655
Izvirni znanstveni članek (1.01) Bogoslovni vestnik 77 (2017) 3/4,655—669 UDK: 27-312.47:070.448 Besedilo prejeto: 6/2017; sprejeto: 6/2017
Irena Avsenik Nabergoj
Marijino sočutje in žalovanje v srednjeveških meditacijah in dramatizacijah evangeljske pripovedi o pasijonu
Povzetek: Razvoj literarne zvrsti planctus Mariae ima tako kot razvoj literarne zvrsti vita Christi svojo osnovo v evangeljski zgodbi o Jezusovem trpljenju (Mt 2628; Mr 14-16; Lk 22-24; Jn 18-20). Številne študije kažejo, da sta se od enajstega stoletja dalje obe literarni zvrsti vzporedno razvijali kot integralni del pa-sijona v obliki meditacij, homiletičnih spodbud ali lirskih opisov čustvenega doživljanja pasijonske zgodbe. Vendar zvrsti v odnosu do izvirnega evangelj-skega besedila nista sorazmerni: tradicija zvrsti planctus Mariae glede na izvirno besedilo pasijona očitneje kaže razširitve, ki nimajo osnove v svetopisemskem besedilu. Od enajstega stoletja dalje je Marijino sočutje do trpečega sina Jezusa predvsem v ljudski pobožnosti in v samostanskih skupnostih tako poudarjeno, da nihče ne more dovolj zanesljivo razložiti vseh dejavnikov za takšen razvoj. Pregled ohranjenih rokopisov in tiskov literarne zvrsti planctus Mariae kaže, da je le-ta večinoma vključena v literarno zvrst vitae Christi kot njen integralni del. Toda razvoj srednjeveškega gledališča je imel za posledico prehajanje lirskih upodobitev Marijinega sočutja, žalovanja in joka v samostojne gledališke stvaritve. Namen prispevka je, da pokaže, kako in v kakšnih okoliščinah so se razvili lirski opisi, meditacije, molitve, razširjene homiletične spodbude ter gledališke predstave o Marijinem sočutju in joku v okviru pasijonskih zgodb. Posebno pozornost posveča vprašanju, kako lirski prikazi in homiletične spodbude dopolnjujejo prvotno evangeljsko zgodbo, patristično tradicijo in sistematično teologijo prvega tisočletja, ki je v ospredje postavljala lik Jezusa kot vesoljnega vladarja ter lik Marije kot mogočne kraljice in priprošnjice, ne pa njene elementarne materinske čustvene vloge.
Ključne besede: pasijon, vitae Christi, planctus Mariae, compassio Mariae, liturgija, meditacije, molitve, lirske predstave, dramatizacija pasijona
Abstract. Mary's Compassion and Mourning in Medieval Meditations and the Dramatizations of the Gospel Narrative of the Passion
The development of the planctus Mariae literary genre, like the development of the vita Christi literary genre, is rooted in the Gospel story of Christ's suffering (Matthew 26-28; Mark 14-16; Luke 22-24; John 18-20). Numerous studies have shown that, since the eleventh century, these two literary genres have
656 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
developed parallel to one another as an integral part of the Passion, namely, in the forms of meditations, homiletic incentives or lyrical depictions of the emotional experiencing of the Passion story. However, in one respect the two are not alike in their relation to the original Gospel texts. The planctus Mariae tradition shows, in terms of the original Passion text, more evident textual extensions that are not based on the biblical text. From the eleventh century onward, Mary's compassion for her suffering son, especially in popular piety and in monastic communities, came to the fore to an extent that precludes any reliable explanation of all the factors that played a role in this change. An overview of preserved manuscripts and printed literary instances of the planctus Mariae genre reveals that this genre was, for the most part, included into the vitae Christi genre as an integral part. However, the development of the medieval theatre resulted in the development of lyrical depictions of Mary's suffering, lamenting and crying also as independent theatrical creations. The purpose of this paper is to show how and in what circumstances one saw developments in meditations, lyrical depictions and extended homiletic incentives aimed at eliciting compassion with a lamenting Mary in the context of the Passion stories in meditations, prayers and theatre performances. This objective involves paying particular attention to the question of how lyrical depictions and homiletic incentives complete the original gospel story, patristic tradition and the systematic theology of the first millennium that posited an image of Jesus as a universal leader and an image of Mary as a mighty queen and intercessor, but not as a woman in her elemental role as a mourning mother.
Key words: Passion, vitae Christi, planctus Mariae, compassio Mariae, liturgy, meditations, prayers, lyric presentations, dramatization of Passion
1. Uvod
V liturgiji je imela Marija že od začetkov krščanstva pomembno vlogo v pobožno-sti vernikov, toda šele v srednjem veku je prišla v ospredje teološke refleksije kot mati bolečine (Mater Dolorosa). Vzporedno s tem so v srednjem veku nastajale pasijonske igre, ki so večinoma povezovale Jezusovo trpljenje in Marijino sočutje s poudarjenim motivom Marijinega žalovanja in joka. Od tod začetek literarne zvrsti planctus Mariae, ki je včasih nastopala samostojno. Rachel Fulton v svoji knjigi From Judgments to Passion: Devotion to Christ and the Virgin Mary, 8001200 (2002) ugotavlja:
»S stališča teologije v krščanstvu obstaja velika napetost (tension) med naravo Boga kot neustvarjenega božanstva in naravo Boga-človeka kot utelešene človeškosti (humanity). S stališča pobožnosti pa obstaja velika napetost med molitvijo, ki je usmerjena k Bogu, in molitvijo, ki je usmerjena k Bogu prek svetnikov, še posebej tisto molitvijo, s katero se vernik obrača na Boga po Kristusovi Materi, Devici Mariji.« (195)
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
657
Osnova za razvoj literarne zvrsti planctus Mariae v srednjem veku je evangelj-sko poročilo o navzočnosti treh sočutnih žena ob križu (Jn 19,25; Mt 27,56; Mr 15,40). V njem je prikazano sovražno razpoloženje judovskega vodstva do Jezusovega oznanila, nato pa na pritisk judovske množice rimski prokurator Poncij Pilat Jezusa obsodi na smrt, čeprav pri njem ne najde nobene krivde, s katero bi si ta zaslužil smrtno kazen. Izvajanje smrtne obsodbe vključuje Jezusov križev pot na Golgoto, med katerim mu sočutje izkažejo le tri njegove sopotnice, kot piše v Janezovi različici pasijona:
»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: >žena, glej, tvoj sin!< Potem je rekel učencu: >Glej, tvoja mati!< in od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jn 19,25-27)
Dogodek trpljenja je Simeon napovedal Mariji, ko je ta svojega sina Jezusa po rojstvu skladno z Mojzesovo postavo darovala v templju:
»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje - pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč -, da se razodenejo misli mnogih src.« (Lk 2,34-35)
Sam izraz planctus Mariae spominja na Jezusov zgled joka ob grobu prijatelja Lazarja:
»Jezus se je zjokal. Ljudje so tedaj govorili: >Glejte, kako ga je imel rad.<« (Jn 11,35)
Prispevek se osredotoča na ozadje in okoliščine razvoja meditacij o Marijini vlogi žalujoče matere ob križu v razširjene literarne prikaze Marijinega joka, ki so dosegli velik razmah v samostanih in v pasijonskih igrah v obdobju od 12. stoletja dalje.
