L7OTOT)
GLASILO DELOVNEGA KOLEKTIVA LITOSTROJ
LETO XIII.	LJUBLJANA, OKTOBER 1972	>'	ŠTEVILKA 10
Prav takrat, ko Je 2. septembra 1972 naš delavski svet na svečani seji slavil 25. obletnico začetka proizvodnje, je v Novi Zelandiji v hidroelektrarni ob reki Mangapapi tamkajšnji ministrski predsednik gospod Marshall s pritiskom na gumb pognal prvo od dveh litostrojskih turbin.
Takoj nato je agregat sinhroniziral na mrežo gospod Mandeno, najstarejši in najbolj izkušen inženir Nove Zelandije, inženir, ki ima zasluge, da je na tem delu tega oddaljenega otoka v Tihem oceanu pred dobrimi 60 leti zasvetila prva električna žarnica in da odtlej ni več ugasnila.
V čast staremu gospodu
Malo je inženirjev, ki bi se mogli pohvaliti s tako dolgim in Plodnim strokovnim življenjem. Komaj je mogoče verjeti: rodil je leta 1888, a še vedno je čil m zdrav, bistrega duha in po ne ravno praznih ulicah Aucklanda Vozi avto temperamentno kot
mladenič.
Že leta 1911 je sodeloval pri Postavitvi prve novozelandske hidroelektrarne Hora-Hora na reki VVaikoti in leta 1915 je postal krajevni inženir v Taurangi. Kot navdušen privrženec električne energije je že isto leto
g. Lloyd Mandeno
vključil v obratovanje agregat za 150 kW v elektrarni na slapovih reke Omanavva. Šest let kasneje 10 povečal instalacijo iste hidro-slektrarne z agregatom za 750 *tW. Projektiral in gradil pa je se druge hidroelektrarne v Novi
Zelandiji.
Svoje naj večje izkušnje si je Pridobil s hidroelektrarno Mc. Laren Falls z dvema agregatoma Po 1.400 kW, katerih prvi je pričel obratovati leta 1925. O njih Pravi gospod Mandeno: »čeprav ^m dotlej vodil dela na devetih hidroelektrarnah za različne novozelandske investitorje, se vedlo z zadovoljstvom spominjam Pa svoje sodelovanje pri tej hidroelektrarni, kjer sem si — vsaj za to deželo — pridobil edinstve-Pe izkušnje s tem, da sem zanjo določil lokacijo, premeril teren, Vdelal projekt in nadziral izva-mnje del.«
Njegov nemimi duh se je ne-Pehno ukvarjal z električno ener-gllo. Iskal je novih možnosti za Proizvodnjo, patentiral je svoje Namisli o prenosu električne epergije na daljavo in odkrival j*ove načine njene uporabe. Ta-le med drugim konstruiral *~"vl bojler za toplo vodo za upo-abo v gospodinjstvih in uvedel »ospodami enožični mrežni si-rfm z zemljo kot povratnim v°dnikom.
Že v času, ko je nadziral dela za HE Mc. Laren Falls, je vzbudilo njegovo pozornost sedem manjših rek v porečju Mangapa-pe, ki so bile vsaka zase energetsko nepomembne, združene pa bi mogle dati dotok 20 m3/s ob znatnem padcu. Potem ko je leta 1926 zapustil Taurango in odšel v Auckland, kjer je postal soustanovitelj projektantske tvrdke Mandeno, Chitty & Bell, se je še vedno vračal v divjino Mangapape, se vzpenjal na griče in meril višine ter vode. V duhu jih je pričel združevati s kanali, predori, pregradami in jezeri. Tako je nastala zamisel energetskega sistema Mangapapa, ki bi mogel v treh elektrarnah razvijati moč 35 MW zo potrebe Tau-range in okolice. Za svojo idejo je pridobil mestni svet Taurange in tamkajšnjo energetsko komisijo.
Žal gospodarski razvoj Taurange ni bil tako hiter, kot bi mogel gospod Mandeno pokrivati naraščajoče potrebe po električni energiji. Zato so pričeli z uresničevanjem njegove zamisli šele po letu 1965, ko sta mestni svet in energetska komisija ustanovila združeni odbor za proizvodnjo energije. Ta je zaupal izdelavo projekta Mangapapa gospodu Mandeni. In tako je 2. septembra letos, torej 50 let po mladostni zamisli inženirja Mande-ne, v njegovi pozni starosti, stekla prva hidroelektrarna v sistemu Mangapapa. Da počaste starega moža in priznajo njegove zasluge za elektrifikacijo Taurange in Nove Zelandije so jo imenovali hidroelektrarna Lloyd Mandeno.
Čestitamo, gospod Mandeno
V Litostroju se z vsem srcem pridružujemo čestitkam, ki jih
sprejema gospod Mandeno v teh tednih. Pridružujemo se jim s spoštovanjem do znanja in do delovnih uspehov tega moža, ki je tudi naš znanec. Njemu smo v Aucklandu predstavili tehnično zamisel svoje turbinske opreme, pred njim smo zagovarjali našo prvo pretočno loputo in prav pri njem smo najprej odtajali led nezaupanja, na katerega razumljivo naleti še neznan proizvajalec opreme. Gospod Mandeno se je ogrel za našo ponudbo in predlagal združenemu odboru, da naroči turbine pri Litostroju.
Staremu gospodu moramo biti hvaležni, da nam je pripognil vejico do prvega posla v tej oddaljeni in perspektivni deželi.
Če rečemo »star«, potem ne mislimo pri tem na ničesar negativnega, kar navadno skriva ta beseda. Nasprotno, z njo hočemo le poudariti izredno nasprotje med številom let in svežino njegovega duha. Ko se je ob otvoritvi zahvalil za lepo priznanje, in omenil, da sta turbini in generatorja dobavili jugoslovanski tvrdki, je dejal: »Z naročilom pri teh tvrdkah je Tauranga v nekem smislu prelomila z zgodovino. Sreče« sem, da po dosedanjih izkušnjah lahko rečem, da bo rezultat po vsej verjetnosti kar najbolj zadovoljiv. Ta nakup bo, tako upam in verjamem, pomagal utrjevati mednarodno sodelovanje.«
Ali bi mogel kaj takega reči po duhu star človek, vzgojen in odrasel v togem konzervatizmu, katerega zaverovanost vase nehote postavlja visok zid okrog dežel, kjer hočejo ljudje živeti po svoje? Gospod Mandeno se je s temi besedami, z zanosom, ki ga ni mogoče pripisovati niti vsem mladim, visoko dvignil nad svojo okolico. Čestitamo mu tudi za te besede.
Ko mislimo nanj, se nam vsiljuje v spomin predvsem njegova podoba. Skoraj ni mogoče razumeti, kako se more za tako skromno in tiho pojavo skrivati toliko znanja in izkušenj in za nagubanim čelom tako razgibane misli. Le skromnost in pripadnost njegovi deželi sta ga zadržali, da v vsem svojem dolgem življenju še ni stopil niti na evropska niti na ameriška tla.
Smct/Oa/ Ttoooc&v /bu*A Hot/SC
mam. ottti m
TAURANGA JOINT GENERATION COMMITTEE
LLOYD MANDENO STATION
GROSS S EC T ION THROUGH POVVER MOUSE
( F ROM MC.&B DRAlVING NO 200M/O 3<. )
Presek hidroelektrarne Lloyd Mandeno, ki je opremljena z dvema litostrojskima Francisovima turbinama po 9.500 kW
Letošnji zagrebški velesejem
Za Litostroj je bila udeležba na letošnjem zagrebškem velesejmu jubilejnega značaja. Ko smo v letu 1948 prvič sodelovali na tej prireditvi, smo pravzaprav prikazovali proizvode, izdelane v letu 1947. Tedaj smo pokazali v glavnem proizvode vodnih turbin in črpalk. Naša udeležba je imela takrat tudi velik politični pomen. Dokaj zahtevni proizvodi, izdelani doma, so bili predmet izrednega zanimanja milijonov obiskovalcev, ki so si z neverjetnim občudovanjem ogledali naše proizvode.
Skupno z rastjo in širjenjem naše proizvodnje smo povečevali obseg našega razstavnega prostora na velesejmu. Izkušnje 25 let so nas vodile pri izbiri vsakokratnih pa tudi letošnjih razstavljenih eksponatov. Na velesejmu se pojavljamo z najnovejšimi dosežki vseh skupin proizvodov. Taka zasnova ima izreden pomen pri vzbujanju zanimanja za naše proizvode, saj se to čuti vse leto, posebno še takrat, ko kupci pri nas naročajo proizvod in se sklicujejo na velesejem.
Velesejem je pregled najnovejših tehničnih dosežkov v svetu. Temu sledimo tudi mi in smo v letošnjem letu prikazali večino novosti s področja preoblikovalnih strojev, proizvodnje viličarjev, turbinske proizvodnje itd.
Lahko zapišemo, da smo okno v svet, ki ga predstavlja zagrebški velesejem, v celoti izkoristili.
Naša oprema, naš uspeh
Naša turbinska oprema kupca prav gotovo ne bo razočarala.
Montažni mojster tovariš Razpotnik, ki mu je kolektiv dolžan priznanje za izredno solidno opravljeno delo, je v pismu dne 26. 8. 1972 napisal: »Preizkusil sem že loputo pod polnim pretokom in dobil odlične rezultate. Ne bom jih sedajle opisoval, ker sem preutrujen (ura je ena ponoči). Naj samo rečem, da čudovito zapira. Vsi so bili impresio-nirani. Čudijo se tudi delovanju regulatorja tlaka.« — O agregatu samem pa poroča v montažnem poročilu št. 8: »Agregat izredno mimo teče. Vibracije se na komparatorju ne dajo čitati. Opletanje gredi nad mehanskim pogonom je manjše kot 0,02 mm. Danes sem pregledal tudi turbinski gonilnik. Po približno 100 urah obratovanja ni na njem nobenih znakov poškodb.«
Za dvomljivce, ki se jim izjave našega mojstra ne zde dovolj nepristranske, navajamo besede gospoda Leylanda, mlajšega inženirja in prvega pomočnika gospoda Mandene. Ta nam piše 15. septembra 1972: »Otvoritev hidroelektrarne je bila 2. septembra 1972. Stroj je 1. septembra prvič obratoval pod polnim avtomatskim daljinskim upravljanjem. Tako smo torej opravili otvoritev, ne da bi imeli vmes en sam dan rezerve. — Kdorkoli kaj ve o turbinah in je videl vaše stroje, ga močno impresioni-rajo. Jaz sam sem z njimi izredno zadovoljen. Tečejo zelo mirno. Imeli smo le nekaj nepomembnih težav.«
Dež ni preprečil manifestacije
prijateljstva
V novozelandskih dnevnikih, ki so o otvoritvi hidroelektrarne poročali na prvih straneh, beremo, da je močan dež v noči na
2.	september poškodoval ceste do hidroelektrarne, tako da je bila vožnja po njih tvegana. Investitor je zato odstopil od prvotnega namena, da bi bila centrala ob otvoritvi dostopna javnosti. V centralo na otvoritev je zato pripeljal le povabljene goste, za katere je organiziral transport.
Na število gostov pri svečanem kosilu kasneje v Taurangi pa dež ni vplival. Tu ni manjkalo niti jugoslovanskih vin, saj je beograjski Progres, ki je bil komercialni vodja posla, tudi s
te strani poskrbel za primemo reklamo.
Naš ambasador je govoril deset minut o možnostih izmenjave industrijskih izdelkov z Jugoslavijo in o naših dosedanjih sodelovanjih z Novo Zelandijo. Po sporočilu tovariša Razpotnika je najbolj presenetil bivši predsednik združenega odbora za proizvodnjo energije gospod Ross, farmar po poklicu. Ko je nazdravil Jugoslaviji s kozarčkom laškega rizlinga, se ni mogel ubraniti solz. Ta naš prijatelj je bil gost Litostroja nekaj mesecev po tem, ko smo dobili naročilo za turbine. Bil je to njegov prvi obisk v naši deželi. Ogledal si je Slovenijo od Ljubelja do Dravskega polja, občudoval je skrbno obdelano zemljo in spoznal, da onstran »zidu« ne grizemo...
Zaradi pristnejše novozelandske atmosfere naj dodamo, da so na kosilu bili tudi domačini, pripadniki maorskega plemena iz Ngati-Hangaraua, ki so odboru prodali zemljo, na kateri stoji hidroelektrarna. To so potomci bojevnikov, ki so pri Gate-Paju naklestili čete generala Ca-merona. Njihova prisotnost je bila po zapisu novozelandskega novinarja posrečena ilustracija dandanašnjega vsklajenega sožitja in razumevanja obeh ras.
Majhna stvar lahko mnogo
pomeni
Ta resnica prav gotovo velja za naši turbini v HE Lloyd Mandeno. Nista veliki niti po moči niti po dimenzijah, vendar pomenita za Taurango in njeno okolico velikanski energetski prispevek kot najmočnejša pogonska stroja hidroagregatov v tem delu Nove Zelandije.
Veliko pomenita tudi nam. Predstavljata našo prvo dobavo v deželo, kjer nas do včeraj niso poznali. S svojo kvaliteto nam bosta gladili pot do prihodnjih poslov v Novi Zelandiji in v drugih deželah Pacifika. Z njima se je Litostroj pokazal vreden zaupanja gospoda Mandene in z njuno kvaliteto smo dostojno prispevali k časti, ki so mu jo izkazali njegovi rojaki.
Hkrati pa smo v počastitev svojega lastnega jubileja dodali dragocen kamenček v mozaik svojih delovnih zmag.
L. Šole, dipl. ing.
STATUT IN SINDIKAT
Izvršni odbor sindikata je na eni svojih minulih sej obravnaval določila o sindikatih, kot so zapisana v ustavi SRS, statutih občin in delovnih organizacijah. Zlasti slednja so bila predmet posebne pozornosti. Pobudo za razpravo o mestu in vlogi sindikata v ustreznih določilih je dala zlasti javna razprava o dopolnitvah ustave SR Slovenije, katere vsebina temelji na XXXI. ustavnem amandmaju. V njem so zapisane pravice delavcev, da združeni v sindikatih razvijajo in uresničujejo družbeno samoupravljanje in socialistične samoupravne družbene odnose, zagotavljajo svoj vpliv na družbeno odločanje in uveljavljajo svoje samoupravne pravice. Iz brošure, ki jo je izdala Zveza sindikatov Slovenije avgusta 1972 in jo Je sestavil Vlado Vodopivec, povzemamo skrajšani poglavji z določili o sindikatih v statutih delovnih organizacij in temeljnih organizacijah združenega dela.
Statutarna določila o mestu in vlogi sindikatov v delovnih organizacijah bi morala določati predvsem:
1.	Na kakšen način sindikati v delovnih organizacijah vplivajo na odločanje samoupravnih organov o dohodku, ki ga delovni ljudje ustvarjajo, kako sodelujejo s svojim vplivom pri upravljanju s sredstvi družbene reprodukcije in na kakšen način vplivajo na odločanje o pridobivanju dohodka. Statutarne norme morajo odgovoriti na to, kako organizirati tako obveščanje in stopnjo obveščenosti delavcev o vseh pomembnih vprašanjih, da bodo lahko po članih samoupravnih organov — ki so tudi člani sindikata — ali prek sindikalne organizacije v direktnem stiku s samoupravnimi organi in vsemi organi upravljanja sprejemali taka stališča in oblikovali take predloge ter pobude, ki bodo izraz njihovih temeljnih kratkoročnih in dolgoročnih interesov.
Nadalje naj bo vsebina statutarnih določb tudi, kako obravnavati pobude in predloge, ki so izraz organizirane volje in sprejetih stališč članov sindikata; zlasti glede na to, da imajo ti vse drugačno veljavo, če so sprejeti v demokratični razpravi, kot pa če pomenijo zgolj še tako napredno mnenje posameznikov. Kako razrešiti neogibne konflikte in doseči optimalno soglasje v primerih, ko različne zahteve kot izraz različnih interesov vodijo do različnih stališč? Kako zavarovati delovne ljudi pred mani-
puliranjem z njimi in pred demagogijo posameznikov ali skupin, ki si prizadevajo — včasih tudi mimo njih — uveljaviti svojo voljo?
