GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE 1926 Št. 2./3. VSEBINA: RAZPRAVE: Sir. BAŠ, prof. F. (Maribor): Maribor. I. Historično-geografski razvoj ... 59 RUBIČ, prof. dr. 1. (Solit) ■ Padallne u Splitu (Svršetak)...... 72 RUS, dr. J. (Ljubljana): Triglav. I. Triglav pred Valvasorjem. II. Gora Krma — Valvasorjev Triglav (z 1 sliko v prilogi)......... 82 TUMA. dr. H. (Ljubljana): Krnica in Polica............. 96 SALOPEK, unio. prof. dr. M. (Ljubljana): O razvoju trijasa na otoku Visu (s 2 table)...................................... 101 IZ ŠOLSKE GEOGRAFIJE ....................................... 111 GEOGRAFSKE NOVICE........................................... 116 KNJIŽEVNOST................................................. 122 GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI........ 128 Knjigolržka cena zvezka znaša 30 Din. IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI UREDNIKI: dr. VALTER BOHINEC, dr. ROMAN S A VNIK, dr. IVO RUBIČ. L/ubl/ana. Ctlje. Split. BULLETIN DE LA SOClffi DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANI (ROYAUME DES SERBES, CROATES ET SLOVENES) 1926 NO 2/3 TABLE DES MATIERES. Page F. BAŠ: Maribor. I. Die historisch-geographische Entwicklung........................... 59 /. RUBiČ: Les prčeipttations ä Split (Dalmatie).......................................... 72 J. RUS: Der Triglav. Historisch-geographische Skizzen. I. Der Triglav vor Valvasor. II. Der Berg Kjrna - Valvasors Triglav (mit 1 Abbildung, Tafel 2) . . 82 H. TUMA: Krnica et Polica. Etude toponomastique........................................ 96 M. SALOPEK: Über die Entwicklung der Triasformation auf der Insel Vis (mit 4 Abbild.. Tafel 5 u. 4)................................................. 101 La gčographie dans nos 6coies....................................................... lil Chronlque geographique.................................................................. 116 Lit 16 ra!ure........................................................................... 122 La Socičtš de Geographie de Ljubljana................................................... 128 „GEOGRAFSKI VESTNIK“, časopis za geografijo in sorodne vede, izhaja v Ljubljani letno v 4 zvezkih. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na naslovj dr. Valter Bohlnec( Ljubljana, Vrhovčeva ulica 14/1. Gg. avtorji se naprošajo, da priložijo svojim člankom rčsumč v kakem svetovnem jeziku. Za znanstveno vsebino člankov so odgovorni gg. avtorji sami. Ponatis člankov in razprav je dovoljen le z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Denarne pošiljke je glasom »Geografskemu vestniku* priložene položnice poslati na račun čekovnega urada 12.503 (tiskarna Brata Rode & Martinčič, Celje). Tiska tiskarna Brata Rodč A Martinčič. Za tiskarno odgovarja A. Rode, Celje, za vsebino in inseratni del urednik dr. Roman Savnik, Celje. „ORGANIZATOR“ D. Z O. Z. TVORNICA PRIPOMOČKOV ZA ORGANI-ZATORIČNO TEHNIKO IN UMNO GOSPODARSTVO CELJE-Lava 9. TVORNIŠKO IZDELOVANJE PRIPOMOČKOV ZA CELOKUPNO TRGOVSKO, INDUSTRIJSKO IN OBRTNO KNJIGOVODSTVO PO MODERNIH PREIZKUŠENIH SISTEMIH. = STROKOVNO VPELJANJE TEH SISTEMOV. = ODDELEK: MODERNA MEHANIČNA DELAVNICA IN GALVANIZACIJ SK A NAPRAVA ZA PONIKLJANJE, POBAKRENJE ITD. TV0RMSK0 IZDELOVANJE NAJMODERNEJŠIH KARTOTEK IN REGI-= STRATUR. ~ ZAHTEVAJTE PROSPEKTE. — GEOGRAFSKI VESTNIK 1926. ŠT. 2/3. FRANJO BAŠ: MARIBOR. I. HISTORIČNO-GEOGRAFSKI RAZVOJ. Središče vzhodnega slovenskega Podravja se je v foku zgodovine sicer večkrat menjalo, a je bilo vendar vedno na robu Ptujskega polja, kjer se stikajo Pohorje, Slovenske gorice, Boško (Vitanjsko) pogorje in Haloze. Po-štela, Poetovio in Maribor so vsi nastali pod vplivom istega geografskega zakona: prehod iz ravnine v hribovje ustvari in razvije selišče. V predrimski dobi, ko je bilo vzhodno alpsko ozemlje s Panonijo v v oblasti Keltov, se je nahajalo središče današnjega vzhodnega slovenskega Podravja tam, kjer je bila zveza s središčem Keltov na zahodu po Pohorju in Dravi najlažja in najbližja. ]e to Pošt el a na pobočju Pohorja nad Radvanjem. Na njo spominja še danes pripovedka o „starem mestu", ki je razširjena južno od Drave okoli Befnave, Razvanja in Radvanja. Puff1) izrecno omenja, da leži to pravljično staro mesto na pohorskem pobočju; s tem odpade drugo naziranje, ki išče „staro mesto“ kot rimsko naselbino v ravnini današnje Befnave. Kakor je v lavriški dobi tvorila osnovno kulturno os črta vzhod-zahod, po kateri so Kelti v južnovzhodnem alpskem ozemlju vzdrževali stike s svojo kulturno matico na zahodu, tako je bila v dobi rimskega gospodstva merodajna smer severovzhod-jugozahod, 1. j. zveza Panonije z matico države, Italijo. Prehodno pokrajino med Penckovim »Štajerskim obrobnim gorovjem“ (== obronki graškega kotla) in Panonsko nižino je tvorilo gosto obljudeno rimsko ozemlje, najgosfejše v naših vzhodnoalpskih pokrajinah. Pod vplivom zveze Italije s tem gospodarsko najjačjim delom vzhodnoalpskega ozemlja se je na vzhodnem robu Dravskega polja, pri najlažjem prehodu črez Dravo razvilo iz prazgodovinske naselbine kot mostišče novo središče vzhodnega slovenskega Podravja, birokratski in vojaški Poetovio. Geopolitična lega in rodovitnost okolnega ozemlja, pri čemer igra nemalo vlogo stik dveh različnih gozdnih pasov, t. j. temnega gorskega in vznožnega gozda, ki ima za poljedelstvo pripravna tla, ter loga ali sviflega gozda na prodnatem in suhem, ne povsod rodovitnem Ptujskem polju, sta geografska činitelja, ki omogočata postanek pokrajinskih središč Poštele in Petovija. *) P. Puff: Marburg in Sleiermark, Graz 1847, I. p. 159. V dobi preseljevanja narodov izgine v naših krajih politična moč Rima. Ko pa so bile za vlade Avarov in izza prihoda Madžarov v srednje Podonavje obrobne alpsko-panonske pokrajine najbolj izpostavljene avarskim in madžarskim vpadom, se je redčila dotlej gosta obljudenost tega ozemlja vsled umikanja ali odvajanja prebivalstva v notranjost avarske in madžarske države. Niti Karolinška kolonizacija se našega Podravja ne dotakne in je tudi sicer samo zgodovinska epizoda, ki jo uničijo Madžari. Šele v saški dobi začenja nov razvoj in sicer z ofenzivo karantanskih mejnih grofij proti ravnemu Podonavju, ki potisne Madžare do bivše vzhodne štajerske meje. Kot je predhodnik te ofenzive politična organizacija Velike Karantanije, tako gre vsporedno z njo in jej sledi po ofenzivi kolonizacija. V času tega vojaškega in kolonizacijskega prodiranja iz Alp v nižino je nastal morda že koncem 10. stoletja Mariborski grad na Piramidi. Gotovo pa je že obstojal začetkom 12. stoletja. Iz življenjepisa salzburškega nadškofa Konrada I. izvemo, da je v tem času ozemlje današnje vzhodne Štajerske mnogo trpelo pod vpadi Madžarov, vsled česar je dal Konrad I. ponovno utrditi Lipnico, Ptuj in Rajhenburg. Tudi takozvana Dolnja marka med Kozjakom in Boškim pogorjem je v tej dobi že obstojala. Iz obrambnih razlogov2) lahko sklepamo, da je ta marka morala imeti obrambno postojanko, ki naj bi čuvala vhod v Dravsko dolino, a ta naj bi bila utrjena Piramida, ki ima obliko izrazitega gradišča. Piramida je severno od Drave za Mariborom ležeča 383 m visoka vzpetina, ki obvlada kot osrednji grič na črti Kalvarija - Meljski hrib ravnino tja do Drave, prehod črez njo in pol od Drave na sever skozi Lajter-šperk proti Pesnici, obenem pa tudi prehod iz Slovenskih goric v dolino Drave na njenem levem bregu. Tu na Piramidi je bila postojanka Špon-hajmovcev, ki se kot prva listinsko sigurno dognana utrdba imenuje 1. 11403). Kmalu nato se listinsko omenja komenda Maltezijcev v Melju, ki je, ležeč na vzpetini jugovzhodno od današnje gornje Trdinove ulice, branila vstop iz Slovenskih goric ob Dravi na zahod; enako Kamnica, ki zahodno od Maribora zapira dohod k Dravi in v Dravsko dolino iz ozemlja vzhodno od Sv. Urbana. Grad na Piramidi je bil torej prvotno ena izmed številnih vojaških postojank, ki naj bi čuvale fevde nemških plemičev pred madžarskimi vpadi in s tem vstop v Dravsko dolino; a obenem je moral biti tudi gospodarsko središče šponhajmovskega posestva, ki se je razprostiralo južno od Kozjaka in na vzhod v Slovenske gorice. Za to govori okolnost, da je ležal grad v zahodnem, 1. j. najvarnejšem delu šponhajmovskega ozemlja, odkoder je imel obenem najugodnejšo zvezo s središčem šponhajmovske politične moči, s Koroško. Tako so se v zavetju utrdb, kot na Piramidi 2) F. Kron es: Zur Gesch. der nachbarlichen Beziehungen Sieiermarks und Ungarns bis zum Ausgange der Traungauer (1192). Milth. d. h. V. f. Slmk H. 40 p. 253. 3) H. Pirchegger: Marburg in aller Zeil. V Alpenländische Monatshefte 1924, H. 11. p. 680. zlasti potom kolonizacije slovenskih priseljencev4) iz Koroške, lahko gospodarsko razvijali Dravska dolina, Ptujsko polje in Slovenske gorice. Pomen gradu na Piramidi kot osnovo Maribora pa šele prav razumemo, ako vpoštevamo v zvezi z morfologijo dravske struge pri Mariboru in s prehodnim značajem ozemlja med Lipnico in Mariborom prometno, gospodarsko in strategično važnost te postojanke. Izza rimske dobe je vodila iz Koroške na vzhod na levem bregu Drave vicinalna5) cesta do Poetovija; od tu je držala ena cesta vzhodno od današnjega Maribora v Flavijo Solvo (Lipnico), mimo Ormoža in vzhodnih Slovenskih goric v današnjo Dolnjo Lendavo, a druga v Stranice, odkoder je preko Vitanja, Mislinja in Slovenjgradca vodila v Globasnico in dalje v Vetrinj0). Zadnja cesta je bila do izgraditve železnic prvovrstna prometna pot iz vzhodne Štajerske na Koroško. O rimski civilizaciji imamo zanesljive znake v Dravski dolini (Ruše), pravtako tudi o njenem propadu po padcu rimskega cesarstva v „Dravskem gozdu“, ki je še sredi srednjega veka sklenjeno pokrival Pohorje, Dravsko dolino in Kozjak, v Devici Mariji v Puščavi i. dr. Ta gozd se je trebil in naseljeval, središča novonastalih fevdnih posestev pa so postajale utrjene pristave — poznejši gradovi in cerkve. Na gozdnih tleh Dravske doline se je razvilo poleg produktivnega gozdarstva v prvi vrsti poljedelstvo in živinoreja. Prvotno radi avtarkije pristav in vsled nerazvitih prometnih sredstev ni bilo niti potrebe, niti možnosti za razvoj prometa v današnjem smislu. Skupnost pristav je bila samo vojaško-obrambnega značaja. Radi začetnega razvoja selišč nadprodukcija ni mogla nastati — pa tudi takratno naturalno gospodarstvo za to ni nudilo predpogojev. Pri vsej aufarkiji pristav se nam vsiljuje vprašanje mlinarstva. Kje je imel grad na Piramidi kot pristava ter kot vojaško, politično in gospodarsko središče okolice svoje mline? Potoki, ki teko ob Kalvariji, Piramidi in Stolnem hribu proti Dravi, so glede vodne množine vsi neznatni. Tudi nastopa okoli Maribora, ki ima glede padavin izrazito kontinentalni značaj7), v poznem poletju suša, tako da so potočki, kot potok Sv. Barbare, potok iz Treh ribnikov in Počehovski potok, za redno mlinarstvo neporabni. Mlinarstvo se lahko razvije edinole ob Dravi, katere levi breg je tu pri Mariboru nizek. In obrt, ki se časovno kot prva navaja v Mariboru poleg mesarjev in čevljarjev, je mlinarstvo, razvito na ladijskih mlinih. V žički listini okoli 1.1300.8) se navajajo zelo dobičkanosni mlini ob Dravi. Tako prehaja od gradu na Piramidi temelj Maribora k Dravi na mline, dočim je ravnina 4) H. Pirchegger: Geschichte von Steiermark. Gotha 1920, I. p. 403. r>) F. Ferk: Vorläufige Miflh. über das römische Straßenwesen fn Unlersfeiermark. Mffh. d. hist. Ver. f. Stmk. H. 41, p. 232. 6) W. Schmid: Südsfeiermark im Allerfum. V Fr. Mausmann: Südsleiermark. Graz 1925 p. 14. r‘) A. Gavazzi: Razpored padavin na Balkanskem polotoku. Geografski vestnik 1925, p. 38 s. 8) G. P u ff, 1. c. II., p. 58. sama severno od reke vsled svoje diluvijalne, vodo prepuščajoče sestave ostala nenaseljena, slično kakor na jugozahodu deli Ptujskega polja. Nova doba se začne za Maribor in Dolnjo marko v drugi polovici 12. stoletja. Dotlej je bila Dolnja marka državnopravno pod Koroško''). L. 1147. pa jo podedujejo Traungavci; marka postane štajerska, po georgenberški pogodbi in izumrtju Traungavcev 1.1192. pa babenberžka, avstrijska. Babenberžani uzrö v Mariboru mostišče in smotreno podpirajo njegov razvoj. Na podlagi mlinarstva in na osnovi takratnega prehoda iz naturalnega gospodarstva v denarno se je razvila obrt in v zvezi z njo trgovina, ki je bila osredotočena na naravno zbirališče ljudi, na mlinski okoliš ob Dravi. Prav tam, kjer se prva diluvijalna terasa, na kateri leže današnja Koroška cesta in Glavni trg, dvigne in približa reki, t. j. južno od današnje Vetrinjske ulice, imamo srednjeveški židovski ghetto, južno od njega pa se nizko se-dimentacijsko obrežje nekoliko dvigne, vsled česar sega tu globlja voda vprav do brega; tu je prostor za napravo ladijskih mlinov. Tukaj na podaljšku današnje Mlinske ulice ob Dravi ter nad današnjimi Benetkami, so kraji nekdanjega mlinarstva. Židje v Mariboru, omenjeni prvič 1. 1277.10), in mlini v njih bližini nam prikazujejo obrtni temelj današnjega mesta; nahajal se je pod Dravskim mostom, južno od Vetrinjske ulice. Kalvarija, Piramida, Stolni in Meljski hrib ter ravno ozemlje današnjega parka do Gregorčičeve ulice so bili v 12. in 13. stoletju in do pred 250 leti") — deloma v ravnini še do petdesetih let preteklega stoletja — pokriti z gozdovi; isto velja v 12. in 13. stoletju za ozemlje južno od Drave do Pohorja. Med Dravo in severnimi vzpetinami pa se nam javlja poleg obrtnega „židovskega“ selišča „stari grad“12), ki leži po Zahnu pri Koroških vratih, torej tam, kjer se na vzhodu stikata Koroška cesta in Vodnikov trg. Pod tem starim gradom imamo zgodovinsko dognane mline na za mlinarstvo ugodnem bregu. S c h 1 o s s e r jeve13) študije na osnovi katastrov nam pokažejo med Gregorčičevo, oziroma Slovensko ulico, Dravo in Rotovškim trgom razdelitev posestev, ki so bila v celoti bavarske kmetije. To nas vodi k zaključku, da imamo na diluvijalni Dravini terasi, ki je tu najpoložnejša in kjer je preskrba z vodo najlažja, zreti izrazito kmečko kolonizacijo in kmetska selišča. Za h nov „stari grad“ in selišče „bavarskih kmetij“ nam prikazuje na vzhodni koroški cesti staro naselbino s predvsem kmetskim značajem. Ko pa je prišla — najkasneje za Traungavcev — do svojega političnoprometnega izraza morfologija levega dravskega brega, sta se razširili kmetska in obrtna edinica druga do druge; prva Dravina terasa nosi sedaj sklenjeno selišče. °) H. Pi rch e g g er, 1. c. I., p. 249 s. 10) G. Puff, 1. c. II., p. 50. '*) Is 1 i, 1. c. 12) ]. Zahn: Orfinamenbuch der Sleiermark im Millelalter, Wien 1893. u) A. Schlosser: Marburg im ]ahre 1789. Deulsche Rundschau f. Geographie XXXVI, pp. 453-469. Selišče na tej terasi se je razvijalo pod varstvom gradu na Piramidi in v stremljenju kritja grajskih potreb. S tem je dan pravec nadaljnjemu razvoju in sicer v smeri proti Piramidi, ki jo predstavljata Gosposka in Vetrinjska ulica. Obe ulici pa ne vodita le proti gradu, ampak tudi na drugo Dravino teraso, ki prehaja od vzhodne Samostanske ter Smetanove ulice in na koje podaljšku se širi Aleksandrova cesta. Ta terasa — ozemlje severno od nje je v tem času še pod gozdovi — pa tvori geografsko-prometno osnovo za dalnji promet proti Pesnici in preko Slovenskih goric v območje Mure, a pravtako tudi na vzhod k že imenovanemu Melju in preko Št. Petra v Slovenske gorice. Razvoj v teh smereh se je lahko začel, čim je dobil Maribor pomen za dalnji promet. Dravina struga je od Marenberške kotline do Maribora izrazito strma, dalje navzdol pa nizka, tako da je okolno ozemlje izpostavljeno poplavam. Že v vijugi, ki jo tvori reka pri Mariboru, je levi breg sedimentacijski, medtem ko je desni še strm. Nove, mlade naselbine so se kot glavnega prometnega sredstva posluževale seveda tudi Drave, vendar so pristajališča od Marenberga do Maribora — razen v najmanjšem obsegu ob sedimenta-cijskih obalah kot pri Studencih — vsled vseskozi strmega obrežja izključena. Od Maribora do Ptuja pa radi prenizkega obrežja zopet ne more nastati ob reki nobeno selišče. Na tej črti leže vse naselbine na desnih terasah, ali pa po slovenjegoriških gričih. Edino pristajališče ob Dravi je možno tedaj le na severu mariborske dravske vijuge. Tako se pridružuje obrti in poljedelstvu kot nadaljnji razvojni činitelj Maribora promet in trgovina. Trgovino vodi Žid, kristjan pa je poljedelec in obrtnik. Že obstoječe mlinarstvo naveže na Maribor trgovino: poleg njega imenuje namreč zgodovina v go-podarskem oziru najprej splavarstvo14)- Srednjeevropska drevesna flora Pohorja in Kozjaka, panonska vzhodnih Slovenskih goric s prehodnim ozemljem Maribora, tvori njegovo geografsko podlago in Maribor postane vsled svoje prehodne lege njegovo tržišče. Na osnovi lesnega prometa pa se razvije ob Dravi kot nova obrt usnjarstvo. Čreslovina iz bližnjih gozdov in živina z juga in zahoda sta združevala Maribor z vedno večjim okolišem in pomno-ževala zveze v oddaljenejše kraje. Središče mariborske uprave pa je bil še vedno grad na Piramidi. Kot strategična postojanka in upravno središče razvijajoče se naselbine je privlačil promet nase. To je povzročilo razvoj mestnega jedra na črti Drava-Piramida, na že imenovanem ozemlju današnje Gosposke in Vetrinjske ulice. Parcelacija teh dveh ulic nima nikake zveze s tukajšnjim prvotno koloniziranim kmetskim prebivalstvom, temveč nas opozarja na trgovski in obrtni razvoj jedra. Možno je, da je v Mariboru že pred prihodom Babenberžanov, ko so mu bili sosedje Kamnica, jarenina, Vurberg, Melje, Hoče, Pekre, Limbuš in Ruše, obstojal most črez Dravo. Gotovo pa je mesto dobilo most, čim je “) G. Puff, I.e.II., p. 42. došlo pod babenberžko oblast, ki je preko Avsfrije in Štajerske segala na Kranjsko, predvsem na Dolenjsko. Naravno je bilo stremljenje Babenberžanov15), da zvežejo te svoje posesti upravno in prometno. Člen teh vezi je postal s tem tudi prehod preko Drave. In ker niso bili babenberžki ne Dravograd, Slovenjgradec, niti Ptuj in vmes vsled dvojne pregraje po Kozjaku in Pohorju za prehod Dravska dolina ni prišla v poštev, je bil le Maribor točka, ki je postal radi babenberžke prometne politike naravno mostišče. Tudi morfološko je pri Mariboru vsled nizkega levega brega Drave edina primerna točka za srednjeveško tehniko gradnje mostu. Preko Maribora in Zidanega mosta, ki so ga tudi zgradili Babenberžani, je bil s tem dosežen morfološko najlažji prehod iz južnih babenberžkih pokrajin v njihovo, pozneje habsburško središče, Avstrijo. Maribor kot babenberžka posest torej postane središče in izhodišče vzhodnega slovenskega Podravja proti severu, kot stikališče raznih severnih in južnih ozemelj, glavna prometna smer mu je še vedno proti Koroški — pa dobi trdno gospodarsko podlago. Medtem ko vzdržuje spočetka kolonist utrdbe in ga te obratno branijo, nastopa vzporedno z razvojem prometa in obrti v mestu kulturno-geografska cepitev njegove okolice. Diluvijalno prodnato Ptujsko polje se razvije pod vplivom salzburške kolonizacije v pretežno živinorejsko pokrajino s središčem v Ptuju. Na zahodu se ob meji diluvija in tercijara na črti Maribor-Slovenska Bistrica naslanja živinorejska in poljedelska pokrajina, kjer se goji na terasah in obronkih vinarstvo in gozdarstvo. Zlasti glinasto, prvotno gozdnato ozemlje Slovenskih goric s suhim celinskim podnebjem prija vinarstvu. Srednjeveška kolonizacija ga je prav tu ponovno dvignila; vino je šlo na zahod, zlasti na Koroško. Kot bomo videli, je Maribor znal kmalu monopolizirati to trgovino v vsem vzhodnem slovenskem Podravju. Dravska dolina s Pohorjem in Kozjakom pa zopet usmerja svoj lesni promet, pozneje tudi trgovino z vinom na Maribor. S strmih pobočij gre les po drčah in potokih h Dravi ter po reki mimo Maribora, kjer iglavcev primanjkuje. V kolikor se pa les ne dobavlja vzhodu, se uporablja — zlasti les listavcev — za glažute in kovačnice, katerih izdelki gredo na Koroško in nato v Italijo, ali pa po Dravi proti vzhodu. V križanju medsebojnih kulturnogeografskih vplivov tega ozemlja prevladuje živahna zveza Dravske doline s Slovenskimi goricami. Mestni značaj pa ostane vedno isti tja do 19. stoletja. Po življenju je Mariborčan pol kmet, pol meščan. Glavni nositelji mestnega gospodarskega življenja so razni cerkveni in posvetni gospodje, ki so imeli v okolnih goricah svoja posestva. Središče teh posestev pa ni bila več pristava kot preje, ampak dvorec v samem Mariboru. Od tu se je vodila uprava in sodstvo na posestvih, tu so se sprejemale dajatve. Vetrinjski, Žički, Šentpavelski, Admonfski samostan in Salzburg so najvažnejši lastniki teh dvorcev. Iz deželnoknežjega dvorca, ki 15) H. Pirchegger, I. c. p. 400. Islo : O.Puff, !. c. in J. G ru d e n, Zgodovina slovenskega naroda. ga upravljajo vazali, se razvije današnji Mariborski grad. Pravno so ti dvorci samosvoji in ne spadajo pod mestnega sodnika. Važni pa so za mesto, ker so dolgo časa glavni kupci produktov iz Dravske doline, tako stavbnega lesa, kolov za trto, dog itd., obenem tudi glavni izvozniki vina i. dr. v tujino, predvsem na Koroško; s svojimi naturalnimi dajatvami n. pr. v svrho mestne obrambe (Graška vrata utrjuje Vetrinjski dvori) pa so temelj mestnih financ. Na teh osnovah se je razvijal Maribor prvotno na prvi Dravini terasi v smeri od vzhoda proti zahodu, od tu pa v smeri proti Piramidi in drugi terasi v pravcu sever - jug; ta usmerjenost ulic, sever - jug, vzhod - zahod je še danes vidna v mestnem tlorisu. P i r c h e g g e r1B) vidi v tem kot po po načrtu urejenem razvoju znak, da je bilo mesto ustanovljeno na „zeleni trati“. Parcelacija zemljišč ob vzhodni Koroški cesti potrjuje v tem delu sistematično kmetsko kolonizacijo. Smotreno kolonizacijo očituje tudi ghetto. Babenberžani zavestno podpirajo razvoj Maribora. Od njih dobi mesto krvno sodstvo17). Oni zasigurajo Mariborčanom mitnino na Dravi z določbo, da splavarji ne smejo drugje pristajati kot v Mariboru; tudi za slučaj, da vozijo les dalje, n pr. v Ptuj, morajo pristati v Mariboru. Enako se odpravi konkurenca tujih vin s prepovedjo za tujce prevažati od sv. Martina dalje vina skozi Maribor. Eno miljo izven mesta ne sme biti ne gostiln, ne obrtnikov in tudi ne prodajalcev, trgovcev. Prepoved izvrševanja obrti in trgovine v okolišu nemeščanov dokazuje razvita obrt in trgovina v mestu. Vinska prevozna prepoved sili tujce, da kupujejo vino predvsem v Mariboru. To so gospodarske naredbe, ki z njimi postane Maribor 1. 1209. trg18). Na ta način se je mesto lepo razvijalo kot konkurent salzburškemu Ptuju ter je postalo še za časa Babenberžanov važna točka, kjer so se vršili štajerski deželni zbori, in kraj, do kamor so prišli deželni gospodje pri obhodu dežele naj-dalje na jug. Nastane vprašanje, kolikšen obseg ima Maribor koncem 13. ali začetkom 14. stoletja, ko dobi mestne pravice. Zazidanega, t. j. dograjenega prostora ne moremo dognati. Glavni znak mest v tej dobi je obzidje; leseni in prsteni okopi izginjajo. Kje je torej mariborsko mestno obzidje in tako mestna meja tedanjega Maribora? Hoff er19) išče najstarejše mestno obzidje v Kopališki, Gregorčičevi, Stroßmajerjevi ulici in na Glavnem trgu, odkoder se mesto koncem srednjega veka razširja proti Dravi. Brez ozira na to, da se Mag-dalensko predmestje (in Utore) omenja že koncem 13. stoletja20), nastopi vprašanje: ali ni mestno obzidje poleg obrambe mesta imelo tudi nalogo ščititi most in pristan? Mesto ni imelo povoda, da oprosti finančno močni ,8) H. Pirchegger, Marburg im aller Zeit, p. 680. G. Puff, 1. c. II., p. 42. ,#) H. Pi rch e g ger: Geschichte von Steiermark 1., p. 386. ,9) M. Hoff er: Die räumliche Enfwicklung der Sladf Marburg. Kartograph, und schulgeograph. Zeitschrift, 1913, p. 42. a0) G. P u f f: 1. c. p. židovski del plačevanja prispevkov k zidavi obzidja. Tudi bi si z izključitvijo ghetta iz mestnega ozemlja ne zavarovalo pristanišča in mlinov pod njim proti napadom z vzhodne strani. Na zahodni strani mosta pa bi po pripovedki, ki jo navaja Puff21), stal minoritski samostan prvotno izven mestnega obzidja, drevored ga pa bi po istem viru v starih časih vezal z ribiško vasjo vzhodno od mosta, f. j. z ozemljem okoli gheffa. Mariborski minoritski samostan izvira iz časa, ko so Maribor branili leseni in prsteni okopi, torej pred letom 1250.22), mestno obzidje pa je nastalo med leti 1305 in 1315‘-3). Srednjeveški samostani so bili na zunaj utrdbe in kot tako moramo smatrati tudi ta samostan, ki je po svoji legi na skrajnem zahodu nizkega dravskega brega lahko branil pristan pred napadi iz Dravske doline in zahoda sploh. V Ptuju vidimo, kako se poteguje famošnji izven obzidja ležeči minoritski samostan za dovoljenje vstopa v mestno obzidje. Po analogiji in primerjanju lege samostanov v drugih slovenskih mestih, kjer leže samostani znotraj mestnih zidov, lahko sklepamo v Mariboru na isto. Vojaško samostojni samostan bi branil most od zahoda, a ostane od vzhoda brez kritja. Iz vojaških taktičnih razlogov se v srednjem veku ni nikoli dopuščalo pred obzidjem ravnega terena, ako ni bilo možnosti za izgraditev jarkov. V slučaju, da je najsfarejši H off er jev zid na podaljšani severni strani Glavnega trga, bi se s tem nudila oblegovalcu prilika, da se koncentrira na položnih tleh pod južnim obzidjem, kjer bi obenem obvladal most. Mostišče na jugu Drave, magdalenski Tabor, je pa bilo tako majhno, da je moglo le začasno vzdržati urejen napad. Pred obzidjem se je oblegovalcu onemogočal naskok z strmino ali jarkom, napolnjenim z vodo, ali pa z obojim skupaj. Strmino pa odpira pred seboj Hoff er jev zid iz konca srednjega veka, ki vključuje sa- mostan in ghetto, ter obvlada most in pristan. Isto imamo pri vseh slovenskih mostiščih, razen tam, kjer je središče obrambe grič — zid tako blizu mostu, da ga obvlada raz njega srednjeveška strelska izvežbanost, primerjaj Kranj, Celje, Ptuj. Iz teh razlogov, h katerim navajamo še smotrenost, s katero vodijo deželni knezi od Babenberžanov do Maksimiljana I. razvoj Maribora kot mostišča, smatram kot prvotni južni zid, zid ob Dravi, ki vključuje samostan in ghetto, ter obvlada most in pristan tako, da se še lahko pred njim razvije nov mestni del: Usnjarska ulica. Majcen zre stari Maribor drugje24). Namešča ga med Kopališko in Gregorčičevo ulico do Kamenolijevega stolpa, ki je stal malo vzhodno od današnje gostilne Rojko; dalje gre meja vzhodno od črte Kamenolijev stolp — severni konec današnjega dravskega mostu in sicer do njegovega drugega severnega stebra, od tu pa na zid proti vzhodu kot del poznejšega Hoffer- jevega zidu ter do židovskega stolpa v Kopališki ulici. Majcen ovo na- 31) G. P u f f, l. c. --) H. P i r c h e g g e r: Geschic'ife von Steiermark, I., p. 328. as) H. Pirchegger: Marburg in aller Zeil, p. 682. 