2. Ozadje homiletičnih in literarnih prikazov Marijinega sočutja v srednjem veku
Razširjene različice evangeljske zgodbe o Jezusovem življenju pričujejo o kompleksnem ozadju prikazovanja sočutja Marije do sina Jezusa med njegovim pasijonom. Poročilo evangelijev o Marijini vlogi med križevim potom in na Golgoti je zelo skopo. Nikjer izrecno ne govorijo o Marijinem sočutju, kaj šele o njenem joku, toda v takšnih življenjskih okoliščinah se za čutečega človeka oboje zdi samoumevno. Da je tako, med drugim potrjujejo nekatera starozavezna besedila, kot sta Davidova žalostinka za Savlom in Jonatanom na začetku Druge Samuelove knjige (1,1927) ter knjiga žalostink, v kateri pesnik tudi izrecno govori o joku zaradi uničenja dežele in izgube templja (1,16):
658 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
»Nad temi rečmi jočem, moje oči točijo solze; kajti daleč je od mene tolažnik, ki bi poživil mojo dušo. Moji otroci so zbegani, ker je prevladal sovražnik.«
Junaška vloga trpeče matere, ki mora za popolno zvestobo Bogu prestati trpljenje svojih otrok, je izpričana v 7. poglavju Druge knjige Makabejcev. Martha Himmelfarb pa odkrije analogen prizor mučeništva, v katerem mati spodbuja svoje sinove k žrtvovanju življenja, da izkažejo svojo zvestobo Bogu, v antičnem judovskem delu Lamentations Rabbah iz 5. stoletja. Ta spis po vzoru 7. poglavja Druge knjige Makabejcev govori o materi in njenih sedmih sinovih, ki so prestali mučeniško smrt v obdobju rimske prisile nad Judi in kristjani, naj častijo cesarjeve malike. Avtorica dopušča možnost, da v tem primeru junaška mati morda že simbolizira Devico Marijo. (2015, 325-351)
Luigi Gambero v dveh svojih obsežnih študijah o mestu in vlogi Marije v spisih cerkvenih očetov (1999) in v misli srednjeveških latinskih teologov (2005) obravnava vse vidike, ki so bili obravnavani ob upoštevanju neposrednih in posrednih svetopisemskih virov, izročila in ob teološkem razglabljanju o vlogi Marije v načrtu odrešenja. Omemba treh žena v evangeliju izrecno ne opisuje njihovega žalovanja in joka, prav tako o tem tudi med cerkvenimi očeti komaj najdemo kako besedo. V tem pogledu je omembe vreden le Ambrozij (1999, 202-203), med latinskimi teologi v srednjem veku pa le Bonaventura (2005, 213-205). Mistično dojemanje Marijinih šesterih bolečin je negovala Brigita Švedska (2005, 278-279). Sandro Sticca povzema odnos cerkvenih očetov do evangeljske zgodbe o pasijonu in do Marijine vloge v njej:
»Cerkveni očetje so bili še posebej pozorni na to, da se je Marija zavedala skrivnosti odrešenja in je posledično smrt svojega sina prestala za odrešenje človeštva. Zaradi tega na zahodu med prvimi desetimi stoletji ni bilo razširjenih latinskih meditacij o žalostih Device.« (1972, 56)
Sveti Ambrozij na poročilo v Janezovem evangeliju (19,25) navezuje svojo izjavo, da je Marija stala ob križu, a ni jokala: stantem illam lego, flentem non lego (1972, 55).
Utemeljeno je torej sklepati, da intenziven razvoj in širjenje besedil o Marijinem sočutju, žalovanju in joku ob Jezusovem križu izhajata iz obhajanja krščanske li-turgije, ljudske pobožnosti, duhovnosti samostanskih skupnosti, pa tudi razvoja srednjeveškega gledališča. Tudi samo obhajanje maše in najpomembnejših praznikov vključuje nekatere dramaturške prvine. Velik simbolni pomen križa je bil razlog, da so v Jeruzalemu že v 4. stoletju obhajali sveti teden češčenja križa, v 8. stoletju pa se je češčenje križa razširilo na zahodno Cerkev. Sticca povzema značilne poglede iz obdobja prvega tisočletja krščanstva:
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
659
»Od petega do začetka enajstega stoletja v Evropi kot tip Križanega prevladuje zmagoslavni Kristus, Pantokrator, Gospod in Gospodar vesolja. Ta tip kaže Kristusa živega na križu, z odprtimi očmi, dvignjeno glavo in brez znamenj bolečin, da se nakažejo njegove zmagoslavne in božanske kreposti. Vedno se kaže kot preseganje realnega, zanikanje vrednosti prehodnega, naravnega in zemeljskega v sklicevanju na trajne vrednote.« (45)
Michel Fulton utemeljeno ugotavlja, da je pobožnost do Marije že v četrtem stoletju dobila pomembno mesto v liturgičnem koledarju vzhodne Cerkve, a se je na zahodu šele v srednjem veku uveljavila v ljudski pobožnosti, umetnosti, glasbi, pasijonskih igrah in samostanskem življenju, ko je doktrinarni odnos presegla moč čustev. Prelom se je zgodil predvsem, ko so pomembni teologi svoja spoznanja izražali v molitvah, ki so po naravi bolj izraz čustev kakor doktrine. Fultonova pravi:
»Dokazala bom, da je molitev k Mariji, ki so si jo predstavljali kot križano s Kristusom (as crucified with Christ), postala šola za religiozno občutljive ženske in moške v zmožnostih čustvovanja, še posebej v zmožnostih doživljanja ljubezni, za preseganje fizične, izkustvene razdalje med posamezniki - predvsem med osebami v bolečini. Kot bomo videli, so bila orodja, ki so jih razvili, tako zunanja (teksti, umetniške podobe) kot tudi notranja (spomin, meditacija, molitev), tako kognitivna kot tudi emocionalna.« (2002, 197)
V ozadju je učenje odpiranja Bogu, ki se v evangeliju razodeva kot »brezmejna bližina sama«, kot »tista izvorna substanca, ki omogoča vsakovrstno bližino« (Pet-kovšek 2016, 19) in prinaša čudež ozdravljenja:
»Sprejeti >bližino samo< pomeni sprejeti sebe v svoji nemoči in trpnosti; pomeni, da je moja bližina, po kateri in v kateri sem samemu sebi dan, položena v bližino, ki ni moja in je od mene globlja. /... / Evangelij je bližina, zato je tudi sočutje in zdravi človeško razklanost.« (19-20)