2.	Vsebina statutarnih določb so nadalje odgovori na vprašanja, kako že v delovni organizaciji dosegati nenehno izpopolnjevanje strokovnega in splošno družbenega znanja članov sindikata, ki dopolnjuje druge oblike pridobivanja takega znanja in ki poteka za področje delovnih organizacij ali za področje celotne občine. Kako spodbujati razvoj sodobne organizacije dela in uvajanje modernih tehnologij, ne da bi to delavci sprejemali z občutkom socialne negotovosti. (To so vprašanja, ki že segajo na področje ureditve delovnih pravic iz minulega dela in na področje ustanavljanja novih delovnih mest ter usposabljanja delavcev za delo na njih!) Kako spodbujati delavce za izboljševanje njihovih delovnih ali življenjskih pogojev in kako obravnavati te pobude ter odgovarjati nanje, četudi niso povsem stvarne, da to ne bi slabilo in zaviralo predlagateljev in drugih delavcev?
3.	Kako sprejemati in obravnavati v organih upravljanja zahteve po zaščiti delavcev in kako varovalno delovati, da ne pride
do zaostrovanja konfliktov med posamezniki in med posameznimi skupinami? Zlasti bi morale statutarne določbe predpisati, kako zavarovati člane sindikalnega vodstva pa tudi vsakega delavca pred občutkom izpostavljenosti, če se pošteno bori za varstvo samoupravnih pravic bodisi posameznega delavca ali skupin delavcev.
4.	Kako dosegati v delovni organizaciji, da bo značaj samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja demokratičen, da bodo delavci o samoupravnih sporazumih ne le obveščeni po njihovem sprejetju, temveč da bodo o njih razpravjali pred sprejemanjem in jih sprejemali za svoje, in nadalje, kako zagotoviti obveščenost delavcev o učinkih samoupravnih sporazumov?
5.	Določila o mestu in vlogi sindikatov v statutih delovnih organizacij morajo tudi zagotoviti organizirano sodelovanje delavcev pri izbiri kandidatov za organe samoupravljanja. Zavarovati morajo pravico do pobude in predlogov za samoupravno urejanje določenih vprašanj v vsaki delovni organizaciji. Odgovoriti morajo na vprašanja, kako organizirati obravnavanje vprašanj, ki jih delavci prek sindikata organizirano naslavljajo na samoupravne organe in kako delavce seznanjati s predlogi za ureditev vprašanj, ki se nanašajo na njihov položaj v delovni organizaciji, preden o njih samoupravni organi odločajo.
Seveda niso ta vsa vprašanja, na katera bi moral odgovarjati o sindikatih statut delovne organizacije. Toda bistveno je, da morajo samoupravni akti v splošnih določilih podrobno in določno, ne pa samo deklarativno in splošno, opredeliti, kako uresničevati vpliv delavcev na odločanje v delovni organizaciji in na razvoj samoupravljanja, ker je to v različnih pogojih in razmerah specifičnol
Gledano s pozicij sindikatov predpostavlja taka statutarna opredelitev mesta in vloge sindikatov zavest in akcijo, aktivnost in obveščenost celotne sindikalne organizacije in vseh njenih forumov. To namreč šele omogoča oblikovanje predlogov, pobud in zahtev in s tem tudi vpliv na samoupravno odločanje. To pomeni, da sindikalni forumi niso samo registratorji razpoloženj delovnih ljudi, ki jih sporočajo v njihovem imenu naprej, marveč morajo biti sindikalni forumi dejavnik, ki organizira pretresanje vseh pomembnejših vprašanj o položaju delovnega človeka v sindikalni organizaciji, ki organizira soočanje posameznih mnenj in stališč in ki si prizadeva oblikovati različna mnenja kot izraz različnih interesov v enotno voljo ter v čim bolj enotno stališče sindikalnega članstva.
Za določila o sindikatih v statutu temeljne organizacije združenega dela prinaša brošura vzorec določil, ki so naslednja:
1. Osnovna organizacija sindikata je sestavni del samoupravljanja v temeljni organizaciji združenega dela (TOZD), prek katere delavci organizirano vplivajo na samoupravno odločanje, razvijajo svoje samoupravne odnose ter uveljavljajo svoje pravice iz samoupravljanja.
Organi upravljanja v TOZD so dolžni obravnavati predloge in
pobude osnovne sindikalne organizacije in njenih organov, ki se nanašajo na položaj delovnega človeka. Organi upravljanja morajo, če predloge osnovne organizacije sindikata deloma ali v celoti zavrnejo, o tem obvestiti osnovno organizacijo obenem z navedbo razlogov za odklonitev.
2. Organi upravljanja so dolžni o pomembnejših predlogih, ki so določeni v statutu ali v drugih aktih za ureditev posameznih vprašanj in ki se nanašajo na položaj delavca, pred dokončnim sklepanjem obvestiti osnovno organizacijo sindikata in predloge razumljivo obrazložiti. Obenem s predlogom morajo zahtevati od osnovne organizacije sindikata, da se o njih v primernem roku
izjavi. Rok mora omogočiti osnovni organizaciji, di se posvetuje s svojim članstvom in da se seznani s stališči večine delavcev v delovni organizaciji. O stališčih sindikalne organizacije morajo organi upravljanja razpravljati prej, predno o takih vprašanjih dokončno odločajo. Če osnovna organizacija sindikata do roka ne odgovori, lahko organi upravljanja sklepajo brez njenega mnenja.
3.	Organi upravljanja so dolžni v roku, ki ga določa statut, odgovoriti tudi na vsa vprašanja, ki jih naslovi nanje osnovna organizacija sindikata in na katere terja odgovor sindikalno članstvo.
4.	Organi upravljanja so se zlasti dolžni seznanjati s predlogi in pobudami osnovne organizacije sindikata o vprašanjih, ki zadevajo:
—	odločanje o delitvi dohodka, upravljanje s sredstvi družbene reprodukcije in odločanje o pridobivanju dohodka;
—	samoupravne sporazume in družbene dogovore in njihovo izpopolnjevanje;
—	organizacijo dela in razvijanje sodobnejše tehnologije;
—	izpopolnjevanje delavcev v strokovnem pogledu in pridobivanje splošnega družbenega znanja;
—	delovne in življenjske pogoje delavcev ter varstvo njihovih samoupravnih pravic.
5.	Enostranske, nepopolne ali tendenciozne informacije organov upravljanja osnovni organizaciji sindikata o vprašanjih iz prejšnjih točk imajo lahko za posledico disciplinsko odgovornost odgovornih oseb po statutu.
6.	Člani vodstva osnovne organizacije sindikata in ostali njeni člani ne morejo biti klicani na odgovornost za predloge, stališča in pobude, ki se nanašajo na varstvo samoupravnih pravic in položaja delovnega človeka v TOZD. To velja zlasti za stališča, predloge in pobude, ki so izraz mnenja večine sindikalnega članstva, pa tudi za predloge, ki so izraz mnenja posameznikov ali samo dela sindikalnega članstva.
7.	TOZD omogoča delovanje sindikalne organizacije. Skladno s statuti Zveze sindikatov Jugoslavije, Zveze sindikatov Slovenije in sindikata delavcev posameznih dejavnosti ter skladno z lastnimi pravili (statutom) osnovne organizacije sindikata se njena funkcija kot osnovne organizacije sindikata uresničuje v sistemu samoupravljanja temeljne organizacije združenega dela zlasti tako, da:
—	sklicuje sestanke zaradi razprave o vprašanjih, ki zadevajo korist posameznikov ali TOZD;
—	daje mnenja in predloge k statutu in drugim splošnim aktom, preden jih sprejmejo samoupravni organi;
—	organizira volitve članov samoupravnih organov na vseh samoupravnih ravneh in za delegacije združenega dela in je politični nosilec kandidatne liste za člane organov samoupravljanja, ki jo sprejmejo zbori volivcev v TOZD;
—	predlaga referendum o vprašanjih, ki jih določata zakon in statut;
—	zahteva odpoklic posameznih članov ali kolektivni odpoklic samoupravnih organov.
8.	TOZD omogoča delovanje osnovne organizacije sindikata:
—	zagotavlja ji prostore za sestanke in dodatna materialna sredstva za njeno dodatno aktivnost;
—	omogoča sindikalne sestanke med rednim delovnim časom; o sklicevanju takih sestankov samostojno odloča izvršni organ osnovne organizacije sindikata potem, ko predhodno z vodstvom TOZD (obrata) ugotovi najprimernejši čas za sestanek;
—	članom izvršnega organa osnovne organizacije sindikata priznava nadomestilo osebnega dohodka za normalne organizacijske potrebe v obliki pripravljanja akcij, ko zaradi opravljanja svojih funkcij zapustijo svoja delovna mesta;
—	članom izvršnega organa osnovne organizacije sindikata priznava za politično izobraževanje določeno število dni plačanega dopusta na leto;
—	za izobraževanje članov izvršnega organa osnovne organi-
zacije sindikata zagotavlja z letnim programom dodatna
sredstva;
— omogoča članom TOZD, ki so izvoljeni v organe sindikata
v občini, republiki in zvezi, da se lahko udeležujejo redno sklicanih sej.
9.	Organi upravljanja v delovni organizaciji so dolžni omogočiti sodelavcem raziskovalnega centra RS ZSS za samoupravljanje in strokovnim sodelavcem sindikatov, ki se izkažejo s pooblastilom, opravljati ankete, razgovore in vsa druga dela v zvezi z raziskavami zaradi empiričnega spremljanja razvoja samoupravljanja ter jim v ta namen dati na razpolago vse potrebne podatke. Organi upravljanja pa imajo pravico dobiti rezultate raziskav.
10.	Osnovna organizacija sindikata ščiti svoje člane v delovnih sporih. O nameravanem prenehanju delovnega razmerja delavcev — če prenehanje ni nastopilo sporazumno, zaradi kršitve delovnih dolžnosti, oziroma po sili zakona — morajo organi TOZD obvestiti predsednika sindikata najmanj 7 dni pred sprejetjem sklepa o prenehanju dela.
Gradivo, ki ga objavljamo, je dragocen pripomoček pri oblikovanju določil o sindikalni organizaciji v naših internih aktih. Na podoben način bi kazalo oblikovati določila tudi za delovanje ostalih družbeno-političnih organizacij v podjetju, saj se pri neposrednem delu često srečujemo z vprašanji neurejenih odnosov dn celo konfliktov.
K. V.
MLADI V ZK
Dne 6. 10. so v prostorih samoupravljanja sprejeli v vrste članov ZK naslednje mladince: Marjeto Trebše, Aleksandra Trifunoviča. Boža Vogrinca, Dušana Vovka in Srečka Pirca.
Sprejemu so prisostvovali: Sekretar aktiva mladih komunistov občine Šiška, v. d. sekretarja zveze mladine občine Šiška, predsednik ZM občine Šiška, sekretar tovarniškega komiteja in nekateri drugi.
Sekretar tovarniškega komiteja je v svojih besedah poudaril, da je večina članov ZK že starejših in da je potrebno oživeti vrste komunistov z mlajšimi člani. Tudi Boris Črne, sekretar aktiva mladih komunistov občine
Šiška, je poudaril, da je današnja poprečna starost članov ZK kar 44 let, v prvih povojnih letih pa je bila 21. Mladi naj bi se zavedali, da jim ZK pravzaprav nič ne nudi, pač pa zahteva od njih angažiranost v družbenem in političnem življenju. Na poti družbenega razvoja je še mnogo težav in ker je idejno politični boj težak, morajo tako mladi, kot stari komunisti biti v svojih prizadevanjih enotni.
Alfred Tomažič je pribil, da se člani ZK v nobenem primeru ne bi smeli izmikati delovnim dolžnostim. Geslo mladih članov ZK v Litostroju naj bi bilo: »Več znanja, več volje, več osebne odgovornosti.«
Po sprejemu v ZK se je razvila živahna diskusija (Foto Žlebnik)
KODEKS SAMOUPRAVLJAVCEV
Izvršni odbor sindikata je razpravljal o osnutku kodeksa samoupravljavcev Jugoslavije ter sprejel sklep, da se osnutek posreduje prek časopisa Litostroj celotnemu kolektivu. Na osnovi širše razprave v kolektivu in zbranih pripomb naj ga obravnavajo samoupravni organi. DSP naj osnutek v imenu kolektiva potrdi ter ga pošlje republiškemu odboru sindikata.
Ideja o pripravi kodeksa samouprav-jjavcev jo nastala, v času družbeno političnih priprav na II. kongres samo-upravljavljavcev Jugoslavije. Označuje )o težnja, da bi dvajsetletne praktične skušnje v razvoju samoupravljanja v socialistični Jugoslaviji izrazili v zgoščeni obliki, se pravi, da bi opredelili osnovna načela in značilnosti samoupravnih socialističnih družbeno proizvodnih odnosov, opredelili položaj človeka — smoupravljavca v vseh oblikah družbene organizacije — od temeljne organizacije združenega dela do ožjih in širših družbenopolitičnih skupnosti — da bi opredelili novo samoupravne Pravico, dolžnosti in temeljne norme samoupravljanja, ki mora odraziti nove odnose med ljudmi.
Zavoljo velikega pomena takšnega dokumenta in zavoljo potrebe, da je le-ta delo samoupravljavcev samih, ki naj v široki javni razpravi dejansko sodelujejo pri njegovem nastajanju in formiranju, je II. kongres samoupravljavcev sprejel odlok o pripravi in sprejemu kodeksa samoupravljavcev ter izvolil komisijo za pripravo kodeksa, katere naloga je bila organizirati delo pri pripravi in sprejemu tega dokumenta V >etu 1971 so bile ustanovljene tudi republiške in pokrajinske komisije za pripravo kodeksa. Vse te komisije so do-slej že obravnavale več delovnih osnuV kov in predlogov osnutka kodeksa, pri čemer so posredovale zelo veliko pobud, Predlogov in pripomb, ki so pomagale °žji delovni skupini, da je lahko pripravila naslednji osnutek kodeksa, ki 6a zdaj tudi daje v javno razpravo.
Temeljna vprašanja, ki jih obravnava osnutek kodeksa, so bila opredeljena * odlokom II. kongresa samoupravljavcev in z izhodiščno osnovo za pripravo kodeksa samoupravljavcev na sestanku Y. oktobru 1971. leta. Kar zadeva angažiranje sindikalnih organizacij na vseh avneh pri družbeno-političnih aktivnostih, povezanih s pripravo kodeksa, pa je predsedstvo Sveta Zveze sindika-tov Jugoslavije sprejelo priporočila in sklepe na svoji seji v Ljubljani, 9. novembra 1971. leta.
Vse to dokumente in stališča posameznih teles označuje izhodišče, da je v sedanjem trenutku našega razvoja izredno aktualna potreba po pripravi tega koda wV y«sa s^iX ?tališča tudi ugotavljajo, nctva. razvi)anje socialistične etike in nQAi«rjan,e ustreznih moralnih norm ter ravnanja in oblik odgovornosti en od pomembnih pogojev za nadalj-vjx1 razypj samoupravljanja ter za odpra-i napak in pomanjkljivosti, kodeks samoupravljavcev pomeni prvi o vrstni akt. Kodeks mora biti odraz in redstvo avtonomnega samoupravnega urejanja družbenih odnosov, pomeniti njora začetek nove samoupravne ustavno-st.1- ki se uresničuje z najširšim družbenim dogovorom samoupravljavcev samih m z njihovim neposrednim sodelovanjem. £ato ta akt ne more pomeniti akta, ki Dl °d zunaj vnašal zavest v delavski razred, temveč pomeni akt, ki neposredno odraža voljo in zavest o interesih delavskega razreda, torej pomeni akt samoopredeljevanja in samozadolževanj a samoupravljavcev. Zavoljo tega jo javna razprava v bistvu najpomembnejša faza Pri pripravi tega dokumenta. To je faza, v kateri moramo dvajsetletne izkušnje samoupravljavcev sintetizirati in jih izpovedati s pomočjo sistema norm, to je faza, ki mora odraziti in izpovedati dejanske probleme samoupravljavcev ter norme ravnanja, za katere samouprav-havci sami sodijo, da lahko največ pripomorejo k razvoju tistih vrednot in odnosov, ki označujejo samoupravljanje.
