Zb. gozdarstva ln lesarstva, L.19, !It. 1, s. 21 - 28, Ljubljana 1981 UDK 351.823.1 O NALOGAH KMETIJSKIH ZEMLJIŠKIH SKUPNOSTI Drago KOCJANCIC * IZVLEtEK Kmetijske zemljiške skupnosti so bile v SR Sloveniji ustanovljene z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Njihove naloge so opredeljene. Kljub temu, da še niso popolno organizirane, so z dosedanjim delovanjem že opravičile svoj obstoj, saj razen obveznosti iz redne dejavnosti prispevajo pomembni delež v procesu družbenega in prostorskega načrtovanja, pri izvajanju agrarnih operacij ter pri usmerjanju sredstev, ki se zbirajo kot odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. SYNOPSIS Aufgaben der Agrarlandgemeinschaften Die Agrarlandgemeinschaften wurden in SR Slowenien auf Grund des Gesetzes Uber das Agrarland gegriindet. 1hr Aufgabenkreis ist klar umrissen. Obwohl ihre Organi- sation noch nicht zur Ganze durchgefUhrt ist, haben sie mit ihrer bisherigen Ta- tigkeit ihre Existenz schon gerechtfertigt, da sie ja Uber ihre laufenden Ver- pfl ichtungen hinaus einen bedeutenden Beitrag im Prozess der Gesellschafts- und Raump lanung sowi e bei der DurchfUhrung der Agraroperat ionen und der Kana 1 i si erung der finanziellen Mittel leisten, die als Schadensersatz wegen der Zweckanderung der landwirtschaftlichen Landereien einlaufen. Kmetijske zemljiške skupnosti so bile v SR Sloveniji ustanovljene z zakonom o kmetijskih zemljiščih iz leta 19n, formirane pa so bile v vseh občinah v letih 1974 in 1975. So skupnosti kmetijskih, živilskih in gozdarskih orga- nizacij združenega dela, krajevnih skupnosti in občine pa tudi tistih samo- upravnih organizacij in skupnosti, ki so zaradi svoje dejavnosti neposredno zainteresirane za rabo kmetijskih zemljišč in za njihovo varstvo. S tem se krog ustanoviteljic kmetijskih zemljiških skupnosti lahko razširi z vrsto drugih organizacij in skupnosti, kot so denimo vodne skupnosti, skupnosti za varstvo okolja in organizacije, ki pridobivajo rudnine, po končani de- javnosti pa so dolžne urediti (sanirati) kmetijska zemljišča na eksploata- cijskem območju. Omenjene organizacije in skupnosti sodelujejo s kmetijski- mi zemljiškimi skupnostmi v vseh občinah, v katerih uporabljajo kmetijska zemljišča. Kmetijske zemljiške skupnosti so ustanovljene na podlagi samo- upravnega sporazuma, h kateremu pristopijo vse, z zakonom določene in za- interesirane ustanoviteljice v občini. Samoupravni odnosi v kmetijski zem- ljiški skupnosti so določeni s statutom in drugimi samoupravnimi akti. Kmetijske zemljiške skupnosti so bile ustanovljene z zakonom kot nosilke kmetijske zemljiške politike v občinah. V občini so kraj za dogovarjanje o ,., lnž.org.dela, Zveza kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije, 61000 Ljubljana, Miklošičeva 4 21 vseh ukrepih, ki se nanasaJo na izvaJanje kmetijske zemljiške politike in za- to pomenijo obliko podružbljanja kmetijske zemljiške politike. S tem posta- jajo kmetijske zemljiške skupnosti tudi pomemben dejavnik n.adaljnjega razvo- ja kmetijstva in splošnega gospodarskega razvoja občin. Naloge in pristojnosti kmetijskih zemljiških skupnosti ne izl:iajajo samo iz zakona o kmetijskih zemljiščih, temveč tudi iz drugih zakonov, ki se nanaša- jo na promet s kmetijskimi zemljišči, na primer iz zakona o dedovanju kme- tijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), zakona opre- živninskem varstvu kmetov, zakona o dedovanju in zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe. Naloge so številne in se nanašajo predvsem na: - sodelovanje v procesu prostorskega načrtovanja in pri opredeljevanju namem- bnosti kmetijskega prostora v občinah; - izvajanje kmetijske zemljiške politike, tj. na