Julij Slapšak En starček Je živel.. • Ilustriral Fr. Godec. 8. Nedolžni otroci Kaj zdaj? Pijanček mora od nebeških vrat, to stoji kakor pribito. Toda kdo ga naj odpravi od tam? Vsi trije božji svetniki so menili, da uaj gredo nedolžni otročiči in pre-pode od nebeških vmt pijanca Andrejca. Tem pač ne bo imel stric Andrejec ničesar očitati. Poklicali so nedolžne otročiče. ' Takoj so se odzvali — po svoje seveda. Niso še bili vidni, pa so že tak hrušč in trušč zagnali, da je samo za mišjo dlako manjkalo, pa bi bil stari Andrejec oglušil. Vreščali in kričali so na vse grlo kar naprej in ne bi odne-hali z vpitjem, ko bi jim tudi tri vozle na jezik naredil. »E, e, Bog je dober oče, ali otroci so mu poredni,« si misli Andrejec, ne reče pa nič. Pa še tako misli, da so prav vsi otroci, pa naj bodo dobri ali slabi, doma v nebesib. ali na zemlji — kričaji, neutrudni kriča.ji in vriščaji. Zdaj se nedolžni otročiči pri-kažejo. Bog je eden, otročičev je pa za poln skedenj. Še več! Dru-žina je tolika, da rojijo iz nebe-ške hiše kakor na žegnanjsko nedeljo doma Ijudje iz cerkve. Podobni so si kakor pipci. Na čelu ni nobenemu zapisano, kdo je in kakov. No, otročiči so, ne-dolžni otročiči; živi pa so kot iskre, to je res, in to je tudi res, ¦ da so videti dobri kot bel kruh. »Če so le še umni, umni?« Nato še modruje: »Pravijo, da je de-set umnih otrok — enajst sreč: ta roj otrocajev pa ru enajst srec, ne sto enajst, ne tisoc enajst... ta roj je sreča, sama sreča...« Živahni in veseli otroški živ-žav razgiblje starega Andrejca in ga spravi r dobro voljo. Če je prej stal pred nebeškimi vrati kakor okleščena lipa v hosti in potrt, kakor da bi ga bil Bog pozabil, pa stoji zdaj pokonci, kakor bi preklo požrl, in vesel, da se mu kar obraz jasni in oko razžareva, kakor da pravkar prinaša medene dobrote od topolovške lectarice ter jih razdeljuje med svoje ljube vnučke — koštrimčke ... Žive oči nedolžnih otročičev spazijo kaj kmalu starega Andrejca, ki se je bil pred njimi umaknil in stal zdaj tam v kotu, da jim ni bi na potu. Po-gledajo si iz oči v oči: otročiči vidijo, da ima Andrejec iskren in raven po-gled, ki ga čisla ves svet. Že v tem pogledu si je osvojil Andrejec topla srca nedolžnih otročičev. Še so ga pogledali v oči. Pravijo, da je oko — okno t srce. Skozi to okno jim zabrni zdaj zvonček starčkove mirne vesti, ki rajsko lepo doni. Nedolžni otročiči poslušajo, poslušajo — in starčka vzljubijo s tako ailo, da zanj udarjajo poslej njih nedolžna srčeca. 115 Ali nekaj jih. le moti. Kaj? Zvonček starčkove mirne vesti resda rajsko lepo doni, toda ta pesem le nekam žalostno zveni. Pa zakaj? Njih noiski takoj izvohajo: zvonček starčkove mirne vesti nekam žalostno zveni, ker ga skrb, črna skrb mori. »Skrb, črna skrb mori starcka!« začebljajo zaskrbljeno vsi nebeški malčki ter se izprašujejo, kako bi mu jo pregnali. Pa stopi eden naj-manjših pred roj nedolžnih. otročičev, tisti, ki se je večkrat ustil: »Če sem majhen, sem pa širok; če pa skočiin, sem pa še visok.« Ta torej stopi prednje ter pripomni: >Saj veste: pesem preganja človeku skrbi. Zato nič ne stojmo, kar lepo zapojmo in skrb inu bo pregnana za vse dni.« »Že velja, že veljak kliče nedolžna otročad in veselo skače — menda od same nebeške pogače. Zdaj se ves roj zbere in prelepo zapoje pesem — O ne-beški gloriji. Stari Andrejec posluša, posluša, se čudi, načuditi se pa ne more lepoti ubranih srebrnih glasov. »Ali so čebelice zašumele, rože zadehtele, strune zabrnele?« se izprašuje, a ne dolgo: saj jih vidi — te drobljančke. Od obilja srca jim grla vriskajo, usta govore in starčku Andrejcu črno skrb v grob pode... Roj nedolžnih otročičev se zdajci vsuje proti Andrejcu. Eni so kot jagenjčki in srnice bli-že priskakljali in ob starčku Andrejcu ostali; drugi so kot me-tuljčki in ptički bliže prifrfole.li ter strička Andrejca medse vzeli in peli: »Andrejec s Topolovca! Brez križa ni paradiža, brez kri-ža ni paradiža!