Poštnina plačana v gotovini. Ljubljana, dne 29. maja 1936. ^0 V. !93o Posamezna številka Din 1.50. SLOVENSKA ZEMLJA Glasilo slovenskega kmečko-delavskega ljudstva Leto II. Izhaja 15. in zadnjega v mesecu. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trnovski pristan 14/1. — Tisk J. Blasnika nasl., Univerzite na tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. Odgovoren: L. Mikuš. — Kdor želi, da mu neobjavljen rokopis vrnemo, naj priloži znamke za poštnino. — Naročnina mesečno Din 3’—, četrtletno Din 9'—, celoletno Din 36’—. — Za Ameriko Dolar 1*50 na leto. — Čekovni račun št. 16782. — Plača se lahko tudi v nerabljenih poštnih znamkah. — Oglasi po dogovoru. — Za konsorcij: Izdajatelj in urednik Pavel Kreutzer v Ljubljani, Trnovski pristan 14. Ste v. lO. Lr.: Pomen in naloge gospodarske ,,Sloge" Resnico jim povejte! »Slovenski gospodar11 z dne 6. maja 1936. Nasprotniki in tudi nekateri somišljeniki nimajo pravega pojma o gospodarski zadrugi »Sloga**. Njim je namenjen tale sestavek. Prvo, kar je treba povedati, je dejstvo, da imamo tri gospodarske organizacije kmečkega ljudstva: poleg »Kmetij-ske družbe“ in „Kmečke zveze** se je ustanovila »Sloga** kot gospodarska zadruga slovenskih kmetov in delavcev. »Kmetijsko družbo" vodijo danes Pucljevci, „Kmečko zvezo11 Ko-roščevci, a „Slogo“ somišljeniki »Slo-venske zemlje11. Povsod so kmetje in nastaja vprašanje: Ali za skupne koristi ni mogoča skupnost med njimi? Mogoča in potrebna je, kjer je dovolj uvidevnosti in družnosti. Zato je „Sloga“ vabila k sodelovanju »Kmečko zvezo“, a ta se doslej ni odzvala vabilu, ampak se zasebno izjavila, naj vsi kar pristopijo k njej, pa bo skupnost tukaj. Enotna organizacija bi mogla združiti ob danem položaju vse kmete samo z zakonom. Dokler tega ni, a je trdost življenja vendar za vse enaka, bi človek mislil, da je mogoča in potrebna skupnost v obliki sodelovanja tam, kjer gre za iste gospodarske koristi. In kakšne so te gospodarske koristi? Za sedaj so to dnevne potrebe kmečkega stanu, ki je od njih odvisno znosnejše življenje: dviganje cen različnim kmečkim pridelkom, kakor živini in kar je ž njo v zvezi, perutnini, lesu, sadju, vinu itd; dalje odprava ali znižanje mestnih davščin za uvoz ali donos kmečkih pridelkov na trg; zvišanje dnin za kmečko delo. In glede tega moram zavrniti, oziroma popraviti dvoje napačnih trditev »Slovenskega gospodarja" z dne 6. maja t. 1. v sestavku »Resnico jim povejte!11 češ da je vse organizirala pri nas glavno »Kmečka zveza“ in da to ni hrvatska pridobitev, nasprotno da so prav Hrvatje tisti, ki tlačijo ceno naši živini in našemu vinu, ko uvažajo in gonijo k nam manjvredne buše in manjvredno vino. Na to ugotavljam dejstvo, da sc je predsednik »Kmečke zveze“ najprej poučil v Zagrebu o tej najnovejši akciji, preden jo je začel doma. Pri nas je pri vsaki priliki le preveč bahavosti, ko se vsak lovi za zaslugami, a ne, da bi drugemu priznal, kar mu gre, ter sam sodeloval mirno in solidno. Hrvatske živine ne gonijo k nam kmetje, kakor je ne slovenski na Hrvatsko, ampak mešetarji in pre-kupci, ki jim velja boj hrvatskega in slovenskega kmeta, organiziranega v »Slogi“. In glede tujega vina v Sloveniji pravim, da je njegova poplava nasledek naše doslejšnje malomarnosti, ker tudi tukaj velja resnica, da tujih vin ne uvaža k nam kmet, ampak trgovec in posredovalec razen dalmatinskih vinogradnikov, ki prodajajo