Edinost in dialog Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 Pregledni znanstveni članek Review scientific paper (1.02) Besedilo prejeto Received: 21. 9. 2020; Sprejeto Accepted: 9. 10. 2020 UDK UDC: 28:27-67 DOI: 10.34291/Edinost/76/Krajnc © 2021 Krajnc CC BY 4.0 Aljaž Krajnc Dāwūd al-Muqammaṣ in njegovo razumevanje krščanskega nauka Dāwūd al-Muqamma ṣ and His Reception of Christian Doctrine Izvleček: Z nastopom islama se pojavi nagel razcvet arabščine, ki se začne uporabljati tudi na teološkem področju. Ker so bile znotraj islamskega sveta vedno prisotne tudi druge re- ligije, so tudi te uporabljale arabščino kot teološko-filozofski jezik. Pri tem so različni teo- logi pisali polemične traktate proti svojim nasprotnikom, ki so lahko prihajali od zunaj ali od znotraj religije posameznega teologa. Močan teološki pečat so pustili tudi judovski teologi, ki so kristjanom in muslimanom želeli pokazati racionalno utemeljenost svoje ter nesmisel- nost njihove religije. Prispevek obravnava arabsko pišočega judovskega teologa Dāwūda al-Muqammaṣa (9. stol. po Kr.), čigar delo Dvajset poglavij ( ʿIšrūn maqāla) je najstarejša ohranjena teološka suma v arabščini, tj. delo, ki si zada obravnavati celoten teološko-filo- zofski nauk neke religije. Osmo poglavje tega spisa je posvečeno ovržbi krščanskega nauka o Sveti Trojici, deseto poglavje pa je posvečeno ovržbi nauka o rojevanju in učlovečenju Sina. V prispevku bomo Dāwūdovo kritiko umestili v širši kontekst transkonfesionalne polemike v islamskem svetu s posebnim ozirom na judovsko-arabsko tradicijo. Ključne besede: Dāwūd al-Muqammaṣ, judovsko-arabska tradicija, judovstvo, kritika krščanstva, kalām, religijska polemika Abstract: After the emergence of Islam in the early seventh century, the Arabic language saw its rapid expansion and eventually become a theological language as well. Non-Muslim theo- logians living in the Islamic world began to express themselves in Arabic and wrote polemical literature against their adversaries from different religions and religious denominations. Of special importance were also Jewish theologians who wanted to demonstrate the correct- ness of their own religious beliefs and the ill-foundedness of Christian and Muslim doctrines. This paper is dedicated to the Arabic speaking Jewish theologian Dāwūd al-Muqamma ṣ (the 9 th century A.D.), whose work Twenty Chapters ( ʿIšrūn maqāla) is the earliest extant summa theologiae in Arabic, i.e., a work which aims to address the totality of theological teachings of a certain religion. The eight chapter of this work contains a critique of the Christian doc- trine that God is three, while the tenth chapter refutes the Christian teachings that the Son is from eternity begotten by the Father and that God was incarnated in reality. This paper places Dāwūd’s critique in the broader context of trans-confessional polemic in the medieval Islamic world with special attention to Judeo-Arabic tradition. Key words: Dāwūd al-Muqamma ṣ, Judeo-Arabic tradition, Judaism, critique of Christianity, kalām, religious polemics 262 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC 1 Kontekst 1 Ko so v sedmem stoletju muslimanski vladarji na mah osvojili ogromno geografsko območje, ki se je nato leta 750 raztezalo od današnje Indije pa vse do severa današnje Španije (Krajnc 2019, 30–33), so pri tem naleteli na druge religije, ki so že stoletja obstajale na teh območjih. Šlo je pred- vsem za kristjane, jude, zoroastriste, manihejce, hinduiste in budiste. Novi vladarji so predstavnike teh religij povabili k veri v preroka Mohameda. Ker se veliko vernikov teh religij ni želelo spreobrniti v islam, so zanje uvedli poseben status, imenovan ḏimmī, 2 ki je točno predpisoval njihove dolžnosti do muslimanskih vladarjev, ki so jim v zameno nudili varnost (Thomas 2008, 3). Eden izmed razlogov za relativno popustljivost musli- manskih vladarjev je bil, da so predstavniki drugih religij s sabo nosili de- diščino stoletij, ki ni bila samo teološka, ampak tudi znanstvena, tehnična in birokratska. Posebno mesto znotraj kategorije ḏimmī so imeli tudi judje in kristjani, ki so bili, sledeč Koranu (npr. 2,105), skupaj z zoroastristi obravnavani kot ljudstvo knjige (ahl al-kitāb), tj. ljudstvo, ki je imelo svoj sveti spis. Takšno sobivanje, pri katerem so bili judje in kristjani podrejeni muslimanom, obenem pa jim je bila zagotovljena neka stopnja verske svobode in eksis- tencialne varnosti, je s seboj prineslo tudi medsebojno izmenjavo teoloških idej. Ta se je posebej razmahnila, ko so ob koncu sedmega stoletja musli- mani kot uradni jezik celotnega islamskega sveta začeli postopoma uvajati arabščino. 