Cestnina plaćana v getovfnl štev. 23.
V Ljubljani dne 1. decembra 1939'
Caaa posamezni številki Din 3‘—
Leto XXI.
■NAŠ GLAS« izide Ttakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto din 40'—, za pol leta din 20’—, za četrt leta din 10'—. — Za inozem-atvo je dodati poštnino. **=> Oglasi po ceniku. =
NAŠ GLAS
Uredništvo i Ljubljana,
Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467.
List za državne nameščence in upokojence
—la:
Prvi december
Dolgih ena in dvajset let je že minulo, odkar so bili položeni prvi državnopravni temelji naši Jugoslaviji. Ena in dvajset let že žive Slovenci, Hrvatje in Srbi v lastni svobodni državi, s katero so se jim uresničile stoletne sanje o zedinjenju in prostosti. Prvi december 1918. je združil vse Slovence, Hrvate in Srbe v eno močno, samostojno državno skupnost, ki ima na pretek naravnih bogastev, sredstev in možnosti razvoja in napredka.
Druga leta smo se spominjali tega prvega in poglavitnega našega narodnega praznika z večjo ali manjšo gorečnostjo, bolj ali manj iskreno, mnogokrat brez prave prepričanosti, le kakor iz navade in dolžnosti. Premnogi se niso zavedali pomembnosti tega dne, važnosti tega simbola narodne zedinitve in odrešenja. Videli smo vse preveč le senčne plati, ki jih ni bilo malo, spominjali se preveč le vseh neštevilnih razočaranj, ki so nam jemala vero v lepšo prihodnost in zaupanje v svojo moč. Marsikdo med nami si v srcu ni bil svest, kaj pomeni za nas vse lastna državnost, svoboda, neodvisnost.
Šele polagoma je začelo prodirati sPoznanje, da je vsem Jugoslovanom, slasti nam Slovencem, narodni obsta-nek zavarovan in omogočen samo v ti državi, po kateri so hrepeneli naši naj-D°ljši možje in ki smo jo pred enaindvajsetimi leti pomagali ustanoviti. — t rav zato nam mora biti prvi december vselej velik, svet praznik, saj je dal našemu narodu najvišjo potrditev življenjske upravičenosti: v družbi s Hrvati in Srbi smo dobili svojo nikomur podložno državo, ki nas je rešila tujega jarma. In ko se v zadnjem času pojavljajo prvi obrisi nove državne ureditve, ki bo odpravila nesoglasja in nesporazume minulih let, moremo in moramo še z večjim zaupanjem gledati v prihodnost.
Danes slavimo narodni praznik zedinjenja v posebnih, izjemnih razmerah. Evropo je zajel vojni vihar, milijoni ljudi po vsem svetu trpe nečloveške muke, gorje se je razlilo preko držav in celin, pobesnele sile uničujejo vse kulturne in gmotne dobrine, ki jih je človeštvo s trdim in dolgotrajnim delom ustvarilo. Zdi se, da drvi Evropa v prepad, ki mu ni videti dna. Usoda vsega človeštva je na teht-
A. Birabeau:
Cvetje za gospo
Gospod in gospa Paintanne sta prebila konec zime na Ažurni obali. Ko sta se vračala, sta se ustavila v Marseilleu, kjer sta južinala. Hotela sta jesti čisto po mar-seillesko. Bila sta izmed tistih dobrih in preprostih ljudi, ki si domišljajo, da v Caenu ne jedo nič drugega kakor vampe, v Sainte-Menehouldu samo telečje kračke, v Toursu pa samo svinjske paštete; ko je pa vendar vsem znano, da takih krajevnih posebnosti ne jedo nikjer več razen v slovitih »krčmah« v Parizu, in ko vendar veste, da v hotelih po Burgundiji pijete pri jedi vino iz Heraulta. Toda, ker sta zahtevala, sta dosegla, da so jima prinesli školjke, ribjo juho, mlado sočivje s koštruno-yim plečetom, nadevane paradižnike in ma-loljko rdečkastega vina. Jedla sta z navdušenjem. Ko sta pa spet prišla v Pariz — ne bi rad žalil prodajalcev školjk iz Sredo-2emskega morja, toda tudi take stvari se dogajajo — sta morala oba v posteljo. Gospod Paintanne je z največjim naporom ušel smrti, gospa je pa umrla.
Gospod Paintanne je zelo ljubil svojo ženo. Bila sta komaj pet ali šest let porojena, sicer je bil pa tudi soprog zvestega k°va. In če ni občutil toliko bolečine, ka-,.0r bi jo bil moral vočigled značaja in Jubezni, to ni bila njegova napaka: prav res je bil namreč preveč zaposlen s tem, da
niči, prihodnost zakriva še vse hujše, neslutene strahote in razdejanja, popolno uničenje in pogin.
Naša država si je doslej znala ohraniti nevtralnost in s tem najvišjo blagodat — mir. Njeni razumni vodniki le predobro poznajo vse grozotne nasledke vojne vihre. Znali so doslej obvarovati državo vseh zapletov v vojne vrtince. Sicer nam, kakor vsem drugim nevtralnim državam, ki meje neposredno na vojskujoče sile, niso bile prihranjene marsikatere neprijetnosti in težave, ki izvirajo iz izrednih vojnih razmer. Draginja močno narašča, nekatere življenjske potrebščine že pričenjajo primanjkovati, za mejno obrambo so potrebna velika denarna sredstva, trgovina, plovba in industrija so ovirane — toda v glavnem so nam bile doslej prihranjene vse vojne strahote. Te sreče sami še ne moremo pravilno preceniti.
Ko obhajamo enaindvajseti praznik narodnega zedinjenja, se moramo v teh resnih časih še prav posebno zavedati, da je naloga vseh nas sloga, delo in požrtvovalnost. Združiti moramo vse sile, da čimprej popravimo napake minulih dveh desetletij, da odstranimo vse še obstoječe ovire, ki stoje na poti popolni konsolidaciji države, in da se poprimemo dela za okrepitev in izgraditev Jugoslavije. Naš narod je še mlad in čil, njegove sile so še neizčrpane in čakajo, da jih razumna stvariteljeva volja pokliče v življenje. Samo odločnega hotenja in samozavesti nam je treba, pa bo naša država notranje še trdnejša, moralno še enotnejša, na zunaj pa še krepkejša in uglednejša.
V takih časih preizkušnje in bližnje nevarnosti je zlasti dolžnost nas državnih uslužbencev, da smo vselej vsemu ljudstvu zgled možatosti, odločnosti in nesebične predanosti skupnim idealom. Naša zvestoba in vdanost domovini in državni misli je že tako preizkušena in utrjena, da je ni moči omajati. Tudi spoznanje, da odločujoči naše zvestobe pogostoma niso nič upoštevali, ko so nam rezali skopi košček kruha, nas ne more zavesti od pravega cilja, ki ostane navkljub lju dem, ki prihajajo in odhajajo, vedno in nespremenljivo isti: složna, mogočna in svobodna Jugoslavija.
se je trudil, ne posnemati je, da bi bil mogel tako obžalovati izgubo svoje žene, kakor bi bil to storil v navadnih okoliščinah.