5‘) G. Majcen: po predavanjih, ki so v lisku. ziranje temelji na Schlosserju25). Črfa Kamenolijev sfolp — dravski most je približno ista, kof črfa proti jugu podaljšane Barvarske ulice, na kateri vidi Schlosser prvotno zahodno mariborsko mestno obzidje. To utemeljuje Schlosser s tem, da je ta črfa tudi meja parcel Gosposke in Vetrinjske ulice, ki ne kažejo nikakega kmetskega značaja v nasprotju s tipično bavarskimi kmetijami zahodno od njih. Na tej osnovi sklepa po analogiji vzhodnonemških mesf, da se je tudi Maribor razvil v dveh fazah osnovanja in razširjenja. kar zahteva tudi dvojno, prvotno in končno mestno obzidje. Če vpošfevamo Zah nov „stari grad“ pri Koroških vratih, sigurne znake kmefske kolonizacije na Koroški cesti in severno od nje, ki je smofrena, čeprav nam o njej noben vir ničesar ne poroča, in jo zato namestimo v početno dobo kolonizacije naših krajev, se izsili vprašanje: čemu je ostalo ozemlje Koroške ceste izven obzidja? Tudi mestna bolnica, zgrajena 1. 1348. na mestu današnjega poštnega poslopja, okoli 40 let po dograditvi mestnega obzidja, in cerkev sv. Janeza Krstnika20) iz 1. 1175. sta bila že izven mestnega obzidja Mestno obzidje se bi razširilo samo takrat, če bi se razširilo tudi mesto kot tako. V dobi, ko se zgradi mestno obzidje, se je nahajal Maribor v stadiju najlepšega razvoja; deželni knezi so ga na vso moč favorizirali na škodo Ptuja. Ta zlata doba pa se konča že v prvi polovici 15. stoletja27) Zato lahko smatramo prebivalstvo okoli 1. 1300. vsaj za tako številno kot v dobi propada okoli 1.1500. ko ima Maribor, t j. obzidano selišče med Usnjarsko, Kopališko, Gregorčičevo in Slroßmajerjevo ulico 1030 prebivalcev”). Isto ozemlje šteje danes29) 1421 ljudi (Gosposka, Vetrinjska. Jurčičeva, Volkmerjeva, Jenkova ulica, Ob jarku, Tkalska ulica in Grajski trg), torej 400 prebivalcev več, nego bi jih imel 1 1300. in jih ima 1. 1500. Vpoštevajoč agrarni značaj srednjeveškega mesta z njivami, vrtovi itd, kjer je meščan kmet, obrtnik ali trgovec, in primerjajoč njegovo prebivalstvo s tem najbolj dozidanega dela današnjega Maribora, vidimo, da je to razmerje prekričeče. Srednjeveško prebivalstvo se mora razdeliti na večji areal in to je ozemlje med Kopališko, Gregorčičevo, Sfroßmajerjevo ulico med zidom in nad Usnjarsko ulico. Da pa je obrtni del Maribora starejši nego kmetski severno od Koroške ceste, kof meni Schlosser, ne drži vsled tega, ker se je obrtni del mesta mogel razviti šele na osnovi kolonijalnega razvoja in to za prvih početkov denarnega gospodarstva, medtem ko je kmetska naselbina ob Koroški cesti kolonizacijski izraz naturalnega gospodarstva in vojaške ter fevdalne odvisnosti od gradu na Piramidi. Majcen opira svojo trditev, da je 25) A. S c h 1 o s s e r, 1. c. 26) A. M ally, Gassen-, Straßen- uud Plälze-Buch der Sladi Marburg a/D., Marburg 1906, p. 23. 27) H. Pirchegger, Marburg in aller Zeit, p. 682. 28) H. Vučnik, Marburgs Bevölkerungszahl in 15. und 16. jahrhunderf v „Bläller zur Gesch. d. Heimatkunde d. Alpenländer*, No 88, Graz 1913, p. 7 s. 39) Akl mariborskega magislrala o ljudskem štetju 1921. prvotni zahodni zid tekel od Kamenolijevega stolpa do današnjega mostu, na tloris stolpa, ki so ga našli pri kopanju temeljev za drugi severni steber mostu. Starejše slike, kot Vis h er jeva in slike v mariborskem muzeju iz 17. in 18. stoletja pa nam tega stolpa ne prikazujejo nikjer; književna sporočila nam našlega tlorisa tudi ne omenjajo, niti ga ne pozna najboljši poznavalec mariborske in južnoštajerske preteklosti Fr. K o v a č i č30). Druga opora je Majcenu Kamenolijev stolp, ki je imel izhod na jug in vzhod, kar naj dokazuje, da je to vogelni stolp. Nujen dokaz to ni, kajti mnogokrat imajo vogelni stolpi le en, proti središču mesta obrnjeni izhod, medtem ko se fronti skladata ali pa ne skladata s smerjo obeh zidov. Razširiti bi mogel obzidje le pročvit mesta v drugi polovici 14. ali v prvi polovici 15. stoletja. Ko so 1. 1500. pogorele vse mestne listine i. dr., jih sestavijo Mariborčani ponovno po spominu; nastane nekaka mestna kronika privilegijev31). Nikjer pa ni omenjeno niti z besedo razširjenje mestnega obzidja, dogodek, ki bi živel še v spominu, ker bi bil v čast in ponos vsakemu meščanu. Iz teh razlogov lahko trdimo, da je mariborsko mestno obzidje zavzemalo ves čas svojega obstoja isti obseg, ki je bil tudi meja mesta: Gregorčičeva, Kopališka ulica, črta južno od ghetta nad Usnjarsko ulico k minoritskemu samostanu, ki ga vključuje, in Sfroßmajerjeva ulica. To je skupaj z Usnjarsko ulico obseg srednjeveškega in novoveškega Maribora, do srede 19. stoletja. Obzidani Maribor je vsled svoje varnosti pridobil na gospodarski važnosti, kot mostišče pa za deželnega kneza, ki je sedaj stremel za tem, da stre popolnoma pomen salzburškega Ptuja. Vinarstvo v našem Podravju je bilo tačas docela razvito. Maribor je stremel za monopolizacijo trgovine z vinom, kar se mu je vsled protiptujske politike Habsburžanov tudi res posrečilo. L. 1339. dobi Maribor privilegij, da smejo le njegovi prebivalci voziti carine prosto vino skozi Slov. Bistrico32). Najkasneje za Albrechta 111. ponovno dosežejo Mariborčani, da ne sme noben tujec po sv. Martinu voziti vina iz Slovenskih goric skozi mesto ali pa okoli njega. Ptujska vina se ne smejo na škodo mariborskih izvažati na Koroško niti skozi Slovensko Bistrico ter dalje preko Vitanja in Slovenjgradca, niti po Dravski dolini. Cesta preko Radeljskega sedla pa se za vinski promet spluh prepove; tod so namreč dotlej vozili Korošci vino iz severnih in vzhodnih Slovenskih goric v Marenberg in dalje domov. Na Dravi splavi ne smejo pristati ne v Delnici, ne v Viltušu; ako pa so namenjeni dalje, n. pr. v Ptuj, potem se morajo ustaviti v Mariboru, kjer se zamitninijo in stavijo nekaj dni na prodaj33). Trgovska interesna sfera Maribora pa se še razširi z uredbo o sejmarstvu. so) Osebno sporočilo. ’*) H. Pircheger, Marburg in alter Zeit, p. 683. 32) G. Puff, 1. c. II., p. 61 s. 33) I s f i, 1. c. II., p. 60. Ta je določala, da se v oddaljenosti štirih milj od mesta ne smejo vršiti nobeni sejmi ter da tu ne smejo obstojati trgovine, zlasti ne v Viltušu, Bresternici in v Lučanah34). Ernest Železni potrdi v bistvu babenberžke privilegije ; po njih kmet svoje živine ne sme prodajati drugje kot na mariborskem trgu ter ne sme izvršiti na deželi nobene predprodaje. V okolišu ene milje od mestnega obzidja ne sme obstojati nobena točilnica pijač, nobena obrt razen čevljarstva in krojašfva31') Dovoljeno čevljarstvo in kro-jaštvo nam kaže na razvito usnjarstvo in tkalstvo na kmetih in v mestu, ki je z usnjem, platnom in suknom zalagalo okoliš. Ako vpošfevamo poleg teh privilegijev še oni iz 1. 1335.3B), ki prepoveduje razen deželnim stanovom vsakomur uvoz tujih vin, lahko sklepamo kakor na antropogegrafsko mestno mejo tedanjega Maribora v okolici ene milje tako tudi na gravitacijsko območje Maribora v okolišu štirih milj, ki se z ozirom na vinsko trgovino razteza tudi na okolico Ptuja in Slovenske Bistrice. Če motrimo tedanjo mejo in gravitacijsko območje z današnjih vidikov, opazimo razliko. Danes sega mestna meja do tja, do kamor še pritega mestni kapital, uprava itd. na osnovi prometnih sredstev in zakladov prirode k sebi delovne sile okolice za svojo industrijo, trgovino, urade, šolstvo itd ; poleg tega pa daje v Sloveniji okolica mestu glavno prehrano. Najbolj oddaljena od mestnega jedra je mestna meja industrijskih, nato trgovskih središč, najmanj upravnih. Pri Ljubljani37) vidimo slučaj, ko povzroča mesto kot glavni delodajalec oživljenje okolice in s tem številčno naraščanje okoliškega prebivalstva. Isto bo na drugem mestu pokazala študija mariborskih razmer. V večji, oddaljenejši okolici pa prebivalstvo pada. Vmes med naraščajočimi kraji in nazadujočimi leži mestna meja. Propadajoče naselbine imamo pri Ljubljani, še bolj izrazite pa n. pr. v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. Kraji v neposredni bližini rudnikov rastejo, kraji v njihovi planinski okolici pa propadajo, kajti prebivalstvo opušča kmetsko delo in se opri-jemlje mdniškega, s tem pa zapusti tudi prvotno bivališče. Samo en primer: nekdanje selišče Hrastnik je danes razvalina. Podoben slučaj opazimo v okolici srednjeveškega Maribora. V gospodarskem oziru je kmet vsled desetine, tlake, davkov, sploh vsled svoje vloge mestnega zasužnjenca brez moči. Uspešni razvoj kmetskega stanu v okolici je nemogoč, propad neizogiben. Vzporedno s temi mestnimi privilegiji opažamo nastoj predmestij, kjer so viničarije, vrtovi in posestva v lasti meščanov3"). Za lastno obdelovanje je imel meščan v severozahodnem delu mesta svoje zemlj išče. Uničeni kmet je v slučaju, da je imel prodajno pravico, postal viničar, najemnik meščana na 34) H. P i r c h e g g e r, Marburg in aller Zeit, p. 684. 55) 0. Puff, 1. c. p. II., p. 73. 56) Ibid. 37) V. Bohinec, Ljubljanska meslna aglomeracija In njena anlropogeografska meja. Geografski veslnik 1926, p. 26. 3B) C. Puff, 1. c. I., p. 101-133. starem posestvu, ali pa je odšel kot, meščanov najemnik oziroma njegov delavec v predmestja. Njegova posest pa je prešla v last meščana. Od teh časov, od Babenberžanov dalje, kupuje premožni Mariborčan okoliške kmetije, zlasti vinograde. Koncem 13. stoletja se že imenuje Magdalensko predmestje, začetkom 14. Graško, v prvi polovici 15. Koroško. Cvetlična ulica (v srednjem in novem veku do najnovejšega časa Lausgasse — Ušiva ulica) je bila sedež izrazitega proletarijata. Kot mestna meja. je dekretirana tudi meja (štiri milje) popolnega gravitacijskega območja. Gravitacijsko območje mesta je ozemlje, na katerem izmenjujeta mesto in okolica svoje pridelke in sicer v taki množini, da napram temu prometu kako drugo mesto s svojo prometno privlačnostjo sploh ne pride v poštev. Poleg teh dveh določenih absolutno od Maribora odvisnih zon pa imamo, kot že omenjeno, še tretjo zono, v kateri Maribor obvlada vinsko trgovino. Tujci, n. pr. Savinjčani, ki kupijo vino v Ptuju, ga ne morejo peljati naravnost domov, ampak morajo najprej najmanj za 2 dni39) v Maribor, da plačajo mitnino. Pravtako so bili prisiljeni potovati v Ptuj iz Slov. Bistrice le preko Maribora. Šele Friderik III.40) je dovolil prost prevoz vina iz Ptuja v Slovensko Bistrico, vendar pa je dal mitnino v Slovenski Bistrici Mariboru. Limbuška, pohorska vina niso imela proste poti po Dravski dolini v glavno deželo vinskega izvoza, na Koroško, ampak so mo rala preko Slovenske Bistrice, Konjic, Vitanja, Slovenjgradca. Na ta način je postal Maribor glavni vinski trgovec v slovenskem vzhodnem Podravju. Uvoz ogrskega ali avstrijskega vina je bil sploh prepovedan. Poleg koncentracije vinske trgovine se je v zvezi z njo razvila vinska trgovina z vinarskim ozemljem; kupčevalo se je s stavbnim lesom, sodi, dogami, koli za trto itd. Na osnovi te vinske in lesne trgovine se je razvilo mariborsko gravitacijsko območje, ki je obsegalo Slovenske gorice, Ptujsko okolico s Halozami, okolico Slovenske Bistrice, vzhodna pobočja Pohorja, Dravsko dolino preko Selnice, na sever pa ozemlje preko Plača. Prometna mreža srednjega veka je v glavnem ostala ista kot je bila v rimski dobi. Razlika pa je v tem, da postane sedaj najvažnejša cesta Dunaj - Murica - Mura - Celovec - Beljak - Italija. Srednjeveškemu Mariboru je koristilo zopet to, da je ležal na drugi, sicer manj važni prometni črti: Italija (pozneje Trst)—Ljubljana—Celje—Maribor—Radgona—Hartberg—Dunaj. V Ptuj in dalje ob Dravi je vodila v Medžimurje cesta samo lokalne važnosti. Lega na veliki vzhodnoalpski cesti je bila za Maribor važna tudi radi stekališča več cest z glavno progo iz Koroške (Drauwaldstraße), ki je z razvojem zvez Vzhodne Štajerske in pozneje Ogrske z zahodom polagoma zmanjšala pomen v srednjem veku važnejše ceste Slov. Bistrica— Konjice- Vitanje Mislinje—Slovenjgradec južno od Pohorja. Z osredotočenjem vrhovne uprave Notranje Avstrije v Gradcu in vsled nesigurnosti M) H. Pirchegger, Marburg in aller Zeif, p. 685. 4") 1 b i d. p. 684. na vzhodu izza vlade Friderika III., je pridobivala na važnosti cesla Bruck— Gradec—Maribor. Kol stekališče cest iz Gradca in Celovca s prometno ceslo Benetke—Dunaj zadobi Maribor geografsko važnost zlasti, ko pridobe Habsburžani še Ogrsko. Gospodarsko pa ta važnost vsled političnih razmer (boj Habsburžanov z Osmani) v začetku novega veka zaenkrat še ne pride do pravega izraza. Po zavladanju Osmanov na Balkanu v drugi polovici srednjega veka se je ogrska trgovina obračala na zahod. Ena vrata v Evropo je tvoril Dunaj, druga Benetke. Naravnost v Benetke se je obračala ogrska trgovina, čim je postala Dalmacija beneška, kajti vse bolj so skušale zatreti samostojnost dalmatinskih mest in jih pretvoriti v svoje komitente. To pa je le moment začetkom 15. veka. Tudi stiki med Panonsko nižino in alpskimi deželami za Maribor takrat več niso mogli priti do izraza. Vzrok so bili dogodki v Podonavju, gospodarska kriza ob prehodu iz starega v novi vek ter notranje razmere v habsburških deželah. Takrat je Maksimiljan I. pridobil za Habsburžane Ptuj, s čimer je prestala njih borba s tem salzburškim mestom, ki je Mariboru donašala toliko koristi. Ukinejo se privilegiji, ki se tičejo vina4'), Maksimilijan potrdi Mariboru le izključno pravico do mitnic v okolišu štirih milj in prepove trgovska podjetja v tem ozemlju. S to mit-nino pa je sedaj moralo mesto vzdrževati most črez Dravo, pa tudi druge mostove in cesto čez Plače. Ostali privilegiji na škodo Ptuja niso bili več potrjeni. Reformacija mestnemu razvoju sicer ni škodovala, njegovo trgovino so pa uničevali najprej notranji boji za Friderika 111. in dvig Ptuja, turški vpadi .in z njimi zvezana negotovost. Maribor torej stopa v novi vek v znamenju propada. Vinska trgovina stopa v ozadje, trgovec postane obrtnik — tipični židovski trgovci so koncem 15. stoletja izgnani — ni dela za gravitacijsko območje mesta. Poleg obrti mora se pečati Mariborčan zopet s poljedelstvom. Geografska slika srednjeveškega Maribora pa bi ne bila popolna, ako ne ugotovimo, katera narodnost je živela v mestu, Nemci ali Slovenci. Kolonizacija vzhodnega slovenskega Podravja je izhajala predvsem iz Koroške. Kot taka je bila pretežno slovenska. Vpliv nemške kolonizacije na slovenstvo sploh pa je obstojal v tem, da se vsled doselitve nemškega kmeta skupaj s slovenskim ali pa med slovenskega ni razvila narodna, pač pa stanovska kmetska zavest. Med okoliškim kmetom in mariborskim meščanom je gotovo obstojala stanovska razlika. Da pa lahko ugotovimo narodnost srednjeveških Mariborčanov, moramo po Reichelu42) vpoštevati srednjeveška mariborska imena, ki se nahajajo v listinah iz let 1234—1295, 1305—1394 in v davčnih knjigah iz let 1452—1531. Imen, ki so nastala po službi ali dostojanstvu posameznika, ne moiemo vpoštevati, ker smo Slovenci ta imena sprejeli od Nemcev in nam ne povedo radi tega v narod- “) Akl 715 z dne 5./II. 1813 in 3./X. 1817; v arhivu mesfa Maribor. 42) R. Reichet:- Die deutschen Geschlechfsnamen mit besonderer Rücksicht auf Marburger Namen. Izvestje gimnazije v Mariboru 1867, pp. 13—39. nostnem oziru ničesar. Vpoštevamo lahko samo imena, nasfala po domovini posameznikov. Tako najdemo v 1. 1295-1305 ime Ulreich von Koschack, 1322 Georg der Sleuncz, 1366 za Maribor ime Maripurch44). 137 3 in 1394 Hainrich der Cozeraep (po Zahnu je Cozeraep večkrat imenovani castrum dirufum na Pohorju); v isti dobi: Heinrich von Weinfz, Fridereich von Rayfz, Ullein von Cellencz, Paule von Teppsaw, Jorg von Laybach, Urban von Feu-stricz, Adam von Gamlifz, Jakob von Rasswein, Peter von Zwettel, Steffan von Liftschaw, Gilg aus der Zirknitz, Merf Sneider von Stein, Kamenczer, Pesnitzer. Lube in Nicla der Zwietnik se imenujeta v 1. 1305 in 1326. Poleg teh nahajamo imena „iz Hlapja“ (Kleping), Svečine (Wiszeiner), Gomilice. Vsi ti kraji so bili — razen Ljubljane — od nekdaj slovenski, iz njih so se ljudje selili v Maribor. Na osnovi tega priseljevanja ima mesto že 1.1319. „Windische gasse“44). Samo pri delu slovenskega prebivalstva si lahko razlagamo simpatije Mariborčanov do Štefana Zagrebškega v dobi Bele IV. in Otokarja 11. Srednjeveški Mariborjevetnografskem oziru mesto s po poreklu nemškim in slovenskim prebivalstom. Slovenski živelj se vzdržuje s priseljevanjem iz okolice ter je kot tak močnejši kot nemški, ki se obnavlja s priseljevanjem iz nemških mest. Uradno sicer prevladuje v mestu iz političnih in kulturnih razlogov nemščina, a v trgovini sta morala biti vpoštevana oba jezika. Nemški se je uporabljal v trgovini s Srednjo Evropo; z Balkanom in Dubrovnikom, do kamor so segale mariborske srednjeveške trgovske zveze4S), pa se je trgovalo v slovenščini. To lahko sklepamo po analogiji: Herberstein in Kobenzl potujeta, vešča slovenščine, v diplomatskih poslih v Rusijo, Bertold Meranijski, gospodar mnogih slovenskih krajev, vodi v imenu Barbarose pogajanja z Nemanjo46); habsburški vojaki, med katerimi so bili tudi Slovenci, skušajo ujeti srbo-hrvafske Bosance, da potem Slovenci pri zasliševanju izvabijo iz njih, kar jim je znanega o turških vojaških namenih47). Zadnji slučaj nam očividno kaže posredovalno vlogo slovenščine v sporazumevanju Balkana in Srednje Evrope. (Dalje sledi.) IVO RUBIČ: PADALINE U SPLITU. NAJAČE KIŠE JEDNOGA DANA. Kad nije jakih vjetrova u Splitu, kao u zimi i ljeti, osobito u februaru i julu, nije ni padalina toliko; kad su pak jaki vjetrovi, kao u prolječu i jeseni, padalina je mnogo. Zato u primorju kiše rijetko padaju lagano i kon-stantno, več uvijek udarom vjetra, sad brže, a sad laganije. 4S) F. Kovačič: Maribor in bodoča državna meja. Maribor 1918, p. 4. 44) ]. Zahn: Orfsnamenbuch der Steiermark im Mitfelaller, Wien 1893, p. 326. 45) F. Kovačič: Zgodovinski pregled v .Maribor“, Maribor 1920, p. 4. 48) K. ]ireček: Geschichte der Serben. 47) A. Steinwe nt er. Ako pogledamo lablu I., gdje su označena maksima padalina jed-nog dana, opazil čemo, da je njih u svim mjesecima godine, a naj- više u jeseni. Kad se prolomi oblak, što no riječ, mnoge ulice usred grada prefvore se u potoke, a kanali ne mogu kadkad da prime folikli naglu množinu vode, fe, gdje bi imala biti ušča tih potoka, na- sfanu jezera. Gdjegdje poplave i podrumi kuča, kao u predgradu Dobrom. Na polju pak taj pljuštac malo koristi, jer popuze po zemlji, kako narod kaže, i veči dio vode ide u jaruge, koje sama sebi izdube, manji pak dio prodre u zemlju. Ako je pak plod loze ili vočke na stablu, ove plohe otuku ili rane plod, te ga silno oštete. Plohe su fakove dakle više od škode nego od koristi gradu. Broj zato, koji predstavlja množinu vode, što padne za jedne takove plohe, ima vrlo relativnu vrijednost, jer dok on u ombrometru može da označi množinu padalina, a u prirodi voda udarom i velikom mno-žinom po površini tla brzo ide, te ne namoči svukud jednako tlo. Broj nas može uvjeriti o jakosti ploha. Neke ču da navedem : god. 1894. 3. okt. palo je 111, 1901. 22. sept. 100, 1909. 2. nov. 105 mm. Najslabije su bile plohe: god. 1895. 31. jan. palo je 34, 1903. 14. dec. i 1917. 28. jan. 36, a 1919. 20. dec. 27 mm. Važno je još utvrditi u klimi grada, kad hidrometeori padaju, da li noču ili danju, Nažalost zato je malo podataka Tek za 10 godina je ta-kovih opažanja i to od 1913.—1916., te od 1920.—1925. Zbrojio sam opažanja posebice danju, pa noču, te danju i noču, zatim sam potražio poprečni broj od 10 godina. Rezultate ovdje navodim: Mjeseci d. n. d. in Mjeseci d. n. d.in. januar 4-0 34 06 juli 2-7 1-3 03 februar 5-4 2-8 1*2 august 4-7 1-8 0-4 mart 6-2 27 1*1 septembar 4-5 30 0-3 april 7-4 2-6 0-7 oktobar 49 3-3 1‘0 maj 5-4 1-4 05 novembar 57 32 2-5 juni 59 19 0-4 decembar 72 48 1-9 Maksimum je u kasnom prolječu, jer ga uzrokuju večinom „nevere“, nepogode. Prema lomu se vidi, da je padalina u Splitu 60% po danu, 30% po noči, a 10% za cijelog dana i noči. Danju je najviše kiše, jer sunce podiže vodene mase iz mora, koje kad dodu u hladniji zrak, zgusnu se i padaju; manje se to dogada noču; a noču i danju pade kiša najviše u jeseni, u novembru. PADALINE U RELATIVNOM BRO]U. Da sliku e množini padalina još bolje upotpunimo, upotrebil čemo „kišni količnik“, koji pokazuje, koliko koga mjeseca prosječno pada vode od godišnje količine padalina. Taj se podatak dobije, ako mjesečnu sumu padalina pomnožimo sa 1030 i razdijelimo je godišnjom sumom pa-dalina, (o znači, da padaline jcdnog mjeseca svedemo na zajedničku bazu od 1000 mjesto od 100, da bolje uočimo razliku padalina u pojedinim mje-secima. Navadam te brojeve: januar 93 %0, februar 75%», mart 92 7oo, april 89 %o, maj 64 %o, juni 62°/oo, juli 30 %», avgust 30°/oo, septembar 86 %o, ok-tobar 123%o, novembar 1190/oo, decembar 120%o. Odavle opet vidimo, da ima oktobar, novembar i decembar najviše padalina, a izza njih da dolazi mart. Ako pak sumu padalina jednog mjeseca razdijelimo sa kvocijentom od sume padalina godine i 12 mjeseci, dobit čemo broj, koji zovemo „kišni koeficijent“. On za Split iznosi: za januar li, februar 09, mart M, april li, maj 07, juni 07, juli 0-3, avgust 05, septembar 1*0, oktobar 1'4, novembar 1*4, decembar 1*4. Taj broj označuje, da je n. pr. u januaru palo li dio od količine kiše, koja bi imala pasti toga mjeseca, kad bi padaline bile jednako razdijeljene kroz cijelu godinu”). SNIjEG 1 TUČA. Sni j eg, radi blage temperature grada, ne pada svake godine, ali je svake zime na Mosoru. On dolazi s mora i s kopna. Iza hladne bure. ako je pod večer na jugo-zapadu greda mrkih oblaka, sijeva katkad, a temperatura se nešfo digne, predznak je, da če idučeg dana padati snijeg. Bura ili sjevero-istočnjak u Splitu duva lagano uz zemlju prema jugu, a s juga se več iz one grede oblaka razvio stratus, koji lagano ide prema sjeveru. Lijepo se to gibanje opaža po oblacima visoko, koji idu prema sjeveru i dimu uz tlo, koji ide prema jugu. Iz oblaka dolazi snijeg u donji zrak, koji nije dovoljno lopao, da ga raskrabi. Kad se dakle jugo s burom tuče i s juga dolazi snijeg, on se prione zemlji i zna da potraje više vremena. 1 istočnjak, „levanat“, koji ima nepogodnost bure, jer je studen, donese katkad snijeg. Ako pak bura duva i nosi s gore snijeg u grad, on je suh, teško se prione zemlji i kratkotrajan je. Debljina sloja snijega je vrlo ma-lena, a fraje najviše dva dana. On dakle nema važnosti za tlo, ne karakte-riše posebice klimu, a dode samo za veselje djece. O množini se snijega ne može da govori, jer nije opažanja. Susnježica, mješavina snijega i kiše, pada katkad zimi. Tuča je od veče važnosti. Ona pada u raznim godišnjim dobama. Zimi je kišom ili sama, ali tada ne učini štete. Česlo pada Ijeti. Gotovo nije ljeta, da u Splitu ili u bližoj okolici njegovoj ne padne tuča. A tada je silne štete, jer otuče plod i uništi trud seljaka od cijele godine. Veličina je njezina razna, od silnog graška do velikog oraha. Katkad takovom jakošču udara, da i stakla polomi. Množina vode, što tučom i snijegom dolazi, označena je u skupnom btoju padalina. e) Kišni količnik se računa po iornmli ?•_.^°99, ako je s = suma mjesečnih padalina, a S = suma godišnjih. Kišni se koeficijenI počima po formuli II. RAZDIOBA DANA SA PADALINAMA. Time doznajemo, kako su padaline razdijeljene u jednom mjesiu. Nužno je dakle ono povezano prikazom o množini padalina. Nego, pitanje je nastalo medu meteorolozima, što je kišni dan. jedni tvrde, da se kišni dan može nazvati jedino onda, ako je palo više od 1'0 mm kiše; drugi pak, da se u kišne dane imaju ubrojiti i oni, u kojima je pala i najmanja množina, dakle (M mm. Prema tomu opažanja dana sa kišom više od Oi mm nam kažu veči broj kišnih dana nego ona gdje se računa samo od 1'0 mm. ja sam izradio fable (III i IV.) za obe kombinacije, ali sam tuma-čenje izveo samo na osnovu one, gdje su i najmanje množine uračunane, dakle od Oi mm. Ali dok sam kod prikaza o množinama padalina, imao period od 35 godina, za razdiobu dana nijesam imao nego za 32 godine. Za prve tri godine 1890—1892 opažanja nije, 1918. nijesam naveo, jer je nepotpuna. Razdiobu dana sa padalinama možemo promatrati: u cijeloj godini, godišnjim dobama, mjesecima, u relativnom broju, te razdijeliti u kišne i suhe periode. Godišnji pregled kišnih dana. Poprečni broj dana sa padalinama na godinu u Splitu iznosi za period od 32 godine (vidi tablu III.) 101 dan. Faktični je opet raznolik: tako je 9 godina imalo od 100 do 110 dana padalina; 8 godina od 90—100; 4 od 80—90 ; 3 od 70—80; od 110— 120, od 120—130 i od 130—152 su imala samo 2 godine. U godini je dakle najmanje 70, a najviše 152 dana kišom. Ako uporedimo godišnje množine padalina sa brojem kišnih dana opaziti čemo (vidi diagram), da krivulja kišnih dana ne ide uvijek paralelno sa onom množine padalina, več se sad od nje odmiče, a sad približuje. Maksimum dana sa padalinama je u decembru, ne dakle u oktobru, kad je i množina padalina. Od tada opada broj dana u zimi, da se u prolječu digne opet u sekundarnom maksimu, a otale opet slazi broj, dok ne dode u julu do minima. U prvoj polovici augusta je isto tako malo kišnih dana, dok u drugoj taj broj znatno naraste. Krivulja, koja označuje množinu padalina je na diagramu večim svojim dijelom pod onom, koja prikazuje broj dana sa padalinama. To znači, da u zimi, prolječu i ljeti česlo padaju i da su relativno sa malenom mno-žinom vode, dok u polovini augusta obe se črte križaju, te ona množine padalina premašuje onu broja dana. U jeseni su dakle največi nalivi u Splitu. To traje do polovice decembra, kad opet plohe prestaju. Ali krivulja koja pokazuje dane sa padalinama pada i raste postepeno, dok ona, što označuje množinu padalina, izrazifija je te naglo sad upada, a sad raste. Tako je največa udaljenost medu ovim dvjema krivuljama u februaru. Tada je dakle dosta kišnih dana, ali pade mala množina vode. Slično je u julu razlika medu ovim črtama velika, ali jer su one znatno niže od februara, zafo se uvjeravamo, da je fo najviše suh mjesec. U marfu pak množine padalina več se znatno povečavaju u kišnim danima. Tabla m. Broj dana kisom u Splitu ispod 1*0 mm. ta to n Godina hm tO a ra a t: M a E • to .O o E a» E m Svola e to JO at •*- (S E C A «O 'n £ ‘E a a Ol a ta GL CU V» jS o 2» O c u o» *CJ 1893 8 12 3 4 6 7 6 10 6 5 17 12 96 94 7 3 11 12 13 7 0 6 10 7 6 8 90 95 18 14 7 11 8 4 4 3 2 12 5 14 102 96 2 4 7 5 12 12 5 7 7 16 14 15 106 97 13 5 11 11 15 7 4 3 9 10 4 6 98 98 5 12 10 4 7 2 9 2 5 6 6 6 74 99 12 2 4 10 12 10 4 4 9 7 1 16 91 1900 13 15 17 11 12 7 4 5 1 12 20 4 121 01 8 9 11 5 6 6 2 4 10 10 8 12 91 02 10 18 9 10 11 8 3 2 5 12 9 6 103 03 7 5 10 7 4 6 7 2 3 8 14 16 89 04 10 14 10 4 2 4 2 4 10 12 4 12 88 05 5 11 9 13 10 12 4 4 6 18 21 8 121 06 11 12 11 8 10 10 4 2 7 8 9 10 102 07 6 6 3 12 6 6 4 2 3 5 5 13 71 08 6 6 9 12 1 2 5 3 2 5 9 10 70 09 8 10 15 6 7 8 1 7 8 6 12 18 106 1910 10 14 6 14 6 8 10 9 12 10 16 16 131 11 6 3 7 9 12 2 6 2 9 6 10 11 83 12 14 12 14 13 8 10 5 4 4 12 11 7 114 13 13 4 6 10 9 6 11 11 11 3 7 15 106 14 9 7 12 4 13 10 9 2 7 12 10 15 110 15 23 14 15 13 10 6 6 6 10 19 18 12 152 16 2 8 14 8 3 2 4 5 8 7 12 19 92 17 16 4 12 6 3 3 5 4 0 9 10 8 80 18 19 11 10 9 6 3 3 12 8 6 13 25 13 117 1920 11 3 4 13 7 9 1 7 4 11 8 19 97 21 6 10 5 9 9 11 4 11 1 3 16 8 93 22 14 9 10 13 3 8 0 1 12 14 7 9 100 23 8 13 8 10 1 10 2 3 7 8 15 18 103 24 7 13 11 13 8 8 3 7 7 10 4 9 103 25 4 13 12 14 11 12 3 5 11 5 17 15 122 Zbroj od 32 god. 303 295 305 300 248 226 149 155 212 301 348 380 3222 Poprečno 94 92 95 93 7'7 70 4-6 48 66 96 10-8 11-8 101 od 32 g. zima prolječe Ijcto jesen Kišnih dana u godišnjim dobama 30-4 275 16-4 270 101 °/ /0 30% 27-1 % 16-2° 0 26-7 7o 100°/ Poprečna množina kiše u 91 7-5 8-9 8’8 76 8-1 60 8-3 11-9 11-7 10-1 9-4 danima Poprečna množina kiše u svim 2-8 23 2-8 27 1-9 1-9 0-9 1-3 26 37 36 34 danima mjeseca Rasporcd kišnih dana u godišnjim dobama. Po tabli III. vidimo, da je kišnih dana najviše zimi, manje u prolječu, još manje jeseni, a najmanje ljeti. Dakle se rasporedaj ne slaže sa množinom padalina u godišnjim dobama. Ali faktično je bilo katkad drukčije. Tako u jeseni 1896. bilo je 37 dana, a slijedeče zime 1896/97 bilo je 33 dana sa padalinama, a u prolječu 1897. 