3 Arabščina je hitro postala jezik medsebojnega sporazumevanja in tako nadomestila prejšnje jezike, npr. sirščino, perzijščino, grščino ter koptščino. Muslimani so postopoma razvili lastni način teologiziranja, ki mu v arabščini pravijo ʿilm al-kalām, tj. »znanost smiselnega govorjenja« (angl. science of intelligible speaking), kakor ta izraz prevaja Richard Frank (1992, 10), eden največjih poznavalcev zgodnje islamske teologije. V kon- tekstu medsebojnega sobivanja so muslimanski, judovski ter krščanski 1 Članek je nastal kot rezultat dejavnosti raziskovalnega programa P6–0262 Judovsko-krščanski viri in razsežnosti pravičnosti, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Zahvaljujem se anonimnemu recenzentu za natančno branje članka ter predloge izboljšav. 2 Arabščino transliteriramo po sistemu, ki ga uporablja založba Brill. 3 Za začetek tega štejemo monetarno reformo pod kalifom ‘Abd al-Malikom, ki je vladal med leto- ma 685 ter 705. 263 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA teologi drug drugemu začeli razlagati o temeljih svoje vere in tako začeli, povedano v današnjem jeziku, medversko teološko polemiko v islamskem svetu. Sicer v sodobnem preučevanju poteka zanimiva debata o medverski teološki polemiki v islamskem svetu ter njenem vplivu na teološko identi- teto in razvoj teologij vseh vpletenih strani (Treiger 2016). 4 Taka medverska polemika je seveda imela svojo predzgodovino že v predislamskem svetu. V islamskem svetu se pojavi že s samim nastopom preroka Mohameda, ki je svoje poslanstvo primoran razpreti med konti- nuiteto ter diskontinuiteto z judovstvom in krščanstvom. Kasnejša med- verska teološka polemika v islamskem svetu je močno povezana s tako imenovanimi munā ẓarāt, tj. neke vrste debatnimi srečanji, kjer so verniki vseh religij pa tudi nekonfesionalni teologi razpravljali o teološko-filozof- skih vprašanjih, kot nam to pove poročilo Abū ʿAbd Allāha al- Ḥumaydīja (Griffith 2010, 64). Do svojega samorazumevanja v arabščini je prišlo tudi judovstvo. 5 Obdobje, ko so judje živeli v islamskem svetu, je v zgodovini judovstva znano kot eno najbolj plodnih in je dalo mislece, kot so Sa ʿadya b. Gaon (u. 942), Mojzes b. Ezra (u. 1060), Salomon b. Gabriol (u. 1070), Juda Halevi (u. 1075), Bahya b. Paqūda (u. 1120), Mojzes Majmonid (u. 1204) in drugi. V to obdobje spada tudi karaitska shizma, ki je dala judovstvu ogromno eksegetsko bogastvo in se pri tem navdihovala pri islamskih eksegetsko- -gramatičnih metodah (Gil 2004, 260–269). Ker so vsi ti pisci pisali veči- noma v arabščini, ki je bila najpogostje zapisana s hebrejskimi črkami, in ker so se njihovi spisi v glavnem ukvarjali z judovstvom, se je te literature oprijelo ime »judovsko-arabska literatura«. Judovsko-arabska literatura sicer pozna veliko podzvrsti (Fenton 1990, 466–472), najplodnejša od njih pa je bila ta, ki se je ukvarjala s temelji (uṣūl) judovske vere. Sicer so judje, ki so živeli v islamskem svetu, hebrejščino vedno ohranjali kot jezik liturgije in poezije. 4 Za predstavitev muslimanskega kalāma gl. Frank 1992 in van Ess 2018. Za odlično študijo o krščanski teologiji v arabščini gl. Griffith 2010. V eni izmed prejšnjih številk te revije je o arabskem krščanstvu, natančneje Pavlu iz Antiohije, pisal tudi Bogataj (2019). 5 V slovenščini razpolagamo s prevodom odlične študije Georga Vajde, ki je izšel pod naslovom Judovska srednjeveška misel (2001). Vajdov uvod v judovsko srednjeveško misel obravnava praktično vse velike teologe judovsko-arabske dobe. 264 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC Prvi ohranjeni primer judovsko-arabske literature je opus Dāwūda al- -Muqamma ṣa, judovskega teologa iz srede devetega stoletja. Judovsko- arabska literatura je doživela svoje najplodovitejše obdobje med desetim in štirinajstim stoletjem, svoj vrhunec pa v Vodniku zablodelih (Dalālat al- ḥā ʾirīn) kordobskega juda Mojzesa Majmonida. Postopen upad judov- sko-arabske literature je močno povezan s španskimi prevajalskimi šolami iz petnajstega stoletja, ki pripomorejo k širjenju hebrejščine kot jezika, v katerem so zapisovali teološko eksegetske traktate (Fenton 1990, 461). 