Zato lahko ta osnutek služi samo kot delovno gradivo, ki ga je treba dopolniti, spremeniti, obogatiti s spoznanji Jz neposredne samoupravne prakse, da ni tako predlog kodeksa, ki bo priprav-M.nn po javni razpravi resnično lahko sintetiziral in zajel vse tisto, kar lahko PHipomore k temu, da se bo uresničil namen tega dokumenta. Zavoljo tega je j-hdi osnutek daljši, kot naj bi bil dokončni predlog kodeksa. V njem so nekatera pojasnila, ki lahko v končnem Predlogu tudi odpadejo. Posamezna vpra ^anja, o katerih obstajajo dileme, ali nerešeni problemi pa so v osnutku ome-njeni prav zavoljo tega, da bi lahko v *Vr°ki razpravi zasnovali nove predloge, aa bi se lahko razvila kritika in so porodile pobudo, da bi vso tisto, kar pogoni pozitivno dosežke in rešitve, ki so Slršegu pomena od tistih, do katerih so Prišli posamezni kolektivi ali družbenopolitično skupnosti, dvignili na raven nekega splošnega načela, da bi torej lako postali praksa vseh samoupravljavcev.
loff« P?samczne ali kolektivno pred ZftH Pripombo, mnenja in pobude, ki nnt Vai° osnutek kodeksa, pošljite do 1 ški errfkra 1972. leta ustreznim republi PraT v Pokrajinskim komisijam za pri krnu kodeksa, republiškim oziroma po Pa i,118*im svetom Zvezo sindikatov ali Komisiji za pripravo Kodeksa samo-jPravijavcev Jugoslavije, Beograd, Trg arxa in Engelsa 5.
buria f od,a®i Predlogov, pripomb in po-ua bo komisija za pripravo kodeksa kJyo,uPravljavcev izoblikovala predlog dni ks.a in ga posredovala v ratifikacijo ovnirn kolektivom. Komisija bo v ča-šilM Vn° obravnavo osnutka kodeksa postan!/1 svoie člane in sodelavce na se-drii ° v delovnih organizacijah in na l, zbore, ki bodo obravnavali ta do-mi!rnnt' Republiške in pokrajinske ko-tem i® Za pripravo kodeksa, ki bodo na le h Področju usklajevale in organizira-do ej? Pri pripravi kodeksa oziroma bo-br«Ji lrale in ugotavljale pripombe in a,0ge, ki zadevajo bodisi vsebino bo-
disi druga vprašanja v zvezi s kodeksom, imajo še veliko večje in bolj neposredne možnosti za angažiranje v javni razpravi in lahko zagotovijo, da bo pretok informacij, predlogov in mnenj kar najbolj učinkovit in ploden ter da bo javna razprava resnično prispevala k temu skupnemu delu in k najširšemu družbenemu dogovoru vseh samoupravljavcev.
MI, SAMOUPRAVLJAVCI JUGOSLAVIJE
ki gradimo samoupravno socialistično družbo na podlagi dosedanjih pridobitev pri ekonomskem in političnem osvobajanju delavskega razreda in delovnih ljudi ter na podlagi naše potrebe, da te pridobitve utrdimo in samoupravne družbene odnose razširimo na celotno pod ročje družbenega dela in vse družbene zadeve, imamo neposredni interes, da naš nadaljnji boj za lastno osvoboditev in za osvoboditev celotne družbe razredne omejenosti postane naše lastno delo.
V tem vidimo glavno poroštvo za uresničenje naših teženj:
—	za nadaljnji razvoj takšnih proizvodnih odnosov, v katerih bodo rezultati dela svobodno združenih proizvajalcev pod našo zavestno kontrolo služili osvobajanju dela in človeka?
—	za stalni napredek v razvoju družbe, v kateri se naša družbena moč ne odtujuje v obliki osamosvojene politične sile, za takšne politične odnose, v ka terih so družbene in upravne funkcije dostopne tako proizvajalcu kot občanu?
—	za hitrejše odpravljanje razredne delitve dela na umsko in fizično, na upravljanje in izvajanje? za združitev produktivnega materialnega dela in ustvarjalne misli? za integracijo dela v materialni proizvodnji, izobraževanju, znanosti, zdravstvu, za enotnost človekovega dela kot celote?
—	za premagovanje vseh odnosov eksploatacije, posledic mezdnega dela, za-sužnjevanja in tlačenja, strahu, prisile, socialne in ekonomske negotovosti, saj je značilnost vsega tega, da ima človek tak položaj, ki ni vreden človeka, za takšno usmerjanje družbenih odnosov, v katerih bi postal človek največja po treba človeka.
Zavedajoč se rezultatov pa tudi meja, težav in nasprotovanj nadaljnjemu razvoju samoupravljanja, zavedajoč se tega, da razvitejšega samoupravljanja nihče ne more prinesti od zunaj, temveč da se moramo zanj boriti z lastnim delom in ravnanjem, prepričani, da smo glede na svoj družbenoekonomski položaj edini sposobni dati takšno družbeno pobudo, ki bo neodtujljivo pravico do samoupravljanja naredila za splošno prakso družbe, kot eno od sredstev v boju za razvoj svobodnega in združenega dela, kot akt najširšega družbenega dogovora in našega samoupravnega sporazumevanja
SPREJEMAMO KODEKS SAMOUPRAVLJAVCEV JUGOSLAVIJE
1.	člen
(Človek kot najvišja vrednota samoupravne skupnosti)
Mi, samoupravljavci, bomo s svojimi akcijami in z ravnanjem zagotovili, da bo v proizvodnih odnosih in pri delitvi pri organiziranju dela in družbe, pri odločanju o vsakodnevnih medsebojnih odnosih, pomenil človek človeku vselej naj višje bitje, da bodo njegove človeške in samoupravne pravice ter osebna sreča naj višji cilj vseh naših akcij in našega boja.
S svojim delom, samoupravljanjem, opredeljevanjem odnosov v delitvi, s svojim osebnim zavzemanjem bomo uveljavljali takšne odnose in takšen način ter organizacijo proizvodnje in družbe, v kateri nobenemu posamezniku ne bo možno odvzeti rezultatov njegovega sodelovanja pri delu — niti s pomočjo dominacije, eksploatacije — ali na katerikoli način prisvajati rezultate tujega dela.
Naša dolžnost in pravica je, da ustvarjamo ekonomske in socialne pogoje za razvoj tistih sposobnosti, ki jih posamezniki imajo, da stalno zagotavljamo vsestranski razvoj delovnih in ustvarjalnih sil ter potreb ljudi, da usklajujemo nasprotja med posameznikom in družbo, med osebnimi in družbenimi in toresi, da med seboj razvijamo take humane odnose in ustvarjamo takšno skupnosti, v katerih bomo uresničili svojo popolno osebno in družbeno svobodo.
2.	člen
IDelo kot merilo družbenega položaja. Delitev po delu in rezultatih dela. Pravica do dela)
V samoupravni družbi, ki jo gradimo, pomeni delo in rezultati dela osnovo družbenega položaja človeka, osnovo upravljanja z zadevami združenega dola in z družbenimi zadevami.
Delo ter rezultati živega in minulega dela so kriterij delitve dohodka.
Pri uporabi načela delitve po delu upoštevamo kot osnovo družbeno priznano delo.
S svojim vsakodnevnim delom, z odločanjem, s svojo celotno družbeno akcijo se bomo v skladu z možnostmi zavzemali za elemente delitve po potrebah na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, otroškega varstva in na drugih področjih, kjer mora priti do veljavo naša samoupravljavska solidarnost.
Pri delitvi po delu in rezultatih dela izhajamo iz tega, da le-ta ne pomeni samo družbeno priznanega dela, temveč da upošteva tudi določeno učinkovitost uporabe družbenih sredstev, da bi tako zagotovili skupno družbeno reproduk cijo.
S pomočjo družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov bomo prišli do skupnih kriterijev in okvirnih meril delitve.
Za nas je nedotakljivo načelo, da ima vsakdo pravico svobodno izbirati delovno mesto prebivanja, da se svobodno odloča o poklicu in da mu gre mesto, ki ustreza njegovim sposobnostim.
Zagotavljanje pravice do dela in omogočanje konkurence po sposobnostih je dolžnost nas in naših organizacij oziroma celotne družbe. Ustvarjanje možnosti za polno zaposlenost je naša dolžnost.
Pravica do osebnega dela s sredstvi za delo v zasebni lastnini je element družbene reprodukcije; priznavamo ga v obsegu, ki ne ruši osnovnih samoupravnih odnosov in ne ogroža našega osnovnega cilja — osvoboditve dela.
3.	člen
(Družbena lastnina)
Podružbljanjc osnovnih sredstev za proizvodnjo in delovnih pogojev je za nas nujna osnova osvobajanja dela in samoupravljanja, vendar pa le prvi korak na poti k osvoboditvi dela.
Mi, samoupravljavci, upravljamo s sredstvi v družbeni lasti kot s skupnimi sredstvi, in to v svojem splošnem interesu, s čimer opravljamo pomembno družbeno funkcijo, upoštevaje pri tem določena družbena pravila ravnanja.
Sodimo, da so družbena sredstva, s katerimi delamo, del skupnih družbenih proizvajalnih sredstev, zavoljo česar je naša dolžnost, da s tem imetjem poslujemo kot dobri gospodarji — samoupravljavci; da za to imetje skrbimo kot za stvar, ki je splošnega pomena za celotno samoupravno družbo in ne samo za organizacije združenega dela, ki s temi sredstvi neposredno upravljajo; dolžnost, da skrbimo za razvoj in akumulacijo ter s tem za krepitev družbenih materialnih osnov za proizvodnjo in za poslovanje; dolžnost, da spoštujemo družbene potrebe in skupne interese; da ustvarjamo čedalje boljše delovne in življenjske razmere delavcev; dolžnost, da na določen način ravnamo z drugimi samoupravljavci pri srečanjih na tržišču, ter druge dolžnosti, za katere se samoupravno in demokratično dogovorimo.
Sodimo, da z družbenim značajem sredstev za proizvodnjo ni združljivo njihovo zapiranje v ožje meje (organizacije združenega dela, lokalne in regionalne meje) in monopoliziranje upravljanja s temi sredstvi kot tudi ne preprečevanje svobodnega kroženja teh sredstev pa tudi ne njihova uporaba za dominacijo in eksploatacijo.
Borili se bomo proti sleherni zlorabi, ogrožanju ali privatizaciji družbene lastnine, da bi si tako kdorkoli na nedovoljen način pridobil materialne koristi, proti drugim privilegijem ali oblasti nad ljudmi, proti dominaciji in eksploata-
4.	člen
(Nacionalna enakopravnost in skupnost)
Mi, samoupravljavci Jugoslavije, živimo v skupnosti svobodno združenih in enakopravnih narodov in narodnosti
Odnose med narodi in narodnostmi pojmujemo kot del samoupravnih odnosov, s svojim delovanjem jih ustvarjamo ni razvijamo, pri čemer tožimo za: ohranitvijo in utrditvijo revolucionarnih pridobitev bratstva in enotnosti ter enakopravnosti naših narodov in narodnosti; za nadaljnjim razvojem in utrditvijo nacionalnih svoboščin in pravic; za krepitvijo ideje in prakse o skupnosti na-ših narodov na podlagi skupne revolucije in novejše zgodovine, enotnosti našega gibanja, samoupravnega opredeljevanja in skupne graditve sedanjosti in bodočnosti; za humanimi odnosi med ljudmi vseh naših narodov in narodnosti.
Smo proti slehernemu nacionalističnemu, šovinističnemu, separatističnemu in hogemonističnemu ravnanju, saj nam naša zgodovinska spoznanja in izkušnje izpričujejo, da pomenijo nacionalizem in šovinizem, prav tako pa tudi nacionalna neenakopravnost in dušenje nacionalne individualnosti veliko prepreko razredni solidarnosti in bratstvu delavcev.
V samoupravni in večnarodnostni skupnosti zato vidimo velike možnosti za krepitev humanizma v odnosih med ljudmi in narodi.
Pomembna značilnost naše socialistične revolucije je povezanost boja za socialno in narodnostno osvoboditev na podlagi razrednih interesov delavskega razreda.
Izhajajoč iz spoznanja, da ne more biti svoboden niti tisti narod, ki tlači drugi narod, se zavedamo, kako zelo je v interesu samoupravljavcev vsakega našega naroda in naše narodnosti ter nas vseh, da se politika nacionalne enakopravnosti dosledno uresničuje. Zavoljo tega se bomo borili ne le proti kakršnikoli diskriminaciji na nacionalni podlagi, borili so bomo za ustvarjanje materialnih in drugih pogojev, da bi mi, samoupravljavci in člani katerekoli narodnosti, imeli enake možnosti za nemoten družbeni, ekonomski, politični, kulturni in osebni razvoj.
Naša razredna solidarnost in medsebojna pomoč v naši samoupravni socialistični večnarodnostni skupnosti ne poznata nacionalnih meja. Etnična, nacionalna in podobna pripadnost no morejo biti osnova za privilegije niti podlaga za diskvalifikacijo pri opravljanju katerekoli zadevo, ki jo imamo zaupano ali pa jo opravljamo mi, samoupravljavci.
5.	člen
(Odprta družba)
Samoupravna socialistična družba je odprta družba.
Interes samoupravljanja in nas, samoupravljavcev, terja, da so temeljne in druge organizacije združenega dela kot tudi občine in druge družbenopolitične skupnosti odprte za samoupravljavce in njihove organizacije združenega dela iz drugih družbenopolitičnih skupnosti.
V interesu nas, samoupravljavcev, je, da uresničimo načela o svobodni gibljivosti dela, proizvodov in sredstev, o svobodnem cirkuliranju progresivnih in humanih idej, o dostopnosti znanja in o možnosti pridobivanja izobrazbe ne glede na socialni položaj družine, o dostopnosti samoupravnih funkcij za vse.
6.	člen
(Modernizacija proizvodnje In humanizacija delovnega procesa)
Zavedajoč se, da je v našem interesu tehnološko izpopolnjevanje proizvodnega procesa in krepitev proizvajalnih sil tor dvig produktivnosti dela, da je to pogoj tudi za to, da premagamo siromaštvo ter da usmerjamo proizvajalne sile in razvoj človeških potreb, na stežaj odpiramo vrata pridobitvam znanstveno-teh-nološke revolucije; postati moramo njeni uporabniki in nosilci. To terja od nas, da delamo, upravljamo in delimo tako, da bomo lahko stalno posodabljali svoja delovna sredstva, da se bomo neprestano tehnično izobraževali, da bomo utirali pota znanosti in strokovnim ljudem, da bomo uvajali moderno organizacijo dela in učinkovito poslovanje.
Ko razvijamo nove proizvajalne sile na pridobitvah sodobne tehnologije, znanosti, avtomatizacije in kibernetike, moramo samoupravljavci zagotoviti polno nadvlado nad njimi. To terja od nas, da uveljavimo dominacijo naših interesov in samoupravnih pravic pri odločanju, da se neprestano izobražujemo za moderno, učinkovito proizvodnjo in za razvitejše samoupravljanje, da se borimo proti vsem oblikam monopola in uzurpacije naših samoupravnih pravic, da zavarujemo delovno in življenjsko okolje ter da humaniziramo delovne in življenjske razmere v celoti.
7.	člen
(Integralno samoupravljanje)
Naš neposredni interes je, da se samoupravljanje ne omeji in izolira v proizvodnih enotah in v ožjih skupnostih, temveč da prerase iz parcialnega in neenotnega v univerzalni sistem samoupravnih družbenih odnosov. Zavoljo tega moramo mi, delovni ljudje in občani, kot samoupravljavci na vseh ravneh družbene organizacije, na vseh stopnjah samoupravnega odločanja neposredno in prek izvoljenih delegatov graditi sistem samoupravljanja in organizacijo samoupravljanja tako, da bo zajel in integriral vse delovne ljudi na vseh področjih združenega dela, v gospodarstvu in izven gospodarstva, v delovnih in družbenopolitičnih skupnostih.
Imperativ časa, v katerem živimo, je, da se s pomočjo samoupravnih sporazumov, dogovorov, neposredno in prek svojih asociacij in institucij med seboj združujemo, da določamo skupno ekonomsko politiko, da usklajujemo svojo dejavnost in da ustvarjamo splošne pogoje za odločanje o pogojih proizvodnje.
Zavoljo tega ne more biti naš interes omejen samo na ozko področje proizvod-no-ekonomskih enot, na ožje področje ali na krajše obdobje, saj nam to ne zagotavlja niti trajne niti zadovoljive niti politične eksistence. Naš interes je povezan z uspešnostjo našega samoupravnega gospodarstva, povezan je z učinkovitostjo »skupnega jugoslovanskega proizvajalca« v mednarodnih merilih, z učinkovitostjo, ekonomsko močjo, družbeno razvitostjo in stopnjo humanizacije jugoslovanske socialistične družbe, z družbeno integracijo na podlagi interesov združenega dela.
8.	člen
(Delovni človek in organizacija združenega dela)
Mi, samoupravljavci, so združujemo v svoje organizacije združenega dela, da bi tako povezovali delovne in samoupravne funkcije, nujna pogoja za osvoboditev dela, da bi tako uveljavili pravice, dolžnosti in odgovornost slehernega samoupravljavca.
