ugodil sebi, svoji lakomnosti	ni zgodbi o oslu, očetu in sinu? Šla sta oče in sin Po morebitni nagradi, ali pa svojemu prijatelju. — in sta gnala osla na semanji trg. — Prideta do prve-°rugi primer- Postni dan je, ne bi smel jesti mesa, ga vogla, zasmejejo se jima ljudje: "No, glejte jih, Polajšave za ta dan. Vseeno ga bo jedel. Zakaj?	trije osli; mesto da bi oče, ki je star, sedel na osla, Sato, ker sedi pri sosedni mizi nekaj socijalistov in pa ti peš maha." Oče si misli, ta je pa dobra in sede ta rdečih tO bi se mu smejali: Viž ga tam-le je tudi na osla, res, čemu bi peš hodil? Nista prehodila ta-
ko četrt milje, srečata druge ljudi. Ljudje so se zopet rogali: "Ta je lepa; oče jaha, ko ima dobre noge, sin pa zraven peš, ubožec, komaj je shodil, pa se tako trudi!" Takoj je skočil oče z osla in je napravil prostor sinu. Ali jih niso zopet ustavili drugi? "Sin v sedlu, ubogi starček, ali si na glavo padel? Mar bi ti sedel, sin ima mlade noge." Nato sta kar oba sedla na osla, tako bota vsaj vsem ugodila, sta mislila. Od vseh strani pa so se mahoma oglašali: "O ti poživinjenost grda! Ubogo žival, pa tako mučiti, kladi sedita, mesto da bi sami hodili. Zakaj vama je pa Bog noge ustvaril? Žival trpi radi vajine lenobe in nemarnosti." Oče in sin pač nista mogla ugoditi željam vseh, pa Amen! Tako-le neumni so vsi oni, ki so udinjeni strahu in bojazni pred ljudmi. Vsem bi rad ustregel, pa nobenemu ne ustreže, najmanj pa sebi. In to ni prav nič častno in pristojno človeku, ki ima prosto voljo. Tako gredo skozi življenje volički, ki so v voz upreženi. Zdaj na levo, zdaj na desno, zdaj na desno, zdaj na levo. Volički, ki nimajo razuma in duha. Človek bi pa že moral gledati na to, kar mu je pristojno. Misli, sklepa, nazadnje sklene: Tako bo in nič drugače. — Pa smo in bomo strahopetci. Na nobeni strani nočemo zamere. Držim z rdečim in držim s črnim. Zidam cerkve Bogu, zraven pa postavljam kapelice hudič-ku. Taki smo kakor ona žena! Tudi ta primera je že znana, — dve svečki je prižgala, eno sv. Mihaelu, eno pa Luciferju: ko človek ne ve, kam pride po smrti!
Ali so taki možje potomci onih velikih junakov, ki so umirali po arenah in gledališčih rimskih v celih trumah, ki so s Kristusovo korajžo šli pod meče, v
žrelo levov, sami legli na ražnje, v kolesa, sami šli na grmado, zato ker je bilo v njih samo eno prepričanje: Kristus in njegova beseda? Ali so to sinovi in hčere prvih kristjanov, ki so peli Tedeum, če so lahko dokazali prepričanje svoje in svojo vero v Kristusa s krvjo in smrtjo? Ne, to niso možje, to so mevže, to so švigašvage in šalobarde, ki bi jih Bog moral izpljuniti iz svojih ust, ki bi jih morala cerkev izbrisati iz krstne knjige in jih izobčiti. Ali morejo biti trstike stebri cerkve? Trstike, ki jih vsaka sapica omaja, vsak veterček zaziblje? Ne, take trstike so samo v sramoto cerkvi in v pogubo.
Da, dati bi nam moral Bog dve, tri s svojim bičem, dati bi nam moral kulturne boje, nesrečo Mehike, zapreti bi nam moral cerkve, vzeti bi nam moral službo božjo, pognati duhovnike iz dežele in jih raztepsti; kri naj bi tekla, potem bi se pa že streznili katoliški zajčki in pokazali svojo barvo.
Dajmo, možje, predno ba zažvižgal božji bič nad nami, predno bo zažvižgal pesem preganjanja in kulturnega boja. Prosimo Boga, naj nikar še ne poseza po tem zadnjem sredstvu in zdravilu. Nočemo po poti mehiškega ljudstva in vseh drugih mev-žastih narodov. Nočemo, da bi moral bič raznih Callesov in framazonov iskati katoličanov po zajčjih luknjah in brlogih. Vsepovsod se hočemo kazati može z značajnostjo, katoliškim prepričanjem in kremenito korajžo, ki se ničesar ne bo zbala, kadar bo treba pokazati svetost naših vrst, lepoto katoliškega prapora, moč naših vernih src, moč našega dela, naših pesti in moč vsemogočnega, najsvetejšega Boga.
Apostolstvo molitve.
(Za mesec junij.)
Rev. J. Plaznik:
Da bi nam srce zagorelo v spoznanje božjega Srca in njegove ljubezni, kakor se nam v Evangelijih razodeva. — Čim bolj bomo spoznavali in poznali Srce Jezusovo, tem bolj nam bo tudi srce zagorelo v Ljubezni do učlovečene besede. Ni je pa boljše lestvice do srca božjega kakor lestvica evangelija. Evan-
gelij, božja knjiga, kjer je popisana vsa Zveličarje-va ljubezen od prve do zadnje črke. V besedah Jezusovih se je razodela in v dejanjih. Odpirajmo torej radi to božjo knjigo, hodimo po prečkah te svete lestvice tako dolgo, da ne bomo zdrhteli v zadnji ne-razdružljivi objem božjega Srca,
En glažek, ali dva?
Rev. A. U.:
OG je dal Adamu v raju lepo jabolko, da bi mu dalo pogona k samovzgoji v poštenosti in kreposti, ni mu je dal zato, da bi mu bila v pogubo, v škodo in skušnjavo. Ce bi bil Bog imel tak namen, kako bi moglo biti res, kar pravimo o njem, da J6 nad vse dober. Adam je padel, zmešala ga je ja-°lka. Zatem je človek dolga leta živel in životaril ! s°lzni dolini. In zgodilo se je, da je Bog dal Noetu žlahtno trto. Ali mu je ni zato dal, da bi ob njej rastel v svoje veselje in veselje božje? Pa Noe je ludi padel. In za Adamom padamo vsi njegovi si-n°vi in za Noetom padajo potomci. Kakor nam je Ponesla izvirni greh, tako bi lahko rekel, da je trta ^oetova prinesla drugi izvirni greh, izvirni greh, ve-etok hodobij, krvi in nezgod.
Težko je govoriti o tem drugem izvirnem grehu, *akor je težko govoriti o prvem. Zlasti ko je Ame-'ikancem in še posebej ameriškim Slovencem ta izvirni greh druga narava. Cujte to zlasti vi tam pre-morja, ki pravite, kako blaženstvo se je naselilo v Ameriko, odkar imamo prohibicijski zakon. Seve-se je naselilo, blaženstvo mačka in pri pijači predelih noči. Cujte, rede se vse blagajne. Seveda Se rede, od državne do zadnjega tihotapskega gostil-nicarja, pa jim ne nese goldinarčkov in dolarjev zdržnost, temveč prepovedana kapljica. In kako u-sPeva versko življenje in kaka sreča vlada v družinah! Bog nas je lehko vesel, vesela nas je lahko SVeta mati Cerkev. Težko je govoriti o tem našem ^rugem izvirnem grehu, pravim, pa je tudi tukaj treba enkrat odkrite besede, treba zato, ker je že tako Veliko to prokletstvo nad nami.
Pijanost. Zdi se, kakor da bi bil ravno slovanski Narodi vzeli na to nečednost svoj patent in nismo v oziru med zadnjimi slovanskimi narodi mi Slo-yenci. O, da bi bili mogli izruti iz svoje narodne duše ta grdi greh, kako drugače bi bilo z nami Pa Se Je razpasla bolj in bolj in danes nam je vsa kri Režeta samo od te želje: hej, vina, vina, še en šte-an, pa še en galon, pa še en galon. "Tri galone ga udušim, brat, viž, to se pravi biti Slovenec." Pa pije domovina Slovenija tam za morjem in ga pije ame-^ka Slovenija, samo da ga ta spije desetkrat več, ali kakor pravimo, pije ga na debelo. V domovini ga Pijo nekaj iz domovinske ljubezni, nekaj iz na-Vade, tukaj ga pa pijejo pred vsem zato, ker lahko °benerft državo za nos vodi in to je ravno preklet-prohibicije in v tem ravno starokrajski navdu-!enci za ameriško abstinenco grešijo, ker mislijo, da 36 Prohibicija sestra svete zmernosti, v resnici je pa j več j a glava med st.omi glavami zmaja, ki mu je Alkohol.
Govoriti o neizmerni škodi, o kugi, ki jo nosi pijanost svojim sužnjem, pa nositi vodo v čikaški kanal, ali v čikaško jezero, to je eno in isto. Povejte mi, o kateri strasti in njenih pogubnih posledicah so že več napisali, več govorili, kakor o pijanosti.? Biblioteke so polne knjig; napisali so jih zdravniki in drugi možje, vneti za zdravje ljudstva. Govorniki, duhovni in duševni, so govorili. Govorili z odra in izpred altar j a o tej strašni lavi, ki požiga tako življenje poedincev kakor srečo celih narodov. Vse zastonj. Alkohol je trdoživ danes bolj kakor kedaj poprej, in sužnjev, ki mu vpijejo hozana, ima danes več kakor kedaj poprej. Pravi pravcati lintvern iz starih pripovedk. Čimbolj mu je junak sekal glave, tembolj so mu druge poganjale. In piha in sika in bluje na vse plati, na vse strani in kamor puhne, zamre vse dobro in vse sveto.
"Pijanec požene razum iz glave, voljo iz srca, denar iz žepa, moč in zdravje iz telesa, pa komolec skozi rokav." Tako je nekdo lepo označil škodo, ki jo napravi alkohol poedincu, če ga uživa v preobilni meri. Po razumu svojem se človek razlikuje od živali. Pijanec pa zabije in zapije vso pamet, ali je potem vreden lepšega naziva kakor je beseda "žival?" Dal nam je Bog razum, da bi mogli spoznavati življenje krog nas in vse vesoljstvo in da bi v tem vesoljstvu kakor v jezeru videli svojo vzvišenost nad vsemi stvarmi, videli svojo podobo, ki je obenem podoba božja. Dal nam je voljo, da bi iz nje kakor iz studenčka zajemali moč za težki in trdi smoter, ki ga nam je namenil v časnosti in večnosti. Pijanec pa gleda v glažku svoje vesoljstvo, v glažku vidi svojo podobo, iz glažka zajema moči. Glažek, ozir. galon, to je njegov razum, to je njegova volja, ni čuda potem, da pijanci ne nosijo v svojih očeh Boga, ni čuda, da v svoji duši ne nosijo čednosti. V očeh, v teh kalnih in izpitih očeh, jim gori samo vino, to je njihov Bog in v srcu jim gori poželenje. Kaka sramota! Božja stvar, ki bi se morala ponašati, da je krona vesoljstva, ki bi se morala postavljati, da je ustvarjena s pokončno rastjo, kakor pravi sv. Avguštin v opomin, da mu je zadnji namen nebo in Bog v višavah, ne pa zemlja in telesnost, ta božja stvar gre in se poniža pod navadno žival, ki ji Bog ni dal drugega namena, kakor da živi dober čas, se valja po zemlji in gre potem pod nož, ali pred revolversko cev gospodarja-človeka. Pa misliš, da se bo streznil pijanec, če mu govoriš o velikem daru razuma, ki ga zapravlja s svojo nezmernostjo? Pijanec ti bo rekel, da mu daje ravno vino bistrost, da mu je vino kamen, na katerem brusi nož svoje brihtnosti. In volja pijančeva? Pijanec se izpreobrne, kadar se v jamo zvrne. Pijančeva volja, pa liska na paši, ki
je silila venomer nazaj v njivo, tudi če si jo še toliko odganjal. Pravi mu, kakor hočeš o slabih posledicah, ki jih ima alkohol z ozirom na duhovno in duševno življenje, vse zastonj. Mojzes je na gori molil. Mojzes je govoril svojemu ljudstvu o zapovedih in volji božji,'Izrael je divjal svoje naprej. Tako je pijancu beseda božja bob v steno, pa naj mu jo govori Bog sam po nesrečah, ki mu jih pošilja, ali naj mu govori po zgledih in besedah čednostnih. Kaj so mu table deseterih zapovedi! Naj še tako žgejo in opominjajo, sedel bo nanje in bo zalival svojo dušo, dokler mu ne utone v vinu! Kaj so mu dolžnosti, ki jih ima kristjan do Boga, do cerkve, do bližnjega in do sebe. Služba božja, ej! Ali ni bolje stati pri bari, stati v bezmentu in sladko vince piti, kakor pa čepeti v mračnosti altarjev in cerkva? Molitev, služba božja, zakramenti, ej, kdo bo to zamenjal za kozarček vinca rujnega? Dolžnosti do Cerkve! Kake dolžnosti imam do Cerkve? Da ji ne delam sramote in nečasti. Kristjan sem, katoličan, pa bom tako malo dal na to svojo veliko čast, da sem bojevnik božji, zaznamovan s krstom pravičnosti in svetosti. Ha, človek bi mislil, da se zato, ker je kristjan in ima korajžo udušiti eden, dva galona, še posebej postavlja. Dobi ga pod kapo, pa ne, da bi skril svojo sramoto, svojo ogabno strast, šel bo na javno cesto in jo tam na dolgo in široko meril, češ, "vsa cesta, glejte, je moja, to da samo vino, vino, vino." V nedeljo zvečer pojdi na ulice, pa jih boš videl na trope te od vina diplomirane inženirje. Dolžnosti do bližnega so mu ravno tako deveta vas. Samo na ubogo ženo, na otroke takega pijanca pomislimo! Srečna družina, kjer se mati, oče in otroci ljubijo med seboj in se spoštujejo. Kako pa naj vlada v hiši pijanca ljubezen in mir in zadovoljnost. Ali naj žena mirno gleda, kako mož zapravlja denar in življenje družine? In zopet, kako naj bo mož miren, če je poln alkohola? Alkohol in mir, ali gre to skupaj? Nasprotno. Alkohol kazi mir, dela zdražbo in jezo in razdrtije. Sodne dvorane in ječe so glasne priče in razbite družine so priče, razbiti zakoni. Ni ljubezni do bližnega, kjer razsaja pijanost. Kaj še, da bi pijanec spolnjeval dolžnosti, ki jih ima do sebe. Da bi se potrudil in živel kot se spodobi človeku, kakor mu je pisano v duši in kakor mu govori vest? Ko je pijanost gnojnica polna mrčes in golazni! Za gla-žek rujnega bo prodal pijanec sebe, svojo ženo. svoje otroke, svojo srečo, srečo bližnega, srečo svoje domovine, svojega naroda, srečo vsega človeštva prodaja. — Samo en vzgled, ki ga povsod navajajo — prvi ga je navedel veliki nemški vzgojeslovec (For-ster). Zasledovali so zgodovino neke nemške družine in njenega potomstva. Ada Jurke roj. 1740 je bila vdana pijači, tatvini in pohajkovanju. Od potomstva so potem presojali 709 oseb. Od teh je bilo rojenih 106 izven zakona, 142 je bilo beračev, 64 jih
je prejemalo javno podporo, 181 ženskih oseb je bilo udanih razuzdanosti in pohoti, 76 oseb je bilo kaznovanih radi pobojev, 7 radi umorov. In v 75 letih so ti ljudje povzročili državi pet milijonov raznih stroškov. — Ali ni to jasna priča, kaj je v alkoholu, ali ni to jasen dokaz, da alkohol ne more nositi sreče s seboj in zadovoljnosti, in ali ne bomo za-trdno sklenili boj temu zajedavcu naše sreče?
Torej, potem proč s trto in vinom? Ne, dragi moji. To bi bilo ravno tako smešno in neumno, kakor če bi kdo govoril: proč z ognjem, ker nam ugo-nablja toliko hiš in naprav, proč z vodo, ker nam je povzročila že toliko gorja v povodnjih in poplavah. Kdo pa je kriv, da alkohol povzroča toliko zla in nesreč? — Ali ne ljudje sami? Alkohol je sam na sebi ravno tako nedolžen, kakor je nedolžen ogenj-Pameten človek bo previdno in razumno ravnal z ognjem in bo previden z alkoholom.
Vino je dar božji, kakor imamo drugih božjih darov nebroj. Toda ni nam ga dal Bog, da bi ga zlorabili v svojo časno in večno škodo. Kar nam je dal Bog, bi nam moralo biti sredstvo v dosego svojega namena. — Tudi vino ima svojo dobro stran, če ga zmerno uživamo, da, časih je celo potreben naši naravi, če je seveda res vino, ne kakor večina naših ameriških vin — strupena mešanica. Veselja je tako malo na svetu danes, zakaj bi si ga ne priklical potem človek na naraven način, z vinom. Vino razveseljuje srce, samo sveto pismo pravi to; pij ga torej v toliko, v kolikor te razveseljuje, v kolikor te ogreva za družbo in veselo uro oddiha, pij ga v kolikor moreš v njem utopiti svoje težave, v kolikor moreš pozabiti na svoje skrbi in si odtešiti tesnobo življenja, da bi pa moral v glažek in galon staviti vse svoje zaupanje, tega pa nikar. Razum je kažipot, ki ti kaže smer v večnost, volja je palica, na katero se opiraš na tej težki poti, z denarjem si boš kupil kruha in življenja, da ne boš prehitro omagal, moč, ki je v tebi, ti bo dala pobude, da boš lažje hodil preko kamenja in peščenine. Zavedaj se pa, da ti pijanost poganja razum iz glave, voljo iz srca, denar iz žepa, moč iz telesa ... In še komolec skozi rokav! Tudi to slednje ni kar tako zavoljo lepšega rečeno. Odkod, povejte mi, uboštvo in raztrgani rokavi, beraške mavhe in iztegnjene prosjaške dlani na vsakem vogalu?