sami svoja vina pri nas. Zakaj se ni doslej organizirala zaščita domače produkcije, ki je bila v nevarnosti, še preden je nastopila »Sloga**? Drugo je vprašanje: Ali so omenjene tri gospodarske organizacije kmečkega stanu enotne v načelnih smernicah? Boj za ugodnejše cene kmečkim pridelkom velja samo za tiste, ki morejo nekaj prodajati. Kaj pa je s tistimi kmečkimi plastmi, ki imajo malo ali ki nimajo ničesar za prodaj, ampak morajo skoraj vse kupovati: mali kmetje, kočarji, kmečki delavci? V Sloveniji je */« posestnikov, ki imajo manj kot 5 ha zemlje, a skoraj V* površine je v rokah 203 veleposestnikov (dr. Janže Novak v „So-dobnosti“ 1933., str. 435). In ako navedem določen primer iz Haloz, kjer imajo n. pr. v občini Gorca tujci (iz Avstrije) povprečno skoraj petkrat toliko zemlje kot posestniki domačini: 15‘65 ha proti 3'79 ha; Ptujčani skoraj trikrat toliko: 10*20 ha proti 379 ha, a posestniki iz Hrvatske skoraj dvakrat toliko: 6.97 ha proti 3.79 ha (dr. Fr. Žgeč v »Sodobnosti1*, 1935., str. 25), potem se vidi iz tega povprečno posestno stanje kmetiča v tem delu Slovenije, ki pa tudi drugod v celoti ni boljše. Nastaja vprašanje: Ali je trajno zboljšanje gospodarskega stanja teh kmečkih slojev mogoče brez družbene preosnove in ali ni potrebna preureditev lastninskih razmer, da dobe nekateri sploh zemljo, a drugi zopet več zemlje? Brez te osnovne izvedbe je vse delo polovičarsko. Na drugi strani pa je velika ovira uspešnemu gospodarstvu slovenskega kmeta njegova razbitost in osamelost, da se ukvarja vsak zase z nezadostnimi obdelovalnimi in izmenjalnimi sredstvi brez zveze z drugimi. Pobijati razkosanost zemljišč in sebičnost posameznikov, ki jo goji in pospešuje današnja zakonodaja v duhu pretirane in zato škodljive gospodarske svobode, to je vzporedna naloga, ki nas čaka. »Sloga** ima namen, da vzgaja kmečko-delavsko ljudstvo za skupnost gospodarskega delovanja, (§ 2., c), za pomoč pri nakupu in prodaji (§ 2» č) ter pri ustanavljanju in izboljševanju gospodarskih podjetij na zadružni podlagi (§ 2., e). Izključen je vsak lov za dobičkom in špekulacija, ker zadruga nima opraviti z denarnimi posli, ampak samo posreduje in se vse njeno prizadevanje naslanja na samostojnost prizadetih. Ako naj kdaj kmet in delavec prevzameta vodstvo družbe v državi, morata biti za to usposobljena: d e-lavec po strokovnih organizacijah, kmet po zadru-g a h, ki so v njegovih rokah, da izločujejo posredništvo, ker aivi od tujega dela. Kdor se ni učil, tudi ne zna. Dve pomembni misli je glede kmečkega stanu podal že pokojni Krek leta 1895. v »Socialnem načrtu slovenskih delovnih stanov11 (»Glas-nik“, I 1894-95), štev. 24, oziroma »Slovenec1*, 1895., štev. 235): 1. prepoved kopičenja zemljišč v velika posestva po zasebnikih, množitev občinskih posestev in ustanovitev stalnih kmečkih domov, ki so dedni in se ne smejo razkosavati; 2. zakonita uvedba kmečkih zadrug s potrebno samoupravo, ki določajo obseg stalnih domov, kupujejo posestva za nove stalne domove, skupno zboljšujejo zemljo, skupno prodajajo in kupujejo zadružne pridelke in obdelovalne potrebščine, imajo svoje kreditne zavode, pri katerih je edino dovoljena obremenitev zemljišč, zakonito razsojajo v prvi stopnji prepire o lastnini in posesti, opravljajo za svoje ude notarske posle. V tem Krekovem načrtu je bila dana osnova za daljnje prizadevanje. Ali je bil pri nas v kmečki politiki vedno in