Fultonova velike zasluge za »revolucijo« čustvenega doživljanja odnosa do Boga, Jezusa in Marije pripisuje svetemu Anzelmu iz Canterburyja (1033-1109) in svetemu Bernardu (1090-1153). Anzelm je med drugim sestavil tri molitve k Mariji, ki so ključnega pomena za razumevanje soodvisnosti med racionalno teološko refleksijo in čustveno angažiranostjo v razmerju do Jezusa in Marije v osebni in skupinski pobožnosti. V izdaji zbranih del so prošnje označene s številkami V, VI in VII ter so na začetku tretjega zvezka zbranih del (Anzelm 1984, 13-25). Te tri An-zelmove molitve z mističnim navdihom so bile sestavljene za posameznike, ne za skupnosti, predvsem za menihe. Veliko so jih prepisovali in posnemovali. Anzelm se na Marijo obrača kot na Božjo Mater (Theotokos), zaradi tega jo izvzame izmed vseh ustvarjenih bitij. Ker je Marija najsvetejša za Bogom, je mogočna v milosti. Ker je človekov največji greh topost, za odpuščanje potrebuje Marijino priprošnjo pri Bogu. Prvo molitev Anzelm začenja: »Sveta in med svetimi za Bogom posebno
660 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
sveta Marija«1 ter jo sklene: »Ozdravi dušo grešnika, svojega služabnika, z vrlino blagoslovljenega sadu svojega telesa.« 2 (13-14)
V	drugi molitvi k Mariji si Anzelm predstavlja Jezusa v vlogi sodnika v sodnem zboru. Grešni človek se zaveda svojih grehov in sodnikove vloge v imenu pravičnosti. V stiski se obrača k Mariji s prošnjo za milost in spravo. Toda izvor Marijine milosti je Jezus. V molitvi VI Anzelm izraža upanje:
»Pa čeprav sta oba enako prizadeta: mar ne bosta oba prizanesljiva? Obtoženi torej beži pred pravičnim Bogom k dobri materi usmiljenega Boga.«3 (16)
V	dolgi molitvi VII pa Anzelm razmišlja o Mariji kot materi vseh odrešenih v stvarstvu ter o prenovi stvarstva in pravi:
»Vsa narava je ustvarjena od Boga, in Bog je rojen iz Marije. Bog je ustvaril vse stvari, in Marija je rodila Boga. Bog, ki je napravil vse stvari, on je bil ustvarjen iz Marije, in tako je vse stvari, ki jih je bil naredil, naredil na novo. On, ki je mogel vse stvari narediti iz nič, jih ni hotel spet na novo napraviti na silo, ampak je prej postal Marijin sin. Bog je torej oče ustvarjenih reči in Marija je mati preustvarjenih reči. Bog je oče vseh reči, ki so nastale, in Marija je mati vseh reči, ki so na novo nastale. Bog je namreč dal rojstvo tistemu, po katerem so narejene vse stvari, in Marija je rodila tistega, po katerem so vsa bitja odrešena. Bog je dal rojstvo tistemu, brez katerega ni ničesar, in Marija je rodila tistega, brez katerega sploh nič ni dobro. O resnična >Gospod je s teboj<, kateri je Gospod dodelil, da bi se vsa narava morala samo tebi izročiti.«4 (22)
Anzelmu so pripisovali tudi vplivno delo Dialogus beatae Mariae et Anselmi de Passione Domini, ki ga imajo v novejšem obdobju večinoma za Psevdoanzelmovo delo, Bernardu pa so pripisovali delo Liber de Passione Christi et doloribus et planc-tibus matris eius, ki ga danes številni označujejo kot Psevdobernardovo delo (Ra-doševic 2010, 633-668).
Velik poudarek na duhovnosti v samostanskih skupnostih in narava molitve, ki so jo najintenzivneje gojili v samostanih, sta duhovne voditelje vodila prek doktrinarne tradicije v svetopisemske zgodbe. Tako so v evangelijih »odkrili« osrednji pomen čustev v povezavi z Jezusovim pasijonom, v zvezi s tem pa tudi vlogo Marije pri pa-
Izvirno besedilo: »Sancta et inter sanctos post deum singulariter sancta Maria.«
Izvirno besedilo: »Sana animam peccatoris servi tui per virtutem benedicti fructus ventris tui.«
Izvirno besedilo: »Sed etsi pariter ambo offensi estis. nonne et ambo clementes estis? Fugiat ergo reus iusti dei ad piam matrem miseridordis dei.«
Izvirno besedilo: »Omnis natura a deo est creata, et deus ex Maria est natus. Deus omnia creavit, et Maria deum generavit. Deus qui omnia fecit: ipse se ex Maria fecit, et sic omnia quae fecerat refecit. Qui potuit omnia de nihilo facere: noluit ea violata, nisi prius fieret Mariae filius, reficere. Deus igitur est pater rerum creatarum, et Maria mater rerum recreatarum. Deus est pater constitutions omnium, et Maria est mater restitutionis omnium. Deus enim genuit illum per quem onia sunt facta, et Maria peperit illum per quem cuncta sunt salvata. Deus genuit illum sine quo penitus nihil est, et Maria pe-perit illum sine quo nihil omnino bene est. O vere >dominus tecum<, cui dedit dominus, ut omnis natura tantum tibi deberet secum.«
1
2
3
4
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
661
sijonu. Kevin Madigan v svoji študiji ponuja razmišljanje o temeljni predpostavki, ki so jo skoraj univerzalno sprejeli zgodovinarji srednjeveške misli, po kateri sta bili antična in srednjeveška kristološka misel doktrinarno povezani druga z drugo:
»Večina zgodovinarjev srednjeveške misli je ugotovila globoko kontinuiteto med sholastično teološko in eksegetsko mislijo ter patrističnimi avtoritetami, s katerimi se je takšna misel značilno začela. Tu dokazujem, da visoko-srednjeveški misleci o minljivih vidikih Kristusove človeške narave - strah, žalovanje, očitna nevednost idr. - pogosteje pretrgajo takšne domnevne konceptualne povezave in izbrišejo mnogo dogmatske kontinuitete ali celo vso s prav tistimi liki, katerih misel naj bi želeli ohraniti ali, v številnih primerih, rehabilitirati. Ta trditev ima posledice za mnogo večjo temo kontinuitete in diskontinuitete v zgodovini krščanske misli.« (2007, 7)
Ob presojanju recepcije cerkvenih očetov oziroma patrističnih pogledov v latinski teologiji ugotavlja, da so po mnenju različnih raziskovalcev visokosrednje-veški avtorji morali »razložiti« ali »interpretirati« dvomljiva ali problematična pa-tristična mnenja. Toda nobeden od njih ne dokazuje, kakor v svoji knjigi dokazuje Madigan, da je takšna »razlaga« ali »interpretacija« lahko vključevala, kar sicer pogosto tudi je, precej radikalno izkrivljanje patrističnega mnenja. Misli, da »ne gre za organsko spremembo, razlago, interpretacijo ali popravo, ampak za novost, izbrisanje in eisegezo (eisegesis)« (7). Njegova knjiga torej govori o antični temi v zgodovini krščanske misli, to je o problemu doktrinarne spremembe in kontinuitete. Kot ugotavlja, zgodovina interpretacije Jezusovega pasijona »ni zgodovina kontinuitete ali celo organskega razvoja, temveč pogosto radikalne diskontinuite-te, preizkusa, novosti in celo heterodoksije«. (7)