Pijanost in varčnost si nista sestri, pa tudi pijanost in bogastvo ne. Ko bi naše ljudstvo malo manj v kozarce gledalo, pa bi imelo tudi nekaj več v moš-njičku. Pa ne bo štedil, temveč metal bo bankovec za bankovcev za to prazno vinsko žlobudro. Graje vredno je tako početje, pa naj se godi v privatnem ali pa v cerkvenem bazmentu, graje vredno še posebno, če delajo na račun strasti in pijanosti dobičke. — Nikomur ne smemo obraniti pošteno, zasluženo merico, ki jo izpije po pameti in iz dobrega na-
^ena, da, ne le eno merico, dve, tri izpij, če ga neseš, Ce ti ne škodi (vprašanje je seveda, če tri merice že ne škodijo). Pred pijanca pa lahko vsak pljune z ogorčenost v duši in na jeziku: fej te bodi! Zakaj P!Janec se s svojo strastjo ponižuje pod človeško pastjo, se takorekoč sam izobčuje iz človeške družbe, jn ni vreden, da bi nam bil brat po Adamu, kaj še da bi nam bil brat po Bogu.
Torej ?
Glejmo torej, da se ne bomo spozabljali. Mož Se zavedaj, kaj gleda v tebi družina. Svojo glavo
vidi v tebi. Če se glava pozivinji, ali se ne bodo tudi udje? Žena, zavedaj se, da si krona te glave; če ta krona v vinu zrjavi, ali se je ne bo mož upravičeno sramoval in jo vrgel iz sebe? Sin, hčer, vidva sta žlahten sad na drevesu očeta in matere. Ce bosta vidva zgnila v strast pijančevanja in odpadla, ali ne bodo rekli ljudje, ki hodijo mimo na cesti: jabolka ne pade daleč od drevesa: kakoršen oče, mati, taka deca, in bodo vajini roditelji onečaščeni radi vaju? Nobeden se nikar ne spozabi! Ko bi mogli doumeti, kolika sreča je v zmernosti, bilo bi nam bolje na svetu, prijatelji.
praviš? Šel bom v Ameriko.
morjem
Težka je naša zemlja: križev pot in Kalvarija obenem. Tam za pa je gora Tabor doma s šotori veselja."
Frančiškova dolina.
(Konec.)
P. Krizostom Sekovanič, O.F.M.:
tN
v?
EKAKO tri ure od mesteca Rietija pod stenami visokih Apeninov leži vasica Podžo Bustone (Poggio Bustone), nad katero se dviga na zelo strmi skalni pečini samostan, ki ga je sezidal sam sv. Frančišek leta 1217.
Tu je zadnje znamenito Frančiškovo svetišče Re-atinske doline, ki sem vam ga namenil popisati.
Cerkev je posvečena apostolu Jakobu in je še dosti dobro ohranjena, samostan je pa, žal skoro popolnoma porušen; dvajset let že ne žive v njem več redovniki.
Ko je prišel veliki serafinski patriarh leta 1209 prvič v Podžo Bustone, je pozdravil ljudstvo z besedami: "Buon giorno, buona gente — dober dan, dobro ljudstvo!" Vsi srečni, da jih je počastil s svojim obiskom veliki svetnik Reatinske doline, so mu vaščani navdušeno odzdravljali: "Buon giorno — dober dan!" V spomin na ta dogodek kroži vsako leto eden izmed vaščanov 4. oktobra zjutraj po ulicah in pred vsako hišo udari na boben, ki ga ima o-bešenega čez pleča, ter zakliče: "Dober dan, dobro ljudstvo!" in cela družina mu pobožno odgovori na
ta serafinski pozdrav.
♦ * *
Zgodaj zjutraj že smo dospeli mi reatinski romarji v to idilično gorsko selo. Vaški gospod župnik, ki nas je izredno prijazno sprejel, nam je razkazal vse zajemljivosti tega kraja, nam zelo dobro razložil zgodovinske momente, nanašajoče se na sv. Frančiška ter šel z nami celo k tako imenovanemu "Pravemu svetišču," ki je oddaljeno od samostana dobre pol ure in leži pod divjim skalovjem.
Pot k pravemu svetišču je silno naporna. Sonce je pripekalo, kolikor je moglo in mi smo te pol ure pretočili več potu, kot prej celo življenje — vsaj zdelo se nam je tako.
A trud nam je bil obilo poplačan. Tz divje samote nam je stopila pred dušo izredno jasno podoba sv. Frančiška — velikega samotarca, ki si je izvolil za
bivanje to divje skalovje, da se je mogel nemoteno pogovarjati s svojim Bogom, se utrjevati v čednosti in se pripravljati za svoja težavna misijonska pota.
Svetišče je razdeljeno v dve votlini. V prvi, ki služi za kapelo, je oznanil angel sv. Frančišku odpuščanje njegovih grehov, kar predstavlja tudi zelo lepa oltarna slika iz 17. stoletja.—Nekoč se je zbrala velika množica ljudstva v bližini vasi Podžo Bustone, da bi poslušala božjo besedo iz ust tolikanj ljubljenega svetnika. Sv. Frančišek je začel tako-le govoriti: "Vi me imate za svetega in zato ste se tu pobožno zbrali; pa spovem se vam, da sem jedel cel post z mastjo zabeljena jedila." Za greh požrešno-sti je imel, ker je vžival v dneh bolezni nekoliko boljšo hrano. Na podoben način je svetnik večkrat pri' znaval svojo slabost in večkrat se je vznemirjal zaradi skušnjave prazne časti in to je svojim poslušav-cem tudi javno razodel.—V tej skalni votlini pa je pomiril Gospod Frančiškovo srce s tem, da mu je poslal angelja, kateri mu je tako-le govoril: "Frančišek, tu so ti odpuščeni grehi, kakor si prosil Boga."
Iz te kapelice vodi sedem stopnjic v drugo votlino. Nad vhodom je sledeči napis: "V tej sveti votlini je prebival mnogo let oče sv. Frančišek z bratom Egidijem in drugimi svojimi tovariši."
Tu je govoril serafinski oče svojim prvim sinovom one znamenite besede: "Bodite junaški, drag1 moji sinovi, in veselite se v Gospodu: vaše majhno število naj vas ne žalosti, moje življenje in vaša preprostost naj vas ne plaši; zakaj Bog mi je jasno razodel, da bo razširil po vseh delih sveta to-le mojo družinico, katere oče je on. Rad bi*zamolčal to, kar sem videl — toda ljubezen me obvezuje, da razode-nem. Videl sem velikansko število oseb, ki so se nam bližale, da bi oblekle obleko enako naši, in sprejele življenje našemu enako. Videl sem vse ceste polne ljudi, ki so stopali proti tej strani in so se podvizavali in bili so ljudje vseh narodov." (Cela-po Leg. II.)
Iz teh divjih skal je torej izšla prerokba, ki se Je do pičice uresničila v slavo frančiškanskega reda ln v veliko korist katoliške cerkve.
Ko smo opravili na tem svetem kraju svoje polnosti in priporočili sv. Frančišku vsak svojo redovno provincijo, svoje prijatelje in svoj narod, nas J£ gospod župnik povabil na kosilo. To povabilo sm° Po tako trudapolni poti vsi z velikim navdušenjem sprejeli in se precej spustili po skalovju navzdol. Navzdol je šlo mnogo hitreje in čez dober cetrt ure smo že sedeli okrog gostoljubne in s prijet-
110 dišečimi jedili obložene župnikove mize.
* * *
Okrog štirih 'popoludne smo se pripravili na od-d. Prijazni gospod župnik nas je spremil do konca vasi.
Pater Justin — plavolas visok Slovak — in jaz SVa nekoliko zaostala za drugimi; okrog naju se je zgrnila cela gruča otrok in naju nadlegovala za podobice. Ko sva se iznebila teh nadležnih kričačev, SNa Pospešila korak, da bi dohitela tovariše, ko na-^a pride nasproti že bolj prileten, a prav postaven Možakar in naju uljudno pozdravi. Bil je to signor Podesta — gospod župan. Ko nama je z vznešenimi esedami razložil, da se skriva v njegovi osebi županska čast in da je ta čast zvezana z dolžnostjo skrbeti za blagor občanov, je prešel po tem kratkem Uv°du takoj k stvari in naju je vprašal:
"Gospoda, ali bi vidva hotela priti k nam: eden župnika, drugi pa za gvardijana?" Midva s patrom Justinom sva se spogledala; ni-Sva vedela, kaj mož hoče in sva se veselo zasmejala.
"Gospoda, jaz se ne šalim," je rekel resno župan. "Vidva vesta, da imamo tamle gori božjepotno Cerkev s samostanom; cerkev je zapuščena, samostan se ruši. In vendar pomislita, da je sezidal to Poslopje sam sveti Frančišek. Kaka škoda bi bila, ta častitljivi spomenik popolnoma razpade. Va-scani srčno želimo, da bi se patri zopet k nam povrni- Odkar jih ni več tu, se nam zdi, da nam je Bog °dtegnil svoj blagoslov . . ."
k "2e prav, signor podesta," sem segel županu v vesedo, "že prav — toda, zakaj se v tej stvari obra-Cate na naju?"
k 'Zakaj na vaju, gospoda?" je slovesno povzel ^sedo podesta. "Vidva sta duhovnika, vidva sta Jančiškana — basta — dosti je; nič drugega ni tre-Eden bo župnik, drugi pa gvardijan; mi vama °mo pa pomagali popraviti razrušeno samostansko 2ld°yje in streho."
"To je vse lepo," sem se nasmehnil. "Toda po-'sliti morate, da midva nisva Italijana." "p "^aJ — nista Italijana?" se je začudil župan. a kako, da govorita naš jezik lepše kot jaz? To c ne de; da sta le duhovnika in frančiškana."
"Poslušajte, gospod župan," sem mu razjasnje-val. "Naju so poslali predstojniki v Rim na visoko šolo, da postaneva profesorja in da bova potem kot taka delovala vsak v svoji provinciji."
Te besede so gospoda župana nekoliko potrle.
"Pa vendar," je dejal precej manj korajžno, "pa vendar — ali bi ne hotela pustiti študiranje in priti k nam? Vidva ne vesta, kako vama bomo hvaležni in Bog vama bo to žrtev obilo poplačal."
"Vse res — toda midva nisva sama svoja; odvisna sva od predstojnikov. Obrnite se nanje!"
"Obrnite se nanje!" je ponovil za menoj prav krepko nestrpni pater Justin, ki je do tedaj previdno molčal, ker še ni znal dobro italijanščine. Tako sem prevzel jaz vlogo Arona, on pa je bil častitljivi Mojzes.
Njegove zadnje besede so imele na gospoda župana mogočen upliv. Do tedaj je namreč stal sredi ceste in nama zapiral pot, po teh besedah pa se je umaknil na stran; obema je poljubil roko in naju pustil, da sva mogla odhiteti za tovariši, ki so morali biti že zelo daleč. Klical je še za nama, da se hoče v tej zadevi obrniti na samega patra generala v Rim, kar sva midva seveda navdušeno odobrila.
Pozneje sem izvedel, da je podžobustonski župan res poslal prošnjo visokočastitemu generalu frančiškanskega reda, naj pošlje v ondotni samostan zopet patre, ki naj bi čuvali znamenito Frančiškovo svetišče. Cul sem tudi, da se je pater general za to stvar živo zavzel in da bo v kratkem naselil tam zopet manjše brate. Vendar kljub temu nimava midva s patrom Justinom mnogo upanja, da bi ravno naju doletela čast podžobustonskega gvardijana oziroma župnika, čeprav nama je ti službi ponudil sam signor podesta.
* * *
Moj spis o "Frančiškovi dolini" je končan. Omenil sem pet krajev, ki so prav posebno posvečeni po velikem serafinskem svetniku, namreč: Rieti, Fonte Kolombo, Grečo, Foresta in Podžo Bustone. To so živi spomeniki Frančiškovega premišljevavnega življenja. Iz šumnega sveta, iz daljnih misijonskih popotovanj se je vračal zopet in zopet v tolikanj mu priljubljeno Reatinsko dolino, kjer je v tišini gozdov in skalovja mislil edinole o Bogu in nadzemskih stvareh. Tu je prejemal iz Gospodovih rok nešteto milosti in novih moči za nadaljno dušnopastirsko delo, ki je bilo polno velikega napora.
Tu v tej krasni dolini je uglazbil Frančišek čudovito pesem, ki je zadonela pozneje po celem svetu. Sam Najsvetejši mu je dahnil to melodijo v njegovo čisto dušo — to je pesem ljubezni, porojena iz molitve. Reatinski gozdovi so jo rodili, jeknila je na strmih stenah visokih Apeninov in se nato razpršila po celem svetu.
Žalostna zgodba o lepem fantu.
SREDINI italijanskega mesteca Rietija stoji prekrasna cerkev, posvečena sv. Frančišku Asiškemu. Poleg cerkve je samostan, v katerem so živeli do 1. 1870 manjši bratje. To leto pa je vlada prepodila redovnike, zaplenila samostan in ga spremenila v umobolnico.
19. septembra minulega leta je bila v omenjeni cerkvi velika slovesnost za umobolne. Državna oblast se je pri tej priliki obrnila na predstojnika našega počitniškega samostana "Sant Antonio al Monte," kjer smo mi — rimski patri študentje — stanovali, s prošnjo, naj bi naš zbor pri omenjeni slovesnosti prevzel petje.
Mati lepe ljubezni zapadne cerkve.
Takoj smo se zbrali pevci na posvet in po kratkem preudarku smo soglasno sklenili, da hočemo tej prošnji ustreči.
* * #
Cerkev sv. Frančiška je bila v svoji notranjščini že od otvoritve Frančiškovega jubilejnega leta, t. j. od 2. avgusta dalje, vsa oblečena v dragocene tapete, obrobljene s širokimi zlatimi pasovi. V celem svojem življenju še nisem videl na tak način okrašenega svetišča. Dasi je cerkev precej večja od bre-zijske na Gorenjskem, vendar nisem mogel najti v njej niti najmanjšega koščka zidu, ki ni bil pokrit z raznobarvnimi preprogami. Celo z lesenega stro-
P. Krizostom Sekovanič, O.F.M.:
pa so visele pestre dragocene tkanine v okusnih lokih. Razumljivo je, da napravi ta prazniška obleka mogočen vtis prav na vsakega, ki stopi v ta božji hram.
Cerkev je bila do najvišje mere snažna in oltarji so bili okrašeni s toliko skrbjo in nežnostjo, da si moral precej priznati: ženska roka čuje nad vs<'Jn tem. Cerkev je dana v oskrbo redovnicam sv. D'5" minika, ki strežejo umobolnim.
Pevci — bilo nas je deset patrov raznih na •od-nosti — smo imeli svojo tribuno na desni strani velikega oltarja. Portugalec pater Julij je igral harmonij, Sicilijanec pater Pacifik je dirigiral, mene so Pa uvrstili med basiste. Malo nas je bilo, a peli smo " občutkom in dobro.
Nam nasproti v precej veliki kapeli so se zb -h umobolni.
Slovesnost se je vršila seveda pri zaprtih g! .vnih cerkvenih vratih. Dostop v cerkev so imeli le povabljeni: zastopniki občine z županom na čelu, nekaj častnikov, par visokih uradnikov in pa lepo število dam neke dobrodelne družbe. Vsi ti so zavzeli prostor v prednjih rdeče pregrnjenih klopeh.
Sveto mašo je bral rietski generalni vikar.
Ko so bili vsi slavnostni obredi končani, smo se mi umaknili s svoje tribune ter jo prepustili pevskemu zboru umobolnih. Ta zbor je štel petnajst moz-
Pater Julij je spremljal s harmonijem tudi njihovo petje; imeli pa so svojega lastnega pevovodjo, ki je bil, svest si svoje imenitne službe, temu primerno nervozen. Trudil se je, da bi razvrstil svoje pevce v dva oddelka po glasovih; hoteli so namreč pet' dvoglasno. Pa čim bolj je skakal in krilil z rokami, tem bolj je bilo vse zmedeno. Šele eden izmed pa2' nikov in sestra prednica sta jih mogla spraviti v dv® skupini tako, da je imel pevovodja na svoji desfl1 strani basiste, na svoji levi pa tenoriste.
V sredini med obema skupinama je pa stal mlad, slok in zelo velik fant, ki je skoro za glavo presega' druge. Bil je oblečen v zelo lepo obleko, lase Je imel skrbno počesane; njegova lica so bila siln0 bleda, obrazne poteze pa čudovito pravilne.
Pevovodja se je obrnil tedaj k patru Juliju ter Je plosknil z rokami, češ: začnimo!
In pričeli so. Peli so v srce segajočo melodijo^' no popularno pesem "Regina degli Angeli — Kralj1' ca Angelov." Peli so brez not, a ubrano. Pevovodja je vršil svojo službo z nepopisno gorečnostjo. taktu je klecal s koleni, neusmiljeno hitro je maha' z rokami — prste je imel pri tem široko razprte — in od časa do časa je položil obe roki hkrati za ušesa, kot bi prisluškoval, če ni morda med glasovi ke disharmonije. Zelo 'smešno ga je bilo gledati*
ko se je tako držal za ušesa in pri fem neprestano Počepal po taktu.
Pa tudi pevci so bili zelo živahni. Napravili so vtis, kot da vsi gojijo vroče želje postati pevovodje; v nekoliko manjši meri so vršili vsi prav isti posel kot Pevovodja: vsi so po taktu kimali in krilili z rokami. am° tisti visoki fant je stal mirno med njimi kot mramornat kip.
Naenkrat pa so vsi utihnili. Pevovodji so omah-nile roke; stopil je na stran in se pomešal med ostale Pevce.
Oni veliki fant pa je stopil korak bližje in je po kratkem interludiju pričel peti solo-spev.
Vsi ostali pevci so strmeli vanj in pevovodji so se odprla usta kot v velikem začudenju prav na stežaj.