Sprva, da ne bi poslabšali njegovega zdravstvenega stanja, mu sploh nič niso povedali, da je umrla. Uganil je. Imela sta za služkinjo pridno dekle, Angelino, ki sicer ni bila preveč razumna, niti preveč brhka, toda bila jima je zelo vdana. Stregla mu je. Ko je nekega dne opazil, da mu je stregla pridušeno ihteč, je vse razumel. !n nato je drugi dan navzlic mrzlici, ki ga je stresala, slišal v sosednih sobah neko šepetanje, neki šum težkih korakov, nato neznan moški glas, ki je pridušeno zaklel: »Tri sto hudičev!« (Bil je to uslužbenec pogrebnega zavoda, ki si je bil odrgnil dlan, ko je zagrabil krsto). Začutil je tisto posebno vzdušje, ki povzroča, da je pogreb podoben preselitvi: vežna vrata zijajo odprta na stežaj, dobrovoljni možaki v velikih čevljih in z rdečimi nosovi vdirajo kakor gospodarji v sleherno sobo vaše hiše, na ulici stoji velik voz, nered visi v zraku. Imel je občutek, kakor da je pozabljen kos pohištva, ki ga bodo prišli selilci vsak čas iskat. Toda pustili so ga pri miru. Angelina sama je prišla k njemu. Da bi ga premotila, si je oblekla povrhu svoj modri predpasnik, toda dobro je videl, da ima pod njim lepo črno obleko. Rekla mu je:
»Gospod mi bo že oprostil, da ga pustim samega s strežnico ... Moram za nekaj trenutkov po opravkih ...«
Odgovoril ji je:
Če bo v tem smislu vsakdo storil svojo dolžnost in zvesto izpolnil svojo posebno nalogo, ki mu jo državna skupnost in posebni poklic nalaga, nas ni treba biti prav nič strah negotove prihodnosti. Ne dvomimo, da se bo v sili in v trenutku največje nevarnosti
L. A.:
Klic na
Prejemki državnih uslužbencev in upokojencev so bili ves čas, odkar je nehala svetovna vojna, tako nizki, da so komaj zadoščali za najskromnejše preživljanje. Kadar koli so jih — le malenkostno in obotavljaje se — skušali zvišati, je kmalu nov val draginje paraliziral učinek zvišanja. Sedanji uradniški zakon iz leta 1931. nam je določil sicer res precej višje prejemke, toda veselili smo se jih samo nekaj mesecev; nato je prišla prva redukcija, kateri so sledile nadaljnje. Zadnja in najobčutljivejša je bila 1935. leta, ko so se naši, že tako preskromni dohodki tako močno skrčili, da od takrat drž. uslužbenci in upokojenci životarijo v resnični stiski.
To zadnjo redukcijo so utemeljevali s pocenitvijo življenjskih potrebščin, kar ni bilo niti tedaj točno v tolikšni meri, da bi bila redukcija popolnoma utemeljena, že davno pa ni več sledu o tem zgolj prehodnem znižanju cen. Neprestano so uradniške organizacije opozarjale, da državno name-ščenstvo ne bo dolgo moglo zdržati s tako okrnjenimi prejemki, ki so padli globoko pod eksistenčni minimum, zlasti pri uslužbencih srednjih in nižjih kategorij in pri upokojencih, ki so bili posebno hudo prizadeti. Vsa ta dokazovanja so bila zaman. Tako je res naravnost čudno, da se morejo drž. uslužbenci sploh še prebiti in da popolnoma ne propadejo. Od leta 1935. naprej so cene neprestano naraščale, naši dohodki so se pa le neznatno zvišali pri nekaterih kategorijah, drug; (in upokojenci) pa sploh niso nič dobili, tako da je v splošnem naša kupna moč občutno znižana, ponovno obljubljenega zvišanja prejemkov pa ni od nikoder.
Pojavi zadnjih mesecev pa predstavljajo za naš stan naravnost neposredno nevarnost, ki nam grozi s popolnim gmotnim propadom. Gospodarski položaj ogromne večine se je tako poslabšal, da se družin drž. uslužben-
»Angelina, kupiti morate lep venec ...«
Bila je ganjena, ko je videla, da je vse uganil, če bi bil njen sorodnik, bi ga bila objela in poljubila. Bila mu je samo služkinja: tako ni imela te pravice. Rekla je le:
»Naj se gospod nikar ne muči... pobrigala sem se za vse. Bila sem v zelo dobri trgovini. Stregel mi je zelo ljubezniv prodajalec. Gospa bo imela vsak dan
cvetje.«
In res, brigala se je za vse, in gospa je imela od tega dne vsak dan svoje cvetje. Gospod Paintanne je čutil zaradi tega razneženo hvaležnost. Zvrhan mesec dni je potreboval, preden je mogel iz postelje, korak usmerjen na pokopališče. Videl je, da je bilo cvetje popolnoma sveže: vrlo dekle torej ni lagalo, ko je zapisovalo vsakdan na svoj nakupni listek med telečjim zrezkom in pol funta surovega masla še: »Cvetje za gospo... 10 frankov.« Vrlo dekle! Vsak dan si je nalagalo to pobožno pot, ki tako zlahka postane breme celo tistemu, ki ni popolnoma neprizadet!
»Angelina«, je dejal, »zdaj, ko sem že pokonci... se vam pa ne bo treba več brigati za cvetje ...«
Prebledela je. Zardela je. Silno razburjenje se je je polastilo. Vzkliknila je:
»Ah, ne gospod!... To ni mogoče... Naj mi gospod pusti kupovati cvetje! Če bi me gospod oropal tega, to bi bilo strašno!«
Kar zmedla se je. Ob misli, da bi ji mogel kdo odvzeti to dolžnost, je imela
najmočneje pokazala resnično zdrava natura našega naroda. Zavednega, složnega in na žrtve pripravljenega naroda, ki res ljubi svobodo in neodvisnost in je zanjo pripravljen tudi boriti se do konca, ne stre noben vihar.
Naj živi Jugoslavija!
pomoč
stva že polašča obup. Dokazovanje je nepotrebno, saj so ta dejstva notorna. Treba je vzeti v roko le svinčnik in cenik za poglavitne življenjske potrebščine, pa je račun lahek in jasen. Pomislimo le, kako občutno so se podražili poglavitni predmeti vsakdanje uporabe: kruh, moka, krompir, fižol, mast, olje, riž, da ne naštevamo obleke in obutve in še vseh drugih potrebščin Značilno je, da so se sorazmerno podražile prav tiste potrebščine, ki jih uporabljajo revnejši slovi, kamor na žalost moramo prišteti pretežno večino drž. uslužbencev.
Že zdaj, po komaj treh mesecih vojne, je ta podražitev tako hudo obremenila naše družinske proračune, da brez takojšnje pomoči ne bo mogoče dolgo časa vzdržati. Da že leta in leta morejo naše družine vztrajati ob teh nezadostnih dohodkih, je razumljivo le, če se zavedamo, da gre to na račun popolnega obubožan j a in zadolžitve uradniškega stanu in v neposredno škodo zdravja otrok in celih družin. Naš življenjski standard je padel do skrajne možne globine. V naših domovih se je vgnezdil obup.
Draginja bo še naraščala, o tem ni dvoma, ker je tudi strogo izvajanje dobro mišljenih, a praktično neučinkovitih zaščitnih uredb ne bo moglo zajeziti. S tem moramo računati. Kako pa bo naš stan, ki si ni mogel nikdar nič položiti na stran za slaba leta (saj niti za sproti nikoli ni bilo dovolj), mogel prenesti še nadaljnje podražitve najnujnejših življenjskih potrebščin, si ni mogoče predstavljati. Vsaka stvar ima meje in stiska našega stanu se je približala vrhuncu.
Drugi stanovi si nekako znajo in tudi morejo pomagati celo v časih, kakršne preživljamo: kmetje zvišujejo cene pridelkom, delavci si — če ne gre izlepa — izsilijo ugodnejše mezdne pogoje, obrtniki podraže izdelke, za veliko večino trgovcev in industrij cev-pa je vojna naravnost čas mastnih
oči vse polne žalosti, vrlo dekle! Ah, kako prijetno je, če moreš od časa do časa prav poredkoma ugotoviti, da ljudje le niso tako slabi. Navzlic vsemu se vendar še najde vdanost in hvaležnost. Gospod Paintanne se je raznežil.
»No, prav,« je dejal, »bova pa delila. Vi ji boste kupovali cvetje, jaz ji ga bom pa nosil.«
»Ah, hvala lepa, gospod!« je zanosno odgovorila.
In njen topi obraz se je pobarval z veseljem, ki mu je dalo neko lepoto.
Tako je potem tudi ostalo. Vsako jutro je Angelina prinesla v mreži s trga na vrhu kito cvetja ali cvetlični lonec. Postavila je cvetice na marmorno ploščo nad stojalom za dežnike v veži. Po kosilu jih je gospod Paintanne vzel hkrati s površnikom in klobukom. Stanoval je na aveniji Clichy, to je nekaj korakov od montmart-reskega pokopališča. Do tje ni treba vzeti voza. S šopkom pod pazduho je polagoma prekoračil tistih nekaj sto metrov.
Prve dni je delal to s težavo, resnobno, nato, ker je bilo pač po kosilu, si je dovolil, da je spotoma pokadil smotko (smotko bi bil drugače pokadil doma, kajneda?). In nato še kesneje se ni mogel premagati, da ne bi med potjo ogledoval trgovin, opazoval mimoidočih. In tako je postala ta pot kakor neke vrste sprehod za prebavo — samo da je pod pazduho nosil kito cvetja. Prišla je zima, prišel je dež, prišel je mraz. Nekega dne, ko je ogledoval na
dobičkov in neslutenega razcveta. Poglejmo le kako je bilo v letih 1914. do 1918.! Samo mi, državni uslužbenci in upokojenci, si ne moremo nikoli pomagati, za nas ni nikdar konjunkture in ko se vsi drugi otresajo dolgov in si pridobivajo bogastvo, trpimo mi najhuje.