sodelovanje v pripravah in pri izvajanju agrarnih operacij, na upravljanje z zemljiškim skladom in skrb za pravilno rabo in združevanje kmetijskih zemljišč ter - izvajanje temeljnih političnih in družbenoekonomskih usmeritev pri reševanju svojih nalog. Naj naštejemo nekatere pomembnejše naloge kmetijskih zemljiških skupnosti po zakonu o kmetijskih zemljiščih: - priprava elementov in strokovnih osnov za dogovor o temeljih družbenega pla- na občine in sodelovanje pri usklajevanju in sprejemanju tega dogovora; - priprava strokovnih osnov za izdelavo agrokarte v občini; - dajanje pobud za izvajanje agrarnih operacij; - združevanje sredstev za izvaja•nje agrarnih operacij večjega obsega in druž- benega pomena; - sofinanciranje melioracij z delom sredstev, pridobljenih od odškodnine za- radi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda; - dajanje posebnega soglasja za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, dokler ni v občini sprejet prostorski del družbenega plana; - sporazumevanje s samoupravno interesno skupnostjo za gozdarstvo in drugimi zainteresiranimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi o ukrepih za omejevanje zaraščanja kmetijskih zemljišč; - raziskovanje vzrokov, zaradi katerih je ostalo kmetijsko zemljišče neobde- lano ali slabo obdelano, in predlaganje ukrepov za boljše obdelovanje zem- ljišča ali predlog, da kmetijska zemljiška skupnost začasno upravlja s tak- šnim zemljiščem; - prenos kmetijskih zemljišč iz zemljiškega sklada kmetijskim organizacijam ali dajanje teh zemljišč kmetom v zakup, njihova zamenjava ali prodaja; - dajanje mnenja o tem, kdo ima status kmetijske organizacije oziroma status kmeta; - pomoč lastnikom kmetijskih zemljišč, ki niso kmetje, pri zamenjavi zemljišč, ki jih po zakonu ne morejo imeti v lasti in druge naloge. V nekaterih primerih imajo kmetijske zemljiške skupnosti prednost pri nakupu kmetijskih zemljišč. Po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) kmetijska zemljiška skupnost v nekaterih primerih poišče prevzemni- ka kmetije. Zakoniti dediči, ki niso kmetje, lahko dedujejo celotno kmetijo ali njen del samo ob soqlasju ali na predlog kmetijske zemljiške skupnosti • 22 Kmetijske zemljiške skupnosti tudi sodelujejo pri določanju zaščitenih kmetij v občinah. Kmetijska zemljiška skupnost tudi prevzema kmetijska zemljišča oseb, ki so· prejemale socialno ali drugačno pomoč skupnosti; družbenopravni osebi, ki je pomoč dala, pa je dolžna Izplačati vrednost dane pomoči. Kmetijska skupnost daje pobude za zagotovitev socialne varnosti kmetom, ki želijo oddati svoja kmetijska zemljišča, da bi pridobili pravico do preživninskega varstva, kadar ni družbene kmetijske organizacije, ki bi prevzela njihova zemljišča • Takšna kmetijska zemljišča prevzame v začasno upravljanje kmetijska zemljišča skupnost. Viri financiranja kmetijskih zemljiških skupnosti in njihove dejavnosti so: - odškodnina za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda, odškod- nina za izkopavanje kamna, gramoza, peska In gline ali odškodnina zaradi one- snaženja kmetijskega zemljišča; - sredstva, s katerimi na podlagi samoupravnega sporazuma v občini financirajo kmetijske, gozdarske in živilske organizacije združenega dela dejavnost kmetijske zemljiške skupnosti; - sredstva, pridobljena s prometom kmetijskih zemljišč in - sredstva iz davka na osebni dohodek v kmetijstvu, ki se plača od katastrske- ga dohodka na območjih, kjer se izvajajo melioracije. Tako pridobljen prihodek lahko kmetijske zemljiške skupnosti uporabijo samo v namene, ki so določeni z zakonom o kmetijskih zemljiščih: za nakup kmetijskih zemljišč, za zboljševanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč z agrarn1m1 opera- cijami, za obveznosti po zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) ter za stroške svoje dejavnosti. S kupovanjem kmetijskih zemljišč se večajo in zaokrožajo kompleksi družbenih kmetijskih površin, krepi pa se tudi proizvodno združevanje kmetov·v družbeno organizira- no kmetijsko proizvodnjo. Kmetijske zemljiške skupnosti lahko uporabijo sred- stva za zboljšanje rodovitnosti kmetijskih zemljišč samo za primarno zboljše- vanje z agrarnimi operacijami, ki so podrobno opredeljene v zakonu o kmetijskih zemljiščih. Stroški lastne dejavnosti, ki jih kmetijske zemljiške skupnosti lahko krijejo iz svojega prihodka, so določeni s finančnimi predpisi. Posebej je treba poudariti, cia so tako pridobljena sredstva kmetijskih zemljiških skup- nosti družbena sredstva, ki ohranijo tak značaj tudi tedaj, ko gredo za ureja- nje in zboljševanje kmetijskih zemljišč zasebnih kmetovalcev na podlagi dolgo- ročnega proizvodnega sodelovanja v organizacijah združenih kmetov. Zaradi usklajevanja in reševanja nalog, ki so skupnega pomena za vso Slovenijo, so se kmetijske zemljiške skupnosti združile v Zvezo kmetijskih zemljiških skupnosti Slovenije, ki jim na podlagi ugotovljenih potreb daje organizacijsko, strokovno, pravno in drugo pomoč. Potrebo po povezovanju so kmetijske zemljiške skupnosti zadovoljile kmalu po svoji ustanovitvi tudi z organiziranjem nefor- malnih regionalnih skupnosti, v katerih še danes usklajujejo svojo dejavnost in izmenjavajo koristne izkušnje. KMETIJSKE ZEMLJIŠKE SKUPNOSTI V PROCESU DRUŽBENEGA IN PROSTORSKEGA NAtRTOVANJA Kmetijske zemljiške skupnosti kot nosilke kmetijske zemljiške politike skrbi- jo za to, ali so kmetijska zemljišča primerno obdelana, skrbijo za njihovo iz- boljševanje, združevanje in za izvajanje agrarnih operacij. Kmetijska zemlji- šča predstavljajo 40% celotne površine v SR Sloveniji, zato je s tem podan tudi pomen, ki ga imajo kmetijske zemljiške skupnosti v procesu družbenega načrto- 23 vanja. Da bi preprečili stihijsko urbanizacijo na kmetijskih zemljiščih, zakon o kmetijskih zemljiščih do sprejemanja prostorskega dela družbenega plana v občinah ne dovoljuje nikakršnih gradenj na teh površinah. Sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč ali gozda je možna samo.ob soglasju kmetijske zemljiške skupnosti v primerih, ko gre za gradnjo objektov regionalnega zn~aja, če gre za organizirano stanovanjsko gradnjo (kadar ta ni predvidena na njivah) ali ko gre za objekte iz že sprejetih družbenih planov. Tako je uveden omejitveni režim zazidave kmetijskih zemljišč, ki pa ima preho- dni značaj, saj funkcijo varovanja kmetijskih površin prevzamejo sprejeti pro- storski deli družbenih planov. V prostorskem delu družbenega plana so grafično prikazane razi ične funkcije celotnega prostora v občini. S sprejetjem zakona o družbenem planiranju in o družbenem planu SR Slovenije je splošno sprejeta te- za, da sta družbeni plan in njegov prostorski del osnovna dokumenta, s katerima je določena namembnost prostora, vsi drugi dokumenti pa so le izvedba planskih odločitev o prostoru. Vsi nosilci načrtovanja morajo gmotno, časovno in pro- storsko opredeliti svoje razvojne potrebe. Tako postaja prostorski del druž- benega plana osnovni dokument prostor·skega razvoja, ki je rezu] tat usklaje- vanja različnih prostorskih interesov in potreb. Kmetijski prostor, agrarne operacije in večji del kmeti-jske proizvodnje je mogoče načrtovati samo dolgo- ročno, zato je kmetijstvo še posebej zainteresirano za takšne sisteme in norma tivne rešitve, ki bodo preprečile enostransko odločanje o prostoru in vsilje- vanje kratkoročnih odločitev, ki so v preteklosti povzročale