Lepi mladenič pa je stal tam spredaj ves miren !n s povešenimi očmi ter je pel očarujoče lepo: "Ma-riJa> kraljica angelska . . ."
Glas je imel mehak in nežen, poln sentimentalne olečine. Od časa do časa se mi je zdelo, da je to glas človeka, ki drgeče v smrtnih bolečinah in kliče ^a Pomoč; da je glas duše, ki, pogreznjena v brezno eme, išče luči; pa zopet, da je to glas trubadurja, 1 Poje v mesečni noči pod oknom svoje neveste . . . Ozrl sem se tedaj na oltar, kjer se je blestela v 'norju lučk krasna podoba sv. Frančiška in iztrgal Se mi je iz prsi težek vzdih: "Oh, oče ubogih, usmili Se tega ubogega fanta!"
Solo-spev je bil končan in pevovodja je prevzel z novo gorečnostjo svojo službo. Nisem se menil Vec za njegovo teatralno obnašanje; tudi petje sem Poslušal le na pol. Moje misli so bile vse pri visokem bledem fantu.
Kako je vendar lep, sem pomislil; kako je ven-ar lep in nežen. Kot nedolžna devica se mi zdi. lovek bi utrgal lilijo in bi mu jo stisnil v roke, pohabil bi ga kot model za kip svetega Alojzija in postavil bi ga na oltar. — Kako da mu je ugasnila luč
Razuma?
Spomnil sem se tedaj na rajno Burjevo teto, ki 1111 Je nekoč dopovedovala, da so vsi "norci nori ved-le zaradi greha." — Ali se je tudi temu mladeniču omračil um radi greha?
. Pevci so začeli peti drugo kitico svoje lepe pesmi, Jaz pa sem strmel v podobo sv. Frančiška in sem za-cel kramljati s tem ljubeznivim serafinskim svetni-°m Prav domače in preprosto:
Moj veliki oče, tudi ti si bil blazen! Ali se spom-kako so metali asiški dečki kamenje za teboj in ako so te psovali z norcem? Da, zares — blazen si 11> toda — tvojo blaznost je rodila ljubezen in ne P"eh. Tvoja blaznost se je spremenila zaradi te lju-ezni v najvišjo modrost. Ah — biti blazen radi 3uoezni do Križanega — in biti blazen radi greha! ako bogastvo na eni strani in kako siromaštvo na ru£i- Tebi, Frančišek, je zagorela duša pri tvoji
blaznosti v nedosegljivem sijaju — tem siromakom pa je blesk duše ugasnil. Zakaj ljubezen je tista, ki vžiga — greh pa je, ki gasi, ki duši in mori. Ljubezen je vroča — greh je mrzel. Te siromake je skril greh pred svetom, skril jih je v hišo žalosti — tebe, moj veliki oče, pa je pokazala ljubezen celemu svetu; dvignila te je na oltar ter te obdala z glorijo-lo najljubeznivejšega svetnika v katoliški cerkvi. Ah — in letos, ob sedemstoletnici tvoje smrti se kosajo časopisi, kdo bi lepše pisal o tebi; in to celo ne-katoliški in brezverski; slikarji, pesniki in pisatelji ti polagajo pred noge svoje visoke umetnine. Posamezne države tekmujejo med seboj, katera bi tvoj jubilej lepše proslavila. In kaj šele sveta cerkev!
Mati lepe ljubezni vzhodne cerkve.
Skoro v vsakem mestu in v vsaki vasici je poseben odbor, ki ima nalogo tebi v čast pripraviti dostojno jubilejno slovesnost. Ali ni res tako, moj oče? Ljubezen je bila tista, ki te je dvignila na najvišji svetilnik, da svetiš celemu svetu.
Toda — sem se naenkrat prestrašil — toda, ali je imela rajna Burjeva teta prav? Morda pa vendar ni vedno vzrok blaznosti greh! Pri tem-le ubogem visokem fantu ne more in ne more biti. Ne more? Ali vidim mar v njegovo srce? Niti v oči mu nisem pogledal, da bi bral iz njih zgodovino njegovega življenja — in trdim kar tako, da je nedolžen.
Petje je bilo končano. Prelat in vsa navzoča gospoda se je dvignila in odšla. Odšli so tudi moji to-
variši. Jaz pa sem pokleknil v prvo klop — kar ločiti se nisem mogel od tega krasnega svetišča.
Počasi so drsali mimo mene umobolni, spremljani od sester in strežnikov, vračaje se nazaj v institut. Hotel sem jih opazovati — pa nisem mogel; preveč so se mi smilili. Skril sem svoj obraz med roke in sem začel šepetati kratko molitev v čast angelski Kraljici za te usmiljenja vredne bolnike.
Naenkrat me nekdo zgrabi prav krepko za levo roko. Preplašen planem kvišku — pred mano stoji oni visoki fant. . .
Neka nepoznana groza me je prevzela, ko sem mu pogledal v oči; zakaj njegove oči so bile vodene, brezizrazne, mrtve ... Ah da, resničen je pregovor: oči so okno duše. Seveda, če je duša svetla in jasna, je prijetno gledati v oči, toda — kaj če ugasne ta dušni plamen, kaj če umrje luč razuma v duši — da — kaj potem? Kaka žalostna tema je potem v očeh!
Mraz me je stresel in postal sem nemiren, ker iz mladeničevih oči nisem mogel razbrati nobenega odgovora. Prsti, s katerimi se je dotikal moje roke, so bili mrzli in potni.
Sklonil se je in mi poljubil roko, potem je pa za-šepetal mehko in proseče:
"Padre, mi da un santimo — pater, ali bi mi dali podobico?"
Zazdelo se mi je, kot da stoji pred mano majhen deček — šibek, bolan — ki mu je življenje v naj-nežnejši dobi izruvalo s svojo kruto roko lilijo iz srca — zdaj pa hoče s podobico, na kateri je naslikan sveti Alojzij, zopet vsaditi lilijo nazaj v svojo razdejano dušico.
Vzel sem iz brevirja podobico in sem mu jo dal. Glasno jo je poljubil in je oddrsal za drugimi.
Nič več nisem mogel ostati v cerkvi. Nekaj težkega in neprijetnega mi je padlo v srce; dvignil sem se ter sem stopil na dvorišče.
Približala se mi je sestra prednica.
Tiho sem jo vprašal:
"Častita sestra, ali mi morete povedati, kdo je . oni visoki bolni fant v temni obleki?"
"To je bivši dijak-akademik, doma iz Citta Du-cale, sin zelo bogate in plemenite rodbine. Poldrugo leto je že pri nas. Bil je zelo nadarjen."
"In je njegova bolezen neozdravljiva?"
"Zdravnik pravi, da ni mnogo upanja."
"Ali je mar bolezen v rodbini?"
"Ne."
"Ne?" sem vprašal s krepkim poudarkom.
"Ah . . .," je vzdihnila sestra in videl sem, da je v veliki zadregi in da bi mi ne povedala rada vzroka mladeničeve bolezni.
Toda bil sem trd in neizprosen. Za vsako ceno sem hotel priti stvari na jasno, zakaj podoba ubogega študenta se mi je zajedla globoko v dušo.
"Torej . . .," sem se obrnil s krepkim glasom k redovnici.
Ni se mogla ustavljati več. Z dvema stavkoma mi je razodela žalostno zgodbo o lepem fantu:
"Zapeljal je deklico — svojo sošolko, ki je na porodu umrla z otrokom vred . . . Njemu samemu pa se je kmalu nato omračil um."
"Torej greh?" sem dejal trepetaje.
"Da, greh," mi je odgovorila sestra, se kratko
opravičila in odhitela po opravkih.
* * *
Počasi sem odkorakal proti domu.
Torej Burjeva teta je imela prav!
"Blaznost je vedno posledica greha," tako me je poučevala. "Vedno, vedno. Ce umobolni ni zakrivil svoje bolezni sam, na primer otrok, je pa treba iskati greh na starših. Treba je brskati, treba je preiskovati — pa se ti bo naenkrat zvalil greh v naročje, ves gnjusen in grd."
Jaz bi seveda ne upal biti tako strog in bi raje tako-le rekel:
"Resnica je, da greh mnogokrat konča v umobolnici in da čednost le-tam nima prostora."
Resnica je pa tudi, da se mi je greh tega mladeniča nepričakovano zvalil v naročje. Kako zelo sem se zmotil v svoji sodbi! Sem pač človek in kot tak sodim le po vnanjosti.
Da sledi po grehu vedno kazen, to je jasno; 0 tem priča neštetokrat sveto pismo in zgodovina, i'1 da je ta kazen mnogokrat zelo žalostna, uči izkušnja. Zdi se mi pa, da je najstrašnejša kazen za greh blaznost, ker le-ta spremeni človeka v žival.
Neprijetne so postale moje misli, neprijetne zato, ker sem iskal po svojih možganih nekaj, s čimer bi si mogel umiriti srce, pa nisem in nisem mogel najti tega.
Niti opazil nisem, odkod je pritekel k meni majhen okrogel deček in se mi oklenil levega kolena.
Bil je to moj stari znanec. Vedno namreč, kadar sem šel skozi to ulico, mi je pritekel nasproti, me prijel za koleno ter me na ta način ustavil. Najprej je poiskal moj križec na rožnem vencu in ga Je poljubil, nato je je poljubil oba navzdol viseča konca rožnega venca, stekel je še na drugo stran in Je glasno cmokaje počastil oba konca mojega redovnega pasu; slednjič me je prijel še za roko, jo poljubil in nato zbežal.
Skoro vedno sem mu čisto mirno pustil, da je o-pravil te ceremonije. Le kadar se mi je mudilo, sem ga pograbil za komolce in ga visoko dvignil, kar m11 je bilo prav posebno všeč. Nato sem ga pa posadil lepo na tla in sem odhitel dalje. Predno še se je mogel debeli siromaček skobacati na noge, sem bil ze tako daleč, da me ni mogel več dohiteti.
Danes sem mu seveda mirno pustil, da se je P° lastni volji motovilil okrog mene. Ko je po oprav'

'jenih ceremonijah hotel zbežati, sem ga prijel za r°čico in mu dejal:
'Počakaj! Povej, kako ti je ime!"
Nič mi ni odgovoril; le smehljal se je prav vese-0 Hi mi nad vse ljubeznivo gledal v oči.
Premajhen je bil še, da bi bil vedel za svoje ime, °da iz njegovih oči je sijalo življenje duše. Aj, ta usica je svetla! Jasna luč razuma je v njej, luč, ki zdaj ljubko trepeče, da se bo čez par let razgorela v mogočen ogenj, v sonce — v sonce, ki da človeku dostojanstvo človeka. Kaka razlika med nedolžnimi e£a dečka in med vodenimi mrtvimi očmi ubogega "ttobolnega študenta!
V žepu sem imel tri sladkorčke in sem mu jih stisnil v ročico. Iz brevirja sem vzel najlepšo podo-ico in sem mu jo dal. Vriskaje je zbežal s temi vetrni zakladi domov.
Modrost, ki je sevala iz oči tega otroka, me je uPokojila. Spomnil sem se na enajsto poglavje evangelija svetega Mateja, kjer je pisano: . "Zahvalim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker 81 skril to pred učenjaki ter modrijani in si razodel malim."
Gospod, modrost si razodel malim! V teh ^dolžnih očeh sem jo bral, v očeh, ki so polne lilij 111 šmarnic, v očeh, ki v njih kraljuje prečista Devi-
ca Marija in angel varih — v teh očeh si tudi ti, Gospod, s svojo neskončno modrostjo!
"Oni, ki pravijo, da so pametni, so postali neumni." (Rimlj. I, 22.) — Ta deček, ki je molčal, ki niti svojega imena ni vedel izgovoriti, ta deček je v svoji nedolžnosti in preprostosti modrijan v tebi, o Gospod! — Oni umobolni dijak pa, ki je z izvrstnim uspehom dovršil svoje gimnazijske in licealne študije ter pričel že poslušati predavanja na univerzi ■—-ta dijak je kljub svoji zmožnosti in nadarjenosti zaradi greha postal blazen, ker ni zidal svojega upanja vate, o Bog!
Greh dela ljudi blazne. — Ali ni zapisano v sv. knjigi: "Blazno je napravil Gospod modrost tega sveta (I. Kor. 20) ?
* * *
Ko sem prišel v svojo sobico, sem se ozrl na podobo svetega Frančiška, tega malega, preprostega, ponižnega, ljubeznivega, stokrat oblagodarjenega služabnika božjega. Pred dušo mi je stopila vsa prečudno vesela zgodba njegovega življenja. Poln blažene sreče sem se nasmehnil in prav iz dna duše mi je privrela pobožna molitev:
"Zahvalim te, Gospod, da si skril svojo modrost pred učenjaki in modrijani in si jo razodel temu malemu asiškemu ubožčku — razodel si mu skrivnost svoje neskončne modrosti — modrost svoje neskončne ljubezni."
Sveta Družina.
Pomen sv. Frančiška Asiškega.
Z
v?
A vsako zlo najde Previdnost božja primerno zdravilo. Ko je pred štiri sto leti nastopil zoper sv. cerkev in papeštvo u-čeni nemški menih in profesor Martin Luter (1483-1546) in njegovi učeni pomočniki in nasledniki, je obudil Bog železno odločnega španskega oficirja Ignaca Lojolan-čkega (s pravim imenom Innigo Lopez de Recalde, 1492-1556) in po njem ustanovljeni jezuitski red, že od začetka bogat učenih mož in profesorjev, ki so se mogli s svojo veliko učenostjo uspešno ustavljati krivim naukom luterancev.
V 13. stoletju pa, ko so človeško družbo razjedale divje razprtije in sovraštva, krvavi boji med mesti, poboji in umori med meščani istih mest, je obudil Bog moža in svetnika, ki je poznal in oznanjal samo ljubezen: sv. Frančiška iz Assisija, sončnega mesta visoko na pobočju gore Subasio v Umbriji, približno sredi pota iz Benetk v Rim.
A dasi so bili časi tedaj divji in krvavi, niti ta po-sirovelost src in duš ni bilo najhujše zlo tistih žalostnih časov. Hujše in nevarnejše zlo je bilo, da se je večina Evrope pogreznila v pohlep po denarju in bogastvu in v še grše hlepenje po uživanju vseh dovoljenih in nedovoljenih dobrin tega sveta, in so ljudje, ker so gazili po samem blatu, nadzemskega in nebeškega popolnoma pozabili. In ne samo posvetne ljudi so okužile te strasti; globoko zajedle so se te ostudne gobe tudi v duhovščino sv. Cerkve, zlasti v višjo, v škofe in prelate. Tedaj so namreč oddajali škofovske časti v svojih deželah povečini svetni vladarji. Ne pa samo oddajali, ampak naravnost prodajali! Kdor je več ponudil, je postal škof, naj je bil te časti vreden ali ne. Tako so marsikje prišli na škofijske stolice ljudje, ki so bili polni vse drugačnega duha, samo božjega in cerkvenega ne. Ma-lokje, celo v samostanih ne, so ljubili ponižnost, preprostost in siromaštvo tako modro in apostolsko kakor prvi menihi v Grammontu v limoški škofiji (Limoges) na Francoskem. Ko je njih ustanovitelj Etienne Muretski pokazal svojo svetost s tem, da sta na njegovem grobu čudežno ozdravela neki slepec in neki mrtvoudni, so se menihi silno prestrašili, da bo svet zdaj o njihovem samostanu govoril, da bodo ljudje od vseh strani romali k njim in jim nosili darove. Zato je njih opat Peter limoški šel na grob ustanoviteljev in je molil: "O služabnik božji, pokazal si nam pot uboštva, a glej, zdaj nas hočeš s te ozke poti zapeljati na široko pot pogubljenja. Priporočal si nam samoto in tihoto — ali naj zdaj postane naš samostan bučno sejmišče? Saj vemo, da si svetnik, čemu spričuješ to še s čudeži, ki bi mogli biti grob naše ponižnosti? Prosimo te in trdno pričakujemo od tebe in tvoje ljubezni do nas, da ne boš
Ksaver Meško:
storil ničesar, kar bi nam bilo v dušno škodo. Ako pa vendar, ti izjavljamo pri pokorščini, ki smo ti jo nekdaj obljubili, da bomo tvoje kosti izkopali in jih v reko vrgli." — Do leta 1189, v katerem letu je Cerkev proglasila Etienna za svetnika, je ostalo tako, kakor je pobožni opat Peter želel. Po proglasitvi se je pa začelo v poprej tihem Grammontu šum-no življenje, romanja, kupčevanje z vsem mogočim, kopičenje darov in bogastva, da je nekdaj vzorni in občudovani samostan postal vsemu svetu v posmeh in zaničevanje.
Teh gnoječih ran na telesu sv. Cerkve niti papeži z vsemi svojimi prizadevanji niso mogli ozdraviti-Niti najmogočnejši in najodličnejši vseh papežev Inocenc III., ki je vladal prav ob času sv. Frančiška (1198-1216, papež je postal šele 37 let star, rojen 1161), ne! Zato zveni iz vseh njegovih apostolskih
v
pisem neka tiha žalost, trpka otožnost: svet je pac z močno roko vladal in krotil, predrugačiti in zbolj-šati ga ni mogel. Kaj je dosegel z vso apostolsko gorečnostjo celo v najbližji okolici, nam kaže žalostni dogodek, da so ga pustili po smrti nekaj tednov nepokopanega, ker so se kardinali prepirali, kdo naj postane njegov naslednik.
Predrugačil, zboljšal in rešil, da se ni povsem pogreznil in potopil v posvetnem in v grehih, pa Je svet ubog beraček, Frančišek iz Assisija (rojen menda 1182, umrl 3. oktobra 1226), ki ni imel na svetu nič svojega in se je silno razžalostil, ko mu je nekoč eden bratov rekel v njih bornem, tesnem samostanč-ku ob cerkvici Sv. Marije Angelske: "Oče, iz tvoje celice pridem," češ: "Kaj si rekel, dragi brat? Iz moje celice? Torej je še vendar nekaj na svetu, kar je moje!"