2 Življenje in dela Dāwūda al-Muqamma ṣa Polno ime Dāwūda al-Muqamma ṣa je Dāwūd Ibn Marwān al-Raqqī al-Muqamma ṣ. 6 Njegovo osebno ime (ism) je bilo »Dāwūd«, tj. »David«. Iz njegove kunye lahko izvemo, da je bilo njegovemu očetu ime Marwān, njegova nisba pa nam razkriva, da je prihajal iz mesta Raka v današnji Siriji. Točen pomen njegovega laqaba – »al-Muqamma ṣ« – je bil dolgo predmet razprave med orientalisti, zdi pa se, da je Sarah Stroumsa (2002, 375–379) zadovoljivo pokazala, da je beseda muqamma ṣ označevala nekoga, ki je oblečen po arabsko, in je najverjetneje izvirala iz starokrščanskih sirskih skupnosti, ki so tako nazivale Arabce. 7 Najzanesljivejši vir o življenju Dāwūda al-Muqamma ṣa je Knjiga luči in opazovalnic (Kitāb al-anwār wa-l-marāqib) velikega karaitskega teo- loga, pravnika in eksegeta Yūsufa al-Qirqisānīja iz druge polovice desetega stoletja. Al-Qirqisānī pove, da je bil al-Muqamma ṣ najprej jud, ki pa se je nato spreobrnil v krščanstvo in bil v Nisibisu dolga leta učenec nekega Nānā. Kasneje se je spreobrnil nazaj v judovstvo, pisal knjige proti kr- ščanstvu ter iz sirskokrščanskih eksegetskih spisov prevedel komentar- ja k Prvi Mojzesovi knjigi ter k Pridigaju. (Stroumsa 2016, xv) Georges Vajda (1962, 61) je tega Nānā identificiral z znanim krščanskim teologom Nonusom iz Nisibisa, o katerem vemo, da je bil leta 861 še živ, kasneje 6 Ism je osebno ime, ki ga je Dāwūd dobil kot otrok. Kasneje je v skladu z arabsko tradicijo prejel še nekatere druge dele polnega poimenovanja, to so kunya (očetovo ime), nisba (toponim) ter laqab (vzdevek). O drugih delih imen in tradicionalnem arabskem načinu poimenovanje osebe gl. Endress 2002, 142–146. 7 Beseda muqamma ṣ bi po tej teoriji pomenila nekoga, ki je odet v qamīs, tipično arabsko oblačilo. 265 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA pa ni več omenjen. Iz dejstva, da je bil al-Muqamma ṣ dolga leta Nonusov učenec in je kasneje proti krščanstvu napisal še kar nekaj spisov, lahko sklepamo, da je bil al-Muqamma ṣ dejaven okrog polovice devetega stoletja (Stroumsa 2016, xiv). K zgodnji dataciji al-Muqamma ṣa dodatno pripo- more tudi to, da v njegovih delih ni sledu o karaitski ločini, ki se pojavi ob koncu devetega stoletja in je al-Muqamma ṣ zagotovo ne bi mogel za- obiti. Ohranjeni opus Dāwūda al-Muqamma ṣa je zatorej najstarejši primer judovsko-arabske teologije, tj. judovske teologije v arabskem jeziku. Povsem v celoti se nam ni ohranil noben al-Muqamma ṣov spis. Temu je še najbližje teološka suma 8 z naslovom Dvajset poglavij ( ʿIšrūn maqāla), ki je celo najzgodnejša (vsaj delno) ohranjena teološka suma v arabščini, saj za slabo stoletje prehiti najstarejšo ohranjeno islamsko teološko sumo teologa al-Māturīdīja (u. 944). Sarah Stroumsa je leta 2002 objavi- la ohranjen fragment al-Muqamma ṣovega komentarja k Prvi Mojzesovi knjigi (2002, 388–395), s Paulom Fentonom pa sta ločeno identificirala fragment al-Muqamma ṣovega dela Petdeset vprašanj v ovržbo kristjanov (Al-Masā ʾil al- ḫamsūn radd ʿalā-l-na ṣārā), ki pa (žal) še ni bil objavljen (Stroumsa 2016, xvi). Čeprav al-Muqamma ṣ v IM omenja še nekatera druga svoja dela, ta zaenkrat še niso bila odkrita, med poznavalci pa pre- vladuje optimizem, da bomo v prihodnosti odkrili ne le njegovih, tem- več tudi dela oz. fragmente drugih avtorjev iz zgodnjeislamskega sveta (Schmidtke 2016, 5–6). 9 3 Dvajset poglavij Delo Dvajset poglavij je najstarejša ohranjena teološka suma v arabščini. Delo je dobilo ime po številu poglavij (maqāla), ki ga sestavljajo. Kakor lahko vidimo iz tabele v nadaljevanju, v kateri smo podali strukturo dela, je al-Muqamma ṣ tega zasnoval tako, da popolnoma po razumski poti po- kaže utemeljenost judovskega verovanja. Taka strategija nam pove, da je al-Muqamma ṣ pisal in mislil v kontekstu, kjer se ni bilo mogoče sklicevati 8 Izraz »teološka suma« pomeni delo, ki zadeva celoto nauka neke religije. V zadnjih nekaj desetletjih se je med preučevalci teologije v islamskem svetu ta besedna zveza uspešno uveljavila. 9 Joseph van Ess, eden največjih poznavalcev zgodnje muslimanske teologije, je v enem izmed svojih nastopov dejal, da samo v Istanbulu več kot 90 % rokopisov še ni bilo preučenih (van Ess 2018, 880). 