Vsaka organizacija združenega dela je avtonomna in enakopravna v odnosih z drugimi organizacijami združenega dela. Neodtujljiva pravica do samoupravljanja in družbeno-lastniška materialna osnova sta bistvo in pogoj te avtonomije in enakopravnosti. Tržne vozi med organizacijami združenega dela so važen pogoj avtonomije in enakopravnosti organizacij združenega dela, enotno jugoslovansko tržišče, na katerem svobodno krožijo naši proizvodi in na katerem obstaja svobodno gibanje proizvajalnih dejavnikov — dela in sredstev — jemljemo kot pogoj za graditev naše celotne družbe na načelih samoupravljanja. Borili so bomo proti kakršnemukoli zapiranju pred tehničnim progresom, sposobnostmi, znanjem in pred naprednimi idejami, ki prispevajo k splošnemu družbenemu napredku samoupravne družbe.
Ko bosta dve ali več naših organizacij stopali v poslovne odnose, ki vključujejo skupna vlaganja ali kombiniranje dela ene in sredstev druge organizacije, se bomo zavzemali, da s takšnim združevanjem dela in sredstev ne bomo porušili ali ogrozili osnovnih samoupravnih interesov delovnih kolektivov in ne osnovnih samoupravnih pravic samouprav-
ljavcev. Sodimo, da je treba pri vseh takih poslovnih odnosih s pogodbami in s samoupravnimi sporazumi predvideti in urediti razmere in odnose tako, da bodo spoštovani interesi in volja samoupravljavcev.
Ne bomo dovolili, da bi se za samoupravljanjem skrivala samovolja in neodgovornost za ravnanje, razmetavanje pri razpolaganju z družbenimi sredstvi, prav tako pa tudi ne poskusi, da bi kdo izkoriščal samo pozitivne učinke svojega dela, tveganja za negativne poslovno učinke pa valil na druge delovne ljudi in njihove organizacije ali družbenopolitične skupnosti.
9.	člen
(Neodtujljivost dohodka samoupravljavcem in pravica do osebnega dohodka)
S tem, da delamo in upravljamo s sredstvi za proizvodnjo v družbeni lasti, ustvarjamo dohodek in možnosti, da odločamo o celotnih rezultatih svojega dela, vštevši tudi odločanje o delitvi dohodka na osebne dohodke in na del za nadaljnje širjenje proizvodnje in za zadovoljevanje splošnih in skupnih potreb.
Ustvarjeni dohodek vsake organizacije združenega dela pomeni materialno podlago naše pravice, da odločamo o pogojih našega dela in o dohodku.
Dohodek naših organizacij združenega dela formira družbeni dohodek naše družbe. Povezanost nas, samoupravljavcev katerekoli organizacije združenega dela, z usodo skupnega dohodka — in obratno — povezanost našega dohodka z napori, uspehi in neuspehi drugih organizacij združenega dela nas usodno povezuje med seboj ter daje načelom sodelovanja vzajemnosti in solidarnosti trdno materialno, moralno in človeško osnovo. Kot proizvajalci in samoupravljavci ne nosimo samo posledic in ne izkoriščamo samo rezultatov svoje dejavnosti, temveč tudi rezultate in napake drugih proizvajalcev, saj smo med seboj povezani v proces družbene proizvodnje in celotne družbene reprodukcije. Prek dohodka nosimo posledice ne samo naše aktivnosti ali neaktivnosti, temveč tudi posledice učinkovitosti ali neučinkovitosti celotne družbenoekonomske politike, zlasti pa razvojne politike in planiranja. Zavoljo tega je naše sodelovanje pri odločanju o vseh družbenih zadevah in v vseh družbenopolitičnih skupnosti temeljni pogoj za uveljavljanje naše pravice, da odločamo tudi o dohodku in o celotni samoupravni organizaciji gospodarstva in družbe.
Osnovna družbena vsebina načela neodtujljivosti dohodka je v tem, da moramo uveljaviti odnose, ki bodo preprečevali odtujevanje presežka dela neposrednim proizvajalcem s pomočjo odločitev arbitrov, monopolnega položaja in z drugimi ukrepi, ki niso združljivi z načeli in etiko samoupravne družbo.
Dohodek ustvarjamo v medsebojnem tekmovanju za produktivnost, kvaliteto proizvodov in za zadovoljevanje povpraševanja in potreb po posameznih proizvodih.
Dohodek in osebni dohodki predstavljajo materialno osnovo in vir sredstev za formiranje skladov solidarnosti samoupravljavcev za reševanje problemov tehnoloških presežkov in nezaposlenosti, za zagotavljanje določenih osebnih dohodkov in za druge podobne namene.
Delitev dohodka je javna funkcija. Zavzemali se bomo za javnost splošnih aktov, pravilnikov, družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov o delitvi dohodka ter za to, da bodo javnosti dostopni podatki o delitvi na osebne dohodke in na sklade v organizacijah združenega dela. Da bi obvarovali dohodek pred poskusi odtujevanja s pomočjo izkoriščanja težkega položaja delovne organizacije, monopolnega položaja in drugih oblik zajemanja, ki so v nasprotju z načeli samoupravne družbe, bomo uveljavljali skupno družbeno kontrolo nad dogovori in samoupravnimi sporazumi, ki zadevajo samoupravne pravice ali pa se z njimi zajema dohodek delovnih ljudi in njihovih organizacij .
Kriterije in merila delitve bomo v širših gospodarskih celotah in v družbenopolitičnih skupnostih usklajevali s pomočjo samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov.
Vsak delavec ima pravico do osebnega dohodka v skladu z načelom delitve po delu in rezultatih dela, v odvisnosti od njegovega dela in osebnega prispevka k uspehu in razvoju organizacijo združenega dela, ki ga je dal s svojim celotnim, torej sedanjim in minulim delom v njej ter v odvisnosti od splošne ravni produktivnosti dela in doseženega družbenega razvoja. Samoupravljavci bodo sami opredeljevali medsebojne odnose na podlagi pravice do osebnega dohodka iz minulega in živega dela tor kriterije za udeležbo pri delitvi sredstev za osebne dohodke, tako da bodo imeli v enakih pogojih in za enake rezultate dela pravico do enakega osebnega dohodka.
Kriterij rezultatov in prispevkov delavcev k rezultatom in razvoju organizacije združenega dela bomo uporabljali hkrati z načelom vzajemnosti in solidarnosti.
Zagotovili bomo, da bo osebni dohodek delavcev dovolj velik za zadovoljevanje osnovnih eksistenčnih potreb njih in njihovih družin.
10.	člen
(Asociacije združenega dela)
Temeljne organizacije združenega dola, v katere se organiziramo, se med seboj povezujejo in samoupravno združujejo v sestavljene asociacije in v različne oblike sodelovanja s pomočjo samoupravnega sporazumevanja ter na podlagi trajnih skupnih interesov in prednosti, ki jih integracija in koordina-
cija zagotavljata včlanjenim organizacijam in posameznim članom.
Zavzemamo se, da se zbornice, poslovna združenja, samoupravne skupnosti, skladi, veliki sistemi, poslovne skup nosti, poslovne banke in druge poslov-in proizvodne asociacije kot mesto dogovarjanja, usklajevanja, racionalnega usmerjanja naporov in sredstev za uresničitev naših interesov in splošnih ciljev organizirajo po načelih, ki zagotavljajo učinkovit vpliv in odločanje samoupravljavcev in organizacij združenega dela.
Izhajamo iz načela prostovoljnosti kot pravila ob vključevanju organizacije združenega dela v širše asociacije, izhajamo iz načela enakopravnosti samoupravljavcev in enakopravnosti njihovih asociacij predvsem glede omejenih razvojnih možnosti in realizacije njihovih proizvodov ter iz spoznanja o nujnosti funkcionalnega horizontalno-vertikalne-ga povezovanja.
Naša profesionalna in strokovna združenja, ki jih ustanavljamo kot sredstva za usklajevanje in izpovedovanje naših interesov ter razvijanje naših potreb in ustvarjalnih potencialov, bomo zasnovali na samoupravnih načelih.
11.	člen
(Interesne skupnosti)
Samoupravne interesne skupnosti or ganiziramo zato, da bi se uveljavili neposredni samoupravni odnosi med delovnimi ljudmi v teh dejavnostih in uporabniki njihovih storitev na drugih področjih družbenega dela. Načelo svobodne menjave dola med delovnimi ljudmi v materialni proizvodnji in delovnimi ljudmi v družbenih dejavnostih ter samoupravno združevanje, da bi uresničili skupne interese, morata postati podlaga za zagotavljanje osebnih in skupnih potreb ter za izenačevanje družbenoekonomskega samoupravnega položaja delavcev družbenih dejavnosti z drugimi delovnimi ljudmi.
Pospeševali bomo takšno samoupravno organiziranje interesnih skupnosti, v katerih bodo delovni ljudje in občani — uporabniki storitev zagotavljali svoje potrebe, ter v ta namen skupaj z delovnimi kolektivi ali delegati organizacij združenega dela, ki nudijo storitve, urejali svoje medsebojne pravice in dolžnosti v interesnih skupnostih, upravljali z zadevami interesnih skupnosti in s sredstvi, formiranimi iz prispevka zanje in iz drugih virov, namenjenih uresničevanju ciljev, zaradi katerih so bile ustanovljene.
Skupščine interesnih skupnosti morajo zrasti iz delegacij delovnih ljudi združenega dela.
Zavzemali se bomo za integriranje interesnih skupnosti na širšem teritorialnem območju, saj lahko to zaradi njihove narave in pomena znatno prispeva k večji specializaciji in k boljšemu opravljanju funkcij, zaradi katerih so bile ustanovljene.
12.	člen
(Družbena reprodukcija in družbeno planiranje)
Sredstva za razširitev materialne proizvodnje organizacij združenega dela niso samo podlaga za razširjanje samoupravljanja v njih, temveč so tudi podlaga za razširitev in krepitev samoupravne družbe kot celote.
Odločanje o sredstvih družbene reprodukcije (izločanje, akumulacija, koncentracija sredstev, skupna vlaganja, oblike zbiranja prostih sredstev in podobno) temelji na podlagi interesov samoupravljavcev v organizacijah združenega dela in v družbenopolitičnih skupnostih ter na samoupravnih odločitvah in družbenih dogovorih.
Ko kot samoupravljavci združujemo sredstva, da bi uveljavili določene interese širšega ali splošno družbenega pomena, in ko za upravljanje s temi sredstvi formiramo posebne organizacije, samoupravne interesne skupnosti, se zavzemamo za uveljavitev učinkovite oblike sodelovanja organizacij združenega dola pri upravljanju s temi organizacijami.
Ko izhajamo iz interesov organizacije združenega dela in iz nujnosti usklajevanja na ravneh nad osnovnimi organizacijami, kar opravljajo te organizacije same, poudarjamo naše stališče o nujnosti širših ukrepov za samoupravno usmerjanje gospodarskih procesov, o nujnosti družbenega planiranja s pomočjo družbenega dogovarjanja in sporazumevanja ter sodelovanja organizacij združenega dela.
Sodimo, da je naše zavestno usmerjanje in urejanje ekonomskih in drugih družbenih tokov nujno potrebno, da bi lahko usklajevali družbeni razvoj in uresničevali družbene cilje, da bi pospešili razvoj materialnih in proizvajalnih sil ter dvignili produktivnost dela, prav tako pa tudi zato, da bi lahko načrtovali družbeni razvoj v širšem smislu. Družbeno planiranje in pripravo projekcij razvoja v družbi kot celoti bomo zasnovali na samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju, na aktivnosti nas in naših profesionalnih, družbenopolitičnih in drugih organizacij.
Osnovni cilj družbenega usmerjanja reprodukcije in družbenega planiranja na podlagi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov in usklajevanje razvoja ter odstranjevanje posledic neenakomernega ekonomskega in družbenega razvoja.
13.	člen
(Samoupravljanje kot podružbljanje politične funkcije družbeno političnih skupnosti)
Samoupravljavci se zavedamo, da moramo v sodobnih družbenih razmerah svoj družbenoekonomski položaj in svojo samoupravljavsko aktivnost uresničevati tudi s tem, da se opiramo na organizirano in institucionalizirano politično oblast. Zato se moramo organizirati tako, da bi politična oblast kar najbolj neposredno izhajala iz samoupravnih odnosov in da bi uveljavljali svoj odločilni vpliv pri opravljanju funkcij družbenopolitičnih skupnosti v občini, pokrajini, republiki in v federaciji. Od tega, v kakšnem obsegu in na kakšni stopnji je uveljavljeno naše sodelovanje in interesi združenega dela, je odvisno, kako premagujemo odtujenost proizvajalcev od političnega odločanja, od tega
je odvisna raven, do katere smo prišli pri podružbljanju politike.
Vedoč, da se v družbenopolitičnih skupnostih sprejemajo sklepi, da se usklajuje in usmerja razvoj družbo, da se tu srečujejo različni družbeni interesi in različno delo v družbi, da se tu opravlja delitev dela sredstev in pogojev za delo, od česar so odvisni splošni pogoji dola in proizvodni napori kot tudi stabilen in nemoten razvoj, moramo samoupravljavci storiti vse, da bodo družbenopolitične skupnosti postale naše najširše samoupravne asociacije.
Ustanavljali in podpirali bomo dejavnost svobodnih združenj občanov — samoupravljavcev, s pomočjo katerih se s skupnimi napori in stredstvi zadovoljujejo družbene, strokovne, kulturne, športne, zabavne in druge potrebo ter interesi delovnih ljudi in občanov, in ki preraščajo v dejavnike samoupravljanja.
Izhajajoč iz tega, da v družbenopolitičnih skupnostih uveljavljamo in uresničujemo svojo politično in družbenoekonomsko moč, da jih preobražamo v svoje asociacije, se mi, samoupravljavci, borimo za to, da bi celotno politično odločanje in sistem izhajal iz samoupravno organizirane baze družbe ob neposrednem sodelovanju organizacij združenega dela oziroma nas, samoupravljavcev in naših delegatov.
S tem, ko se borimo, da se v družbenopolitičnih skupnostih uveljavljajo funkcije in organi oblasti delavskega razreda ter organov samoupravljanja, se borimo tudi proti vsem oblikam zapiranja republik, pokrajin in občin, saj je to v nasprotju z interesi delavskega razreda, narodov in narodnosti, vseh samoupravljavcev. Na podlagi interesov združenega dela bomo suvereno odločali, katere svoje interese bomo uresničevali v posamezni družbenopolitični skupnosti. fct>*
14.	člen
(Samoupravljanje v občini in neposredna demokracija)
Naše neposredne interese bomo uresničevali predvsem v občini kot osnovni družbenopolitični in samoupravni skupnosti, v kateri se interesi ljudi pri delu, v kraju prebivanja in kot uporabnikov storitev soočajo, povezujejo in po samoupravni poti združujejo v skupne, združene interese in odločitve. Ustvarjati moramo možnosti in pogoje, da bi lahko svoje številne socialne, kulturne, politične in druge skupne interese ter potrebe uresničevali v samoupravni strukturi občino kot skupnosti interesov in skupnosti solidarnosti.
Občino bomo razvijali tako, da bo postala tisti izhodiščni družbeni okvir, ki nam bo omogočal, da se naši interesi svobodno povezujejo in združujejo tako glede proizvodnje, tehnologije, tržišča in asociacije združenega dela kot tudi glede družbenega združevanja materialnih, političnih, socialnih in kulturnih interesov delovnih ljudi v občini, pokrajini, republiki in v federaciji.
V svojih odnosih in v svojem okolju se bomo stalno zavzemali, da so uveljavi načelo neposredne demokracije, kjerkoli za to obstajajo možnosti, v širših družbenih skupnostih pa za uveljavitev in spoštovanje takšnih oblik sodelovanja samoupravljavcev — delovnih ljudi in občanov, kot so referendumi, kolektivna obravnava, organizirano oblikovanje stališč, neposredne volitve vseh naših delegatov in predstavnikov, za uveljavitev načela omejevanja reizbornosti, za de-kumulacijo funkcij, za zamenljivost in za neposredno odgovornost volivcem — samoupravljavcem.
Naš cilj je, da krajevno skupnost preobrazimo v samoupravno skupnost, v kateri bomo odločali o vseh sredstvih za skupne potrebe v občini ter o vseh naših interesih in problemih, ki se lahko najuspešneje uresničujejo in razrešujejo v njej.
V krajevnih skupnostih bomo začenjali akcije, ki so za nas pomembne. Borili se bomo za demokratizacijo odnosov v krajevni skupnosti in preprečevali, da bi so pretvorila v kakršnokoli obliko oblasti, preprečevali kakršnokoli obliko njene birokratizacije.
