Iz listine OZN
Mednarodno leto otroka nas želi spodbuditi, da preidemo od besed k dejanjem. Zavedajmo se, koliko otrok životari v skrajni bedi, vendar ne zato, ker bi bili njihovi starši slabši od naših, marveč zato, ker so zaradi sebičnosti in krivične razdelitve naravnih bogastev zemlje prisiljeni živeti na senčni strani našega planeta . Pa ven-dar, saj imajo vsi otroci na svetu svoje posebne pravice, ki jih je OZN sprejela 20. XI. 1959. V tej listini se poudarja, da ima vsak otrok glede na raso, spol, jezik, vero, narodnost ali barvo kože enake pravice in sicer: pravico do poseb-nega varstva, da mu bo omogočena nemotena telesna in dusevna rast, pravico do imena in na-rodnosti, pravico do socialne varnosti — pre-hrana, stanovanje, razvedrilo, zdravstvena oskrba, pravico do odraščan ja v popolni družini, pravico do izobrazbe, otrok mora biti med prvimi deležen varstva in pomoči, otroka je
treba zavarovati pred vsakim izkoriščanjem, zanemarjenostjo in krutostjo.
Med ideali, ki jih razglasa »Listina o pravicah otroka« in resničnostjo, ki jo nudijo statistike in prizori, ki jih gledamo na televiziji ali o njih be-remo v časopisih, zija velik prepad. Se bo ta prepad v mednarodnem letu otroka zmanjšal, premostil? Potrkajmo na naša srca in si odkrito odgovorimo, če nismo vzrok tega prepada tudi mi in naše navade, naša stremljenja za material-nimi dobrinami? OZN nas poziva, da preidemo od besed k dejanjem, kajti od samih besed otroci ne bodo imeli ničesar. Kaj jim pomaga deklaracija o njihovih pravicah, če leži zapra-šena v arhivu. Njene zahteve poskušajmo ure-sničevati vsak dan znova in otroci tretjega sveta bodo zaživeli človeka dostojno življenje.
ŠTEFKA KAVČIČ