266 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC na resnico razodetja, saj je bilo zaradi velikega števila ponujenih razodetij najprej treba pokazati, da določeno razodetje prestane preizkus sita razu- ma. Hkrati je ta strategija netipična za poznejško judovsko teologijo v islam- skem svetu, ki se je praviloma sklicevala na Biblijo že od samega začetka teološkega argumentiranja. Če al-Muqamma ṣ dokazuje Božjo enost strogo po razumski poti, pa so poznejši judovski teologi, npr. Sa ʿadya in Bahya, Božjo enost razlagali iz Biblije, najpogosteje iz 5 Mz 6,4: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je eden (eḥāḏ).« V ta namen je al-Muqamma ṣovo glavno argumentacijsko orodje tako ime- novani ilzām, dobesedno »prisiljevanje«, »terjanje«, »narediti nekaj nujno«. V sklopu ilzāma al-Muqamma ṣ najprej našteje vse možne nauke, ki jih lahko kdo o čem trdi, ali vse možne načine, na katere lahko kdo kaj reče. Nato vsako izmed teh trditev podrobno analizira ter pokaže, katere posle- dice bi nujno sledile za nekoga, ki bi promoviral določen nauk. Tako po- kaže, da je pri dani začetni trditvi za njenega podpornika nujno, da prizna tudi vse posledice te začetne trditve. Če so te posledice absurdne, je jasno, da je absurdna tudi začetna trditev. Preko takega rešetanja al-Muqamma ṣ pokaže, da so vse možnosti v zvezi z določenim naukom napačne (npr. da je Bog tri) ali pa da so pravilne nekatere možnosti v zvezi z določenim naukov, druge pa napačne (npr. da je Bog eno). 10 Delo Dvajest poglavij se ni ohranilo v celoti. Arabski unicum v hebrejski pisavi se nam je ohranil v drugi Firkovitchevi kolekciji, ki jo hranijo v Sankt Petersburgu. Rokopis ne vsebuje samega začetka dela, se prekine na sredi petnajstega poglavja, pa tudi vmes manjkajo nekatere strani. Šestnajsto poglavje se je ohranilo v hebrejskem prevodu, dvajseto pa le v kratkem fragmentu hebrejskega prevoda. Poglavja 17–19 zaenkrat veljajo za izgub- ljena. Kritično izdajo dela je leta 1989 pripravila Sarah Stroumsa. Ta izdaja je bila natisnjena v hebrejski pisavi. Stroumsova, ki je al-Muqamma ṣu po- svetila svojo doktorsko nalogo in je zagotovo največja živeča poznavalka al-Muqamma ṣa, je leta 2016 na predlog francoskega islamologa Daniela Gimareta revidirano izdajo objavila v arabski pisavi ter napisala nov uvod in opombe. Pri pisanju tega članka smo uporabljali to zadnjo izdajo iz leta 2016. 10 Pravilni načini, na katere lahko rečemo, da je Bog eno, so opisani v nadaljevanju. 267 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA Tema Številka poglavja (strani v drugi Stroumsovi izdaji) Tema [odlomki poglavja] Epistemologija 1 (2–31) Štirje vidiki, s katerih lahko raziskujemo bivajočo resničnost (šay ʾ) [1-28]: uvod [1-3] bit (wu ǧūd) [4-5, 12-19] kajstvo (māhiyya) [6-7, 20-23] kakšnost (kayfiyya) [8-9, 24-26] zakajstvo (limayya) [10-11, 27-28] 2 (32–47) Analiza védenja ( ʿilm) glede na štiri vidike [1-7] Analiza resnice ( ḥaqq) glede na štiri vidike [8-15] Kozmologija 3 (48–63) Dokaz, da svet obstaja [1-5] Kajstvo sveta: svet obstoji iz podstati ( ǧawhar, mn. ǧawāhir) in pritik ( ʿara ḍ, mn. a ʾrā ḍ) [6-16] 4 (64–71) Pritike obstojijo v podstateh [1-10] 5 (72–113) Podstati in pritike so dogodene [1-42] Uvod [1-3] Podstati in pritike niso predvečne [4-7] Pritike so dogodene [8-22] Podstati so dogodene [23-42] 6 (114–117) Kakšnost sveta, to je kako svet obstoji (nebesne sfere, lahka in težka telesa, živali, ljudje, rastline) [1-3] Zakajstvo sveta [4] 268 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC Tema Številka poglavja (strani v drugi Stroumsovi izdaji) Tema [odlomki poglavja] Bog 7 (118–137) Dokaz, da Stvarnik obstaja in da je nujno drugo od sveta [1-5] Bog sveta ni dogodil iz bivajoče resničnosti (lā min šay ʾ) [6-24] 8 (138–187) Uvod [1-3] Bog ni telo [4-5] Dokaz, da Bog ni dva [6-23] Bog je drugačen od sveta v vseh pogledih [24-29] Izdelovalec (fā ʿil) sveta je eden [30-32] Načini enosti in kako je Bog eno [33-45] Kritika krščanskega nauka o Sveti Trojici [46-57] Nauki neimenovanih teologov o enosti Boga, ki potrjujejo al-Muqamma ṣov nauk [58-60] 9 (188–221) Uvod v vprašanje Kaj je Bog [1-2] Definicija kajstva Boga [3-4] Bog je živeč po sebi (bi-nafsihi) [5-17] Pridevki ( ṣifāt) Boga se razlikujejo po tem, kar zanikajo [18-20] Ovržba dualistov [21-31] 10 (222–247) Uvod [1-2] Kritika rojstva (tawallud) Sina [3-18] Kritika učlovečenja Sina [19-22] Al-Muqamma ṣov nauk v zvezi s kakšnostjo Boga [23-26] 11 (248–253) Bogu je nemogoče pripisati zakajstvo [1-7] Človeška dejanja 12 (254–285) Bog nas je ustvaril za blaženost [1-9] Del blaženosti nam je zagotovljen, del pa si moramo pridobiti z dejanji [10-20] Ljudje imamo svobodno voljo [21-23] Nekatera človeška dejanja so dobra, nekatera slaba, nekatera pa nevtralna [24-36] Sklep in napoved naslednjega poglavja [25] Prerok 13 (286–295) O preroku [1-2] Prerok doseže tako splošno kot posebno pravičnost [3-9] 14 (296–307) Kaj označuje pristnega preroka [1-11] Mojzes je pristni prerok [12-18] 269 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA Tema Številka poglavja (strani v drugi Stroumsovi izdaji) Tema [odlomki poglavja] Zapoved in prepoved 15 (308–331) Definicije zapovedi ter prepovedi [1-4] Načini zapovedovanja in prepovedovanja [5-11] Kako Bog v Bibliji prepoveduje in zapoveduje [12] Sestava, zmožnosti in kreposti duše [13-22] Bog duši zapoveduje, kako naj vodi svoje zmožnosti [23-24] Blagoslovi, ki izhajajo iz kreposti duše [26-30] Škodovanje, ki izhaja iz pomanjkljivosti duše [31] Onstran- stvo 16 (332–343) (hebrejski prevod) Definicija nagrade in kazni [1-3] Nagrada sledi hvalevrednim dejanjem, kazen pa grajevrednim dejanjem [4-5] Kazen in nagrada trajata večno [6-22] Nagrada in kazen sta duhovni in telesni [23-27] Kritika drugih religij 17 Neohranjeno 18 19 Verodostoj- nost Tore 20 (344–345) Fragment o verodostojnost Tore [1-2] (hebrejski prevod) Tabela 1: Zgradba dela Dvajset poglavij 4 Kritika krščanskega nauka o Sveti Trojici Al-Muqamma ṣ uporablja za svoj čas in prostor močno razširjeno Aristotelovo razdelitev vsega, kar obstaja v svetu, na podstati ( ǧawhar) in pritike ( ʿara ḍ) (IM 6,6-16). 11 Razdelitev je bila splošno priznana, teo- logi in filozofi pa so se razlikovali v razumevanju teh dveh terminov. 11 Številka, ki sledi krajšavi IM, se nanaša na številko poglavja. Za vejico ji sledi številka odlomka v poglavju oz. sekcija odlomkov. 270 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC V islamskem kalāmu, ki je bil vsaj v prvih stoletjih močno nagnjen k ato- mizmu, so besedo ǧawhar razumeli ne toliko kot podstat, ampak bolj kot atom, tj. kot del, ki zaseda prostor (yata ḥayyazu), se ne deli več (al- ǧuz ʾ alla ḏī lā yata ǧazza ʾu) ter je podlaga za obstoj (ma ḥall) pritik. V tradici- ji krščanske teologije v arabščini je bila beseda ǧawhar razumljena kot podstat, tj. kot obstoječe po svojem bistvu (qā ʾim bi- ḏātihi), in ne kot nekaj, kar je nujno razsežno. 12 Al-Muqamma ṣ je prevzel to pojmovanje podstati, ki se ga je najverjetneje priučil med svojim krščanskim obdobjem. V nasprotju s kristjani pa al-Muqamma ṣ – podobno kot večina musli- manskih teologov – pravi, da so vse podstati dogodene (mu ḥda ṯ), 13 to je, da najprej niso bile, nato pa so nastale (IM 5,2). Al-Muqamma ṣ podstati tako poveže s časovnostjo, saj se dogodenost ( ḥada ṯ) dogaja ( ḥada ṯa) v času, medtem ko predvečnost (qidam) ni pogojena s časovnostjo. Prav tako je po al-Muqamma ṣu nujno, da podstat ne more obstajati, ne da bi imela pritike, in da pritika ne more obstajati, ne da bi bila v podstati (10,24). Nazadnje al-Muqamma ṣ zaključi, da je ves svet dogoden, tj. da ima začetek v času ter ni predvečen (7,24). 14 Potem ko al-Muqamma ṣ v IM 7 dokaže, da je svet dogodil (a ḥda ṯa) Dogojevalec (mu ḥdi ṯ), ki ni ne pritika, ne podstat in ne telo, ter ga enači s Stvarnikom ( ḫāliq), ki je Bog (Allāh), se v IM 8 posveti razpravljanju o tem, koliko bogov je. Al-Muqamma ṣ ugotavlja, da je Bog eden (wāhid) (IM 8,6-32), razdela pa načine, na katere lahko o nečem rečemo, da je eno (wā ḥid). Teh načinov je po al-Muqamma ṣu (8,34) šest: eno v enostavnosti (basī ṭ); eno v sestavljenosti (tarkīb); eno v rodu ( ǧins); eno v vrsti (naw ʿ); eno v številu ( ʿadad); ter eno v tem, da mu ni enakega (lā mi ṯla la-hu). 12 Po Eliji iz Nisibisa, nestorjanskem škofu in teologu iz 11. stol., muslimani pravijo, da Bog ni podstat, ker zanje podstat pomeni nekaj razsežnega, kar sprejema pritike, hkrati pa Koran in arabščina Bogu ne pridevata tega termina. Kristjani pravijo, da je Bog podstat, ker je zanje podstat nekaj samo po sebi obstoječega, hkrati pa Sveto pismo in sirščina Bogu pridevata ta izraz (Haddad 1985, 137). 