Po rojstvu bogat, sin bogatega in odličnega trgovca Petra Bernardona v Assisiju, je Frančišek v svoji globoki duši spoznal, da je vir vsega tedanjega hudega mamon, posvetno bogastvo. Zato se je P° mnogih duševnih bojih povsem odtrgal od premoženja in si je izvolil za nevesto "gospo siromaščino-In ko je odpadlo od njega vse, kar ga je vezalo na svet in zemljo in ga tako delalo nekako sužnja zemlje, je bil tako svoboden in srečen in obenem s tako nadzemsko ljubeznijo združen z vsem stvarstvom božjim, da mu je bila vsaka stvar brat in sestra, brat črviček v prahu in brat veter, ki j'q šumljal z vejam1 oljk in mu hladil vročo glavo, bratje golobčki in volk in sokol v gozdu, "gospod brat" sonce na nebu, sestra voda, sestra luna, sestra celo premogočna dekla božja — smrt! In ker srce njegovo ne z enim vla-kencem ni bilo navezano več na svet in njegove dozdevne dobrine, ampak edino le na Boga, je bil najsrečnejši in v Bogu najveselejši človek na svetu, ki je celo smrti in sodbi šel pojoč naproti.

In s to svojo dušno srečo in s svojim zgledom, ko Je vsemu svetu odmrl in s tem našel mir in srečo svojemu srcu, in s svojo gorečo, ljubezni do Boga in ljubezni do vsake duše in slednje kreature božje polno besedo je dosegel, česar niso dosegli papeži z vso svojo močjo in ne učenjaki z vso svojo učenostjo in modrostjo: preobrazil, poboljšal, popolnega propada je rešil vso Evropo!
Letos slavimo sedemstoletnico smrti tega najlju-beznivejšega vseh svetnikov, "drugega Kristusa," kakor ga po vsej pravici imenujejo katoliški in protestantski pisatelji.
Naj bi zavel blagodejni dih njegovega življenja tudi v naša srca, da spoznajo koliko več sreče je v odpovedi, ponižnosti, samozatajevanju, v službi najožjemu Gospodu, nego v službi svetu, v hlepenju po naglo minljivih dobrinah sveta, katerih konec je trPka bridkost.
Ko je v soboto, 3. oktobra zvečer 1. 1226 sv. Frančišek umiral, sta mu najljubša brata Leo in Angelo
pela njegovo "Sončno pesem," pred vsem pač tisto čudovito sklepno kitico:
Češčen, o Gospod, po sestri naši, smrti telesni, ki nihče živečih ji uiti ne more; gorje jim, ki v smrtnem grehu umro; a blagor njim, ki najde jih po tvoji volji presveti, saj druga smrt* tem nič škodovati ne more."
In ko je tisto znamenito soboto ob sončnem zahodu Frančišek v tistem preubožnem samostanu ob cerkvici Svete Marije Angelske izročal svetlo in sveto svojo dušo v roke svojega tako ljubljenega in ča-ščenega Boga, je nenadoma priletel zbor njegovih prijateljev, bratov škrjančkov in je sedel na slamnato streho nad Frančiškovo celico ter mu je zapel pesem v slovo — v slovo za odhod v domovino nebeško.
Naj bi bilo po zgledu in priprošnji velikega prijatelja božjega, sv. Frančiška, tudi naše življenje tako, da bo njega konec lep kakor "Sončna pesem" in kakor pesem zgolečih škrjančkov!
* Druga smrt — večna smrt, pekel.
Tri čednosti žene.
Požrtvovavnost, velikodušnost in krotkost, to so biseri, ki bi morali krasiti krono vsake žene in gospodinje.
Požrtvovavnost napravi, da more žena prenašati Vse številne žrtve ki jih nosi s seboj družinsko živ-ijenje. To, kar imenujemo hišne skrbi, je spojeno ? neštetim premagovanjem samega sebe. Mož ma-°kdaj umeva, kaj in koliko ima žena opraviti. Vse, *se, najmanjši prostor v hiši ima svoje zahteve. Ce se Pridruži kopica otrok, mora v njenem srcu živeti Cut za žrtve, drugače bo izgubila veselje, moč in ^trajnost, zakaj te žrtve se ponavljajo iz dneva v dan in prenehajo šele takrat, go gospodinji obnemo-fejo moči. V tem smislu je res, da kdor pravi "ma-1'" imenuje v tem obenem mučenico. — Srečna bo Pa samo tista žena, ki vse te žrtve posvečuje, ki jih prenaša v stanu milosti božje ter jih z dobrim name-n°m pretvori v zaslužna dela za nebesa.
Druga čednost je velikodušnost. Porodi se tam, Jer je v srcu živa vera. Žrtve, ki so prisojene ženi, 80 številne, zraven pa še največkrat skrite in brez ?'unanjega sijaja, Delo moževo, napori njegovi pa-
dejo bolj v oči, niso brez zunanje hvale in ne brez odobravanja. Žena se trudi in peha neprestano pri vzgoji otrok, ima polne roke dela v hišnem gospodinjstvu. Ves dan je zaposlena, na večer pa nima kaj posebnega pokazati, zato se pa njen trud toliko ne upošteva, ker navadno ne zbuja pozornosti. Zato je treba velikodušnosti, če hoče žena vztrajati.
Tretja čednost vzorne gospodinje je krotkost. Znaki krotkega značaja so različni. Krotak človek nikogar izgrda ne svari, nikjer drzno ne nastopa, ne kaže, da mu je to ali ono zoprno, rad odneha in prepusti sodbo ali pa zadnjo besedo drugemu, mirno prenaša ugovore, ne izgubi potrpljenja, ko ga tarejo skrbi ali preobilno delo. — Krotkost prepodi mračno osornost, zoprno resnost in poveljujočo tr-dost. Krotkost je potrpežljiva in prizanesljiva v medsebojnem občevanju, krotkost prenese tudi krivično jezo, kljubovavno trmo, nezaslužene očitke. S krotko gospodinjo pride v družino angel miru. —-Ako ima gospodinja te čednosti, je kakor skrita vijolica, ki je nanjo uprto oko božjega Stvarnika.
—Rev. Anton Čadež.
Ad terrorem aliorum.
(Zgodovinska slika.)
II.
RUGO jutro je bilo na rtniški "purgi" že pred sedmemi vse živo in glasno. Ženske so se sklicevale, pa ogovarjale:
"Ali veš, kam gredo? Kam neki se jim tako mudi? Ali ti je kaj povedal?" Otroci v samih srajcah so lovili materam krila in se zavijali vanje. Nekateri so se začeli javiti, a drugi so še zaspani stali na hišnih pragih, držali prst v ustih in niso vedeli, ali bi se smejali ali jokali ob nenavadni razburjenosti, ki se je bila polastila grajske "purge."
"Purgar" Rigler, ki je opravljal službo vratarja in je imel kočo prav pod zidom tik vhoda, je pa stal na kamnu, na katerem je sicer sedel in je zrl tja na Slemena, koder je spela četica oboroženih purgar-jev. Bilo je pet mož; štirje purgarji peš, a "rihtar" jež, ki so šli vsled ozkih steza večinoma vrstoma drug za drugim, izginjajoč Riglerjevim očem zdaj v gozdiču, a zopet za kak brežiček. Rigler je pa še dalje zrl na ono mesto, kjer je vedel, da jih zopet uzre, bodisi, da se pokažejo izza drevja ali pa brega, ali pa iz jarka na odprto plan. — Radoveden sem bil, kaj jih tako žene. Navsezgodaj je bil odprl dvorskemu rihtarju, ki je bil ves razgret prišel na Rtnek, a je bil takoj zopet odšel, da ga Rigler še vprašati ni utegnil, kaj ga je tako zgodaj prineslo. In za njim je dal grajski rihtar takoj poklicati tiste purgarje, ki so bili biriči. Rigler ni mogel uganiti, ali se je zgodil velik poboj ali samo tatvina. Skušal si je sestaviti ves dogodek iz besedi, ki jih je bil ujel iz razgovora med rihtarjem in biriči.
Iz premišljevanja ga je zbudila soseda Ogrinka, ki ga je oddaleč nahrulila:
"I, kam pa gredo tako naglo? Ti veš, Rigler."
On pa ni vedel dosti več kakor ženska sama in ji je vljudno povedal: "Za nosom gredo, soseda."
"Pa ne za tvojim, dedec! Ne veš ničesar več kot me!"
"Ravno toliko vem kakor tvoj, ki gre ž njimi!"
Rigler pa ni hotel, da bi vsa "purga" vedela, da on ničesar ne ve, zato je nadaljeval:
"Jaz vem več kot tvoj in še ti po vrhu. Nekovo babo so ubili. Zdaj veš, da ne boš trdila, da ne vem ničesar."
Groza je spreletela vso purgo. Ženske so sklepale roke in vzklikale prestrašene ter se gnetle ob Riglerju, da bi kaj več izvedele. Toda možakar je molčal in se delal, kakor bi ne smel več povedati.
Ozirale so se za onimi, ki so hiteli prek Slemen, da bi uganile, kam gredo, /Jrle so brez uspeha, ker so bili že odšli,
France Jaklič:
"Kam neki so šli? Katera je bila tako nesrečna? Katero so ubili?"
Rigler je s ponarejenim molkom prikrival svojo nevednost in je s tem odgnal radovedne ženske, ki so se zgrnile potem nekaj nižje z otroci vred v veliko gručo prerešetavat vso stvar.
Ogrinka je pripovedovala, s kako naglico je bil prišel navsezgodaj grajski klicat "njega."
"Brž! Ogrinc! Brž! Vzemi "ptikšo" in sabljo! Gremo. Mudi se."
"I, kam?" je vprašal "on" ves prestrašen in je planil pokonci. "Le kaj se je zgodilo?" To je hotel izvedeti.
"Moj se je bil tudi strašno prestrašil," je pravila Obrstarca. "Vstrašil zlasti zato, ker ni hotel grajski črhniti, kam pojdejo. Ali je vojska? — sem si mislila, spomniti se pa nisem upala, da bi ga ne bilo še bolj groza. Poiskala sem puško in sabljo, katero sem gredoč nekoliko obrisala s predpasnikom, da bi ne bila tako rjavičasta."
"Tako so žensko ubili?" je pretrgala neka druga purgarca besedovanje. "Kaj smo učakale! Kakšne reve smo. Še me nismo varne."
"Le zakaj so jo? In kako so jo?"
In ko je neka purgarca povedala, da je videla še v jutranjem mraku hiteti po purgi dvorskega rihtar-ja, so uganile, da so v Dvorski vasi ubili žensko.
"Oh, ti dedci!"
* * *
Ko je Mahnečka izdala Lucijo Rotarjevo, je za-šumelo po Dvorski vasi srda in togote.
"Hu—uj! Huj! Rotarjeva Lucija je naredila točo. Čarovnica je! Hu—uj! Kruh nam je požrla! Pobijmo jo!"
"Predno se stegnem od lakote in postanem mrzel. zavijem čarovnici vrat!" je golčal Škander in hodil po vasi. "Kdo gre z menoj? Ali se je bojite? Ha?"
"Pobijmo babo! Ubijmo čarovnico!"
Ženske so pa javkale okrog naraščajočega krdela:
"Možje, zaradi božje volje jo pustite! Nikar ne dražite čarovnic! Kaj ji pa morete? S coprnijami se bo vas ubranila. Potem bo pa črtela nas vse. Krave bodo rdeče mleko dajale in crkaje kakor muhe?"
"Kaj meni mar, kakšno bo kravje mleko, ko mene več ne bo. Vrat ji zaviiem, da nas bo kar čez hrbet gledala." je razsajal Škander.
"Kajpak! Potem pa na drva ž njo! V starih, dobrih časih so jih kar sežigali, da so imeli mir pred njimi," mu je pomagal Babič in kazal pesti.
"Sami jo dajmo, ker gospoda čarovnicam ničesar žalega več pe stori!"
Gruča Dvorjancev se je začela valiti po vasi, mo-2Je s stisnjenimi pestmi in grozečimi pogledi, a ženske so pomirjevale razjarjene može, zastavljale jim Pot, ali jih vlekle nazaj. Toda zaman! Ta in ona je zletela stran s poti, da je bridko zastokala vsled sunka pod rebra.
"Pogini, čarovnica!"
Nekoliko prej, predno se je razjarjena gruča pri-valila do hiše, je bila prispela k Luciji Mahnečka in Jo Prestrašena velela:
"Skrij se! Beži! Ubili te bodo!"
Lucija se je začudila in se prostosrčno zasmeja-la: "Ali noriš, Mahnečka?"
"Skozi lino poglej, pa boš videla in slišala. Pote
gredo!"
Ko se je Lucija ozrla skozi okence, je Mahnečka smuknila iz hiše, da bi je sosedje ne dobili pri nji in tudi nje ne obdolžili.
Lucija je osupnila.
"Kaj neki hočejo? Ali me mislijo zares?"
Groza jo je obšla, ko je slišala ogorčene vzklike ln grožnje, ko je videla žugajoče pesti in srdite obraze.
"Na drva ž njo! Sežgimo čarovnico! Ali smo te zasačili služabnica hudičeva, ki si nas z ledenim zrnjem zasula in zeleno žito omlatila?"
Zdaj je pa že slutila, za kaj gre. Stresnila se je, skočila od okna k vratom, jih zaloputnila in zapah-nila.
"Nedolžna sem!" si je mislila Lucija. "Nedolžna kot dete sedem dni staro in krščeno. O, sveta moja Patrona in vse svetnice! Pomagajte mi!"
Tedaj je zažvenketalo tisto okence, ki je gledalo na vas. Steklo v svinčenih okvirih se je razletelo na tisoč koscev, a v kočo je priletel kamen.
Lucija je kriknila na ves glas. Ali kdo naj jo sliši? Kdo naj se je usmili? Kdo naj jo reši, ko so Pa vaščanje, njeni sosedje, stali pred vratmi in pod oknom ter kričali na vsa usta: "Baba, ven! Ven, co-Prnica! Ti si nam točo naredila!"
"Pustite jo! Zaradi božje volje jo pustite, da nam še kaj hujšega ne napravi!" so vpile ženske in vlekle može nazaj.
Toda zastonj!
"Kaj naj še napravi? Ali je še kaj hujšega, ka-°r je bila toča, ko ne bo močnika ne ješprenja? Ko °do otroci jokali in mrli od lakote? Ko bo krulilo Po Praznem želodcu in ko ne bo več semena za novo Setev in ko bo konec vsega?"
Tako v grozni luči so si slikali obupni Dvorjanci odočnost in so z nepopisnim srdom tiščali za njo, ki Jlln je vse to povzročila, ki jim je prinesla točo.
"Le po nji! Sami si naredimo pravico! Ali ne
greš ven?"
"Ljudje božji, pustite me! Usmilite se me! Nedolžna sem!" je vikala Lucija pri okencu in stegovala roke proseče.
"Hahaha! Nedolžna!" je zarohnel Muhič, skočil proti oknu in zamahnil z roko po zraku s tisto rdečo tržaško ruto. "Ha! Ali poznaš to cunjo, ti prokleta coprnica!"
Lucija je odskočila od okna in jeknila:
"Jej! Jej! Jej!"
"Ali vidite, kako molči, ko smo ji dokazali?" , "Ta je čarovnica! Ta je naredila točo!"
"Baba, ven!"
"Zapalimo ji bajto!" so se oglasili nekateri in Babič je hitro izvlekel gobo in kresilo.
"Kdo bo to čakal? Kdo bi se mudil? Ta čas nas lahko vse zacopra," je kričal Škander. "Baba naj hitro pogine! Zaletimo se v vrata!"
Takoj se je nekaj mož uprlo in vrata so zaropotala po tleh. Čez nekaj trenotkov je že Škander privlekel Rotarico iz koče in jo z vso silo vrgel po tleh, da se je stresla zemlja.
"Tako! Zdaj pa le po nji! S hudičem je imela zveze. Pomagajmo ji, da bo prej pri njem!"
Potem jo je še brcnil, da se je prevalila.
"Ta ima že zadosti," je pritrdil Muhič. "Ta ne bo več coprala in vsipala toče."
To je pretreslo može, da so jim omahnile roke in odnehale pesti.
Tedaj so bile pa že priletele ženske iz cele vasi skupaj z vikom in krikom.
"Tako ste jo! Ubili kakor psa!" je vzkliknila obupno Mahnečka, ki se je čutila prizadeto, ker je bila izdala Lucijino skrivnost.
"Ubijalci! Ubijalci!" je zagnala Polona in tlesknila s povzdignjenimi rokami. "O, sveta Pomagal-ka! Nedolžno žensko ste ubili!"
Možje so se nekoliko v zadregi spogledovali, samo Škander ni mogel prenesti očitanja in se je sto-gotil:
"Nedolžna? Pa čarovnica! Ali si tudi ti ena izmed njih?"
Oči so se mu lesketale besnosti in roke pestile. In kar proti Poloni je silil.
Muhič ga je prijel za roko in ga je zadrževal:
"Pusti jo! Ena je že zadosti!"
"Ka-aj? Ena! Vse od kraja, da bomo imeli mir!"
Možje so ga obstopili, ko so videli, da besni in postaja nevaren.
"Škander, nehaj! Bo že zaenkrat! Dovolj sitnosti boš imel zaradi nje! No, pa se te bodo druge bale, kar jih je še," so ga pogovarjali možje.
Ženske so se pa ukvarjale z Lucijo.
"Da bi vsaj ne umrla! Da bi le zdaj ne umrla in ne bi obtoževala moje vesti," je javkala Mahnečka. "Moj jezik! Le zakaj nisem molčala!"
"Ali ima zadosti?" je vprašal še enkrat Škander.
"Menda že. Saj vidiš, da se ne gane. Pustimo jo babam, naj se ukvarjajo ž njo. Pojdimo!"