Tako je bilo doslej še vselej — in bojimo se, da bo tudi zdaj enako. Vsaka pomoč, ki jo izprosimo, je premajhna, ker je prepozna. Če se nam zvišajo prejemki za 10 %, je medtem draginja narasla že za 20 % — nikoli pa ne dosežemo eksistenčnega minimuma. In vendar je temeljita pomoč neodložljiva, res življenjsko nujna. To mora priznati vsak pošteno misleč človek. Saj ne zahtevamo nič nemogoče-
ga, nič pretiranega, samo toliko, da bomo mogli prestati ta čas stiske in revščine in sebi in družinam rešiti golo življenje.
Naj naše stanovske organizacije složno predočijo to odločujočim, da tako ne more iti dalje, da je naše trpljenje doseglo višek in da bo državna uprava sama trpela škodo, če se njenim izvrševalcem ne zagotovi zdaj ob zadnji uri vsaj skromna možnost življenja. Odločujoči se morajo zavedati, da vprašanje zavarovanja eksistence javnega uslužbenstva ni le stvar človečnosti in pravičnosti, temveč tudi življenjsko važen splošno državni problem. Zlasti v teh resnih dneh je vprašanje obstanka javnega uslužbenstva usodnega pomena za vso državo.
Iz prednjega članka, ki predstavlja gotovo splošno ali pa vsaj zelo razširjeno naziranje vladajočih političnih krogov na Hrvatskem, bi bilo posneti, da se javnemu uslužbenstvu ne obetajo posebno dobri časi, če se bo v praksi izvedlo vse, kar zahteva člankar. — Seveda je treba upoštevati, da se no-
nad stojalom za dežnike, da bi mi očitali izdajstvo. Oprostite mi, Angelina, in pojdite od tod.«
Angelina je nagnila glavo in zamrmrala :
»Ko je že gospod odkritosrčen, bom pa še jaz. Zelo sem imela rada gospo. Zelo mi je hudo, da je umrla, toda če sem kupovala cvetje vsak dan, to ni bilo popolnoma samo zaradi nje, temveč tudi zato, ker sem zaljubljena v cvetličarja ... Tako mi je mogoče videti ga vsak dan in tudi on že začenja čutiti simpatijo do mene, ker sem tako dobra odjemalka... Tako torej gospod vidi, da me lahko obdrži...«
In dostavila je po kratkem premisleku:
»To še tembolj, ker se gospod ženi; to je prišlo kakor nalašč: hodila bom zanj po zaročne šopke.«
KULTORMi PIREiLEP
Ocvirki iz »Etnologa«
glasnik Etnografskega muzeja v Ljubljani. (Konec.)
Sicer imajo Griblje nekaj svojskih izrazov, a marsikaj Srečaš drugod: drvni-co (sekiro) pozna na primer Slomšek, pekvo je uvedel iz domačega kraja pok. Udovič, švapla ali švaplja (človek okorne hoje) bo pač isto ko kraševski priimek ŠapLa, buhajiv je v Loškem potoku
bena juha ne poje tako vroča kakor je bila skuhana. Gotovo pa je, da je za javno nameščenstvo v vsaki družbeni skupnosti, ki je šele na začetni stopnji razvoja, težko, zlasti pa, če je večina pripadnikov te skupnosti prepojena z izrazito poudarjeno agrarno miselnostjo.
bolhajiv, vino se »izviša« (pokvari), a drugod »se zvišči«, hiša na »pero« je pač obče slovanski izraz: petro — nadstropje, č. patro, polj- pientro, srb. petar, itd. Bližati stoji v Pleteršniku kot bolzati (lizati), konjirati je vsekakor kujonirati. To ali ono je izposojeno od vseh vetrov: batuda = tolčeni kamen za cesto, campati = z nogo biti, macola — kladivo, mazana = vrč na primer iz ital. Tapun = veha, zamašek iz shv. (to pa iz franc.). V frovati se (prerivati) tiči očividno nemški »vor«, itd.
R. Ložar in B. Orel podrobno predstavljata »mali kruhek« in enake podobnjake, ki so imeli magično verstveni pomen. Kruh v obliki »vulvae« omenja na pr. Flaubert v »Salambi«. — J. Glonar je dal na svetlo snopec narodnih popevk, ki so bile za Štrekljevo zbirko preveč pohujšljive. — B. Saria obravnava srednjeveški zagovor iz Stične. — Za 80 letnico amsterdamskega anatoma Duboisa razpravlja B. Štrekelj o prednikih današnjega človeka. Eugen Du-bois je namreč na Javi našel pitekantropa.
A. Zdešar je zbral verze iz mengeških krstnih knjig (1584.—1593.). Duhovnik Bo-hemius je takole označil vso botrino:
Iz Jariš je keršen Boštjan,
Kir je pankert jemenvan.
Saj je njega oče S ... čič,
Je bodel k Alenki, hud tatič,
On je zavinu veselu dal. ,.
Boter je Jakob Smole inu Tomaž,
Ž nima dvema Klepovko botro imaš.
Uradniško vprašanje na Hrvatskem
O tem zanimivem vprašanju smo objavili že zadnjič velik sestavek, v naslednjem pa prinašamo kot potrebno dopolnilo v prevodu članek, ki ga je v zagrebški »Gospodarski slogi« napisal znani hrvatski politik in gospodarski strokovnjak dr. Rudolf Bičanič. Iz tega članka, ki izpopolnjuje že objavljeni spis istega avtorja in točno kaže mišljenje vladajoče stranke o uradniškem vprašanju v banovini Hrvatski, objavljamo:
»Ugotovilo se je, da so korupcija in mastno plačana službena mesta, na katerih nihče nič ne dela, ne le v Beogradu, temveč tudi v Zagrebu. V posameznih oddelkih je bilo mnogo uradnikov, ki so prejemali plačo, a sploh niso prihajali niti v urad, niti niso nič delali. Posamezni višji uradniki in ljubljenci predstojnikov so prejemali razne postranske dohodke, ki so dosegali visoke zneske, pogostoma po ne-kolikokrat višje od redne plače. V Zagrebu so bili uradniki, ki so na račun teh izrednih dohodkov prejemali po deset, petnajst, dvajset pa tudi več tisoč dinarjev na mesec. Kar je pa najhuje, je to, da se prav za prav niti ne ve, po čigavem nalogu in s čigavim pooblastilom so prejemali ta denar.
Tu je treba strogo počistiti. Treba je počistiti tudi tam, kjer se doslej še ni posrečilo. Opozarjamo tudi naše ministre v Beogradu, da mora po § 119. fin. zakona ministrski svet pregledati vse postranske dohodke državnih uradnikov in jih omejiti na največ 50% rednih dohodkov; to se do danes še ni zgodilo. Izredni dohodki gredo v desetine milijonov dinarjev.
Med ljudstvom se slišijo tožbe zoper mnoge uradnike, da grdo ravnajo z ljudstvom, da se ne brigajo za ljudske potrebe, da so leni in nesposobni. Pogostoma se pritožujejo tudi zoper tiste uradnike, ki so dobri in pošteni, ker se za uradnike izdaja mnogo ljudskega denarja, a ljudstvo vseh teh izdatkov ne more nositi na svojih ramenih.
Uradniki spet s svoje strani trdijo, da so slabo plačani in da ne more-
jo živeti od prejemkov, ki jih jim plačuje ljudstvo. Tako se zdi, kakor da je med ljudstvom in uradništvom neprestano vojska.
Če se to uredi, ni treba, da ostane tako. Red je treba najprej narediti pri tistih najvišjih uradnikih, ki zapovedujejo drugim in ki so imeli vso oblast v svojih rokah. Nižji uradniki so navadno taki, kakršni so njihovi predstojniki, po katerih se ravnajo. Pri teh najvišjih gospodih, ki prejemajo na desettisoče dinarjev iz ljudske blagajne, je treba temeljito počistiti, pa bo mogoče ljudstvu odvzeti z ramen del bremena in bo še ostalo, da se slabše plačanim uradnikom izboljša življenje.
