Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 j PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XIII. - Štev. 18 (638) Gorica - četrtek 4. maja 1961 - Trst Posamezna številka L 30 Fronta je na Goriškem obupala Laos med mirom in vojno Letošnje občinske in pokrajinske volitve na Goriškem bodo imele, kar se naše manjšine tiče, svoje posebnosti, ki jih pri volitvah v preteklih letih nismo imeli. Predvsem moramo podčrtati izginotje fronte, ki je izginila s površja zemlje in pustila za sabo le še nekaj bornih pristašev, ki ne vedo čigavi so, kakor otroci, ki jih je zapustil oče in zatajila mati. Bivša titovska fronta je namreč brez kričanja in običajnih trobent sklenila, da ne nastopi z lastno listo ne v goriški mestni občini in niti ne pri pokrajinskih volitvah, temveč da se hoče povezati s socialisti na enotni listi. Zato so ti slednji sprejeli med svoje kandidate na pokrajinskih volitvah Iva Marinčiča ter na občinski listi v Gorici med drugimi kandidati tudi prof. Viktorja Vižintina. O vsem tem se je v Gorici že prej govorilo, vendar se je zdelo skoro neverjetno, da bi fronta kar tako na tihem likvidirala vse svoje pozicije v mestu in se predala na milost in nemilost ital. socialistom. In vendar se je zgodilo ravno to: titovska fronta je vrgla slovensko puško v koruzo ter se vključila v vrste italijanskega socializma, da se tam junaško bori za zmago delovnega ljudstva, kajti v tem primeru bodo vsi problemi rešeni, tudi problem obstanka slovenske narodne manjšine v Italiji. Junaka v tej novi fazi titovske manjšinske politike sta Ivo Marinčič in Viktor Vižintin, dočim so se ostali dosedanji voditelji umaknili V ozadje, eni iz bolezni, drugi iz oportunizma, tretji ker škilijo h kominformi-stom. Od titovske razbite barke je ostalo še nekaj plank na deželi. Iz teh so povezali skupaj »listo občinske enotnosti« v So-vodnjah, kjer imajo najmočnejšega moža V dosedanjem županu Jožefu Ceščutu, ki jim menda še zmeraj verjame kot nekdaj, ter v Doberdobu, kjer so prav tako skrpucali skupaj enotno listo, na kateri sta tudi bivši župan Andrej Jarc in podžupan Jože Pahor iz Jamelj. Vendar tu enotnost ni prav močna, ker je Andrej Jarc postal kandidat ital. partije za pokrajinske volitve. V števerjanu, kjer je fronta vedno bila v opoziciji, imajo tudi sedaj svojo listo. Takšno je torej stanje titovskih vrst med nami na Goriškem. Zakaj je fronta obupala in se odpovedala svoji samostojnosti? Tega niso v Javnosti nikoli povedali in verjetno tudi »e bodo, kajti vsa njih politika je dirigirana od zunaj. Tako so sklenili »in alto loco,« bi dejal Dante in v Gorici so ubogali. Nekaj razlogov je vendarle mogoče našteti. 1. Stalno padanje pristašev fronte v *nestu. Ce primerjamo trojne občinske Volitve v Gorici od leta 1948 dalje, kako so njih glasovi nezadržano padali. Leta 1948 so dobili 2006, 1952. leta 1523 ter 1956. leta 989 glasov; s tem so komaj dosegli kvocient za enega občinskega svetnika. To padanje njih glasov jim je gotovo vzelo pogum, da bi še enkrat poskusili svojo srečo v mestu. 2. Drugi razlog je po našem mnenju v novi titovski politiki, ki pušča vedno bolj vnemar narodnostno vprašanje in daje vedno večji poudarek socialnemu Razrednemu boju. To se pravi, da postajajo vedno bolj komunisti in zmeraj manj Slovenci. To je pojav, ki se drastično °draža v celotnem življenju naše manjšine po vojni ne samo na Goriškem, temveč v enaki ali v še večji meri na Tržaškem. Prva leta po vojni so bili zaradi Zvezanosti s Titom vsi komunisti Slovenci. Bile so takrat polne naše šole in evetelo je vse, kar je bilo titovsko slovenskega. Toda pozneje se je iz leta v leto vedno bolj kazalo, da so komunisti le komunisti in da zato ni v njih nobene resnične narodne zavesti. Prva leta So bili Slovenci, ker je partija tako svetovala, pozneje je parlija dala drugačne direktive in slovenski komunisti so po-®taJaIi zmeraj bolj Italijani do današnjih *lnl. Tu je glavni razlog, zakaj so se Praznile in se še praznijo naše šole. Na- rodnostni problem je komunistom vedno bil in je še vedno le vaba za naivne narodne zanesenjake. Bil je vaba za naše fante med zadnjo vojno, ko jih je OF lovila ravno z narodnimi gesli, da so šli za njo in žrtvovali svoja življenja. Deloma je bilo to vaba tudi po vojni. Danes pa, ko se bliža rešitvi slovensko šolsko vprašanje in ko tudi ni več nekdanjega grdega nacionalističnega pritiska od strani ital. večine, narodnostno vprašanje za komuniste ni več aktualno, ker ne služi več za ustvarjanje revolucionarnega vzdušja med ljudmi. Od tod njih povezovanje z ital. komunistično in socialistično partijo. Nasproti obupu, ki je prevzel fronto, je demokratska zveza pogumno še enkrat strnila svoje vrste in postavila lastne kandidate ne samo v Gorici, temveč tudi po vseh slovenskih občinah in po vseh o-krožjih v pokrajini za pokrajinske volitve. Pri tem le še enkrat poudarimo, da je krščanska in demokratska ideja tista sila, ki daje moč naši manjšini, da kljubuje v boju za svoj narodnostni obstanek in da bo vedno kljubovala. Zato letos ne bo nobenega pomisleka, komu naj slovenski človek odda svoj glas na prihodnjih občinskih in pokrajinskih volitvah; volil bo slovensko in demokratično za našo LIPO. Katoliške bolnice V Združenih državah Amerike in v Kanadi imajo katoličani 1050 bolnic, v katerih je prostora za 202.000 bolni kov. Poleg tega vodijo katoličani še 211 zavetišč za stare ljudi, 7 klinik proti raku, 110 klinik za kronične bolnike, 8 porodnišnic in še 66 drugih bolniških zavodov. Jugoslovanski maršal Tito se je pretekli teden vrnil s svojega 70-dnevnega potovanja po afriških deželah. S šolsko ladjo Galeb (ki je ena najbolj požrešnih na svetu) se je izkrcal v Pulju, od koder se je