15.	člen
(Uveljavljanje delegatskega sistema)
Pri odločanju o vprašanjih, ki so širšega in skupnega pomena v okviru družbene skupnosti, temeljne samoupravne skupnosti (delovne, krajevne, interesne) izražajo in samoupravno organizirajo ter uresničujejo svoje interese, sodelovanje in vpliv bodisi neposredno bodisi preko delegatov in delegacij
Osnovna odgovornost delegacij in delegatov je, da se v skupščinah in na zborih delegatov stalno in aktivno zavzemajo za premagovanje nasprotij mea interesi svojega ožjega okolja in širšimi družbenimi interesi, da z iskanjem ustreznih rešitev pospešujejo krepitev splošne demokratične in samoupravne integracije družbe.
Samoupravne skupnosti opredeljujejo vsebino in smer uresničevanja nalog ter dajejo delegatom in delegacijam pooblastila, ki pomenijo osnovo za njihovo delovanje.
Delegatskim odnosom je tuje delovanje s stališča ozkih in sebičnih interesov, ki so pod vplivom ožjih vplivnih skupin ali posameznikov, izogibanje širokemu izrekanju samoupravljavcev pa tudi pasiven odnos in ravnanje delegatov in delegacij glede vprašanj, ki so v interesu njihovih samoupravnih skupnosti oziroma delovnih ljudi.
Pri volitvah delegatov je treba razviti medsebojno dogovarjanje kandidatov in samoupravnih skupnosti o programih dela teles širšo družbeno skupnosti in o smereh njihovega uresničevanja.
16.	člen
(Način izbire kadrov)
Da bi dosegli polno uveljavitev pravice do tistega delovnega mesta, ki gre človeku glede na njegove sposobnosti, da bi zagotovili odprtost organizacij združenega dela, uspešen razvoj proizvodnje in družbenih dejavnosti nasploh, razvoj samoupravnega demokratičnega odločanja, bomo uveljavljali objektivna načela pri sprejemanju ljudi na delo in pri njihovi izbiri za javno dolžnosti:
—	nihče no moro biti sprejet ali izbran na vodilno delovno mesto, ne da bi sodeloval na odprtem, javnem in zavestno pripravljenem razpisu;
—	razpisna komisija in samoupravni organi delujejo in odločajo na podlagi zapisanih načel in zakonov ter svoje zavesti in družbene odgovornosti;
—	norme razpisov morajo ustrezati dejanskim potrebam in interesom organizacije združenega dela kot celote;
—	strokovna in z rezultati dela potrjena delovna sposobnost slehernega posameznika je odločilni kriterij pri odločanju o sprejemu na delo;
—	v nasprotju s samoupravnimi odnosi jo pooblaščanje posameznikov ali skupin pri sprejemanju na delo na ka terikoli podlagi;
—	visoko strokovno, organizatorske, samoupravno-družbene in humanistične lastnosti so osnovni pogoj za sprejem na vodilne dolžnosti.
17.	člen
(Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita
V družbenopolitičnih skupnostih, organizacijah in asociacijah združenega dela opravljamo funkcije in ustanavljamo službe družbene samozaščite in splošno ljudske obrambe, da bi tako obvarovali samoupravno družbo. Vsakomur odrekamo pravico, da bi storil kakršnokoli dejanje, ki bi krnilo suvereni teto in integriteto naše skupnosti ali pa bi imelo za cilj rušenje samoupravnih socialističnih odnosov in družbenega reda.
Obramba svobode in neodvisnosti naše socialistične samoupravne skupnosti je naša najpomembnejša in najodgovornejša naloga, jo integralni del sistema samoupravnih družbenih odnosov. Aktivno sodelovanje pri organiziranju obrambe pridobitev naše socialistične revolucije in sistema samoupravljanja jo nedotakljiva pravica in dolžnost samoup ravljavcev. Samoupravljanje in samoraz-položljivi potenciali — človeški in materialni, fizični in intelektualni, politični in moralni — neizčrpen vir raznovrstnega obrambnega samoorganiziranja.
18.	člen
(Samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje)
Vprašanja, ki so v našem skupnem in v splošnem interesu, bomo reševali predvsem s pomočjo družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja, pri čemer bomo izhajali iz konkretnih perspektivnih interesov nas samoupravljavcev pa tudi iz interesov skupnosti kot celote.
Sebe in vse naše organizacije zavezujemo, da bomo dosledno in točno izpolnjevali kolektivno in demokratično zasnovane ter prostovoljno sprejete družbene dogovore in samoupravne sporazume, saj se zavedamo, da je to pogoj za uveljavljanje novega samoupravnega reda na podlagi etike samoupravljavcev in načela samoupravne družbe.
III.
19.	člen
(Odnosi med ljudmi)
V	svojih medsebojnih odnosih se moramo iz dneva v dan boriti za uveljavljanje svobodne, ustvarjalno in odgovorne osebnosti, za to, da bi odstranili posrednike med svobodo enega in svobodo drugega človeka, za to, da bi premagali vso razredne odnose, ki delajo iz človeka sredstvo privatnih interesov, ki ga postavljajo v osebno osamljenost in pod pritisk družbenih sil, ki jim ne vlada.
Svojo medsebojne odnose moramo razvijati tako, da bogatimo celotno človeško osebnost, da vsemu svojemu ravnanju in odločitvam dajemo oseben ton, da razvijamo samozavestno in samostojno osebnost, da ustvarjamo enotnost družbenih in individualnih norm.
Prepričani smo, da lahko z lastno akcijo uresničimo načela humanizma, solidarnosti in vzajemnosti, zaupanja in sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in nesebične pomoči — stalno si bomo prizadevali, da bomo tako delali, odločali in si med seboj pomagali, da no bi bila ogrožena eksistenca nikogar in da no bi bilo ogroženo človeško dostojanstvo.
V	boju za humano bistvo samoupravnih odnosov bomo s svojim ravnanjem in s svojo zavestjo vselej proti poudarjanju ali uveljavljanju razlik med ljudmi na osnovi nacionalno pripadnosti, rase, vere, socialnega porekla in družbenega položaja.
Iz svojih odnosov bomo odstranjevali birokratsko samovoljo in individualno anarhijo, vse oblike nasilja, vse možnosti za ohranitev mezdne zavesti in hlapčevstva, vse oblike uzurpacije in eksploatacije, vsak osebni egoizem.
Naš neposredni interes in naša vsakodnevna naloga je, da zagotovimo družbeno varstvo materinstva in otrok, da razvijamo human in solidaren odnos do bolnih in onemoglih delavcev, da zagotovimo materialna, institucionalna in normativna sredstva za uresničenje takšnega našega humanega delovanja.
20.	člen
(Svoboda v samoupravljanju in pravice do samoupravljanja)
Zavedajoč se, da je svoboda produkt zgodovinskega razvoja, da je delitev družbe na razrede vodila tudi k razredni delitvi svobode in pravic, imamo samoupravljavci možnost, da na enotni družbeni osnovi in na podlagi svobodno združenega in samoupravno organiziranega dela uresničimo enotnost, celovitost in nedeljivost osebne in družbene svobode. V tem vidimo novo vsebino svobode v samoupravni družbi.
V temeljnih organizacijah združenega dela bomo razvijali takšne odnose, da ne bo nihče imel možnosti kratiti nam svoboščine in pravice, ki smo jih pridobili z delom.
Kot ustvarjalci razmer, v katerih smo, moramo s svojo samoupravno in družbeno akcijo, s svojim ravnanjem in s svojo javno besedo neprenehoma uveljavljati svojo polno oblast nad pogoji, sredstvi in rezultati dela, nad pogoji od ločanja, nad interesi, ki se želo vsiliti volji samoupravljavcev.
Samo po tej poti si lahko zagotovimo svojo svobodo in se izognemo izkoriščanju, podrejanju, strahu, psihični prisili, ekonomski in družbeni negotovosti.
V	svojih medsebojnih odnosih, pri delu in odločanju moramo ravnati tako, da bomo zagotovili sebi in drugim svobodo izražanja, mišljenja in izrekanja o vseh vprašanjih, ki so skupnega pomena.
V	procesu sprejemanja samoupravnih odločitev se moramo svobodno dogovarjati, izražati svoja mnenja in pre pričanje, da bi tako krepili sodelovanje pri iskanju skupnih interesov in da bi preprečili vsiljevanje posameznih stališč in interesov drugim ljudem. V našem neposrednem interesu je, da omogočimo in zagotovimo pravico do kritike in drugačnega mišljenja.
Dolžni smo, da v svojih odnosih, s samoupravnimi akti in z načinom dela samoupravnih organov in teles zagotovimo, da človeka ni mogoče poklicati na odgovornost, da ne bo trpel samovolje in se mu ne bo neupravičeno poslabšal osebni in delovni položaj samo zaradi tega, ker je v procesu samoupravnega odločanja in dogovarjanja svobodno izražal svoje mišljenje in kritiko.
Ko uresničujemo svoje neodtujljivo samoupravne pravice, mi, samoupravljavci:
1.	Določamo vprašanja, o katerih bomo odločali neposredno, in pravice, ki jih bomo zaupali organom, ki smo jih izbrali tako v temeljni, delovni in drugi organizaciji združenega dela kot tudi v družbenopolitični skupnosti;
2.	V organizacijah združenega dela upravljamo z zadevami in sredstvi organizacije, odločamo o dohodku in upravljamo s sredstvi družbene reprodukcije;
3.	Neposredno volimo in razrešujemo svoje delegate v organih delovnih in drugih organizacijah ter družbenopolitičnih skupnostih;
4 Volimo in razrešujemo vse organizatorje delovnega procesa;
5.	Urejamo medsebojne človeško in delovne odnose ter odločamo o delitvi;
6.	Neposredno in enakopravno sodelujemo pri odločanju na zboru, referen dumu, glede uporabe pravice do pobude kot tudi v drugih oblikah kolektivne obravnave in odločanja;
7.	Opravljamo družbenopolitično kontrolo in uveljavljamo vpliv na delo delegatov ter razvijamo samokontrolo;
8.	Imamo pravico in dolžnost, da smo pravočasno, kontinuirano in temeljito obveščeni ter da obveščamo o celotnem delovnem procesu, o delu in odločitvah samoupravnih organov, o rezultatih izpolnjevanja planov, o poslovnih problemih in o vseh pomembnih vprašanjih za življenje in delo temeljne in delovno organizacije, tako ožje kot širše družbenopolitične skupnosti;
9 Sodelujemo pri stalni izmenjavi mnenj in spoznanj na področju dela, upravljanja in načrtovanja;
10. Svobodno izražamo mišljenje in dajemo predlogo za delo organizacij združenega dela in širših oblik združevanja, interesnih in krajevnih skupnosti tor organov družbenopolitičnih skupnosti, v katere delegiramo svoje delegate.
Sodimo, da pravico do samoupravljanja ni mogoče odtujevali in kršiti in da nihče — niti družbenopolitična skupnost niti družbenopolitična organizacija niti organ organizacije združenega dela — ne more uzurpirati naših samoupravnih pravic, jih kršiti, omejevati ali okrniti, ne da bi s tem hkrati ogrožal nadaljnji razvoj samoupravnega socializma.
21.	člen
(Solidarnost)
Solidarnost je ena od osnovnih moralnih maksim samoupravljavcev, je eden od družbenih odnosov, ki odraža naš skupni in splošni interes in nov odnos do dela in do človeka.
Samoupravna družba, ki jo gradimo, je in mora čedalje bolj postajati družba, v kateri sta svoboda in blagostanje vsakega posameznika pogoj za svobodo in blagostanje vseh in obratno. Zavoljo tega jo naša solidarnost vgrajena neposredno v temelje življenja sociali stične samoupravne družbe.
V razmerah, ko postavljamo pod svojo skupno kontrolo proizvajalna sredstva in sredstva za družbeno in individualno eksistenco nasploh, ko s temi sredstvi skupno upravljamo kot z družbenimi sredstvi, dosega medsebojna odvisnost nas, samoupravljavcev, v vsem takšno stopnjo, da postaja načelo solidarnosti eksistenčnega pomena, eden od osnovnih regulativov družbenega življenja, saj izhaja iz skupno usodnostne provezanosti in skupne bodočnosti.
Iz splošne medsebojno odvisnosti in solidarnosti utemeljujemo tudi dolžnosti
do drugih v spletu konkretnih razmer, kot so zadovoljevanje zdravstvenih, izobraževalnih in drugih podobnih potreb, v primerih začasne nezaposlenosti, tehnoloških presežkov, bolezni ter v razmerah elementarnih ali drugih nesreč in nepredvidenih dogodkov, za kur formiramo posebno solidarnostne sklade.
S tem, ko smo dojeli solidarnost kot odraz najbolj vzvišenega pojmovanja človeških in samoupravljavskih dolžnosti, bomo na tem načelu uveljavljali tudi svoj odnos do bolnih ali onesposobljenih delavcev in njihovih družin, do nemočnih in do vseh članov družbe, ki brez svoje krivde zaidejo v izjemno težave, pri čemer pa niso predvidene drugo oblike reševanja njihovega položaja.
22.	člen
(Odgovorna družba)
Samoupravno družbo gradimo kot odgovorno družbo.
Za opravljanje svojih delovnih in samoupravnih dolžnosti ter funkcij jo samoupravljavec osebno odgovoren.
Vsi nosilci javnih in samoupravnih funkcij ter pooblastil imajo tudi posebno moralno odgovornost do samoupravljavcev.
Načela in pravila odgovornoslti morajo biti vnaprej opredeljena in znana.
Z družbenimi in samoupravnimi dogovori bomo opredelili materialno in družbeno odgovornost tistih, ki se dogovarjajo.
Stopnja odgovornosti vsakega organa in posamezniku, nosilca družbenih funkcij mora biti v sorazmerju z njegovo
udeležbo in dejanskim vplivom pri odločanju. Odgovornosti ne prevzema samo tisti, ki neposredno odloča, temveč tudi tisti, ki dejansko odločilno vpliva v procesu priprave, sprejemanja in uresničevanja odločitev.
Pri konkretnem ocenjevanju in tehtanju odgovornosti izhajamo samoupravljavci iz načela, da je večja odgovornost tistih, ki imajo večje pravice in pooblastila, saj morajo biti dolžnosti v skladu z zaupanimi pravicami in pooblastili.
Odgovornost ne smo omejevati pobude in ustvarjalnega poguma.
Odgovornost za delo in odločitve kolektivnih teles tor za skupne odločitve samoupravljavcev je hkrati kolektivna in osebna.
V postopku uresničevanja odgovornosti bomo spoštovali osebno dostojanstvo človeka in normo humanih odnosov.
23.	člen
(Spoštovanje delovne dolžnosti)
Kršitev delovnih dolžnosti, notranjega reda, predpisov in sprejetih odnosov pri delu ali zaradi dela ima za posledico disciplinsko odgovornost.
S svojimi kolektivnimi sklepi neposredno določamo pravila, oblike in sankcije disciplinsko in druge odgovornosti, pravila postopkov za ugotavljanje de jan j, ki pomenijo omalovaževanje in kršitev notranje discipline v delovnih organizacijah, ter normo ravnanja samoupravljavcev.
Pravila o delovni disciplini in odgovornosti moramo uveljavljati na demokratičen in human način.
Nikogar v delovni organizaciji ni mo; goče razbremeniti odgovornosti, če krši ; delovne dolžnosti.
Izvršilni organi in strokovno-upravne službe samoupravnih organizacij in skupnosti so dolžni pripraviti sklepe na podlagi svojega znanja in strokovnosti ter posredovati kar najbolj strokovno objektivno mnenje kot osnovo za samoupravno odločanje. Odgovorni so tudi samo za izrečeno mnenje, če jo le-to osnova za sprejem odločitve.
Strokovno mnenje pomeni odgovor^ I nost za tiste, ki ga dajejo. Če organi j odločanja ne sprejmejo strokovnega mnenja, sami prevzamejo odgovornost i za sprejete sklepe.
Znanstveniki, eksperti in drugi samoupravljavci, ki imajo posebno strokovno znanje, kot tudi drugi ustvarjalci, so moralno odgovorni in dolžni, da znanstveno, strokovno in idejno pojasnijo sklepe, ki so sprejemajo, ter da zavrnejo uresničitev tistih odločitev, ki bi lahko povzročile daljnosežno škodo družbeni skupnosti, samoupravljanju in človeku.
24.	člen
(Samoupravljavci in stanovanjsko vprašanje)
Samo naše lastne asociacije lahko zagotovijo, da bomo odpravili občutno pomanjkanje stanovanj za delavce. Zato moramo uveljaviti polno in neposredno oblast in kontrolo tako nad sredstvi, ki jih neposredno ali posredno izločamo za stanovanja, kot tudi pri odločanju o dodeljevanju stanovanj.