Nekateri teologi, ki so bili izjemno nadarjeni tako za racionalno razlago temeljnega bibličnega in krščanskega teološkega izročila kot tudi za umetniško, čustveno podprto ustvarjanje molitev in meditacij, kot je na primer Anzelm, najbolj prepričljivo kažejo, da med racionalno teologijo in teološko imaginacijo ni nasprotja, ampak pomembna soodvisnost. Na to dejstvo opozarja Richard Viladesau v svoji knjigi The Beauty of the Cross (2006), v kateri zasleduje soodvisnost med krščansko teologijo in umetnostjo od obdobja katakomb do renesanse. V predgovoru razlaga svoj pristop:
»Splošna metoda je metoda soodvisnosti med dvema vrstama interpretacije krščanskega izročila in človeške izkušnje: med teologijo kot izrecno sistematično mislijo in kot čustveno komunikativno podobo.« (vii)
3. Razvoj literarne zvrsti planctus Mariae v srednjem veku
Latinska beseda planctus (»jokanje«) v kontekstu pasijona označuje jok vseh treh žena, ki so stale ob križanem Jezusu, a najbolj utemeljeno ga povezujejo z Jezusovo
662 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
materjo Marijo: »Domnevno se velika večina besed planctus in obenem najzgodnejše teh besed v prvi vrsti navezujejo na doživljanje Device Marije, ko stoji ob križu, ter pričajo o agoniji in smrti njenega Sina.« (Young 1933, 493) Ohranjeni rokopisi literarne zvrsti planctus Mariae večino raziskovalcev postavljajo pred dilemo, ali je literarna zvrst vita Christi že od vsega začetka vključevala prezentacije Marijinega žalovanja in joka. Sandro Sticca v svoji študiji The Literary Genesis of the Latin Passion Play and the Planctus Mariae: A New Christocentric and Marian Theology (1972) ugotavlja: »Domala vsi zgodnejši zgodovinarji, ki so se ukvarjali s srednjeveško religiozno dramo, so planctus Mariae imeli za zelo vplivno zvrst v nastajanju drame o pasijonu.« (49) Sticca pa obenem zavrača domnevo, da je dramatizacija planctus Mariae osnova dramatizacije pasijona, ter v ospredje postavlja dramatizacijo evangeljske pripovedi o pasijonu:
»Literarno genezo latinske pasijonske igre je treba iskati v premiku poudarka, ki se je zgodil v umetnosti in literaturi. Izvedba prvega latinskega pasijona je bila možna zaradi splošnih umetnostnih in kulturnih sprememb, ki so, z začetkom v zgodnji krščanski umetnosti, liturgiji in literaturi, dosegle svoj vrh v enajstem in dvanajstem stoletju. Nove manifestacije so prinesle naraščajoče zanimanje za osredotočenje na kristocentrično pobo-žnost, ki je našla svoj največji izraz v povečanem zanimanju za vsebino pasijona. V umetnosti se premik kaže v bolj humanistični obravnavi Kristusa, v literaturi pa v upoštevanju prizorov pasijona kot dramatičnih človeških doživljajev. V obojem se je zgodila sprememba od kontemplativne do bolj žive vizualne izkušnje.« (42-43)
Doslej najstarejši rokopis dramatizacije pasijona, ki na koncu vključuje lirične prezentacije Marijinega joka, je iz dvanajstega stoletja in izvira iz benediktinskega samostana Monte Cassino (1961, 41-48). Sticca ugotavlja, da se je premik iz večinoma doktrinarnega v emocionalni način prezentacije pasijona v južni Italiji zgodil pod vplivom bizantinske umetnosti in liturgije. Svetopisemske zgodbe so v bizantinski umetnosti predstavljene kot »razgrinjanje dogodkov v nizu slikovitih re-prezentacij, ki sestavljajo progresivno pripoved, poskus, da bi predstavili svetopisemsko zgodbo kot odrsko dramo, po zasnovi v teatralni obliki«. (1972, 48)
Najbolj prepričljiva se zdi domneva, da je razvoj dramatizacije pasijona potekal vzporedno z lirizacijo sočutja, ki ga je Marija doživljala ob križu:
»Kot smo videli, je od 11. stoletja naprej predstavitev mrtvega Kristusa na križu s poudarjenim bolečim realizmom, >vir dolorum et sciens huma-nitatem<,5 ustvarila še eno spodbudo za umetniške in meditativne portrete Device Marije, žalujoče ob križu. Nekaj najbolj liričnih meditacij o Marijini žalosti in njenem sočutju je bilo v dvanajstem stoletju vključenih in prevzetih v planctus, kot je sloviti planctus ante nescia iz dvanajstega sto-
Prevod: »Mož bolečin in tisti, ki pozna človekoljubnost.«
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
663
letja.6 To se je lahko zgodilo zaradi dejstva, da so imeli v tistem času termini, kot so sočutje, jok, žalovanje in prebadanje (compassio, planctus, la-mentatio, and transfixio) isti pomen. Pozneje so te planctuse vključili, z malo sprememb ali brez njih, v drame kot neodvisne lirične kompozicije. Zdi se torej, da skupno pojavljanje planctusa kot teme v religiozni poeziji in meditacijah takratnega časa jasno kaže, da je to samo ena izmed manifestacij razširjenega kulta Device v dvanajstem stoletju.« (61)
Osnovni vir za razvijanje duhovnosti v samostanih je bilo Sveto pismo z vrhom v evangelijih. Vsi redovi v srednjem veku so prispevali k razvoju tradicije pisanja pripovedi in meditacij o Jezusovem življenju. Tako je nastala razpoznavna zvrst vita Christi, ki je največji razmah doživela v 14. stoletju. V letih od 1336 do 1364 je v Toskani nastalo delo v latinščini z naslovom Meditationes vitae Christi. To delo so dolga stoletja pripisovali velikemu frančiškanskemu teologu svetemu Bonaventu-ri (1221-1274) in so ga od renesanse do 19. stoletja vključevali v njegova zbrana dela. Toda današnje strokovno dognanje, da med Bonaventuro in tem besedilom obstajajo velike slogovne razlike, je vodilo do sklepa, da je delo napisal frančiškanski brat Johannes de Caulibus iz San Gimignana. (Stallings-Taney 2000) Nekdanje poimenovanje je tako prešlo v ime »Psevdobonaventura«.