potem z modrim vlakom preko Ljubljane in Zagreba odpeljal v Beograd. Tu so mu priredili veličasten miting, na katerem je spregovoril o svojih vtisih po A-friki. Po svoji navadi seveda ni pozabil napasti zahodnjakov v Kongu in na Kubi, medtem ko ni o protijugoslovanski gonji vzhodnih držav črhnil niti besedice. In to kljub temu, da so v Beogradu med njegovo odsotnostjo objavili belo knjigo o albanskem rovarjenju v Jugoslaviji in malodane da niso, v Pragi zastrupili svetnika jugoslovanskega veleposlaništva Vlatka Bulatnija, ki so ga našli narkotiziranega na stanovanju češkega književnika Hanuša. Poleg tega je tisk vzhodnih dežel osten-tativno omalovaževal njegovo potovanje po Afriki in ga povrh še obtoževal, da je šel na potovanje po nalogu ameriških imperialistov. V Tirani pa menda že pripravljajo proces proti nekaterim jugoslovanskim državljanom, na katerem naj bi po besedah samih albanskih krogov prišlo na dan, da sta jugoslovanska vlada in VI. ameriško brodovje v Sredozemlju pripravljala napad na Albanijo. In kljub vsem tem obtožbam ni maršal Tito niti z besedico namignil na to protijugoslovansko gonjo, ampak je raje potrpežljivo požrl to grenko kapljo in jo izpil kot ceno za svojo aktivno koeksistenco in »nevtralnost«. V ozadju stoje namreč diplomatski razlogi. Medtem ko se je Tito vračal domov, sta se Moskva in Beograd zbližala in kot sad tega zbližanja Državljanska vojna v Laosu je še vedno v ospredju mednarodne pozornosti. V minulem tednu sta Anglija in Sovjetska zveza sicer dosegli sporazum, da skupno po-zoveta obe vojskujoči se strani, da ustavita boje in da se nato skliče mednarodna konferenca za nadzorstvo premirja in nevtralnosti Laosa. Toda kljub njunemu pozivu se boji nadaljujejo, ker doslej niso namreč filokomunistični oddelki Patet Lao-ja pokazali nobenega znaka ali dobre volje, da želijo premirje. Sedanja laoška vlada princa Bun Uma je že večkrat skušala navezati stike z u-porniškimi oddelki. Poslala je tudi posebnega odposlanca z belo zastavo, toda do tega trenutka, ko to pišemo, so vsi ti poskusi ostali brez odziva. Komunistični partizani streljajo naprej, kakor da se ni nič zgodilo, in po zadnjih poročilih nevarno napredujejo proti prestolnici Vientiane. Položaj v Laosu postane za Zahod lahko kritičen, če ne bo v kratkem vzpostavljeno premirje v duhu anglo-sovjetskega sporazuma. Ameriška vlada je izjavila, da bo pošiljala vojaško pomoč laoški vladi vse dotlej, dokler ne bodo filokomunistični pristaši gibanja Patet Lao pristali na prenehanje bojev. Prav tako pošilja laoškim upornikom vojaško pomoč Sovjetska zveza in po mnenju strokovnjakov ravno s to pomočjo napredujejo filokomunistične čete. Sovjet- navajajo strokovnjaki obisk Gro-mika v Beogradu ter Popoviča v Moskvi. Moskva je verjetno za to zbližanje ter intervencijo pri onih satelitih, ki stalno napadajo jugoslovanski komunistični režim, zahtevala brezpogojno podporo svoji zunanji politiki do vseh aktualnih spornih problemov med Vzhodom in Zahodom, od Konga, Kube pa do Laosa. Le tako si namreč lahko razlagamo slepo trobljenje v sovjetski propagandni rog tako kar se tiče Kube kot Konga. O Laosu pa zadnje čase slepo molčijo v Beogradu. Ko so kubanski emigranti hoteli strmoglaviti Fi-del Castra, so zagnali velik hrušč proti napadu na kubansko neodvisnost, sedaj pa, ko je na tehtnici nevtralnost Laosa, molčijo. Moskva tudi molči. Kongoška kriza se javlja v vedno novih oblikah. Po likvidaciji Lumumbe se je zdelo, da se bodo vsaj ostali kongoški voditelji spravili in pokazali nekaj resnosti in vsaj malo zrelosti. Toda zadnji razvoj dogodkov govori ravno nasprotno. Po znani konferenci v Tanna-narivu na Madagaskarju so sklenili urediti kongoško državo na neke vrste federativni ali federalni obliki. Vsi zbrani voditelji so bili soglasni na tem sklepu. Toda ko so se minuli teden isti in še drugi manjši voditelji zbrali v Coquitevillu, da bi določili nadaljnje podrobnosti, katanški predsednik Čombe ni hotel o tem nič več slišati. Kot pogoj za nadaljevanje pogajanj je zahteval od Kasavu-buja, ki se je pred kratkim spravil 7, Združenimi narodi, da odpove ska zveza igra v Laosu zelo per-fidno politiko. Na eni strani govori in sklepa z Zahodom sporazume za premirje in nevtralnost Laosa, na drugi pa v brk tem sporazumom obilno zalaga z orožjem in letali svoje pristaše v Laosu. S tem namreč hoče postaviti zahodnjake pred izvršeno dejstvo na napovedani konferenci za Laos. Sedaj je odvisno od zahodnih sil, če se bodo pustile speljati v ta podrejeni položaj. Zadnja beseda sicer še ni padla, toda tudi časa je le malo za premišljanje. Usoda Laosa ni namreč v rokah Laočanov, ampak svetovnih velesil ali bolje obeh mogočnih orjakov: Amerike in Rusije. Kajti, če Nad nepričakovano naglim zaključkom vojaškega upora v Al-žiru, se je ves svet oddahnil. Zlasti se je oddahnila Francija, ki je že bila na skrajnem robu državljanske vojne. Toda s popolnim porazom upornikov je bila nevarnost odstranjena samo na zunaj, medtem ko od znotraj bolezen lahko gloda dalje. Zaradi tega se je general De Gaulle odločil, da obdrži polno oblast v svojih rokah, ki jo je prevzel v kritičnih dneh minulega tedna, in da jo uporabi za temeljito čistko med vojaštvom in državnim urad-ništvom. Pri zadnjih dogodkih se je namreč izkazalo, da je velik del državnih funkcionarjev pasivno reagiral in previdno čakal na u-godni trenutek, da gredo z uporniki nad V. republiko ali da se pridružijo zmagovalcu »nekompromitirani«. Vsi ti dogodki in okoliščine, ki so prišle na dan po zadušitvi alžirskega upora, kažejo, v kako kritičnem položaju se je nahajala Francija, ko so uporni generali Challe, Salan, Zeller in Jouhaud snovali in izvedli vojaški udar v Alžiru, kateremu