povsod razvoj dela usmerjen v ta namen? Ne; saj so n. pr. Kreku 1909.1. kmetje preprečili shod ko je zagovarjal zavarovanje za starost in onemoglost kmečkega ljudstva! »Sloga** izhaja iz slovenskih razmer. Njena naloga je v sedanjosti: skupno prizadevanje za izboljšanje dnevnih gospodarskih prilik; v bodočnosti: izprememba družbenega stanja za načrtno, skupno delo, ki pa upošteva osebnost posameznika. S tega stališča se vidi vsa kratkovidnost in površnost trditve »Slovenskega gospodarja*' v omenjenem sestavku, češ da gre za bodoče državnozborske volitve, a ne za višje cene naši živini in našemu vinu. Razumem, da je slovenski kmet nezaupen, ker je bil doslej tolikokrat varan; priznam, da se marsikdo vriva v naše gibanje iz sebičnih vzrokov, ko mu je poslanski položaj osebni namen, a ne skupno sredstvo za dosego določenega programa. Odklanjati pa moram že tolikokrat ovrženi očitek, ki ga namiguje tudi »Slovenski gospodar**, kakor bi bili tisti kmetje, ki so somišljeniki »Slovenske zemlje**, privesek »političnemu mačkovstvu**! Ali pri nas ni mogoča načelna obravnava javnih vprašanj? In ali v resnici ne moremo spoznati, kaj je namen opozicije, ki jo vodi dr. Maček, in kakšno je v njej medsebojno razmerje Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki izhaja iz njenega programa? O, vse to bi lahko vedeli; toda zaslepljenost kali jasen pogled. Politični zakoni, ki so jih ustvarili nasprotniki naše državljanske in narodne svobode, prihajajo prav njim, ki so bili poklicani, da jih razveljavijo. Svoboda bi takoj razčistila težko ozračje, ki nas tlači k tlom, da si ne pogledamo v obraz odkrito, kakor se spodobi človeku. Kako dolgo še? Jože Slak: Beseda o našem zadružništvu V okrožnicah, ki jih pošiljajo razni zadružni voditelji, beremo: »Kriza je zajela tudi zadružništvo!** Zadružni voditelji govore o krizi kakor o potresu, poplavi ali drugi elementarni nezgodi, kakršnih ni mogoče napovedati, pa tudi ne preprečiti. Da je kriza res zajela zadružništvo, vidimo, ker je zadružni kapital izginil, ker konsume zapirajo in ker je od mnogih gospodarskih zadrug ostala le še gola firma. Povejmo pa tudi kar po pravici: slovensko zadružništvo je z ostalim gospodarstvom vred v krizi, ker je bilo preveč kapitalistično. Zadruge niso služile malemu človeku, temveč so se natanko kakor zasebni podjetnik pehale za dobiček. V dr. Krekovi dobi pred vojno so se ustanavljale predvsem gospodarske zadruge (živinorejske, mlekarske, strojne, kmetijsko-nabavne itd.), ki so imele namen kmetu res pomagati. Tudi kapital, ki so ga zbrale kmečke denarne zadruge, je od začetka koristil kmetu in obrtniku. Denar, k[ je izviral iz dela, je torej vsaj od začetka služil izboljšanju delovnih pogojev. Vse to pa nj dolgo trajalo. Zlasti po vojni so v slovenskem zadružništvu prevladale kreditne (denarne) zadruge, ki so pridigale samo varčevanje. Tako kmet ni mislil več na izboljšanje hlevov in svi- njakov, ampak zgolj na hranilne knjižice in obresti, kakor da bi mogel postati rentnik. Voditelji zadružništva so pa na zadruge pritiskali, naj nalagajo denar pri kreditnih centralah, ki so se bavile z bančnimi kupčijami. Ker naši ljudje preradi ubogajo, so tako postale naše »rajfajz-novke“ le nekake drobne bančne podružnice, ki so izsesavale iz ljudstva denar. Same so bile pri kreditiranju malenkostne, centrale pa marsikdaj od sile radodarne. Tako se je zgodilo, da se je z