Avtor meditacij je delo napisal za neko redovnico iz frančiškanskega reda kot pripomoček za njeno duhovno rast. V realistični pripovedi evangeljske zgodbe pisec z duhovno pretanjenostjo in globokim duhovnim navdihom bralko korak za korakom izvirno vodi skozi Jezusovo in Marijino življenje z nazornimi opisi pasijon-skega nasilja. Namen je bil bralca nagovoriti k ljubezni do Jezusa in Marije. Delo predstavlja prvo celostno biografijo o Jezusu in obsega obsežne interpolacije ne-evangeljskih pripovedi. (1997, ix) Omenjeno delo se je pokazalo za najvplivnejše pobožno besedilo, napisano v poznem srednjem veku. Kmalu je bilo prevedeno v večino (večjih) evropskih jezikov: angleščino, francoščino, nemščino, irščino, španščino, katalonščino, švedščino. Ohranilo se je več kot dvesto rokopisov. (McNamer 2009, 905)
Delo Meditationes vitae Christi zaradi premika od sistematičnega racionalnega pristopa k občutju intimne ljubezni, sočutja in bolečine ob doživljanju Jezusovega in Marijinega življenja nekateri imenujejo »frančiškansko revolucijo«. Sarah McNamer je v svojih raziskavah prišla do sklepa,
»da niti dolgo latinsko besedilo, ki ga je postavil Stallings-Taney, niti katera koli izmed latinskih ali italijanskih pripovedi, ki so jih strokovnjaki raziskali prej, ne predstavlja izvirne oblike dela. Vsa ta besedila so spojena iz didaktičnih interpolacij, razširitev, presenetljivo reakcionarnih popravkov, ki jih je opravil neki frančiškanski brat (morda Johannes de Caulibus) na podlagi zgodnejše, živahnejše in bolj radikalne >inkarnacijske< recenzije, ki jo je izvorno napisal drug avtor - skoraj gotovo, vsaj tako bi rekla, redovnica; verjetno, toda ne nujno, Uboga Klara.« (907)
6 Barre 1952; navaja Sticca 1972, 61.
664 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
Te ugotovitve McNamerove kažejo predvsem, kako fleksibilni in svobodni so bili pisci pripovedne zvrsti o Jezusovem življenju skozi stoletja.
Michael Thomas ugotavlja:
»Avtor meditacij je nekdo, ki kaže potek življenjskih slik in se v nekem smislu postavlja poleg njih. Poleg te vloge je hkrati razlagalec in komentator, ki želi svoji učenki pomagati do naravnanosti, primerne njeni osebnosti v razmerju do velikih vzornikov.« (1975, 432)
Avtor želi v učenki vzbuditi občutje ponižnosti, notranje pripravljenosti na sprejemanje idealov, ki omogočajo posnemanje Kristusa in Marije iz najbolj notranjega podoživljanja. Namesto abstraktnih priporočil ali zapovedi pisec v učenki prebuja naravno, samostojno psihično in duhovno naravnanost na osebno doživljanje vzorov z imaginativno močjo podoživljanja prizorov, ki omogočajo doživeto izkušnjo ob nezavednem primerjanju stanja duha pri vzornikih in stanja duha v lastnem načinu življenja. Avtor »kar ne neha predstavljati življenja Jezusa in njegove matere, pa tudi načina življenja apostolov kot zgleda uboštva, resničnega, popolnega uboštva«. (434)
Doživetje popolnega uboštva in podoživljanje realističnih življenjskih prizorov, kot so življenje svete družine v Nazaretu, Jezusov prihod v Jeruzalem, njegovo trpljenje v vrtu Getsemaniin pri poti na Golgoto, Marijino trpljenje ob spremljanju sina pod križem omogočajo občutenje sočutne ljubezni kot najčistejše izkušnje duhovne harmonije.