je le malo manjkalo, da se ni razširil na samo matično francosko ozemlje. Šele sedaj so se Francozi zavedli, pred kakšno nevarnostjo so nevede stali in ji zrli v oči. Sama vlada se je zdrznila ob misli, na kako tanki niti je visela njena usoda in usoda francoskega naroda, ki se je v tistih kritičnih dneh strnil kot en mož okrog generala De Gaulla. Da bi se kaj takega ne moglo sporazum z njimi in je v znak protesta zapustil konferenco in hotel oditi domov. Toda na letališču so ga kongoški vojaki ustavili, ko je hotel stopiti na letalo, in ga še sedaj držijo zaprtega, da bi ga tako prisilili, da bi se vrnil na pogajanja. Ukaz za aretacijo Čom-beja je verjetno dal Kasavubu, drugi pa menijo, da so vojaki to stoi'ili na svoj račun, ker da so se hoteli s tem maščevati nad njim, ker je v Katangi razpustil kongoško vojsko. Spet drugi pravijo ,da so hoteli vplivati na kon-goške politične voditelje, naj se že enkrat spravijo med sabo. Naj si bo kakorkoli, vedno bolj prihaja na dan dejstvo, da Kon-gočani niso bili še dovolj zreli na neodvisnost v današnjih časih, ki zahtevajo vse kaj več kot primitivno obračunavanje med seboj. bi bilo od Laočanov odvisno, bi državljanske vojne bilo že zdavnaj konec. Tako pa se vojna v tej deželi nadaljuje, kakor se nadaljuje hladna vojna med Vzhodom in Zahodom. Vse dotlej pa, dokler se mednarodni komunizem ne bo odrekel imperialističnemu pohlepu po nadvladi vsega sveta, ne bo hladne vojne konec. To dobro vedo tako v Moskvi kot v Wa-shingtonu, le nekateri, ki se na-zivajo »nevtralce«, tega nočejo razumeti. Kennedy se je v preteklem tednu v zvezi z laoško krizo večkrat posvetoval z naj višjimi vojaškimi in političnimi svetovalci, ker ne ve katero pot ubrati. več ponoviti, je De Gaulle odredil in že začel s temeljito čistko med vojaškimi in civilnimi funkcionarji. V zaporu že sedi šest generalov skupno s polkovniki in častniki zloglasnega prvega regimenta padalcev tujske legije, ki so upor začeli. Policija nadaljuje s čistkami tudi med državnimi uradniki; kakor poročajo, so jih že dve sto suspendirali. Aretirali so že tudi več sto desničarskih aktivistov. General Challe je zaprt v Parizu, kamor so ga po zajetju prepeljali, medtem ko so ostali trije zbežali. Uradno je bilo Challu sporočeno, da je obtožen veleizdaje, za katero je predvidena smrtna kazen. Zadnja zmaga De Gaulla nad desničarji je znatno povečala perspektive za bližnji začetek pogajanj z Alžirsko osvobodilno fronto. Po vseh teh dogodkih so vsi, od Burgibe do Ferhatta Abbasa prepričani, da edinole general De Gaulle lahko reši alžirsko vprašanje na dostojen in časten način za obe vojskujoči se strani. RAZNO Eichmannov proces se nadaljuje V Jeruzalemu se nadaljuje proces proti množičnemu uničevalcu Judov, Eichman-nu. Eichmanri na procesu še nadalje zatrjuje, da ni sovražil Judov, ker je imel krščansko vzgojo in je končno tudi njegova mačeha izhajala iz judovskega rodu. Nemški protestantski škof Gerhard Ja-cobi je izjavil: »Mi Nemci moramo slediti Eichmannovemu procesu v globokem molku in osramočeni za zločine, zaradi katerih se mora on zagovarjati. Potrebno je, da objektivno prikažemo našemu ljudstvu položaj Nemčije v drugi svetovni vojni ter poročamo o vseh podrobnostih in ugotovitvah tega procesa.« — Potrebno je poudariti, da proces proti Eichmannu ni toliko proces proti njegovi osebi, temveč je proces proti režimu, katerega navodila je Eichmann izvrševal. Povišanje cene na italijanskih železnicah Neprestane stavke in zahteve po povišanju plač se končno maščujejo vedno le na prebivalstvu samem, ki te poviške zahteva. Uprava italijanskih železnic je sklenila povišati svoje usluge na vseh področjih: Predlagala je 15 procentni povišek na potniškem prometu, 20 procentni na prtljažnem in 10 procentni na blagovnem prometu. Povišek pa bo sorazmeren z dolgostjo vožnje. Ministrski svet bo na svojih prihodnjih sejah proučil te predloge. Maršal Tito zopet doma KONGO: ČOMBE ARETIRAN De Gaullove čistke v Franciji Sped. in abbon. post. - I Gruppo KRŠČANSKI NAUK I Da bomo bolje umevali delo našega odrešenja, bomo po razodetju pregledali Odrešenikovo učlovečenje, njegovo trpljenje, vstajenje in odhod v nebesa in zopetni prihod ob koncu sveta. Spoznali bomo, kako nas je ljubil, koliko je za nas trpel in kako čudovito je bil zato od Očeta poveličan. Sin božji je postal človek Nadangel Gabriel je bil poslan od Boga v Nazaret k devici Mariji in ji je oznanil: Glej spočela boš in rodila sina, daj mu ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvišjega. (Luk 1, 31). Sin božji živi od vekomaj z Očetom in Sv. Duhom v božjem veličastvu in božji ljubezrti. Sam je to povedal: »Resnično, resnično vam povem, preden je bil Abraham, sem jaz.« (Jan 8, 58). Judje so to dobro razumeli, ker pravi evangelist, da so po teh besedah pobirali kamne, da bi jih vanj vrgli. Bog Sin je pri Očetu od vekomaj. Kakor prihaja misel in beseda iz človekove duše, tako prispodablja sv. evangelist Janez božjega Sina besedi, ko piše: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda.« (Jan 1, 1). Ko so se pa časi dopolnili, »je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel angel k njej, je rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena med ženami.« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila boš sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sv. Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila, in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče. In Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.