37 dana. God. 1900. bilo je jeseni 33 dana sa padalinom, a zimi 1900/1 samo 21 dan; 1905. u jeseni 45 dana, a zimi 1905 6 samo 31 dan; 1910. u jeseni 38 dana; 1910/11 u zimi 25 dana kiše. Ljeti pak Tabla iv. Broj dana kisom u w God. v. ta s to 3 E ■c = _. I 1 ro m E O. ro E 3 1893 4 10 2 2 6 6 94 7 2 9 8 11 4 95 17 13 7 11 8 4 96 2 4 6 5 9 9 97 12 5 10 10 13 4 98 4 10 9 4 7 1 99 12 2 4 7 10 9 1900 11 14 17 10 10 4 Ul 7 6 9 5 6 6 02 8 16 8 9 9 8 03 6 4 8 7 4 5 04 9 14 7 4 2 4 05 5 11 9 11 6 9 Oj 11 10 9 8 10 9 07 6 6 3 12 6 6 08 6 5 9 11 0 1 09 5 7 12 5 7 7 1910 8 12 6 12 5 7 11 6 3 4 8 9 2 12 11 7 9 12 5 6 13 11 2 3 7 9 6 14 8 6 11 4 13 7 15 19 12 15 11 8 4 16 2 8 14 7 3 2 17 16 3 11 6 3 3 18 19 11 10 9 6 3 3 1920 10 3 3 9 5 6 21 5 8 3 7 7 9 22 10 9 9 10 0 6 23 8 13 7 9 1 5 24 6 12 11 11 5 7 25 1 11 7 10 9 9 Zbroj 264 258 260 258 209 178 PopreCno od 32 god 8'2 8-0 8-1 8-0 65 5'5 zima prolječe Kišnih dana u godišnjirr 267 22-6 dobama °> /o 30-9 % 25-5 % Splitu iznad 10 mm. 3 M 3 O) «O k_ E OJ "S. v» oktobar 1* JO E at » e c 5 JO E at u m •o Svola 6 9 5 3 17 12 82 0 6 6 7 5 7 72 3 3 2 8 5 11 92 3 5 6 16 14 13 92 4 3 8 9 3 6 87 7 1 5 6 6 6 66 3 3 9 6 1 13 79 4 5 1 11 20 4 111 2 3 10 10 8 12 84 2 1 5 9 9 6 90 3 2 3 8 12 16 78 2 4 10 12 4 10 82 4 3 5 16 17 7 103 4 2 6 8 8 10 95 4 2 2 4 5 11 67 4 3 2 5 9 10 65 1 7 8 6 12 16 93 7 8 10 10 14 14 113 5 1 9 5 8 9 69 5 2 3 10 6 4 80 9 8 9 2 7 14 87 7 2 6 7 8 14 93 5 5 9 17 15 12 132 3 3 6 7 11 17 83 5 4 0 7 10 8 76 12 8 6 13 23 13 117 0 4 4 11 5 16 76 2 5 1 3 11 8 69 0 0 12 12 6 7 81 0 2 7 7 12 13 84 3 7 5 8 3 5 83 2 5 9 5 16 13 97 121 126 189 268 310 337 2778 3’7 39 59 8-3 9-6 10-5 862 ljelo jesen 13-1 238 862 15-1 °/ /o 27-6 % 97-1% rijetko kad je bilo više dana sa padalinama od koje druge godišnje dobe. Najviše se približavalo prolječu. Tako 1913. bilo je u prolječu 25 dana sa padalinama, ljefi pak 28 dana. Najviše je pak bilo kišnih dana u zimi god. 1914/15, naime 52 dana; zimi 1899/1900 i to 44 dana, te jeseni 1915, na-ime 47 dana. Pregled kišnih dana po mjesecima. Iz table III. vidimo, da je najviše kišnih dana u mjesecu decembru, a najmanje u julu. Tako nam poprečne vrijednosti govore. Faktično najkišovitiji mjeseci su bili novem-bar 1919, oktobar 1915, decembar 1916 i 1920, te januar 1895. U svim je tim mjesecima premašilo 18 dana kiše, a oktobar 1919 imao je 23 dana kišnih. Najmanje je bilo kišovitih dana u julu i augustu, ali katkad je i ovdje bilo anomalija. Tako 1919 u julu je bilo 12 dana kišnih, a god. 1913. u julu 11 i u avgustu 11. U Splitu variraju mjeseci sa padalinom izmedu 0 i 23 dana. Ako pak hočemo da doznamo, kolika količina kiše padne u kišo-vitim danima, razdijelimo poprečnu množinu padalina pojedinih mjeseci sa poprečnim zbrojem dana istih mjeseci. Tada dobijemo rezultate (vidi tablu III.), koji nam kažu da u septembru i oktobru u kišnom danu padne poprijeko 12 mm. Tada su kiše obilne vodom, dok u novembru i decembru, kad je najviše kišnih dana u Splitu, nemaju kiše toliko vode. Najmanje kiše nose vode u julu, samih 6 mm; iza njega je februar, gdje je velik broj dana s kišom, a vrlo mala množina vode. 1 krivulje na diagramu nas o tome uvjeravaju. U augustu, osobito u drugoj polovini njegovoj, kiše nose znatno više vode, nego jul, a nešto više nego februar. Ako podijelimo srednju množinu padalina pojedinih mjeseci sa brojem mjesečnih dana dobiti čemo rezultat, koji nam pokazuje koliko poprečno u svim danima jednog mjeseca padne kiše. U oktobru (vidi tablu III.) padne poprečno na svaki dan 4 mm, zatim po množini pale vode dolazi novembar i decembar, te mart i april. Najmanje kiše padne u svim danima jula. Pregled dana snijegom i susnježicom, krupom isu-krupicom, Opažanja za snijeg i susnježicu u rukopisu je za 29 godina, za krupu i sukrupicu od 1913. God. 1918. i 1919. ima samo nekoliko mjeseci, u kojima nije opažanja ovih vrsta padalina. Podaci nam kažu (vidi tablu V.) da je u 29 godina padao snijeg u Splitu 17 pula. Največi je bio 22. dec. 1924. Tada je njegova višina iznosila 40 mm Svake godine ne padne dakle snijeg, več u razmacima katkad od 2, a katkad od 3 godine; u jednoj godini rijetko da padne više puta. Godine 1895. pao je tri puta. Snijeg je dakle ri-jetkost za primorje. Često dolazi snijeg sa kišom, susnježica, ali tada se uopče ne prilijepi tla. Ona je u 29 godina padala 16 puta. Za krupu ili tuču nije opažanja nego 11 godina. Po njima vidimo da ona rijetko pada sama. Češče pada sa kišom, koju narod zove „sukrupica", ali u tom slučaju udar krupe je jači od kiše te tuča više dode do izražaja i škodi polju. Zato je narod na mnogo mjesta i ne zove sukrupica, več samo krupa. U 11 godina opažanja ona je pala 37 pula, gotovo 3—4 pufa godišnje, maksimum je dosegla 1915. i 1922. god., kad je pala 7 pufa. Suhe i kišne periode. Pod suhim periodama shvačamo doba, kad od 3 i više dana nema uopče padalina. Izradio sam tablu, po kojoj vidimo, po koliko je u kome mjesecu bilo suhih perioda od 3—31 dan, u razdoblju od 32 godine. Dana suže jan. febr. marl april maj juni jul aug. sept. okf. nov. dec. Zbroj 3 17 21 18 29 21 17 13 9 12 17 17 20 211 4 14 10 13 19 21 9 10 13 12 14 17 15 167 5 10 15 11 9 16 6 14 9 11 15 6 7 129 6 5 9 8 10 6 9 5 4 5 7 10 11 89 7 9 8 10 8 8 8 7 4 3 8 7 3 83 8 8 5 6 8 7 5 4 6 12 3 9 3 76 9 2 1 4 4 6 3 6 2 5 4 3 2 42 10 2 3 3 3 0 9 6 7 2 1 4 2 42 11 3 2 1 4 2 3 3 4 4 2 2 3 33 12 2 1 3 1 0 2 5 6 3 4 2 2 31 I 13 2 2 2 0 3 3 1 2 1 1 1 3 21 14 1 3 1 4 2 3 2 1 17 15 1 3 1 1 1 1 3 1 12 16 2 1 4 2 2 1 2 13 17 1 2 0 1 2 3 1 10 18 1 1 1 1 2 4 1 11 19 2 1 1 2 1 2 2 1 12 20 3 1 2 1 7 21 1 1 1 1 4 22 1 1 1 2 5 23 1 2 1 2 2 8 24 1 1 2 25 1 1 26 1 1 1 3 27 28 1 1 2 29 30 1 1 31 1 1 2 Iz table se vidi dakle, da je mnogo više perioda sa manjim brojem sušnih dana (od 3—14), nego sa večim brojem (od 15—31) Suša, koje su trajale od 15—31 dan, ovoliko je bilo po raznim mjesecima: januar 8, februar 8, mart 5, april 4, maj 9, juni 7, juli 11, august 15, septembar 10, oktobar 8, novembar 5, decembar 4. Dakle u mjesecima julu, augustu i septembru su najobičnije suše. Naj-veče suše, koje su trajale cijeli mjesec dana i prešle ga, su bile: g. 1893. suša od 34 dana (17. III. — 20. IV.), 1894. 39 (27. VI. - 3. Vlil ), 1895. 37 (6. Vlil. — 12. IX.), 1896. 39 (16.1. — 24.11.), 1899. 30 (3. II. — 5. III.), 1900. 34 (10. X.— 13. XI.), 1902. 30 (13. Vlil. — 13. IX.), 1904. 32 (6. V. — 8. VI.), 1908. 32 (6. V. — 8. VI.), 1911.30 (10. VIII. —10. IX.), 1917. 51 (16. VI. — 6. X.), 1920. 31 (13. VII.—14. VIII.), 1921. 30 (29. VIII. —29. IX.), 1922.55 (30. VI.— 23.VIII). Prema ovim podatcima u Splitu je gotovo svake druge godine suša, koja broje mjesec, a katkad i više dana. Sve su one u kasnom prolječu, ljeti i početkom jeseni, a zna katkad da bude u januaru. Posljedice tako-vih suša su velike. Neslane tada u polju po bunarima vode, plodovi zakržljave' bilje se osuši i slaba je žefva, uz to obično nastupe bolesti. Dok neki meteorolozi smatraju sušom samo doba, kad ombrometar ne nolira ni kapi kiše, drugi dio meteorologa i poljodjelci računaju sušom i doba, kad vrlo malo nje padne, kad samo poprska zemlju, a ne natopi je. Ombrometar notira tada padaline ispod 10 mm. Ovakovih suša je onda puno više u Splitu, a i več spomenute bi se produžile. Tako bi trajala suša g. 1920. 59 dana (19. VI. — 6. X.), g. 1921. 31 dan (29. Vlil. — 29. IX.), a g. 1922. čak 77 dana (19. VI. — 2. IX). Iste je godine bila suša i za vri-jeme od 26. IV. — 4. VI. — dakle 39 dana. Tako su dva perioda bila tada sušna, koja skupa iznose 116 dana, dakle u toj godini nije kišilo gotovo 4 mjeseca. Tabla v. Snijeg i susnježica, krupa i sukrupica u Splitu. I GoJ. januar februar mart april ■Jo E 'e S 3 august E OJ o. at k» co S3 O O novem. I decem. ' ' Zbroj dana s k ss -k 1895 ls 2s 3 1S99 2ss 2s 1 2 1900 i ls \ 1904 ! lss 1 1905 lss 1 1906 lss ls ls 2 1 1907 ls lss lss 1 2 1908 ls 1 1911 ls 1 1913 ls Isk 1 1 1914 Isk 2sk Isk Isk Isk 6 1915 2sk 2sk 2sk ls Isk 1 7 1916 Isk lk 2sk Isk 1 4 1917 Isk 1 19i0 Isk 1 1921 2it lik 2 1 1922 2ss 2sk 3sk Isk ls 2 2 7 1923 lk lk Isk Isk ls 1 2 2 1924 lik In ls 1 1 1 1925 lss 2sk lk Isk j Isk 2ss lil 2ik 1 4 6 U — k - snijeg, ss = susnježica, Umna s k — st]krnnir;ri Zbroj . . |t7 4 16 37 Kišni period nazivljemo, kad u 2 dana slijedom i ako ne u svih 48 sati, te više od dva dana padaju kiše. Donašam tablu, koja nam označuje koliko je dana kišom od 2 i više dana padalo u Splitu u periodu od 32 godine. Iz slijedeče table se vidi, da je više perioda sa 2—6 dana kišovitih nego od 6—12 dana. Največe su kišne periode u oktobru, novembru, decembru i januaru, najmanje u julu pa avgustu. Navadam najduže kišne periode u Splitu: god. 1915. kiša je trajala 14 danä od 16.1. - 30.1., 10 od 25.111. — 4. IV., 17 od 25. X.—11. XI., 1916.14 danä od 25. II. — 10. III., 1919.12 danä od )ana kiše ian. febr. mart april maj juni jul aurj. sept. okl. nov. dec. Zbroj l 57 29 40 32 26 36 20 23 28 29 24 42 366 3 15 11 14 2 > 16 11 11 9 19 23 28 17 200 4 8 9 8 11 4 3 2 2 6 10 11 12 86 5 8 4 6 5 5 1 1 4 7 5 8 54 6 1 2 1 2 3 1 1 3 4 3 21 7 3 2 1 2 1 3 1 4 17 8 1 4 1 2 2 2 12 9 1 2 2 5 10 1 2 3 11 1 1 12 1 1 25.X. —13 XI. Najduži kišni period je bio dakle u najkišovitijoj godini 1915. On je iznosio 17 dana a sa dva veča perioda isie godine imao jo 41 dan. Sušnih je perioda dakle u Splitu puno više nego kišovilih. Oni zalo imaju večih posljedica i znatno karakterišu klimu grada. Resume. — Les precipitations ä Split (Dalmatie). La ville de Split est situee sur 43° 30’ 29” N et sur 16° 26’ 40” E d’ apres Gr., done dans la zone septentrionale moderee. La periode des precipitations que 1’ auteur a traitee embrasse 35 ans (1890—1925) et c’est la plus longue periode qu’on peut jusqu’ a present traiter pour Split. Seulement 1’ annee 1918 n’ a pas des observations completes et est pour cette raison eliminee. La quantite annuelle moyenne des precipitations ä Split pendant cette periode s’ eleve ä 919 mm, quantite qui naturellement n’ est pas constante. Les pluies tombent surtout en automne, 302 mm (33°/0); en hiver il y en a.266 mm (29%), en printemps 226 mm (24%)> en ete 125 mm (14 °/0). La courbe mensuelle des precipitations a deux culminations et atteint son maximum en octobre et son minimum en juillet, le maximum secondaire en mars, le minimum secondaire en fevrier. Le maximum des precipitations d’un jour s’eleve ä 111 mm; pendant une periode de 10 ans d’observations 60 % des precipitations sont tom-bees pendant le jour, 30% pendant la nuit, 10% pendant le jour et la nuit. II y a a Split par an en moyenne 101 jours avec des precipitations dont la plupart en automne. Les ondees les plus fortes sont egalement en automne, en second lieu en ete. La neige et la grele sont comprises dans la quantite des autres precipitations, mais nous avons aussi 29 ans d’ observations sur la neige, le melange de la neige avec la pluie, la grele, et le melange de la grele avec la pluie. Pendant cette epoque la neige est tombee 17 fois, le melange de neige et de pluie 16 fois, la grele 4 fois, le melange de grele et de pluie 37 fois. II est interessant d’ analyser les periodes seches et pluvieuses h Split. La plus longue secheresse a ete en 1922, quand il n’ y avait pas de precipitations du 30 juin au 23 aoüt. Si nous nous joignons ä 1’ opinion de quelques meteoro-logues qui les jours ayant moins que l'O mm de precipitations ne comptent pas parmi les jours pluvieux, alors les secheresses de Split sont encore plus longues, et dans ce cas celle de 1922 durait 116 jours, c’ est ä dire presque 4 mois. L’ epoque pluvieuse la plus longue ä Split etait en 1915 et durait 17 jours, du 25 octobre au 11 novembre. Les periodes seches qui sont ä Split beaucoup plus nombreuses que les periodes pluvieuses sont un trait tres caracteristique du climat de cette ville. * JOŽE RUS: TRIGLAV. Hislorijsko-geografske črlice (z 1 sliko v prilogi). I. TRIGLAV PRED VALVASORjEM. Triglav 1 Naše nacionalno znamenje 1 Koliko predstav najbujnejše fantazije je moralo biti zgoščenih okrog njegovega imena že v dobi Valvasorjevi. In vendar je temu možu, ki je sicer prisluhnil tolikerim utripom ljudske duše in zabeležil toliko „posebnosti“ iz naše narave, baš Triglav, „najvišji in najbolj pravljični“, kakor ga označuje Kugy, ostal s svojim pravim imenom nespoznan. Kakor se je pri nas o tem dejstvu že mnogo razmišljalo, o tem vendarle ni še nihče posumil, da Triglavovo ime za Valvasorja še ne bi obstojalo. Verovanju v starost triglavskega imena naj te vrstice služijo v potrjenje in prepričanje. Poznavanje narave je bilo v starih časih prav enostransko, a topografski aparat, ki se je ž njim bavil stari človek, je bil kaj boren. Še posebno redki so kajpak sledovi gorskih imen. Samo v črtah, ki so po njih vodila tovorna pota, so bile Alpe po nekoliko že tedaj znane, tako da je stara geografija (n. pr. W. Lazius in Valvasor) ta tesna lokalna imena kaj rada porabljala za poimenovanje celih skupin alpskih grebenov. V divjih, skalnih alpskih vrhuncih pa so naši predniki videli le grozo in strah. B. Hac-quet,1) eden prvih obiskovalcev Triglava, je še v poznem 18. stoletju zapisal tole značilno opazko: „Terglou oder Terklov, welches so viel heißt, als Berg des Abscheus oder Entsetzens.“ Tudi pisane stare listine omenjajo v prvi vrsti krajevna imena, ki so bila torišče človekovega gospodarstva. Višje alpske vrhove najdemo zapisane pa le tedaj, če je po njihovem vencu držala kaka meja. Po pisanih dokumentih te vrste („Konfinsbeschreibungen, Konfinien"), je treba iskati tudi ime Triglava. Resno za sledom triglavskega imena je šel doslej pač edini A. Gstir-ner v svoji vzorni študiji „Die Julischen Alpen. Westlicher Teil (Raibler Berge)“2). Deloma po njegovem uhojenem potu, deloma v novih smereh, hočemo tu razmišljati o vlogi, ki jo je igral triglavski vrh v zgodovini ci-vilizovanega sveta. Pri tem pridejo v poštev opisi mej gospoščin, ki so s svojimi posestnimi pravicami segale pod stene Triglava. Bilo je troje večjih. Blejska in Belopeška gospoščina na savski, a Bovško glavarstvo na soški strani, sredi ') Oryctographia Carniolica, Leipzig 1778—89, IV., 82. — Slično se 1. 1687. omenja Monl Blatic sploh prvikral kar z imenom „Maudil* ali prokleli. Dreyer, A., Der Alpinismus, Berlin 1909, p. 19. 2) Zfschr. Alpenver. 1900, 395 —420. med prvima dvema pa se je razprosliralo še čefrfo, manjše posestvo Dovje. Bled z Bohinjem vred je bil do sekularizacije 1.1803. v lasti briksenskih škofov, škofje iz Freisinga so bili posestniki na Dovjem, a ostala dva kompleksa na severu nastopata že od 15. ozir. 16. stoletja kot posestvi vladajoče hiše Habsburgov. Okoli 1. 1000 je bila slovenska zemlja še kaj redko naseljena. Zato v prvi darilni listini Blejske gospoščine iz L 1004. stroga omejitev tudi še ni bila tako potrebna. V tej listini se omenja samo : „posestvo, Bled po imenu, v kranjski pokrajini in v grofiji Waltilonovi“3). Sedem let pozneje je obseg posestva že nekoliko jasneje začrtan v besedah: „inter duos fluvios mi-noris et maioris Souva“4). Ko pa se je škof po svojih oskrbnikih in kolonistih po zemljišču bolje razgledal, je posestvo dobilo tudi določno mejno črto. L. 1073. daruje cesar Henrik IV. briksenskemu škofu lovske pravice (Wildbann) na posestvih njegove cerkve — „super prediis ecclesiae suae“ — s tole določno mejo: .Quorum prediorum longiludinem seu lalitudinem cerfo rivorum limife de-terminavimus. De rivo Tobropotoch, quod feulonice Guetbach (dicilur), usque ad flumen Feislriza ef a summo verlice Creine montis usque in medium fundum Sowe fluminis.“5) Od hudournika D6brčnika do izliva Triglavske Bistrice pa preko „najvišjega vrha kranjskega gorovja“ v dno doline Savice, to po-redje v listini naštetih imen nas od Triglavske Bistrice v Vratih do Savice v Bohinju pač ne more voditi drugod kakor čez rog samega Triglava. Izraz, „summus vertex Creine montis“ se torej krije z današnjim imenom Triglav. Radi tega sme tudi leto 1073. veljati za skrajni datum, ko se triglavska gora omenja, ne sicer z njenim pravim imenom, a vendar že tako jasno in določno, da je izključen vsak dvom. (Trditve starejših geografov, da je pri Strabonu navedeno ime Tullum mons to, kar naš Tolmin ozir.Triglav, a Phlygadia Bovec0), Mangart ozir. Blegoš, bodo pač morale ostati za vedno na nizki ceni golega domnevanja, ker jim Strabon ne daje dovolj pojasnjujočega teksta v pomoč). Gornja oznaka triglavske gore iz 1. 1073. igra poslej v opisih mej Blejske gospoščine stalno svojo vlogo. Tako nam Fr. A. Sin n a eher7) poroča o vizitaciji, ki jo je na nekem blejskem misalu popisal sam škof- 3) Kos, Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev, III., šf. 17. J) Kos, 1. c. šf. 28. — Iz (eh dokumenliranih imen vidimo jasno, kako je naše ljudsivo ob dajanju imen povirnima krakoma Save — pa fudi drugod (Sora, gl. Kos, II. š(. 444.) — presojalo momente, ki so mu bili najbližji, vodnalosl ozir. velikosl, in dalo slabejšemu kraku kratko ime v diminufivu. (Imena vasi Savica, Sorica so pač le sekundarna izposojena). Sele fuja literatura in šola sla zabrisali spomin na lepa sfara imena, jih zamenjali z drugimi, umetnimi in tako napravili precejšno zmedo. ‘) Schumi, Fr., Urk.- u. Reg.-Buch, I., 59, št. 49. — Kos, 1. c. šl. 274. «) Valvasor, ]. W., Die Ehre d.U. Krain, Laibach - Nürnberg 1689, 1(111) 301 s. H (V) 59. 7) Beiträge zur Gesch. d. bischöfl. Kirche Säben u. Brixen. Brlxen 1821—37., VI., 463 s. — Kimovec, Fr., Bled nekdaj in sedaj. Ljubljana 1908, 19. vizifafor v 1. 1458. Bil je (o slavni briksenski škof in kardinal Nicolaus C us anus (1401—1464), najbolj učena glava svoje dobe. Na Bled je prišel dne 30. aprila 1458, od 4.—7. maja je bil v Bohinju. Za zadnji dan je dal sklicali Bohinjce v Bitnje. Tu je maševal, polem pa zbranemu ljudstvu tudi opisal meje svoje gospoščine: „Die Herrschaff Veldes, sagten wir, fange an auf der Höhe des Berges Kronberg, und die zwei Wässer die größere und die kleinere Sau entspringen in dieser Herrschaff, und gehören zu derselben von ihrem Ursprung bis zu ihrem Zusammenfluß und noch weifer bis an die zwei Wässer Feusfrifz und Gutenbach. Dieses sind jene Bemaikungen und Forstbezirke von Vels, welche in dem Brief des Kaisers Heinrich IV. als dem Banne unlerworfen erklärt werden.* (Ob takih prilikah so se tuji mogotci zastran boljšega uspeha vselej radi poslužili še tolmača, pa je verjetno, da je tudi tokrat v Bifnju tolmač — domačin mejno točko, „summus vertex Creine montis“ poklical Bohinjcem v spomin ž njegovim pravim, starim domačim imenom Triglav). Učeni Cusanus se je bavil tudi s kozmografijo in velja kot fak za predhodnika Kopernikovega. Od njega imamo celo zemljevid, ki je izšel v Eichstättu 1. 14918). To je prva karta srednje Evrope sploh. Pri roki je sicer nimamo, ali iz vsega zgoraj povedanega bi se dalo sklepati, da je na tej karti označen morda tudi naš Triglav. Potem bi bila to prva kartografska označba našega gorskega prvaka, seveda še vedno ne z njegovim pravim imenom; saj za ono dobo absolutne vlade latinskega jezika drugega tudi ne smemo pričakovati. Dobrih petdeset let pozneje (1561) je W. Lazius9) izdal karto Vojvodine Kranjske. Na tej karti ima (gorenjska) Sava svoj izvir pod gorovjem Ocra Mons, in sicer zahodno od koroško-kranjsko-goriške trojne meje. Vzhodno odfu je označeno gorovje „Ober Krainpirg“ z izvirom Soče na jugu in kamnogoriškim Pustim gradom na severu, dočim se južno od Škofje Loke razprostira „Krayngebyrg“. Ali ne tiči morda tudi v imenu Ober Krainpirg namigavanje na „summus vertex Creine montis“ ? Cusanovo poročilo10) je bilo pisano bržkone tudi v latinščini in zdi se, da je bila jasna oznaka triglavske gore v originalu še kompletna. Svoj opis meje Cusanus ce!6 prične pri triglavskem vrhu. Toda glede ostale meje je opažati že pri njem precejšnjih netočnosti: izvir (gorenjske) Save mu je že v področju Blejske gospoščine, pod imenom Bistrice pa je najbrž mišljena reka tega imena v Bohinju. Zemlje lačnost je bila potem vzrok, da so se netočnosti le vedno bolj množile. Dokument „Der Herrschaft Veldes Confinen' iz 1. 1655. — hrani ga ljubljanski muzej — nam kaže to prav jasno. Del, ki hoče opisovati mejo v triglavskem kraju, se namreč glasi: s) Meyers Großes Konversations-Lexikon: „Cusa, N. v.“ 5) Lazius, W., Karlen d. öslerr. Lande . . . aus d. ]. 1545—63. Hg. v. E. Ober-humnier u. Fr. v. W i e s e r. Innsbruck 1906. Tafel VIII. Krain (Ducafus Carniolae). 10) Dofičnega misala na Bledu menda ne bo, ker bi bil sicer že davno pogorel z župniščem vred. „Von danen siehef mann das Gebiirg Flifsch, von der Spüz dieses Perges siehef mann den Chrainperg, bis auf den Pach Pischenig genanndf und herabwerfs bey der Khärnerischen Sau der halbe Fluß, bis auf die PollänerPrügge.“ Krivih tolmačev je našel fudi naš „summus vertex Creine montis*. Zvezo štirih skupaj spadajočih besed so raztrgali na dvoje. Druga polovica, f. j. „Creinae mons“, je blejski gospodi že sama zase obveljala za topografsko oznako nekega mejnega hriba in prevedli so jo v „Kronberg“ ozir. „Krainberg“. V gornjem mejnem opisu Triglav pač še paradira kot .vrhunec bovškega gorovja“, vendar raz njega je dalje proti severu vidna še neka druga mejna točka, po imenu Krainberg. V gornjem S i n n a c h e r jevem prevodu Cusanovega poročila pa nastopata obe te dve točki strnjeni v eno kot „vrhunec gore Krainberga“; triglavski vrh je torej že puščen v nemar. Za to izumetničeno točko so celo našli resničen kraj takega imena. Sinnacher piše: „Der Forst wird durch... die Spitze des Berges Creina, wahrscheindlich durch jenes Gebirg, das Krain von Kärnten scheidet... begränzt"11). Krainberg je namreč še danes nemško ime za Strmico, vas na severnem, koroškem robu cestnega prelaza Körenskih Poljan12) (1073m); niže ob tej cesti, že pri dnu Zilske doline, pa stoji vas Pod Krajnikom (nem. Krainegg). Radi tega ni čudno, če so se istemu razlaganju dali premotiti fudi naši zgodovinarji P. Hicinger18), Fr. Schumi’4) in Fr. Kos15). Po Kosovi razlagi je meja blejskih lovskih pravic na severu bilo „gorovje na kranjsko-koroški meji nad Kranjsko goro Dobri potok mu je oni nad Tržičem, a Bistrica da pomeni Tržiško Bistrico; „summus vertex Creine monfis“ pa mu je „najvišji vrh pri Kranjski gori“. Izraz „usque in medium fundum Sovve fluminis“ bi potemtakem pomenil gorenjsko Savo, ne bohinjske. Imamo res slučaj, ko ne more priti v poštev noben drug kraj kakor omenjeni Krainberg na Karavankah. Bilo je lo 1.1263, ko stasi dva grofa Ortenburga razdelila dediščino, raztreseno po Koroškem in Kranjskem, in določila za razmejilno točko „mons Chreinberch“16). Pa fudi za prve čase briksenškega gospodsfva na Kranjskem bi se „summus verfex ..smel še postaviti prav tja, vkljub temu, da so bila posestva Briksna na levem bregu Save v primeri z onimi na desnem bregu raztresena in majhnega obsega; saj je bil Gorenjski kof v 11. in 12. stoletju sicer še „herrenlos“. Toda vsaj od srede 13. stoletja je briksenška cerkev svoje godsposfvo na Gorenjskem delila fudi z mogočnimi grofi Ortenburgi. Dočim sta bila Freising in Briksen gospodarja bolj na desnem savskem bregu, so bili Ortenburgi pretežno posestniki levega brega. Kar se tiče Briksna posebej, nam je lega njegovih ,1) Sinnacher, 1. c., II. 446. ,2) Badjura, R., jugoslovenske Alpe — Slovenija. Ljubljana, 1922, 246. 13) Die polit. Verhältnisse Krains im Miffelalf^r. MHVK 1856, p. 33, Anm. 26. 14) L. c. p. 59. ,s) L. c. št. 274, pripomba. Schumi, I. c., II., 249, šl. 317. posestev označena prav jasno že v lisfini iz 1. 1011., pa tudi v naslednji iz 1.1040., ki pravi: .infer duo flumina que vocanlur Suowa, ab exorfu usque ad concursum eorum“17). Jasno je torej, da morejo besede „super prediis ecclesiae suae“ iz 1. 