Možje so se razhajali precej krotkejši. Mislili so, da je Lucija pobita do smrti, da ni več rešitve za njeno dušo. In Škander jo je ubil, eden izmed njih! Ne ubijaj! Tako pravi božja zapoved. Pred "krvavo rihto" pa velja: glava za glavo. Res jo je Škander, sam Škander, a drugi so bili tudi ž njim. In če bi je ne bil Škander, Bog zna, kateri bi se bil tako pregrešil. O, pa je čarovnica! In točo je naredila. Toda pravijo, da ni čarovnic. Vikar nam dopoveduje tako. Pa tudi če je bila, je bila vendar krščena in krščenega človeka se ne pobije kar tako.
S takimi mislimi so se razhajali in pustili Škan-dra, ki se je še vedno razburjal.
"Tako kakor jaz, naj bi vsak naredil, pa bi ne bilo čarovnic, ne toče in nič drugega hudega! Nebesa bi imeli na zemlji!"
* * *
Dvorjanski rihtar se je takega izida nekoliko prestrašil. Najprvo toča, potem pa še poboj, ako ne celo uboj v vasi. Kaj bo rekla gosposka na Rtneku,
kateri je dolžan poročati vse dogodke iz vasi. O toči bi jim že povedal in potožil, toda drugo? Služba je služba! V graščinski službi je. Ni velika, a vendar je službica! Lej, njegovi sosedje dajejo graščini desetino svojih pridelkov in hodijo v graščino na tlako, a on je prost desetine in tlake. Res mora skrbeti, da noben kmet v vasi ne skrije pridelkov, da se nihče ne odtegne tlaki brez vzroka. Pa tudi to ni zastonj-Tudi sosedje niso umazani, ako zamiži kopo žita ali kaj druzega, ali jih pa izgovori od grajske tlake. 0 toči bo povedal v gradu in kajpak o poboju tudi, da so ubili Rotarico in kajpak, da jo je ubil Škander, ta, ki je nagle jeze. Vse bo povedal. Zakaj izvedelo se bo na Rtnek tudi, če on ne pove. In tam se bo povedalo gotovo, da je pet ubitih, ako še več ne, dasi je samo ena ženska, o kateri še govoriti ni vredno. In kaj bi rekli na Rtneku, ako bi. izvedeli prej, pred-no on pove.
Ako bi ne bilo že tako kasno, bi jo bil mahnil takoj na Rtnek, a zbal se je noči in je odložil pot na zjutraj, ko se zveri in hudobni ljudje umikajo belemu dnevu.
(Dalje prih.)
DESET ZAPOVEDI ŽENAM.
1.	Žena bodi krona v hiši, a taka, da ne pritiska njenega poglavarja.
2.	Žena naj igra prvo vijolino, pod osebnim vodstvom moževim.
3.	Žena naj se ne ponaša preveč z zunanjo lepoto in lišpom, marveč naj se prizadeva biti taka, da se bo mož ž njo ponašal.
4.	Žena naj v hiši in v družini vse vidi, samo skozi prste naj ne gleda.
5.	Žena bodi ogledalo kreposti in prikupljivo-sti, a nikar naj teh vrlin ne ogleduje pred zrcalom.
6.	Žena naj bo prijaznih besedi, nikar pa naj se ne sili, da bi morala vsepovsod imeti zadnjo besedo.
7.	Žena naj ravna povsod prav in pravično, zoprno pa je, če bi hotela samo ona prav imeti.
8.	Žena bodi pobožna, a s svojo pobožnostjo naj ne zbuja pozornosti.
9.	Žena naj tako nastopa, da jo bodo vsepovsod radi videli, povsod naj se pa ne vsiljuje.
10. Mož in žena bodita enega duha in enega srca, a samo v dobrem; hodita naj isto pot, a ne po slaki . . .	—Rev. Anton Čadež.
PALMOVO DREVO.
Palmovo drevo je znak krščanske ljubezni. Palma malo zahteva, da pa vse. Nič ni na nji, kar bi ne koristilo: les, perje, cvetje, sadež, vse je porabno-Palmovo drevo dela hladilno senco, daje obleko, les za orodje, stanopanje. Datelji, ki jih je baje do pol milijona v eni kroni, so redivna hrana ljudem in živalim, iz njih prideljujejo krepivno pijačo. Palma je kras jutrove dežele, največji blagoslov za ondot-ne kraje. Življenje celih narodov je odvisno od te rastline.
Plemenito palmovo drevo je torej simbol ali znak ljubezni do bližnega, ljubezni, ki malo vzame, a veliko da, ki preskrbuje varstvo in zavetje, ki vse žrtvuje, z vsem postreže. Zato pravi Arabec: Ko je pil Adam izgnan iz raja in je bridko jokal, so iz njegovih solza pognale palme.
Kar je plemenito drevo v zelenicah po pustinjah, to je žensko srce za krščansko družino, za človeštvo-Nesebična ljubezen, ki druge ublažuje in osrečuje, ima svoj sedež v srcu krščanskega ženstva. V naravi ženskega srca je, da tolaži, briše solze, da se žrtvuje v blagor bližnemu. Ce to izvršuje, je takore-koč v svojem poklicu. Zanemarjeni otroci, betežni-ki, hiravci, reveži, starčki, starke, pohabljenci in ranjenci — vsi najdejo v ženstvu odprto srce.
—Rev. Anton Čadež.
ft^^^^OOOOOOOO<>000000000<>0000<><K>00<><>0<>000000000000	oooooooooooooooooooooooooooooooo
^^^^OOOOOOOOOOOO'
OOOOOOOOOOOO OOOOOO OOOO O O OOOOO 0000000000OOOOOOOCKKHKKKKKM) 00000<K>0<X><H>000
Glasovi od Marije Pomagaj.
P. Benigen.
Na farmi smo že pričeli z raznim delom. Izoran je vrt za zelenjavo. Zdaj ga pripravlja br. Viktorijan, da bo vsejal vanj različne semena in čimpreje preskr-bel kuhinjo z zelenjavo in sočivjem.
Za dober mesec je letos pomlad prehitela naravo. Trava zeleni, grmičevje in drevje brsti. Ptice veselo prepevajo. Živina se pase po farmi. John Jordan, vešč farmar, in Izidor in Tulijan so pripravili cele kupe hrastovih kolov za "fence."
V	par tednih bo dovršen "reservoir" za vodo. Dosedaj ga nismo imeli. Kaj bi bilo, če bi nastal ogenj? Kako hitro bi upepelil vsa poslopja! Poklicali smo izvedenca iz Lemonta in napravili načrt za reservoir. Poleg samostana v zemlji bo velik "tank." Oskrboval bo z vodo romarski dom, vrt in farmarsko hišo. V slučaju ognja bo na razpolago z zadostno vodo.
Zavarovalne družbe so imele o pravici ne male pomisleke, če bi zavarovale naša lesena poslopja radi pomanjkanja vode. Konečno so to sicer storile, pa z zelo visoko premijo. Ko bo dovršeno delo, je pride pogledat nadzornik zavarovalne družbe. Na podlagi te ugodne in pre-potrebne naprave bo znižan "premium" zavarovalnine. Tako se bo izplačal reservoir sam v nekaj letih, varoval nas bo pred požarom in nas oskrboval z izvrstno vodo.
Te ugodnosti se veselimo vsi, posebno bo pa ta naprava veselo iznenadila naše romarje že na Belo nedeljo, ko bo za nje prvi shod v tem.letu. Seveda, pred-no bo vse to dovršeno po načrtu, se bo treba še precej truditi in potiti. Ko bi imeli kakili trideset krepkih mož in mladeničev na razpolago, bi končali delo v nekaj dnevih. Izkopali bi jamo za tank in jarke za cevi. Postavili vanjo tank, ki pride i z, Daytona, O., in položili cevi, naročene v So. .Chicagi, v jarke. V "basement" pa bi postavili močan motor, in delo bi bilo pri kraju.
Ker pa nimamo 'toliko delavcev na razpolago, bo vzelo več časa.
V	našem samostanu imamo pa tudi bogoslovno .semenišče. Kolikega pomena in važnosti je to, tega pa ne vedo in spoznajo vsi. Lansko šolsko leto je bilo osem klerjkov v našem semenišču. Dva sta lani dovršila študije in zdaj z vso vnemo delujeta v dušnem pastirstvu. V tekočem šolskem letu je šest klerikov, trije so v tretjem, trije pa v drugem letu bogoslovja.
S. junija bodo, ako Bog da, tretjeletniki prejeli sveto tnašniško posvečenje in si-
cer: Rev. Andrej Šulek, Rev. Pavel Kul-ka in Rev. Paskal Esser, katere posebno priporočam vsem dobrim bravcem Ave Maria, da bi se jih spominjali v svojih pobožnih molitvah. Saj to je želja svete Cerkve, ki navadno v kvaternih tednih posvečuje svoje služabnike, da se verniki postijo in molijo za nje. To je naročilo samega našega božjega Zveličarja, ki ie govo'ril: "Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev."
Drugi trije bogoslovci: Rev. Edvard Gabrenja, Rev. Benedikt Hoge in Rev.
Romarski glasniki Marije Pomagaj. Na godovno Pomočnice kristjanov bodo prav slovesno zvonili. Kedaj bo ta praznik, vsak dober Slovenec ve.
Bonaventura Sovinsky pa prejmejo višji red dijakonata.
Ti mladeniči se torej pri nas pripravljajo na duhovski stan, da bodo pozneje delali v vinogradu Gospodovem. "Najbolj božje delo, je delati za zveličanje duš," pravi sv. Gregor. Kakor je prišel
Sin božji na svet iz ljubezni do nas, & je nas odrešil, tako se mladenič posvet' in daruje Bogu iz ljubezni do Njega >" dela kot služabnik in namestnik božji za zveličanje ljudi.
Ljubezen se razodeva v trpljenju. Tu® v tem jo je pokazal v največji meri "a® Zveličar. Da ne omenjam drugega, ka' je bilo njegovo trpljenje in njegova kot vzvišeni dokaz njegove ljubezni? A" ni rekel sam, da večje ljubezni nima nih°.e kot kdor da svoje življenje za svoje Prl' jatelje? Torej od Betlehema do Kalva" rije se je čudovito razodevala ljubeze" Zveličarjeva. V jaslicah se je priče'3, končala na križu. Ali bolje, ona se se vedno nadaljnje v zakramentu ljubezni v sv. Rešnjem Telesu in se bo nadaljeva'a do konca dni.
In to njegovo ljubezen so mu povra' čevali verniki od početka krščanstva vS® čase. V vsakem narodu, v vsaki dob' so njegovi požrtvovalni apostoli, niuce" niki in device, ki so v dejanju povraCe; vali Zveličarju njegovo ljubezen. Ali i1' to žrtev, ko se mladenič, mladenka povesta svetu, zapustita vse, kar bi gfla imeti med svetom in se za vse ž>v* ljenje posvetita Bogu v redovnem sta""' Ali ni torej dolžnost vernikov, naj P° besedi Zveličarjevi molijo, da bi obudil srčne, navdušene delavce za sv°J vinograd? Upoštevanja vredne so pa tu' di žrtve starišev, ki darujejo Bogu vS' pričakovanje, katero so imeli na sina a hčer, pa jim z veseljem puste, da se P0' svetijo službi božji v redovnem stanju-
Še ni dolgo od tega, ko je živela v ve* Iikem mestu Amerike uboga delavs" družina. Imela je samo enega sina. je zelo nadarjen in se izvrstno učil šoli. Rad bi šel v višje šole^ pa ub00' stariši niso mogli zanj plačevati. ^e'1 dar prosil jih je in jim obetal, da ji® j* pozneje več kot povrnil njih žrtve, ko PQ dovršenih šolah dobil dobro in in'e. nitno službo. Dobri stariši so storili za"' do skrajnosti irt se žrtvovali, da je pil v višjo šolo in jo tudi dokončal z boljšim uspehom. Srečni stariši so tega nad vse veseli in prepričani, da J' bo dobri sin, ko lahko nastopi najbolj® službo, pričel povračevati tako hude' obilne žrtve, katere so imeli zanj tol'" let. Pa kaj se zgodi?
Mladenič čuti v srcu veliko nagnjeI1^ in poklic, da se posveti misijonske1" življenju. Edina ovira pri tem so bili njegovi stariši. Težko sicer jim n1" ra naznaniti svojo željo in sklep, dot> vedoč, da bo to zanje največja žrtev. ... Toda stariši so bili močni v veri kot "J
?"!'. . Četudi so vedeli, da se bodo morali u|' od njega, da jim sin ne bo mogel j>Polnici svojih obljub in jih podpirati ? m'sijonar v daljni hdeželah, mu je d C ' "Si", kar si sklenil iz ljubezni Kristusa, to hočeva tudi midva z ma-,rj° 'z ljubezni do Njega." In srečen
sin
Je sedaj goreč misijonar v A triki.
ešteti so taki slučaji, nikjer drugod r h"' kot v knjigi življenja. Da, vsak ^oovmk, vsaka redovnica je v tem ali t oz'ru Podobna žrtev. Redovnik, , 0vnica se odpove vsemu na svetu, da e®' Kristusu. Stariši pa se odpovedo emu pričakovanju, ki so je imeli poprej sina ali hčer. Alj ni torej vsak poklic vzvisenemu redovnemu življenju prele-nj Sad prave ljubezni do Kristusa? Ali 1 dolžnost vernikov zanj moliti? -o-
Javi
ZAHVALE.
no se zahvaljujem Materi božji in . esv- Srcu Tezusovemu za večkrat usli-ane Prošnje v bolezni.
•—Fr. Žnidaršič, Cleveland, O.
^ Zahvaljujem se Materi božji na ame-j Brezjah in Lurški Mariji za usli-"Je moje prošnje. Nisem zaman pro-,,a -zato želim, naj se vsak v stiski k 'i' obrne,—U. M., Pittsburgh, Pa.
polžnost me veže, da se zahvalim Ma-^omagaj v Lemontu. Uslišana sem a Po njeni priprošnji.
—Anna Koren, Cicero, 111.
Javno se zahvalim Mariji, naši dobri jj er' in sv. Tereziji Mali Cvetki od eteta Jezusa za uslišano prošnjo, za j Pravljenje moje hčerke, ki je bila hudo -p11a- K Mariji sem se zatekla in sv. Inereziji Mali Cvetki od Deteta Jezusa Sc"i bila uslišana. Priporočam jima vnaprej vso svojo družino.
J. Tomšič, Huston, Pa.
^2ahvaljUjem se Srcu Jezusovem in ar'jinemu za uslišano prošnjo. y Janette Nanles, E. Wocwster. ^^-ahvaljujem se Mariji Pomagaj, presv. r,,.Cl!. Jezusovemu in Mali Cvetki sv. Te-]1 2a uslišano prošnjo.
J. Zore, Frontenac.
j0-afhva!jujem se Mariji Devici in sv. dobr varuhu Svete Kat. Cerkve za Ohl zn,aK° nad njenimi nasprotniki. ,|a' Jub'la sem razglasiti v Ave Marijo, lles to izpolnjujem.
A. M., Biwabik, Minn.
W'ii3'0 uro je zadela Rose Perovšek v p, . ardu, Wise, na javnem žrebanju v Caf?i.
darovi v blagu.
(Od 1. marca do 1. aprila.) dar' Franl< Perovšek iz Willarda, Wis.,
p°Val kolač izvrstnega sira. jj 0 ljubeznivem posredovanju Rev. Ch.,ve»uta Winklerja, župnika v South rcr1CaKi, in po dobroti Mr. Martina Sliif-sta Ccfkvenega odbornika, dobil samo-eirkularno žago, katero bo naši
farmi mnogo koristila.
Mrs. Frances Vrabič roj. Tomše darovala tri krasne lastnoročne izdelane antipendije, in sicer za veliki altar, na katerih je napis: Češčen bodi vsaki čas, v Najsvetejšem Zakramentu Jezus naš. Na antipendiju Marijinega oltarja: O Marija, naša Mati usmiljena, prosi za nas Jezusa. Na antipendiju sv. Jožefa oltarja: O sveti Jožef, izprosi tudi nam srečno zadnjo uro. — Zraven tega je darovala štiri oltarne prte in prte za ob-hajilno mizo, tudi s krasnimi, lastnoročno narejenimi čipkami.
Vsem dobrotnikom najprisrčnejša zahvala! Marija naj obilo poplača njim in njihovim dragim trud in delo!
Spomin z maja 1. 1925. Rev. Hugo Bren po težki uri uredniškega dela za Ave Marijo — na oddihu.
Tudi na oddihu: Rev. Benvenut Winkler po težkih urah farnega dela za krepko naselbino So. Chicaško.
DAROVI V DENARJU.
Za list Ave Maria.
Mary Zore $1. Margareth Jakopič $1, Urban Jančar SOc, N. Rozilič $1, Agnes Jakša $1, Jakob Brula $1, Mrs. Anton Matkovich $1, Frances Žnidaršič $1, Mary Može 50c, Helen Stutti (v zahvalo) $2, Mary Zore $1, Mary Kovač (v zahvalo) $1, poslal Jos. Grdina $1, Jnette Naples (v zahvalo) $10, Frank Ulčar $1.
Za kolegij sv. Frančiška.
Frances Gregorich $1, John Hebec $1, Jos .F. Mikich $1, Mrs. Anton Matkovich $1, Antonia Pavlič $2, poslal Jos. Grdina SOc, Antonia Nemgar $1, A. M., Bi-wabick, Minn., $1.
Za cerkev Marije Pomagaj.
Ana Sheringer $2, G. Rozdek $5.
Za lučke pri Mariji Pomagaj.
Ana Sheringer $1, poslala Anna Plemel $1, Jer. Zamejc $1, Helena Moren $2, Nikolai Vraničar $1, Neimen. $1, Math Novak $1. Ivan Pritekel SOc, Margareth Luteršek $1, Marija Rus 50c, Mary Kočar 50c, Anna Koren 30c, Terezija Ma-rinček $2, Emma Pakiž SOc, poslal Jos. Grdina SOr, Frances Ambro SOc, Frank Barle $5, Joseph Gradišar $1, John Vidmar $1, Mrs. Sebaher 60c, Josepha Klun 50c, Neimen. SOc.
