999
Tone Pavček
Zapisi o zemlji
Vas je zgubila svoj stari duh svetlih praznikov, temnih podob. Vonj mladosti se je razdišal ko kruh. In jaz sem lačen od tistih dob.
Samo nedelje še nudijo zvrhan pehar in vino spodbuja pozabo in greh. A Gašper in Miha in Boltežar ne pomagajo več za srečo in speh.
A kamen raste. In pušče. Srobot. Potihem, brez kadila in sveč se staro odpravlja v kot k prednikom v črnih oblekah leč.
Zemlja moja in trta spet sva sama in vrata, zaprta za nama.
Tone Pavček
Nihče ni priča,
ko kličem te: Pridi,
da se zveličam,
ali, zavržen, spridim.
Ob tvojem boku je vir zdravilen, pri tvojem bogu, še sam bolj silen,
si dajem na čelo zdravilo zeleno kakor bandero blagoslovljeno
za zmagoslavje nad strahom svojim ali za vzglavje v življenju novem.
Čudne reči se gode na vasi, čudne, da nikoli tako. Pravijo, da so hudičevi časi in da bo še to, kar je, odšlo.
Nekdo vse noči hodi okoli in riše na hiše poguben trikot. Za linami težka samota moli svoj križev pot.
Prazna praznina. Kakor zakleto. Bledijo sledovi rok in otrok. A iz kota na vse zro neprizadeto svetniki s starih podob.
Ne, polja ni. Saj ni pšenice brez orača, žanjice.
Ne, trate ni.
Saj ni trave in rose
brez koscev in kose.
1000
1001
Zapisi o zemlji
Ne, gore ni. Saj ni pijače brez brent in trgačev.
Ne, hleva ni.
Saj krave in mleka
ni brez človeka.
Ne, doma ni.
Saj ni vonja topline
brez zbrane družine.
Ne, mene ni. Kaj mi življenje brez polja in zemlje!
*    *    *
Še malo in prazna bo hiša, nekdanji dom. Praznost dom izključuje. Praznost je manj ko dvom.
Trte v slepo ženo bogve komu, mladega več ne bo na pomlad domu,
skrinja na dflah ždi brez rjuh tjavdan, snahinih rok želi vse predolgo zaman.
So iztrgane korenine in leseni deblo? O, na kakšne sipine nas bo sčasom pometlo?
*    *    *
Moji predniki kmetje, gostači, dninarski garači so znali svoj posel:
kadar je bilo treba
so rili po zemlji
in pili (tudi kadar ni bilo treba)
na zdravje in na bolezen
in kar tako
in kleli
zdravo,
da bi bolj zdravo živeli,
pekel in nebo.
Naj zanje, od njih
ostane meni
za vsak primer,
ne stih,
a kakšna lepa kletev
za pokoj in mir
meni in njim,
ki pod sivim kamnom leže
in so bili, kot se reče,
na mestu možje.
*    *    *
Zemljo iščem
med kamenitimi griči.
Tako bridko usodno
brez nje
se vsakdan malici.
Hišo iščem
s pročeljem veselim.
Tako samotno
brez nje
je v svetu belem.
In pot še iščem
do pokončnega deda.
Tako motno
brez nje
človek v prihodnost gleda.
Iščem trto in hišo in pot zase, za mnoge. A iz jesenskih rok raste čez vse podobe in gori opustela gori v gori pozabljena izabela.
1002
Tone Pavček
1003
Zapisi o zemlji
Ste videli popotnika sredi daljnega pota? Šel je iz jutra v poldan sam s sabo pobotan, sam pod visokim nebom, sam po kamnati zemlji, sam po samotni poti.
Tako odhaja skoz gozd dnevov in dvomov, nikjer več gost in za zmeraj brez doma.
On je svoje nebo, on je svoja zemlja, on je svoj korak iz jutra v jutri, iz jutri v mrak.
Odhaja, kot vse odhaja. V boj? V skrivališče? V azil? Je daleč njegova obala? Pride na cilj?