Naši uradniki morajo biti skromnejši. Naj pogledajo svoje tovariše na Bolgarskem, ki žive skromneje, a več delajo za ljudstvo. Tudi morajo vedeti to, da je minul čas, ko so bili oni nosilci oblasti. Danes je narod nosilec oblasti, uradniki pa morajo biti sveto^ valci in pomagači narodu. Kdor to noče biti, ne bo imel uspeha pri delu. Naj se tedaj, ko bo odstranjen, ne pritožuje, da je ljudstvo krivo.
Ljudska kontrola mora biti izveden na povsod. Ne smemo mirovati, dokler ne dosežemo tega, kakor je rekel Stjepan Radič, da bo vsak kmet in vsak član naše organizacije vedel, kako se upravlja država. Ta zamotani posel zahteva mnogo poznavanja stvari, mnogo izkušenj in mnogo sposobnosti. Te izkušnje in sposobnost dosežejo naši ljudski prvaki z delom v kmetskih političnih, gospodarskih in prosvetnih organizacijah. Strokovno znanje jim pa morajo dati ljudje, katerim zaupajo in ki so preizkusili že njihovo delo.
Toda nikar se ne slepimo. V eni stvari moramo biti na jasnem.
Uradniki in uprava bodo delali toliko časa v smislu ljudskih koristi, kolikor zavednih in izkušenih, odgovornih in odločnih ljudi bo na čelu naših narodnih, političnih, gospodarskih in prosvetnih organizacij, sposobnih, da opravljajo ljudsko kontrolo.«
Podpore družinam vpoklicanih
Ministrski svet je dne 3. oktobra izdal uredbo o podpori družinam oseb, poklicanih v vojaško službo.
Po ti uredbi smejo družine, ki so jim bili hranilci poklicani k vojakom, zaprositi, naj se jim podeli državna podpora, če same nimajo nujnih sredstev za preživljanje. Podporo pa morejo družine uživati samo dokler so v stiski, najdlje dokler se hranilec družine ne vrne od vojakov. Uredba velja za upoklic ob mobilizaciji in ob vojaških vajah.
Pristojni odbori za podpore ocenijo vsako prošnjo, ali je družina, ki prosi za podporo, res v stiski. To se smatra vselej takrat, če je vpoklicani s svojim zaslužkom (dnevno mezdo, plačo, nagrado itd.) vzdrževal družino in je radi njegovega vpoklica ta vir dohodkov prenehal.
Podpora je različna po kraju, kjer prebiva družina. V krajih, ki spadajo po uradniškem zakonu v I. draginjski razred in v vseh krajih, ki imajo več kot 20.000 prebivalcev, znaša po 8 dinarjev na dan, v vseh drugih krajih pa 5 din. Poleg podpore se sme dovoliti družinam za vsakega otroka, ki še ni star 16 let in ga je vpoklicanec vzdrževal, še po 3 din doklade na dan, to pa povsod enako. Podporo dobe vse osebe, ki jih vzdržuje hranilec, skupaj. Zahtevati jo pa smejo zakonska žena, potomci ter oče in mati. Le izjemoma se more podeliti podpora, če ni nobene izmed navedenih oseb, tudi drugim družinskim članom (dedu in babici, bratom in sestram itd.), če jih je vpoklicanec vzdrževal.
Prošnjo je treba vložiti pri občini, kjer prosilec stanuje. V nji je navesti, da prosilec nima sredstev za vzdrževanje in da ga je vzdrževala oseba, ki je poklicana na vojaško službo za določen ali nedoločen čas. Navesti je višino prosilčevega davka in višino davka, ki ga plačuje vpoklicanec. Podati je izjavo o zakonskem stanju, o sorodstvu z vpoklicancem in o starosti otrok, za katere se zahteva doklada. Če bi se kasneje ugotovila neresničnost teh podatkov, se lahko zahteva vrnitev podpore in se izreče izguba pravice do nje.
Pri vsakem okrajnem sodišču v državi se ustanovi odbor, ki odloča o teh prošnjah. V odboru je kot predsednik en sodnik okrajnega ali drugega sodišča, en občinski odbornik, ki ga določi občinski odbor, in en davčni uradnik iz kraja, kjer je sedež odbora, za vsakega pa po en namestnik. Pri
izdanju te določbe uredbodajalec ni upošteval, da je okrajnih sodišč mnogo več kakor davčnih uprav in da torej ni na sedežu vsakega odbora za podporo davčnih uradnikov. Da se temu odpomore, se je naknadno* odredilo, da se v takih primerih (n. pr. v Kranjski gori, na Brdu pri Lukovici, v Ložu, v Velikih Laščah itd.), postavi za namestnike člana, ki naj zastopa davčno upravo, kak drug državni ali občinski uradnik iz dotičnega kraja.
Odbor sklepa o podelitvi podpore in doklade, in sicer na podlagi spisov, ki mu jih dostavi občina. Sklepa z večino glasov. Občina mu mora najdlje v 48 urah poslati vsako prošnjo in priložiti potrdilo o številu družinskih članov, ki žive s hranilcem v skupnem gospodinjstvu, o starosti otrok, za katere se zahteva doklada, o dohodkih in življenjskih sredstvih vsakega izmed njih, o površini za obdelovanje sposobne zemlje, o živini in drugem premoženju, o dohodkih in da je hranilec res pri vojakih.
Podpora začne redoma teči od dne vložitve prošnje, le izjemoma ob veliki stiski od dne vpoklica hranilca k vojakom. Odločbo o dovolitvi podpore je takoj dostaviti prosilcu in pristojnemu vojaškemu poveljstvu. Proti negativnim odločbam odbora je dovoljena pritožba na predsednika pristojnega okrožnega sodišča, nadaljnjega pravnega sredstva pa ni. Prosilec pa lahko vloži novo prošnjo, če jo more podpreti z novimi dokazili.
Prošnje in vse priloge so oproščene vseh državnih in samoupravnih taks. Tudi ni mogoče obdavčiti prejemanja te podpore, ki je ni mogoče niti zarubiti, niti od nje kaj odtegovati. Podpore izplačuje poštna hranilnica neposredno po poštnih uradih. Če hranilec ni vpoklican za dalj časa kakor za štiri tedne, se vsa podpora z doklado izplača naenkrat, sicer se pa izplačuje za vsakih 15 dni vnaprej. Če hranilca odpuste iz vojaške službe, preden mine načetih 15 dni, ni treba prejete podpore in doklad vrniti. O odpustitvi obvezanca obvesti pristojno vojaško poveljstvo odbor za podpore.
Minister za socialno politiko sme sporazumno s finančnim ministrom tudi spremeniti višino te podpore.
S to uredbo, ki predstavlja izredno važno socialno zakonodajno delo, je bil družinam vpoklicanih vsaj za silo zavarovan obstanek, tako da ne bodo ostale v takih primerih prav brez vseh sredstev za vzdrževanje.
marmorni plošči iznad stojala za dežnike šopek, je pomislil z malce razdraženosti, da bi rajši ostal na gorkem v sobi, obut v domače čevlje. Pa tudi časih imaš popoldne na stotine opravkov, na tisoče važnih stvari. Ovinek preko pokopališča ti lahko povzroči, da zamudiš važen poslovni sestanek... Toda kita cvetja je ležala tam, oblastna in zapovedujoča. Gospod Pain-tanne je poskušal reči:
»Slišite, Angelina, ta čas sem tako zaposlen ... morebiti pa ne bi prav vsak dan kupovali teh cvetic ... temveč samo trikrat na teden, recimo... ali pa dvakrat... Pa bi tedaj kupili lepših in več.«
Odvrnila je: »Ah, gospod!...« Toda že s takim izrazom začudenega očitka, da je takoj ves zardel in ni vztrajal več. Zdaj ga je pogled na šopek že vznemirjal. Najrajši ne bi bil več hodil skozi vežo. Kadar je prišel trenutek, da ga je moral vzeti, ga je pograbil surovo. Enkrat ali dvakrat je morala Angelina z doma; vzel je šopek, ga zaklenil v svojo blagajno in je brez dela prebil v pisarni to uro, ki jo bi bil moral prebiti na pokopališču; in občutil je pravo otroško veselje, neko posebno zadoščenje ...