Za samostan.
Anna Sheringer $1, Bridget Pavlič SOc.
Za sv. maše so poslali.
Johana Prosen 1 (1), Mary Zore 1 (1), Mary Kolman 1 (1), Mary Ažman 1 (1), Mary Mushich 1 (1), Frank Skul 2 (2), Mary Nemanich 1 (1), Anna Ganta 1 (1), Margareth Jakopič 1 (1), Fanny Baraga 1 (1), Martin Močnik 1 (1), Jennie Kokelf 1 (1), M. Progar 2 (2), Mrs. J. Gregorich 2 (2), Mary Sever 1 (1), Frances Tomšič 1 (1), Alojzija Zore 2 (2), Mary Rovan 1 (1), Dol John 1 (1), Jos. Drasler 2 (2), Bridget Pavlič 1 (1), Katarina Hladnik 2 (2), Clara Bloes 1 (1), Mihael Ferdič 2 (2), Tohn Hlebec 1 (1), Helena Moren 3 (3), N. Gradišar 1 (1), Mrs. Frank Indihar 1 (1), Rozi Cič 1 (1), J. Klepac 1 (1), Jakob Brula 2 (1), Jos. Muhich 1 (1), M. Zagoda 1 (1), Nikolaj Vraničar 4.S0 (3), Neimenovana 2 (1), John Molek 1 (1), Mary Sluga 1.S0 (1), Anna Adamič 2 (2), Rasie Gaj-dar 2 (1), Mary Možič 2 (2), Mary Zore 1 (1), Frances Starman 1 (1), Anna Koren 2 (1), Math Ulašič 7 (7)„ Ema Pa-kež 1 (1), Ivana Merkun 5 (5), John Hribar 4 (4), Agnes Zokal 1.50 (1), Helen Run 2 (2), Frank Barle 5 (5), Marjeta Šuklje 1 (1), Anna Agnich 5 (5), Josie Cimperman 2 (2), Antonia Sluga 1.50
(1),	M. Gregorich 2 (2), Gašper Ravnikar 1 (1), Ed. Gorka 2.50 (2), Mrs. Sebaher 2 (2), Mrs. Požek 1 (1), Mrs. John Petek 5 (S), poslal J. Grdina 3 (3), Josepha Klun 1.50 (1), Frances Melavc 2
(2),	Jannette Nagles 1 (1), dodal Mr. Vraničar 1.50, Marko Bluth 1.50 (1), Ursula Konda 1 (1), G. Rozdek 5 (1). Monika Cernič 2 (2); Ivana Oblak 1 (1); Mary Swan 1 (1); Jakob Tomše 1 (1); Marko Bluth 1 (1); Stefe Perdigal 3
(3);	Ana Elenich 1 (1); Katie Hladnik 1 (1); Jenie Laurich 1 (1); Ivana Sin-kovič 1 (1); J. Resnik 1 (1); Ana Po-žun 1 (1); Mary Dovjak 2 (2); Neimenovan 5 (5); Kristina Prostarich 1 (1); Mrs. Perko 8 (8); Mary Sever 1 (1).
Darovi za maše pri Mariji Pomagaj v Lemontu.
Tiha maša ..................................$1.00
Maše na pos. namen .............. 1.S0
Maše zadušnice ........................ 3.00
Maša zadušnici z Libero in pete ............................................ S.00


•M«.
frf*
.jV,

DREČ. P. HUG SATNER, O.F.M., veliki skladatelj in glasbenik slovenski, obhaja letos 751etnico svojega^rojstva. Vsa domovina je poslavila ta lep jubilej, zadnje dni pa ga je še sveta stolica na poseben način počastila. Papeška višja cerkvena glasbena šola v Rimu. ga je odlikovala s častno diplomo. Izročil jo je skladatelju ob navzočnosti vse frančiškanske ljubljanske družine provinci-jal p. Regalat Čebulj. Diploma se glasi: "Papeška višja cerkvenoglasbena šola" v Rimu Č. P. Hugolinu Sattnerju, O.F.M., ki jc med brati v deželi, posvečeni Cirilu in Metodu, sveti glasbeni umetnosti na korist s peresom in besedo izvrševal neutrudljivo apostolstvo, pošilja iz Rima višja papeška cerkvenoglasbena šola to diplomo kot znak slovesnega priznavanja njegovega dela in občudovanja njegove častitljive osebe. V Rimu. 4. novembra 1926."
Z diplomo je p. Hugolin kot prvi Slovenec postal diplomiran član tega najvišjega papeškega kolegija za cerkveno glasbo.
Vsi Slovenci se tega priznavanja veselimo, saj je v p. Hugolinu odlikovana slovenska glasba sploh. Veselimo se, ker, če je kdo tako odlikovanje zaslužil, ga je gotovo zaslužil 011, ki jc vse svoje življenje posvetil izključno temu težkemu delu in kot učitelj, pevovodja, govornik in skladatelj dosegel največje 11-spehe.
Veselimo se tega priznanja tudi vsi slovenski Amerikanci, predvsem nekdanji njegovi učenci, ki jih jc tudi nekaj v Ameriki. Saj ie najboljši organist v slovenski Ameriki, chikaški rojak Mr. Račič, izšel iz njegove šole . Hvaležen spomin velikemu učitelju in najprisrčnej-še častitke. Njegovi sobratje, njegovi učenci in vsi čitatelji Ave Marije.
7ADNJ1 mesec je prispel v Ameriko jejo države in mesta med seboj, komu bodo prinesle razporoke več cvenka. Pariz je bil v tem nevaren konkurent državi Nevada, zlasti še mestu Reno. Slednja je zato sprejela v svoj zakonik postavo, ki določuje trimesečni rok za vlaganje razporočnih prošenj. S tem je hotela udariti Pariz. Doslej je imela država Nevada šestmesečni rok, pa so ji vsi bogatini uhajali v Pariz, kjer se ie prav lahko drthila razporoka v najkrajšem času. Z bogatini je seveda uhajal tudi dober denar 11a Francosko. Pričakujmo v najkrajšem času, da bo Pariz znižal rok na en sam teden.
MOHORJEVA družba slavi svoj 75-letni jubilej letos. Vsi Slovenci jo poznamo. Dala nam je že toliko knjig, sejala je seme kulture in prosvete v njivo našega priprostega naroda. — Tudi v Ameriko so padala ta semena v obilni meri; tudi izseljencem je bila Mohorjeva družba učiteljica in voditeljica. Naj sprejme Mohorjeva družba tudi od Ave Marije v imenu vseh izseljencev izraze hvaležnosti, kakor jih prejema zadnje dnr od vseh strani Slovenije. Obljubljamo, da se bomo tudi še zanaprej zavzemali in agitirali zanjo.
"7ADNJI mesec je prispel v Ameriko ^ p. Odilo Hajnšek, vnet misijonar in goreč govornik. Prevzel je več misijo-nov v slovenskih župnijah. Tako v Steel-tonu in pri sv. Lovrencu v C'evelaudu.— Na jesen bo imel misijon v So. Chicagi. Upamo, da bo Amerika g. patru tako prirasla k srcu, da je ne bo več zapustil. Gorečnost za dobro stvar, ki mu ie po-' sebno lastna, ga bo nagnila k temu. — Spoznal bo, da je bolj potreben Ameriki kakor Sloveniji.
c P. ODILOM je prišel tudi p. Hijc-ronim Knoblehar, O.F.M., ki je pa že star Amerikanec. Odšel ie lansko jesen v staro domovino na oddih in dober zrak. Deloval je pred svojim odhodom v Evropo 11a Southbetlehemski fari v Pennsylvaniji. Zdaj organizira novo faro v Brooklynu, N. Y.
y TORONTO, Out., jc bil_ obsojen ' Ernest Sterry radi bogokletstev, ki jih je napisal v svojem časopisu, na 60 dni strogega zapora. Ko bo presedel to kazen, bo pa povrhu še deportiran. — To-le bi bilo tudi za naše Zafrknike. Zgagarjc in Žarkometaric dobro zdravilo. Gnojnica, ki lije iz njihovih bogokletnih ust, smrdi že na vse kraje.
nESETKRAT več razporok je danda-lies, kakor smo jih imeli pred petdesetimi leti, ie rekel v svojem predavanju sodnik Sabath. Med osmimi razpo-rokami v Uniji je ena v Chicagi in med sedmimi v državi Tllinoiški, jih je sedem v našem mestu. Med glavne vzroke te pogube navaja prehitre poroke in prehitre razporoke. Sodnik priporoča, naj bi država sprejela v svoj zakonik postavo, ki prepoveduje prehitre poroke in onemo-gočuje hitro razporoko.
PRIHODNJI evharistični kongres bo leta 1928 v Sidneyu v Avstraliji. ta velik, pomemben dan se že z vso Par0 pripravljajo. Upajo, da bodo dotlej kon čali z zidavo treh velikih katedral. stralija šteje med svojimi šestimi milijo"1 prebivavstva 2 in pol milijona katolik* nov.
R
EPUBLIRA Guatemala v Latinsk1 Ameriki je hotela kreniti 11a mehišk® pota barbarizma in preganjanja kato" ške Cerkve. Prezident Orelana je iz"a podobne drakonične odredbe, kakor les v Mehiki. Veliko število
duhovnikov
jc dal zapreti, prepovedal je vsak obis na Evharistični kongres v Chicago itd' Pa se mu je kmalu kri ohladila.
Njegov
naslednik Chacon je preklical vse nJe' gove ukrepe. S tem je mir v deželi zopet upostavljen.
y RUSIJI se priprosto ljudstvo prcl) spomenikom komunista Ljenina PrC križuje. Boljševike pa to jako jezi, ke/ ne vedo, ali imajo Ljenina za tako v6, kega svetnika, ali za tako strašnega grcS,' nika, da se je treba pokrižati, če RrcS mimo njega.
j/AM so že zašli Rusi v svojem brc2' veistvu! Mladi pobalini so priiies" n. pr. — nedavno jc tega — vrabce cerkev in jih režaje spustili med sluz1' božjo po cerkvi. In drugokrat je prik° rakala cela vrsta mladeničev v cerke ' pa so si pri večni luči cigarete prižKa"'
ONCF.M februarija so zaprle sovje ske oblasti v Petrogradu in drug)
iet" ib
K.....................
večjih mestih veliko število katolisk''' duhovnikov. Posebno dramatični PrlZ? ri so bili v Minsku, glavnem mestu "e
Rusije. Oddelek politične straže je
ob;
. ¥	.	¥ VSi
kolil katoliško stolnico med maso.
navzoči so morali zapustiti cerkev .
bili zunaj preiskani. Vse osebe, ki u'/
imele izkaznice, so bile poslane v icC°]
Nato se je vršila preiskava v cerkvi S
mi. Dva kanonika sta morala pri Prlt
prekiniti molitve In iti z vojaki v zaP°r'
jUARCA 9. je obhajala Rusija 10. obletnico krvave revolucije. Kako vava so bila pota, ki jih je hodila , od onih dni! In še ni prinesla tist«** sadu ,ki so ga obljubljali sovjeti svef, vseh deset let. Bila je to najboli '<rV^ . revolucija, kar jih pomni človeška vina, zato ravno ne morejo biti njeni 5
Prvotnega programa. Ena najhuj-njenih posledic je probujenje kitaj-naroda; pravzaprav bi ne bila to
Jega ših
skega
'lllda Posledica sama ob sebi, toda to Probujenje je krenilo na pota krvi in ne-'™ra- Lava, ki se je izlila iz azijatskega 'kana, lije naprej. Pred čudnimi ne-. lri stoji svet. Pa so pravili in pisali Sovorili, da je sovjetski zmaj za ved-"kročen. In Evropa mesto, da bi da-g n°vi Rusiji roko, divja proti njej.
^ropa s; sama piše svoj mane—tekel— tares
Dri
nemškem pesniku Rajneriju Rilke
^ sem bral to-le lepo primero: Kadar šgCe u.m'raioča doba ali država pokazati svojo zadnjo silo, potem združi vso Y enem svojih sinov. Ta je zadnji . 1 Jaj one dobe, onega naroda. Tako Je.umirajoče Italije zadnji dihljaj pre-g^Jer Mussolini. Napoleon bi rad bil. b' v,- ' se 'e PreP°zn0 rodil; morda ^ bil preje prišel ravno tako daleč, ka-Napoleon, toda danes svet ne rabi • apoieonov	Vseeno je Mussolini
^ 'k genij, ki se mu mora čuditi svet. jA ? more še držati skupaj to gnilo Že davno bi bila morala raz-, Pa io je discipliniral, če že ne v Ka "K drzav0, Pa vsa' v Poslušno, ki to'"u na miK'jaj- Samo, ko bi.ne bil lko domišljav in bi toliko ne sanjal jeZvezdah laškega naroda! Zopet se mu ka Za!1otelo zadnjič gospodstva na Bal-. u. Mussolini se z ognjem igra, ko se io rf Z- JUKOS'av,j°- Naj bi urejeval svo-le -fze'0' toliko ran ima! Nikar pa naj škili čez plot, da je ne bo lepega dne lijjUml bo moral Balkan povedati Ita-lia'jl^3 "'C ^usso''n' — njen zadnji dih-
[^EVOLTE v Mehiki še vedno ni ko-iia	dalles s svojimi rablji divja
Sv f6' naPrei in pobija in mori. Ves jo "SC ZRraza nad njegovo posirovelost-• se celo glavni listi v mehiški državi
Žari
r-i nje dni napadajo vlado, da ie
VKQrd v	____..fl TT.-
V In
dosegla
v poživinjenosti. "El Excelsior"
sur	se ')r'dko pritožuje nad
kar°VlIn' met°dami mehiških tiranov, ki mcv- "a debe,° koljejo sodržavljane, jih fPs-Ccj0 v ieče in jih mučijo zgolj iz kori-di,h°na.Inih razlogov. — Zaprli so vse vznike države Guanajato in jih pri-
seb
Do ?'nanc ie segel z grabežljivo roko
Q(.r) 1 v glavno mesto. Za to je dal po-„:..Cu l,kaz minister vojne in reda. Mime je segel z grabe , zakladu in premoženju cerkve, da, še
obleke, rclikviarije, ornamente, j0 ar'je, vse je pobral. Zdaj že zapira-
dečke, ki prodajajo protestne letake
Celfi temu državnemu postopanju. Po °'Ke ure so bili ubožci zaprti. V
množini izseljujejo v bližnje kraje Unije v upanju, da se bodo kako utihotapili v Zedinjene Države.
JEZUIT iz Francije, R. B. Jacquinet, misijonar na Kitajskem, se je tako odlikoval v zadnjih bojih kantonskih vladnih čet, da ga vsi, tudi nasprotni listi, odevajo z vso hvalo. 500 ljudi je rešil strašne divjosti boljševiških čet. S pomočjo konzula Bartona in angleškega podkonzula Viscount Gort jih je rešil najprej iz podirajočih se razvalin. Molili so in prosili Boga za pomoč v kleti gorečega Zavetišča nad štirideset ur. Med temi nesrečneži je bilo 41 redovnic in nad 300 otrok ameriške, francoske in angleške narodnosti. Nazadnje si je junaški pater s krepko pestjo sam in brez orožja prebil pot skozi šangajske zagate, podrl s pestjo marsikakega vojaka in je bil trikrat ranjen, predno je dospel do samostana. Vsi ga imenujejo heroja in junaka Šaiighaja. Čast katoliški Cerkvi, ki ima take junake ljubezni!
Proti ccle
5J državah: Jalisco, Guerero, Coa-dali Golima in Nuevo Leon so napove-ltr . pravcato vojsko "protivladnim po-'asoni." Veliko jih ie bilo ubitih.
1.iud°bc"eKa živlicnia že niso več varni ,e' in kakor poročajo, se V veliki
Gabrijel Perboyre, mučenik v Hankovu, Kina.
V RIMU so pričeli s procesom in preiskavo 2418 kitajskih mučenikov izza zadnje boksarske ustaje . Dne 10. decembra pretečenega leta ie podpisal sv. Oče tozadevni dekret. Med mučeniki so štirje frančiškanski škofje, svetni in redovni duhovniki, kleriki in misijonske sestre, nad 300 tretjerednikov in mnogi možje in žene iz različnih stanov. Pet mesecev je odlašal sv. Oče s podpisom, ker je imel mnoge pomisleke, ko mu je pa Konsregacija Obredov vse dvome razjasnila, se ni mogel dalje upirati sveti volji kitajskih škofov in je podpisal dekret. Da bi prinesla vsem našim kitajskim bratom in sestram ta beatifika-cija mnogo duhovne utehe zlasti v teh težkih časih, ki se zgrinjajo nad kitajsko cerkvijo 1
MEDAVNO je zasul plaz pet redovni-^ kov sv. Bernarda pod znamenito goro istega imena. Dva sta bila s pomočjo psov-bernardincev Rešena, enega so iz snega potegnili mrtvega, o dveh redovnikih pa sploh ni sledu. Samostan stoji na Velikem Sv. Bernardu že od leta 962 in tisoče potnikov po teh nevarnih snežnih strminah je že rešila po-žrtvovavna ljubezen samostancev.
CTRAŠNE vesti prihajajo iz Kitajske. ^ Ruski boljševizem prehaja polagoma Kitajcem v mozeg in kri. Sovraštvo proti tujcem se je razpaslo na vse kraje, tudi proti misijonarjem. Veliko jih je že moralo zapustiti šole in bolnice in bežati pred razdivjano drhaljo. Šole in bolnice uporablja vojaštvo v svoje svrhe. Zlasti hudo je prizadeto glavno mesto v provinciji Fučou. Zavetišču dominikank so pobrali nad tristo otrok in jih grozno pomorili; nekatere so celo prodajali po tri dolarje. Kitajski vojaki so imeli bandere in zastavice, na katerih so bili napisi: "Prišel je čas, ko obračunamo z vsemi kristjani! Smrt vsem!" Ko so hiteli nekateri protestantski misijonarji na parnike, jih je napadla posurovela dru-hal in jih grdo zasramovala. Strgali so jim obleko in jih onečastili na najsra-motnejše načine. Ko je dospel v Amoj tak parnik, poln misijonarjev in misijo-nark, je hotelo ljudstvo navaliti na parnik. Ta naval so povzročili kitajski dijaki, ki so brzojavili ljudstvu, češ, da so misijonarji pred svojim begom morili kitajsko deco.