1073. imeli v mislih edinole Bled z Bohinjem in Triglavom. Da bi bil celo Cusanus v svojem opisu v 15. stoletju mislil na levi breg Save do karavanškega grebena, tega si menda ne bo upal trditi nihče. Tudi Bistrico in Dobri potok išče Kos okoli Karavank in deva oboje k današnjemu Tržiču, Mi pa bomo naleteli med nadaljnim razpravljanjem na obe imeni v vseh opisih mej dovških in belopeških. In če sta oba vodotoka — Dobri potok tudi pod imeni Gutenbach, Dobersnig, Dobresnec — še v novejših časih tvorila mejo oblasti deželskega sodišča v Beli peči proti sodišču na Bledu, potem vödi istih imen, ki ju navaja listina iz 1.1073, skorajda ne smemo iskati drugod kakor prav tam. Bistrica more torej biti edino ona v Vratih, ki ji pravimo Triglavska, Dobri potok pa nam pomeni današnji D6brčnik18), f. j. hudournik, ki doteka s Karavank, izpod Velikega vrha in Rožčice, in še danes, kakor že v sivi starini, deli občino dovško od jeseniške. Dobrčnik ob hudih nalivih kaj rad podivja, donaša do svojega izliva blizu jeseniške Hrušice množine murja (Muren) in onemogoča promet po dnu Gorenjske doline; v dneh 8. in 9. avg. 1.1. je celo razdrl del železniške proge19). Posledica krivega tolmačenja imena „summus vertex Creine montis" je bila, da je blejska gospoda začela v opise svojih mej mesto Triglavske Bistrice vpletati kranjskogorsko Pišenco (gl. gornji opis iz 1. 1655.) in s pohlepnimi rokami segati preko freisinškega posestva na Dovjem kar na ozemlje drugega soseda, Bele peči. Prisvajali so si pravico ribolova ob desnem bregu (gorenjske) Save navzgor ne samo do izliva Triglavske Bistrice, temveč tja do izvira Save in živeli v stalnih sporih radi mej z Belo pečjo. Dovje je freisinška cerkev prejela v last med 1. 1029. in 1045.20). Meje dovškega posestva opisuje v ljubljanskem muzeju shranjeni belopeški dokument iz 1. 1664. takole: „Ersllich von der Sau nach dem Fluß Dobripolok oder Dobersnig biß auf den Perg Velikiuarh, von danen auf die Chieppa ]eppa und Belza den Fluß ab-werfs biß an die Sau, und lTinüber nach der Veisfrifz an die Lukhn!a, Terglau Kerma, na Terla, Zmisapelz in der Rodouna und Veliciplas gegen Dobersnik über in der Moskachla .. Posestvo se je torej raztezalo od triglavskih sten preko Mojstrane in Dovjega tja na sleme Karavank, a se po svojem obsegu krije z arealom današnje občine Dovje. Ali to posestvo ne nastopa nikoli v pravnem oziru ") Kos, 1. c. ši. 107. ,8) Badjura, 1. c., 207. ’9) 01. »Juiro* 10. 8. 1926, šf. 181. — Ob hudi nevihti dne 29. okl. f. 1. je Dobrčnik skupaj s Savo zopel silno razsajal, ,0) Ko s, 1. c. št. 85. kot enakovredno z obema velikima sosedama. Desetino in tlako so Dovžani odrajtovali v Škofjo Loko, sedež uprave freisinških posestev na Kranjskem, a v zadevah višjega sodstva, lovstva in paše je bilo posestvo razdeljeno med sosedni gospoščini Bled in Belo peč. Iz Bele peči imamo dvoje mejnih opisov, enega pri A, Gstirnerju21) iz 1. 1664., drugega pri A. M ü 11 n e r ju22) iz 1. 1626. ozir. 1573. Odstavek pri Gstirnerju, ki govori o meji belopeške deželske sodnije proti jugu, se glasi: „Von Kerma abwerfs nach der Feislrilz auf die Saw, wo der dobripolok oder Dobresnec, so auf Teutsch gueffenpach genanl, in die Saw fell, dan abwerls der Saw rainl Weissenfelß mil der herrschafl Veldes alles nach der halben Wasserflüssen zu versfehen.“ Ako primerjamo ta opis z gornjim opisom dovške občine, vidimo, da je belopeška gosposka prištevala k svoji deželski sodniji le karavanški del Dovjega, triglavskega pa priznavala Blejski gospoščini. Meja med obema deloma je korito Save od izliva Triglavske Bistrice do izliva Dobrčnikovega. Beli peči je karavanški del Dovjega bil posebne vrednosti: delal je zvezo od Kraniske gore proti Jesenicam in Radovljici. Blejcem pa je že listina iz 1. 1073. dala pravico lova in ribolova v triglavskem delu Dovjega, zato jim ni bilo težko, pritegniti nase tudi višje sodstvo nad njim. Tudi opis mej Bovškega glavarstva je skrit v Miillnerjevo monografijo o železu“). V naslednjem sta podani vzporedno vrsti točk skupne bovško-belopeške mejne črte, kakor in kolikor jih navajata Gslirnerjev belopeški in Miillnerjev bovški dokument. (Gstirnerjev opis je bilo mogoče primerjati z originalom, ki ga hrani ljubljanski muzej, in tako popraviti nekatere napake.) 1612: Schober — Manharl — Podgral — Traunik — Vorshiik — Dingna — Krokla 1664: Mangari — podgrad — Trauinik — Versik — digna — — Presodniza — Prosek — Sadniza — Weisenbach — Pichauz — presodnica — prosek — Sadnica — Willepotok — pichalz — Lukna — Terglau — Carma. — Terglou — Kerma. Oba opisa se precej ujemata med seboj. Kakor je razvidno iz naštetih imen, se meja takrat še ni držala povsod razvodnega alpskega grebena. Med Vršičem in Pihavcem je namreč belopeški teritorij segal daleč na soško stran; njegova meja je tu delila preseški gozd na mali bovški in veliki belopeški del in obsegla planinske pašnike2*), ki imajo na njih pašne pravice Borovci (Kranjskogorci) še danes, ko spadajo ti pašniki k tuji državi Italiji. S Fihavca drži mejna črta kakor danes po robu na Luknjo, iz Luknje ”) L. c. p., 400. ,a) Geschichie des Eisens in Krain, Görz und lslrfen. Wien 1909, p. 124 s.; lu pravi M ii 11 n e r: .Über die Grenzen dieser Herrschaft geben uns Urbarauszüge 1573 und 1626. Auskünfte*, polem pa cilira le eno besedilo. Iz fega se da sklepali, da se oba izvlečka glasila enako in da je starejši služil kol predloga mlajšemu. ”) L. c., p. 653. 24) Č e r m ä k, ]., Skupina Razorskä. Knih. č. spol. zemžvčd. č. 5, Praha 1907, p. 5, po Plemenicah na vrh Triglava, od fu pa še na neko višinsko ločko, ki ji dajela oba opisa ime „Krma“. Od Krme dalje pa gresla meji obeh kompleksov vsaka na svojo stran; nadaljevanje belopeškega besedila meje od Krme do Dobrčnika je natisnjeno na isti strani zgoraj. Po svoji starosti sta si oba dokumenta primeroma malo narazen. Miillnerjev bovški opis je bil napisan 1. 1612., G s t i r n e r jev iz Bele peči pa datira iz 1. 1664. Od poslednjega znatno starejša sta belopeška opisa, ki ju citira Mii 11 n er, eden je iz 1. 1626, drugi pa celo iz 1. 1573. V vseh pa je kot ena mejnih točk napisan tudi Triglav. Skrajni datum, ko se omenja Triglav, bi bilo potemtakem leto 1573. Toda imamo indirektnih dokazov, da je bilo triglavsko ime znano in zapisano že mnogo poprej. Vsi natančnejši opisi mej segajo namreč glede svojega postanka tako daleč nazaj, kakor daleč segajo početki urednejšega gospodarstva na do-tičnih posestvih. Saj točno znane meje so prvi pogoj reda v gospodarstvu, Opisi mej so se torej vedno in vedno obnavljali v obliki bolj ali manj vernih prepisov po predlogah starejšega datuma. Nastop novega gospodarja, najemnika ali oskrbnika, pa sestavljanje novih urbarjev in reševanje mejnih sporov, vse to so bili pogosti povodi temu obnavljanju. Gornji opis bovških mej je napravil Juri Filip G er a ob nastopu gla-varske službe, kakor piše na koncu opisa: „aus alten Schriften, Behelfen, Confinsbeschreibungen, Aussage der alten Männer mit Einehmung des Augenscheines, soviel ich in dem Gebirg steigen können im September 1612“25). Tu omenjene predloge segajo vsaj do 1.1509., ko je bil cesar Maksimiljan 1. v vojni z Benečani zasedel m. dr. tudi Bovško glavarstvo. Da najdemo morda Triglav zapisan še v starejših dobah, bi bilo treba stikati za mejnimi opisi Tolminskega glavarstva. Enota Bovške kotline je namreč bila po 1. 1086.28) razdeljena na dva dela tako, da je večji severnozahodni del bil last furlanskega samostana v Rožacu, manjši pa je tvoril sestaven del Tolminskega. Trojna meja med Belo pečjo in tedanjim Tolminskim in Bovškim glavarstvom je bila na Krokli (danes Kukla), torej severno od Triglava27). Na tem mestu moramo še zabeležiti zanimivost, ki nam poroča o njej A. K a s p re t28), da je namreč Triglav primeroma zgodaj doživel celo svoje upodobljenje. Zgodilo se je to v reljefu Bovškega glavarstva, ki ga je bil napravil isti zgoraj omenjeni bovški glavar G e ra med 1. 1617. in 1619. Hranili so reljef v Gradcu, a je najbrže kmalu razpal, ker je bil iz proste ilovice; namenjen pa je bil vladarju v orijentacijo ob pogostih mejnih spornih zadevah z Benetkami in Belo pečjo. Vestni G era je bil potemtakem „prvi, ki je plastično zobrazil slikovit del slovenske zemlje. Nad vse ob-mejne gore in vrhe se je veličastno vzpenjal orjaški Triglav“. JS) Mii 11 n er, 1. c., p. 653. 26) Kos, 1. c., št. 385. 25) M ü 11 n e r, l. c., p. 653. 28) Pridvižni zemljevid bovškega glavarstva iz začeika 17. slolelja. ČZN 1913, p. 37-40. Da je belopeški dokument iz 1. 1664. (udi le prepis starejšega originala, nam priča A. M ü 11 n e r2!l), ki pozna, kakor smo videli zgoraj, kar dva starejša opisa. Drugi sledovi pa gredo še dalje nazaj. Dokler so posestniki Gorenjske doline bili grofje Ortenburgi, tod še ni bilo pravega gospodarstva. A ko so ti 1. 1421. izumrli in so dediščino prevzeli celjski grofje, je v desetih letih že stal tam grad Weißenfels (1531) kot središče urejenega gospodarstva. Po drugi strani je A. Ostirner dognal, da je deželsko sodišče (Landgericht) v Beli peči obstojalo vsaj že 1.1464. Iz obojega se da sklepati, da mora prvotni izvirnik mejnih opisov belopeških segati v dobo med 1. 1531. in 1464. Kakor je za 1. 1351. za Blejsko gospoščino že dokazan uradni gozdar30), nam silno zmedeni mejni opis iz 1.1655. vendar priča, da poznavanje ogromnega kompleksa v ogradi divjih alpskih grebenov in vrhov niti v 17. stoletju ni bilo zadostno. Da, celo iz 1. 1720. beremo še samoobtožbe: „weil man doch an solcher Herrschaft kein aigentliche und grintliche Information nil hat“31). Zato so spori blejske gospode s sosedi radi mej trajali tja do srede 18. stoletja. Belopeški mejni opis iz ljubljanskega muzeja vsebuje m. dr. tudi poseben seznam z naslovom „Freiungen und Streitigkeiten in Landgerichts - Confininen“. Iz tega seznama se da posneti, da je bil 1.1664. sporen ves svet ob meji od Mangarta do Krme. V severnem delu je vladal spor z Bovcem radi borovških planin na oni strani Vršiča, v južnem delu pa je še vedno mešal pojme „summus vertex ...“ ozir. Krainberg. Kartografska zbirka ljubljanskega muzeja hrani zemljevid velikega merila z naslovom „Karte von der dem Hochstifte Brixen gehörigen im Lande Krain gelegenen Herrschaft Veldes.“ Legenda k tej karti: „Die rothen Tupfen bezeichnen den Konfin, so wie selber laut Verträgen vom 5. ]änner 1668 und 4. ]uli 1749 bestätigt worden“, nam govori o dveh mejnih pogodbah. V dokumentu „Vorläufige Grenzbeschreibung Ober-Görjach“ iz 1.1825., ki ga hrani mapni arhiv v Ljubljani, pa se na koncu dovški župan sklicuje na pogodbo med Bledom in Škofjo Loko z dne 11. avg. 1717. V prvi pogodbi je moral biti rešen spor radi meje kje na jugu, s pogodbama iz 1. 1717. ozir. 1749. pa je bilo brez dvoma poravnano vprašanje blejskih mej proti Beli peči in Dovjemu. To se da sklepati tudi iz zbirke panoram32), ki je bila napravljena z očitnim namenom, da posluži kot pripomoček v tem mejnem sporu. Te zbirke 19. list, ki se nam je kot edini rešil v muzej, predstavlja namreč po dolgem dolino Spodnje Krme in Radovine z dolino Kotom v ozadju; Kot in neka ograda v Krmi sta označena kot sporna. List pa nosi letnico 1701. Preskrbel je panoramo — pač po naročilu blejske gosposke — Mafija Loč-nikar, ki je bil od 1685—1725. župnik v Gorjah, prej pa na Jesenicah33). 20) L. c., p. 124. — Mejni spis iz 1. 1655. gl. zg. p. 85. 80) S i n n a c h e r, 1. c., V., 244. S1) S i n n a c h e r, 1. c., IX., 307. *2) Miillner, A., Ein Panorama aus den oberkrainer Alpen. Argo 1892,1., p.36-38. 3>) Valvasor, Lc, II (VIII) 720. Omenjena blejska karfa je sicer pozen, a vendar menda najsfarejši dokument z Bleda, kjer nasfopa naš Triglav s svojim pravim imenom, in sicer „Veliki Terglau“ kol trojna mejna fočka, a „Mali Terglau“ znolraj blejskih mej. Vsa severna mejna črta Blejske gospoščine je na lej karli potisnjena od črle ob Triglavski Bislrici proti jugu; na njej so do Mo-žaklje označeni li-le vrhovi: Gore, Mezesnovc, Lukna Pezh, Na Gomilje in Sredna Gora. Iz podanih izsledkov je razvidno, da je Triglav oficijelno bil na blejsko-bohinjski strani izredno dolgo neznan in nepriznan ; bil je zastrt od napačno pojmovane njegove prve oficijelne oznake (iz 1. 1073.) „summus vertex Creine niontis". Od belopeške in bovške strani pa je Triglav dokumentarično dokazan za dobrih sto let (l. 1573) pred Valvasorjem, dočim nam indirektna zasledovanja potrjujejo, da je ime Triglav služilo v dokumentih že 250 let pred Valvasor jem. Svojemu visoko štrlečemu rogu primerno službo vogalnega mejnika je Triglav dobil že 1, 1073. Toda politika je našega gorskega prvaka s te častne službe kmalu degradirala med redove. Vršil je samo ponižno službo vmesne mejne točke, njegova slaba namestnica pa je bila gora Krma (Krainberg), dokler ga ni sredi 18. stoletja doba prosvitljenosti znova odkrila in priznala v vsej njegovi veličastnosti. II. GORA KRMA — VALVASORJEV TRIGLAV. V gornji črtici smo spoznali značilno vlogo, ki jo je igralo ime Krma še v Valvasorjevi dobi. Krmo navajajo dosledno vsi mejni opisi iz Bele peči in Bovca. Po njihovem besedilu se namreč mejna črta med Bovcem in Belo pečjo na jugu ne konča vrh Triglava, ampak sega še nekam dalje proti jugu do točke, ki nosi omenjeno ime. Na Krmi je torej za Bovško in Belopeško gospoščino točka, kjer se prične njuno mejašenje z Blejsko gospoščino : ona je trojna mejna točka. Danes se ime Krme razteza preko šest km daleč od Gornje Radovine tja do pod južnih sten triglavskega roga; pomeni nam zemljišča in objekte gorjanskega kmetskega gospodarstva, ki se izmenjavajo s silnimi grobljami, melmi, murami in skladanicami hribinskih sten. Široko dno in strmo iz-podrezane strani v prečnem, a neenakomerno, stopnjevinasto spuščanje v podolžnem prerezu nam to divjeromanfično gorsko dolino označajo za ko-panjo1) (Trogtal), t. j. nekdanjo rečno dolino, ki so ji bili ledniki daii njeno današnje lice. Smer doline je v stopnjevinastem gornjem delu naglo proti NE. Temu primerno razlikujemo tudi v poimenovanju dve Krmi, spodnjo in gornjo; jožefinski kataster pa pozna v dolini troje gozdnih kompleksov: Malo, Veliko in Spodnjo Krmo. ') Rus, ]., Slovenska zemlja. Splošna knjiž. II. Ljubljana 1924, p. 7, 25. Prof. ]. Raonik : Triglav izpod Škrlatice. Drugače je bilo pred polovico 18. slolefja. Za mejno točko namreč faka dolga dolina ni bila primerna, še manj seveda kak gozdni kompleks: takemu namenu je mogel služiti le jasno določen visok alpski vrh ali vsaj greben. In res pozna Valvasor goro tega imena. O njej nam ve pod posebnim poglavjem povedati v prvem stavku tole: „Med Mojstrano in Bovcem na Gorenjskem stoji gora Krma (Kerma) v sredi med Kranjsko in bovško deželico prav kakor kak razsojevalec“2)- Krma mu je torej gora, da, ona je celo daleč vidna mejna gora med kranjsko deželo in Bovško kotlino in edina, ki jo pozna na prostranem ozemlju od Mojstrane do Bovca in Bohinja. Temu nasproti je gorjanskemu župniku M. Ločnikarju samo na malem prostoru okoli Spodnje Krme in Gornje Radovine znanih kar 23 imen skupaj, a v ospredje svoje panorame je zarisal desni, t. j. južni gorski rob doline Krme in mu napisal skupno ime „das Gebürg Kerma“. Tudi Florjančičeva karta Kranjske iz 1. 1744. ima poleg in blizu Triglava, ki je tu prvič javno označen in tiskan, na sličnem mestu gorski venec z imenom „Mons Kerma“. Pa še enkrat pride gora Krma na spregled, vendar tokrat izrečno kot višinska točka, njena lega pa je točno, geodetsko določena. Mapni arhiv v Ljubljani hrani originale definitivnih opisov mej katastralnih občin bohinjske Srednje vasi in Zgornjih Gorij iz 1. 1868. Vrh Velikega Dražkega vrha (2243 m) je trojna meja teh dveh občin z občino podstudorsko. Opis mej sredenjske občine pravi potem dobesedno: „Od Velikega Dražkega vrha drži meja med desno planinskimi pašmKi sredenjskimi in levo golim skalovjem gospoščine Zgornje Gorje po gorskem hrbtu, prečka po 368 sež-njih gorsko kopo Krmo (Bergkuppe Krm vrh, po gorjanskem opisu Berg-kuppe Kerma) in doseže gorski vrh, Mali Dražki vrh imenovan.“ Razdalja med obema Dražkima vrhoma znaša po obeh opisih povprečno 1285 m, gora Krma pa je od Vel. vrha oddaljena 700 m (= 368 klf), stoji torej skoraj na sredi grebena Dražkih vrhov. Ti dokumenti nam poročajo o geografski legi Krme eden bolj določno od drugega. Vsi trije, Ločnikarjev v obliki panoramske slike, Florjančič na kartografski način, državni kataster pa z besedo in mero, nam jo devajo na jug od Triglava. Krma teh dokumentov se torej po svoji legi vjema s Krmo, ki jo poznajo stari mejni opisi belopeški in bovški kol skupno točko svojega mejašenja proti Blejski gospoščini. Drugače je z Valvasorjevim opisom: ko opisuje goro Krmo, misli pri tem na — Triglav. Že iz zgoraj podanega stavka Valvasorjevega o Krmi odseva jasna aluzija na Triglav, še bolj razločno pa je Ti iglav označen v drugem stavku, ki pravi: „Ta (sc. Krma) ima to čudno lastnost, da na njegovem vrhu julija meseca dan kaj dolgo traja, tako da ne čutiš dosti več ko eno uro, ko pojema noč in potem narašča dan“8). Krma se nam torej predstavlja kol 2) Valvasor, J. W., Die Ehre des Herzogtums Krain, I. (IV.) 562. 3J Gl. prip. 2. — Anastasius Orün opeva Triglav m. dr. lakole: .Der Ersle, der Morgens den Purpur lrägl. Der Lelzfe. der Abends ihn fallen läßf.* 3 visoko moleč gorski vrh, ki mu solnce zjutraj' zablišči prej ko vsem goram daljne okolice, a mu sveti zahajajoče solnce še dolgo kot zadnji točki na površju Slovenske zemlje; radi tega da se v vedrih poletnih časih noč na Krmi prav občutno skrajša a dan podaljša. Imamo pa v Valvasorjevem delu še dvoje mest, katerih zmisel nas nedvomno navaja na vrh Triglava. Na kraju 1. poglavja 3. knjige piše Valvasor: „]az tudi nikakor ne dvomim, da so nekateri kranjski snežniki še mnogo višji kakor tadva zgoraj omenjena, namreč kakor Notranjski Snežnik in „Bistriški snežnik“, ki jima je bil izmeril višini. Da ima tu v mislih v prvi vrsti goro Krmo (Triglav), se da sklepati iz drugega mesta, kjer v poglavju „o raznih zeliščih na Kranjskem“ pripominja: »Poleg doslej omenjenih imamo še več drugih, dobrih, izbranih in slavnih zeli v naši deželi, to posebno na visokem gorovju, kakor na gorah Krma, Veliki Stol, Bistrica, Nanos in Učka gora*. V kratki vrsti petih gora tedanje Kranjske so, kakor vidimo, zastopane vse obsežnejše visoke gorske skupine. Na čelo zastopnikov Karavank in Kamniških Alp ter notranjskega in istrskega Visokega Krasa pa je Valvasor postavil zopet svojo goro Krmo v Triglavskem pogorju; dal je prednost gori, ki jo je, kakor se bomo še prepričali, od vseh najmanj poznal. V slučaju Valvasorjeve gore Krme gre potemtakem za zmoto, ki je v očeh našega intimnega razmerja do Triglava tako velika, da se nam zdi, kakor da je zaslužni mož v svoji dolenjski ponižnosti pozabil na strešno sleme svoje sijajne zgradbe postaviti vsaki naši vasi neizogibni zvonik. Kako to, da je prišla v Valvasorjeve knjige Krma, pa ne Triglav? Kar se tiče poizvedovanja krajevnih imen, je bil Valvasor odvisen od zastopnikov kranjskega ljudstva in izobraženstva. Tako si A. Mii 11 n er”) v mislih predstavlja Valvasorja, kako je po svoji navadi prijahal tudi v dolino Krmo, toda ne dalje kakor do zadnjega kmeta, in izvaja: „Realni kmetje, ki mislijo samo na svoje pašnike in črede, so mu imenovali Krmo, v katere zadnjem koncu stojijo še skrajni ovčarski stani, in tako je prišel Triglav pod imenom „Krma“ v njegovo knjigo“. E. H. Costa7) celo domneva, da je v 17. stoletju, t. j. v dobi Valvasorjevi (1641 — 1693), najvišji kranjski gori bilo ime Krma. Fr. Schumi8) pa misli ob gori Krmi na Mali Triglav. Da Costovo mnenje ne drži, nam daje prednja črtica dovolj dokazov. Če pa je bil Valvasor dospel osebno v dolino Krme, tedaj je verjetna samo Miillnerjeva razlaga, ker v Gornjo Krmo, Malemu Triglavu na dogled, kakor misli Schumi, se prav gotovo ni bil dvignil. <) I. (Tit.) 303. “) I. (III.) 360. 6) Über geographische Nomenklatur. Argo 1893, II., 32. ’) Über den Ursprung des Namens des Berges Triglav. MHVK 1856, p. 23: »Es muß also die-er höchsle Berg Krains damals Kerma und nicht Triglav geheißen haben, oder dem Valvasor der Berg und der Name Triglav fremd gewesen sein, was nicht anzunehmen ist.* 8) Coll. Schumi v muzeju, št. 30. O zanimivem razmerju Valvasorjevem do triglavske pokrajine bo govora v posebnem sestavku. Tu naj povdarimo samo to, da je od vsega razumništva in izobraženstva na tedanjem Kranjskem spoznal le dva moža, ki sta mu o divjem alpskem svetu vedela kaj več povedati. To sta bila dva doktorja medicine, eden je bil Lovro pl. Rechberg, drugi janez K. Peter-mann. O prvem ni nič znanega. Verjetno, da je kot zdravnik spadal med botanike, ki pripoveduje o njih Valvasor, da jih stikanje za zdravilnimi zelišči privede v Alpe više ko druge zemljane. Dr. Petermann pa je bil „romano - pontificius resolutorum coacademicus" in fi^ik - zdravnik deželnih stanov kranjskih, torej že kot tak kranjskemu baronu Valvasorju precej blizu; najdemo ga celo med osmerico, ki je po tedanjem običaju v vezanih besedah častitala Valvasorju na njegovem sijajnem delu'1). V Valvasorjevem pripovedovanju o gorenjskih krajih najdemo Pete rmanna omenjenega kar na štirih mestih, kjer se nam razodeva ne samo strokovnjak svojega poklica — analiziral je namreč neko kiselico pod Ljubelom10)—, temveč tudi alpski lovec in za tedanje čase redek prijatelj narave. Dr. Petermann je našemu pisatelju poslužil s svojim poznavanjem rudne Belščice11) in „mrzlega“ Velikega Stola12), čigar izredno lepi razgled na pol Koroške in Kranjske ne more prehvaliti. Na njega in drja. Rechberga se sklicuje Valvasor tudi v poglavju o Krmiis). Ko namreč pripoveduje o nevihtah, ki na Krmi baje nastanejo že, če kdo poka z bičem, in se poziva na izpovedi prebivalcev iz okolice, tedaj kliče za priči še oba zdravnika, češ: „Beide Doclores der Medizin haben solches vor wenig Jahren selbst persönlich gesehen.“ Iz tega je razvidno, da se tudi oba omenjena zdravnika nista bila povzpela po dolini Krmi tako daleč in tako visoko, da bi dospela pred obličje „najvišjega“ in ga identificirala. Valvasorja pa sta v njegovi veri na goro Krmo očividno le potrdila in mu pregnala vsak dvom, ki bi bil možen glede tega imena. Miillnerjeve besede o realizmu kmetskega ljudstva imajo na sebi dosti resnice. Tega realizma pa tudi pri samem Valvasorju ne manjka. Vkljub temu se Miillner14) hudo moti, ko trdi, da je Valvasor Triglav pač poznal, da pa je kakor pri preprostem ljudstvu tudi pri njem prevladalo praktično, realistično pojmovanje „gore“ in da samo radi tega Triglava, neproduktivnega, pustega in skalnatega kolosa ne omenja z nobeno besedo. Kaj takega bi smeli pričakovati od vsakogar, nikdar pa od Valvasorja, ki je stikal za posebnostmi kakor nihče ne pred njim ne za njim. Tudi tega ne smemo trditi, da Triglavovo ime Valvasorju ni prišlo do ušes. ") Dolična Pefcrmannova pesem „Allusio panegyrica... ad aulorem* je z drugimi vred natisnjena na čelu prve knjige »Die Ehre d. H. Krain“. •°) I. (IV.) 603. ’>) 1. (IV.) 576. ”) I. (IV.) 561. ,3) G!, prip. 2. ,4) Gl. prip. 6. 3* Morda ga je bil slišal, ali ker njemu ob mislih na Krmo ni mogel prisoditi važnosti, ki mu pristoja, ga tudi ni apercipiral v svojo duševnost. Kakor je sicer Valvasor dobil po svojem požrtvovalnem prizadevanju v roke, lahko rečemo, vso obstoječo literaturo o Kranjski in jo primerjajoč spretno vpletal med svoja osebna opažanja, o triglavski pokrajini vendar ni imel nobenega avtorja na razpolago. Tudi v arhivih in kronikah gradov in župnišč je imel z ozirom na Triglav prav malo bere; vse kar mu je bilo med dokumenti v tem oziru na razpolago, so bili opisi blejskih in belo-peških mej15). Vendar točnejših informacij o Triglavskem pogorju je mogel najti le v mejnih opisih na Jesenicah, kjer je bil ob njegovem času sedež belopeške gosposke. Na Bledu namreč oficijelno niso poznali ne Triglava ne Krme, zato pa so belopeški mejni opisi razkrili Valvasorju znamenitost, da se na gori Krmi stikajo zemljišča treh velikih gospoščin. Valvasorjeve besede, da stoji gora Krma v sredi med Kranjsko in bovško deželico prav kakor kak razsojevalec (gleichsam ein Schiedsmann)16), se nam zdi, da namigavajo dovolj razločno na te mejne opise. Med vrsto točk belopeške meje je na Jesenicah dobil pred oči tudi ime „Terglou“. Da se ob tem imenu ni bil ustavil, se da razlagati že iz dejstva, da pride takoj za Triglavom na vrsto gora Krma, ki je o njej mogel brati vendarle le nekaj več kakor golo ime. Vzemimo zdaj možnost, da je bil Valvasor triglavsko ime tudi slišal. Tedaj so mu ga domačini gotovo izgovorili prav tako, kakor izgovarjajo njihovi potomci danes, namreč Targwöu; ker po Fr. Ramovševi17) ugotovitvi se je bil antekonzonantični 1 v gorenjščini in koroščini preobrazil v w že sredi 16. stoletja, torej dobrih sto let pred Valvasorjem. Pisali pa so triglavsko ime, kakor se lahko prepričamo iz mejnih opisov — pač pod uplivom tradicijonalnega književnega pisanja — vselej z /-om. Ali vokala v obeh delih Triglavovega imena, sta vendar tudi v pismu ostala ista, kakor ju je ljudstvo izgovarjalo, torej „Terglou*. Do ortografsko pravilnega imena „Triglav“ so se povzpeli šele slavisti Zoisovega krožka polnih sto let za Valvasorjem, dočim je A. T. Linhart18), zgodovinar iz istega krožka, celo umel spraviti goro Triglav v zvezo s staroslovanskim bogom Triglavom. Bog Triglav tudi Valvasorju ni neznan. Omenja ga dvakrat kot boga severnoslovanskih plemen Štetincev, Pomorjanov in Sklavov, a Štetinci da so mu na čast držali in častili črnega konja. Piše pa njegovo ime obakrat „Triglaf“19). Costa, ki je to Valvasorjevo poglavje poznal, zato tudi ni dopuščal možnosti, da bi triglavska gora po svojem interesantnem imenu 15) 01. prvo črfico zgoraj. ,0) 01. prip. 2. *’) Historična gramatika slovenskega jezika, II., Ljubljana 1924, § 4 in 19. ia) Versuch einer Geschichie von Krain... Ljubljana 1788—91, 11.256. ,9) II. (VII.) 380 s. J0) 01. prip. 7. osfala Valvasorju tuja. Saj mitologija in z njo vezana etimologija sta bili nekdaj objekt največjega zanimanja, a specijalno v Valvasorjevih foljantih je marsikatera stran izpolnjena z vprašanji te vrste. In vendar se Costa zelo moti. Pogrešil je v tem, da je ortografsko pravilni „Triglav“ svoje dobe deval tudi v starinske čase Valvasorjeve. V resnici pa se Valvasorjevim čutom ne po gorenjsko izgovarjam „Targiüöu“ ne pisani „Terglou“ — oba z naglasom na drugem delu besede — nista mogla zdeti, da bi bila količkaj slična štetinskemu božanskemu imenu „Triglaf“. Radi tega ta slučaj Valvasorja niti ni mogel speljati na tako priljubljena pota etimologiziranja, zato tudi o kakem češčenju tega boga med starimi Slovenci ni napisal besedice. Po utisih, ki jih dobimo iz teh podatkov in razmišljanja o Krmi na eni ter Triglavu na drugi strani, nam bo zdaj jasno, zakaj je Valvasorju ime Triglav ostalo tuje. Ker pa je njegovemu impozantnemu vrhu, ki ga je imel priliko opažati že iz svojih daljnjih dolenjskih krajev, hotel dati ime, imenoval je ta vrh z imenom „Krma“. To ime mu je namreč edino izmed vseh v Triglavskem pogorju vzbudilo nekaj zanimanja. Prvič ono je, kakor danes, tako že tedaj pomenilo kultivirano gorsko dolino, ki se je po njej mogoče približati Triglavu na najbolj komoden način — jasen znak, da je v Valvasorjevi glavi tudi v tem slučaju prevladal realizem njegove dobe. Drugič pa je ime Krma veljalo v sodobnih dokumentih kot skupna točka treh gospoščin. Zato je popolnoma razumljivo, če Valvasor meje med Gorenjsko dolino in Bovško kotlino ni postavil drugam kakor na najvišjo in najbolj vidno gorsko točko; tudi nobeden izmed nas si na Valvasorjevem mestu v ulogi trojne mejne točke ne bi bil mogel predstavljati katerekoli številnih gora Gorenjskega kota, ampak edinole med visokimi najvišjo. Slične postopke v rabi krajevnih imen moremo tudi danes opažati vsepovsod. Da pa bo možnost takega slučaja pri Valvasorju docela potrjena, treba nam je pokazati iz njegovih knjig samo tale posebno jasen analogon. V Kamniških Alpah je bil Valvasor spoznal reko Kamniško Bistrico21), enako tudi dolino in gozdovje22) tega imena. A ko je hotel dati ime tudi divjim goram, ki delajo Bistrici veličastni okvir, kaj je bilo bolj priprosto, kakor da jih je krstil z „Bistriškim gorovjem“23), neki vrhunec, ki mu je bil zmeril višino, pa z „Bistriškim Snežnikom“24) ali kar enostavno z — „Bistrico“")- Ves postopek Valvasorjev nam leži tu na dlani. Vkljub temu hočemo navesti še drug slučaj, to pa zato, ker ga imamo iz Vrat, t. j. iz najbližje soseščine Krme in Triglava. Starodavno Triglavsko Bistrico, ki se omenja že 1. 