denarjem slovenskega delovnega ljudstva okoristila nekatera tuja ali celo napačna industrija, njegove gospodarske produktivne in konsumne zadruge so se morale pa zadolževati pri zasebnih kapitalistih. Tako so prav za prav denarne zadruge izpodkopavale tla gospodarskim zadrugam, kar se je moglo zgoditi le, ker v slovenskem zadružništvu ni bilo nič več zadružnega duha. Lahko trdimo, da je bilo slovensko zadružništvo že prej v krizi, kakor so se začela pri nas pojavljati znamenja splošne gospodarske krize. To je bila notranja kriza slovenskega zadružništva, ki se je kazala v pojemanju pravega zadružnega dela in duha, odmiranju gospodarskih (nekreditnih) zadrug, v nezanimanju ljudstva za zadruge, v ustvar- janju „žlaht" v zadrugah in v birokratizmu, zaradi katerega so se čutili zadružni delavci odgovorne le navzgor in ne več navzdol. Zato nimajo prav tisti, ki razglašajo: »Zaradi gospodarske krize, ki je zajela ves svet in vse narode, je tudi slovensko zadružništvo v krizi“. Resnica je namreč ta, da bi moralo biti ravno zadružništvo jez proti krizi in pošteno bi bilo, če bi voditelji slovenskega zadružništva odkrito rekli: »Vodili smo napačno zadružno -gospodarsko politiko. Sicer nismo mislili nepošteno; toda mislili smo preveč kapitalistično in smo zato koncentrirali zadružni kapital. Pred slovenskim kmetom, delavcem in obrtnikom smo krivi in zato gremo. Delovno ljudstvo naj vzame samo v roke svoje gospodarstvo, da popravi, kar smo mi zagrešili.11 Tako bi morali reči, ne pa držati pred seboj dr. Janeza Ev. Kreka kot ščit zoper očitke, ki so jih zaslužili. Slovensko delovno ljudstvo se mora pa zavedati, da iz razvalin dosedanjega zadružništva ni mogoče več dosti rešiti. Treba je oživiti pra- ster v belgrajski vladi. Spoznavši nevzdrž-nost vidovdanske ustave, se je potem pridružil slovenskemu kmečkemu gibanju, ki deluje v zvezi s Hrvati za izpremembo državnega ustroja. Literarno se je bavil posebno z narodno gospodarskimi vprašanji. Uredništvo »Slovenske zemlje" mu želi še mnogo zdravih let v korist slovenskemu kmečko-delavskemu gibanju in s tem na-rodno-družbeni osamosvojitvi Slovencev. Lepo zborovanje v Dubravl. Dne 17. t. m. je bilo v Dubravl pri Zavrču ob slovensko hrvaški meji lepo zborovanje našega kmečko-delavskega gibanja. Ceste od Ormoža, Bolfenka, Središča, Velike Nedelje v Zavrč so bile polne kmečkih množic, ki so hitele z godbami in zastavami na svoje zborovanje, da izpovedo odločno voljo kmeč-ko-delavske zavesti. Na trgu v Dubravi se je zbralo vsaj pet tisoč ljudi — zavednih slovenskih kmetov in delavcev, katerim so se pridružili tudi domačini — Hrvati. Govorili so izmenoma Slovenci in Hrvati. Odposlanec dr. Mačka, g. profesor Tomašič je obširno razložil današnji politični položaj in v imenu dr. Mačka pozival na brezpogojno disciplino v slovenskem kmečko-delavskem gibanju. Govorili so še gg. dr. Odič, poslanec iz Čakovca, Antolič, poslanec iz Ivanca, Svoboda in Mrzljak iz Varaždina in drugi. Izmed Slovencev so govorili g. dr. Dobovi-šek, narodni poslanec iz Celja, in podpredsednik mariborskega predstavništva, Vindiš, kmet iz Haloz, Stane Lubienski, kmet iz Ja-renine in tajnik mariborskega predstavništva, ter v imenu akademske mladine gg. Kreft, Kerenčič in Ban. Zborovanje je vodil g. Do-lanski star., kmetovalec iz Vinice. Zborovanje je poteklo v najlepšem redu in se je ljudstvo po zborovanju mirno razšlo. Potrebno