DRAVI križev pot se je pričel za naše slovenske misijonarje v Kini. Strašne reči poroča misijonar Kerec. Tam je zadnje dni divjalo veliko preganjanje kristjanov. V petek, na staro leto popoldan je bil na misijonu in pripravljal vse potrebno za praznik. Tudi je še dospelo nekaj kristjanov iz soseščine, da bi kar pri misijonarju prenočili in ostali pri slovesnem prazniku prihodnji dan. Prav nič še ni vedel, kaj se godi v mestu samem. Komunistično vojaštvo je namreč z letali hujskalo ljudstvo k preganjanju kristjanov . Po ulicah in po trgu so se zbirali, prihajali na misijon in grozili s pobojem vseh "krščanskih psov." Misijonarja so proglasili za najhujšega krvnika kitajskega naroda, za psa, širitelja evropske vladohlepnosti . . . "Glavo mu je treba odsekati! Trebuh naj mu razparajo! Odrežite mu jezik! Krščanstvo je strup evropskih držav, hlepeči!^ po nadvladi. Doli s krščanstvom!" Ti in slični klici so se culi. Ko je misijonar to zvedel, je tolažil kristjane v nadi, da je to samo demonstracija paganov proti kristjanom. Nazadnje je pa le moral spoznati, da se je pričel Križev pot nje-goVe misijonske postaje: Postaviti se je moral za svoje pravice in za življenje svojih, pa mu ie ondotni vojaški komandant zabrusil kot odgovor samo psovko: "Imperialistični pes!"
IZ NASELBIN.
Collinwood, O. — Zahvaljujem se za pismo, ki ste mi ga poslali. Skušala bom, kar mi bo mogoče, pridobiti novega naročnika.
Tukaj pri nas smo imeli ravnokar mi-sijon ob jako dobri udeležbi. Sveti misi-jon so vodili Rev. W. Sholar, O.S.B., ki so nad vse dober govornik. Zadnji mi-sijon smo imeli pred štirimi leti. Kako malo zanimanja je bilo še tedaj in je tudi malo ljudi obiskovalo cerkev! Veselje je bilo pogledati, koliko ljudi je sedaj prejemalo svete zakramente. Hudo je seveda, ker imamo vse premajhno cerkev. Zdaj so začeli z delom za povečanje šole. Upamo, da si bomo zatem tudi cerkev povečali. Rev. Hribar se jako veliko trudijo, kakor tudi njegov pomožni župnik. Rev. Sholarju se moramo iz srca zahvaliti, ker so imeli tolik trud za nas. Naj jih Bog ohrani še mnogo let med nami. Pozdrave!
—Margaret Žnidar.
Steelton, Pa. —- Tukaj je imel zadnje dni duhovne vaje P. Odilo Hajnšek. Nad vse goreč duhovnik in govornik. Tako dobro obiskanega misijona že ne pomnim. Kakor čujem, je misijonar odšel
sedaj proti Clevelandu, kjer bo vodil duhovne vaje pri sv. Vidu. Želimo mu mnogo uspeha v težkem delu. Bog mu ga obilno blagoslovi.—R. P.
Detroit, Mich. — Premestili so svojo cerkev v Highland Park. Doslej so imeli svojo službo božjo v dvorani Kolumbovih vitezov. V kratkem času so si preuredili neko hišo v Highland Parku v svoje potrebe. Hiša bo cerkev in župni-šče obenem.
So. Bethlehem, Pa. — Vrli Prekmurci bivajo tukaj. Slovenci in katoličani od nog do glave. Pa imajo tudi nad vse vnetega župnika-rojaka P. Klemena Ver-hena in navdušenega kaplana P. Leona. Slednji je sicer poljske narodnosti, pa se je že tako uživel v slovenske razmere in tako pozna slovensko dušo, da je bolj Slovenec kot Poljak. Gospoda poznajo jako dobro Chikažani. Bil je pred letom kaplan pri sv. Štefanu in si je pridobil srca vseh s svojo vsestransko ljubeznivostjo in popularnostjo. Zadnje dni je zadela g. župnika p. Klemena izredna čast. Postal je komisar novoustanovljenega hrvaškega komisarijata. Častita-mo vsi na imenovanju. "
New York, N. Y. — Pravzaprav ni newyorška, temveč brooklynska novica-Zopet smo spravili v dan staro misel, da bi si postavili cerkev. Nekateri se sicef jako ogrevajo za Slovenski Dom, pa bo kruha Iz njihove moke. Mi si bom0 že postavili naš Slovenski Dom, toda ne takrat, kadar bodo liberalni gospodje hoteli.
Iz New Yorka je te dni odšel g. Kožar nazaj v staro domovino. Obenem P3 tudi Rev. p. Ambrož Širca, O.F.M.. *! je deloval kot župnik na hrvaški župn"1 v Steeltonu. Gospod župnik je rodoi" Slovenec . Hudo je zbolel na živcih, P3 si je moral vzeti dopusta. Upamo, da se po enem letu zdrav in čil vrne nazal med svoje rojake. Njegovo župnijo le prevzel p. Irenej Petričak, O.F.M., zuP" nik na hrvaški župniji v New Yorku.
Chicago, 111. — Nesrečo smo i®6.'1
zadnji mesec. Ponesrečili so se štirJe Slovenci v bližini Jolieta. Treščili so z avtomobilom v vlak. K sreči se den ni do smrti pobil. Najhujše poško® he sta dobila M. Štajer, ki leži doma,4 Mr. Kcržičnik, ki je v deželni bolnici Chicago. Želimo vsem skorajšnega okre vanja.
PISMA.
DVE MARIJINI ZGODBI.
(Piše Rev. Zbogar, kanonik v Novem mestu.)
Ob zahodnem pobočju zelenih Gorjancev, nedaleč od glavne belokranjske ceste se dviguje župna cerkev Podgrajska. — Cerkev je posvečena Blaženi Devici Mariji dobrega sveta. Pri tej milostni podobi iščejo verniki od blizu in daleč utehe in pomoči v svojih težavah in tesnobah.
Imela je mati iz novomeške okolice v mestu pobožno prijateljico, kateri je potožila svoje dru'inske razmere, med drugim svojo največjo težavo: "Tonček moj me zelo skrbi. Pet let je izpolnil, pa še vedno tako jeclja, da ga ne morem razumeti."
Gospa pa mater potolaži: Veš kaj? Ove bova šle z dečkom na Podgrad k Mariji; veliko zaupanje imam vanjo, da sem uverjena: pomagala bo.
Glavni shod pri Materi božji podgraj-ski ie v nedeljo presv. Trojine. Uboga mati Tončkova je šla z gospo, svojo prijateljico, na božjo pot. Pot je bila za vse nekaj posebnega. Ko so se drugi ljudje po večernicah večinoma razšli, otali so samo še naši romarji v cerkvi. Mati prime Tončka za roko in ga pelje pred čudežno podobo Marijino, pokaže mu jo s prstom in mu zašepeta: pripo-
roči se ji iz dna srca. — Vsi goreče molijo pred oltarjem prečudežne. Tedaj pa Tonček prav jasno in razločno reče: "Marija me je lepo pogledala."
Vsi se spogledajo in solze veselja se jim utrnejo iz oči, ko so videli in slišali, da božja pot ni bila zaman. Deček od tedaj ne jeclja več. Danes je visok državni uradnik.
* * *
Začetkom junija lanskega leta sem obiskal upokojenega uradnika, ki ie dosegel visoko starost 86 let. Popolnoma slep je skoraj in brez vodnika nikamor ne more.
Pogovarjala sva se o tem in onem, pa me med pogovorom ustavi: "Gospod, prosim vas, opravite 24. junija sv. mašo v čast Materi božji planinski." — "Prav rad ustreženi vaši želji," sem mu odgovoril.
Starček potem pojasni svojo zgodbo: Leta 1866 je imela bivša Avstrija hudo bitko z Italijo ob Kustoci. V Ljubljani smo se zbirali slovenski fantje, da odrinemo na Laško. Naš 17. pešpolk se je odpeljal proti Trstu. Vozil sem se blizu rojstnega kraja. Milo se mi je storilo: Bogve, če ga vidim še kedaj? Pri oknu sem sedel, ko je vlak švignil mimo Planine na Notranjskem, kamor verniki tako radi zahajajo, da ji potožijo svoje bridkosti. Jaz gledam v cerkev in iz srca mi zdajci zagori velika želja in
iskrena molitev: O Marija, Pomočil'^ kristjanov, če je božja volja, pripelji 111 nazaj v drago mi domovino!
Dospeli smo na Laško. Poveljstvo n je postavilo tik Kustoce, vojaški duh°^ nik nam je dal odvezo in bojna Pese se jc pričela. Stal sem sredi krvav®" plesa, vsi krog mene so cepali kaj* snopi, na desni in levi so kosile krof?'/ ' v mojem srcu pa je bila podoba p'aI1 ske Matere božje — ni se mi nič zgod'. -
Bitka pri Kustoci se je tisti stra1
dan za Avstrijo srečno končala. Z kirni sem se vrnil tudi jaz zdrav
Šli' i-
Dne 24. junija 1926 obhajam tore) letnico te bitke. Slava Mariji Planin
A"'
60-ski!
Pismo iz *Doba pri Domžalah.
(Piše Rev. Beštcr, župnik.)
Ker imate v bližini tudi nekaj župljanov, sporočam Vam nekatere 11 v vice iz našega kraja, katere priobci,e Ave Mariji, da jih bodo naši zvedeli-V dobi treh tednov smo imeli tri 9rt| ne slučaje neprevidene smrti. In ču ^ je. da vse tri v vasi Krtina. Dne decembra so dobili na travniku za kr . sko šolo zmrznjeno Dorotejo Mav. je
Že"'
šla kasno zvečer iz Škocijana
Pr!
•oti

domu, zašla na travnik in zmrznila- . novega leta dan je avto povozil F' ...
nika Mihaela na državni cesti v D® Kako je prišel pod avto, nihče ne 10
I)"-ffi
I °gnati. Najbrž ga je preslepila močna c pri avtu, ker je zvečer jako slabo j " Bil je na mestu mrtev. — V ne-e J0> 16. marca je šla krog S. ure po-Poldne Laščarjeva mati na bližnji potok j1 vodo. Našli so jo mrtvo v potoku, ezala je na obrazu, truplo je bilo na
,m- Najbrž jo je kap zadela in je sla k
Pala
svojemu možu v večnost. Poko-
si	b'la pred 11 meseci. — Ti trije
Ucaji glasno opominjajo, da moramo ' vedno na smrt pripravljeni. Jvrtinska cerkev, ki daleč okrog slovi lepa gotska cerkev, nima zdaj nobe-Sa zvona. Vojska je vzela lepo zvo-nJe, ostal je le en zvon, pa se je še ta eteklo spomlad ubil. Naročeni so nam zvonovi iz Št. Vida nad Ljubljano. Veliko noč nam bodo že zapeli ve-y ? Alelujo. Veselje bo kalil samo dolg, na zvonovih. Kljub požrtvovavno-1 domačinov ni bilo mogoče skupaj j Praviti zadostne svote. Pritiska slaba 'na, denarna kriza tudi grozi, ki je iad brezposelnosti. Pozdrav vsem Dobljanom v Ameriki!
Pismo iz Koroške.
(Plse Rev. Iv. Stare, župnik v Hodišah.)
Pozdravlj eni ameriški Slovenci, pred .em. Korošci! Občudujem vašo orga
zacijo in požrtvovavnost ameriških Slo-za verske zadeve. Pri nas pa ka-^ !cani ne čutijo take potrebe, da bi mi-0 običajnih dajatev darovali še kaj za rske zadeve. Pa tudi gospodarske raz-v- re niso dobre. Koroški Slovenci ži-
0	v Avstriji v gospodarski stiski, da 611 naS pa Nemci postrani gledajo,
Horamo bojevati hud boj za svoj na-dni obstanek. c u v Hodišah blizu Celovca so Sloven-tucT	zabraniti vsako prireditev,
1	versko; nikjer nam niso dali pro-tej a' Zato sem moral, ako nisem hoda versko življenje med ljudstvom
staJ.111 bolj ne propada, odločiti, da po-Ak '-11 na®e orKanizacije lasten dom. še uJa izv"tno uspeva. Morda se nas „ ak Slovenec spomne v Ameriki in Pa t	za bodiški dom srebrn, ali
j udi kak papiren kamenček.
r0-Z ^rsta, v Julijski Benečiji, nam po-Ivanka Kasič, da je tam umrl naš gj|S.1 naročnik, Rev. Anton Čok, kaplan. nost*mož izredne dušnopastirske delav-vScj 1 ln vnet Slovenec. Priporočamo ga in 1 naročnikom Ave Marije v molitev sPomin.
lsm° iz Savinjske doline: Nova Štifta pri Gornjem Gradu.
(Piše Brigita Krznar.)
miC?nJ>no uredništvo:—Prosim Vas, ako s«.. 0cete moio nrošnio nslišati. Vdova
Ce.
sCn. l°čete mojo prošnjo uslišati. Vdova t^j . s štirimi nedoraslimi otroci. Mož Vladae, u,Tlrl pred dvemi leti. Že preje je kar ° v^il<0 siromaštvo v vsej hiši, ZaPu"ani. ie umrl oče, smo popolnoma otrokS<*ni. Tudi jaz sem vsa bolana, e "nam napol nage, gospodar mi je
radi netočnega plačevanja odpovedal stanovanje. Kam naj se obrnem v mrazu z vsemi svojimi otroci. Poprej so mi tukajšni ljudje pomagali, a sedaj sami nič nimajo, ker jim je voda vse uničila, vsa polja poškodovala. Zato se zaupno obračam do Vas, ponatisnite mojo prošnjo v glasilu Ave Marije. Obračam se na usmiljena srca, naj mi pomagajo. Že vnaprej se Vam zahvaljujem iz srca in vsem, ki bodo pomagali.
Pismo iz Kitajske.
Pred kratkim je prejel p. Salezij Glavnik od kitajskega misijonarja p. Engel-harda, ki deluje skupaj z našim p. Baptistom v južnih pokrajinah, kjer prodirajo južno-kitajske ali kantonske, bolj-ševiko mnaklonjene čete proti Šangaju. Šangaj je kitajski New York, Peking pa kitajski Washington. Zato je razumljivo, da so kantonske čete preko provincij Hunan, Kiangsi in Hopeh nsmerile svoje prodiranje proti tema dvema mestoma . Šangaj je med tem že padel v roke zmagovitim južnim četam.
Daleč v ozadju znamenitega Šangaja, v rodovitni in bogati provinciji Hupeh leži važno trgovsko križišče Hankow. V tem mestu stanuje p. Engelhard, ki je generalni prokurator za več misijonskih vikarijatov.
Mesto Hankow leži torej v provinciji Hupeh. Provincija Hupeh šteje trideset milijonov prebivavcev in vlada jo governer, ki stoluje v glavnem mestu provincije, v Wuchangu. Cerkveno-po-litično je provincija Hupeh razdeljena v tri apostolske vikarijate in v tri apostolske prefekture. Eden izmed treh vikarijatov se imenuje po mestu Hankow vi-karijat Hankow. V tem vikarijatu delujeta naša dav patra-rojaka. Prvotno se je ta vikarijat imenoval Vzhodni Hupeh.
Naši slovenski provinciji sv. Križa so v Rimu nedavno ponudili poseben vikarijat v misijonsko delovanje. Zaenkrat ga provincija še ne more sprejeti, ker ji primanjkuje delavnih moči. Mogoče bo mogla to storiti v bližnji prihodnosti. Naj bi ljubi Bog naši provinciji in njenemu komisarijatu v Ameriki naklonil v ta namen potrebnih moči in obudil mnogo poklicev!
Toliko v uvod pismu.
* * *
Hankow, S. febr. 1927. Častiti pater Salezij:—
V	septembru sem prejel Vaš milodar in porabil sem ga po namenu, kakor ste izrazili v pismu. Prisrčna hvala Vam in vsem velikodušnim dobrotnikom, zlasti še preč. p. Benignu, katerega dar sem izročil našemu p. Baptistu. Bog plačaj!
Patra Baptista že poznate. On je pred 25 leti prišel v ta misijon, v vikarijat Vzhodni Hupeh. Ker so pa pred leti ta vikarijat delili, se sedaj imenuje vikarijat Hankow.
V	tem vikarijatu deluje p. Baptist in tudi jaz.
Pater Baptist je vsa leta preživel v misijonu in še sedaj misijonari. Meni pa je božja previdnost odkazala čudna pota. Do leta 1921 sem misijonaril, potem sem moral voditi centralno semenišče; 1. 1925 sem bil poklican kot generalni prokurator raznih vikarijatov v mesto Hankow, kjer še zdaj bivam.
Nobena moja služba ni bila tako težka kot je ta. Izročil sem se vnovič v roke božje. Hvala Bogu, polagoma se človek vsemu privadi. Kjer namreč zapoveduje pokorščina, tam gre vse lahko z božjo pomočjo.
Tako, vedite čč. sobratje v Ameriki, da sobrata na Kitajskem še živita in misijonari ta . . .
Sveto misijonsko delo je zadnja leta prav dobro kazalo. A kar naenkrat se je mnogo spremenilo. Človek bi mislil, da je prepozno prišel na Kitajsko, da so časi preganjanja minili, — a ni tako.
Notranje vojske so že bile skoro povsod, a zadnje štiri mesece trpijo tudi misijoni, zlasti v provincijah Kiangsi, Hunan, Hupeh. Mnogo misijonskih hiš in cerkva je oropanih od vojaštva, mnogo misijonarjev in kristjanov preganjajo. Kaj vse še pride, ve samo ljubi Bog.