Prišla je pomlad. Gospod Paintanne je bil komaj štirideset let star. Prišla je mlada ženska. Angelina je dan za dnem polagala kite cvetja na marmorno ploščo povrh stojala za dežnike; toda zdaj so bile cvetice lepše, dražje; knjiga kuhinjskih izdatkov je navajala: »Cvetje za gospo: 50 fran-
kov ..., 60 frankov ...« Presneto, gospod Paintanne je prav dobro razumel: zvesto dekle mu je na ta način očitalo njegovo nestanovitnost. Bilo je zoprno. Tedaj ji je pričel oponašati najrazličnejše stvari, iskal je prepirov z njo. Nekega dne je prišlo do tega, da je zakričal nadhjo:
»Tega imam pa že zadosti! V štirinajstih dneh lahko greste!...«
Ubogo dekle je vse prevzeto zaječalo:
»Gospod me meče na cesto? ... Mene ... Tega si ne bi bila nikoli mislila o gospodu... Kaj pa mi more gospod očitati?«
Postalo ga je sram svoje slabe vesti in v neprostovoljnem napadu iskrenosti je kriknil na ves glas:
»Na cesto vas mečem zaradi vaše vdanosti, zaradi vaše neomajnega žalovanja, zaradi vaših cvetic! Ne očitam vam, da. žalujete za mojo ubogo ženo, toda obžalujete jo na neznosen način! Zelo sem jo ljubil, zelo mi je hudo, da je mrtva, nikoli ji nisem prizadejal v življenju nič hudega, toda jaz sem živ in to vendar ni moja krivda! Treba je da živim. In živeti, to se pravi smejati se, biti srečen. Tega se pa ne upam samo zaradi vas. Sram me je, da mi ni tako zelo hudo kakor vam. V nadlego ste mi. Zardevati moram zaradi vas. Poglejte, mesec dni je že tega, kar se ne upam prositi za roko mlade ženske, ki bi jo rad vzel za ženo. Zaradi vašega cvetja! Če bi bil oženjen, bi bili zmožni, da mi ga še zmerom vsak dan polagate' na marmor
Za zvišanje naših prejemkov
Na proračunski seji ljubljanske Zbornice za trgovino, obrt in industrijo je dne 15. novembra zbornični svetnik g. Josip Hrastelj vložil naslednji nujen predlog glede izboljšanja gmotnega stanja drž. uslužbencev:
»Službeni prejemki državnega na-meščenstva že od raznih preureditev, ki so se izvršile v povojni dobi, niso bili docela v skladu z dejanskimi potrebami. V nižjih in srednjih položajih ostajajo daleko pod minimumom, katerega človek za življenje nujno potrebuje. Že do zdaj si državni nameščenec največkrat ni mogel nabavljati nikake obleke, perila in obutve, ker so mu službeni prejemki komaj zadostovali za skromno prehrano in stanovanje. Naše gospodarstvo ravno zaradi dejstva, da si državni nameščenci ne morejo privoščiti niti tega, kar nujno potrebujejo, veliko trpi in se posebno naša trgovina ne more toliko razviti, da bi normalno poslovala.
V zadnjem času se položaj od dne do dne poostruje. Najnujnejše življenjske potrebščine, n. pr. moka, kolonialno blago, manufaktura itd. se postopoma draže, kar je pač naravno, ker so tudi za trgovce nabavni pogoji vedno težji. Danes državni nameščenec ne zasluži niti toliko, da bi se pri življenju iz rok v usta po vedno višjih cenah
Finančno ministrstvo je izdalo pod št. 23.661/1 od 24. avgusta 1939. tole pojasnilo, kako je razumeti predpis t. e) čl. 20. uredbe o osebni in rodbinski dokladi državnih upokojencev štev. 37.600/1 od 19. septembra 1935.:
»Na stavljeno vprašanje, kako je uporabljati predpis t. e) čl. 20. uredbe o dokladi državnih upokojencev štev. 37.600/1-35, se izdaja na podlagi t. 5 Pod I. pooblastila fin. ministra štev. 2300/1 od 21. septembra 1936. v zvezi s točko A pod III. pooblastila štev. 13l430/I od 2. maja 1939. tole pojasnilo: Predpis točke e) uredbe o dokladi drž. upokojencev št. 37.600/1-35 se nanaša na primer, kadar prejemajo otroci rodbinsko pokojnino po očetu ali materi, pa imajo še živega enega roditelja, ki je aktiven ali upokojen državni uslužbenec (II. odst. čl. 22. navedene uredbe). V teh pravnih položajih ne gre rodbinska doklada za otroka roditelju — aktivnemu ali upokojenemu drž. uslužbencu, če rodbinska pokojni-
K temu, za nas tako usodnemu vprašanju, objavljajo listi najrazličnejše pripombe. Navedimo jih nekaj. — Ljubljanski »Kmetski list« piše med drugim: »Imamo zakon proti brezvestni špekulaciji in proti draginji, ustanovljeni so bili odbori za pobijanje draginje. Ti odbori so v Beogradu tudi zasedali. Medtem pa cene rastejo, dra-
mogel tudi skromno preživeti. Posebno so prizadete družine s številnimi nepreskrbljenimi otroki. Naš upravni aparat, katerega predstavljajo državni in avtonomni nameščenci, se vedno bolj proletarizira, kar ni niti v našem državnem, še manj pa v gospodarskem interesu.
Smatram za potrebno, da zbornica opozori osrednjo vlado na nujno potrebo, da se materialni položaj državnih in samoupravnih nameščencev, zlasti srednjih in nižjih, izboljša, in predlagam, da se pošlje s tega mesta na ministrski svet naslednja brzojavka:
»Zbornica za trgovino, obrt in industrijo kot predstavnica gospodarstva dravske banovine opozarja osrednjo vlado na vedno bednejši položaj državnih nameščencev, posebno onih s številnejšo družino. Položaj je ravno v sedanjih časih, ko so najnujnejše potrebščine od dne do dne dražje, tako neugoden, da je pomoč nujno potrebna. Prosimo, da osrednja vlada posveti temu vprašanju vso pozornost, ker ni niti v državnem niti v gospodarskem interesu, da stan državnih nameščencev vedno bolj propada in se proletarizira.«
Zbornica je prednji predlog sprejela in je odposlala ministrskemu svetu predlagano brzojavko.
na, katero prejema otrok, znaša nad 250 din na mesec. Če pa je več uživalcev rodbinske pokojnine, se znesek, večji kot 250 din na mesec, ugotovi tako, da se razdeli ta pokojnina na enake dele.
Po tem se v primerih, kadar otroci uživajo rodbinsko pokojnino po očetu skupaj z materjo, ne uporablja predpis t. e) čl. 20. navedene uredbe št. 37.600/1-35., temveč ima za take otroke, pod ostalimi zakonskimi pogoji mati pravico do rodbinske doklade.
S tem pojasnilom je izjavila svojo soglasnost glavna kontrola z odločbo št. 116.642 od 1. septembra 1939.«
S prednjim pojasnilom oz. navodilom je torej odobrena že večletna praksa mnogih nakazovalcev in izplačilnih blagajn, ki so tudi doslej že ravnali tako, kakor to predpisuje prednji ministrski razpis — dasi to ni dobesedno ustrezalo predpisu uredbe. Gotovo je pa ta praksa bila v skladu z duhom uredbe in namenom uredbodajalca.
ginja vsak dan večja, večkrat pa tudi že primanjkuje posameznih predmetov po trgovinah. Tu ne bi smelo biti mnogo besedi in mnogo sej, temveč izvajanje zakona in hitrih ukrepov, da narod ne zaide v še težji položaj kot se že nahaja. Odbor za pobijanje draginje je ustanovil na prvi seji v Beogradu tri pododbore, in sicer: 1. za pro-
učevanje in kontrolo cen in kartelov, 2. za vprašanje stanovanj in lokalov in 3. za ostala vprašanja v zvezi s pobijanjem draginje.«
V »Novi pravdi« beremo tudi te-le vrstice: »Tudi ni dovolj, da se nadzira samo mala in odvisna, detajlna trgovina. Tajni in javni karteli se morajo postaviti takoj pod državno nadzorstvo, prav tako vsa veletrgovina. Vsaj najvažnejša živila morajo dobiti takoj pri producentu maksimalne cene in točno mora biti določen dobiček vmesne trgovine. Več vrst živil se je zadnji čas podražilo zaradi izjemnih razmer naše zunanje trgovine. Vendar se je podražitev v detajlni trgovini pokazala v višini, ki sliči že na zloglasno vojno dobičkarstvo. Podražila so se pa tudi živila domačega izvora. Pa ne samo taka, ki imajo letos za seboj slabo letino. Dražja so tudi živila (kakor n. pr. moka), ki jih imamo dovolj v državi. Tega pa ne bi smelo biti, še prav posebno ne, če celo z uredbo .pobijamo draginjo1. —- Na drugem kraju piše isti list o glasovih, da »se na kompetentnih mestih razpravlja o možnosti, da se v Jugoslaviji uvedejo brezmesni dnevi, kakor je to uvedeno že v nekaterih nevtralnih državah. Za uvedbo brezmesnih dni se zavzemajo predvsem izvozniki živine, ki pravijo, da tako ugodnih časov za izvoz živine še nismo imeli kot sedaj. Glede na težkoče, ki jih imamo z
Prihodnja številka lista izide zaradi božičnih praznikov šele 20. decembra, kar naj p. n. naročniki blagovolijo vzeti na znanje, da ne bo nepotrebnih reklamacij.