Peter Loewen v svojem članku »Portrayals of the Vita Christi in the Medieval German Marienklage: Signs of Franciscan Exegesis and Rhetoric in Drama and Music« (2008) ugotavlja, da je dolga tradicija pisanja in branja številnih različic literarne zvrsti vita Christi v redovnih skupnostih in zunaj njih dosegala vrh svojega velikega vpliva v dramatiki in glasbi skozi stoletja srednjega veka in novejše dobe. Izmed prizorov celostne predstavitve evangeljske zgodbe o Jezusovem življenju je za dramske predstavitve in glasbene stvaritve še posebej sugestiven Jezusov pasijon, zlasti ker se s tem dogodkom neločljivo povezuje tudi Marijina vloga sočutne matere, ki objokuje svojega sina. Od tod razvoj vzporedne zvrsti com-passio Mariae in planctus Mariae, ki se je tako razširila, da se je samo v Nemčiji ohranilo približno 75 del z zelo podobno obliko, kar kaže, da so vsi avtorji zajemali iz istega vira. Jezusov pasijon in Marijino žalovanje so verniki najhvaležneje po-doživljali v liturgičnem obhajanju velikega petka. Loewen ugotavlja:
»V tovrstnih delih Devica Marija meditira o človeški agoniji svojega sina. Vzklika ob strašljivih prizorih njegovega mučenja, izraža svojo željo, da bi trpela in umrla z Jezusom, in pogosto milo prosi svoje občinstvo, naj joče v sočutju do njegove bridkosti in se kesa.« (2007, 318)
Na splošno velja, da so si avtorji prizadevali za realistične prikaze Jezusovega pasijona, pri čemer so posebno pozornost posvečali tudi Marijinemu žalovanju. Loewen sicer obravnava predvsem vpliv dela Meditationes vitae Christi Johanne-
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
665
sa de Caulibusa, toda njegove ugotovitve veljajo tudi za poznejša vplivna dela te literarne zvrsti:
»Sestavljavci Marienklagen uporabljajo udomačene metode frančiškanske ljudske eksegeze, ko kombinirajo te lirične pesmi z drugimi, ki občinstvo z močno voljo usmerjajo k subjektom človeške agonije, sočutja in pokore. Sam bi rekel, da so avtorji - sestavljavci Marienklagen - svoje drame ustvarjali na temelju starejših ustaljenih besedilnih tradicij planctusa Ma-riae pod vplivom frančiškanske eksegeze o pasijonu, zlasti njenega najslavnejšega primera v Meditationes vitae Christi.« (318)
Literarna zvrst planctus Mariae je postala vse bolj popularna v obdobju od 13. do 16. stoletja. Številne monografske študije o njenem razvoju v Angliji (Taylor 1907, 605-637; Bennett 1982; Ross 1997), Italiji (Wechssler 1893; Sticca 1972), Franciji (Linder 1898) in Nemčiji (Schönbach 1874; Brooks 1901; Mehler 1997) osvetljujejo okoliščine razvoja, razmerje med pasijonom kot temeljno zgodbo ter lirskim prikazom literarne zvrsti planctus Mariae kot sestavnim delom razširjene zgodbe o Marijini vlogi ob Jezusovem križu ter navajajo tudi številne ohranjene rokopise.
Za razumevanje mesta razširjene spodbude pobožnosti do žalujoče Matere božje v Poljanskem rokopisu so najpomembnejše študije o razvoju Marienklagen v nemškem govornem območju. Zgodovinski razvoj zvrsti planctus Mariae kaže, da se prvič pojavi - sicer v manjšem obsegu - v različici iz 12. stoletja v samostanu Monte Cassino, pozneje pa se besedilo širi, vključuje tudi glasbene prvine in postane samostojna dramska uprizoritev. Brooks navaja poglavitne teme predstavitev Marijinega žalovanja:
»Janez Mariji naznani prijetje Kristusa; Janez in Marija se skupaj z drugima Marijama odpravita h Kristusu; Marija žaluje in se obrača na ljudstvo, da se ji pridruži v žalovanju; Marija vidi Kristusa na križu in prosi, da bi ji bilo dovoljeno umreti z njim; Marija se obrača na križ in Kristusa roti, naj se pripogne, da ga bo lahko objela; Judje žalujoče porivajo proč; Marija žaluje, ker ne more znova videti Kristusovega obraza, in prosi žene, naj jokajo z njo.« (1901, 416)
Brooks ugotavlja, da so podobnosti med nemškimi različicami planctusa Mariae tako velike, da »morajo seči nazaj do enega nemškega prevoda iz latinščine« (420). Georg Satzinger in Hans-Joachim Ziegeler pa ugotavljata, da danes poznamo približno 60 večinoma nemških besedil, ki jih imenujejo Marienklagen (1993, 242) in so ohranjena v več kakor 160 rokopisih in tiskih (Bergmann 1986, 395-469; 470-478). Ta besedila so nastala v obdobju od 13. do 16. stoletja. Ulrich Mehler v svoji študiji obravnava trinajst Marienklagen, ki so nastale od konca 14. do začetka 16. stoletja kot samostojne dramske uprizoritve s spremljajočo glasbo.
Raziskovanje izvora in razvoja literarne zvrsti planctus Mariae (compassio, pie-tas) odpira kompleksno razmerje med antropološkimi in teološkimi vidiki odnosa
666 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
med Jezusom in njegovo materjo na Jezusovi življenjski poti vse do Golgote. V času Jezusovega zemeljskega poslanstva v Mariji deluje materinski čut v odnosu do otroka, po Jezusovem vstajenju in poveličanju pa je tudi Marija vzeta v nebo, povišana v »kraljico nebes«. S tem se spremeni subjekt Marijinega sočutja, ki ni več njen sin Jezus, temveč vsi trpeči na zemlji. Božja Mati Marija postane priprošnjica za vsakega človeka v stiski, še posebej za grešnega človeka, ki se spokori in jo prosi za milost odpuščanja. Večina cerkvenih očetov in teologov srednjega veka izhaja iz dogme o Marijinem vnebovzetju ter njeni vlogi tolažnice in priprošnjice pri Bogu.
4. Sklepna presoja o podobah Marijinega sočutja in žalovanja v Poljanskem rokopisu
Podobe Marijinega sočutja in žalovanja ob umiranju in smrti njenega sina Jezusa so bogato zastopane tudi v več kot sedemsto strani dolgem, še neobjavljenem Poljanskem rokopisu: Jezusovo življenje v sto postavah, ki je nastal v Poljanski dolini na prehodu iz 18. v 19. stoletje.7 Primerjava vloge Marije v Poljanskem rokopisu s stanjem razvoja literarne zvrsti planctus Mariae v Evropi kaže, da se je prevajalec ali sestavljavec Poljanskega rokopisa lahko opiral na več predlog, ki so v srednji Evropi obstajale v 18. stoletju, a so se samo nekatere ohranile. Pomembno je dejstvo, da sta Marijino žalovanje in njen jok v Poljanskem rokopisu navzoča na več mestih, delno v obsežnih odlomkih. Pomembno je tudi, da so ti odlomki vključeni v zgodbo o Jezusovem pasijonu kot integralni deli celotne zgodbe o Jezusovi obsodbi, križevem potu in križanju na Golgoti, ki zajema skoraj polovico celotnega rokopisa. Poljanski rokopis je domnevno vseboval 100 »postav« o Jezusovem življenju na temelju evangeljske pripovedi in je verjetno nastal pod vplivom baročnih izdaj Jezusovega življenja kapucinskega patra Martina Cochemskega (Martin von Cochem, 1634-1712). O tem sta pisala že Matija Ogrin (2011) in Irena Avsenik Nabergoj (2016). Ker je Poljanski rokopis v Sloveniji unikat in še ta ni ohranjen v celoti, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti neposrednega vira tega besedila. Zato je toliko pomembnejša ugotovitev, da rokopis brez dvoma sodi v skupno evropsko tradicijo literarnih zvrsti vitae Christi in planctus Mariae, ki ob vsej temeljni podobnosti izpričujeta tudi pomembne različice.