« (Luk 1,26-38). Po tem privoljenju je božji Sin privzel človeško naravo iz pre-čiste Device in je postal človek. Sin božji je postal resnični človek s človeškim mesom in krvjo, s telesom in dušo. Tudi on je v svoji človeški naravi občutil lakoto in žejo, veselje in žalost, trpljenje in smrtni boj. V vsem nam je postal enak »razen v grehu«. (Hebr 1, 15). Človek je ostal tudi po svojem poveličanju in bo vekomaj ostal Bog-človek. Jezus, naš Odrešenik, je Bog in človek obenem. Bog od vekomaj, človek od včlovečenja v telesu Device Marije. V njem sta v eni osebi neločljivo združeni obe naravi: božja in človeška. Sin božji je postal človek, da bi izvršil sveti načrt svojega Očeta, namreč, da bi oznanil veselo novico o kraljestvu božjem, da bi ljudem z besedo in dejanjem kazal pot k Očetu, da bi nas rešil grehov in nas zopet napravil za otroke božje. Trikrat na dan zvonijo cerkveni zvonovi v spomin, da je Sin božji v Nazaretu človek postal. Spomnimo se na to in pobožno zmolimo Angel Gospodov! Praznik Marijinega Oznanjenja obhajamo katoličani 25. marca, praznik Gospodovega rojstva (Božič) pa 25. decembra. Kraljica Elizabeta II. pri sv. očetu ŽIVLJENJE GOVORI OD SRPA IN KLADIVA DO KRIŽA Ko je bil 12 let star, je bil že prepričan, da ga komunizem osreči. To leto je že dobil izkaznico člana komunistične mladine. Šestnajstleten je leta 1926 že deloval pri delavsko-komunistični stavki v mestu Le Havre na Francoskem. Bil je med najbolj gorečimi agitatorji. Oblast ga je zaprla v poboljševalnico. Tu je nahujskal sebi enake k uporu. Za kazen so ga zaprli v ječo-samico. Verige so mu' vezale roke in noge. Namesto do sreče je prišel do hude ječe. Vendar ni bil v srcu tako hudoben, kot se je zdelo na prvi pogled. Trpljenje ga je zmodrilo. Postal je poslušen božjemu klicu. Milost je našla ugodna tla v njegovem srcu. Pa še kako! Vera v komunizem se mu je zmajala. Spoznal je: komunizem ne osrečuje. Danes — ima 51 let — je duhovnik in zdravnik na Haitskih otokih. Oskrbuje dvanajst tisoč vernikov že skozi petnajst let. Zdravi njihove duše in telesa. Dela po sedemnajst ur na dan! še pred zoro kliče z zvonom k sv. maši. Nato zdravi bolnike. Zgradil je splošno bolnico. Kako je postal duhovnik? Ko je bil izpuščen iz ječe, mu je neki duhovnik rekel: »če postaneš duhovnik, boš zares lahko pomagal ljudem.« Sprejel je nauk in ukrenil vse potrebno za dosego tega cilja. Ker je hotel iti za misijonarja, je menil, da mora biti tudi zdravnik. Po zdravniških študijah je bil posvečen v duhovnika. Pred kratkim je pisal prijatelju: »Srečen sem! Bog daj, da bi jih čim več spoznalo, kaj jim je v prid.« Kdo je ta? Piše se Ro ge r R i o u . življenja Nova svetnica Na vnebohod bo proglašena za svetnico blažena Marija Bortilla Boseardin iz Vi-cenze. Slovesnosti v cerkvi svetega Petra 11. maja se bo udeležilo tudi veliko romanje iz Treh Benečij pod vodstvom beneškega patriarha. Katoliška univerza v Vietnamu Sveta Stolica je potrdila imenovanje patra Nguyena Van Lapa, dosedanjega voditelja Katoliške akcije v Vietnamu, za rektorja katoliške univerze v mestu Da-lat. »Premalo molimo za mir« Pariški nadškof, kardinal Feltin je nedavno govoril francoskim vojakom in številnim nemškim vernikom v stolnici v Bneisgau. »Premalo molimo za mir,« je poudaril kardinal. Kristus je vsem zaupal to nalogo, da delajo za mir in ta naloga naj bi bila velika skrb vseh, ki naj bi se najprej uresničevala v molitvi za mir, potem pa v resničnem delu za ta veliki dar. Pomoč mladim narodom Nemški škofje so ustanovili poseben u-rad za pomoč narodom, ki so v razvojni dobi. Naloga tega urada je, naj uporabi izkustva 12.000 nemških katoliških misijonarjev, ki delujejo med narodi na poti k večjemu razvoju. Urad bo tudi sodeloval z vladnimi organi pri uresničenju načrtov za gospodarsko in tehnično pomoč tem narodom. Ustanovitev tega urada je naznanil kolnski nadškof kardinal Frings s posebnim pismom kanclerju Adenauerju. Pot Cerkve v svet V okviru kristološkega tečaja, ki je bil v Neaplju, je govoril tudi kardinal Avguštin Bea in sicer je pokazal na pot Cer- Te dni bo sprejel sv. oče angleško kraljico Elizabeto II. Važen korak je to na poti zbližanja anglikanske cerkve s sv. stolico. Pod odpadu v XVI. stol. je doživljala katoliška Cerkev na Angleškem krvave čase. Tri stoletja so morala preteči, pre-dno je Pij IX. zopet lahko imenoval škofe v tej deželi. Sto ilet pozneje, 1. 1950, pa je Pij XII. lahko po radiu pozdravil angleške katoličane. V teh zadnjih sto letih se je marsikaj zboljšalo v prid katoličanov. Leta 1427 je parlament ukinil vse kazenske zakone proti katoličanom in jim dal možnost do naj višjih služb ter pravico javnega delovanja. — Leta 1944 je zopet parlament odobril 50% podporo katoliškim šolam. Med prvo svetovno vojno je imela Anglija stalno zastopstvo pri Vatikanu. Že prej, po smrti kraljice Viktorije, je Leon XIII. poslal svoje odposlanstvo h kronanju Edvarda VII. Tako je bilo tudi ob kronanju Jurija V., Jurija VI. in sedanje kraljice Elizabete. KRALJEVI OBISKI Prvi angleški kralj, ki je obiskal papeža je bil Jurij V. s svojo soprogo leta 1923. Ker ni smel biti to uraden obisk, nista šla v Vatikan iz angleškega poslaništva v Rimu, pač pa iz neke privatne vile, ki jo je dala kraljevski dvojici na razpolago rimska plemiška družina Patrizi. Na privatnem obisku pri Piju XII. je bila 1. 