Razviti moramo takšno odnose in sprejeti takšne samoupravne akte in družbeno dogovore:
—	da bomo v organizaciji združenega dela, v naših asociacijah, interesnih in družbenopolitičnih skupnostih v skladu z možnostmi stalno zagotavljali pravico do stanovanja in možnosti, da jjri-dojo do stanovanj tisti, ki jih nimajo;
—	da ne bomo dovoljevali privilegijev pri dodeljevanju stanovanj in da se bomo borili proti vsem zlorabam pri uporabi in razpolaganju s stanovanji v družbeni lasti;
—	da bomo solidarno, s samouprav nimi, družbenimi dogovori reševali tista stanovanjska vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti spričo možnosti kolektivov;
—	da bomo samoupravno določali prioriteto reševanja stanovanjskih vprašanj ;
—	da bomo v okviru samozaščite svojih najpomembnejših življenjskih interesov v svojem okolju združeno delovali proti vsem oblikam nezakonitega razpolaganja in neodgovornega ravnanja s stanovanji in s sredstvi za stanovanja.
25.	člen
(Informiranost In izobraževani© za samoupravljanje)
Javnost informacij in pravica do informiranja sta sestavni dol in pogoj za celovitejše uresničevanje samoupravnih pravic. Zato imamo pravico biti vsestransko informirani, naša dolžnost pa jo, da takšno informiranje omogočimo kot del pravice do samoupravljanja.
Dolžnost vseh subjektov socialistične akcije in vseh nosilcev upravljanja in samoupravljanja je:
—	pravočasno, resnično in vsestransko obveščati o sprejemanju pomembnih sklepov ter o vseh drugih dogodkih, pojavih in postopkih, ki so v interesu delovnih ljudi;
—	preprečiti vsak monopol nad informacijami, ker je le-ta v nasprotju z bistvom samoupravljanja in omogoča monopol nad upravljanjem in odločanjem.
V svojih akcijah in v svoji praksi moramo pokazati, da smo pripravljeni razvijati vse oblike znanja in izobraževanja — od rednega šolskega sistema, preko stalnega izobraževanja ob delu do idejnopolitičnega izobraževanja in izobraževanja za samoupravljanje.
Ko dojemamo vso te oblike izobraževanja kot sestavni dol proizvodnih odnosov, sodimo, da je neposredni interes, pravica in dolžnost nas, samoupravljavcev, da nenehoma razširjamo svojo strokovno, marksistično in politič-no-samoupravno znanje ter da to omogočimo vsem samoupravljavcem v skladu z materialnimi možnostmi.
Vse naše asociacije in vse oblike koncentracije presežkov našega dola zn iz*; obraževanjo bi morale služiti tej naši potrebi in interesu.
(Nadaljevanje na 0. strani)
ZA »BELO« SORICO
Dne 3. 10. 1972 je sindikalna organizacija Litostroja sklicala posvet o zimskem ponovnem odprtju doma na Soriški planini. Na posvet so povabili petnajst najodgovornejših predstavnikov raznih strokovnih služb, samoupravnih organov in družbeno političnih organizacij, športnikov in planincev ter pretehtali razloge za in proti.
Da bi si tudi ostali člani kolektiva ustvarili popolnejšo sliko o zimskem obratovanju doma na Soriški planini, smo poprašali nekaj Litostroj čanov, ki poznajo Sorico tudi pozimi, kaj mislijo o tem.
Ludvik Šarf, vodja oddelka za VT
Vinko Kožuh, vodja oddelka za družbeni standard.
Prepričan sem, da po osmih letih službovanja na tem mestu poznam probleme Sorice z vseh strani. 1. 11. 1970 smo kočo čez zimo zaprli. Takrat smo tudi poslali dopis skupščini Škofja Lo-
no zasedbo kapacitet doma. Naj še poudarim, da daje Sorica kot center zimske rekreacije velike možnosti članom kolektiva za nadvse zdrav zimski oddih. Menim pa, da je za večji razmah zimskega športa na Sorici potrebna širša propaganda.
Stane Kocjan, vodja odseka za
ITT
Imamo eno najlepših planinskih postojank v Sloveniji, zakaj neki bi ostala pozimi neizkoriščena. Tudi drugi kolektivi, s
Razen zadnjih nekaj let je bila Sorica odprta poleti in pozimi. Prav letos so sindikalna in druge družbene organizacije pokazale mnogo volje za organizacijo zimske rekreacije. Upam, da bomo s skupnimi močmi uredili Sorico tako, da se bo za zimski dopust ogrelo še več članov našega kolektiva. Zaradi izredno ugodnih snežnih razmer in obilice smučarskih terenov, ki so primerni za vse smučarje, od začetnikov do smučarjev mojstrov, je Soriška planina izredno primerna za zimski oddih. Do predlanskega leta, ko so čez zimo zaprli Sorico, smo vsako sezono organizirali 14-dnevno smučanje, in sicer tako, da je bil en teden namenjen samo šolarjem, drugi teden Pa družinam s šoloobveznimi otroki. Naj povem, da v vsem tem času, razen nekaj manjših poškodb, nismo imeli nobenih nezgod prav zaradi strokovnega vodstva smučarskih tečajev, ki je poskrbelo za to, da so vsi smučali le po urejenih smučiščih.
Zimska oživitev doma je povezana z velikimi problemi, npr. z rentabilnostjo poslovanja, težave pa so tudi s pluženjem ceste. Vso zimo ne moremo plužiti ceste, pač pa bi lahko cesto proti Bohinju očistili v začetku aprila.
Pozimi je dohod na planino možen le peš in to iz Volčje drage, ali vasi Sorice. Res je, da ta vzpon zahteva celega človeka. Sicer, kdor gre smučat, gre sem zato, da se razgiba in fizično utrudi.
Za razvajene moderne smučarje ima Sorica še eno pomanjkljivost, saj zaenkrat še ni žičnice, ne stalno teptanih prog.
Za žičnico sem pripravil načrte že leta 1962, tudi projekti za nadaljnjo perspektivno izgradnjo soriških smučišč so že obdelani, toda zaradi finančnih težav do realizacije teh načrtov še ni Prišlo.
Menim, da je gradnja žičnice brez stalnega čiščenja ceste gospodarsko neutemeljena, žičnica s cesto pa je brez večjega rekreacijskega centra prav tako gospodarsko neutemeljena.
Podjetja in družbene organizacije pred časom niso kazale mnogo razumevanja za zimsko rekreacijo, zato je planinsko društvo Litostroj s svojimi sredstvi organiziralo tečaje za šolsko Mariino.
Kar se tiče zasedenosti Soriške koče menim, da bo tja do druge Polovice decembra bolj mrtva sezona, okoli novega leta in še teden kasneje, bodo kočo zasedli bitostrojčani, konec januarja bodo tu na zimskih počitnicah šoloobvezni otroci, v februarju bodo kočo napolnili gojenci naše •odustrijske šole, v marcu pa bo M planino sindikalna organiza-Clia vodila rekreacijske izlete.
Oj ljubo veselje ...
(Foto Stane Kocjan)
Sorica v soncu (Foto Dolenc)
ka, kjer smo navedli, da je vzrok za slab obisk v ikooi, kar povzroča nerentabilno poslovanje do-gna, slaba prevozna pot na pla-jiino, ki je v zimskem času sploh neprehodna. Zaradi neurejene poti in škarp je pluženje snega skorajda nemogoče in predvsem predrago.
Tu so zameti visoki do pet metrov, Sorica leži namreč v Bohinjskem kotu, zato bi bilo treba vsako zimo plužiti cesto tudi do šestnajstkrat. Vedeti moramo, da stane eno pluženje pol milijona starih dinarjev, pluženje pa je otežkočeno, ker je sneg pomešan s kamenjem, rolba pa le stežka opravi svojo nalogo zaradi neravnega cestišča.
Za gojence našega izobraževalnega centra, ki bodo na Soriški planini na zimskih počitnicah, nikakor ne bi mogel prevzeti odgovornosti. Možno je, da bi se pripetila kakšna nesreča, kdo jih bo pa reševal? Vzemimo primer iz leta 1969, ko smo bili kar mesec dni brez kakršne koli zveze z našim osebjem na planini. Da je bila smola še večja, je bila prekinjena celo telefonska zveza.
Mnenja sem, naj bi dom odprli konec marca, takrat, ko bi se nam pluženje že izplačalo. Naj pripomnim, da smo včasih, ko smo imeli Sorico v zimskih sezonah odprto, imeli v eni sami zimi od štiri do pet milijonov takratnih dinarjev izgube. V celi sezoni je na Sorici letovalo približno 65 članov kolektiva, kar je v primerjavi s Fieso, ki je odprta le dva in pol meseca in kjer letuje približno 600 članov kolektiva, zelo nizka številka.
Milan Vidmar, tehnični sekretar samoupravnih organov
Bil sem že od nekdaj proti temu, da bi bila Sorica pozimi zaprta. V domu smo odpravili tisto, za kar bi nam sanitarna inšpekcija lahko dom zaprla: slabe sanitarije.
Kar se tiče ceste na Sorico naj pripomnim, da je cesta iz Bohinja proti Sorici razen pet kilometrov že vsa asfaltirana. Upajmo, da bodo letos očistili cesto do vrha, tako, kot so jo že pred leti.
Za našo mladino je smučanje na Sorici glede na vseljudsko obrambo zelo pomembno, tu pa lahko dobi tudi temelje bodoče zimske rekreativne dejavnosti. Z zimsko sezono na Sorici se strinjam tudi zato, ker smo pred časom ugotovili, da lahko s člani našega kolektiva in njihovimi družinami zagotovimo dvomeseč-
katerimi smo včasih tesno sodelovali prav na področju rekreacije in športa, se čudijo neizko-riščenosti doma. Ta podjetja bi sedaj, ko nameravamo odpreti kočo, želela prejšnje stike obnoviti in še bolj razširiti.
Prepričani smo, da bo zasedba doma zagotovljena, s tem pa bomo odpravili tudi problem ne-rentabilnosti. Prepričan sem, da so številni očitki upravičeni, toda ne gre pozabljati, da imamo v podjetju šele v zadnjem času strokovno službo, ki skrbi za počitniške domove. Prejšnja leta so zanje bolj ali manj uspešno skrbeli požrtvovalni člani planinskega društva, sindikata in nekaj uslužbencv kadrovskega sektorja.
Od takrat, ko je bil za nakup počitniškega doma npr. pri morju velikega pomena med drugim tudi podatek, da se v bližini lahko dobi vino, se je življenje v marsičem spremenilo. Pred leti je bila vsa rekreacija poleg kopanja v tem, da smo romali do kmeta, ki je po obvezni oddaji še lahko prodal kak liter. V službo smo hodili peš ali s kolesi, doma pa smo obdelovali vrtičke. V današnji dobi motorizacije in zastrupljenega ozračja pa mora misel o zdravem duhu v zdravem telesu sleherni občutiti že sam. S tem v zvezi naj povem, da v Litostroju pogrešamo kopališče, o katerem govorimo že 20 let, pa zanj denarja vedno zmanjka.
Kar se tiče bivanja na Sorici, in ne samo tam, ampak tudi v drugih domovih, menim, da bi morali zgraditi vsaj nekaj cenejših objektov za družabne igre, kot npr. balinišče, rusko kegljišče, namizni tenis in morda kupiti kak čoln.
Problem Sorice je tudi v tem, da morajo naši smučarski učitelji zato, da učijo smučanja svoje sodelavce ali njihove otroke, porabiti svoj redni dopust. Da bi bilo smučanje bolj prijetno bi bilo treba zgraditi vlečnico, nabaviti še nekaj parov smuči in sank, ki bi jih posojali, morda bi nabavili tudi motorne sani, s katerimi bi takrat, kadar cesta ne bo prevozna, prevažali prtljago in opremo.
Ivan Vidmar, kontrolor
Prijetno me je iznenadila sicer neuradna vest, da bo naš dom na Soriški planini letos odprt tudi v zimskem času. Kot nekdanji upravnik bi opisal svoje vtise, kar bo vsekakor koristilo vodstvu in osebju doma.
Naj omenim najprej svetle strani zimske sezone na planini. Te so:
—	izredno lepi tereni za smučanje,
—	vremenske prilike so v zimskih mesecih izredno ugodne — to trdim na temelju vsakodnevnega zapisovanja v dveh sezonah,
—	snežne razmere omogočajo skoraj šestmesečno smuko,
—	za vse objekte na planini je z gospodarskega vidika bolje, če imajo goste vse leto.
V zimski sezoni bi naši člani kolektiva, kalkor tudi drugi, lahko del letnega dopusta izkoristili tudi v zimskem času.
Vsaka medalja ima dve strani. Poglejmo še drugo stran, temnejšo:
—	zimski dostop na planino,
—	tereni brez žičnice, oziroma vlečnice,
—	vojaške vaje,
—	težavno preskrbo vanj e s hrano.
Eden od velikih problemov je dostop na planino. Gozdno gospodarstvo Bled sicer pluži cesto do Volčjih jam, od tu pa je še približno 2,5 km ceste, ki se je pozimi nihče ne usmili. Po drugi, krajši varianti, po Selški dolini, je cesta do odcepa v Danje sicer plužena, od tu pa je še tri kilometre ceste, za katero je zimsko vzdrževanje zelo drago. Naj povem, da so zimski obiskovalci pretežno (če so neugodne razmere na Starem vrhu in Selški dolini) člani društev iz Škofje Loke, Selc in Železnikov.
Ne smemo pozabiti na to, da je danes le malo idealistov, ki bi bili pripravljeni uro ali dve, težko otovorjeni, pešačiti do koče, nato pa še eno uro do vrha Lajnarja za en sam spust navzdol.
Poseben problem pa so vojaške vaje, ki so pogoste prav v zimskem času. Na vajah se zvrstijo vojaške enote iz štirih garnizonov. Tri, štiri ali celo več dni je zaradi tega vsak dostop ali sestop s planine nemogoč.
Oskrbovanje z' živili bi bilo morda olajšano z ureditvijo dostopa, saj si ne morem predstavljati, da bi se oskrbovali z nahrbtniki, tako kot njega dni.
najpotrebnejšim. Tako velikih izdatkov poleg stroškov bivanja pa večina učencev in njihovih staršev ne zmore. Potrebovali bi pomoč našega podjetja in podjetij ZP Iskra, za katera tudi šolamo učence. Izdatek za opremo bi bil velik le prvo leto, kasneje bi namreč opremo vsako leto dobro hranili in jo le dopolnjevali.
Prepričan sem, da bi učenci in učitelji prav radi pomagali pri urejevanju Sorice, kot so doslej pred vsakoletno sezono pomagali urejevati počitniški dom v Fie-si.
Tone Erman, vodja odseka po-slovnice HE
Kot eden navdušenih privržencev zimskih športov in rekreacije v naravi sem odločno za to, da je dom na planini odprt tudi čez zimo. Seveda pa mi kot komercialistu ni vseeno, kakšne so ekonomske posledice vzdrževanja postojanke za vsako ceno.
Sorici ne manjka pogojev za pomembno zimskošportno središče, katerega rentabilnost ne bi predstavljala vprašanja. Seveda to ne bo postala čez noč. Z določenim programiranim prizadevanjem pa je ta cilj povsem ostvarljiv.
Če danes pravimo, da se vzdrževanje doma v zimski sezoni ne splača, ker obiska ni, moramo hkrati odgovoriti na vprašanje, kaj pa smo doslej storili, da bi tudi »belo« Sorico približali delovnemu človeku? Zakaj so akcije planinskega društva ostale osamljene?
Res, da je vzdrževanje pristopa pozimi v sedanjih razmerah otežkočeno, drago, nerentabilno, toda ali ne mečemo dosti bolj nenačrtno in pomembnejša sredstva dan za dnem skozi okno (zamujeni roki, premije, penali, izmet, tehnološki spodrsljaji)?
Toda cilj naše akcije je vendar zadosti jasen in določen: nuditi delovnemu človeku zdravo rekreacijo ob vsakem letnem času. Za to pa se splača nekaj žrtvovati.
Povsem jasno je, da trošenje sredstev za nekaj entuziastov ni opravičljivo, vendar me niti ma-
Po kristalnem pobočju (Foto O. Dolenc)
Hrabroslav Premelč, direktor
izobraževalnega centra
V izobraževalnem centru smo zelo zainteresirani za organizacijo smučarske šole na Sorici. Obiskovali bi jo vsako leto v štirih enotedenskih tečajih učenci drugega letnika poklicne šole.