dosti družbene in gmotne škode - omenimo naj le probleme oh zazidavi že melioriranih ali ko- masiranih kmetijskih površin, ukinjanje ali selitev že zgrajenih kmetijskih ob- jektov, deljenje in drobljenje kmetijskih kompleksnih površin zaradi gradnje komunikacij in podobno. Zato so naloge kmetijskih zemljiških skupnosti na podro- čju družbenega in prostorskega načrtovanja pomembne za razvoj kmetijstva in za splošni gospodarski ter družbeni razvoj občin in republike. Kmetijske zemljiške skupnosti so, ob sicer pomanjkljivi koordinaciji na re- publiški ravni , pripravile strokovne osnove in kategorizacijo kmetijskih zem- ljišč. Prav tako so pripravile strokovne osnove za razvrstitev kmetijskih zem- ljišč po 10.členu zakona o_kmetijskih zemljiščih, po katerem se vsa kmetijska zemljišča razvrstijo v dve območji: - v območje kmetijskih zemljišč, ki so najprimernejša za obdelovanje in so traj- no namenjena za kmetijsko proizvodnjo in - v druga kmetijska zemljišča. Razvrstitev kmetijskih zemljišč daje možnosti za izvajanje dolgoročne kmetijske zemljiške politike v prostoru, za varstvo vseh primernih kmetijskih zemljišč in za načrtovanje razvoja kmetijstva v občinah. Zato je predpisana tudi pri- prava tako imenovane "agrokarte", tj. karte razvojnih možnosti kmetijstva v občinah kot enega izmed dokumentov v okviru priprav dolgoročnega plana obči­ ne. Tako z analizo prostora prihajamo postopno do opredelitve kmetijskega prosto- ra in do podatkov za različne zemljiške bilance, ki so nujne, če želimo obrzda- ti procese v prostoru, jih usmerjati in dolgoročno načrtovati kmetijsko pro- izvodnjo. V sklopu zemljiških bilanc je treba posebej omeniti tudi bilanco neobdelanih kmetijskih zemljišč, ki se zaraščajo. Ta zemljišča po podatkih Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo obsegajo že 238 000 ha oziroma pri- bližno dvanajstino celotne površine SR Slovenije. Kmetijske površine so opu- ščene predvsem v hribovitem svetu, zlasti pa napredujejo takšni procesu tam, kjer je premočno odseljevanje kmečkih prebivalcev že onemogočilo normalne živl-jenjske razmere. Kmetijske zemljiške skupnosti morajo s samoupravnimi in- teresnimi skupnostmi za gozdarstvo in drugimi skupnostmi opredel iti ta prostor 24 ter sporazumno določiti, ali bodo ohranjene. prvotne ali uvedene nove, družbeno dogovorjene funkcije teh zemljišč. V procesu družbenega načrtovanja je namreč treba vključiti celotno območje občine v družbeno reprodukcijo, kajti le tako lahko govorimo o smotrnem gospodarjenju s prostorom. Danes ria ravni obč·in še pogrešamo zanesljive podatke za načrtovanje potreb po hrani, za njeno pride- lovanje in rajonizacijo ter za opredeljevanje potrebnih kmetijskih površin. Del teh podatkov imajo razne inštitucije in potrebno jih bo šele združiti, ure- diti ter na njihovi podlagi izdelati vse potrebne evidence zemljišč in izde- lati agrokarto. Pri teh nalogah morajo biti pobudniki kmetijske zemljiške skupnosti. VLOGA KMETIJSKIH ZEMLJIŠKIH SKUPNOSTI PRI IZVAJANJU AGRARNIH OPERACIJ Z agrarnimi operacijami (med katere štejemo medsebojno menjavo kmetijskih zem- ljišč, arondacije, komasacije in razne oblike proizvodnega združevanja zemljišč) dobivamo nove kmetijske površine ter zboljšujemo kakovost kmetijskih zemljišč in njihovo parcelno sestavo. Agrarne operacije omogočajo uvajanje sodobne kme- tijske proizvodnje in njeno povečevanje, zato jih izvajamo izključno zaradi doseganja večje kmetijske proizvodnje. Zato so investitorji agrarnih operacij lahko samo nosilci kmetijske proizvodnje, tj. kmetijske organizacije zdru- ženega dela in organizacije združenih kmetov. Kmetijske zemljiške skupnosti je zato treba razumeti kot kraj za dogovarjanje celotnega