1950 princezinja Margaret in 1951 prestolonaslednica Elizabeta. Tudi Janez XXIII. je sprejel že nekaj članov kraljevske rodbine, kot kraljico mater in druge. DRUGI OBISKI Tudi Chambarlain in Halifax sta bila pri Piju XI. Pri Piju XII. so bili tudi razni državniki, pri Janezu XXIII. pa ministrski predsednik Macmillan. Važen je bil tudi obisk primasa anglikanske cerkve Fisherja v preteklem novembru. OBISK ELIZABETE II. Že dalj časa se ta obisk pripravlja, ki bo nadvse slovesen. Ze na trgu sv. Petra jo bo sprejela švicarska garda in sv. oče jo bo sprejel v prestolni dvorani. Z naznanilom obiska pri sv. očetu je prišlo v Rim tudi sporočilo, da je novi primas anglikanske cerkve Ramsey imenoval v Rimu svojega zastopnika, ki bo imel stalne stike s Segretariatom za zedinjenje kristjanov, ki ga je ustanovil sv. oče v pripravo za vesoljni cerkveni zbor. ANGLEŠKI TISK Ves važnejši angleški tisk se je na široko razpisal o tem obisku. »Ker je kraljica Elizabeta poglavar anglikanske cerkve,« piše Daily Herald, »je to že drugi vrhunski obisk med anglikansko in kat. Cerkvijo v zadnjih mesecih. Veselimo se, ker je zbližanje začelo in želja nas vseh je, da se tudi nadaljuje.« Dobili smo prepotrebno knjižico Štev. 11 v vrsti »Knjižic« bo ostala za vedno ena najvažnejših, ako ne najvažnejša in najbolj potrebna med vsemi; v njej sta ponatisnjeni dve pastirski pismi jugoslovanskih škofov, ki obe obravnavata dve za sedanje čase najbolj pereči vprašanji: prvo govori o sv. zakonu, drugo pa o vzgoji v družini. To sta dve ustanovi, ki sta v splošni krizi duhovnih vrednot in ustanov moderne človeške družbe, utrpeli največjo škodo. Sv. zakon, ki je podlaga družini in s tem vsej človeški družbi, je danes predmet vsakovrstnih zablod in zmot. Začne se s svobodno ljubeznijo, nadaljuje se s civilnim zakonom ter se zakijuči z vsakovrstno zlorabo zakonskih pravic do abortusa in otrok brez sv. krsta. To je taka rana posebno za naš mali slovenski narod, da je prof. Janžekovič po pravici zagnal krik, da gre za naš biti ali ne biti kot narod. Jugoslovanski škofje so temu vprašanju posvetili mojstrsko sestavljeno pastirsko pismo, ki smo ga svoj čas v našem listu ponatisnili, a je kot podlistek gotovo že ušlo iz glave. In vendar je vprašanje takšno, da bi morali ob njem premišljevati vsak dan naši zakonci, naša mladina, ki se na zakon pripravlja, in vsi naši vzgojitelji ter narodni voditelji. Zato je zelo prav, da imamo to pismo tudi v knjižici, da se ohrani in se tako tudi bolj razširi. Naravno nadaljevanje prvega pisma je lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIIUIUIIIIilllllllllltlllllllllllllllllll|ililll kve v svet na zgledu svetega Pavla. Pot Cerkve v svet ni zmagoslavna, ampak polna težav, preganjanja, trpljenja, zakaj tudi v Cerkvi delujejo sile zlega in prevladuje oblast greha. Poleg tega je bilo že v prvih cerkvenih občinah mnogo razprtij. Pomislimo na Korint, kjer je moral sveti Pavel večkrat odločno poseči vmes in vpostaviti red in slogo. Kljub vsem težavam pa je šla Cerkev skozi zgodovino in opravljala svoje veliko poslanstvo. Duh Pavlove vere je bil vedno v Cerkvi. Bog je hotel, da je Cerkev živ organizem, ki vsebuje vso svojo popolnost, svetost in najpopolnejšo enoto. Nasprotje med lučjo in temo, med vzvišenostjo in bedo, ki ga glodamo v Cerkvi, ne sme vzbuditi v nas dvomov nad poslanstvom Cerkve, marveč mora vzbuditi v nas še večjo ponižnost, večjo gorečnost in ljubezen. Kolesarska tekma za novo cerkev Okrog sto mladih športnikov' je organiziralo kolesarsko tekmo v Oosterhout-u v Holandiji, da bi zbrali potrebna denarna sredstva za zgraditev nove župnijske cerkve. Posvečenje misijonskih škofov Na binkoštno nedeljo bo sveti oče v vatikanski baziliki posvetil skupino škofov za misijonske dežele. S posebnim pismom je naročil, naj se devetdnevnica za bin-koštni praznik povsod slovesno obhaja za božjo pomoč tistim, ki pripravljajo prihodnji vesoljni cerkveni zbor. drugo, ki govori o krščanski vzgoji v družini. Tudi v tem oziru se danes neizmerno veliko greši, nekaj iz nevednosti, ne- kaj pa tudi zaradi napačnih vzgojnih pojmov, ki jih je med ljudstvo zanesel zlasti marksizem, ki hoče vzgajati otroke za socialistično družbo po socialistični morali. Tako se dogaja, da kar ne porušijo in pomorijo zakonci sami, to uničijo pozneje s pogrešeno vzgojo v družini. Naj ne reče kdo, da so to krivični ali vsaj pesimistični očitki na račun socialistične družbe, ki nastaja v Sloveniji, to ni ne krivično ne pesimistično, temveč je le kruta resničnost, kakor bomo imeli priložnost pokazati ob podatkih zadnjega ljudskega štetja v Jugoslaviji, ko bodo ti bolj znani. In ta strupeni duh se širi tudi tostran meje, zakaj naši ljudje od vseh sistemen' sprejmejo le, kar je v njih slabega. Tako se od socializma uče omejevanja rojstev, umora nerojenih otrok, svobodnega ljubimkanja in tudi tega, da ne krstijo več svojih otrok, da ne govorimo o tem, kako pustijo svoje otroke rasti kot teličke na gmajni ali pa kot male malike in tirane. Prav zato bi morali tudi mi zakričati, morda ob poslednji uri. Če more kdo pomagati, lahko pomagata obe pastirski pismi jugoslov. škofov, če jih bodo naše družine resno vzele in se hotele iz njih kaj naučiti. Priporočamo zato novo knjižico, ki ima naslov »Naša družina«, prav vsem slovenskim ljudem, posebno še našim staršem in tistim mladim ljudem, ki se na sv. zakon pripravljajo ali vsaj žele kdaj imeti svojo družino. Dušni pastirji pa naj si to knjižico oskrbe v večjem številu, da jo bodo lahko dajali novopo-ročencem na pot v novo življenje. Bog daj, da bi ta knjižica dosegla svoj namen in prerodila naše družine, da bi se zopet vrnilo vanje srečno krščansko življenje. (r 4- r) Bog daj, da bi bil ta obisk nov korak anglikanskih vernikov v skupni dom pod Petrovim vodstvom. Idila na Koroškem - Šolski« sestra napaja mlado srnico, ki ji Je poginila mati IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Umrl je prof. Pavel Slapar Iz Spittala ob Dravi je dospela vest, da je tamkaj dne 1. maja umiri prof. Pavel Slapar. Zdi se nemogoče, da ni več tega dinamičnega mladostnega duhovnika. Tu na Primorskem smo ga spoznali, ker je imel duhovne vaje za dekleta v Gorici pri uršulinkah in pozneje še za duhovnike v Trstu. Toda