Povišanje uradniških plač. »Slovenski poštar« piše: »Kar naenkrat je počil razveseljiv glas, da stojimo tik pred .temeljitim* povišanjem prejemkov državnih uslužbencev. .Odlično* informirani časopisi so prinesli vesti iz .najboljšega* vira, da bodo posebno zaščiteni materialni interesi uslužbencev — družinskih očetov. Da je dal tako izjavo sam g. finančni minister. Žal, je takoj drugi dan počila bomba v obliki izjave g. finančnega ministra, da ni dal on nikomur kake take izjave in da njemu ni nič znanega o kakem povišanju prejemkov... Kljub temu se morajo s 1. januarjem 1940., zvišati uradniški prejemki. Saj vendar vsi vidijo, kako naglo se vse draži. Saj danes že ne morejo shajati svetniki in višji svetniki IV. položajne skupine, kako naj potem žive nižji uradniki in služabniki? Takoj bi se morali zvišati naši prejemki za kakih 30 %, najpravičneje linearno od 20 do 40 %. Kje so organizacije državnih uslužbencev?«
Nagrade za premeščenje učiteljev. Prosvetno ministrstvo je izdalo opozorilo, da je dajanje nagrad posameznikom ali odvetniškim pisarnam zaradi posredovanja pri prosvetnem ministrstvu glede premestitve ali napredovanja učiteljev, strogo prepovedano in kaznivo. Ugotovilo se je namreč, da so posamezni učitelji dajali raznim ljudem nagrade, da bi jim pri ministrstvu izposlovali premestitev na boljša službena mesta ali pa naglo napredovanje. Ker so posredniki med učiteljstvom in ministrstvom nepotrebni, bo vsak učitelj, ki bi se še posluževal te nedovoljene poti, postavljen pred disciplinsko sodišče in kaznovan.
JUU je pozdravilo ta ministrski razpis in pozvalo člane, naj pomagajo pri zatiranju korupcije. Neupravičene zahteve se ne morejo upoštevati, ker gredo splošni inte-fesi pred osebnimi. V upravičenih primerih
ZA MIKLAVŽA
zelo prikladna darila nudi tvrdka
A. & E. SKABERNfi
LJUBLJANA
izvozom drobnice, naj bi se v zvezi z brezmesnimi dnevi priporočala potrošnja ovčjega mesa na račun telečjega in svinjskega mesa«.
pa organizacija sama za svoje članstvo brezplačno posreduje.
Stoletnica državnega sveta. Leta 1839. je bil v nekdanji kneževini Srbiji ustanovljen državni svet. Do zedinjenja srbski državni svet ni bil samo vrhovno upravno sodišče, temveč tudi važen organ splošne državne uprave. Posledice tega njegovega prvotnega značaja so vidne še danes, ker je za državne svetnike predpisano, da morata biti samo dve tretjini državnih svetnikov diplomirani pravniki, ostali člani so pa lahko nepravniki. Prav tako je državni svet proračunsko in upravno uvrščen v resor-ministrskega predsedništva, medtem ko so upravna sodišča v pravosodnem ministrstvu. Državni svet je izredno velike važnosti kot vrhovno upravno sodišče in prav tako tudi kot disciplinsko sodišče za vse državne uslužbence in upokojence. Njegovo ustrojstvo pa ni v vseh primerih v skladu z zahtevami današnjega časa in bi bilo zato prav, če bi se državni svet reorganiziral, tako da bo popolnoma ustrezal namenu, zaradi katerega je bil ustanovljen in kateremu naj služi.
Poslovnik za splošna upravna oblastva.
Miniestrstvo za notranje zadeve je z odobritvijo ministrskega sveta izdalo dne 6. oktobra 1939., III. št. 24.627, ta poslovnik, ki naj uredi način poslovanja in ravnanja s službenimi spisi. Poslovnik ima 107 členov in dodano zbirko obrazcev za razne pisarniške knjige, sezname, registre, evidenčne pole in službena poročila. Poslovnik obravnava sprejem in pregled pošte, knjiženje spisov, reševanje in aprobacijo spisov, predpise o prepisovanju in odpravljanju, navodila za denarno poslovanje, za kontrolo poslovanja in vsa druga določila, potrebna za pisarniško službo. Izšel je poslovnik v »Službenih novinah« od 20. oktobra 1939., št. 240/LXXXIV.
Obsežno knjižnico prodaja Karel Grebenc, dež. sodni svetnik v pok. v Novem mestu, Pugljeva ulica 3, pritlično. Vpogled vsak dan mogoč. Posredovalec dobi za ugodno prodajo lepo provizijo.
Rodbinska doklada sirot
Draginja
Vestnik
Običajni izraz je, da se je kdo »judovšne rešil (odcepil, odtegnil, odkupil, odluščil), pa za vino na mizo trešil (mahnil, telebil, trbušnil)«.
Priimek Malaprav spominja na Levstikove Obsojence (R. Maloprou), Kassal pa bo zanimal znanega stavbenika v Ljubljani.
Poleg slovenščine trčimo redko na latinske stihe, na pr. heksametre:
Cui pater est Jakob Lapius cum coniu-ge Alenka.
Schartius, ut cognomen habet, cum no-mine Primož ...
Tu sta ovekovečena Lap in Šarec ... Latinščina je krstitelju enkrat odpovedala, postransko dete je označeno za plod: »mi-litis seu beračonis cuiusdam«.
Danes menda nikjer več ne dajejo ob krstu duhovnikom za pijačo (likof).
*
V podrobni razpravi, povzeti v nemščini in čisto na kratko v francoščini, dokazuje urednik trditev: dolgoglavi Sloveni se po svoji naselitvi v Panoniji, Noriku 6) Iliriku pomešali s kratkoglavimi domačini ter tako postali kratkoglavi Slovenci oziroma Srbohrvati. Ti domačini so bili Kelti in Iliri, deloma romanizirani. S tem Kupanič zavrača stališče nemškega anatoma Toldta.
Tretji obsežni prispevek istega znan-stvenika pretresa pomen barvnega atributa ^ imenu »Crvena Hrvatska«. V starejši do-1 so se barve rabile za označevanje strani
neba, to pa pod vplivom Mongolov in menda Turkov: moder (sinji, višnjev) je vzhod, rdeč je jug, bel — zapad, črn je sever, vijoličasta pa sredina. Tako pojmovanje so našim prednikom posredovali Avari, ko so v zvezi z njimi 614. Sloveni zavzeli Dalmacijo. Iz sožitja z Avari hrani govorica južnih Slovanov neke besede: ban =i vladarjev namestnik (baje skrčeno iz bojan; je ime Bojan isto?), pan (starejše hpan), biljeg ali beleg, beležiti, beležka, klobuk (kriljak, kri-Ijača, krščak, veha, vehura, kravjak, šota, šlapa — so nekatere soznačnice za slično pokrivalo ali naglavje), knjiga, belčug (prstan, shv.). P. Skok šteje tudi »župa, župan« med obrske ali avarske izraze, dočim jih Zupanič označuje predtračanske, pelazgij-sko - alarodske. Gotovo ste že brali rečenico: odšel je v beli svet, a niste vedeli, kaj to pomeni. Pri Srbih je »belosvetska bitanga« potepuh od zahoda. Torej ostanek obrskega pojmovanja!
Ob tej priliki naj pripomnim, da neki učenjaki smatrajo Črno goro potvorjeno za Črmno g. Crnica je iz Crmnica, po zapadni Sloveniji se rumenjak imenuje črnjak (namesto črmnjak), in ako žgoli narodna popevka:
Moja ličeca so bela,
tvoja pa črnela ...
ne gre za dimnikarja, pač pa rdečeličnika. Neka bolezen (izpahki, izpuščaj, opahki, prišč, priščaj, prosenec, ušci) se na Notranjskem imenuje črnica, prav: črmnica.