pojasnilo. Izšla'je 1. številka »Stare pravde", tednika za slovenska vprašanja, ki ga urejuje gospod dr. Joža Vilfan, a konzorcij predstavlja gospod Stane Vidmar. List se poteguje pri lesu, ta z delam v gozdu, drugi na žagah ali „faibrikah“, kakor pravimo parnim žagam, tretji z vožnjami. Za silo je šlo; odkar se je pa naša država kar na slepo in na ljubo ljudem, ki nam niso ne v peto ne v šesto, izrekla za sankcije, je žalostno. V gozdu ne poje več sekra, žage so utihnile in ceste, kjer so se prej pomikale dolge vrste voz lesa, so prazne. Skladanice žaganic okoli fabrik so videti kakor naselja. Toliko je robe pripravljene, kupcev ipa nikjer in mi stradamo. Ali je potem čudno, da se je toliko ljudi strastno vrglo na tihotapstvo 'konj in volov v Italijo? Res je tihotapstvo že nekaterega fanta v naši dolini stalo življenje, ali resnici na ljubo moram tudi povedati, da je dandanes tihotapstvo še edini vir dohodkov. Če letošnjo zimo tega ne bi bilo, bi bili morali vsi obupati. Ta resnica ni lepa in tudi nč vesela, resnca je pa vendarle. Zato je zaman, če se nekateri gospodje spodtikajo nad moralnimi nasledki tihotapstva in nad pijančevanjem, •ki se je s tihotapstvom razpaslo. Jaz tudi obsojam pitje in vse drugo, ampak, ljudje božji, pomislite, kdor dan za dnem prodaja svojo svobodo in svojo kožo, je pač drugačen kakor ljudje, ki žive v miru in obilju. Naj le gospodje pri zeleni mizi tako ukrenejo, da bo ljudstvo lahko s poštenim delom j kaj zaslužilo, pa se kmalu vse popravi. Se- j veda, nekaterim gospodom v naši dolini j sploh ni prav, če kmet brez njihov* ved- | nosti kak groš ujame. Lahko postane preveč j pogumen in svoboden ter se premalo zmeni ; za zamero. Tem gospodom je ljubši revež, i ki za skorjo kruha pade na kolena in noljub- j je prav za ;prav skoraj vse povedal, kar mi Pri nas se ljudje živahno vpisujejo v zadrugo „Slogo“, ker so spoznali, da si kmet in delavec razen iz lastne moči ne bo mogel pribojevati tistih človeških pravic, ki mu gredo. Sicer je težko, ker nam vsem primanjkuje denarja;-toda zavedamo se tudi, da brez žrtev še noben narod ni ničesar dosegel in da je treba tudi za osamosvojitev delovnega ljudstva doprinašati žrtve. Da je gospodarska stiska dosegla že skrajne meje, nam dokazuje primer, ki se je zgodil dne 15. marca t. 1. v Črnomlju, ko je davkarija nekemu kmetu zaradi davčnih zaostankov prodala tri glave goveje živir— in to vse tri za 700 dinarjev. I ukai se vidi, koliko bo kmetu pomagano, če se bo organiziral v „Slogo“ in če bodo tudi slovenski kmetje drug drugemu tako pomagali, kakor to delajo Hrvatje. „Slovenec“ in „Domoljub" pišeta precej proti bivšim diktatorskim režimom, kar bi bilo čisto v redu. O vsem tem naj gospodje pri „Sloven-cu“ in „Domoljubu“ malo bolj razmišljajo, a ne, da dnevno blatijo naše slovensko kmečko - delavsko gibanje, ki se bojuje za osnovne pravice ter za politično in gospodarsko osamosvojitev vseh Slovencev. Zato le vkup vsi, ki ste zatirani in izkoriščani, le v slogi in s požrtvovalnostjo dosežemo svoje pravice! Josip Veber, Odgovor napadenega govornika »Domoljubu* z dne 3. t. m. Zahvaljujem se somišljeniku-dopisniku, ki Drugi dopis iz Beltincev Gospodje pri „Novinah‘‘ se še zmerom ne morejo potolažiti, da smo tudi Slovenci sledili zgledu Hrvatov in osnovali svojo zadrugo „S!ogo“. Ne gre jim v glavo, da moreta slovenski kmet in delavec tudi brez | njih kaj podvzeti in se otresti