še prej smo brali njegove članke v Duhovnem življenju in pred vojno v Domoljubu. Bil je namreč nadarjen duhovni pisatelj in katehet. Zelo izobražen in delaven se je uveljavil v vrstah mladinskih katol. organizacij, kjer je imel veliko govorov in predavanj, pa tudi napisal je za mladino marsikaj. Po vojni se je ustavil v Spittaiu ob Dravi, kjer je dobil mesto kateheta na srednji šoli in je istočasno pomagal pri dušnem pastirstvu med begunci v spittalskem taborišču. Bog mu bodi večni plačnik za vse dobro, ki ga je napravil posebno med mladino. Jurij Kozjak, učna knjiga - na Portugalskem Pred kratkim je izšel portugalski prevod Jurija Kozjaka, prvenca priljubljenega pisatelja Josipa Jurčiča. Res čudovita je usoda tega Jurčičevega dela, ki je prvikrat izšlo v Celovcu leta 1864 pri Mohorjevi družbi in je po 100 letih nastopilo zmagovito pot po vsem svetu. S portugalsko izdajo je število jezikov v katere je to delo po prizadevanjih č. g. Ferdinanda Kolednika bilo prevedeno, naraslo na 42. Med njimi -sta poleg vseh velikih svetovnih jezikov, kot angleščine, francoščine (sedaj že 4. izdaja), italijanščine, nemščine, španščine, staro- in no-vo-grščine, latinščine, slovanskih jezikov, celo dva afriška jezika in novi prevodi so že v pripravi. Portugalsko izdajo je omogočilo portugalsko prosvetno ministrstvo v Lisbonu, ki je dalo na razpolago potrebni denar ter odobrilo knjigo kot učni pripomoček na portugalskih šolah. Slovenski mecen v Kanadi Knjižnici slovenske župnije Marije Pomagaj v Torontu je g. dr. Peter Urbane, lastnik lepo uspevajoče potovalne pisarne s središčem v Torontu in več podružnicami v Kanadi, podaril 1000 knjig, med katerimi so nekatere prave redkosti. Župnijsko knjižnico tamošnji slovenski rojaki radi obiskujejo, posebno pa mladina, ki zahaja v večerno slovensko šolo, da se poleg angleščine, ki jo spoznava v državnih šolah, izpopolni tudi v slovenščini. Letošnje prvo poletje bo 4 razrede slovenske šole obiskovalo skupno 102 u-čenca. »Slovenski dnevi« v Gradcu Minulo soboto je kulturni referent štajerske deželne vlade dr. Hans Koren v prostorih »Stadtforuma« odprl razstavo jugoslovanske likovne umetnosti. »Stadt-forum« združuje skupino mladih štajerskih umetnikov, ki išče nova pota, rte 'le v umetnosti, temveč tudi v človeških od-nošajih med narodi, v nasprotju z uradnim »Kunstlorhausom«, ki se še ni mogel sprostiti spon preteklosti. Sledila je matineja v nedeljo dopoldne, na kateri so nastopili slovenski književniki Filip Kalan, Kajetan Kovič in Ivan Minati. Nastopajoči avtorji so svoja dela brali v slovenskem izvirniku, nato pa je član graškega gledališča Reiterer dovršeno recitiral izvrstne nemške prevode, ki so delo pokojne Lili Novy in Alfreda Butler-Mosco-nia. Sicer maloštevilno, a kvalitetno ri-brano občinstvo je slovenske književne umetnine zelo dobro sprejelo. Nadalje so brali tudi pesmi Mateja Bora iz zbirke »In šel je potnik skozi atomski vek«. Zadnji dan, v ponedeljek, je bila raZ" prava o slovenski literaturi, na kateri )e Filip Kalan podal prerez slovenske knji' žovne zgodovine ter njenih sodobnih problemov. Razvila se je zelo živahna debata o slovenskem kulturnem življenju, posebno o živem zanimanju širokih narodnih plasti za umetnost. »Vaše ljudstvo je mnogo bolj zdravo od našega,« je vzkliknil eden izmed graških umetnikov. Ob dvajsetletnici ..Osvobodilne fronte" Trst, 2. maja 1961. Nauk za demokratične Slovence Letos je tako imenovana »Osvobodilna fronta« obhajala dvajsetlenico svoje ustanovitve. Razen mlajših ljudi se vsi spoini-niamo njenih početkov. Šla je v boj z Seslom, da združi vse Slovence v boju froti fašizmu in je v resnici potegnila za seboj večino Slovencev. Zanimivo je, da so pred dvajsetimi leti Ugotavljali, da so jim svete verske svežnje. V neki vasi je šel mlad fant k par-‘Kanom. Imel je vemo mater. Poslali so £a domov iskat rožni venec, da bi bila tako njegova mati prepričana, da bo fant Pri partizanih vsak večer molil rožni venec. Danes ne bo nihče tako naiven, da bi vPrašal voditelje titovcev, ki so prevzeli dediščino tega gibanja, ali še molijo rožni Venec. Iz njihovih izjav ob proslavi dvaj-setletnice izhaja, da je imela »O. F.« kot Slavni namen, spraviti naš narod pod Mreni komunizma. Zato smo danes tako oprezni, ko prihajajo od tiste strani pozivi k narodni slogi. Vsi ti poizkusi imajo namen, napraviti zmedo med katoliškimi ljudmi in lajšati delo komunističnemu pokretu. Bodimo zvesti demokratični ideji! Zdaj smo spoznali mnogotere metode komunistične ofenzive. Vabijo nas v sku-Pen nastop proti novofašističnim podvi-%°ni, k skupnemu kulturnemu udejstvo-Vanju, športnim tekmam; skoro vsak me-Sec prinese kaj novega v tem pogledu, hPostavljeni smo stalnemu bombardiranju. Kadar povabiš h kaki skupni akciji komunista ene ali druge smeri ali kakega Mihovega sopotnika, ti bo odgovoril, da V opravičilo l*i za pojasnilo ^ zadnji številki smo objavili članek *0b robu pevskega koncerta«. V tem ^'anku smo se ustavili ob dejstvu, da s° razni člani katol. organizacij na Tržaškem nasedli zadnji taktiki titov-skih tovarišev in pristopili k pevskemu društvu Jakobus Gallus. Pri tem smo Po 'rnenu navedli Kulturni klub. Po- lasnili so nam pa, da vodstvo te orga-"kacije pri tem ni imelo krivde. Prav 'eseH nas, da je tako. Vendar dejstva °stanejo dejstva in ta so: Zbor Jakobus Gallus je prištevati sopotnlške organizacije titovskega °tnunizma. Glede tega je dovolj brati 5oroČila v Primorskem dnevniku. V tem zboru so nastopili člani ra*nih tržaških pevskih zborov katol. °rSanizacij. 3. To je za zavednega katoličana ne-°Pustno. Zato se je naš tržaški do-jisn*k oglasil z omenjenim člankom. Hi smo ga objavili z namenom, »da J*6 bi zoper zastarano zlo prepozno zdravilo.