Prijatelja dalmatinske hrapave črnine bo zanimalo zvedeti, da lat. coccum pomeni »kermes, škrlatna jagoda«. Pridevnik cocci-neus ali cocceus. Poslednja oblika da albansko k u č — rdeč. Kučevo je bila župa pri Budvi, Kuči so črnogorsko pleme, kuč pa pomeni kapljica v Ljubljani.
Zemljepisne oznake z barvami naletimo že v davnini. Rdeče morje se v Herodotu predstavlja kot Erythra thalatta navzlic ze-lenkasto-modri vodi. Enako Indski ocean: Rubrum mare. Turki pravijo Sredozemskemu morju Ak denizi = Belo morje, Črnemu morju pa seveda Kara denizi.
«
Narodno blago iz Tunjic bo priklenilo nase najširše občinstvo. To so razne pripovedke, ki jih je stari oče pravil dr. Ste-letu, na priliko motiv za Aškerčevo God-čevo balado, Zapriški Jaka (nekoliko spominja na Normandijca, ki ga je v drami obdelal Ph. Lebesgue: Le Grand Ferre), trije drekači (škratje), špasljivi Kljukec, ošabna francezna (mešanica med: princesa — Francozinja?), v konja spremenjeni graščak (moj oče ve, da se je baron Parovič preobrazil po smrti v konja in da vozari sedaj po svetu), vesela poroka, pri kateri so pripovedniku dali iz rešeta piti pa z lopato po riti, itd.
R. Nahtigal razglablja, od kod ime Hrvat. Besedna tvorba mu je neslovanska. Ko je naštel celo procesijo oblik iz nem-
ško-latinskih kronik (Cruvati, Curewate, Curbatia itd.), primerja ta zgled z iranskimi in ilirskimi tvorbami na -at, kot Del-mati (Dalmacija), Longaticum (Logatec), Oseriati, Saudarati (Črnoplaščniki), Sar-mati itd., sklepajoč, da bo treba iskati zveze s Karpati! Spotoma navaja Kuni-kovo delo: Finci in Slovani kličejo švedske Rodse . , . Rodsi, Rossi — ustanovitelji stare Rusije! Slovanska nesloga, tujec mora priti, da vlada... Isti koren je v kašubskem karvatku (kmetu, možu) in bolgarskem hr’vatinu (razbojniku). — Konstantin Porfirogenet imenuje 7 krvaških plemen, ki so v začetku 7. stol. prišla v Dalmacijo: Klukas, Lobelos, Kosentses, Muhlo, Hrobatos, Tuga, Vuga. Ob njihovem pohodu je bil pač soudeležen tudi germanski živelj. Pozneje se navajajo le še: Hrvati, Tugomeri, morda Bužani. Češki »kluk« r= dečko ne gre na Klukas, ampak na nem. klug. Kosentses tiči nemara v naših Kosezah.
Prastara imena je pač težko pojasniti. Čehi na pr. so nekaterim »sinovi priležnic«, drugim »prebivalci hoste«, tretjim potomci Česlava, Čestimira, v zvezi s korenom Čeh (kihati) itd. Na vzh. Štajerskem čeh, čehak pomeni: zastaven dečko, fant od fare...
F. Kos vas na kratko seznani s paleolitskimi najdbami ob Nevljici. Nje ime se uredniku zdi isto z Nevo, mogoče »močvir-nico«. Kosove častitke uredniku »Etnologa«, zastopnika slovanske vzajemnosti, podpišemo tudi mi.	Dr. A. Debeljak.
Upokojenec
Zvišanje osebnih doklad upokojencem. Izdana je bila uredba o dokladah oseb, upokojenih z izjemnih položajev od 8. novembra 1939., M. s. št. 1445, ki na novo ureja višino doklad nekaterih upokojenih najvišjih državnih funkcionarjev. Po novi uredbi gre upokojenemu predsedniku in podpredsedniku ministrskega sveta k pokojnini še osebna doklada po 4000 din na mesec, upokojenim ministrom, državnim podtajnikom in banom pa po 3000 din na mesec. Ta osebna doklada pripada upravičencem ne glede na temelj, po katerem mu je bila odmerjena pokojnina. Vse to velja tudi za naštete funkcionarje, ki so postavljeni na razpoloženje. Pomočniki ministrov in izredni poslanci in pooblaščeni ministri, ki so dobili pokojnine po prejemkih zakonov, uveljavljenih po 31. avgustu 1923., bodo prejemali kot osebno doklado po 2000 din na mesec. Ta doklada jim gre tudi tedaj, če jim v aktivni službi osebna doklada ni pripadala. Ista doklada gre v enaki višini tudi družinam vseh naštetih oseb. Za prejemanje osebne doklade postranski dohodki kakršne koli vrste oz. višine ne predstavljajo nobene ovire.
Rodbinske pokojnine po staroupokojen-cih. O krivici, katero je uredba o dokladah upokojencev storila vdovam in družinam staroupokojencev, o čemer je naš list zadnjič obširneje pisal, je bilo med drugim govora tudi na zadnji seji združenih upokojenskih organizacij v Zagrebu. Družinam upokojencev, upokojenih po novem zakonu, pripada že znatno višja pokojnina, mimo te pa tudi polna osebna doklada v višini, kakor jo je prejemal pokojnik, medtem ko dobivajo družine staroupokojencev dosti nižjo pokojnino, k nji pa doklado po
Poštni uradniki pri ministru. Začetek novembra je izvršni odbor Združenja uradnikov p. t. t. stroke obiskal poštnega ministra dr. Torbarja in mu izročil spomenico z najnujnejšimi zahtevami poštnega uredništva. Organizacija je predložila podroben predlog za nekatere spremembe oz. zvišanja prihodnjega proračuna, s katerim naj bi se omogočilo izboljšanje razmer v poštni
določeni razpredelnici 2. čl. II. oz. III. odst. uredbe št. 37.600/1-1935. Ta doklada je znatno nižja od pokojnikove osebne doklade, tudi se pri odmeri te osebne doklade vdovi oziroma družini prav nič ne upošteva službeni čin niti število službenih let umrlega staroupokojenca. Odločuje samo višina pokojnikove pokojnine. Tako n. pr., če je imel pokojnik v II. draginjskem razredu 1760 din osebne doklade na mesec, gre njegovi družini samo 1100 din. — Zborovalci so sprejeli sklep, da bodo združena upoko-jenška društva predložila vladi spomenico, s katero bodo zahtevala, da se te doklade izenačijo.
Sodelovanje upokojencev pri uradniškem skladu. Na zadnji seji združenih upokojenskih društev v Zagrebu je zastopnik somborske organizacije upokojencev stavil tudi predlog, naj se upokojencem da prilika, da bodo mogli sodelovati pri upravljanju uradniškega pokojninskega sklada. Vanj vplačujejo aktivni državni uslužbenci in upokojenci, oboji pa nimajo niti upo-gleda v delovanje tega sklada, niti nimajo pravice do sodelovanja pri upravi. Upokojenci žele vedeti, kako se ravna z njihovim denarjem, ki je v milijonskih zneskih zbran v pokojninskem skladu, in kje se ta denar nalaga. Ob upokojitvi aktivnih uslužbencev se zahteva samo pristanek finančnega ministra, čeprav zadene vsaka upokojitev prej ali slej tudi uradniški pokojninski sklad. Zato bi bilo treba, da na upokojitev predhodno pristane tudi uprava tega sklada, kjer se pa mora aktivnim in upokojenim državnim nameščencem dovoliti sodelovanje pri upravi. V tem smislu so zborovalci sprejeli sklep in bo finančnemu ministrstvu izročena spomenica s prošnjo, naj se ti zahtevi z zakonom ustreže.
službi. S temi zvišanji bi se omogočilo napredovanje skoro vseh uradnikov, ki imajo pogoje za to, zvišalo bi se število uradniških mest za približno 500, omogočeno bi bilo izboljšati poštne uradne prostore, pravilno urediti delovni čas, zvišati prenizke dnevnice ambulantnim uslužbencem in nagrade za nočno in nadurno delo. Poseben predlog vsebuje stališče združenja nasproti
j pravilniku o delovnem času, drugi predlog pa se tiče sklicanja P. t. t. sveta in spremembe uredbe o organizaciji poštnega ministrstva, tako da bi v tem svetu bila tudi dva zastopnika navedene organizacije. Poštni svet naj bi bila ustanova, ki bi morala 1 zajamčiti pravilno strokovno in osebno po- 1 litiko v poštnem resoru. Poštni minister je i odgovoril odposlancem, da je že sklical poštni svet za 23. novembra in da mu je predložil tudi vse zahteve in predloge or- i ganizacije. Ministru so prav dobro znani pogoji in razmere, v katerih uslužbenci de- ! lajo. Ureditev delovnega časa na sodobnejši in socialno pravičnejši način je nujna. Vso pozornost bo obrnil na pridobitev finančnih sredstev za pravilno poslovanje poštne službe, hkrati bo pa skušal popraviti uslužbenstvu gmotno stanje.