Kot kaže pregled strokovne literature o razvoju literarne zvrsti vita Christi, so kljub trdni tradiciji v temeljnih vsebinah vsi avtorji gradivo starejših del v veliki meri prevzemali in prirejali selektivno. Podobnosti in verjetno večja ali manjša vezanost pisca Poljanskega rokopisa na obsežno delo Martina Cochemskega kljub temu narekuje nekaj več pozornosti na značilnosti njegovega dela, ki je bilo prvič objavljeno leta 1677, pozneje pa je doživelo veliko ponatisov in prevodov. Od ponatisov imajo izdajo iz leta 1686 v Kapucinski knjižnici Krško, iz leta 1702 pa v Na-
Rokopis je zvesto prepisan po starejši predlogi, ki se nam je vsaj delno ohranila v rokopisu NRSS Ms 28 (Ogrin 2010). Verjetno izvira iz župnišča v Poljanah nad Škofjo Loko, ki je bilo med vojno skupaj s cerkvijo uničeno.
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
667
rodni in univerzitetni knjižnici. V nasprotju s primerom Poljanskega rokopisa, ki je »edini doslej znani primer te specifične zvrsti asketične literature v slovenskem jeziku« (Ogrin 2011, 394), je iz izjemno bogate zapuščine različice Cochemskega mogoče razbrati, kako pomembna in vplivna so bila starejša dela te zvrsti in kako veliko različic so imeli avtorji na voljo, če so delovali v kulturnih in duhovnih središčih. Je pa zato toliko teže ugotoviti, na katere starejše avtorje so se novejši naslanjali v največji meri.
Jezusov pasijon je v Poljanskem rokopisu dominanten del celotne evangeljske različice pripovedi o Jezusovem življenju. Ta se začenja v 57. »postavi«, ki vsebuje meditacijo o Jezusovi molitvi na Oljski gori, ko je krvavi pot potil. Marija je vključena vsaj z omembo njene »velike shalosti«, domala v vseh postavah, v 60. postavi pa je njena sočutna vloga prvič vključena tudi v naslov: Kader je te reshaleni Mater Jesusa ta shalostna poshta pershla, de nie Syn je ujet, inu koku je ona u Mestu shla, inu nega iskala. Besedilo kot samoumevno poudarja Marijino »brid-kust«, ki jo je morala občutiti spričo trpljenja svojega sina. V 67. postavi je govor o Jezusu pred Herodom, kjer je bila Marija, sodeč po evangeljski pripovedi, navzoča, a ji je v rokopisu kljub temu namenjena sočutna refleksija:
»Poglei na Maria ta shalostna Meter toiga Odreshenika inu se od nie uzhi ufsmileine imeti is Jesusam, o kai sa ena serzhna shalost inu bridkust je to maternu serze te milostve Divize Mariae obzhutilu, kader je ona vidla so-iga narlubesniushiga synu toku suchpotvati inu naspodobnu sem inu kie ulezhti. nie ozhi nifso nehale prelivat grenke souse, de dosti Ludy, katir so nio videl, is naturalskiga nagnena so en ufsmileine sno imeli.«
V 68. postavi se meditacija nanaša na prizor vzklikanja množice, naj Pilat Jezusa da križati, razbojnika Baraba pa izpusti. Besedilo vključuje sklepanje, da »no-benimo to sasramvaine Hristusa ni shlu globokeishi u serze, koker Mary te pre-shalostni Mater. atori je ona obzhutila taistkrat ena taka naisgruntana Bolezhina inu Bridkust unie serz, de usfe zhloveshke serza taiste nabli mogel prestat.« Še bolj pretresljivo Marijino bolečino predstavi 70. »postava«, ki ima naslov: Ka sa en veliku usfmilene je Maria is soim Synam med gaishlanam imela. Skoraj v celoti pa je imaginaciji neizmernega Marijinega žalovanja in objokovanja posvečena 76. postava z naslovom: Christus is Krisham pride naprut soi Mater.
Vrh je dosežen s prizorom Jezusovega križanja na Golgoti, 84. postava z naslovom Kai je Maria u tim krishainu Christusa turpela pa je spet v celoti posvečena meditaciji o Marijinem trpljenju. Celotna meditacija je sestavljena v tem slogu:
»O Bolezhina te naisrezhene serzhne shalost, O Bridkust tiga prestrashenga maternga serza, aku je taistu poprei se skorei respozlu, kader je ona u per-bivainu nie Otroka ta pervi shlak tiga kladva shlishala, koku je nek shele sdei en tok voister Mezh to tolkukrat prebodenu serze na novu presunu.«
Vsaka naslednja postava razširi obseg premišljevanja Marijine bolečine, 89. in 94. postava pa sta spet v celoti posvečeni imaginaciji Marijinega trpljenja: Kai je
668 Bogoslovni vestnik 77 (2017) • 3/4
Maria obzhafsu te Temme terpela; Koku je Maria sojga mertviga Synu obshalvala. Končno tudi v zvezi z Jezusovo smrtjo in pokopom prevladuje meditativna imagi-nacija bolečine Jezusove matere Marije, Marije Magdalene in Marije Klopajeve.
V predstavitvi Poljanskega rokopisa Ogrin (2011, 394-396) izpostavlja pomembno dejstvo izjemno dolge besedilne tradicije zvrsti vita Christi od antike do baroka, v katerem je bil Poljanski rokopis napisan. Ugotovitev, da besedilo sodi v zvrst asketične literature iz tradicije besedil vita Christi, predstavlja temeljni metodološki problem v poskusih ugotavljanja, na katere vire so se opirali avtorji poznejših rokopisov. Ogrin za Poljanski rokopis utemeljeno sklepa:
»Avtor Poljanskega rkp. je - če je res prevajal in prirejal po knjigi Martina Cochemskega - zelo svobodno predeloval, povzemal in mestoma celo dodajal vsebino, ki je pri nemškem kapucinu ni zaslediti. Zdi se, da je bil pisec v določeni meri avtonomen in da je samoniklo priredil to obsežno premišl-jevalno besedilo.« (394)8
Sklenemo lahko, da velika razširjenost literarne zvrsti planctus Mariae in velik obseg variacij podoživljanja Marijinega sočutja in bolečine nedvoumno pričujeta o veliki aktualnosti, razširjenosti in vplivu te zvrsti v celotnem obdobju od 12. stoletja do obdobja baroka. To med drugim govori o dolgih stoletjih organske rasti marijanske duhovne pobožnosti, ki je slavila blagoslovljeno Mater kot sočuten lik materinske gravitas in tihega dostojanstva ter kot božje posrednice med ljudmi in Bogom.