Ker nimamo telovadnice, v zimskem času sedaj učenci nimajo prave telesne vzgoje. Pa četudi bi jo imeli, bi bilo neprecenljive vzgojne vrednosti, če bi se učenci v času šolanja naučili smučati. To bi bila bogata naložba za njihovo zdravo življenje. Ko bi se zaposlili, bi preživljali skupaj z drugimi člani naše delovne skupnosti svoj prosti čas, tudi na ta način bi se spletale vezi s podjetjem, ki bi jim tako rekreacijo omogočalo. Končno ne smemo prezreti dejstva, da bi smučarska šola in smučanje sploh prispevalo h krepitvi obrambne sposobnosti mlade generacije ter tako dopolnjevalo naloge pri uresničevanju pouka obrambe in zaščite.
Glavna ovira za izvedbo smučarske šole je pomanjkanje smučarske opreme, ki je zelo draga. Nabaviti bi morali vsaj 50 parov smuči in smučarskih čevljev ter poskrbeti za pomoč pri oblačilih
lo ni strah, da nam za primerno ekonomsko odškodnino ne bi uspelo napolniti prostih kapacitet s tujimi gosti, ki so morda v pogledu pojmovanja koristnosti rekreacije korak pred nami. Imamo časopise, radio, televizijo, telefon, turistična društva in obveščanje ne more predstavljati nikakršnega zadržka več.
Res pa je, da prav v matičnem kolektivu pogrešam več gorečnosti, širšo interesno bazo za zimsko rekreacijo. Tiči morda vzrok za to v preveliki komodi-teti, standardu, zapečkarstvu, nepoznavanju koristi gibanja v naravi?
Toda nekje v dnu sem kljub vsemu optimist in verjamem, da se bo slej ko prej tudi tisti vase zaprti, sam s seboj zadovoljni li-tostrojčan zganil, zavriskal v zimski dan in napotil na planino gledat zimsko cvetje, preskusit svojo trdnost, pozabit težave dolinskega okolja ...
Takrat planina ne bo več samevala in sredstva ne bodo vržena stran. Pripravimo anketo — ne »za zimsko Sorico ali proti njej«, ampak koliko litostrojčanov je pozimi že obiskalo planino in koliko od njih je ne bo več, ker jih je razočarala ...
Milan
Zornik - Mile
ŽIVA URA ZGODOVINE
Dne 5. avgusta se je vrnila z 250 km dolge prehojene poti II. slovenska mladinska AVNOJ brigada. Ta 14 dnevni pohod je letos že drugič organizirala Republiška konferenca ZMS. Osnovni cilj brigade ni bil le prehojena pot, ampak predvsem seznaniti mladino z veličastno zgodovino NOB, utrjevanje bratstva in enotnosti med jugoslovanskimi narodi in v mladih pohodnikih — avnoj-cih razviti pozitivne lastnosti, ki pridejo do izraza na pohodu: požrtvovalnost, nesebičnost, iznajdljivost in prijateljstvo so plemenite črte v značaju, brez katerih se na tak pohod ne sme.
Avnojci smo na svoji 14-dnevni poti po poteh slovenske delegacije, ki se je vračala z II. zasedanja v Jajcu, spoznali marsikaj: včeraj, danes in jutri. Seznanili smo se z zgodovino NOB v krajih, skozi katere smo pohodovali, z grobovi in spomeniki, ki so neme priče žrtev, borb in zmag jugoslovanskih narodov v boju za svobodo. Nam pa še vedno zveni v ušesih živa beseda naših predavatelj e v-borcev, kmetov in delavcev iz krajev, kjer smo bili.
Marsikomu je ostal živo v spominu partizanski oče sredi Bani-je, preprost in dobrosrčen človek, ki nas je počastil s Šilcem žganega in tovariškim objemom ter besedami, ki so prihajale iz srca: »Živeli naši mladi Slovenci! Vi ste naši, utrjujete bratstvo in enotnost. Zakaj prezgodaj zapuščate našo vas? Ostanite vsaj dan ali dva in bodite naši dragi gostje iz bratske Slovenije.« Tudi dekleta iz Sanice v Bosni, ki so nam prihitele naproti s cvet-
jem, so se izkazale. Spominjamo se Ličkega Petrovega sela in skupnih solz ob grobnici tisočerih padlih borcev.
Naj vam opišem našo pot. Z vlakom iz Ljubljane v Jajce, nato z avtobusom preko Mrkonjič-grada do Ključa, nato pa peš do Sanice, Lušči Palanke, Arapuše, Bosanske Krupe. Z vlakom v Bi-hač in avtobusom v Ličko Petrovo selo, potem zopet marš do PMtvičkega Leskovca, Rudopolja z vlakom preko Karlovca do Ka-manja, peš	Metlika —Semič—
Črmošnj ice—Baza 20—Dolenjske toplice—Žumberk in nato z avtobusom v Ljubljano.
Uniforma, v kateri smo potovali: lepa modra srajca, kavbojke in »Petrol« kapa, da o ogromnem nahrbtniku niti ne govorim. Najbolj priljubljen del opreme pa je bila outarica. Pohodnikov nas je bilo »malo morje« 130 in vod vojakov JLA za spremstvo, koliko smo imeli s sabo deklet, pa je vojna taina.
NEKAJ MISLI O GLAVI BRIGADE
Kot vsaka druga brigada, je imela tudi naša svojo glavo, oziroma svoj štab. Imeli pa smo večglavi, ali kot so trdili zlobneži, tudi nekoliko svojeglavi štab.
Komandant brigade je bil Robert Bobanec-Robi, član predsedstva ZMS, izkušen poveljnik, potrpežljiv vzgojitelj, dobrovoljček in kot se za Štajerca spodobi navdušen pevec, skratka partizanski komandant od glave do peta.
Politični komisar Stane Skrabar ml. - Škrabalo je drugače novinar RTV Ljubljana. Na pohodu se je precej zmatral. Po brezkončnem capljanju za brigado je na koncu pohoda le našel samega sebe, kajti komisar je duša brigade.
Zgodovinski svetovalec, podpolkovnik JLA Janko Gregorič, je svoj čas spremljal našo delegacijo na II. zasedanju AVNOJ v Jajce, torej nam je služil kot enciklopedija na dveh nogah za AVNOJ zgodovino. Kot posebni razpoznavni znak naj omenim bleščečo plešo in stalno prižgano cigareto, s katero je ogrožal protipožarno varnost brigade.
Svetovalec za taktiko in intendant ter šofer, polkovnik JLA Brane Jakovlje-Dipurina je »po-hodoval« v džipu, ki je bil last kmetijskega inštituta. Njegova dolžnost v brigadi je bila ta, da
je bil deklica za vse potrebe, za dobavo in prevoz hrane, stike z oblastjo in mladino na terenu, skrb za transport ranjencev-na-žuljencev, za pitno vodo, za taborni prostor in zlasti za raziskave maliganskih vrednot krajev, kjer smo hodili.
Učiteljica Tončka Vodnik, naša kuharica in intendant, je za svoje vedno lačne in utrujene avnojce vzorno skrbela.
Starešina vojakov našega spremstva, poročnik JLA Miloš Lakič, je izredno ljubil partizanske borbene pesmi in se zelo hitro »zapletel« s kakšnim čednim dekletom.
Odgovorni kulturnik TV Vre-menko — vojak Pavle Jakopič — Kiksi ga je lomil z vremenom in kulturo, izkazal pa se je kot izvrsten recitator na mitingih.
Vsa pohvala velja vodniku, stažistu dr. Aleksandru Milovane vcu, našemu brigadnemu »žul-flikarju«. Po prvem maršu je doktor raportiral komandantu Robiju: »Obvezal 65 žuljev, od tega pet svojih!« Ubogi doktor!
KAKO SE JE ZAČELO
22. julija sem se znašel na vrtu JLA v Ljubljani. Tu smo se zbrali, se preoblekli v uniforme in nato odšli na ploščad Borisa Kidriča. Tu nas je pozdravil predstavnik ZB, igralci ljubljanske Drame so nam pripravili kratek recital. Vmes se je oglašalo »razbijanje« naše »pleh garde« — litostrojiske godbe na pihala.
Do 18. ure smo se potepali po mestu in se končno spet zbrali na železniški postaji.
V vlaku je bilo zelo veselo. Pridno smo nagibali čutarice, kot se za pristne Kranjce spodobi, nato pa začeli spletati venček narodnih.
Zjutraj smo prestopili na smešni ozkotirni vlak »Čiro«, s katerim smo se le s težavo privlekli v Jajce. V našem taboru nas je že pričakoval »pratež«: džip, tovornjak, poljska kuhinja in — hura — kosilo!
Na trati pred hotelom smo postavili šotore in pričeli siliti v Kiksija, naj nam pove vremensko napoved. Prijazno nam je sporočil: »Jutri zjutraj bo lepo in sončno vreme, popoldne nevihta s točo, če bo vmes megla, bo ponoči snežni vihar. Zato oblecite dolge gate in vzemite s seboj dežnike.«
Nato smo se fantje trumoma zgrnili okoli novinarke Mladine, lepe Mance Koširjeve, ki je z nami delala nekakšne intervjuje, ki niso bili nikoli objavljeni, pač pa je v Mladini izšel le skromen članek. Čudno, saj smo ji dali materiala za cel roman.
Končno smo se drug za drugim odpravili v mesto. Seznanil sem se s simpatično Milunko, ki mi je pojasnila, da tistim smešnim dopetnim hlačam, ki jih v Jajcu nosijo starejše ženske, pa tudi kakšna mlajša, pravijo di-mije.
Zabavali smo se, žal — le do desete ure zvečer, saj mora biti v vojski red in »policijska ura« je bila točno ob pol enajstih. Res, škoda.
(Dalje prihodnjič)
S X. septembrom je nastopil zasluženi pokoj skoraj vsem Litostroj-čanom poznani gradbeni nadzornik v VET Anton Suvva. V Litostroju se je zaposlil 1. marca 1953. Želimo mu lepe in prijetne dni.
Viktor Vidovič, glavni delovodja strojne delavnice v VET, je odšel v pokoj s 1. oktobrom letos. V Litostroju se je zaposlil 15. avgusta pred triindvajsetimi leti. Želimo mu še mnogo zdravih let.
Zadnjega septembra je odšel v pokoj delovodja iz pločevinarne Karel Klingenstein. Prvič se je zaposlil pri nas že leta 1946 in ostal v Litostroju osem let. Po devetletni prekinitvi se je ponovno vrnil in ostal tu do upokojitve. Dobremu tovarišu in sodelavcu želimo
še mnogo lepega.
Gobarski Izlet
Zadnji izlet PD Litostroj je za nami. Med letošnjimi izleti je bil ta najbolj obiskan, saj se ga je udeležilo največ izletnikov — kar 34. Na privlačnem izletu naj bi nabirali gobe in jih spoznavali. Zaradi poslabšanja vremena smo se napotili proti Godešiču, na mesta, kjer smo bili že lani. Vodiča Stane Vogelnik in Častislav Jerin sta že vnaprej določila dve skupini, v vsaki je bilo po pet avtomobilov, vsaka skupina pa je imela svoj teren. Naj kar takoj povem, da uspehi niso bili preveč zadovoljivi. Resda smo nabrali in spoznali precej gob, vendar jih je bilo žal premalo, da bi od njih imeli kako korist. V gozdu je bilo videti, da vlada že dolgo suša, ki
ji niti bogata jutranja rosa ni kos. Pot, smo nadaljevali po dveh urah nabiranja gob. Vogelnikova skupina je odšla naravnost na Sorico, Jerinova pa čez Bukovico in Stir-pnik na Selca. Zaradi nizke oblačnosti ni bilo žal nobenega razgleda. Po prihodu na Soriško planino smo imeli gobjo pojedino, sestavljeno iz 31 vrst gob, ki sta jih že prejšnji dan priskrbela Vogelnik in Jerin. Jedli smo gobovo juho, gobji golaž, pečene sirovke in pohane dežnikarice. Po kosilu so ocenjevali uspehe prizadevnih gobarjev. Prvo mesto in prvo nagrado: — velik kozarec vloženih gob je prejel Stane Vogelnik, in sicer za tri lepe jurčke, drugo nagrado, vložene gobe, je dobila dru-
žina Jarc za dva lepa jurčka, tretja nagrada, vložene lisičke, je pripadla štiričlanski družini Kreft za enega jurčka. Še ena zanimivost: v tem zaporedju so nagrajenci tudi sedeli za mizami. Nekateri so se po pojedini podali na Lajnarja, od koder je bilo videti Lubnik, celotne Karavanke s Kepo na čelu, Črno prst, Poreznin Blegoš. Nato smo se razšli vsak na svojo stran z željo, da bi bil gobarski izlet tudi drugo leto tako obiskan, le gob naj bi našli več.
Ob koncu naj ne pozabimo omeniti, da gre zahvala za zadovoljstvo in dobro razpoloženje na tem izletu Stanetu Vogelniku in Šasti-slavu Jerinu, ki sta kar precej časa žrtvovala za pripravo tega izleta.
Na svidenje prihodnje leto!
Dreta
Kodeks samoupravljavcev

(Nadaljevanje s 4. strani)
Naše organizacije združenega dela bodo razvijale informativne službe, da bi tako bile v stiku z javnostjo. Javnim glasilom in družbenim organizacijam občanov bodo posredovale obvestila, ki so splošnega pomena.
26.	člen
(Aktivnost pri ponovnem uveljavljanju omajanih samoupravnih pravic in odnosov)
Samoupravljavci in vsi organi samoupravljanja, samoupravna telesa in asociacije smo dolžni stalno spremljati prakso uresničevanja samoupravnih pravic delovnih interesov, snovati akcije, da bi pravočasno odstranili vse prepreke, ki ogrožajo in maličijo samoupravljanje in interese samoupravljavcev.
Vsak samoupravljavec ima bodisi sam ali z drugimi samoupravljavci pravico, da se tedaj, ko je bilo samoupravljanje kršeno, obrne na katerokoli organizacijo ali telo v družbi ter ima pravico dobiti odgovor.
Vsak, ki opravlja samoupravno in javno funkcijo, ima pravico do ostavko, če bi bil izpostavljen pritiskom ali bi pri uresničevanju sklepa, s katerim se ne strinja, delal proti svoji vesti in prepričanju.
Ko so prizadete pravice in interesi samoupravljavcev in ko z ustaljeno proceduro počasi ali pa sploh no obnavljamo kršenih samoupravnih pravic, imajo samoupravljavci pravico do kolektivne akcije.
Če zaradi kršitve samoupravljanja pride do prekinitve dela, bodo delovni ljudje, ki bodo prekinili delo, zagotovili notranji rod in varovali družbene dobrine.
Kolektivne prekinitve dela ni mogoče obravnavati kot dejanje, zaradi katerega bi uveljavljali sankcije proti samoupravljavcem, ki sodelujejo pri prekinitvi.
Interes nas, samoupravljavcev in celotne družbeno skupnosti je, da v primeru prekinitve dela zagotovimo redno delovanje služb javnega pomena.
Zavzemamo se, da vse delovne organizacije izoblikujejo pravila, s katerimi bodo urejale postopek v primeru prekinitve dela.
Konfliktne razmere v organizacijah združenega dela in med organizacijami združenega dela kot tudi med organizacijami združenega dela ali samoupravljavci v njih ter družbenopolitičnimi skupnostmi moramo reševati odgovorno in na način, ki s svojimi odnosi in proceduro zagotavlja splošne interese združenega dela, preprečuje uzurpacijo samoupravnih pravic in kršitev samoupravljanja.
27.	člen
(Poslovna etika)
Mi, samoupravljavci in naše organizacije združenega dela moramo v medsebojnih odnosih, zlasti pa na tržišču ter v svojem družbeno opravičenem tekmovanju spoštovati pravila poslovne etike, solidarnosti in pripadnosti skupni samoupravni in socialistični družbi.
Pravočasno in točno moramo izpolnjevati pogodbe, družbeno dogovore, samoupravne sporazume in druge pravne ali prostovoljno določeno medsebojne odnose in sprejete dolžnosti.
Naša skupna dolžnost jo, da se organiziramo tako, da bomo preprečevali nastajanje monopolnega položaja, oblikovanje monopolnih cen in pridobivanje neupravičenih koristi z izkoriščanjem monopolnega položaja v obliki združevanja ali drugih oblik sporazumov, ki imajo to za cilj.
Naše samoupravne organizacije no bodo povzročale škodo tretjim osebam, zlasti pa se bodo izogibale nelojalni konkurenci.