13 K or en ḥ-d- ṯ prevajamo z izpeljankami glagola »dogoditi se«. Za to smo se odločili iz dveh razlogov: prvi je, da glagol »ustvariti« in njegove izpeljanke uporabljamo, da prevedemo koren ḫ-l-q; drugi je, da je koren ḥ-d- ṯ pomensko povezan z besedo »dogodek«. Ne nazadnje pa je tu tudi slovenska filo- zofska tradicija, ki za prevajanje Heideggrovega izraza »Ereignis« rabi izraz »dogodje«. Podobno kot »Ereignis« pri Heideggerju je tudi beseda ḥadīt pri arabskih teologih močno povezana z časovnostjo. 14 Predvečnost sveta je bila priljubljena tema že v poznoantični filozofiji, najintenzivneje pa so v is- lamskem svetu o njej razpravljali, potem ko sta jo islamska filozofa al-Fārābī (u. 951) ter Ibn Sīnā (u. 1037) prevzela v svojih filozofskih sistemih. Za klasično študijo o problematiki predvečnosti sveta v pozni antiki in islamskem svetu gl. Davidson 1987. 271 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA Zaključi, da je Bog eno v tem, da v njegovem bistvu ( ḏāt) ni razlik, tj. glede na enostavnost v bistvu (al-basā ṭa fi-l- ḏāt), ter eno v tem, da nima podob- nega po bistvu in enakega v delovanju (fi ʿl) (8,44). V IM 8.44-60 se al-Muqamma ṣ posveti analizi krščanskega nauka o Sveti Trojici. Ker kristjani verujejo, da so tri hipostaze (uqnūn, mn. aqānīm) 15 ena podstat ( ǧawhar) oz. da je Bog ena podstat in tri hipostaze, bi to v je- ziku logike pomenilo, da imajo tri individualnosti (ša ḫs, mn. aš ḫās) eno skupno vrsto (naw ʿ) ter da je Bog eno po vrsti (IM 8,46). Ko al-Muqamma ṣ v svojem spisu povzema argumente kristjanov, ne uporablja besede ǧawhar, ampak uporabi besedo awsiyya (4,8), ki je arabska translitera- cija grškega izraz ousia. Prvi izmed al-Muqamma ṣovih argumentov – usmerjen proti jakobitskemu nauku – je, da če je vsaka izmed hipostaz samo podstat in nič drugega, to pomeni, da smo primorani priznati, da so hipostaze tri, podstat pa ni ena, ali pa, da je ena podstat, ni pa treh hipostaz (IM 8,52). Da bi bilo možno trditi, da so hipostaze tri in imajo eno podstat, moramo reči, da je vsaka izmed hipostaz podstat, obenem pa še nekaj drugega, kar jo razli- kuje od drugih hipostaz (8,53). Al-Muqamma ṣovi krščanski sogovorniki so to drugo imenovali ḫawā ṣ, kar pomeni »posebnost«. Al-Muqamma ṣ ovržbo jakobitskega nauka o Sveti Trojici sklene s tem, da bi ta poseb- nost morala biti ali podstat ali pa pritika (8,53). Nemogoče je, da bi bila podstat – v tem primeru bi imeli še tri dodatne podstati – kakor tudi, da bi bila pritika, saj Boga ne moremo narediti podvrženega pritikam in s tem spreminjanju. Tretjo možnost – to je, da posebnost ni ne pritika ne podstat – al-Muqamma ṣ zavrača, čeprav ni čisto jasno, zakaj, saj v arab- skem izvirniku manjka kar nekaj besedila (8,54). Al-Muqamma ṣ se loti tudi melkitskega pojmovanja razmerja med hipostaza- mi in podstatjo. Melkiti po al-Muqamma ṣu namreč pravijo, da so tri hiposta- ze drugo od ene podstati, ki jim je skupna (IM 8,55). Al-Muqamma ṣ jim v odgovor pove, da bi to drugo moralo biti ali podstat, kar je nesmiselno, 15 Beseda uqnūm prihaja iz sirščine in jo najdemo tudi v Pešiti, npr. Jn 5,26 (»Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi«). Pešita za prevod grške besedne zveze en heautō (»v sebi«) uporabi ba-qnūmeh (»v svoji osebi«). Arabski kristjani so za označitev hipostaze uporabili to besedo, ki je zanje del razodetega spisa. 272 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC ker bi pomenilo, da so tri podstati, ali pa pritika, kar je tudi napačno, ker bi pomenilo, da je Bog podvržen pritikam (8,55). Al-Muqamma ṣ zavrne tudi možnost, da bi bila hipostaza nekaj drugega od podstati in pritike, saj v tem primeru ne bi mogli reči, da imajo tri hipostaze skupno podstat (8,57). Ta zadnji al-Muqamma ṣov odgovor temelji na tem, da mora biti hipostaza podstat, če želimo reči, da imajo tri hipostaze skupno podstat, kar je v bistvu nauk jakobitov, ki pa ga je al-Muqamma ṣ zavrnil že prej. Druga prvina krščanskega nauka o Sveti Trojici, ki je bila ponavadi pred- met ovržb islamskih in judovskih telogov, je bil nauk o rojevanju Sina (tawallud al-ibn) ter izhajanju Duha (ta ḫarru ǧ al-rū ḥ). Al-Muqamma ṣ kritiko rojevanja Sina poda v IM 10, kjer se posveča ovržbi naukov o kakš- nosti Boga. V IM 10,2 al-Muqamma ṣ pove, da je Bogu nemogoče pridevati (a ṭlaqa) kakšnost (kayfiyya), ki bi bila drugo od