Reference
Anzelm iz Canterburyja. 1984. S. Anselmi Cantu-ariensis archiepiscopi opera omnia. Zv. 3. Ur. Franciscus Salesius Schmitt. Stuttgart, Bad Cannstatt: Friedrich Frommann Verlag.
Avsenik Nabergoj, Irena. 2016. Izvori in tradicija literarne zvrsti vita Christi v Poljanskem rokopisu. Bogoslovni vestnik 76, št. 3-4:585-596.
Barré, Henri. 1952. Le »Planctus Mariae« attribué à Saint Bernard. Revue d'Ascétique et de Mystique 28:245-246.
Bennett, Jack A. W. 1982. Poetry of the Passion: Studies in Twelve Centuries of English Verse. Oxford: Clarendon Press.
Bergmann, Rolf. 1986. Katalog der deutschsprachigen geistlichen Spiele und Marienklagen des Mittelalters. München: Beck.
Brooks, Neil C. 1901. The Lamentations of Mary in the Frankfurt Group of Passion Plays. The Journal of Germanic Philology 3:415-430.
Fulton, Rachel. 2002. From Judgment to Passion: Devotion to Christ and the Virgin Mary, 8001200. New York: Columbia University Press.
Gambero, Luigi. 2005. Mary in the Middle Ages: The Blessed Virgin Mary in the Thought of Medieval Latin Theologians. Prev. Thomas Buffer. San Francisco: Ignatius Press.
---. 1999. Mary and the Fathers of the Church: The
Blessed Virgin Mary in Patristic Thought. Prev. Thomas Buffer. San Francisco: Ignatius Press.
Himmelfarb, Martha. 2015. The Mother of the Seven Sons in Lamentations Rabbah and the Virgin Mary. Jewish Studies Quarterly 22, st. 4:325-351.
8 V slovenščini je razvoj duhovne drame v Cerkvi in zunaj Cerkve dobro predstavil Niko Kuret (1981). Na tem mestu velja posebej spomniti na dve deli o razvoju pasijona v Sloveniji: Andrej Šuster Drabosnjak in Herta Lausegger (1990) ter Matija Ogrin (2009).
Irena Avsenik Nabergoj - Marijino sočutje in žalovanje...
669
Kuret, Niko. 1981. Literarni leksikon: Študije. Zv. 13. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Linder, Alfred. 1898. Plainte de la Vierge en vieux vénitien: Texte critique précédé d'une introduction linguistique. Uppsala: Imprimerie E. Ber-ling.
Loewen, Peter. 2008. Portrayals of the Vita Christi in the Medieval German Marienklage: Signs of Franciscan Exegesis and Rhetoric in Drama and Music. Comparative Drama 42, št. 3:315-345.
McNamer, Sarah. 2009. The Origins of the Medi-tationes vitae Christi. Speculum 84, št.4:905-955.
Mechler, Ulrich. 1997. Marienklagen im spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Deutschland: Textversikel und Melodietypen. Amsterdamer Publikationen zu Sprache und Literatur 128. Amsterdam: Rodopi.
Ogrin, Matija. 2011a. Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja. Slavistična revija 59, št. 4:385-399.
Ogrin, Matija, ur. 2011b. Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja (NRSS). Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Http:// ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss/VIEW/ (pridobljeno 5. 5. 2017).
---. 2010. Poljanski rokopis: Jezusovo življenje v
sto postavah. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Http://ezb.ijs.si/fedora/get/ nrss:nrss_ms_023/VIEW/ (pridobljeno 5. 5. 2017).
---. 2009. Oče Romuald, Škofjeloški pasijon:
znanstvenokritična izdaja. Ljubljana, Celje: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Celjska Mohorjeva družba.
Petkovšek, Robert. 2016. Beseda Bog v jeziku metafizike in v jeziku evangelija. Bogoslovni vestnik 76, št. 1:7-24.
Pichler, Adolf. 1850. Über das Drama des Mittelalters in Tirol. Insbruck: Wagner.
Radoševic, Andrea. 2010. Pseudo-Anselmov
Dialogus Beatae Mariae et Anselmi de Passione Domini u hrvatskoglagoljskom žgombičevu zborniku iz 16. stolječa. Slovo 60:633-668.
Ross, Ellen M. 1997. The Grief of God: Images of the Suffering Jesus in Late Medieval England. Oxford: Oxford University Press.
Satzinger, Georg, in Hans-Joachim Ziegeler. 1993. Marienklagen und Pieta. V: Die Passion Christi in Literatur und Kunst des Spätmittelalters, 241-267. Ur. Walter Haug in Burghart Wachinger. Tübingen: Max Niemeyer.
Schönbach, Anton. 1874. Über die Marienklagen: Ein Beitrag zur Geschichte der geistlichen Dichtung in Deutschland. Graz: Universität in Graz.
Stallings-Taney, M., ur. 1997. Johannis de Cavlibus Meditaciones vite Christi olim S. Bonauenturae Attributae. Corpus Christianorum, Continuatio Mediaevalis 153. Turnhout: Brepols.
Sticca, Sandro. 1972. The Literary Genesis of the Latin Passion Play and the Planctus Mariae: A New Christocentric and Marian Theology. New York: State University of New York Press.
---. 1961. The Planctus Mariae and the Passion
Plays. Symposium: A Quarterly Journal in Modern Literatures 15, št. 1:4-48.
Šuster Drabosnjak, Andrej, in Herta Lausegger,
ur. 1990. Zbrana Bukovniška besedila. Zv. 1, Marijin pasijon 1811: Faksimile po izvodu dv. sv. dr. Pavleta Zablatnika v Celovcu z dodano prečrkovano priredbo istega besedila. Celovec: Mohorjeva družba v Celovcu.
Taylor, George C. 1907. The English »Planctus Mariae«. Modern Philology 4, št. 4:605-637.
Thomas, Michael. 1975. Der pädagogische Gedanke der »Meditationes Vitae Christi« und ihre Anwendung der inneren Imagination. Paeda-gogica Historica: International Journal of the History of Education 15, št. 2:426-456.
Viladesau, Richard. 2008. The Beauty of the Cross: The Passion of Christ in Theology and the Arts from the Catacombs to the Eve of the Renaissance. Oxford: Oxford University Press.
Wechssler, Eduard. 1893. Die romanischen Marienklagen: Ein Beitrag zur Geschichte des Dramas im Mittelalter. Halle: Max Niemeyer.
Young, Karl. 1933. The Drama of the Medieval Church. Zv. 1. Oxford. Oxford University Press.