kmetijsko-živilskega kompleksa glede vseh vprašanj kmetijske zemlji- ške politike, torej tudi o izvajanju agrarnih operacij, ter kraj za usklajeva- nje planiranja in usmerjanja družbenih sredstev in sredstev investitorjev za urejanje· kmetijskih zemljišč. To moramo poudariti zato, ker lahko pomeni pre- našanje funkcij investitorja na kmetijsko zemljiško skupnost tudi nepričakova­ no slabe proizvodne uspehe na melioriranih zemljiščih. Vzporedno z izvajanjem agrarnih operacij je namreč treba zagotoviti višjo stopnjo proizvodnih od- nosov na podlagi proizvodnega združevanja zemljišč in skupnih setvenih načr­ tov. To zlasti velja za zemljišča zasebnih kmetovalcev, ki imajo v lasti pre- težni del (okrog 85%) kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Izkušnje pri že izvedenih agrarnih operacijah kažejo, da melioracije in koma- sacije same po sebi še ne zagotavljajo boljših ekonomskih učinkov, če ne pre- kinemo s starim načinom obdelovanja in uvedemo družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo na podlagi skupnega planiranja in skupnega kolobarja. Ta vprašanja pa operativno lahko rešujejo le kmetijske proizvodne organizacije. Med agrarnimi operacijami, ki so najbolj potrebne., so v Sloveniji gotovo na pr- vem mestu komasacije. O tem najbolj zgovorno priča podatek, da imamo v repu- bliki 4 585 000 parcel, ki jih poseduje 855 566 lastnikov, poprečna velikost parcele pa doseže komaj 20 arov. V srednjeročnem obdobju do leta 1985 v Sloveniji načrtujemo komasacije na okrog 17 000 ha. čeprav izvajanje komasa- cij urejajo pri nas detajlni predpisi, ki lastnikom zemljišč zagotavljajo največji možni vpliv na ponovno razdelitev zemljišč in na njihovo objektiv- no vrednotenje, ne moremo biti zadovoljni z obsegom komasacij pri nas in z uresničevanjem načrtov. Res je komasacijski postopek nekoliko dolgotrajen in zapleten, vendar je treba iskati prave razloge za počasno uvajanje komasacij v premajhnem zanimanju in v še vedno prisotnem nezaupanju lastnikov zemljišč, ali bodo dobili po oprav- ljeni komasaciji enakovredno zemljišče, kot so ga vložili v komasacijski sklad. 25 Ker je komasacija upravni postopek, v· njem kmetijska zemljiška skupnost ne so- deluje neposredno niti ga ne financira (čeprav v praksi pogosto nosi tisti del stroškov, ki naj bi ga krila občina iz svojega proračuna). Vendar je pomembna vloga, ki jo ima kmetijska zemljiška skupnost kot eden izmed možnih predlagateljev komasacije, zlasti pa. njeno sodelovanje v pripravah na terenu, kjer lahko dosti prispeva kot usklajevalka dejavnosti krajevnih skupnosti, družbenih organizacij in kmetijskih organizacij pri pogovorih z lastniki zem- ljišč na komasacijskem območju. Dogaja se namreč, da delavci, ki na terenu strokovno izvajajo komasacije, naletijo na nerešena vsebinska in politična vpra- šanja ter na konfliktne situacije, kar zavira in draži komasacije, predvsem pa opozarja na nezadostne priprave in na podcenjevanje nerešenih vprašanj iz pri- pravljalne faze komasacije. Zakon sicer omogoča izvajanje komasacij in melio- racij tudi brez soglasja lastnikov zemljišč, če so operacije zaje_te v družbe- nem planu občine, vendar ne smemo prezreti dejstva, da so najuspešnejše tiste agrarne operacije, ki jih izvajajo ob polni podpori kmetov, kadar le-ti v njih vidijo realno perspektivno za boljše delovne pogoje, za dohodek in splošni na- predek. Velik del denarja, ki se nateka.od odškodnine zaradi spremembe namembnosti kme- tijskih zemljišč, dajejo kmetijske zemljiške skupnosti za izvajanje me! iora- cij. V srednjeročnem odbobju 1981 - 1985 načrtujejo kmetijske zemljiške skup- nosti 15000ha/nelioracij (pretežno hidromelioracij) ter blizu 20 000 ha agro - melioracij. Splošni gospodarski razvoj ter ukrepi gospodarske stabilizacije, iz katerih izhaja precejšnje zmanjševanje vplačanih odškodnin zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč, opozarja na možnost, da tako obsežnega plana zaradi pomanjkanja denarja ne bo mogoče uresničiti. Del denarja od odškodnine, ki je določen z zakonom o kmetijskih zemljiščih, dobiva Zveza vodnih skupnosti Slovenije za izvajanje plana melioracij. Ta plan je usklajen v območni skup- nosti, v končni fazi pa med Zvezo vodnih skupnosti Slovenije in Zvezo kmetij- skih zemljiških skupnosti Slovenije. Kmetijske zemljiške skupnosti pri izvajanju melioracij ne nastopajo kot inve - stitorji, čeprav sodelujejo pri njihovem financiranju s precejšnjimi sred - stvi, ampak so investitorji kmetijske proizvodne organizacije. Kmetijske zem- ljiške skupnosti sodelujejo v pripravah na melioracije skupaj z investitorji, krajevnimi skupnostmi in družbenopolitičnimi organizacijami, naročajo in fi- nancirajo projekte za me! ioracije, nadzorujejo izvajanje melioracij, na koncu pa nadzorujejo tudi obdelovanje melioriranih površin, ki mora biti usklajeno z družbenim planom občine in s predpisi o obdelovanju kmetijskih zemljišč. FUNKC,-JA ODŠKODNINE ZARADI SPREMEMBE NAMEMBNOSTI KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ Odškodnini zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča ali gozda je bo- trovala teza, naj tisti, ki zazida ali kakorkoli drugače onesposobi kmetijsko zemljišče za pridelovanje hrane, omogoči usposabljanje nadomestnega kmetijske- ga zemljišča enake kakovosti in proizvodne sposobnosti. Takšno odškodnino pla- ča vsak družbeni ali zasebni investito·r in je pogoj za dobivanje gradbenega dovoljenja. Višina odškodnine je predpisana z občinskim odlokom glede na lego in kakovost kmetijskega zemljišča in zdaj znaša za najslabša kmetijska zem- ljišča najmanj 20 din za kvadratni meter. Zavedati pa se moramo, da tako odmerjena odškodnina ne more pomembneje vplivati na odločitev investitorja, da bi gradil na slabših, za kmetijstvo manj primernih površinah. Zato je fun- kcija odškodnine predvsem zbiranje sredstev za izvajanje melioracij, varstvo kmetijskih zemljišč pa mora postati trajna sestavina družbenega in prostorske- ga načrtovanja. Kakovostna kmetijska zemljišča bomo torej zaščitili pred po- zidavo s premišljeno in dosledno zemljiško politiko. 26 Izhodna teza, da je treba nadomestiti izgubljene kmetijske povrs1ne, v sedanjem gospodarskem položaju odpira tudi vprašanje, na katero še nismo poiskali od- govora: ali bomo me! iori rali samo toliko površin, da bi nadomesti 1 i izgublje- na zemljišča? Glede na splošno zmanjševanje investicijskih vlaganj lahko pri- čakujemo, da se bodo.močno zmanjšali prihodki kmetijskih zemljiških skupnosti od odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Ker smo si zadali srednjeročno in dolgoročno nalogo, da bomo povečali pridelovanje hrane in jo v perspektivi tudi izvažali, moramo razmišljati o tem, da pridobimo in usposobimo za večjo proizvodnjo nove kmetijske površine, ne glede na to ali nam bo vir sredstev od odškodnine zaradi spremembe namembnosti kdaj tudi pre - sahnil. V sedanjem položaju pa bo mogoče pridobiti potrebna sredstva predvsem z združevanjem sredstev od odškodnine, ki so danes razpršena po občinah in se včasih uporabljajo tudi nenamensko, in jih usmerjati na najbolj perspek - tivna območja v Pomurju, Podravju in v Vipavski dolini. ·Pri sporazumevanju o tem bo morala odigrati pomembno vlogo tudi Zveza kmetijskih zemljiških skup- nosti, v kateri kmetijske zemljiške. skupnosti rešujejo vsa vprašanja, ki so skupnega pomena za vso Slovenijo, to pa so predvsem agrarne