Železničarski koledar. Ljubljanski oblastni odbor UJNŽB je izdal za leto 1940. žepni koledar za svoje člane. V njem je
Novo zadružno glasilo. Dne 1. novembra je izšla v Mariboru prva številka »Mariborskega zadrugarja«, lista za zadružno vzgojo in zadrugarstvo. Izdaja ga mariborska nabavljalna zadruga, urednik je g. Mirko Lešnik. Uredništvo in uprava sta v Mariboru, Rotovški trg št. 2. List bo izhajal enkrat na mesec. Prva številka objavlja cenik in razne članke o zadružništvu, narodnem gospodarstvu in nekaj drobiža.
Nove knjige
Rejec malih živali. Novembrska številka je ravnokar izšla z zelo zanimivo vsebino: Resolucije združenih slovenskih rejcev malih živali — Anton Lehrman, prvi pionir rejskega pokreta — Alfonz Inkret, voditelj današnjega rejskega pokreta — Kako si pridobimo dobrih jajčaric — Kuncerejci, zima je tu — Zvezna razstava kunčje kožuhovine, usnja in volne — Znaki dobrih koz molznic — Ocenjevanje kanarčkov — Zvezna banovinska razstava kanarčkov — Podlistek: Naš program — Popis zborovanja rejcev malih živali —- Drobiž — Po tujem svetu — Književnost — Dopisi — Za smeh in kratek čas — Vsak mesec ena —
razen običajnih koledarskih podatkov tudi mnogo zanimivega o ustroju železnic, podatki iz organizacije, razni nasveti in razlage zakonov. Koledar bo članom v veliko pomoč in korist.
Obleke kemično čisti, barva, plisira in lika tovarna J O S. REICH.
•••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••••s.
Pokojninski sklad pogodbenih poštarjev. Sredi oktobra je poštni minister sprejel odposlanstvo organizacije pogodbenih poštarjev, ki mu je predložilo spomenico o svojih težavah in željah. Minister je zastopnikom pogodbenih poštarjev obljubil, da bo država v najkrajšem času prevzela njihov pokojninski sklad. Ta bo imel konec tega leta že precej nad 9,000.000 din premoženja. V Sloveniji so razen 24 pogodbenih poštarjev organizirani vsi ostali,
članom naših kreditnih zadružnih ustanov! 1. Nalagajte vse svoje prihranke v stanovske kreditne zadruge, kajti te pridobe z njimi sredstva, da pomagajo tovarišem v stiski. 2. Svojo zadrugo, ki ti pomaga v sili, podpiraj s tem, da tudi nalagaš prihranke v njej. 3. Če si si izposodil denar, glej, da ga pravočasno vrneš. Ne dopusti, da te po večkrat terjajo, kajti s tem otežuješ poslovanje svojega zavoda.
List je glasilo Zveze društev rejcev malih živali v Ljubljani, Karunova ulica 10, in stane letno 30 din.
»Zdravje.« Izšla je dvojna 8./9. številka tega našega poljudno - zdravstvenega lista s sledečo vsebino: Planine, rekorderstvo, zdravje in higiena. — Higienski tečaj v Slov. goricah in v Dravski dolini. — Rak. — Higiena v nosečnosti. — Jalovost (sterilnost). — Pljučnica. — Romanje. — Srce športnika. — Pomenek o zdravilih. — Kihanje. —• Glasnik higienskih ustanov. — Od tu in tam. — Dobro da veš. — List izhaja vsak mesec v Ljubljani in velja za vse leto samo din 30,—. Naroča se Pred Škofijo št. 1. Zelo dobro urejevani edini slovenski poljudno zdravstveni mesečnik vsem našim bralcem toplo priporočamo.
I
Ez organizacij
Zadružne vesti
|!m	Manufakturna trgovina
IABIANI & jURJOVEC
LJUBLJANA - STRITARJEVA ULICA 5
Priporoča svojo veliko izbiro volnenega blaga za gospode in dame. Belo blago za različno perilo v poljubni širini. Krasna zaloga zastorov in pregrog. (Pliš, tapestri itd.) — Puh perje, kapok, volna, žima, vedno v zalogi. Blago je iz prvovrstnih angleških in čeških tovarn. Državnim nameščencem proti takojšnemu plačilu 10 % popusta.
Mestna
hranilnica ljubljanska
je največji
slovenski pupilarno varni denarni zavod
Dovoljuje posojila na menice in vknjižbe
Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
Mestna občina ljubljanska
JVe j*oszabii& si ooleđati
vedno novo došle novosti v modni trgovini
T PfSPD LJUBLJANA
I ■ Kb Kil	Sv. Petra cesta št. 2
Prosimo, ogle/te si izložbe I
Kreditna zadruga državnih uslužbencev
v Ljubljani, Gajeva ulica St. 9 — v lastni hiši
Najstarejša kreditna zadruga v Jugoslaviji, ustanovljena leta 1874. Poštni čekovni račun štev. 10.681. Telefon štev. 3413. Posojila do Din 10.000-— vsem javnim nameščencem po 7 °/o proti zaznambi na plačo na prvem mestu in poroštvu.
Priporoča se
MODNA IN KONFEKCIJSKA TRGOVINA
Ig n. Žargi
LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 11
knjigarna
UČITELJSKE TISKARNE priporoča sledeče zbirke knjig po izredno ugodnih cenah, ki veljajo le do 31. januarja 1940.:
L ZBIRKA — DIN 9,—
I.	Barkart, Slovenski Robinson. 2. Dimnik, Kralj Peter L 3. Flere, Babica pripoveduje. 4. Tille, V kraljestvu sanj. 5. Zbašnik, Drobne pesmi.
II.	ZBIRKA — DIN 12,—
1. Šilih, Nekoč je bilo jezero. 2. Rape, Mladini, 7. zv. 3. Dimnik, Kralj Aleksander.
IH. ZBIRKA — DIN 12,—
1. Korban, Vitomilova železnica. 2. Dimnik, Kralj Peter L 3. Ewald, Mati narava pripoveduje. 4. Flere, Babica pripoveduje. 5. Rape, Iz dni trpljenja.
IV.	ZBIRKA — DIN 14,—
L Zbašnik, Drobne pesmi. 2. Trošt, Moja setev, II. 3. Tille, V kraljestvu sanj. 4. Gangl, Zbrani spisi, VIL del. 5. Erjavec, Kitajske narodne pripovedke. 6. Dimnik, Kralj Peter L
V.	ZBIRKA — DIN 19,—
1. Baukart, Slovenski Robinson. 2. Ewald, Mati narava pripoveduje. 4. Gangl, Zbrani spisi, VII. del. 5. Korban, Vitomilova železnica. 6. Šilih, Nekoč je bilo jezero. 7. Zbašnik, Drobne pesmi. 8. Dimnik, Kralj Aleksander.
VI. ZBIRKA — DIN 19,—
L Šilih, Nekoč je bilo jezero.
2.	Suchv, Staroindijske pravljice.
3.	Kosem, Ej, prijateljčki. 4. Gangl, Zbrani spisi. VI. del. 5. Rape, Iz dni trpljenja.
iadrnga dmivmk mHuMeum m mirna	e. e. e a. a.
Ljubljana, Vodnikov trg štev. 5 ♦ Telefon štev. 4421
Širite zadružno misel med svojimi tovarišil
Državni uslužbenci ! Vaša nakupovalmca mora biti edino zadružna
prodajalna. V zalogi ima vedno sveže špecerijsko blago. Dostava na dom brezplačna. Preskrbuje kurivo, posreduje nakup manufakturnega blaga. Na zalogi ima vsakovrsten porcelan, emajlirano kuhinjsko posodo, jedilni pribor, ki ne rjavi, itd.
-v:,-
&	iA"
Izdaj« za konzorcij „Naš glas" odgovorni uradnik dr. Karel Dobida. — Tiaka Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj). Vsi v Ljubljani.