1073. in potem redno v vseh mejnih opisih, pozna namreč »*) I. (II.) 152. 23) I. (II.) 137, 145. ™) 1. (II.) 99, 110. 2<) I. (III.) 302. ”) I. (1I1.)1360. Valvasor le pod imenom Mojstrana2*). Ime naselbine ob vodi je komodno prenesel na vodo samo. Ali ni tako izpreminjanje krajevnih imen tudi danes splošen pojav? Bistrico, ki teče skozi dolenjsko Ribnico, n. pr. imenujejo tujci kratko in ročno z Ribniščico iz enostavnega vzroka, ker jim njeno pravo ime ni znano. In prav takšen tujec se nam zdi naš Dolenjec Valvasor pod vzvišenim gorenjskim Triglavom. Resume. — Der Triglav. Historisch - geographische Skizzen. 1. Der Triglav vor Valvasor. Es werden auf Grund der erreichten Konfinsbe-schreibungen der Herrschaften Bled, Dovje, Bela peč und Bovec die ältesten dokumentarisch bewiesenen Anführungen der höchsten Bergspitze Sloveniens und Jugoslaviens besprochen. 1073 wird ihrer zum erstenmal Erwähnung getan als „summus vertex Creinae montis“. Die direkt bewiesene Existenz ihres heutigen Namens Triglav (spr. Trigläu) reicht, allerdings in orthographisch unrichtigen Fassungen, bis 1573, also gute hundert Jahre vor Valvasor (1689). Trotzdem ist der Name Triglav Valvasor unbekannt geblieben. 2. Der Berg Krma — Valvasors Triglav. Von allen Bergspitzen zwischen Mojstrana, Bovec und Bohinj kennt Valvasor einzig und allein den Berg „Kerma“. Nur dieser Name vermochte in seinem realistischen Kopfe einiges Interesse zu erwecken. Er bedeutete erstens ein kultiviertes Hochtal, durch das man sich auf die bequemste Weise dem Triglav nähern kann und zweitens galt zu seiner Zeit als dreifacher Grenzpunt der alpenhaftesten Herrschaften der Slovenischen Erde. Valvasor nennt die Krma an drei Stellen seines Werkes und legt ihre alle Merkmale bei, die eine Alpenspitze als die höchste in Krain charakterisieren können. HENRIK TUMA: KRNICA IN POLICA. 1. Krnica. Eno najznačilnejših imen v Alpah je Krnica. Na Koroškem, kjer se dotika slovensko in bavarsko narečje, prevaja se krnica za Kar ali Kor. Krniška Špica v Viški skupini 2335 m je nemška Korspitze, dočim je Kr-niška Špica 1973 m še Karnitzenspitze, Krniška Grapa v Kanalski dolini pa je pokvarjena v Krunzengraben. Krnica v bistvenem pomenu je po start dolenjščini velika, iz lesa izdolbljena, izkrnjena skleda, v poslovici: „Tako je požrešen, da bi požrl celo krnico“. Ta pomen je prenesen na izpodjedeno vodno strugo, tolmun, v katerem se suče voda. Pleteršnik: tiefe Stelle im Wasser, Tümpel, Wasserwirbel, Flusstiefe, Kesseltal. Krničica je lesena skledica za sol, isto krnička ali nečkica. Po S c h m e 11 e r jevem etimolo-gičnem slovarju bavarskega narečja je Kar različna posoda v sestavljenkah Beikar, Peihar (iz (ega slovenski pehar), Brunnkar (korito pri vodnjaku), Fischkar, Käskar, Mehlkar; der Kar, Mass für Getreide, bo pač za korec. '») I. (It.) 156. Obenem pomenja der Kar, Gefäss splošno. Posebno zanimiva je beseda Karer, Ochsenhirl, der das Vieh im Kar weidet. Sfebler, Alpenwirtschaff sfr. 99 razlaga za Štajersko Kahre = „mit drei Hängen begrenzte Weide “ Ker v germanščini r često prehaja v 5, je tudi Kees, Käs = das Eiskar (Zeitschr. des d. ö. Alp. Ver. 1905/82). Krnic kot lastno ime po slovenskih in Kar po nemških Alpah je ne-broj. Krnica pomeni vedno Kar, navadno Hochkar, a tudi Tiefkar, krnica pod vrhom in dolinska krnica. Za vrhove nad njo pa slovenski pastir dosledno rabi Vrh Krnice in le nemški maperji in turisti zanesli so za vrhove ime Krnica. Ena najlepših krnic, pravcati Hochkar, je Včlika Krnica nad Bovško sotesko; pod njo Mala Krnica. Odgovarjajoča vrhova sta koti 2235 in 2113 m. Pravilno ime Krnica 2434 m zahodno pod Kaninom je Vrh Krnic. Nižje lepe zelene dolinske krnice so v kotu Pišence. Druge višje pod vrhovi ležeče krnice so: Trbiška in Žabniška Krnica, zahodno in vzhodno od La-sfavic; Osojna Krnica pod Šplevto; Solnčna Krnica pod Pihavcem. Dalje: Krnica pod Muzci v Reziji, Krnica planina nad Bovcem, Krničica pod Predelskimi Glavami, Krnica (Carnizza) 991 m v Beneški Sloveniji, Krnica poleg Vršiča, Krnica na Trnovski planoti, Idrijska in Žirska Krnica, Krnica, vas pri Turjaku, Krnica pri Mozirju itd. V Krničini v Hotenju, Krničica vrh pod Zad-njiškim Vršacem, Karnovec, glava nad lepo krnico za planino v Plazčh, v Karnicah pri Svinem na Vipavskem, Karnica, vas pri Lučah na Štajerskem, Karničica pri Jurkloštru, Garnitz, Garnizzen pri Praegarten (pač Pregrad), že imenovan Kruncengraben v Kanalski dolini. Spačeno je krnica v furlan-ščini v Cherz in Chernz, kakor gre fholsko-ladinski crona, corona k rezijanskemu kronjeno. Kernica pri nemški koloniji Sauris v Karniji je po listini iz 1. 1036. Chernz, iz 1.1173. Cherins. Furlanska furistska revija ln Alfo 1899 razlaga Carnizza = buco in forma di piaffo presso Bolzano del Nafisone, jama v obliki krožnika. Poleg krnic imamo znano ime Krn, sedaj Monte Nero 2143 m nad Kobaridom f. j. odkrnjen vrh in Ukronjena f. j. ukrnjena gora za Črni Vogel 2386 m v Kaninski skupini. Revija ln Alfo 1916 str. 37. navaja staro listino, v kateri je Krn naveden kot Kren. Na Krni je oborno ime v Bafah nad Kanalom. V slovenščini imamo torej oblike Krn, Krna, Krnica, Karnica in Karnovec, v nemščini Kar, Kor, Karnifzen, Garnizzen. diminutiv Karle (Lech-faler Alpen), Krennmauer (Gesäuse). V sestavljenkah imamo Karwendel f. j. Kar = kleine Wand, znano gorovje na firolsko-bavarski meji. K besedi Kar stavlja Walde v efym. latinskem slovarju tudi Haarsfrang t. j. Kar in Strang — Gebirgszug. Podsfavljanje besede kar in krnica keltščini ali neki enako izmišljeni reforomanščini je forej prazna filologično-znansfvena ideologija. Morfologično ni nobenega dvoma, da sfa kar in krnica istega pomena, zafo pa tudi ne filologično. Da je krnica pristna slovenska beseda, kažejo bogafi izrazi P1 e 1 eršnikovega slovarja: Krn: Bergspifze, Klippe (prav odkrnjen vrh), adj. krn, krnjasf, krnjav: schrofig, verstümmelt, krrta, krnja: Scharfe, krneč: Rebenmesser, krnja: verstümmelte Kuh, krnjak, krnja: verschnittenes Schvein, krniti, krnjati: verstümmeln, verschneiden. Miklošičev efym slovenski slovar ima besedo krnico ad kürinü za splošno slovensko. Prišla je v romunščino kern = Stumpfnase, v madjar-ščino pa je gerinez = gorski greben, ki spominja na ladinski spačeni chernz. Miklošič opozarja obenem na glasoslovno in pomensko premenjavanje raznih enakih besed. Nima pa prav, da loči od skupine krnica, krinica in krini, polski in maloruski krynica = vodnjak, ruski kphhks, irdener Topf, KpeHHua, Quelle, kophmh, klein von Wuchs, bolg. krina Getreidemass, srb. KpHHHua, kleine Schale, polski krzynow, vas ligneum, češki kfnika Strohschüssel, glej bavarski Beikar = pehar. K temu lastno ime KpHHHua, ka-menifi kraj v Rečkoj na Srbskem. Enako razlaga Bernecker v etym. slov. slovarju. Glasoslovno in pomensko križanje pa jasno kaže, da gre za temeljni pojav krnica, iz lesa izkrnjena skleda, ki je prešla iz temeljnega davnega jezika v nadstavljena narečja. V lombardščini je kar forma per il caccio, recipiente in legno t. j. lesena posoda, forilo za sir. V ladinščini karöt, forma per la ricotta, forilo za skuto (Carlo B a 11 i s t i, Studi di Storia). B o i s a c g ov etym. grški slovar navaja xspv«, les deux saillies des prolongemenfs oseux des verfčbres t. j. jasno slovenski krneč, Stummel, za slabši Erjavčev trnek (Dornforfsatz) ter -/.Ipvoc vase de bois dans le culfe čleusine, jasno slovenska krnica, novogrško *piv£, Brunnentrog. Grški xoupw h koreniki qerodgovarja slovenskem krniti. Boisacq pa zamešava sem x«p, kora, korec, ki ima pomen trdega okorelega in je semantično vse kaj druzega nego krnica, krna. W a 1 d e jev etym. latinski slovar nima besede crena za latinsko, ampak za retoromansko ali od drugega narečja. M a y e r - L ü b k e jev Etym. rom. Wörterbuch ima v piemonfeških dijalektih ohranjeno besedo krinj za Schwein, jasno slovenski krnja t. j. skopljenka. Pod besedo crinis, Haar, pa navaja za narečje v Markah grinio, grosser Weidenkorb, v Abruzzih krina Hühnerkorb, furl, krinje, šfala za ovce, v Grodni dolini (Grödnertal), krinja Futfer-kanal, Mayer-Lübke seveda mora priznati, da so semantično vse te besede za crinis Haar, nemogoče, slovenske krnice, krinice pa ne pozna. Ima poleg tega corona, benečanski Felsmasse auf der Bergkuppe, še co-ronium, Schweinesfall, sardinski corongiu prvo očitno v zvezi s krnom, dočim drugo spominja na furlanske krinje, šfalo za ovce. Tod laški cruno d’ ago, Nadelöhr ni iz corona, ampak je izkrnjena luknja. Semantičen prehod od krnica — Schale h koritu, zarezi, razne posode je po sebi dan, kakor tudi prehod od pomena globel na vodni izvir, kakor pri besedi beč, vodni izvirek v globeli in bečva, posoda, kad. Zanimive so razlage švicarskega alpinista-filologa C. Tauber ja, Ge-birgsnamenforschungen und Ortsnamen. Odklanja vsled nerazumevanja razlago Piererjevo: »V bavarskih in tirolskih Alpah je Kar dolini podobna globel, ki služi za pašo, ali na Tirolskem fudi bližnja okolica planinskega stanu, v Gorenji Avstriji gorski kotel le z enim izhodom.“ Po Tauber ju pomenita Kar in Kaer Gesteintrümmerfeld. Kaže na obilico imen Karalpen, Kareralpe, Karhörner, Karwändel. Karl, Karlspitzen, Karlstein (tako imenuje ljudstvo stare tvorbe balvanov, Steinblock, ali obdane od kamenja). Tauber sfavlja sem tudi Kar-freif, seveda po goli filologični fantaziji, iz kar, kamen in ladinski freida iz fracida, torej fauler Stein. Tudi Karsf, Carusadius, Kärnten, Carniola, Karpathen, ki mu je Weiterbildung aus carapa, Fels (seveda slovenske krepe ne pozna). Tudi Karavanke pristavlja. Sklepa, sklicujž se na študije I. Slu d er ja, da so Kar in Karren: gole peči na ploskih tleh ali grmada skal v gorovju, posebno pečnafa tla v Alpah, ki so razrita po globokih razorjih; Karrenfeld = Schrattenfeld (ime Schratten je pač le spačenka iz škraplja). Schratten pa je docela druga morfologična tvorba nego Kar. Dočim je Kar skledasta globel, je Karren in Schratten globoko razorano in ostro zarezano pečevje po Krasu in gorah kraške tvorbe. Filologično dostavlja keltski car, earn, Stein, Klipe, grški xaptj, slovenski gora in kucovalski crap. Iz te zadnje besede, ki mu je iz retoromanskega carapa, pa tolmači lastno ime Kärf im Glarnerland, kar je očitno slovenska krepa. Značilno je, da stoji poleg Kärpfe še Gand, torej poleg krepe še konta. Ladinski je crep brüchiger Fels, točno slovenska krepa. Car Tauber menja v cor, zato stavlja v zvezo coron, grona, Tudi Monte Rosa se je nekoč imenoval Gor-nerhorn, forej Krn. Tirolski filolog S c h melier in Švicar Stud er spravljata v zvezo corna, Fels, Krn in Val Corno in dr., dočim je po zahodnem Slovenskem vse polno potokov Koren, h kora, korec, korito. Konečno bi šel sem fudi švicarski Churwaiden, chur = kamen, walden = vallis in Cur-f'rsten t. j. Felsberge. Po Täuber ju gre forej v skupino kar vse mogoče, tudi Cervino, Matterhorn, Felshang, Gera, Gerschni Alp. Gersfenhorn, Tscher-wald, Girenspifz, Kirchet primerja fudi keltski kert — Stein, Kerenzbergpass im Brenner Oberland, foraj furlanski cherenz. Za Weiterbildung i? karnica grapa in krinnen navaja Krajalp ad keif, cray, Stein, Kriegalp, Krauchtal, Alpae Grajae, ter grava v imenih Graf, Gravadifza, Grabs im Rheintal. Iz grava bi nastala glarea in sem gre Glar bei Bern, Glarn, Glars, Glarus, Glurn, Glan-nerkopf itd. To filologično ugibanje nemškega učenjaka-alpinisfa-filologa ima eno resno dno: znanstvena primerjalna toponomasfika slovenskega učenjaka alpinista-filologa bi morala dognati pri navedenih, za germaniste in romaniste docela eksotičnih besedah, ne keltske, retske, venetske, ilirske in bog-zna še kake podstave, ampak slovenske besedne temelje. Navedel sem vso to prebogato zbirko nerazumljenih in nerazfolmačenih krajevnih besedi, da dokažem nesposobnost golo, fonetično raztolmačiti krajevna imena Tirolske, Švice in Alp sploh brez znanja slovenščine. Ostaja pa nam docela jasna beseda krnica za Kar f. j. izkrnjena skleda, Steinmulde in beseda Krn, odkrnjen vrh. Odgovorni morfologični pojavi so docela skladni. Polica, pola. Polica je (ravnat, plan obronek v gorskem pobočju, nasufina strtega in zmletega kamenja in prsti pod pečnatimi vrhovi, krajši ali daljši, ožji ali širši plašč stožca. Slovenski polici odgovarja morfologični furlanski Pala, ladinsko Pele (Val Fassa). Pod Poliškim Špikom (Montaž) so na slovenski strani Hude Police, na furlanski pa Pala grande, Palone in Pala piccola iste tvorbe, le da so prve strmejše, kar pove že ime. Police so dobri pašniki za drobnico, torej tudi gospodarskega pomena. Furlansko ime pala je lahko zamenjati z laškim palo, kol, Pfahl, palus, pala, pol, lopata, Schaufel, dočim je semantično izključena palla, krogla, Bali, Kugel in palla, Leinentuch, Obergewand, prt, halja. Italijanski toponomastiki seveda izraze pala, palla, pa'o vse vprek zamenjavajo, ker ne poznajo točne morfologične pojave police, pala; vendar pa ladinski pal? razlagajo kot polico vsi dobro poučeni laški in nemški alpinisti. Geograf O. Marinelli razlaga v svojih „Termini geographici in Ca-dore“: „pala č riva molto erta di terreno consolidata di erba, pure detta paletta, palazza“ (ta zadnja oblika meri naravnost na polico) „polica je strm breg, ki ima po travi utrjena tla, tudi imenovana palača“. Cesare Battisti, znani italijanski mučenik, pravi k tej besedi: „Verdi prati molto inalzati, ricchi di vegetazione a considerevole altezza", t. j. zeleni travniki strmo naklonjeni, bogate rašče, znatne višine. A. Gstirner za Julijske Alpe: „Das italienische Pala bedeutet begrenzte Plätze zwischen Felsgehängen, Palone, grosse Pala“, t. j. italijansko Pala pomeni travnata mesta~med pečenimi ve-sinami. Ettmayer: „Die südtirolische Pala ist eine steile Alpewiese, die von kleinem Felsstücken durchzogen ist. nicht dem Grossvieh zugänglich“, t. j. južnotirolska pala je strm alpski travnik, posejan z mirom. Slovenski pastir take pašnike imenuje Mirnike, glej Mirnik pod Mangrtom. C a r i g r e t v retskem romanskem slovarju: „Pala je ozki, navzdolni gorski pašnik, velja pa tudi za travnike v dolinskem dnu“. Mayer-Unterforcher navaja: „Pläwiesen und Palaverna, entstanden aus pala, bedeutet in Buchenstem eine Bergwiese mit ergiebigem Graswuchs — Palenwiese, Palfetsch ist Wiese in den Palen“, torej Plä — travnik in Pala — verna (pač vrh police) nastali iz pale, pomeni v Buchensteinu gorski travnik z izdatno travno raščo. Palen travnik, Palfeč je travnik v palah. Täuber razume pod pala Rasenplatz. Ime Pala navaja tudi za goro v Tessinu, v njega bližini Tamar (glej pozneje razlago Tamarja). Sch melier jev Efym. bayr. Wörterbuch ima Pfal za: „Felswand, aus weichem Boden ragend im bayr. Gebirge aus romanischer Pala“, t. j. pečina moleča iz mehkih tal v bavarskem gorovju iz romanskega pala. V Engadinu je planina Platz. Tirolska revija Schiern navaja Plätzwiese, Bergwiese mit spärlichen Graswuchs, Saupletzen iz ladinskega palaz. Zani- mivo je, da Du ca n ge v slovarju srednjeveške latinščine navaja pala za mero površine „habet Prior 4 perlicas seu Folas; in lalifudine in dola habef 4 polas“, ruski 6o;ih in pola. Netočno ima Carlo Battisti pala za rupe o cima scoscesa t. j. raztrgana peč ali vrh. Pala mu je specifično ime centralnih Alp. V reviji Forum ]ulii II. stran 271 se pala razlaga: „nella Valsugana rupe nuda, ehe si erge in una cima di monte“, gola peč, ki se dviga v gorski vrh. A tudi tod se vidi semantični prehod iz pomena polica pod vrhom na vrh nad njo. Palo, slovenski kol in pala, slovenska lopata, se poredkoma v Alpah tudi dobe kot ime, dočim je Pala silno gosto, morda najbolj nasejano ime ?.a vrhove. Slovenski pastir se zaveda pomena in rabi vedno Vrh nad Polico ali Vrh Polic, lej 2105 m pod Velikim Vrhom (Rombon = Za robom), ali Špik nad Polico (Montaž). Tudi furlanski pastir se zaveda še pravega pomena, dočim ladinski pastirji vrhove nad policami često kar naravnost imenujejo Pala, Peles, četudi ima Pala kot lastno ime tudi za polico, pašnik. Med Slovenci je Polica kot lastno ime pred vsem pašnik. Huda Polica, ker je strma in se marsikatera živina ubije, Lepa Polica, v nasprotju z ono, Zelena, Velika, Mala, Solnčna, Rdeča, Kozja, Konjska, Vovna, Gamsova Polica. Pokvarjenka iz police je Balifzenspitzen t. j police v Montažu = Poliški Špik in Ferdamane Palice pod Špikom nad Kranjsko Goro, slovenski bi bile Proklete Police t. j. kjer se pobija drobnica. Za pravo polico ladinski odgovarja: Pala grande, piccola, verde, ra-biosa. Pal kaže očitno na palo, kol. Glej vrhova Pal grande — Pal piccolo ob koroški meji nad Karnijo. Resume. — Krnica et Polica. L’auteur continue ses etudes topono-mastiques en expliquant les noms slovenes Krnica et Polica, qui sont tres frequents non seulement dans les Alpes Juliennes et ses parties voisines, mais qui s’ etendent meme jusqu’ ä la Suisse Romande. Krnica = Kar signifie partout plat, ecuelle (pas du tout pierre); polica = pala = Plätze etc. — pente d’ herbage raide andessous des cimes. MARIJAN SALOPEK: O RAZVOJU TRIJASA NA OTOKU VISU. (S 2 la bi e.) Koncem augusta 1925. priredio je geološki institut ljubljanskog sve-učilišta ekskurziju u D a 1 m a c i j u i otoke, o kojoj sam izvijestio u po-sebnom članku’). Tom sam prilikom spomenuo, da ču o geološkim pro-učavanjima na otoku Visu izvijesliti napose. ‘) M. Salopek: Geološka ekskurzija u Dalmaciju. Geografski vestnik. Ljubljana, 1926. Otok Vis je u geološkom pogledu još slabo poznal, premda se o njemu več odavna piše u geološkoj liferafuri. Naročifo su erupfiva u okolici Komiže več za rana svrafila pažnju bečkih geologa. Medu njima se ističe prvi pofanji opis dijabaza, fufova, pa i sedimenafa iz okolice Komiže po F. Haueru2), na femelju isfraživanja provedenih god. 1862. Zanimljivo je, da je F. Hauer več u fo doba, lih na femelju pefrografskih kriterija mogao zaključivali, da ovo eruptivno kamenje pripada gornjemu frijasu. Od domačih je aufora M. Kišpafič3) opisao eruptivno kamenje ofoka Visa, te ujedno podao i hisforijat prijašnih isfraživanja. Po G. Tsčher-maku kao dijalagit odredeni komiški eruptiv, odredio je M. Kišpafič kao augilni porfirif. Bečki geološki zavod nije dospio, da provede defaljno geološko kartiranje ofoka Visa. E. Ti e Iz e4) spominje u izvješfaju državnog geološkog zavoda u Beču za god 1909., da je poljski geolog G. Bukowski, fadanji činovnik toga zavoda, započeo rečene godine geološkim kartiranjem ofoka Visa. G. Bukowski je boravio fri ljedna na Visu i učinio za fo vrijeme nekoliko ekskurzija u svrhu opčenife geološke orijenfacije, a nakon toga je obolio, fe je morao prekinufi svoj daljni boravak na lome otoku. Austrijski geolog H. Vetters, koji je isfraživao neke dalmatinske ofoke i školjeve, a medu njima i otok Biševo, našao je kod Komiže gasfropode: Actaeonina ooiformis var., Loxonema tenuis etc., vjerovafno iz rabeljskih naslaga*). Novije podatke o Visu i susjednim otocima nalazimo u izvješfaju o naučnim pufovanjima, koja su bila pofaknufa bečkom akademijom nauka6). U torne izvješfaju valja isfaknufi raspravu H. M i c h el - a 7), u kojoj se spominje i neobijelodanjeni manuskripf H. Veffers-a. o fauni kasijanskih i rabeljskih slojeva, koja je nadena u sadrenim laporima kod Komiže. F. Michel8) obije!odanio je iscrpljiv hisforijaf o isfraživanjima na Visu. Brusniku i Jabuki, pa je mogao upofrijebifi i znafnu lalijansku geološku liferafuru o tim krajevima, koia je nama teže prisfupačna. Popuf A. M a r f e 11 i - a zaključuje i E. Michel, da gromadno kamenje kod Komiže treba označili kao dijabaz, odnosno dijabazni porfirif. *) F. Hauer: Prehnit von Comisa auf der Insel Lissa u. Eruptivgesteine aus Dal- mafien. Verhandlungen d. k. k. geolog. R.-A., Wien 1867, p. 89. 3) M. Kišpalič: Eruptivno kamenje u Dalmaciji. Rad Jugoslav, akademije znan. i umje'., malem, prirod, razred, knjiga 111. Zagreb 1892, p. 170. 4) Verhandlungen d. k. u. k. geologischen R.-A. Wien, 1910. p. 21. 5) R. Schubert: Di? Küstenländer Oeslerreich-Ungarns. Handbuch der Regionalen Geologie V, 1. Heidelberg 1914, p. 32. 6) A. Ginzberger: Beifräge zur Naturgeschichte der Scoglien und kleineren Inseln Süddalmatiens. Denkschriften der k. Akademie d. Wissenschaften, maf.-nafw. Klasse, Bd. 92, Wien 1916. ’) H. Michel: Die Gesteine der Scoglien Melllselo (Brusnik) und Pomo, sowie das südlich von Comisa auf Lissa guftretende Eruptivgestein, 1. c. p, 280. p) L. c. Od lalijanskih geologa proučavao je olok Vis A. M a r t e 11 i °). Meni nije bilo moguče, da se u Ljubljani poslužim lom raspravom. Tek naknadno pružila mi se je prilika, da na državnom geološkom zavodu u Beču pregledam i falijansku geološku literaturu o otoku Visu. A. Martelli publicirao je u pomenutoj raspravi i geološku karfu oloka Visa u mjerilu 1:100.000. Medutim ta Martelijeva karta kao i njegova razdioba trijasa i krede na otoku Visu potpuno su nedostatne. Konačno pripominjem, da sam na državnom geološkom zavodu u Beču vidio i okamine iz rabeljskih slojeva kod Komiže. 