njihovega | varuštva, ki bi ga radi vzeli za vso Slove-j nijo v zakup. Zato škodoželjno pišejo, da je hotela imeti „Hrvatska S!oga“ zborovanje, katero je oblast prepovedala. Če ne berete našega lista, potem vam še posebej povemo, da mi nismo nobena hrvaška „Sloga“, ampak slovenska, ki dela v zavezništvu s Hrvati, a je v svojem delu in organizaciji čisto samostojna in neodvisna. Pišete, da Hrvatje že jezero let iščejo sloge in da je še niso našli. Mi dobro vemo in ves svet tudi ve, da Hrvatje v obrambi svojih političnih in gospodarskih pravic niso bili še nikdar tako složni, kakor so ravno sedaj. Z izkoriščevalci ljudstva pa Hrvatje nikoli niso iskali sloge in je tudi Slovenci ne bomo. Gospodje, malo manj škodoželjnosti in ob-lastiželjnosti. Še se spominjamo časov, ko je tudi vaše organizacije oblast razpuščala in vam delo onemogočala. Takrat smo vsi pošteni ljudje brez razlike svetovnega prepričanja delo tistih oblastnikov in diktatorjev obsojali. Zato pa, kar zahtevate zase, pustite tudi drugim, to je načelo demokracije in svobode. Tega ne pozabite in pometajte pred svojim pragom; nas pa pustite, da si svoj dom uredimo po svoji volji in potrebah, ki nam jih čas nalaga. — R. lja roko, ki ga tepe. Ker les ne gre nikamor, se je jel naš kmet | brigati tudi bolj za izdelovanje čajnega j masla. S tein smo lani precej napredovali, j ali samo maslo nas ne more rešiti. Zato željno čakamo, da ožive spet naši gozdi, naše žage in naše ceste in da nam slednjič vendarle 9pet les prinese kaj zaslužka. In zdaj, ko sem vam popisal gospodarsko revščino, naj vam malo popišem še politične razmere. Kakor povsodi v Sloveniji, smo se tudi pri nas dolgo igrali klerikalce, liberalce in potem še „samositojncže“. Zdaj so se ljudje menda te igre do dobra naveličali. G. S. je bilo na srcu. Zato pripomnim zase še tole: Na nobenem zborovanju nisem rekel, da je ravno Krekovo zadružništvo slabo, ker vem, da Žerjavovo ali Kristanovo ni nič boljše. Organizatorji našega starega slovanskega zadružništva so hoteli z zadrugami ustvariti službe svojim agitatorjem in denarne vire svojim strankam. Tako so spravili zadružništvo, ki bi moralo temeljiti na medsebojni pomoiči in delu zadrugarjev, v odvisnost zadružne birokracije, političnih strank in režimov ter raznih kapitalistov. In danes morajo davkoplačevalci, ki niso zadružniki, plačevati tudi za zadružne polome. Prever- Višnja vas pri Celju Tudi pri nas smo čutili ves čas, ko so bili na krmilu Zivkovič, Srskič, UzunoAič !n Jevtič, kaka „dobrota“ je za kmeta in delavca režim integralnega jugoslovenstva s svojim centralističnim vladnim sistemom. Privedli so nas tako daleč, da smo danes na tleh vsi: posestniki, obrtniki in delavci. Pri petomajskih volitvah smo se odločili, da oddamo svoje glasove listi dr. Mačka, ker smo sprevideli, da edino vzvezisHr-vati moremo izvojevati svoje slovenske pravice v skupni državi. Nov up je napolnil naša srca, ko je z našo pomočjo padel Jevtič in je prišla nova vlada, ki nam je obljubila takoj pri prevzemu oblasti, da nam vrne politične svoboščine. Ustanovili so JRZ in ker smo ostali zvesti tisti politični liniji, ki smo jo zastopali dne 5. maja lanskega leta G< Somišljeniki podprite naše kmečko-delavsko gibanje z rednim plačevanjem naročnine in nabiranjem novih naročnikov. Nadaljevanje sestavka dr. Ivo Štempiharja je zaradi preobilice gradiva moralo izostati in ga nadaljujemo prihodnjič.