njegovega bistva ( ḏāt) ali od njegovega kajstva (māhiyya), saj je Bog »enega bistva, ki ne vse- buje različnosti, ni povzročeno, ni sestavljeno ter ni spojeno« (IM 10,2). Odlomki 10,3-22 so posvečeni ovržbi krščanskega pojmovanja rojevanja Sina, ki ga al-Muqamma ṣ razume kot kakšnost, ki jo kristjani pripisujejo Bogu. Al-Muqamma ṣ najprej pokaže, da je rojevanje samo po sebi pojem, ki označuje nekaj telesenega in ga ne moremo nanašati na Boga (10,3-4). Al-Muqamma ṣ vnovič pokaže svoje dobro poznavanje krščanske teologije, saj takoj ponudi protiugovore, ki bi jih lahko imeli kristjani. Tako pove, da kristjani verujejo, da je Sin rojen iz Očeta, kot se rodi beseda (kalima) v duši (nafs), kot se rodi svetloba (nūr) iz sonca (šams) in kot se rodi sadež na drevesu (10,5). Al-Muqamma ṣova argumentacija ne zanika možnosti takih primerjav, ampak se raje usmeri k natančni analizi pojavov, s katerimi kristjani razla- gajo rojstvo Sina. Ker nam obseg ne dopušča, da bi se posvetili vsaki po- sebej, se bomo osredotočili samo na primer svetlobe, ki je rojena iz sonca. Temeljna al-Muqamma ṣova teza je, da bi, če bi bila svetloba rojena iz sonca, moral obstajati čas, ko svetlobe ni bilo, saj je le tako smiselno, da se je svet- loba nato rodila (IM 10,17). Ker je svetloba venomer bila skupaj s soncem, je napačno reči, da se je rodila. Ker pa kristjani trdijo, da je Sin rojen od ve- komaj in da vekomaj bo rojen, je – podobno kot pri soncu in svetlobi – napačno reči, da je sploh bil rojen, saj rojstvo izključuje večno sobivanje (10,18). 273 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA V povezavi s kakšnostjo Boga al-Muqamma ṣ na hitro omeni tudi nauk o utelešenju (ta ǧassud) Boga (IM 10,20-22). Za al-Muqamma ṣa je nespre- jemljivo, da bi Bog spremenil (ta ġayyara) svojo svojskost (huwiyya) ter postal človek. Njegova ovržba krščanskega nauka o utelešenju je bolj kot ne ilzām o nemožnosti, da bi nekaj postalo ( ṣāra) nekaj drugega, ne da bi se pri tem spremenilo. Če bi Bog postal človek (insān), bi se moral spremeniti glede na svojo svojskost, kar pa je nesmiselno. 5 Sklep Kot smo videli, al-Muqamma ṣova kritika krščanskega nauka o Sveti Trojici temelji na dobrem poznavanju tega nauka in kot taka razkriva pristno željo po poznavanju resnice. 16 Iz al-Muqamma ṣovega pisanja je to željo mogoče razbrati na skoraj vsaki strani teksta, še posebej pa v miligramski natančnosti, s katero se je al-Muqamma ṣ loteval analize naukov in mnenj drugih teologov. Čeprav je al-Muqamma ṣ pristno iskal resnico, pa je njego- vo razumevanje krščanstva v nekaterih aspektih močno vprašljivo. Ne gre toliko za vprašanja razumevanja dogmatičnih izrazov ter veroizpovednih formulacij, 17 pač pa umanjka zavedanje, da po krščanskem verovanju Božji Sin ni postal človek, ker je to pač logično možno, ampak ima učlovečenje soteriološki namen. 18 Kljub temu so al-Muqamma ṣovi spisi priča pogovorov o veri, ki so po- tekali že v srednjeveškem času in ki so v znatni meri vplivali na podobo teologij vsake izmed udeleženih religij. Morda ti pogovori res niso bili tisto odločilno, kar je pripeljalo k izjavi Nostra aetate, je pa preučevanje zgodovine medverskih odnosov ter drugih religij imelo znatno vlogo pri 16 Ko je al-Muqamma ṣ definiral kajstvo resnice, je dejal: »Resnica je rekanje, po katerem se duša umiri (sakana), saj ve, da to, kar je izrekla, obstaja tako, kot je izrekla, in to, kar je opisala, obstaja tako, kot je opisala.« (IM 2,11) 17 Na vse to je po našem mnenju krščanska teologija v arabščini odgovorila v enako prepričljivi meri, kot so bili postavljeni al-Muqamma ṣovi ugovori. 18 Do podobne ugotovitve je v zvezi z islamsko protikrščansko polemiko prišel tudi David Thomas (2008, 7–8), eden največjih poznavalcev medverske polemike v zgodnjeislamskem svetu. 274 Edinost in dialog 76 (2021) 1: 261–275 ALJAŽ KRAJNC ustvarjanju klime, ki je dovoljevala izjavo Nostra aetate. 19 Upamo, da nam je s tem prispevkom uspelo ponavzočiti duha časa, v katerem se je rodila izjava Nostra aetate, ter s tem vredno počastiti tisto, za kar Katoliški cerkvi pri izjavi Nostra aetate prvinsko gre: »Z odkritosrčno spoštljivostjo gledati na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi.« (N 2) Kratici IM Al-Muqamma ṣ 2016. Dvajset poglavij [ ʿIšrūn maqāla]. N Nostra aetate 2004. Reference Primarni vir 19 Gre predvsem za številne katoliške religiologe, ki so sopostavljali temelje svojih ved. Na nekatere pisce osnutkov dokumentov Nostra aetate ter Lumen Gentium je npr. vplivalo delo Louisa Massignona (1883–1962), francoskega islamologa, ki se v katoliško krščanstvo znova vrne prav preko poglob- ljenega študija islamske mistike (D’Costa 2016, 165–168). Za vlogo študijskih centrov pri pripravi medverskega dialoga gl. tudi Leskova 2018, 1058–1059. Al-Muqamma ṣ, Dāwūd. 2016. Twenty Chapters [ ʿIšrūn maqāla]. Ur. S. Stroumsa. Provo, UT: Brigham Young University Press. Sekundarni viri Bogataj, Jan Dominik. 2019. Byzantine Theology and Islam: Paul of Antioch’s Irenic Approach. Edinost in dialog 74/2: 195–210. Https://doi.org/10.34291/ edinost/74/02/bogataj Davidson, Herbert A. 1987. Proofs for Eternity, Creation and the Existence of God in Medieval Islamic and Jewish Philosophy. Oxford: Oxford University Press. D’Costa, Gavin. 2016. Vatican II: Catholic Doctrines on Jews & Muslims. Oxford: Oxford University Press. Gutas, Dimitri. 1998. Greek Thought, Arabic Culture: The Graeco-Arabic Translation Movement in Baghdad and Early ‘Abbasaid Society (2nd-4th / 5th–10th c.). London: Routledge. Endress, Gerhard. 2002. Islam: An Historical Introduction. New York: Columbia University Press. Fenton, Paul B. 1990. Judaeo-Arabic literatu- re. V: M. J. L. Young, J. D. Latham in R. B. Serjeant, ur. Religion, Learnig and Science in the ʿAbbasid Period, 461– 476. Cambridge: Cambridge University Press. 275 Unity and Dialogue 76 (2021) 1: 261–275 DĀWŪD AL-MUQAMMA Ṣ IN NJEGOVO RAZUMEVANJE KRŠČANSKEGA NAUKA Frank, Richard. 1992. The Science of Kalām. Arabic Sciences and Philosophy 2: 7–37. Gil, Moshe. 2004. Jews in Islamic Countries in the Middle Ages. Prevedel D. Strassler. Leiden: Brill. Griffith, Sidney. 2010. The Church in the Shadow of the Mosque: Christians and Muslims in the World of Islam. Princeton: Princeton University Press. Haddad, Rachid. 1985. Le Trinite divine chez les theologiens arabes 750–1050. Pariz: Beauchesne. Krajnc, Aljaž. 2019. Mesto al-Malika al-Kāmila v zgodovini islama. Edinost in Dialog 74/2: 29–41. Https://doi.org/10.34291/ edinost/74/02/krajnc – – –. 2020. A Collection of Mu ʿtazilī Doctrines and Dilemmas on Taw ḥīd Preserved by al-Aš ʿarī. Magistrsko delo. Pontificio Istituto di Studi Arabi e d’Islamistica. Leskova, Irina V. 2018. Social Mechanisms of Harmonization of the Relations between Muslim and Christian Culture. Bogoslovni vestnik 79/4: 1053–1061. Https://doi.org/10.34291/bv2019/04/leskova Nostra aetate. 2004. V: Koncilski odloki, 353–357. Ljubljana: Družina. Stroumsa, Sarah. 2016. The Earlies Known Judeo-Arabic Commentary on Genesis. Jerusalem Studies in Arabic and Islam 27: 375–395 – – –. 2016. Introduction. V: Dāwūd al- -Muqamma ṣ, Twenty Chapters [ ʿIšrūn maqāla], ur. S. Stroumsa, xv–lix. Provo, UT: Brigham Young University Press. Schmidtke, Sabine. 2016. Introduction. V: Sabine Schmidtke, ur. The Oxford Handbook of Islamic Theology, 1–23. Oxford: Oxford University Press. Tannous, Jack. 2018. The Making of the Medieval Middle East. Prinenton: Princenton University Press. Thomas, David. 2008. Christian Doctrines in Islamic Theology. Leiden: Brill. Treiger, Alexander. 2016. Origins of kalām. V: Sabine Schmidtke, ur. The Oxford Handbook of Islamic Theology, 29–43. Oxford: Oxford University Press. Vajda, Georges. 1962. La finalité de la création de l’homme selon un théologien juif du IXe siècle. Oriens 15: 61–85. – – –. 2001. Judovska srednjeveška misel. Prevedel Vid Snoj. Celje: Mohorjeva družba. Van Ess, Joseph. 2018. The Beginnings of Islamic Theology. V: Joseph van Ess, Kleine Schriften. Zv. 1, ur. Hinrich Biesterfeldt, 856–881. Leiden: Brill. Znanstvena knjižnica 68 Branko Klun, Luka Trebežnik (ur.) Vračanje religije v postmodernem kontekstu Zbornik želi pokazati, da religija ni izginila iz filozofije, kot so napovedovali nekateri razsvetljenski misleci, temveč se vanjo vrača in jo na novo vzne- mirja. Sicer je to vračanje raznoliko in pogosto nekonvencionalno, vendar pa to ne zmanjšuje njegovega pomena in s tem potrebe po dialogu med postmoderno filozofijo in teologijo. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019. 137 str. ISBN 978-961-6844-73-4, 9 € Knjigo lahko naročite na naslovu: TEOF-ZALOŽBA, Poljanska 4, 1000 Ljubljana; e-naslov: zalozba@teof.uni-lj.si