0. H. Vetters, koji je sabrao tu faunu, saopčio mi je, da se ipak možemo nadati, da če njegova, več desefak godina stara rasprava o dalmatinskim školjevima, biti u nedalekoj budučnosti dovršena i publikovana. U toj raspravi biti če i nekih podataka o trijasu Komiže, naročito i lista faune rabeljskih slojeva. Komiški zaliv tvori na zapadnoj strani otoka Visa ca 3 km široku i preko 2 km duboku uvalu, koja je pristupačna valovima širokoga mora. Njoj nasuprot stoji otok Biševo, čuven sa svoje modre špilje. Bokovi komiškog zaliva pružaju se paralelno prema jugo-istoku, pa u obliku dugačkih krakova obuhvataju komiški zaton. Komižani ih nazi-vlju .punte“. Desna sjeverna, koja se prostire zapadno od crkve Gospe Gu-sarice (Sv. Marije), i južna ili lijeva punta, koja je dulja i seže do rta Stupište. Obje obale izgraduju pretežno kredni vapnenci i dolomiti, dok se u unutrašnjosti komiškog zaliva javljaju zanimljivi stariji slojevi, koje čemo badava tražiti na drugim dalmatinskim otocima. Na tim starijim slojevima, koji tvore uzak pojas obale u dnu komiškog zaliva, smjestilo se je mjesto Komiža. Ujedno je sjeverna obala jugozapadno crkve Gospe Gusarice iz-gradena od tih slojeva u duljini od preko 1000x. Ispod krede pojavljuje se na strmoj obali uzak pojas starijih slojeva, koji upadaju prema kopnu i sežu do 30 m visoko na obalu. Tu nalazimo sive sadrene lapore, koji su sad prhki, mehki, isprevijani, često vodom razrovani i u pokrivene piramide modelirani, a sad opef tvrdeg sastava. Nadalje žute i crvene pješčenjake, plo-časte lapore i tufove, a u podu tih slojeva razgaljen je na obali, več ne-daleko pomenute crkve, znatan izbojak bijelo i sivo prutaste sadre. U gornjem dijelu te serije, vide se kod crkve Sv. Marije na površini slojeva, koji sastoje od žutih tufitičnih pješčenjaka, neodredivi tragovi oka-mina. Geolozi označuju te slojeve, več dulje vremena, kao rabeljske. Na njima transgrediraju direktno kredni vapnenci, koji upadaju 20° NW, a na bazi počinju obično s brečama. Rabeljski slojevi sjeverne obale sfupaju konačno u kontakt s krednim tamnim dolomitom, koji odavle dalje na zapad izgraduje desnu obalu, a upada na NNE pod kutem od 25 do 50°. “) A. Martelli : Osservazioni geografico-fisiche e geologiche suit'Isota di Lissa. Bolt. soc. geograf. Hat. ser. IV, vol. V, p. 423, VI. p. 530. Roma 1904. Na granici dolomila i rabeljskih slojeva nalazimo dolomifne breče na rasjedu, koji omeduje zapadnu slranu rabeljskih slojeva. Prema jugoisfoku i isfoku raširuje se pojas rabeljskih slojeva, koji iz-graduju llo vinorodnog komiškog polja, i dosiže u prostoru izrnedu crkve sv. Marije i Kamenice vrela največu širinu od ca 1000x. Ti su slojevi česlo prekriveni kršjem i kvarfernim brečama. U lom pojasu, do sfare cesle koja vodi na Vis, nalazimo uz prije pomenule sadrene lapore, pješčenjake i tu-fove, naročilo u gornjem dijelu serije, čvrste, tamno sive, pločaste vapnence. Na izvjetrenoj površini njihovih slojeva nalaze se tragovi okamina, naročilo gasfropodi: Loxonema? i kršje ljusaka školjkaša, koji se ne mogu odrediti. Ovi su slojevi u opetovanoj izmjeni s tufitičnim sedimentima, a javljaju se i izdanci dijabaza i sadre. Na rabeljskim slojevima slijede transgresivno kredne breče i žučkasti vapnenci, koji prelaze na više u svijetle kredne vapnence i dolomite. Fotonji upadaju na putu k sv. Anti (sjev. Komiže) na NNW, pod kufem od 30°. U trokutu, šlo ga zatvara cesta, koja vodi pristaništu i ona što polazi od crkve sv. Roka, javljaju se na niskoj obali kvarterne breče, a pod njima dijabazni pršinci. Jednako je i onaj dio obale od pristaništa do crkve sv. Marije izgraden od tufova, sadrenih lapora i kvarternih breča, koje ih pokrivaju, a dijelomice i same izraduju obalu. Južno crkve sv. Roka obala je na znatnu distancu izgradena iz dija-baznih pršinaca i njihovih konglomerata. Ispod tvornice sadre kod crkve sv. Roka vidimo na obali horizontalno uslojene kvarterne breče, gdje se prislanjaju uz trijadičke zelenkasto žute pršince. Kamenica vrelo izbija direktno na obali iz zelenog pršinca. Ti su tufovi ponešto vrstani. Na bazi uz more vidimo na južnoj strani Kamenice vrela zelene pršince, a na njima pršinaste konglomerate, koje pokrivaju kvarterne breče. Južno uvale Kamenice vrela izgraduju strmu obalu pomenuti dijabazni pršinci i sadreni lapori, koji kriju u sebi neposredno na obali znatno ležište sadre, koja se eksploatiše u uvali zvanoj Nova pošta i direktno fo-vari na parobrode. Sadra je zrnata, kristalasta, svijetlo siva, s prutcima i ulošcima tamno sivih vrsti. Sadra se nalazi u podu sadrenih lapora u istoj situaciji kao i na sje-vernoj obali. Sadreni su lapori u Novoj pošti močno razvijeni, sežu visoko na obalu i brojnim su jarugama izrezani. Na njima leže žute vapnene breče i vapnenci, koji pripadaju kredi, kao i oni svijetli dolomiti, koji slijede na njima, i u kojima je na znatnom razmaku usječena nova viška cesta. Sadra je na sjevernoj strani u direktnom kontaktu s pršincima, koji i na južnoj strani Nove pošte, u uvali zvanoj Tem plus, probijaju sadrene lapore. Veliko rasprostiranje eruptiva potrduju i njihovi izdanci u okolišu Drage vode, oko crkve sv. Nikole, gdje su dijabazni porfiriti najljepše razgaljeni. Odavle sežu i na sjevernu stranu viške ceste, a pokrivaju ih kredne breče i vapnenci. Uz fo ima i u ovom kraju mladih kvarfernih breča, koje su slabije vezane, a odlikuju se česlo glinenim cementom i terom rosom. Na novoj viškoj cesti, južno crkve sv. Nikole, nalazi se visoko nad morem uklopljen malen izdanak sadrenog lapora, koji leži na pršincu, a pokrivaju ga kredne breče. Poznato je, da južni dio komiškog zaliva zbog znatnog rasezanja eruptiva kontrastira sa sjevernim dijelom njegovim. Obala je usfrmljena, visoka i ističe se svojom tamno zelenom bojom kamenja. O tom kamenju pisao je F. Hauer10) več godine 1867. slijedeče: „Dieselben bestehen aus einem Tuffkonglomeraf, in welchem Faust bis mehrere Fuss grosse Blöcke eines schmutzig rötlich grauen Massengesleines von einer grünlich gefärbten ziemlich weichen erdigen Masse zusammengekittef sind“. Petrografski je istražio pomenute pršince M. K i š p a t ič11). Kako je rečeno, južno Kamenice vrela ponovno se znatno sužuje pojas Irijasa, te njegova gornja granica prelazi ca 2C0 m južno crkve sv. Nikole na zapadnu stranu nove viške ceste. Trijadički sedimenti sežu mjestimice kao n. pr. u Novoj pošti visoko na obalu, ali njihova gornja granica ostaje ispod nivoa ceste, ponajviše znatno ispod izohipse od 100 m. Pršinci i konglomerati dijabaznog pršinca istisli su sadrene lapore koji se i južno Kamenice vrela na nekim mjestima pojavljuju na obali. Na tom trijadiČkom kamenju južne obale transgrediraju sedimenti kredne formacije. U uvali zvanoj Stara pošta izgraduju obalu sadreni lapori, a pokriva ih dijaklazama isprekidana stijena dolomita i dolomitnog vapnenca, koja se spušta koso prema moru do uvale Pizdice. U toj morskoj uvali nalazimo posljednji izdanak sadrenih lapora, koji je u vezi s onima kod Stare pošte. Okamina u njima nema. Uz sadrene lapore razgaljen je u po-menutoj uvali velik izdanak sadre, koja je jednaka onoj u Novoj pošti. U uvali Pizdici izbijaju iz pukotina dolomitičnog vapnenca dva jača vrela. Završetak sadre i sadrenih lapora na južnoj obali pokrivaju goleme breče, koje izgraduju obalu nad Pizdicom i Velim žalom. U slijedečoj južnoj uvali, koja nosi ime Ut lic a, još jedanpul prodire na površinu malen izdanak sadrenog lapora i pršinca, na kojem slijede kredni vapnenci. U potonjima vidi se na obali oštar vertikalni rasjed, koji ih dijeli od onih Kupinovca12). Vjerojatno je, da se slojevi kredne formacije u rasjedima spušfaju k moru. južno Kupinovca izgraduju obalu vrslani kredni vapnenci, koji upa-daju 30° SSE. 10) L. c. p. 90. *') L. c. p. 175. ,a) Kamenica vrelo zabilježeno je i u specijalnoj karli, dok imena navedenih morskih uvala u njoj nisu označena. Uvale se nižu južno Kamenice vrela jedna 2a drugom, kako je gore navedeno. Kupinovac je u zračnoj crli udal;en ca 2 km od Kamenice vrelp. Eruptivno kamenje je poznalo, kako je pomenulo, i zapadno otoka Visa na školjevima jabuci i Brusni ku. Od naših petrografa proučavao ga je M. Kišpatič, a u novije vrijeme bečki petrograf H. Michel. Na školjevima nema tufova. Ovo kamenje pripada augitnom dioritu, pa zaslupa prema onom kod Komiže više dubinski facijes i pripada po H. Michel-n jamačno istoj petrografskoj provinciji. H. Michel označio je to kamenje augitnim porfiritom u suglasju s H. Foullon-om. M. Kišpatič, C. john i A. Martelli odredili su ga kao dijabaz, ali i H. Michel dopušta, da bi se moglo ovo kamenje označiti dijabazom, jer stoji izmedu diorita i gabre, a struktura mu je nalik dijabazu. Na novoj specijalnoj geološkoj karti bečkog geološkog zavoda označena su ta eruptiva kao gabroidni dijabaz. Več F. Hauer spominje, da je komiško eruptivno kamenje jako bazično i da se približuje gabru. Vjerojatno je, da se istoj provinciji pridružuju i eruptiva na Mte Gar-ganu na talijanskoj obali, koja je opisao C. Viola13) kao lamprofire. Pomenuta trijadička fauna gastropoda, koju je odredio H. Vetters, podsječa i na kasijanske naslage. Do sada poznate okamine iz okoliša Komiže nisu dovoljno značajne. Neke od njih nalaze se u kasijanskim i rabeljskim slojevima. Vjerojatno je. da trijas Komiže pripada donjem dijelu rabeljskih slo-jeva, ili granici kasijanskih i rabeljskih slojeva. Do danas poznati podatci o toj fauni su još neznatni, nepotpuni i nepouzdani, pa zato moramo sa zanimanjem očekivati po H. Vetters-u najavljenu raspravu. Razvoj rabeljskih slojeva kod Komiže znatno se razlikuje od onog, šfo ga poznajemo na dinarskom kopnu, naročilo na Velebitu i Dalmaciji. Tamo nema ni sadre ni eruptiva, a rabeljske naslage karakterizuju rožnjaci, boksiti i hematili. I na Velebitu su lokalno poznati gastropodi, a medu njima i rod Loxonema i neke kasijanske vrste. Naprotiv u južnim Alpama poznajemo u rabeljskim slojevima, i to naročilo u njihovom donjem dijelu, pršince i eruptiva, a u gornjem dijelu i znatna ležišta gipsa. Eruptivno kamenje, osobito augitni porfiri i pršinci poznati su u gornjim kasijanskim slojevima južnih Alpa, a čuveni tufovi s Pachycardia pripadaju kasijansko-rabeljskoj granici. Zanimljivo je, da su na talijanskoj obali, na rtu Pie tre N ere, zapadno Mte Gargana poznati sadreni lapori, sadra, eruptivne žile, tanini bituminozni vapnenci sa školjkašima i gastropodima kasijanskih i rabeljskih slojeva. Iz ove mješovite faune opisao je G. Di-Stefano14) 23 vrste. Prodor trijadičkih slojeva na otoku Visu je i zato zanimljiv, jer je to jedina tačka, na kojoj možemo ugledati podlogu krede na dalmatinskom ,s) C. Viola: Le roccie erulfive delta Punla detle Piefre Nere in provincia di Foggia. Bolt. Com. Geol. Ital. 25, 1895. 14) G. Di-Slef ano : Lo scislo marnoso con »Myophoria vesfila“ delta Punta, detle Pielre Nere in Provincia di Foggia. Boll. Com. Geol. I(al. 26. 1895. Sl. 1. S j e v e r n a obala komiSkog zaliva jugozapadno crkve sv. Marije. U donjem dijelu obale rabeljski slojevi, a na njima kreda. Na lijevoj strani slike izgraduju znatan dio obale kredni dolomiti. Sl. 2. T r i j a d i C k i sadreni lapori na sjevernoj obali ko-miškog zaliva, na ko-jima sli jede transgre-sivno kredne breče. Sl. 1. Kamenolom sadre na juZnoj obali komiškog zaliva. Sa-dreni lapori sežu visoko na obalu. ali ne dosižu nove viške ceste, koja je izgradena u svijetlom krednom dolomitu. Sl. 2. Kamenolom sadre u Novoj pošli kod Komiže. ofočju. Na Braču, Hvaru i Korčuli, kao i na drugim manjim olocima na istoku, sjeveru i jugu Visa nisu poznali slariji slojevi od krednih, a jednako ne poznajemo slariju podlogu u širokom pojasu dalmalinskog Primorja oko Splita i Šibenika, sve lamo do Sinja i podnožja Svilaje. Šlo se lekfonske slrane toga prodora liče, to je izvan svake sumnje, da je trijas na Visu aufohton, da se ne radi o navlakama i tektonskim krpama na kredi. Trijadički slojevi dižu se ispod krednog pokrova, koji je na njima transgresivan. S paleogeografskog gledišfa treba napose naglasiti, da na Visu manjka glavni dolomit, jura i donja kreda. Več se dulje vremena podržava u geotoškoj literafuri pitanje o eksi-stenciji „jadranskog otoka“. Od novijih autora drži C. Diener15), koga mo-žemo smatrati ponajbnljim poznavačem alpskoga trijasa, vrlo vjerojatnim, da je dinarski trijas bio odijeljen od apeninskog jednom barijerom, koju je tvorio jadranski otok, a koji je sezao iz okolice Recoara u južnom Tirolu, preko Mte Gargana sve do Apulije. C. Diener je zacrtao u svojoj paleogeografskoj karti gornjeg trijasa (no-ričke etaže), približne granice toga otoka. U novoj geologiji W. S a 1 o m o n a10) podaje A. Wurm paleogeografsku kartu Evrope za srednjega Irijasa, gdje su označene granice vendelicijske barijere, sardinsko-korsičkog otoka, jadranskog ofoka i orijentalnog kopna. Več prije su naglašavali G. Di-Stefano i C. Viola17), da eruptivno kamenje na rtu Pietre Nere u provinciji Foggia, kao i razvoj tamošnjih kasijansko-rabeljskih sedimenata sa sadrom, znatno potpomaže hipotezu o eksistenciji jadranskog kopna. Dok se G. Di-Stefan o s oprezom uzdržava u svojim sudovima, to smatra C. Viola, da eruptivno kamenje dalmatinskih otoka, kao i ono dalmatinskog kopna potvrduje opstanak takvog otoka. Šfo više C. Viola tialazi, da posloje analogije izmedu sedimenata na Mte Gar-ganu i dalmatinskoj obali, koje bi to polvrdivale. ]oš dalje je pošao C. Schmidt18), koji je na geološkom profilu kroz Grab, Prominu, Split, Hvar, Vis, Palagruž, Pietre Nere, Mte Gargano zarisao na autohtonoj kredi i fercijaru, na duljini od više no 300 km, navučen trijas velebilskog pokrova. C Schmidt-u su crveni lapori i pješčenjaci, sadra i eruptiva kod Komiže, kao i ona Brusnika i jabuke, jednaki onima Velebita11'’). Držim, da je nepotrebno, da danas nanovo naglašujemo, da ta C. Schmidl-ova stratigrafsko-tektonska izvadanja spadaju u carstvo geoloških priča. 15) C. D i en e r: Die marinen Reiche der Triasperiode. Denkschr. kais. Akad. d. Wissenschaften; Wien, mat . nafw. Kl., Bd. 92, Wien 1915, p. 517. >°) W. Salomon: Grundzüge der Geologie 11. p. 328. ") 1. c. 18) C.Schmidf: Bild und Bau der Schweizer Alpen. Beil. z. Jahrb. des Jahrb. des Schweiz. Alp. Clubs, XVII, Basel 1907. >9) M. Salopek: Moderna alpinska fekionika i geologija Hrvatske i Slavonije Glasnik hrv. prirodoslov. društva, Zagreb, 1914, p. 20 i 21. Dosadanja proučavanja frijasa na ofoku Visu i Mie Garganu potkri-jepljuju zamisao o opstanku „jadranskog kopna“. Za vrijeme rabeljske etaže bijahu ti krajevi arhipel s vulkanskim otocima, na kojem je u morskim lagunama naslajao gips. Na rfu Piefre Nere ulvrden je sličan slijed slojeva kao i na Visu. Na erupfivnom kamenju slijedi kristalinična sadra, a na njoj bituminozni laporasli vapnenci s kasijansko-rabeljskom faunom. Nestalak glavnog dolomita i jure na otoku Visu čini donekle vjerojafnim, da tih formacija nema ni u podloži ostalih dalmatinskih otoka, koji su za vrijeme trijasa i jure pripadali jadranskom kopnu. To kopno sezalo je ja-mačno znatno dalje na istok, nego šlo je to označeno na pomenutoj Wep-f er-ovoj skici. Tek na istoku toga kopna nalazimo sedimente t. zv. dinarske geosin-klinale, koji takoder u najvecem svom dijelu nemaju karakter dubokomorskih sedimenata i upučuju na znatne oscilacije morskog dna. Poznafo je, da je velik dio jadranskog mora bio još u najvecem dijelu tercijara kopno. E. Suess i drugi autori su naglašavali, da je obala toga kopna sezala od Ulcinja preko Stona, Lastova, Palagruža do Tremita, zatvarajuči zaliv. Na otoku Visu jamačno je razvijena cijela gornja kreda. Kod sv. Kuzme jugoistočno mjesta Visa nalazimo chondrodontne vapnence, na kojima leže rudistni vapnenci viške luke. Senonsku faunu rudista opisao je F. Paro n a20) iz Ruda na južnoj strani otoka Visa. S prodorom rabeljskih slojeva u okolišu Komiže u uskoj je vezi obilje izvorvode, koja je inače tako rijetka na našim otocima. Sadreni lapori i eruptiva tvore relativno nepropustnu podlogu krede. Iz sadrenih lapora crpe vodu brojni bunari i vodnjaci, kao n. pr. kod crkve Gospe Gusarice, u komiškom polju i mjestu Komiži. U području eruptiva su naročito izvori kod Kamenice i Drage vode, nedaleko crkve sv. Nikole. Potonju vodu hvale Komižani kao ponajbolju. Kraj patrijarhalnog načina života naših Komižaria nije čudo, da su pitanju vodovoda posvečivali premalo pažnje. Pravilna opskrba vodom bi zahtijevala, da se provedu prethodni radovi, koji bi jamačno doveli do po-voljnog rezultata. U interesu je ne samo mjesta Komiže, nego i Biševa i posjetnika biševske špilje, da opčina komiška poskrbi za najpreče kulturne i higijenske uredbe. Resume. Über die Entwicklung der Triasformation auf der Insel Vis. — Die Insel Vis ist in geologischer Hinsicht noch wenig erforscht. G. Bukowski begann zwar im Jahre 1909 mit der geologischen Aufnahme dieser Insel, mußte aber die Arbeit nach drei Wochen krankheitshalber unterbrechen. Größere Aufmerksamkeit erweckten die Eruptivgesteine aus der Umgebung von K o m i ž a, mit deren Erforschung sich besonders F. Hauer, G. Tschermak, 20) F. Parona: Le rudisle det Senoniano di Ruda sulla costa meridionale dell’ isola di Lissa. Alfi R. Acc. Sc. Torino. V. 46., p. 1—12. M. Kišpatič und in neuerer Zeit A. Mart ell i, E. Michel und H. Vetters beschäftigt haben. Die Massengesteine von Komiža werden heute als Diabase beziehungsweise Diabasp-rphyrite bezeichnet. Mit diesen Gesteinen sind jene von Brusnik und Jabuka verwandt, die als gabroider Diabas, oder auch als Augitporphyrit bestimmt wurden. Die bei Komiža reichlich vertretenen Tuffe fehlen an den Scoglien. Derselben pelrographischen Provinz gehören wahrscheinlich auch die Ganggesteine des Mte Gargano an. Die zwei langen Küsten'rme, welche die Flanken der Bucht von Komiža bi'den, bestehen größtenteils aus Kreidekalken und Dolomiten. Im Hintergründe der Bucht brechen ältere Schichten auf, welche schon längere Zeit als ober-triadisch betrachtet werden. So sieht man bei der Kirche sv. Marija nordwestlich von Komiža einen schmalen Streifen dieser Schichten unter d^r Kreide auftauchen. Sie ziehen entlang des nördlichen Flügels der Bucht von Komiža ca 1000x SW der Kirche sv Marija und reichen daselbst bis ca 30 m Küstenhöhe. Sie best hen aus grauen Gipsmergeln, welche bald mürbe, gefaltet und geknetet, zu Erdpyramiden modelliert, bald wieder fester sind; weiters aus Sandsteinen und plattigen Mergeln und Tuffen. Westlich der erwähnten Kirche ist im Liegenden dieser Schichten, direkt an der Küste, ein kleiner Gipsausbiß aufgeschlossen. Im oberen Teile dieser Schichtserie sieht man an der Schichtoberfläche der gelben tuffitischen Sandsteine unbestimmbare Spuren von Fossilien. Diese triadischen Schichten werden direkt überlagert von Kreidekalken, welche 20° NW einfallen. Die Oberkreide beginnt gewöhnlich mit Kalkbrekzien. Schließlich treten die Raibler Schichten an einem Verwurf in Kontakt mit dun- klem Kreidedolomit, welcher den äußern Teil des nördlichen Küstenarms aufbaut und 20 bis 50° nach NNE einfällt. H. Vetters fand, nach Angaben von R. Schubert und H. Michel, bei Komiža eine Fauna, we'che die Cassianer und Raibler Schichten vermuten läßt. Es werden erwähnt Actaeonina oviformis var., Loxonema tenuis. Bereits F. Hauer hielt für wahrscheinlich, daß die Eruptiva von Komiža dem Raibler-Niveau angehören. Die erwähnte Gastropodenfauna ist wenig charakteristisch und die bis heute bekannten Daten über die Fauna von Komiža sind noch spärlich und unverläßlich. Wahrscheinlich gehören die triadischen Schichten von Komiža dem unteren Teile der Raibler Schichten, oder der Grenze der Cassianer und Raibler Schichten an. Zwischen den Kirchen sv. Marija und sv. Rok besteht die niedrige Küste aus Gipsmergeln, Diabastuffen und Quartärbrekzien, welche stellenweise bis an das Meer herantreten. So sieht man auch unterhalb der Gipsfabrik horizontal geschichtete Quartärbrekzien die Küste aufbauen, welche gelblich grünlichen Diabastuffen auflagern. Südlich der Kirche sv. Rok spielen die Diabastuffe und Tuffkonglomerate eine immer größere Rolle. Die Kamenica Quelle tritt aus grünem Tuffe hervor. An der südlichen Seite der Kamenica-Bucht sind die Tutfe undeutlich geschichtet. An der Basis sieht man grüne Diabastuffe, darüber Tuffkonglomerate, welche von Quartärbrekzien überlagert werden. Südlich der Kamenica Quelle wird die Steilküste größtenteils aus Tuffen und Gipsmergeln aufgebaut, welche direkt an der Küste ein bedeutendes Gipslager bergen. Der Gips ist rein, körnig und wird derzeit in der Bucht Nova pošta exploitiert. Derselbe wird von Gipsmergeln überlagert, auf welchen gelbe Kalkbrekzien und helle Kreidedolomite transgredieren. Die Eruptivgesteine haben auch landwärts eine größere Verbreitung, besonders in der Umgebung der Kirche sv. Nikola, wo auch Diabasporphyrite am besten aufgeschlossen sind. Die triadischen Schichten erreichen zwischen der Kirche sv. Marija und der Kamenica Quelle eine Breite von ca 1000x. Südlich der Kamenica Quelle verschmälert sich das Triasband, Seine obere Grenze quert ca 200 m südlich der Kirche von sv. Nikola die neue Straße nach Vis, welche nun auf größere Distanz in hellem, kretazischem Dolomit verläuft. Die Triasschichten reichen an der Küste stellenweise ziemlich hoch, erreichen jedoch nicht die Straße und bleiben meistens bedeutend unterhalb der Höhenlinie von 100 m. Südlich von Nova pošta treten die Gipsmergel in der Bucht von Stara pošta auf und reichen überlagert von Dolomiten und dolomitischen Kalken bis Pizdica. Die letzterwähnte Bucht zeichnet sich durh zwei Quellen aus, welche aus Spalten des dolomitischen Kalkes hervortreten, wie auch durch einen bedeutenden Aufschluß von Gips. Riesenbrekzien bedecken nun die SW Flanke des triadischen Aufbruches, dieselben treten bis ans Meer heran und reichen bis in dieBucht von Velo zalo In der kleinen Bucht Ulli ca kommen Gipsmergel und Tuffe noch einmal zum Vorschein; an sie schließen sich Kreidekalke an. In lelzteren ist eine s harfe vertikale Verwerfung sichtbar, welche sie von den Kreidekalken von Kupinovac trennt, Es ist wahrscheinlich, daß die Kreide mit Verwürfen zum Meere absetzt. Die Kreidekalke, welche SW von Utlica allein die Küste aufbauen, sind gut geschichtet und fallen 30° SSE. Es ist interessant, daß auch an der Punta Pietre Nere, im Westendes Mte Gargano, Gipsmergel, Gips und dunkle, bituminöse Kalke mit Lamellibran-chiaten und Gastropoden der Cassianer und Raibler Schichten bekannt sind. Ebenso eine Mischfauna, aus welcher G. Di-Stefano 23 Arten beschrieben hat. Die Entwicklung der Raibler Schichten von Komiža weicht bedeutend von jener des dinarischen Festlandes ab, wo sie besonders aus dem Velebit bekannt sind. Der Aufbruch der Triasschichten von Komiža ist auch deswegen wichtig, weil die Unterlage der Kreidegesleine der dalmatinischen Inseln bloß an dieser einzigen Stelle zu Tage tritt. Auf der Insel Vis fehlt der Hauptdolomit, wie auch die ganze Juraformation und die Unterkreide. Die Ansicht von einer Existenz der vermuteten adriatischen Insel wird dadurch bekräftigt. In tektonischer Hinsicht ist die Trias der Insel Vis autochthon. Die von verschiedenen Autoren, insbesondere von C. Schmidt angenommenen Uberschiebungsdecken gehören in das Reich der geologischen Märchen. Auf der Insel ist wahrscheinlich die ganze Oberkreide vertreten. Bei sv. Kuzma südöstlich der Stadt Vis wurden Chondrodontakalke gefunden. Durch den Aufbruch der Raibler Schichten und der Eruptivgesteine ist die geologische Möglichkeit von Grundwasser und mehreren Quellen gegeben, durch die die Umgebung von Komiža besonders ausgezeichnet ist. Abbildungen : Taf. /., Abb. 1. Nördlicher Küslenarm der Bucht von Komiža. Union Raibler Schichten, darüber Kreide. Taf. II., Abb. I. Gipsbruch südlich von Komiža. Die Gipsmergel reichen hoch auf die Küste, erreichen jedoch nicht die Straße, welche in Kreidedolomit verläuft Taf. II., Abb. 2. Gipsbruch in der Bucht Nova pošta südlich von Komiža. Taf. /., Abb. 2. Triadische Gipsmergel, transgressiv überlagert von Kreidebrekzien. Iz šolske geografije. 111 IZ ŠOLSKE GEOGRAFIJE. V obrambo! V „Geografskem vestniku“ (1925 št. 2, p. 123 sl.) je priobčil g. profesor S. Kranjec članek „Iz naše šolske geografije“. Pri naštevanju učnih knjig zemljepisja za nižje razrede slovenskih srednjih šol je zelo pohvalil Pajk-Prijateljev „Zemljepis II. del“, neprijazno se je pa izrazil o Kržišni-kovem „Zemljepisu III del“. Njegove kritične opazke so ponekod preostre, drugod krivične in tudi pristranske. O. kritik je prezrl, da je izšel Zemljepis III. del pred Zemljepisom II. del. Pri spisovanju Zemljepisa III. del je pisatelj vpošteval predvsem občni učni načrt za gimnazije z dne 20. marca 1909^št. 11.662, ki je še sedaj veljaven za slovenske humanistične gimnazije. Ta predpisuje za 3. razred : Evropske dežele, ki se v 2. razredu niso obravnavale (izvzemši Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev) ; Amerika in Avstralija z istih molrišč kakor v 2. razredu (po legi in obrisu, v goropisnem, vodopisnem. krajepisnem in podnebnem oziru. L ozirom na zemljo in podnebje, rastlinstvo, deželne pr rodnine in opravila narodov le na posameznih, iz obližja vzetih in prav jasnih zgledih), posebno kar se tiče tudi pod ebnih razmer. — Kot navodilo je pisatelj uporabil tudi Miillnerievo metodiko (J Milliner, Methodik des geographischen Unferr chts, Wien 1912) in istega pisatelja učne knjige (Erdkunde für Mittelschulen, I bis V. Teil, Wien 1910). Miillner piše v s^oji metodiki (p. 139): „Der Unterricht muß auf der Grundlage weiter bauen, die die erste Klasse geschaffen hat und die Erweiterung der Kenntnisse hat sich im organischen Anschlüsse an den Lehrstoff, der bereits bewältigt wurde, zu vollziehen“. Iz tega je ra nntnissen zu Grunde liegen, ist nicht Aufgabe des Geographieunterrichts; übrigens mangelt den Schülern dieser Unier-richtsstufe die für das Verständnis dieser Dinge erforderliche geistige Reife“. Zemljepis II. del opisuje Kaäbo (p. 35), molilna kolesa (p. 43), brahmansko vero (p. 63), običaje Dajakov (p. 70), življenje črncev (p. 88 sl.). Zakaj vlada ravno pri Abesincih (p. 93) velika nenravnosi? Ali niso drugod n ed črnci veliko slabše razmere? Zemljepisu II. del se tudi pozna, da se spisovt.telji niso ozirali na šolski atlant. Kje je ob Analolski železnici (p. 23) postaja Afiun Karahisar in premogovnik Eregli? Gruzinska vojaška cesta (p. 15) vodi čez Krestovoj perev< 1 in Darjalsko sotesko. Kocenov atlant nima Tell Atlasa (p. 74), nepoznani kraji so Biskra (p. 76), Port Sudan (p. 82 in 93), Kigome in Albertville (p. 94), Witwater (p. 97), Bukami (p. 99). — Kenia meri (gl. zemljevid) 5600 m, Ruvenzori 5060 m (p. 91). Odkedaj leži Addis Abeba (p. 93) v višini Grintavca (2440 m)? (Primerjaj Z e m 1 j e p i s I. del, p. 53)*). — Najbolj čudno je pa to, da Zemljepis II. del med afriškimi otoki ne pozna otočja Azori (p. 100). Med Maskareni ni otoka Rodriguez, zraven Zanzibarja nista omenjena otoka Pemba in Mafia. — Za otok Sv. Helene (p. 101) omeni knjiga, da je bil odkrit na dan sv. Helene 22. maja 1502. To ni tako imenitno, ker god sv. Helene različno obhajajo (8.febr , 15. apr., 22. maja in tudi 18 avg.). — Bolje bi bilo razložiti ime otoka Ascension, ki je bil odkrit na Vnebohod Gospodov (Ascensio Domini) 5. maja 1502. „Zemljepis II. del navaja malo števil in po večini zaokrožena“ piše g. kritik. Pri Belgijskem Kongu je ostalo prvotno število (p. 90) 2,365.000 km2 in 15 milj. preb. S skrajnim severozahodnim koščkom (p. 94) nekdanje nemške Vzhodne Afrike, ki ga je prisodil „Svet petorice“ — po knjigi — Belgiji, meri kolonija 2,420.000 km", prebivalstvo pa cenijo na 16,500.000. — Zanzibar (otok, p. 94) ima (cf. Hickmann, o.e., p. 33) 197.000 preb., mesto samo pa 35.000. — Otok Borneo (p. 70) meri pravilno 770.000 km2 (po Hic>jmannu). — Števila tudi niso povsod zaokrožena. Kakor na novo prišiti gumbi se svetijo po knjigi: (p. 31) Bejrut 185.000 pr., Jeruzalem 85.000 (prav. 64.000), (p. 40) Godvin Austen 8610 m, (p. 47) Bajkalsko Jezero globoko do 1523 m, (p. 51) Omsk 136.000, Tomsk 117.000, najgloblja točka morja (p. 71) 9788 m, Fes (p. 75) 71.000, Capetown (p. 98) 207.000, Johannesburg 288.000 preb. Prebivalstvo Evrope (p. 104) ima prav podrobne podatke. Tudi mesta v Južni Evropi so dobila najnovejše podatke: (p. 117) Palras 52.000, (p. 118) Larisa 21.000, Janina 21.000, (p. 119) Krf 27.000, (p. 129) Milan 718.000, (p. 137) Zaragoza 144 000, Valencia 248 000, (p 138) Madrid 769.000, (p. 139) Murcia 144.000, (p. 140) Lizbona 490.000. Lahko bi navedel še druge pomanjkljivosti te knjige. Pa naj zadostuje, da z g. kritikom (p. 124) ponovim: „Lahko trdimo, daje Pajk-Prijateljev Zemljepis naš najboljši in skoz in skoz modern zemljepisni učbenik, ki ne zaostaja za tovrstnimi nemškimi (M ü 11 n e r, Becker-Mayer itd — kje je pa Heide-rich?). Sapienli sal! prof ^ &^ Odgovor. Očitek krivičnosti in pristranosti in celoten ton gornje „obrambe“ me silita h kratkemu odgovoru. Vprašanje, kateri obeh učbenikov (Pa j k - Prij at el j, Zemljepis, II. del, oziroma Kržišnik, Zemljepis, III. del) je izšel preje, kateri kasneje, je za njuno *) Tudi M e 1 i k ov Zemljepis Kraljevine SHS- ima take pogreške, katere s tem popravim ; n. pr. Iloka in Pakra (p. 53) sta pritoka čazme, pri Beogradu (p. lli) vodi železniški most čez Savo. presojo popolnoma irelevantno; kajti za oba je mugel in moral biti tačas merodajen le citirani učni načrt iz 1.1909. in v tistem mesecu med izdajo enega in drugega se niti v geografiji niti v metodiki ni izvršil noben preobrat. Tudi brez Müllnerja je razvidno, da moramo na srednji slopnji več zahtevati od učenca kot v 1. razredu, zlasti še pri samostojnem uporabljanju zemljevida; prav zato je metodična prednost Prijateljeve knjige, da najprej zahteva: „Imenuj afriške skrajnike, rtiče, zalive in otoke!