« C tem upamo, da so nesporazumi ^'ranjeni in člani cerkvenih pevskih rov ter katol. organizacij opozorjena zadnjo taktiko »neodvisnih« ti-°Vskih društev. UREDNIŠTVO se mora posvetovati s svojimi prijatelji. To pomeni, da mora počakati na ukaz od zgoraj. Tako delajo ljudje, ki so gotovo na zmotni poti. Ali se bomo mi sramovali povedati, da imamo tudi mi svoje prijatelje, da želimo z njimi govoriti, kadar gre za kak stik z našimi nasprotniki? Saj je prav zato delo komunistov učinkovito, ker nas najde vedno nepripravljene, ker si sploh ne upamo priznati, da smo v kaki organizaciji, ki ni pod komunistično kontrolo. Dokler bomo imeli tak občutek manjvrednosti, bomo imeli vedno težave. Če pa bomo demokratični ljudje drug drugemu zvesti, če se bomo radi med seboj posvetovali, kadar gre za taka vprašanja, bodo naše vrste nepro-dirna stena za vsako ofenzivo nasprotnikov. Ne bomo se pustili izigravati. Toda našo zvestobo demokratični misli bi utegnil kdo napačno tolmačiti. Včasih imamo vtis, da si razlagajo naši italijan- ski someščani našo demokratično usmerjenost kot pripravljenost, da se bomo pustili čim prej poitalijančiti. Zelo zgrešeno bi bito, če bi nas spodbujale italijanske stranke k neodvisnosti od komunizma samo za to, da bi laže zatrli našo manjšino. Zato pričakujemo, da bomo našli med italijanskimi demokrati tudi primeren odmev. Lep zgled' je dal v tem goriški mestni svet, ki je 5. aprila izglasoval resolucijo, katera odobrava zakonski osnutek za slovenske šole, ki je zdaj pred parlamentarno komisijo. Porazno pa vplivajo vladni načrti, ki predvidevajo nadaljnje razlaščevanje zemlje slovenskih posestnikov in priseljevanje italijanskega prebivalstva v slovenske občine in slovenska predmestja. Taki in podobni podvigi proti slovenski manjšini bodo strli med nami vsak pomemben poizkus za sodelovanje med obema narodoma na tej zemlji. njih prvomajskem praznovanju je bilo veliko ljudi — (klasični izraz: nabito polna dvorana) — da, res je ... pri plesu. * * * Vsako leto nam 1. maj pove, kako so komunisti vedno bolj osamljeni. * * * Spomnil sem se še na nekaj. Onstran ... zavese: parade, armade, orožje in orožje, tanki, rakete ... Na zadnjem robu ustnic pa — mir. Beseda in samo beseda! * * * Zvečer. Mestne luči so se prižgale. »In tam, visoko na obelisku,« tako mi je rekel prijatelj, »sem videl razsvetljen križ.« Nad mestom razsvetljen križ na dan 1. maja. Res je. Padel je monopol. Vedno bolj prihaja v ospredje krščansko praznovanje 1. maja. Začelo se je na trgu sv. Petra v Rimu 1. maja 1955. Delavski svet se je zbral pred Pijem XII., da se mu zahva- li, ker jim je dal ta dan. Od tam se je razlilo po vsem svetu. V cerkvah so posebne službe božje, bolj slovesne. In ljudje prihajajo. Katoličani praznujejo ta dan. Posameznik praznuje ta dan. Pozdravljeni novi 1. maj. Praznovanje prvega maja Med trojem in osatom Po vsej Italiji, po mestih in vaseh, so letos slovesno proslavili prvi maj, praznik vseh delavcev. Nešteto shodov, govorov in mimohodov je poudarilo ta skupni praznik, a vendar nikjer niso ti shodi dosegli tolikšno mogočnost kakor v baziliki sv. Petra, kjer se je nad 25.000 vernikov, med njimi mnogo tujcev poklonilo sv. očetu in prejelo od njega blagoslov in spodbudne besede za nadaljnjo pot. Sv. oče je zbranim vernikom poudaril, kako je prvi maj trojni praznik: začetek šmar-ničnih pobožnosti, praznik sv. Jožefa, zaščitnika delacev, in praznik delavcev samih. Obenem pa je tudi nekak preludij k mogočnemu mednarodnemu shodu vseh delavcev, ki se bo vršil pri Sv. Petru dne 14. maja. Dva praznična dneva, nedelja in prvi maj, sta omogočila, da je na tisoče in stotisoče meščanov zapustilo velika mesta in se podalo na deželo, pa četudi mnogi le v bližnjo okolico. Rimska okolica je kar mrgolela izletnikov, po Avre-lijski oes>ti so brzeli avtomobili z ritmom 60 avtomobilov na minuto. Benetke so preplavili 'tujci in izletniki, prav tako sinjo obalo in gornja italijanska jezera. V satelitskih državah so praznovali prvi maj v znartienju vojaških mimohodov in govorov. V Jugoslaviji je predsednik Tito prisostvoval vojaški paradi, ki je trajala 3 ure in pol. Za vojaško parado se je uvrstilo 50 'tisoč civilistov. V zapadnem Berlinu je 700 tisoč Berlinčanov vzklikalo svobodo in preko zvočnikov poslušalo govor župana Willyja Brandta, ki je zahteval svobodo za vso Nemčijo. V Pragi je samo 500 oseb kljubovalo silnemu mrazu in prisostvovalo vojaškemu mimohodu in mimohodu delavcev. Na Romunskem je vojaško parado prekinila silna nevihta. Na Poljskem so znova uvedli praznik maja, ki je letos potekel v navdušenem priznanju prvemu astronavtu Gagarinu. V Havani na Kubi je prvomajska parada trajala deset ur, kljub temu da so mnogi šli v teku mimo. Mimohoda so se udeležili tudi otroci s tisoči pisanih balončkov. — Castro je proglasil novo socialistično republiko in povedal ljudstvu, da volitev ne bo več. Torej na Kubi ne bo volitev niti za parado kot jih delajo v Rusiji. V Veliki Britaniji pa ne polagajo na prvi maj nobene važnosti in je ta dan navaden delovnik. V Moskvi je bilo prvomajsko slavje v znamenju Jurija Gagarina in Fidela Castra. Prvi je bil osebno pričujoč, drugi pa le na ogromnih slikah, ki so jih nosili v mimohodu. Prvomajske skice 1. maja - zjutraj: sonce in nekaj oblakov, skoraj lepo vreme. Nekaj moških je nosilo, pripet na jopič, rdeč nagelj. Popoldne pa ploha dežja. To je ambient nove smešnice tega dne. Dva znanca se srečata. »Ti, kako pa je s tvojim rdečim nageljnom?« »Dež mi je spral barvo in nagelj.