operacije in zdru- ževanje sredstev zanje. ORGANIZIRANOST IN POLOŽAJ KMETIJSKIH ZEMLJIŠKIH SKUPNOSTI Kmetijske zemljiške skupnosti so samoupravne skupnosti, ki imajo drugpčen po- ložaj kot samoupravne interesne skupnosti. V samoupravnih interesnih skup- nostih občani uresničujejo posamezne neposredne interese, kmetijske zemljiške skupnosti pa so ustanovljene, da izvajajo kmetijsko zemljiško politiko in družbene cilje na tem področju. Razlika med kmetijskimi zemljiškimi skupnostmi in samoupravnimi interesnimi skupnostmi je tudi v načinu zbiranja sredstev in v njihovem značaju. Odškodnine, ki pripadajo kmetijskih zemljiških skupnostim, niso pridobljene s samoupravnim sporazumevanjem z združenim delom, ampak imajo značaj družbene dajatve, višina odškodnine pa je predpisana z zakonom in ni dogovorjena s samoupravnim sporazumom med izvajalci in UJX>r·abniki znotraj določene dejavnosti. Pri dejavnosti kmetijskih.zemljiških skupnosti tudi ne moremo govoriti o svo bodni menjavi dela, v kateri delujejo tržne zakonitosti ponudbe in povpraše- vanja. Iz tega izhajajo tudi nekatere raz! ike v organiziranosti: kmetijske zemljiške skupnosti zaradi navedenih razlogov ne morejo biti organizirane dvodomno kot samoupravne interesne skupnosti (zbor uporabnikov in zbor iz- vajalcev), ampak je njihova organiziranost enodomna, s skupščino kot najviš- jim organom, ki je kraj za usklajevanje in odločanje o vseh najpomembnejših vpraša,jjhmetijske zemljiške politike. Kljub temu v praksi kmetijske zemlji- ške skupnosti pogosto izenačujejo s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, kar povzroča neustrezno obravnavanje kmetijske zemljiške skupnosti v takšni obči­ ni ali pa prihaja celo do posameznih poskusov šablonskega reorganiziranja. Eden izmed ne povsem razrešenih problemov so tudi strokovne službe in delovna skupnost kmetijske zemljiške skupnosti, kajti kadrovska zasedba kmetijske zemljiške skupnosti pomeni najpogosteje enega samega delavca, delo in odloča­ nje pa potekata v samoupravnih telesih, odborih in komisijah za posamezna vprašanja. Delovno skupnost je načelno mogoče povezati z večjo kmetijsko delovno organizacijo ali s strokovnimi službami SIS v občini, kar se v zadnjem času precej uveljavlja. Pri tem pa je treba paziti, da skupne strokovne služ- be v takšnih primerih ne prevzemajo nalog in pristojnosti kmetijske zemljiške skupnosti, kar seveda pomeni nadomeščanje samoupravnega principa vodenja zem- ljiške politike z administrativnim načinom, kar ni usklajeno z našim samo - upravnim družbenim sistemom. 27 Vsekakor je treba poiskati ustrezne rešitve za delo strokovnih služb in de- lovno skupnost v duhu splošnih prizadevanj, da se omeji rast administracije in zmanjša administriranje. To zlasti velja tudi za kmetijske zemljiške skup- nosti, katerih naloge so na področju urejanja zemljišč zelo konkretne in tudi operativne. Po šestih 1etih delovanja kmetijskih zemljiških skupnosti lahko zapišemo, da njihovo delovanje pomeni uspešno obliko uvajanja samoupravljanja na področje zemljiške politike v občinah. Potrebno pa je jasno ločiti samoupravne funkci- je od pristojnosti upravnih organov v občini, ob tem pa doseči kar najboljše sodelovanje med njimi, o čemer že imamo dosti zglednih primerov. Kmetijske zemljiške skupnosti postajajo vse bolj kraj za usklajevanje razi ičnih intere- sov in za izvajanje skupno dogovorjene zemljiške politike. Z ustanovitvijo zveze so kmetijske zemljiške skupnosti dobile novo možnost za vplivanje na o- blikovanje kmetijske zemljiške politike in zakonodaje v republiki pa tudi možnosti za izmenjavo izkušenj, za iskanje skupnih rešitev in možnosti za ve- čje poenotenje pri izvajanju vsakodnevnih nalog. 28