“, potem, ko je učenec s karte čim več razbral, pa šele pravi: „Ponovi Pejk-Kržišnik, I. del, str. 82—86!“ Kdor trdi, da spada ta zahteva pred prvo, pač ne navaja učenca k samostojnemu opazovanju in uporabljanju zemljevida! V dokaz, da vsebina njegove knjige ni zgoščena in da ni le kratek tekst k zemljevidom v atlantu, našteva g. avtor naslove odstavkov v poglavju „Britansko otočje“ z retoričnim vprašanjem: „Ali občni učni načrt kaj več zahteva za srednjo stopnjo zemljepisnega pouka?" Seveda ne, saj tega tudi nihče ni trdil; gre le za način, kako je to v knjigi podano. Komur pa to še ni „zgoščeno“ dovolj, naj pogleda n. pr. še p. 37, 46, 71 i. dr., pa bo na prvi pogled prepričan, da „tekst ni nikjer skrajno zgoščen, suho* paren in za tretješolca naravnost težak“, ampak da „knjiga podaja učencu predpisano tvarino kolikor mogoče poljudno“ in da „lastnih imen tudi ni preveč“ . . . Nad citiranjem kart se tudi ni nihče spotikal, le njih prepisovanje je zato tembolj nepotrebno! Natančni podatki zemljepisne širine in dolžine so pri znanstvenem priročniku, kot je Scobel, enako na mestu kot v Melikovi knjigi, ki obravnava le eno, in sicer domačo državo, o kateri lahko zahtevamo tudi podrobnosti. Še vedno pa mislim, da tretješolec lahko sam dožene na karti, da n. pr. „Irski otok leži med 5172° in 55V2° N ter 10° 30’ in 5° 25’ WG“, kar bo itak moral pri večini evropskih držav, katerim tudi v Kržišnikovi knjigi „manjka trdna opora“. Natančni statistični podatki „bodejo“ očividno tudi ]. Müllnerja, čigar Metodiko je „pisatelj uporabil kot navodilo“ in ki pravi poleg citirane opazke p. 150 n. pr. še tudi: „Namen und Zahlen sind auf das notvendigste zu beschränken“ (p. 141) in pa „Bezüglich der Einwohnerzahlen befleiße man sich der größten Sparsamkeit, gestalte die Werte durch entsprechende Abrundung möglichst einfach . . . (p. 142). Zato je zagovor g. avtorja v tej točki tem bolj zanimiv in priznati moram, da „mi ni jasno, da mora pisatelj doslovno navesti citirane podatke“ — v šolskih knjigah, ki bodo torej odslej dobile ves kritični aparat doktorskih disertacij! Dalje naj bi ta učbenik za tretješolce tudi nadomestil v slovenski literaturi statistične priročnike (iziti mora potem vsako leto na novo!) in „bo vsled teh statističnih podatkov služil kot ročna knjiga tudi drugim“ in „nudil učitelju zemljepisja možnost, da jo uporabi kot podlago za razlago na višji stopnji“. Radoveden sem, koüko izvodov te knjige so že pokupili oni „drugi“ in koliko slovenskih profesorjev-geografov ne ve za Hickmann-a, Hartlebna, Perthes-a i. dr., če rabijo podrobnih statističnih podatkov, upam pa celo, da šolska knjiga ni nobenemu zadnji vir učenosti 1 Pomankljivosti srbskih, posebej Radivojevič-evih učbenikov, seveda ničesar ne opravičujejo; opazki o .skupnem jugoslovenskem jeziku" ter Ukrajincih, „ki so vse drugo kot zadovoljni s češko nadvlado“, pa nista z našo šolsko geografijo v nobeni zvezi. O Podkar-patski Rusiji bo torej „v slovenskih srednjih šolah" zemljepisni učitelj le moral nekaj povedati učencem (morda jim v srbskih tudi pove!), kar je samo dokaz za mojo ugotovitev, da to v knjigi — manjka! Pisateljeva krifika Pajk - Prijat el jevega Zemljepisa, III. del je v svoji natančnosti vse hvale vredna, saj popravlja celo očividne tiskovne pomote (Južnovzhodno Afriko, p. 99) in misli, da se o Addis Abebi ne sme reči, da leži v višini Grintovca, ker je ta — prim. Zemljepis I. del, p. 53 (sie!) — za celih 120 m višji. Pripomnil bi tudi, da ozir na šolski atlant ne sme iti tako daleč, da bi šolska knjiga ne smela imenovati važnega kraja, n. pr. Afiun Karahisar, samo zato, ker ni zaznamovan na karti v atlantu, saj je atlant tudi le nepopolno človeško delol Zbiranje „na novo prišitih gumbov“ bi si bil pa g. avtor lahko prihranil, ker sem napisal le, da so števila v Prijateljevi knjigi „po večini zaokrožena“! Sploh je šlo pri celi razpravi le za celotno sliko naših zemljepisnih učbenikov ter njih metodične vrednosti ne pa za kontroliranje posameznih podatkov, kajti v tem slučaju bi moral n. pr. tudi povedati, da je v zahodnih Julijskih Alpah najvišja gora Montaž ali Špik nad Policami (2752 m), a ne Viš z 2669 m (Zemljepis III. del, p. 23), da Košiče (53.000) ne morejo biti največje mesto v Slovaški, če ima Bratislava le par vrstic niže 93.000 preb. (1. c., p. 48) in da v Poljski gotovo ni samo 55'50/o Poljakov (1. c, p. 50), pa če to stoji tudi v Hickmann-u! Potem, da pogrešam pri Češkoslovaški rudarskih in industrijskih krajev, kot so Vitkovice in zlasti Velika Ostrava (150.000 preb.!), če je že imenovan Gräfenberg le radi Prießnitzevih obkladkov. „Lahko bi navedel še druge pomankljivosti te knjige“ — zato ostanem pri svojem mnenju, da je slaba in ker ne bo od vse naše polemike nič boljša, je zadeva s tem zame končana. Silvo Kranjec. Odgovor. G. profesor Kranjec vztraja pri svoji kritiki, čeprav ga je moj članek spravil v veliko zadrego. Napisal je svoj „Odgovor“, ki pa ni več stvaren popravek, marveč žaljiv osebni napad. Rokopis moje knjige sta ocenila dva boljša strokovnjaka, kot je g. prof. S. Kranjec, in na podlagi teh ocen je dobila knjiga aprobacijo. To meni zadostuje! Na neosnovane in nevljudne napade ne odgovarjam. Ponovim pa še enkrat, da je kritika g. prof. S. Kranjca glede moje knjige prehuda, večkrat krivična in pristranska. ? Kržišnik. GEOGRAFSKE NOVICE. DVA GEOGRAFSKA KONGRESA. 1. Prvi kongres jugoslovanskih geografov v Beogradu 1927. Misel, ki smo jo v Ljubljani gojili že več let — zlasti naš sourednik Ivo Rubič jo je zastopal že od ustanovitve našega Geografskega društva sem — in ki je v skupnih pogovorih jugoslovanskih geografov in etnografov v Pragi 1. 1924. bila večkrat izgovorjena, namreč misel o rednih sestankih jugoslovanskih geografov, se bliža svojemu uresničenju. Iskreno se veselimo odločnega koraka, ki so ga v tej stvari napravili beograjski geografi. Prav v Pragi smo živo občutili, da bi bilo bližje medsebojno poznavanje naših geografov predpogoj uspešnega dela naše znanosti ne le na univerzah, temveč tudi v srednješolskem pouku in v javnem življenju sploh. Da se je prvo zbližanje jugoslovanskih geografov vršilo v dvoranah in na hodnikih institutov na Albertovu v Pragi, je zasluga profesorja Jovana Cvijiča, ki je sploh dal pobudo za prireditev slovanskih geografskih kongresov. Praški dnevi, ki so se vršili v duhu vseslovanske skupnosti in vzajemnosti na znanstvenem polju, so naravnost izzivali misel na domači geografski kongres, ki bi združil vse naše geografe in jih pripravil za prihodnji kongres slovanskih geografov in etnografov, izključujoč s tem vsako zmedo in nepripravljenost zlasti pri skupnih nastopih. Po sklepu seje Geografskega društva v Beogradu 30. okt. in sklepu konference beograjskih profesorjev geografije 6. nov. 1926 se bo vršil koncem aprila 1927 v Beogradu 1. kongres geografov iz cele naše države. Pripravljalnemu odboru načeluje profesor višje pedagoške šole v Beogradu, Emilo J. Cvetic, tajnik mu je Vojislav Mladenovič, profesor II. ženske gimnazije, nadaljnji člani odbora pa so: Aleksandra Miletička, prof. II. ženske gimnazije, dr. Borivoje Z. Milojevič, univ. profesor, Vladimir Marinkovič, prof. I. moške gimnazije in Todor Vi dojko vi č, prof. III. moške gimnazije, vsi v Beogradu. O nalogah tega kongresa, ki bo v razvoju naše geografije pomenil brez dvoma odločilno cezuro, nas na kratko obvešča z 20. nov. 1926 datirano vabilo na kongres, obširneje pa je o njih razpravljal v novemberski številki Glasnika Profesorskoga Društva v Beogradu (knjiga VI, 1926, sv. 9) na straneh 497 — 501 univ. profesor dr. B. Z. Milojevič. Članek, ki je bil očividno napisan še pred sestavo pripravljalnega odbora, se nam zdi tako važen, da prinašamo v naslednjem njegovo glavno vsebino. Milojevič izhaja iz konstatacije, da je Geografsko društvo v Beogradu, ki prireja mesečne sestanke z znanstvenimi predavanji in izdaja v obliki letopisa svoj Glasnik Geografskog Društva, „u stvari forum za naučnu Geogra-fiju, mesto gde se ona najbolje zna, i najpravilnije ceni.“ Poleg njega obstoja v naši državi tudi „Geografski Odbor za Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca“, kojega člani so profesorji geografije na univerzah v Beogradu, Zagrebu in na filozofski fakulteti v Skoplju (Ljubljena v njem iz nam neznanih vzrokov ni zastopana). Ta odbor je jugoslovanski zastopnik Mednarodne geografske zveze (Union Geographique Internationale), ki je s svoje strani članica Zveze znanstvenih akademij (Conseil International des Recherches). V kontaktu s to mednarodno zvezo pripravlja naš odbor sistematski in obči geomorfološki album, atlant in slovar, proučuje vprašanja o tipih naselij in pospešuje prireditev mednarodne karte 1 :1,000.000, v kolikor se tiče naše kraljevine. Poleg teh strokovno geografskih društev in zvez (avtor pozablja pri tem na Geografsko društvo v Ljubljani in njegovo glasilo!) imamo v Jugoslaviji tudi širša društva, kakor Zvezo univerzitetnih profesorjev in Profesorsko društvo, v katerih so udruženi tudi profesorji geografije bodisi na univerzah, bodisi v srednjih šolah. V teh društvih so bili doslej referati o vprašanjih geografskega pouka prav redki, kar je razumljivo, ker ostali člani-negeografi za taka vprašanja pač niso mogli imeti pravega zanimanja. Geografski odbor nas zastopa v mednarodnih zvezah, Geografsko društvo ima čisto znanstvene naloge, profesorska društva pa imata pred očmi širše interese svojih članov, zato bi mogli, pravi Milojevič, gotovi posebno važni interesi geografskega pouka priti na svoj račun le na kongresih učiteljev geografije, to je takih, ki so se na univerzah strokovno geografsko izobrazili. Ker delujejo ti geografi večinoma na šolah, to je na srednjih šolah, trgovskih akademijah, višjih pedagoških šolah in univerzah, bi ti kongresi v glavnem bili kongresi srednješolskih profesorjev geografije, ker je teh največ. Gotovo bi profesorji, ki se žele v svoji stroki čimbolj izobraziti, obenem pa svoja izkustva sporočiti tudi drugim tovarišem, z veseljem pozdravili tak kongres. Milojevič vprašuje: Kako je pri nas s principom kavzalnosti v geografskem pr uku? Kako bi se doseglo, da se geografija v šolah ne le poučuje, ampak da se dijake navaja tudi na aktivno delo v vajah, opazovanju in lastnem zaključevanju? Kako je pri nas z nazornimi sredstvi v geografskem pouku? Kakšne izkušnje imamo glede ekskurzij z učenci? Kaj se misli pri nas o programu geografskega pouka? Ali naj gojimo zlasti v višjih razredih bolj deželo-znanstvo ali občno geografijo? Ali naj se iz matematične geografije predava le to, kar je važno za geografa, a ostalo prepusti fiziki? Ali naj obdelujemo geografsko gradivo v dveh tečajih, nižjem in višjem, ali nej uredimo pouk tako, da že povedanega ne bo treba ponavljati? Itd. „Profesorji geografije bi morali stalno vsako drugo leto in vsakokrat v drugem kraju prirediti kongrese za razpravljanje o navedenih vprašanjih“. Na njih bi bili seveda najpotrebnejši referati o pouku geografije, a obenem bi se lahko razpravljalo tudi o strokovno-geografskih vprašanjih, kar bi imelo za posledico le dvig pouka v šolah samih Geografi kongresnega mesta bi n. pr. mogli razložiti svojim gostom rezultate svojih geografskih raziskavanj v dotičnein mestu in v njegovi okolici. Ker bi se kongresi vršili vsako drugo leto v različnih krajih, bi kmalu dobili lepo vrsto doneskov h geografiji velikih delov naše kraljevine, saj so številni profesorji geografije obenem tudi znanstveni delavci. S tem bi kongresi dobili znanstven značaj in kongresi učiteljev geografije bi faktično postali kongresi geografov. Toliko Milojevič. Menimo, da pri nas ni geografa, ki ne bi pozdravil njegovih izvajanj in ki ne bi želel, da prinese 1. kongres jugoslovanskih geografov najlepše uspehe. Pripravljalni odbor je istega mišljenja kakor prof. Milojevič in je proglasil kot glavni predmet kongresa vprašanja geografskega pouka, obenem pa so dopuščeni seveda tudi referati iz drugih področij geografije, V informacijo in znanstveno korist zborovalcev se bodo vršila tudi nekatera predavanja iz geografije Beograda in njegove okolice; v zvezi s tem se bodo priredile tudi ekskurzije. Udeležbo je čimpreje javiti tajniku pripravljalnega odbora, pravtako tudi naslove eventualnih referatov. Referate same, ki jim zadostuje obseg 1/2 tiskane pole, naj se vpošlje do 1. aprila 1927. Čas in točni program kongresa se bo naznanil pozneje, pravtako ugodnosti, ki jih bodo uživali zborovalci. 2. Drugi kongres slovanskih geografov in etnografov na Poljskem 192 7. Skoro istočasno z vabilom na prvi kongres jugoslovanskih geografov je prispelo tudi vabilo in začasni program 2. kongresa slovanskih geografov in etnografov, ki se bo vršil na podlagi resolucije 1. kongresa v Pragi 1924 na Poljskem. Geografski odbor poljske akademije znanosti, ki predstavlja obenem poljski narodni odbor, sklicuje ta kongres za čas od 1.—11. junija 1927. Poveril je s pripravljalnimi deli posebno komisijo v Geografskem institutu univerze v Krakovu, ki ji načeluje prof E. Römer; glavni tajnik je prof. L. Sawicki, blagajnik pa prof. W. Goetel. V nasprotju s praškim kongresom se bo vršil poljski v različnih mestih Po'jske in bo torej imel značaj potovalnega kongresa. Zunanji udeleženci in 30 poljskih zborovalcev bo nastanjenih v dveh posebnih vlakih s spalnimi vozovi, ki bosta prepotovala vso državo. Med vožrjo se bo otvoril kongres v Varšavi in zaključil v Krakovu. Skupne seje se bodo vršile v Varšavi, Lvovu in Krakovu, seje odsekov v Varšavi, Vilni, Lvovu in Krakovu, dve informacijski seji pa v Katovicah in Gdyniji. Odsekov bo osem in sicer bo obsegal 1. kartografijo, geofiziko, geodezijo, meteorologijo, klimatologijo in hidrografijo; predseduje mu prof. H Arctowski; 2. geomorfologijo in geologijo, predsednik prof. ]. Smolenski; 3. fitogeografijo, predsednik prof. Hryniewiecki; 4. zoogeografijo, predsednik prof. A. Jakubski; 5. antropogeografijo in gospo- Geografske nonice. 119 darsko geografijo, predsednik prof. St. Paw to wsk i; 6 antropologijo, demografijo, etnografijo in sociologijo, predsednik prof. j. Czekanowski; 7. regionalno geografijo, predsednik prof. Wl. Massalski; 8. historično geografijo, zgodovino geografije, didaktiko geografije, predsednik prof. Wt Semkowicz. Vsa korespondenca (bodisi glede kongresa sploh, bodisi glede posameznih odsekov) naj se naslovi na pripravljalni odbor (Komitet Organizacyjny II. Zjazdu Stowianskich Geografow i Etnograföw w Polsce, Krakow, ulica Grodzka 64), ki daje tudi vsa potrebna pojasnila. Udeležbo je treba prijaviti do 1. febr., naslove in kratko vsebino referatov pa naj se vpošlje do 1. marca 1927. Zaradi tehničnih težkoč se bo moglo udeležiti kongresa iz inozemstva le do 200 oseb. V. Bohinec. Ob sklepu lista smo iz Beograda prejeli tužno vest, da je 16. I. 1927 po dolgotrajni težki bolezni preminul najodličnejši jugoslovanski geograf, predsednik srpske kr. Akademije nauka, predsednik Geografskega društva v Beogradu, častni član mnogih znanstvenih društev itd. profesor dr. Jovan Cvijič. Velikemu znanstveniku in učitelju, ki je začel svoje geografsko delo na našem slovenskem Krasu in ga končal z veliko „Geomorfologijo“, v kateri se na neštetih mestih zopet povrača na slovenska tla, odločnemu borcu tudi za slovenske etnografske meje na mirovni konferenci v Parizu in v plebiscitnem ozemlju nesrečnega Korotana, obenem pa izredno dobremu in blagemu človeku ohrani naše društvo najlepši, najsvetlejši spomin. Saj je tudi novo gibanje slovenskih geografov, ustanovitev Geografskega društva v Ljubljani in „Geografskega vestnika“ pozdravil s toplimi in nad vse prijaznimi besedami 1 O življenju in delovanju velikega pokojnika spregovorimo obširneje v prihodnji številki našega lista. Smrt odličnih nemških geografov. Nemško oeog afi o so v zadnjih mesecih zadeli težki udarci Med drugimi so umrli 25. julija 1926 Franz Heiderich, 10 oktobra Marian Sidarifsch, 31.oktobra pa Koberi Sieger. Ker so bili vsi trije dooro znani tudi mnogim Slovencem, prvi kot profesor visoke šole za svetovno trgovino na Dunaju, ostala dva pa kot zastopnika geografije v Gradcu in odlična poznavalca Štajerske, je prav, da se jih spominjamo Heiderich (* 1863) je bil izrazit deželopisec in gospodarski geograf. Predelal je svojč?s staro Balbi-jevo zemljepisno knjigo, pozneje pa sam poleg dveh obče razširjenih deždopisnih knjižic v Sammlung Göschen napisal velik geografski priročnik .Die Erde“, ki ie izšel v dveh izdajah. Znan je tudi na šolskooeogratskem polju kot sourednik novejših izdaj Kocčnovega šolskega at- i lanfa (1901—1923) in avtor številnih šolskih kn ig. Skupno z R. Siegerom je predelal Andreejevo »Geographie des Welthandels“, ki je pod njegovo roko poslala popolnoma novo, za to stroko brez dvoma fundamentalno delo. — Marian Sida-ritsch (* 1895 v Brežicah), privatni docent in večletni asistent oraSkega geografskega insjituta, ie svoie delo posvetil predvsem geografiji mejä in alpskih se-lišč Raziskoval je, opi ajoč se na karte franclscejskega katastra, zlasti selišča na Štajerskem: „Die steirischen Städte und MäiKfe in verg'eichend-geographischer Darstellung*. Zur Geographie der deutschen A'pen (Sieger-Festschritt) Wien 1924; .Geographie des bäuerlichen Siedlungswesens im ehemaligen Herzogtum Steiermark*, Veröff. a. d. Geogr. Inst. d. Univ. Graz H. 1, Graz 1925. Zlasti slednji i spis je važen za študij nemške koloni- zaclje na slovenskem Šatjerskem. Njegov učitelj Sieger izraža o njem v nekrologu (Peferm. Mili. 1926, p. 281), da se je cd njegovega dosedanjega dela, ki ga je z železno voljo izvil svojemu slabolnerru telesu, moglo Se veliko pričakovali. Kako se je do zadnjega zanimal za vse pojave v geografskem slovstvu, kaže n. pr. dejstvo, da se je, že težko bolan, nekaj tednov pred svojo smrljo, naročil tudi na naš Geografski vestnik. — Robert Sieger je svojemu sodelavcu sledil v v smrli Dar tednov pozneje — oba sla umrla v bolnici na posledicah operacije. Rojen 1. 1864., je bil Sieger pivoino zgo-dovnar in jezikoslovec, a je polem pod vplivom F. Simonyja in zlasli A. Pencka prišel h geografij, ki Se ji je popolnoma posvetil šele po končanih historijskih in H oloških študijah. Richthofen, Kiepert in Richter so bili njegovi nadaljnji učitelji. L. 1894. se je habilitiral za geografijo na Dum ju 1. 1903. postal izredni profesor, od 1.190\ dalje pa je deloval kol Richterjev nasledniK v Gradcu. Obširnejših del ni izial, napisal oa je nebroj tehtnih razprav v rajrazličnejše časopise. Udejstvoval se je zlas i kol antropogeograf in hislorijski g?og'af, za nas pa so posebno važna njegova raziskovanja v Alpah sploh in na S'aiersk’m posebej (prim. r. pr. .Beilr g» zur Geographie der Almen in Österreich*, Ver ff. a. d. G ’cgr. Insf. d. Univ. Graz, H. 2, Graz 1925). Mnogo se je bavil z geografijo mtjä m je med sv.’fovno vojno kot dober poznavalec mej avstro-ogrske monarhije branil z znanstvenimi argumenti tudi pravice Slovencev do primorske zemlje, dasi Je pri tem seveda mi'lil le na avstrijsko državna poses'. Na Štajerskem je bil n*š oster narodni nasjiotnik, piipoznati pa moramo, da je za geografijo južne Štajerske sloril zelo mnogo. V. B. f Eugen baron Ransonnet. 28. 6. 1926 je v visoki starosti umrl v NuBdo fu ob Atterskem jezeru Eugen baron Ran-sonnet, (* 7. 6. 1838 v Hietzingu pri Dunaju), ki je bil tudi na našem jugu dobio znan kot odkritelj enega naj'epših prirodnih pojavov v Dalmaciji, Modre jame na otoku Biševu (1884). Že prej si je bil pridobil v znanstvenih krogih izredno čislano ime. Potoval je po Egiptu, S najskem polotoku in Ceylonu, v leilb 1868—1870 se pa je udeležil kot naravoslovec ekspedicije ladij „Donau* in »Friedrich* v Vzhodno Azijo in Tihi ocean. O teh potovanjih je izdal več manjših, lepo ilustriranih spisov (,Tor‘, .Skizzen von Ceylon*, .Singapore*). Kol spreten slikar je bil zlasti znan po svojih lepih sliKah morske favne in flore, ki jih je izvršil v polapljalnici; najlepše Ich slik so sedaj v oceanografskem muzeju v Monacu, v reprodukciji pa so nekatere priobčene v Neumayer-jevi „Erdge-schichie* in Kerner-ovi .Die Pflanze und ihr Leben-'. Sodeloval je tudi pri zbirki „Die öslerr.-ung. Monarchie in Wort und Bild*. Navdušeni prijatelj in poznavalec jadranske zemlje, ki |e velik del svojega življenja prebil v svoji vili ob istrski obali, spoštovan od vseh, ki so ga poznal', p.vsem zasluži le skromne spominske besed?. V. Bohinec. Trgovačka mornarica kraljevine SHS. Stanje koncem godine 1925. Split 1926. Direkcija pomorskog saobračaja u Splitu izdala je ponovno opširniju i toč-niju statistiku našeg pomorstva za godinu 1925. nego li je to lani učinila za godinu 1924. Navadam iz nje samo locnu statistiku brodova, koje smo imali koncem godine 1925. Brodova 10.886, od lih parobroda 147 Tonaža 127.26', „ . „ 97.597 Momfadi 27.886, , , „ 1853 Konjskih Sila 105.554, od tih parobroda 1C0.427. Prema lomu je naše brodarstvo napredovalo (vidi Geogr, vestnik 1925, 141). 1. R. Naš Vojni geografski insiifut se je v prvih dneh decembra 1926 preselil iz Zemuna v svojo novo palačo na Kale-megdenu v Beogradu. Novi prostori dovoljujejo insfitu u vsestranski razmah in ko bodo postavljeni vsi znanstveni in tiskarski aparati in stroji, bo naš institut med prvimi tovrstnimi zavodi v Evropi. Delo na naših specialnih kartah lepo napreduje; doslej je izgotovljenih 22 kart v merilu 1:100.000, ki obsegajo najtežje pristopne dele naše kraljevine, ki so tudi kartografsko bil doslej zelo zapostavljeni, namreč Južno in Staro Srbijo ter Črno goro. Nekatere leh kart nam v svoji krasni dovršenosti nudijo prava geografska odkritja, izredna točnost in zanesljivost zlasti risbe terena, vilinskih m topografskih podatkov pa izziva naše neomejeno občudovanje. Tekom i. 1927. bodo izgotovljene karte za celo Srbijo in Črno goro, nalo pa Po Vojni geografski institut reambuliral avstrijske karte n sicer bo začei s tem delom v Sloveniji. V pripravi je tudi izdaja vseh doslej zišlih kari v latinici, obenem pa napreduje delo na karti naše države v merilu 1:200.000 in 1.-500.000; obe ti karti naslajala potom generalizacije specialne karte 1:100.000. Neumorno celo šefa Vojnega geografskega instituta, generala St. P. Boško-viča, ki ga podpira štab vnetih sodelavcev, nam je porok, da bomo kmalu imeli karte kraljevine SHS, ki ne bodo zaostajale v nobenem oziru za kartami druqih držav. V prihodnji številki Geografskega vestnika bomo objavili sliko nove palače Vojnega geografskega instituta. V. Bohinec. Zavod za meteorologijo in geodinamiko v Ljubljani si je nabavil nov potresomer sistema E. Wiecherl z maso 200 kg za dve horicontalni komponenti. Aparat, ki je stal 25.000 Din., je že postavljen in deluje od 1. jan. 1927. S tem so se nadomestili stari aparati, ki niso več odgovarjali modernim zahtevkom. Zavod si je, kakor srro že poročali na str. 48 tega letnika, izprva hotel nabaviti potresomer z maso 1000 kg, da pa delo ne zastane, se je moral začasno zadovoljiti s cenejšim, a seveda manjšim apa-ratum. Kljub temu misli še v naprej na izpopolnitev geodinamske postaje. Med tem časom je zavod kupil tudi radio-aparat v svrho dobivanja točnega astronomskega časa; doslej je bil navezan na postajo ljubljanske poštne direkcije. V. B. „Društvo za raziskavanje jam“ v Ljubljani je, kakor smo izvedeli iz zanimivega poročila, ki ga je podal na občnem zboru koncem nov. 1926 tajnik društva, untv. docent dr. R. Kenk, v dobi od 7. 1. 1925 do 24. 11. 