« H« * * Dež in čas sta sprala rdečo barvo prvomajskega dne. * * * Ljudje so se naveličali vsega. Nekateri so preveč napenjali struno... in struna je počila. Pred leti — povorke, zastave, ognji, kričanje — čas pa je ugasnil in spral.. . Masa se je razkropila, padel je monopol, vrnil se je posameznik. * * * Čas je izoliral komuniste. Ta dan praznujejo v omejenem krogu svojih bolj ali manj zvestih v nekaterih zaprtih dvoriščih — sami. Pa še tam jih preganja dež. Kiša pada, trava rase ... * * * Verujem komunističnemu tisku in tudi vi verujte z mano, kadar poroča, da pri Koliko je še slovenskega? Zelo rad prebiram komunistične lepake v »slovenskem jeziku«, ki jih razobešajo komunistične organizacije. Navadno so dobeseden prevod italijanskega teksta. In če že hočeš razumeti slovenski tekst, moraš najprej prebrati italijanskega. Šele tedaj lahko razvozi j aš — vsaj deloma — jezikovne skrivnosti komunistične slovenščine. Neodvisna socialistična zveza je nalepila po mestu in v okolici razglas za prvi maj. Original je bil sestavljen v slovenščini ali v italijanščini? To vprašanje me je zanimalo, zato sem novi lepak z zanimanjem prebral. Naletel sem med drugim na stavek, v katerem pravijo, da je treba fašistično ideologijo izruvati »iz tmožgan dela prevarane mladine«. Kaj te čaka slovenska mladina? Preberi italijanski lepak, pa boš zvedela, kaj te čaka. In ti hočejo biti naši pokrovitelji in učitelji ter reševati slovenski narod! Komunistična partija je problem slovenščine že zdavnaj rešila. To pove že naslov na vhodu v tržiški sedež partije. Tam stoji zapisano: Tržaška ‘avtonomna sekcija komunistične partije Italije. Koliko je še slovenskega? Dr Kratke novice Pravljična razstava rož v Turinu »Fior ’61«, velikanska razstava rož z vsega sveta, je dne 28. aprila prva otvo-rila cikel razstav v Turinu ob stoletnici zedinjenja Italije. Za ta čudoviti vrt je sodelovalo 18 držav s šest sto razstavljala. Obiskovalec ima občutek, da je stopil v pravljično deželo. Stebriči, slavoloki, umetna jezera z belimi in črnimi labodi, svetlobni učinki, vonjave čudovitih rož in predvsem rože same v vseh mogočih barvnih odtenkih in vrstah, vse spominja na svet sanj, ki pa so tu živa resnica in pričajo o božji vsemogočnosti, ki jo vsi človeški izumi ne morejo doseči niti v najmanjši cvetki. Hortenzije, kri- zanteme, tulipani, azaleje z ogromnimi trimetrskimi cveti, izbrane rože iz Afrike, »proteja«, severnoafriška državna roža v živo rdeči barvi, »strelizija«, redki afriški cvet z neverjetno težo treh stotov, vse to razveseljuje obiskovalčevo oko. V kristalni palači so razvrščene tropične rastline iz daljne Indije, Tibeta, Singapura in zunaj, skoro že na bregu reke Pad, za nasadom osem tisoč vrtnic, je upodobljen čudoviti gorski svet z bistrimi studenci in slapovi, nareizi, spominčicami, gorskim slečem. Brezupna bolezen filmskega igralca Garyja Cooper j a Znani filmski igralec, 60 letni Gary Cooper, se je umaknil iz javnega življenja in preživlja v svoji vili v Hollywoodu svoje zadnje dneve. Zdravniki so mu ugotovili raka in so njegovo zdravstveno stanje označili za zelo resno. Filmski svet ga je pred dnevi odlikoval z najvišjo nagrado filmskih igralcev z »Oscarjem«. Gary Cooper se dobro zaveda resnosti svoje bolezni in je izjavil, »da hoče lepo umreti, kakor človek in kakor kristjan.« Radio Trst A Za teden od 7. do 13. maja Nedelja: 9.30 Slovenske narodne pesmi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Tatinska kavka«. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika tedna v Trstu. — 14.45 Sekstet Boruta Lesjaka. — 16.00 Popoldanski koncert. — 17.00 Tržaški obiski: (10) »Boljunec in Dolina». — 21.00 Iz zakladnice slovenskih narodnih pesmi: (32) »Orjemo, orjemo brazde globoke«. — 21.00 Mendelssohn: Oktet v B-duru, Op. 20. Ponedeljek: 18.30 Koncert baročne glasbe. — 19.00 Znanost in tehnika: »Nova raketna pogonska goriva«. — 20.30 Richard Wagner: »Siegfried«. Torek: 18.00 Radijska univerza: (6) »Tehnika pranja«. — 18.30 Ivo Petrič: 2. Simfonija. — 19.00 Pisani balončki. — 20.30 Richard Wagner: »Siegfried«, opera v treh dejanjih. Tretje dejanje. — 22.00 Sprehodi po antičnih gajih: (12) »Alkaj -pesnik vina in boja«. — 22.15 Koncert pianista Roberta Repinija. Sreda: 18.00 Slovenščina za Šimence. — 18.30 O glasbi in glasbenikih v anekdotah: (16) »čudne zgodbe in nenavadni ljudje: Beethoven in Rossini«. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 Italo Svevo: »Mož«, igra v treh dejanjih. — 22.30 Vivaldi: Koncert v D-molu. Četrtek: 8.30 Iz slovenske pesmarice. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Arif in lepa Haira«. — 15.00 Pesmi brez besed, v izvedbi orkestra. — 15.30 »Kavarnica«, komedija v treh dejanjih. — 18.00 Radijska univerza: (6) »Psihonevroze in mentalna higijena. — 19.00 Širimo obzorja: (3) »Kitajci in Japonci. — 20.30 Veliki simfonični orkestri. Petek: 18.00 Italijanščina po radiu. 36. lekcija. — 18.30 Natko Devoič: Istrska suita. — 19.00 šola in vzgoja: »Vzgojni problemi v zvezi z otrokovim čustvenim razvojem«. — 21.00 Gospodarstvo in delo. Sobota: 15.30 »Alenka«, radijska komedija v treh dejanjih. — 18.00 Radijska univerza: (6) »Dimitrij Rostovski in ruski jug«. — 19.00 Pomenek s poslušalkami. — 20.40 Zbor mariborskega učiteljišča. — 21.00 »Nesrečniki«, komedija. ^ France segula - Rim: 1 tretja knjiga slovenskega prevoda sv. pisma . Mačeto delo na priprošnjo služabnika žiega Antona Martina Slomška z božjo ^močjo uspešno napreduje. Dobili smo s utjQ knjigo novega slovenskega prevoda > ' Pisma, ki nosi naslov »PREROŠKE k^jige«. ^°va knjiga vsebuje kanonične knjige *n ma^1 Prer°kov. Prve je ipreve-pokojni dr. Matija Slavič, druge njegov- naslednik — profesor stare ^ e?e na ljubljanski bogoslovni fakulteti ' Jakob Aleksič. . lOtomja oprema tretje knjige je enaka k ^ dvema — resna in veličastna, °r se spodobi za sv. pismo. Knji