« Še so peli in se smejali, z Andrejcem kramljali in se igrali. Nato so starega Andrejca v sredo vzeli in z njim ringa-rajati začeli. Starček je med njimi oživel in se razveselil, kakor da bi v beli zidanici na Topolovcu iz majpl- majolčice pil. Želel si je samo to, da bi ostalo vedno tako. Med nedolžnimi otro- čiči je okusil sveti raj, usmiljeni Jezus nam vsem ga daj. Čisto je pozabil pri tem na sv. Petra, ki je rekel — pekel; in na sv. Pavla, ki je tudi dejal — pe-kel; in na sv. Avguština, ki je razsodil — pekel... Zdajci udari nedolžnim otročičem sladko prijetni duh v nos. Kaj li to more biti? Temu vprašanju ni bil nobeden kos. So pa strioka Andrejca še bolj obkrožili in mu nedolžne ročice pod brado molili. Potlej so mu še po žepih stikali in ga radovedno izpraševali: »Striček Andrejček, recite, povejte, katere reči tako lepo diše, da nam od tega vonja noski drhte in se nam usteca na smrh drže?« Ob tem vprašanju nedolžnih otrok bi skoraj posilil Andrejca jok. A stari ljudje pripravijo brž jok na skok in si ga tako iztresejo in iznebijo. Tudi sivi Andrejec je storil tako in jok je odšel, a strah prišel, da je starček roke vil in obupno vpil: »Ojoj in prejoj! Tudi tem nedolžnim otročičem. sem izdan' Zaradi žganja bodo godrnjali kakor sv. Peter in sv. Pavel in sv. Avguštin, me za nič pehali in v pekel pošiljali... Ojoj in prejoj!... In Tendar! Nikdar v življenju nisem bil pijan kakor božja mavra: da bi ne ločil meseca od sonca, da bi žabo vikal in raački rekel botra ... O, nesrečni droževec! Da sem 116 ^^^^^^^^— ae moral, neroda, z njim po obleki politi! Zdaj se bodo še nedolžni otročiči obrnili in se od mene starega Andrejca ločild. Od starega Amdrejca, ki danes ta dan obhaja svoj eno manj ko devetdesetletni rojstni in godovni dan, a je izdan, nedolžmm otročicem. izdan! Ojej in prejej!« ... Nedolžni otročiči so še izpraševali: »Striček Andrejček, recite, povejte, katere reči tako lepo diše, da nam od tega vonja noski drhte in se nara usteca na smeh drže?« Odgovora niso čakali, kar sarai so izdali: »V žepih ti skrivaš bonbončke sladke, o, ti bi prav prišli za naše zobe. Bonbončki — ba-lončki tako nam diše, da se kar sline po njih. nam cede.« Andrejca besede ganejo, hitro seže v žepe in privleče na dan sladke bon-bončke — okrogle balončke. »Otročički — koštrunčki, zdaj pa nastavite pesti, bonbončkov vsakdo trikrat po tri dobi.« In otročički — koštrunčki so ročice in usteca nastavljali in si sladkih. bonbončkov po trikrat tri nabrali. Pa prav' nič niso čakali in premišljevali, le veselo so se smejali in sladke bonbončke prddno zobali. In ko so jih pozobali, so še ringa-raja plesali in strička Andrejca — v nebesa speljali. V nebesih so s stričkom Andrejcem na zlatih stolčkih sedeli in svete pesmi prelepo peli. In so bili veseli, da so strička Andrejca objemati začeli... Ščinkavec se oglasi nekje in jo zaokroži: »Ščink-ščink! Andrejec, zdaj si pa v hlevčku, v nebeškem hlevoku.« — »Sem!« pritrdi Andrejec v nebe-škem miru. Še golob grivar zagruli in "vpraša: »Andrejec, sem odprl nebo, sem odprl ne>bo?« Andrejec odgovori v nebeški zadovoljnosti in sreči: »Si!« Golob nato: »Ne jaz, ne jaz: nedolžni otročičd!« — »O, moji pra-pra-pra-vnučki, moji zlati koštrunčki!« vzklikne v nebeški sreči in rajskem blaženstvu starček Andrejec. In še sinica zaščebeta: »Kikeljca, kikeljca! Andrejec, kaj se ti mara!« — »Nič!« vzklikne Andrejec v nebeškem veselju. In. še dostavi: »Pa hvala vam vsem, ptički drobljančki!« (Dalje prihodnjič.)