1926 delovalo prav intenzivno. Stavilo si je dve nalogi, izmed katerih je prva, reorganizacija društva, bila predpogoj za drugo, namreč za delo v terenu. Od inventarja predvojnega .Društva za raziskovanje podzemskih jam* je novo društvo prevzelo več dobro ohranjenih lestvic, vitel s 100 m žične vrvi, več navadnih vrvi, svetilk in dr. Na novo je sedaj nakupilo več termometrov, higro-mefer, busole, merilni trak in druge priprave. Odbor je tudi sestavil podroben program za delo v terenu in sicer kot maksimalen program. V poslovnem letu je društvo obiskalo v vsem 48 jam, od teh nekatere ludi večkrat, in sicer: po dvakrat 7 jam (Podpeško jamo pri Dobrepoljah, Zakrito jamo, jerinovec, Svinjsko jamo, Drugo brezdno v Špeharjevem talu [vse štiri pri Vrhniki], Lčgarček pri Planini); trikrat 1 jamo (Ko-šelevko nad Verdom); po štirikrat 2 jami (Županovo jamo pri Grosupljem, Toni-kovo brezdno pri Vrhniki). Vseh obiskov je torej bilo 63. Z ozirom na geografsko razdelitev je 33 jam bilo v vrhniški okolici (oziroma v okolici Verda, Logatca, Planine in Bo- rovnice), 7 na Dolenjskem (pri Dobrepoljah, Grosupljem, Kočevju), 4 pri Škofji Loki, 1 pri Medvodah, 1 pri Domžalah, 2 nad Bohinjskim jezerom. Med temi jamami so pomembnejše sledeče: Govic nad Bohinjskim jezerom, Županova jama pri Grosupljem, Brezdno za Bukovim vrhom nad Verdom, L6garček (Falkenhay-nova jama) pri Planini. Večina jam je bila izmerjena, skicirana, fotografirana in opisana v smislu društvenega programa. Nabran je bil predvsem biološki material. Celotno gradivo hrani arhiv ozir. zbirka društva, znanstvena objava pa bo seveda mogla slediti šele pozneje. Tudt tretja naloga, ki si jo je stavilo društvo, namreč zbiran|e jamske bibliografije, polagoma napreduje. Strokovna knjižnica je šele v početkih. V. Bohinec. Geografska predavanja na jugoslovanskih visokih šolah v zimskem semestru 1926/27. (Število tedenskih ur v oklepaju). Beograd, Univerza: r. prof. P. Vu-jevič: Atmosfera (poremedaji u vaz-duhu, klimatski lipovi, periodska kolebanja klime, 1). — Okeanografija, I. deo (Statika, 1). — Klima Balkanskog polu-ostrva (2). — Geografski seminar (za-jedno s prof. ]. Cvijičem). — R. prof. B. Ž. Milojevič: Geografija Jugoslavije (3). — Dinarsko Primorie i ostrva (1). — Geografska vežbanja (2). — Geografski seminar (2). Ljubljana, Univerza: hon. prof. A. Gavazzi: Severna in vzhodna Evropa (2). Skoplje, Univerza: izr. prof. P. J o-vanovlč: Geomorfologija (nasfavak, Fi-ziografija, 2). — Opšta Antropogeograiija (naslavak: privredni i saobračajni fak-lori, 1). — Antropogeografija Balkanskog poluostrva (naslavak: psihičke osobine, 1). — Geografski seminar (2). — Geografska i kartografska vežbanja (1). — Geografske ekskurzije. Zagreb Univerza; r. prof. E. Še-n oa: Geografija Srednje Europe (naslavak, 2). — Geografija Australije (2). — Matemalička geografija (2). — Seminarske vježbe (2). — R. prof. A. Gavazzi: Uvod u opčenu fiziogeografiju (4). — Seminarske vježbe (2). — Upute u naučni rad (2). Ž a g re b, Komercijalna visoka škola: r. prof. F. Lukas: Ekonomska geografija (I. sem. 3). — Gospodarska geografija (III. 2, V. 2). — Ekonomska historlja (V. 1, VII. 1). KNJIŽEVNOST. Savinjske Alpe. Uredil Fran Kocbek. Spomenica. Ob svoji tridesetletnici izdala »Savinjska podružnica SPD“. Celje 1926. Založila Goričar & Leskovšek. Str. 306. — Okusno opremljena knjiga nam uvodoma obeta podati „nekak splošen pregled Savinjskih Alp v geografskem, turističnem in znanstvenem oziru, pri čemer se ni smelo pozabiti na zgodovino, folkloriko in krajepis“. Z ozirom na ta cilj in po razvrstitvi snovi v poedina poglavja, bi mogli knjigo najbolje vzpo-rediti z J. Koprivnikovim „Pohorjem“ (založilo „Sokolsko društvo“ v Mariboru 1923), le da je slednja po obsegu manjša, po snovi pa neprimerno bolj geografska. „Savinjske Alpe“ nudijo geografu bore malo čtiva, in še to je bolj naštevanje gora in višin in manj pripovedovanje. To pomanjkljivost bodo gotovo jasno občutili tudi naši planinci, ki jim je knjiga predvsem namenjena. Oglejmo si torej njeno vsebino l Najprej je podan geografski uvod, ki nam kratko navaja omejitev Savinjskih Alp, pri čemer so primerno vpoštevani deljeni nazori. Nato sledi razčlenitev Alp v poedine skupine in vrhove ter naštevanje vmesnih dolin in potokov; pri tem navaja g. urednik pravilna imena, ki jih je sam skrbno zbral in jih tu deloma prvič rabi. Ce omenimo še poglavje „Kamniške ali Savinjske Alpe?“, kjer se Kocbek ogreva le za en, in to zadnji naziv, je s tem geografski del „Savinjskih Alp“ z borimi 7 stranmi — vsaj zaenkrat — zaključen. Drugi del, ki je naj obširnejši, je posvečen turistom, dasi bo mestoma zanimal tudi geografa. Najprej nas obširno seznanja s prvimi raziskovalci Savinjskih Alp; zlasti podroben je govor o velezaslužnem J. Frischaufu in J. Piskerniku. Posebno poglavje tvorijo tudi lastni piscevi spomini, kjer so mimogrede omenjeni tudi drugi najodličnejši naši alpski obiskovalci in poznavalci. Brez dvoma pa je ta historijat v okviru te knjige preobširen, saj mu je odmerjena kar tretjina vsega prostora. Logično se nanj naslanja praktičen popis tur in alpskih koč, med, oziroma za katerim je g. urednik uvrstil par odlomkov iz Frischaufa in iz Seidlovih „Kamniških ali Savinjskih Alp“. Z njimi je gotovo hotel opozoriti izletnike na izbrane točke Savinjskih Alp, kot so to Okrešelj, Logarska dolina in druge. Gotovo bi bil prav tu najbolj na mestu sestavek „O podzemeljskih jamah in votlinah“, ki se tako nerodno vriva med poglavja o rastlinah in zgodovini. Tu je Kocbek prvič podal pregled vseh doslej znanih jam in votlin in s tem dal pobudo poklicanim — torej predvsem geografom, da jih znanstveno preiščejo. Tretji del je posvečen živalstvu in rastlinstvu. Slednje je v sorazmerju z živalstvom pač preobširno opisano. Kot zadnji je umesten sestavek o krajepisu. Vsa ostala poglavja (str. 208—275) pa v to knjigo ne spadajo. Zlasti politično-zgodovinska sestavka (str. 208 — 219) nista v prav nobeni zvezi z naslovom knjige, isto pa bi mogli trditi tudi o ostalem. Sicer je zbiranje narodnega blaga zelo potrebno in hvale vredno, ne bi pa smelo najti mesta v monografiji Savinjskih Alp, in to tem manj, ker bi tako smeli upravičeno pričakovati priobčenje gradiva tudi iz drugih predelov Savinjskih Alp — če bi se knjiga hotela izogniti očitku enostranosti. Končno sledi skrbno sestavljen seznam literature o Savinjskih Alpah. Tu pogrešamo med nemškimi pisci nekaj avtorjev, ki so o Alpah — obenem o Savinjskih — izdali baš najbolj tehtna dela, naj omenim le Pencka, Brilek-nerja, Krebsa. Skratka: knjiga je bistveno negeografska, sestavki deloma niso v skladu z naslovom, opis Savinjskih Alp pa je tudi nepopoln, ker n. pr. ničesar ne Izvemo o podnebnih in gospodarskih razmerah, o planšarstvu, pastirskem življenju itd. Knjigo sicer diči okoli 50 več ali manj posrečenih slik, ki jih pa z redkimi izjemami že davno poznamo. Pri vsem tem vendar ne odrekamo g. uredniku priznanja, da nam je kot vesten zbiratelj v knjigi povedal tudi marsikaj novega in dragocenega. Bodi pa omenjeno, da izdaja posameznih poglavij „Savinjskih Alp* kot samostojnih knjižic, brez navedbe, da je to le ponatis iz knjige, ni le neznanstveno, ampak tudi sicer nekulantno. To je treba povdariti zlasti zaradi tega, ker Je „Vodnik po kočah Savinjskih Alp“ tzšel celo prej kot knjiga sama. R. Savnik. I. Mladinco, Jugosloveni u Sjedinjenim državama Američkim. 1. Rasprava o njihovom broju. Z dvema kartama. New York 1925 (litografija, str. 21). V umestnem predgovoru pove avtor, upravitelj jugoslovanskega odseka v ameriškem Foreign Language Information Service, razloge za Izdajo tega po zunanji obliki sicer zelo skromnega, po vsebini pa tehtnega dela: medtem ko navaja ljudsko štetje (Census) Združenih držav 1920 v vsem 408 973 Jugoslovanov (priseljencev in v Ameriki rojenih otrok priseljencev), nahajamo v literaturi še vedno najrazličnejše podatke, ki se gibljejo med */a tn l1/, miljonom Jugoslovanov. Te cenitve ne temelje na nikakem kritičnem proučavanju statističnega gradiva. Sedanja letna kvota jugoslovanskih izseljencev v Ameriko je zelo majhna in bazira na štetju iz 1. 1890. Vedno se pa na tej podlagi ne bo računalo, zato je potrebno, da bodo pri prihodnjem ljudskem štet u vpoštevani vsi Jugoslovani in sicer pod svojim pravim imenom in ne deloma kot Dalmatinci ali Črnogorci, kakor jih Census pod rubriko „Materni jezik* še vpdno pozna. Neznanje popisovalcev pri ljudskem štetju Je podprla še breibrižnost naših ljudi, ki se niso potrud li da bi se te napake popravile, kar nam je pri določevanju kvote le škodovalo. Ljudsko štetje v Un>ji 1920 je naštelo 102.744 Slovencev, 83.063 HrvMov, 2112 Dalmatincev, 36.471 Srbov in 4198 Črnogorcev. Č<* prištejemo Dalmatince Hrvatom, Črnogorce pa Srbom, dobimo za Hrvate število 85.175, za Srbe 40.669. Te številke nas ne morejo zadovoljiti. Splošno se računa, da pride v liniji na enega Srba 2'5 Slovencev in 3'5 Hrvatov, česar pa uradne številke ne potrjujejo: napačne so ali te številke ali pa vse naše dosedanje cenitve. Edino v vladni statistiki priseljencev bi mogli dobiti odgovora na to vprašanje. Ta pa sešteva v eni rubriki Bulgare, Srbe in Črnogorce, v d<-ugi Hrvate in Slo* vence, v tretji celo Dalmatince, Bosance in Hercegovce. S takim štetjem so Američani pričeli 1. 1898., nimamo pa nobenih podatkov, koliko naših ljudi se je pred tem letom vselilo v Združene države. Na drugi strani šteje statistika izseljence iz Združenih držav po jeziku šele od 1. 1908. naprej, tako d^ s temi številka ni ne moremo priti do pravih rezultatov, celo ker navaja Census 1910 maloverjetne podatke o Srbih, Hrvatih in Slovercih. Mladine o skuša priti do cilja s tem, da vzame za bazo število Jugoslovanov 1.1900., da mu dodaje število priseljencev za vsrko leto, a obenem odbija število izseljencev in verjetni povpreček smrtnih slučajev (umrljivost). L. 1900. sicer naših ljudi še niso šteli po materinskem jeziku, temveč le po državni pripadnosti, a vtada sama je izračunala, ko je pripravljala zakon o kvoti, da je bilo v tem letu iz ozemlja današnje Jugoslavije v liniji 78.750 ljudi. Število izseljencev za leta 1900—07 je iz danih podatkov treba ceniti, ker kakor že rečeno, za to dobo ni statistike izseljencev po materinskem jeziku. Bazo za ta račun nudi avtorju priseljevanje in izseljevanje naših ljudi v oziroma iz Združenih držav po 1. 1908, in sicer je odstotek priseljencev znašal 75% proti 25% izseljencev. Umrljivost Jugoslovanov pa izračuna na podlagi, da jih je od 1000 vsako leto umrlo 10, predpostavljajoč, da so bili vsi skozi vso to dobo stari 30 let. Na tej komplicirani, a ob dejstvu nesigurnih številk gotovo najboljši poti izračuna Mladineo čisto migracijo naših ljudi v Združenih državah in v zvezi z njih umrljivostjo število Jugoslovanov za vsako leto od 1900—1925. Po tem računu je bilo v tej dobi pripuščenih v Združene države skupaj 687.702 Jugoslovana, izselilo se jih je 327.768, ostalo pa potemtakem v Uniji 438.684 (pri čemer so seveda všteti tudi oni Jugoslovani, ki so se 1. 1900. nahajali v Uniji, 78.750). V isti dobi je v vsem umrlo 80.744 ljudi, tako da je koncem junija 1. 1925. prebivalo v Združenih državah 357.940 Jugoslovanov. Že doslej vidimo, s kakšnimi težkočami se mora boriti statistik, ki se loti vprašanja po številu naših ljudi v Ameriki. O teh težkočah nam govori tudi naslednji zanimivi odstavek o umrljivosti Jugoslovanov v Združenih državah. Avtor dokazuje na podlagi ameriških tabel umrljivosti sploh in umrljivosti v industriji zaposlenih ljudi posebej, da odgovarja število 10 smrtnih slučajev na 1000 v enem letu najbolj resnični umrljivosti. Uradna ameriška statistika navaja za 1. 1900 umrljivost 17.6 na 1000 za vse starosti, vendar to število v naslednjih letih pada ter doseže 1921 11.6 na 1000. Naši izseljenci v Ameriko so večinoma moški v starosti 20—40 let. Statistika umrljivosti članstva delavnih podpornih organizacij izkazuje v Uniji sploh 8 smrtnih slučajev na 1000 članov, v največji hrvatski organizaciji, Narodni Hrvatski Zajednici, v letih 1918 — 21 8 na 1000, v največji slovenski podporni organizaciji, Slovenski narodni podporni jednoti, v dobi 1921 — 25 celo le 7 na 1000. Ker je v teh organizacijah včlanjenih le malo žensk in otrok in ker sprejemajo tudi le zdrave člane, je resnična umrljivost naših izseljencev sploh seveda višja kot umrljivost članstva organizacij. Organizacije odbijajo od 1000 prošenj za sprejem približno 40 — 50, kar nam olajšuje račun, ki izkazuje slednjič 10 smrtnih slučajev na 1000 naših ljudi v Ameriki. V podkrepitev tega naziranja navaja Mladineo še številke umrljivosti naših ljudi v Združenih državah 1. 1900. in potem priselje'icev za vsako nadaljnje leto, s predpostavko povprečne starosti 30 let; ta ostane konstantne, ker se starejši ljudje izseljujejo, a mlsjši priseljujejo. S potrebnimi modifikacijami za vojna in povojna leta je po teh računih umrlo v času od 1900 —1925 skupaj 105.421 naših ljudi, število, ki bo najbližje resnični umrljivosti Jugoslovanov v Združenih državah. Kakor omenjeno, navaja ameriška imigracijska statistika Srbe, Črnogorce in Bulgare v skupni rubriki. Ker je 1. 1920. bilo naštetih 12.853 Bulgarov, a kakih 20% verjetno ni bilo vštetih, lahko cenimo število vseh Bulgarov v Združenih državah na 15.000. Tako pridemo do števila 320.000 vseh naših ljudi v Uniji; na podlagi vladnega mnenja, da je v Združenih državah krog 1 miljon ljudi, ki niso bili zakonito pripuščeni, sklepa avtor, da je bilo takih Jugoslovanov najmanj 20.000, s čimer bi se število Srbov, Hrvatov in Slovencev povišalo na 340 000, torej prav blizu zgoraj izračunanemu šlevilu. Naslednji odstavek ceni na podlagi nesigurnega, že zgoraj omenjenega številčnega razmerja med Srbi, Hrvati in Slovenci, da je bilo 1925 v Združenih državah inozemskih Slovencev 122.000, Hrvatov 170.000, Srbov 48.000. Pri tem računa avtor, da je vsled raznih napak pri ljudskem štetju treba povečati število Slovencev in Srbov za 20°/0. ostanek pa pripada Hrvatom. Vendar nam statistika ne nudi nobene možnosti za točno izračunanje teh števil — saj navaja n. pr. za Hrvate število 85.175, torej za 100% manj nego ceni Mladi n e o. Zanimivo je tudi poglavje o v Ameriki rojenih otrocih izseljencev. V javnem življenju ima ta del naših ljudi le majhen pomen, ker so ti otroci že Američani, ki jih veže le malo ali nič na domovino staršev, ki je v ogromni večini niti videli niso. Večjidel tudi ne govore več materinskega jezika, vendar ga pa še razumejo, ker ga slišijo v domači hiši. Na podlagi prejšnjih števil izračuna avtor, da bi moralo biti v Severni Ameriki 19.643 tam rojenih Srbov (od 49.694 priseljencev, torej skupno 69.337 Srbov 1. in 2. generacije), 127.967 tam rojenih Slovencev (odgovarjajoče številke: 124.235, 252.202) in 119.572 tam rojenih Hrvatov (173.928, 293.500). Te številke so nekoliko drugačne kot prej navedene, ker temeljijo na uradnih številkah vseh priseljencev in izseljencev, tudi če so bili le obiskovalci svojih sorodnikov. Za nas geografe najzanimivejše je poglavje o geografski razširjenosti naših ljudi v Severni Ameriki, ki jo navaja razprava najprej po devetih geografskih divizijah ljudskega štetja Združenih držav. Prinašamo v naslednjem tabelo o razširjenosti Slovencev v teh divizijah. V prvi rubriki so navedeni vsi slovenski priseljenci in njihovi otroci (F. W. S. = Foreign Withe Stock), v drugi slovenski priseljenci sami (F. B. = Foreign Born), v tretji v Ameriki rojeni otroci slovenskih priseljencev (N. B = Native Born): Divizija Slovenci F. W. S. F. B. j N. B. New England .... Mid. Atlantic E-N Central W-N Central S. Atlantic E-S Central W-S Central Mountain Pacific 4.819 86.611 99.173 25.021 5.188 1.130 2.165 14.942 15.153 2.634 41.127 49.810 10.035 3.098 552 1.040 6.892 9.047 2.185 45 484 49.363 12.986 2.090 578 1.125 8.050 6.106 U. S 252.202 124.235 127.967 Največ Slovencev je torej bilo v diviziji E-N Central, ki obsega države Ohio, Indiana, Illinois, Michigan in Wisconsin; sledi ji divizija Middle Atlantic (države: New York, New Jersey in Pennsylvania) in divizija W-N Central (države : Minnesota, Iowa, Missouri, North Dakota, South Dakota, Nebraska in Kansas). Tudi glede razprostranjenosti po posameznih državah pride avtor do zanimivih zaključkov. Slovencev je največ v sledečih državah: Pennsylvania (60.328), Ohio (47.214), Illinois (26.314), New York (18.030), Minnesota (16.564), Wisconsin (12.010), California (9.849). Silno poučni sta dodani karti gostote Jugoslovanov v Združenih državah po divizijah kakor tudi po posameznih državah. Razpravi je priključena tudi ocena avtorjevega dela po ameriškem statističnem uradu, ki izjavlja, da je štetje 1920 glede Jugoslovanov res netočno, da pa razlike ne morejo biti tako visoke. Po mnenju urada je tudi začetno število Jugoslovanov za 1. 1900 previsoko, sam ga ceni na 50 — 60.000. Vendar pa vztraja Mladineo iz več vzrokov pri številu 78.750. Statistični urad išče pravilno število Jugoslovanov med podatkom ljudskega štetja in številom našega avtorje, kar je torej le precejšnje priznanje za njegov trud. M1 a d J n e o ima v načrtu še več razprav o Jugoslovanih v Ameriki, ki se bodo bavile z vprašanjem ekonomskih organizacij, prosvetnim delom in drugimi ustanovami naših ljudi. Pričakujemo jih lahko z velikim zanimanjem, ker je avtor v tej prvi, zelo težkemu vprašanju o številu Jugoslovanov v Združenih državah posvečeni studtji pokazal mnogo znanja, umerjenosti in bistroumnosti. ]/_ Bohinec. Ivo Stjepčevič: Vodja po Kotoru. Bokeška štamparija. Kotor 1926. Iza sloma Austriie 1918. godine stanovnici su dalmatinskih gradova osjetili po-trebu, da izdadu vodje po svojim mjestima te zadovolje tako želji brojnih stra-naca, što ih godimice pohadjaju i pokažu svijetu, što imaju. Tako su dosada izašli vodje po Šibeniku, Trogiru, Splitu, Hvaru 1 Dubrovniku. Svi su ovt prikazi krači od ovog što ga je izdao o Kotoru I. Stjepčevič. Ta je knjižica izdana za praktičnu upotrebu putniku. Pisac putujuči kroz Boku gleda razne znamenitosti i tumači ih putniku. Isto tako uvodi nas u grad Kotor, gdje izlaže nejprije historiju grada, a onda tumači njegove znamenitosti. Knjižica nema poleografskih problema, koje bi geograf u njoj tražio, ali kao prilog brojnoj literaturi naših dalmatinskih gradova, može da dobro posluži. /. Rubtf, Läznovsky Bohuslav: Pruvodce po Československe republice Za pod-pory Klubu čs. turistu, ministerstva zahraničnich veci a četnych odborniku sestavil —. Sbirka pruvodcu „Orbis“ čis. 1. Vyd&vä Klub čs. turistu. Nökladem „Orbis“, Praha. V Praze 1926. Str. XXXVII -j- 568. Z zemljevidi, načrti Itd. v prilogi in v tekstu. Evropska slava in pomen Baedekerjevih rdečih spremljevalcev predvojnega potnika je v zatonu in sedaj omejena na nemški svet. Že pred štirinajstim letom so se drugi narodi začeli sramovati svoje zaostalosti na tem polju, a do razmaha so nacijonalne literature na njem prišle šele po prevratu, izkoriščajoč pri tem nemško neinformiranost, ki je svoj vzrok imela seveda v vojnih in povojnih prilikah samih. Hachette je pričel izdaje ti svoje »Guides bleus“, enako je v Londonu Macmillan osnoval istoimensko zbirko (»The Blue Guides“), v Italiji pa je delavni Touring Club Italiano pod vodstvom + L. V. Bertarellija začel že 1. 1913. s kolekcijo „Guida d' Italia“, ki se sedaj že bliža zaključnemu zvezku. V zvezi z imenovano francosko in angleško založbo je Touring Club 1. 1922. priredil tudi že posebne francoske in angleške izdaje svojih vodnikov za tujce. V Rusiji je „Družba za kulturno zbližanje z inozemstvom“ izdala 1925 lep vodnik po SSSR v nemškem in angleškem jeziku itd. Pri nas se trudi R. Badjura že več let s pisanjem vodnikov in vsi vemo, kako lepe uspehe je že dosegel in koliko dobrega in novega nudijo tudi geografu te v prvi vrsti seveda za turista prirejene knjige. Sedaj je tudi v ČSR začel klub čsl. turistov izdajati svojo zbirko. Prvi zvezek, Laznovskega „Vodnik po ČSR“, pri katerem je sodelovalo krog 2000 poznavalcev češke zemlje, ni le srečen začetek, ki bo popolnoma izrinil površnega Baedekerja, temveč je kulturno delo prve vrste in bo drugim Slovanom služil kot lep primer. Delo uvaja docent banske univerze B. Horak s kratkim strokovnim zemljepisnim pregledom republike, po uvodnih poglavjih o potovanju po ČSR in kratkem turistovskem pregledu dežele pa sled! njen podroben opis, ki pričenja s Prago in se nadaljuje v 13 poglavjih od zahoda proti vzhodu. Glavnemu mestu je posvečenih 35 strani, nato so opisani: 1. severozahodno (37 — 76), 2. zahodno (77—117), 3. jugozahodno (118 —170), 4. južno (171—198), 5. severno in severovzhodno (199 — 270), 6. srednje in jugovzhodno Češko in jugozahodno Moravsko (271 — 320), 7. severno Moravsko in Šlezija (321—378), 8. jugovzhodno Moravsko (379 — 406), 9. zahodno in jugozahodno (407 — 439), 10. srednje (440 — 460), 11. severno (461 — 513) in 12. vzhodno Slovaško (514 — 522), končno 13. Podkarpatska Rus (523 — 538). Knjigi je dodan pregled železniških prog, pregled generalnih in specialnih kart in indeks. Karte in načrte je izdelal čsl. vojni geografski zavod. V tem oziru je bilo avtorjevo delo mnogo lažje kot našega R. Badjure, ker imajo Cehi svoje generalne in specialne karte že vse predelane. Vodnik prinaša iz njih večje ali manjše odseke, v katere so deloma vneseni turistovski znaki, ste«e i. dr. Posebno lepa je barvana karta Visokih Tater 1:75.000; ostale so v merilu 1:200.000 (4) in 250.000 (2). Novi so pravtako v vojnem geografskem zavodu izdelani načrti mest, ki se odlikujejo po svoji ličnosti in za tujca važni preglednosti. Čudimo se pa, da pri nekaterih ni označeno nikako merilo, kar geografu primerjanje precej otežkoča. Med drugimi v tekstu raztresenimi načrti in orientacijskimi risbami so zlasti zanimivi diagrami razgledov. Iz njih je na prvi mah razvidno, kaj vse lahko doseže naš pogled z dotične razgledne točke: iz nje, ki stoji v sredini risbe, izhajajo črte, ki so usmerjene na vrhove, kraje in po- sebnosti okolice, obenem so v oklepajih dodane višine vrhuncev, prelazov in drugih markantnih točk v obzorju. Tako nam n. pr. priprosta risba razgleda s Snežke (p. 243) navaja nad 60 točk njene okolice in si lažje orientacije sploh misliti ne moremo. Na to metodo opozarjamo zlasti naše turistovske pisatelje, ker je enostavna, jasna in zgovorna in ker prihranjuje obenem prostor za važnejši tekst. — Oprema knjige je prvovrstna, skoro 60 strani oglasov pa govori jezik zase. Pogrešamo le pregledni zemljevid ČSR, ki bi bil lahko nameščen na notranjih platnicah, kot je to uvedel Baedeker in so dobro posnemali tudi drugi. Da manjka načrt Prage, je razložiti iz tega, da je kot 2. oziroma 3. številka iste zbirke izšel istočasno „Plan hlav. mesta Prahy“ v dveh različnih izdajah. Našemu potniku po CSR vodnik najtopleje priporočamo. |/. Bohinec. O naši novi specialni karti 1:100 000 smo poročali že v 1. letniku našega lista (1925, str. 157 ss.). Medtem je Vojni geografski institut izdal že 10 novih sekcij, tako da je že vsa Južna in Stara Srbija ter skoro vsa Črna gora točno kartografirana. V Ljubljano smo doslej dobili pet novih listov in sicer sekcije: Kriva Palanka, Štip, Kavadarci, Kačanik in Bosiljgrad. Naše zadnje poročilo moramo glede višinskih črt specialne karte popraviti v toliko, da so na njej tanko izvlečene tudi izohipse 5 in 10 m, kjer je to možno in potrebno. Za geografa je to ugodno zlasti v nižinskih predelih, kjer oko sicer izprememb v višini niti ne opazi. Če pomislimo, da so avstrijske karte 1:25.000 navajale komaj še izohipse od 20 do 20 m, moramo priznati, da je naša karta dosegla višek za merilo 1:100.000 mogoče popolnosti. — Na listu Štip je nova železnica Veles —Štip že vrisana; na listu Kavadarci je važno, da so izrisani tudi deli sosednjega grškega ozemlja, kjer prebiva še mnogo naših ljudi izven mej države. Poleg takih na prvi pogled vidnih novosti bo geograf pri natančnejšem študiju našel mnogo morfoloških in s tem paleogeografskih, rastlinskogeografskih, topografskih in celo narodnogospodarskih dejstev, ki so bila doslej popolnoma neznana: za geografijo južnih delov naše kraljevine so nastopili s publikacijo teh sekcij novi časi. Ozemlje vseh petero listov je bilo izmerjeno v letih 1923 in 1924, reprodukcija pa je bila izgotovljeno 1925 (Štip, Kavadarci) oziroma 1926 (Kačanik. Bosiljgrad, Kriva Palanka). y ß H. J. Uh h rep: Kypc AcrpoHOMHje (TeopHH Aeo). flpyro, npepa^eHO H3ftaH»e. npeBOA c pycKor op, "EeHepajia C. (1. BouiKOBHfca. MnHHCTapcTBO Bojcne n MopHapHi;e. Bojhh TeorpaiJiCKH Hhctii-TyT. Beorpa« 1925. Sir. XIII -j- 316 (O lem veleva2nem delu nam je obljubljen obširnejši referat). Rubič I.: Naši oloci na jadranu. Biblio eka jadranske Slraže 1/1. Split 1926. Str. 44. Rubič L: Naša meda pr*ma Italiji. Biblioteka „Pokrajinskog Odbora jugosl. Mdtice* u Splitu. Br. 4. Split 1926. Sir. 48. Slovenicus: Koliko je Slovencev na Koroškem ? Na podlagi dr. Wufle-Streitovega zemljevida župnij krške škofije iz I. 1925 in ktopisa krške škofije z a k o b h h: KparyjeBau- — B. >K. Mh-jiojeBiifc: OcrpBO MypTep. — C. M. MHflojeBHh: flekima rony6H>a>ja hs-Hafl cejia >Kerapa (Aa;iMauHja). — B. C. PaAOBäHOBHh: Tepace liaHaa yuiha TonojiKe y Bap^ap. A. Kaufmann: Ewiges Siromland. Land und Mensch in Ägypten. Strecker und Schröder, Stultgarl 1926. Str. XXIV -f 223. Glasnik Zemaljskog muzeja u B.sni i Hercegovini XXXVII, 1925. fl. MapiiHKOBHh: f flp. OpHflpnx Kaue p. — M. KapaHOBHh: HceJteHii Apo6-H>aitH. — "B. flpoTHfe: XHApoßiionouiKe li miaHKTOH-CTyßjije Ha jeaepwMa BocHe h Xepi^eroBHHe. Mitteilungen der Geograph. Gesellschaft in Hamburg. Bd. XXXVII, 1926. F. Haefke: Karslerscheinungen am Slidharz. GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI. Ker vidi Geografsko drušlvo v Ljubljani svoj glavni cilj v znanstveni poglobita geografije pri nas in dosega fa namen najlepše potom svojega glasila, „Geografskega vestnika“, je v poslednjem času posvefilo vso pažnjo omogo-čevanju izdajanja tega lista. Boriti se imamo s precejšnjimi težavami, ker ne eni strani naročnina nikakor ne krije stroškov za tisk in upravo, na drugi pa mnogi naročniki niso poravnali naročnine še niti za prvi letnik. Kdor ve, kako se godi dandanes slovenskim znanstvenim listom, pri katerih sodelujejo pisatelji, uredništvo in uprava brez vsakega honorarja, nam ne bo zameril, če se ponovno obračamo na naše naročnike z vljudno prošnjo, da poravnajo zaostalo naročnino, da nam obenem pridobivajo novih prijateljev in naročnikov in da po možnosti pristopajo našemu društvu kot člani. Letna članarina Geografskega društva znaša 10, dosmrtna članarina 100, ustanovnina 500 Din. Podporni člani so vsi, ki preplačajo redno članarino. Ni se nam posrečilo, da bi od države dobili redno podporo, ki bi listu in drugim ciljem Geografskega društva zagotovila razvoj in bodočnost. Neštete prošnje, pismene in osebne intervencije so ostale brez rezultata, dosegli smo le, da nam je Ministrstvo prosvete naklonilo enkratno podporo v višini 3000'— Din. Upanje pa imamo, da končno vendar dosežemo letno dotacijo za naš list in da bo potem mogel bolj redno izhajati. Knjižnica našega društva se je v zadnjem času pomnožila za večje število knjig, ki smo jih dobili deloma v zameno za »Geografski vestnik", deloma so bile darovane. G. župnik A. Kokelj v Vurbergu pri Ptuju nam je poklonil 5 lepih del in mu izrekamo tudi tu svojo prisrčno zahvalo. V zameno za .Geografski vestnik“ dobivamo doslej publikacije 16 domačih in tujih društev, zavodov itd. K že v prejšnjih zvezkih navedenim se je pridružilo še Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani, Hrvatsko Pianinarsko društvo v Zagrebu, Zemeljski muzej za Bosnu i Hercegovinu v Sarajevu in končno Geographische Gesellschaft v Hamburgu, ki nam je poslala tudi več starejših letnikov svojega glasila. Sisl Srala AcJc 8 Martinine v 'Celju izvršuje vsa v svoje sivel*o spada)*««