Če bi bila vojska samo med severom in jugom, bi še ne bilo tako hudo za mi-sijone. A jug je prinesel s seboj boljševizem in ga širi z vso močjo. Tu je torej globoka rana Kitajske in ne vem, če se bo kdaj zacelila.
Novi boljševiški nauk je velika zapreka misijonskemu delu. Seveda nas to ne sme strašiti, ampak le še bolj podpreti, saj gre sveta cerkev naprej preko vseh težav.
Prav zato Vam tem bolj priporočim misijonsko delo na Kitajskem.
Drznem si celo Vas vprašati, ali smemo upati, da bo polagoma prišel tudi kak misijonar iz Amerike, to je iz našega komisarijata, na pomoč? Ali boste tudi tako prijazni, da bi nas priporočili dobrotnikom v Ameriki? Vem, da imate dovolj drugih prošenj, vendar sem prepričan, da boste radi priporočili naju dva Kitajca. Dobri Bog Vam povrni že naprej !
Prilagam Vam sliko bi. Gabrijela Per-boyre, ki je umrl za sveto vero prav onstran reke, ki teče skozi mesto Hankow, 1. 1840.
Sedanji časi me zelo spominjajo onih časov, v katerih je živel ta blaženi. K njemu se zatekajmo in ga prosimo, da izprosi mir kitajskim misijonom. Pripravljeni smo pa tudi po njegovem zgledu pasti za sveto vero: da se le poveča in razširi sveta Cerkev na kitajski zemlji.
H koncu prav lepo pozdravljam Vas in vse preč. sobrate in drage dobrotnike. Molite za nas! Vsaki dan se spominjam pri daritvi prav vseh, ki misijonarite med našimi rojaki v Ameriki.
V presv. Srcu ostanem Vaš prehvaležni P. Engelhard Avbelj, apostol, misijonar.
Tomažev kot.

»
»IMMMM««*
1.	A. B., Joliet, 111.
Odgovor. Pridite osebno enkrat k meni, pa se bova pogovorila. Bodite uver-jeni, da se bote mirni in zadovoljni vrnili zopet domov.
2.	Ali je dovoljenjo kajenje pred sv. obhajilom? (R., Calumet, Mich.)
Odgovor. Prepovedano ni, je pa nespoštljivo, reci, kar hočeš.
3.	Brala sem, da je dovoljeno pred obhajilom žvečiti gumi j. Ali je res? (P. R., Chicago, 111.)
Odgovor. To si brala v angleškem časopisu "St. Anthony's Messenger." — Kakor ni prepopvedano žvečiti tobaka, tako tudi ni prepovedano žvečiti sladkornega gumija. Seveda soka na noben način ne smeš požirati. Vendar pa ie tako žvečenje pred obhajilom nespodobno, če ni za to pametnega razloga.
4.	Predno sem šel k sv. obhajilu, sem pokusil mleko, če ni morda prevroče. Ker nisem vedel, ali sem požrl kapljico ali ne, sem šel k obhajilu, ne da bi se preje rešil dvoma v spovednici. Ali sem ravnal napačno?
Odgovor. ..K sv. obhajilu samo tisti ne sme iti, ki zagotovo ve, da ni več tešč. Kdor samo misli, ne ve pa za gotovo, da bi bil kaj užil, sme iti k sv. obhajilu. Takisto, kdor sicer ve, da je nekaj užil,
dvomi pa, ali je bilo to že po polnoči. * * *
Ker se drugi Tomaži niso oglasili, kratek zgodovinski pregled Marijinih praznikov:
Češčenje Matere božje je tako staro, kakor je staro krščanstvo. V katakombah najdemo pogosto podobo prebl. Device. Cerkve, posvečene Mariji, so zidali precej, ko je bilo krščanstvo v rimski državi javno priznano. Kristjani so torej Mater božjo častili precej od po-četka. Posebnih Marijinih praznikov pa do 5. stoletja ni bilo. Šele tedaj, ko je bil v dobi med 2. in 4. stoletjem dovršen krog glavnih praznikov Gospodovih, so med Gospodove dni začeli tudi vpletati godove prebl. Device. Pojavili so se pa prvi Marijini prazniki v vzhodni Cerkvi. V Rimu so štirje večji prazniki (rojstvo, oznanenje, vnebovzetje, svečnica) v 7. stoletju bili že v navadi.
Praznik Brezmadežnega spočetja pre-blažene Device Marije. V vzhodni Cerkvi so v početku 8. stoletja že praznovali poseben dan v spomin na brezmadežno spočetje prebl. Device Marije. Cesar Manuel Kommenos ga je 1. 1166 uvrstil med državno zapovedane praznike. Na zapadu se je pojavil praznik v 9. stoletju in sicer najprej v spodnji Italiji, ki je bila v zvezi s Carigradom. Proti koncu 11. stoletja so praznovali Marijino brezmadežno spočetje v angleških benediktinskih samostanih. Za razširjenje praznika se je zlasti trudil sv. Anzelm. Na Francoskem so uvedli praznik v 12. stoletju. Hitreje se je praznovanje širilo potem, ko je znameniti frančiškan Dun Scot natanko formuliral nauk o brezmadežnem spočetju. V Rimu ga je vpeljal papež Sikst IV. Da je praznik za vso
cerkev zapovedan, je pa ukazano od Papeža Klemena XI. 1. 1708.
Praznik Marijinega rojstva (Mali S® ren) je v 7. stoletju rimska Cerkev spf(' jela od vzhodne Cerkve. Pij X. ie a\ tal ta praznik iz vrste zapovedanih PraZ ni ko v.
Po zmagi nad Turki pri Dunaju 1683 je papež Inocencij XI. ukazal, se v nedeljo po Malem Šmarnu prazni' v vsej Cerkvi god Marijinega Ime"3' Ponekodi je bil praznik že prej v naVa di. Papež Pij X. je za Marijino l"1 določil 12. dan septembra.
Marijino oznanenje. Carigrajski P'1 trijarh Proklus nam priča, da je bil t» praznik v njegovem času, to je 1. 466 ' znan v vzhodni Cerkvi. Za zapad 'ia" poroča isto sv. Peter Chrisologus Cet? 450). Po odloku Pija X. praznik ni veC zapovedan.
Praznik Marijinega vnebovzetja (Velj)j|
Šmaren) je bržkone najstarejši Mart' praznik. Razširjen je moral že bi" . 5. stoletj u, zakaj imajo ga že neka krivoverci, ki so se v 5. stoletju l°cl od Cerkve.
Praznik svetega Rožnega venca. Z®1, go nad Turki pri Lepantu 7. oktobra 1- ■ so kristjani splošno pripisovali 1110... sv. Rožnega venca. Zato je Pij V. l,K-e zal, naj se v zahvalo za zmago prazi'% poseben dan. Gregorij XIII. je 1- } dovolil, da se v vseh cerkvah, kjer jo oltar rožnevenske Matere božje. 0 haja njen praznik prvo nedeljo v oktot^. Klemen XI. je ukazal praznik za ves no cerkev. Velik pospeševatelj rožne% venca, Leon XIII., je vzdignil PriZ! e. med godove 2. reda, in Pij X. je dil, da bodi praznik 7. oktobra.
(Prim. Dr. France Ušeničnik: P®5' ralno bogoslovje.)
.........................................................................................................................................................................................................................................................niiiiiiiiiiiiiiiiiiii.......mu......................................umu..................11,11.......
VSEBINA PETE ŠTEVILKE.
P. Evstahij: Ave Marija, M. Elizabeta, Ave, Kraljica maja; Rev. Hugo Bren: Roža skrivnostna; A. Tomec: Marija in venci; N. Tomec: V maju; P. Bernard: Pomenki o veri in neveri; Silvin Sardenko: Brezmadežni; Dr. V. Korošec: Kraljica miru; N. Tomec: Majniška; P. Aleksander: Prešmentane citre; P. Stanislav: Ob 1000 letnici Sv. Cirila; Ohrožn'c Sv. Očeta; Sr. M. Lavoslava: Anton Martin Slomšek, A. U.: Lincoln, kje si?; Rev. Plaznik: Apostolstvo molitve; A-lui glažek ali dva?; P. Krizostom: Frančiškova dolina; Žalostna zgodba o lepem fantu; Ksaver Meško: Pomen Sv. Fraiičisk*' Rev. Čader: Tri čednosti žene; France,Jaklič: Ad terrorem aliorium; Rev. A. Čadeš: Deset zapovedi ženam, Palmovo drev ' Glasovi od Marije Marije Pomagaj; Doma in po svetu; Tomažev kot.
Urejuje Rev. Aleksander Urankar. — Tiska: Slovenska tiskarna Edinost Publ. Co. v Chicago.
«
I^KMIIIIIIIIIIIIIIII............................................................................................
j---------—-—
Izšla je ravnokar
SPOMINSKA KNJIGA
18 letnega delovanja slovenskih šolskih sester
v Ameriki. 1
Knjiga je res lep spominek kulturnega dela naših učiteljic, zato rojaki sezite po njej. S tem bote dali priznanja našim duševnim delavkam, ki nam vzgajajo mladino.
POLNA JE IZREDNO LEPIH SLIK IN FOTOGRAFIJ. Naročite si jo lahko pri šolskih sestrah, 1846 W. 22nd Place, Chicago, 111.
Kakšno pohištvo imate?
Kakoršno je v hiši pohištvo (oprava), tako je tudi stanovanje. Moderno pohištvo naredi moderno stanovanje.
V hiši ne sme biti ne preveč in ne premalo pohištva, ampak ravno zadosti. Potem je stanovanje lepo in imate dovolj prostora za ko:nodno sprehajanje. Pohištvo (oprava) mora biti pa tudi taka, da se strinja s prostorom in namenom, potem bo v vaši hiši red in dober °kus, ker bo vse v skladu z določenim namenom.
Ali je danes v vaši hiši vse tako ? Ali bi se ne dobil še prostor za nov komad pohištva ? Poglejte dobro vse okoli po vaših kotih, morda se dobi prostor za gugalni stol ali pa kaj drugega.
Imate li tla dobro pokrita? Mogoče je treba Linoleuma ali pa pogrinjal (Rugs) in drugih takih stvari, ki izboljšujejo vaše sobe in zmanjšajo gospodinjska dela.
In kako je z vašo posteljo, imate li dobro blazino? Posebno v zimskem času je to zelo Potrebno, ker vas greje, in počitek na novi blazini je vse kaj drugega, kakor na stari in Potlačeni.
Tudi mogoče veste za katerega fanta in dekleta, ki se mislita poročiti? Za take imamo prav fino pohištvo in vse, kar se potrebuje. Cene pri nas so najugodnejše in poštena trgovina. Vedna nas brez skrbi priporočajte, mi bomo gledali, da bodo odjemalci dobili vse v Pravih cenah in pravo blago. V naklonjenost se priporočamo:
A. 6RDINA B SONS
6019 ST. CLAIR AVENUE,	CLEVELAND, OHIO.
(Vsem, ki se pripeljejo do nas, da kupijo blago ,se povrnejo vožnji stroški.)
020102020000090102000104100104051000010101020200010200010200000100000102010102010102000148000100010102000101010200020200000102110102020101020200010100000102020200010202000202020002020001020202010000010210020102020001530248010000
■ /
Slovenske
VIKTOR PLOŠČE
IZBERITE IN PIŠITE PO NJE!
67979 69317 69698 69802
72206
72207
72208 72210
72231
72232 72327 72364 72399 72429 72472 72514 72527 72707 73721 73725
77422
77490 77651 77746
77897
77898 77912
78176 78182 78313 78348 78408 78554
68674 68716 72321 73119 73957 73976 77119
77165
77166 77336
77423
77491
77492
77557
77558
77600
77601 77635
77810
77811 77911
77915
77916 78088 78142
78177 78179.
PETJE.
Slovenske zdravice — Svarjenje.................................................75
Tolažba — Veselja dom .................................................................75
Sveti večer — Tiha noč.......................................................-.........75
Ne bom se možila — Ljubca povej.......................................$0.75
Al me boš kaj rada imela — Oj ta Polončica.........................75
Ljubca moja — Otok Bleški.................................-..........— -75
Oj ta vojaški boben — Pobič sem star šele 18 let............75
Slepec — Mila mila lunica...................................--••.............- -75
Oj zlata vinska kapljica — Povsod me poznajo..............75
Sem slovenska deklica — Bom šla na planince..................75
Zapoj mi ptičica — Po gorah grmi...... ................................75
Na gorenjskem je fletno — Ptiček in Tička........................75
Razpodite se megličice — Tam kjer lunica..........................75
Krščenici — Angelji sveti.........................................................75
Na planincah — Barčica...............................................................75
Odpri mi kamrico — Prišla bo pomlad....................................75
Moj dom — domovini.................................................................75
Naorej! — Vse mine................................--...............................— -75
Micka na šrauf — Na maškaradi...............................................75
Na Vršacu — Sladko spavaj.......................1..........................- -75
Neža in Pavel — Deset zapovedi-..............................................75
Vabilo — Pastirček......................................................................75
Sezidal sem si — Slovenec Slovencu.......................................75
U boj, u boj! — Garavuša-........................................................75
Strunam — Sirota.............................................................................7$
Sveta Lucija — Planinarica........................................................75
Ko gremo (La Poloma) — Sonja (opera)-..........................75
Dve utvi — Oj večer je že...........................................................75
Nove harmonike — Sentklarski paberki..................................75
Knefra in vagabundi — Kako je bilo.....................................— .75
Božična — Sveta noč...................................................................75
Jadransko morje — Čuj Micika..................................................75
Slovenec sem — Pogled v nedolžno oko................................75
GODBA.
Lizi, polka — Sladke rožice, valček; banda, 12 in...........$1.25
Dve srci, polka — Nočni jastreb, valček; banda, 12 in......... 1.25
Štajerska (štajeriš) — Pomladanski dan, polka.................75
Dunavski valovi — Ljubavna sreča, harmonika duet.............75
Vaška kr£ma, polka — Lovec, valček; orkester, 10 in..........75
Barbara, polka — Milijonarska polka; banda, 10 in..............75
Ljubim te, valček; kvartet — Bleščeče oči, polka; banda .75
Za domovino in brate, marš — Adelajda, polka; banda.....75
Uboga deklica, marš — Dunajski dečko, marš; banda .75 Zakaj premišljaš, polka — Rajža v tujino, polka; banda .75
Na poskok, harmonika — Gorenjski valček, harmonika.....75
Razpoloženje, valček — Marička, valček; banda.................75
O Izabela, valček — Strelčeva ljubica, šotiš; kvartet.........75
Kavalerijski marš — Tirolski marš; banda............................75
Sladka Marička; valček — V krasni dolini, polka; banda .75
Perzijski marš — Egiptovski marš; banda.............................75
Izgubljene pete, polka — Kmetska žetev, orkester............75
Kmečka polka — Brez nade, polka; vaška godba.............75
Na varšavskem trgu — Poljska kri, mazurka; orkester .75
Pesem smeha — Poljub, valček......■•..........................................75
Slovanski ples — Čukarijski ples; tambur. orkester.........75
Na poskok, polka — Taniska, valček; instrum. tercet.........75
Urno skakaj, valček — Ljubimsko veselje, šotiš; harm. .75
Bavarski šotiš — Dunajska gizdalinka; kvartet....................75
Čebelica, polka — Marica, polka; klarinet in harmonika .75 Posavski valček — V Cleveland sem doma, polka; harm. .75 Micino kolo — Poskočnica; tamburaški orkester.................75
Ljubka godba in petje
napravi vsak dom ljub in drag!
Viktrola v hiši
vas bo kratkočasila, razveseljevala razvedrila v vseh urah vašega živ' ljenja.
Lepe slovenske pesmi, lepi slovenski godbeni komadi, ki jih dobite ^ Viktor ploščah, vam bodo prinesli drage spomine iz mladih let.
V zalogi imamo največjo izbiro slovenskih Viktor plošč v Ameriki.
Ako si želite nabaviti Viktrolo inštrument, pišite nam za informacije.
Viktrole navadne in ortofonične $17.00 do $1000.00.
VAŽNO! — Z vsakim naročilom p°" šljite potrebno svoto. Pri naročilih 5. plošč ali več plačamo poštnino Ako pa naročite manj, kakor 5 pl°sC pošljite za vsako ploščo 5c več poštnino.
Knjigarna Am. Slovenca
1849 W. 22nd ST., CHICAGO,

Zvon z "Grička Asizij"
zvoni in kliče boguudana dekleta, ki se hočejo posvetiti samostanskemu življenju. Pridite in se izročite Srcu božjemu.
Milost Gospodova vam govori: Pridite k meni po uteho svojemu hrepenenju: Izlijte svoja srca pred menoj.	;
Gospodovo srce se vam odpira na stežaj, morda ne bo nikoli več tako lepo klical zvon njegove milosti, pridite i i se odzovite.
Dekleta, ki bi hotela stopiti v samostan in kongregacijo šolskih sestra sv. Frančiška, naj pošljejo svojo prošnjo na naslov Vrhovne provincijalne prednice Ven. Sr. Sebastijana, Lemont, III., Archer Road.
RAVNOKAR JE IZŠLA
SPOMINSKA KNJIGA
OB 18 LETNICI DELOVANJA SLOV. ŠOLSKIH SESTER V AMERIKI.
Sezite po njej rojaki, ker je res izredno lepo delo. Naročite si lahko na naslov čikaških šolskih sester, 1846 W. 22nd Place.
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO <><KXM>O<H>O<KK><><K>OO^	OOOOO OOOOOO oooooo
Uprava Ave. Marije se priporoča vsem svojim rojakom, da kupujejo pri njej vse devocijonalije. V zalogi ima najrazličnejše predmete, kipe, rožnevence in drugo. Tako lepe prilike ne bote imeli nikoli, kakor jo imate sedaj. Dobila je ravnokar najnovejše devocijonalije.
^iiuiiiiuiiiiuiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii.......minimumi.....mirnimi.............................................................