Svojo proizvodno aktivnost obravnavamo kot aktivnost, ki jo namenjena zadovoljevanju individualnih in splošnih družbenih potreb, pri čemer sprejemamo lojalno konkurenco kot učinkovito sredstvo za zagotovitev maksimalnih rezultatov.
Naše organizacijo združenega dela bodo sprejele vsako dobronamerno posredništvo, da bi rešili nastali spor ali konflikt, ki povzroča škodo delovnim kolektivom organizacij, ki so v sporu, tretjim osebam ali skupnosti.
28.	člen
(Neposredno uveljavljanje in uresničevanje kodeksa)
Naša samoupravi j avska dolžnost jo, da uresničujemo načela in pravila tega kodeksa ter da spoštujemo njegova določila.
Neposredno uveljavljanje kodeksa bomo zagotovili s samoupravnimi sporazumi in dogovori, z normativnimi akti, konvencijami, navadami in z drugimi pravili svojega ravnanja ter s samo prakso v duhu samoupravi j avske etike.
29.	člen
(Sveti, komisije, tovariška razsodišča in arbitraža samoupravljavcev)
Samoupravljavci v posameznih organizacijah združenega dela, v poslovnih, profesionalnih in drugih združenjih lahko ustanovijo svete, komisije ali tovariška sodišča samoupravljavcev, sestavljena iz oseb vseh kategorij zaposlenih, ki po enotnem prepričanju članov delovne skupnosti, sindikata ali združenja uživajo splošen ugled, ki jih odlikuje nepristranskost in etično lastnosti, da bi tako ugotovili posamezne primere, ko se kodeks ne spoštuje.
Volitev članov svetov samoupravljavcev, status, pristojnosti in delovni po stopek podrobneje opredeljuje statut, ki ga sprejmejo samoupravljavci v organizacijah združenega dela.
Obravnava in odločitev vseh svetov so javne.
Pri reševanju notranjih sporov v organizaciji združenega dola, medsebojnih sporov mod organizacijami in njihovimi združenji ter pri drugih podobnih sporih si moramo prizadevati poiskati skupne rešitve. Za reševanje takšnih sporov je možno ustanoviti arbitražne komisije.
30.	člen
(Sprejem in razglasitev kodeksa)
Ta kodeks sprejmejo delovni kolektivi tako, da ga potrdijo s svojim žigom i*1 podpisom svojih predstavnikov. Ko bo kodeks sprejela večina samoupravljavcev v vsaki republiki oziroma pokra-jini, bo njegovo veljavo razglasil VH kongres Zvezo sindikatov Jugoslavijo.
Spremembe v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja
(Nadaljevanje)
ZAVAROVALNA DOBA,
KI SE ŠTEJE S POVEČANJEM
V prejšnjem sestavku sem že omenila, da so sprejeti ustavni amandmaji v znatni meri vplivali tudi na sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker porabi to zavarovanje velika sredstva, ki gredo ne le v breme zavarovancev, temveč tudi v breme organizacij združenega dela in družbeno-političnih skupnosti, morajo imeti le te pri urejanju zadev s tega področja večjo vlogo pri samoupravnem odločanju. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in Invalidskega zavarovanja se zato tudi pri določanju zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, omejuje le na splošne določbe.
Zvezni zakon predvideva, da se zavarovalna doba lahko šteje s povečanjem na tistih delovnih mestih, kjer so naslednji pogoji:
—	v zvezi z opravljanjem dela na delovnem mestu znatneje delujejo na zdravstveno stanje in delovno zmožnost delavca škodljivi vplivi, ne glede na to, da so bili uporabljeni vsi splošni in posebni varstveni ukrepi ter drugi ukrepi, s katerimi jih je možno odpraviti ali zmanjšati;
—	delavci na teh delovnih mestih delajo neposredno ob viru škodljivih vplivov v nepretrganem delovnem procesu;
—	delavec dela na delovnem mestu ob navedenih pogojih poln delovni čas, pri čemer velja za poln delovni čas tudi krajši od 42 ur, če je za posamezna delovna mesta določen krajši delovni čas zaradi posebnih delovnih pogojev.
Zavarovalna doba se šteje s povečanjem tudi na delovnih mestih, na katerih zavarovanci po določeni starosti zaradi fizioloških sprememb organizma ne morejo več v redu opravljati svojega dela (n. pr. baletniki, operni pevci itd.).
Zakon predvideva, da se zavarovalna doba šteje s povečanjem tistim zavarovancem, ki so v Jugoslaviji prebili na delu s pol-nim delovnim časom najmanj 5 let kot slepi, bolni za distrofijo ali sorodno boleznijo, zavarovanci s telesno okvaro najmanj 70 odstotkov, civilne žrtve vojne s telesno okvaro najmanj 70 odstotkov oz. vojaški vojni invalidi od I. do VI. skupine.
Zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem, je odvisna od teže dela, vendar največ za 50 odstotkov. Ustrezno s povečanjem zavarovalne dobe se zavarovancem zniža tudi starostna meja.
Seznam delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje 8 povečanjem, obseg povečanja in ustrezno znižanje starostne meje določijo skupnosti zavarovancev 8 statutom ali kakim drugim aktom skupnosti.
DRUŽINSKA POKOJNINA
Zvezni zakon predvideva tudi zavarovanje za primer smrti za-varovanca, to zagotavlja socialno varnost svojcem zavarovanca Pveko pravice do družinske pokojnine. Pravico do družinske Pokojnine imajo:
" zakonec, če izpolnjuje pogoj glede starosti (za vdovo 45 let, za vdovca 60 let), oziroma če niso sposobni za samostojno pridobivanje ali če imajo enega ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine pa izpolnjujejo proti njim voditeljske dolžnosti;
" otroci (zakonski ali nezakonski, posvojenci ali pastorki), ki še niso stari 15 let, oziroma Preko te starosti, če izpolnjujejo ostale pogoje (se redno šolajo, ali so nesposobni za samostojno preživljanje);
" starši, če jih je zavarovanec Preživljal in izpolnjujejo pogoj glede starosti.
Splošni pogoji za pridobitev Pravice do družinske pokojnine,
ki se tičejo predvsem zavarovanca, so naslednji:
zavarovanec mora imeti vsaj 5 let zavarovalne dobe oz. 10 let pokojninske dobe s predpisano gostoto zavarovanja, oziroma več kot 20 let pokojninske dobe — če je smrt posledica bolezni ali poškodbe izven dela;
Pogoji za pridobitev pravice do družinske pokojnine se z novim zakonom niso bistveno spremenili. Edino novost predstavlja to, da skupnosti lahko določijo najvišji znesek družinske pokojnine.
PRAVICE IZ POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA ZA BORCE
—	pravico do družinske pokojnine imajo svojci zavarovanca, ki je ob smrti izpolnjeval pogoje za invalidsko ali starostno pokojnino ali je ob smrti užival starostno ali invalidsko pokojnino;
—	pravico do družinske pokojnine pridobijo svojci ne glede na pokojninsko dobo zavarovanca — če je smrt nastopila kot posledica poklicne bolezni ali nesreče pri delu.
Obseg pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih imajo borci NOV in španski borci, je z novim zakonom ostal na isti ravni. Za borce NOV se med ostalim za izračun pokojninske osnove še vedno jemlje povprečje osebnih dohodkov zadnjih petih let oziroma, če je za nje ugodnejše, enako kot za ostale zavarovance. Ostale določbe ostanejo nespremenjene, zato jih tukaj ne bi naštevala.
Kakšna naj bo delovna obleka?
Po svetu se delavci za delo oblečejo v posebno delovno obleko. Druge obleke je škoda, ker bi se pri delu hitro umazala in raztrgala, pa tudi za delo ni pripravna. Je namreč pogosto prevroča in tako krojena, da nas ovira pri delu.
Delovna obleka naj bo iz močnega, vendar pa lahko pralnega blaga. Največkrat je temno modre, temno sive ali rjave barve, da se čimmanj pozna umazanija.
Krojena je v enem kosu — hlače in jopič skupaj. Ta kroj »pajac« je posebno pripraven za mehanike, šoferje, ključavničarje in delavce v kovinski industriji nasploh. Ker je »pajac« neroden za oblačenje in slačenje, imajo mnogi rajši delovno obleko krojeno v dveh kosih — v zgornjem delu podaljšane hlače in jopič. Delovna obleka se mora prilegati oblikam telesa, vendar pa nas ne sme nikjer tiščati in nikakor ne sme ovirati gibanja udov ali krvnega obtoka. Važno je torej, da nas posebno nad sklepi ne veže. Vendar pa tudi ne sme biti mahedrava. Posebno velja to za rokave in hlačnice, ker ma-hedravi rokavi radi pridejo med kolesje ali jih zgrabijo drugi gibljivi strojni deli, kar lahko povzroči hude poškodbe rok ali celo smrt. Rokavi se morajo tesno prilegati ob zapestju, hlačnice po ob členkih, zato morajo biti prišiti na rokavih in hlačnicah jezički z gumbnico ali pa gumbi, ne po vrhu našiti, da nas ne bi ovirali pri delu in da ne štrle daleč stran, da bi ne mogli priti med strojne dele. Tudi ob pasu naj jopič ne mahedra, temveč naj se rahlo prilega, tako da nas ne ovira pri sklanjanju in obračanju v pasu. Namesto gumbov uporabljamo rajši sponke in pritlskače, ki se pri močnejšem potegu odpnejo in razklenejo tako, da obleko v primeru nezgode lahko hitro slečemo.
Ovratnik naj bo visoko krojen — zaprt, da obvarujemo spodnje perilo in tudi kožo umazanije.
Nudist ne potrebuje obleke
Seveda pa nas ne sme tiščati, da ne ovira krvnega obtoka. Ovratnik tudi ne sme biti iz grobega, hrapavega blaga, da ne drgne občutljive kože na vratu. Delovna obleka mora biti torej narejena po meri ali pa mora biti na izbiro toliko različnih velikosti, da si vsak lahko izbere pravilno. Pri nas še nismo tipizirali krojev in vsaka šivalnica jih tako dela, kot se ji zdi. Prav bi bilo, da bi tovarne postavile strožje zahteve, kadar nabavljamo delovne obleke v šivalnicah.
Delovno obleko kupuje delavec na svoje stroške, po režijski ceni, ali pa jim jo nudi delovna organizacija.
Delovnih oblek ne nosimo samo zaradi higienskih in varnostnih razlogov, temveč veliko pripomore tudi do reda in discipline. Obleka delavce tudi neprestano opominja in spodbuja k izvrševanju njihovih dolžnosti, kar je tako važno za uspešno delo.
Pri nas so delovne obleke žal predrage, delavci imajo zato komaj eno ali dve in ni redko, da nosijo to obleko tako dolgo, dokler ni čisto raztrgana in umazana. Posebno ob zapestju in na ovratniku je delovna obleka kar prepojena z raznimi mazili in umazanijo. Ker se ta umazanija stalno drgne ob kožo, se na koži pogosto pojavijo presadne pike, tvori in izpuščaji. Vsak delavec bi moral imeti vsaj dve delovni obleki in ju vsakih 14 dni, če ne vsak teden zamenjal.
Podjetju bi bilo v korist, če bi prav vsi naši delavci nosili pri delu enotne delovne obleke. Manj bi bilo nezgod, manj kožnih bolezni, zboljšala bi se tudi disciplina. Kar mučno je v tovarni gledati delavca, ki namesto delovne obleke uporablja stare in ponošene, večkrat strgane domače obleke, ki so »za delo v podjetju še vedno dobre«. V istih zamazanih oblekah gredo delavci pogosto tudi domov, ter še v svoje stanovanje prinašajo umazanijo, prah in izparine, ki so pogosto zdravju škodljive.
Zelo sproščene se počutijo delavci, ki po končanem delu odložijo svojo delovno obleko, se okopajo in preoblečejo v drugo obleko. Z delovno obleko vred pustijo v garderobi tudi vso utrujenost in skrb delovnega dne.
Ivan Šavor
ROJSTNI DNEVI
V septembru so praznovali svoj 50. rojstni dan naslednji člani našega kolektiva: 9. septembra Ivanka Biček iz DR, 14. 9. Stane Grundner iz FI, 19. 9. Alojz Špro-har iz VET, 23. 9. Ana Cuk iz zunanje storitvene enote.
V KOLONI NA ČEŠKO
22. septembra 1972 so se pred tovarno že ob 6. uri zvrstili avtomobili po številkah od 1 do 32. Iz megleno zaspane Ljubljane nas je vodila pot preko Ljubelja po sončni Avstriji do češke meje. Zaradi urejevanja formalnosti na meji med Češko in Avstrijo smo prišli v rekreacijski center naših gostiteljev Červena, šele ob temi. Naši gostitelji so bili člani kolektiva tovarne ventilatorjev iz Mi-levske.
Z novimi prijatelji smo kramljali in neli pozno v noč, Slovenci smo vsi razumeli češko, Čehi pa slovensko.
Naslednje jutro, v soboto, sta našo veliko družbo, saj naš je bi-
okovane puške vseh vrst, in prekrasen lesen strop z rezbarijami.
Nato smo se z rečno ladjo peljali proti toku reke Vltave, pod mogočnim mostom z enim samim lokom. Še enkrat nas je od daleč pozdravil grad Zvikov. Pomahali smo mu v pozdrav in po uro in pol trajajoči vožnji smo dospeli do našega rekreacijskega centra. Tega večera smo imeli poslovilni večer. Bil je en dan prej kot smo mislili, samo zato, da ne bi bili preutrujeni, če bi se poslavljali dan pred odhodom. Drugo jutro smo si ogledali še bližnje mesto Pisek. Tu smo zapravljali in kupovali razne drobnarije. Drobnarije pravim zato, ker naše poto-
lo kar 78, čakala že dva avtobusa. Odpeljali smo se mimo prostranih gozdov, kjer smo v misliih mimogrede nabirali gobice, vse do Prage. Ogledali smo si trg pred Hrad-čani in mogočno katedralo ter še nekaj drugih praških spomenikov in trgov. V znameniti gostilni pri Švejku smo jedli češke knedlike in pili pivičko, nato pa smo si vsak po svoje ogledovali Prago. Zal je bilo vreme zelo hladno, zato je lepota Prage kar malo zbledela. Moram povedati, da je en sam dan bivanja v Pragi premalo, da bi mesto vsaj nekoliko spoznal. Povzpeli smo se na visok mestni stolp, od koder se nam je nudil lep pogled na vedno mikavne stare strehe, gotske stolpe in stolpiče ter mogočne kupole.
Upam, da si bom ob prihodnjem obisku to lepo mesto lahko ogledala podrobneje, saj sem to pot videla premalo praških lepot.
V nedeljo smo preživeli čudovit dan. Ljubeznivi gostitelji so nam razkazali mesto Milevsko in tovarno ZVVZ, kjer izdelujejo mogočne ventilatorje in kjer je zaposlenih približno 2400 ljudi. Pot nas je nato vodila mimo jezu Or-lik, ki je visok kar 70 metrov. Od tam smo odšli na ogled gradu Zvikov in dalje na čudoviti grad Orlik. Ta je prej stal visoko na pečini ob reki Vltavi. Z napolnitvijo akumulacijskega jezera pa se je dvignila voda prav do vznožja tega gradu. Grad ima zbirko umetniških slik, veliko knjižnico, galerijo orožja, kjer so z zlatom
vanje na Češko ni bilo organizirano, da bi kupovali, ampak zato, da bi spoznali lepote tuje dežele. Z vsakim takim potovanjem spoznavamo, kako žive ljudje drugje in ko se vračamo domov, še bolj cenimo svojo lepo domovino. V ponedeljek popoldne so nam domačini pripravili piknik na travi, kjer si je vsak po svojem okusu pekel meso na žaru. Toplota ognjev in omamen vonj po pečenem mesu sta poskrbela za prijetno vzdušje.
V torek zjutraj, že ob šesti uri, smo prijaznim gostiteljem še poslednjič segli v roke, hupe avtomobilov so glasno zatrobile v pozdrav, mi pa smo se odpravili domov.
Vračali smo se prek Dunaja, kjer smo se po predvidevanju zgubili. Na semaforju je zasvetila rdeča luč, naša kolona se je pretrgala in zavili smo levo namesto desno. Tako smo si nenamerno ogledali dunajsko opero, cerkev sv. Margarete in trg pred njo. Za pot smo nekajkrat povprašali vedno prijazne Dunajčane. Pred Triesterstrasse smo prišli iz mesta in po lepo speljani cesti na prelaz Semmering. Na najvišji točki smo se ustavili, kjer smo se pokrepčali s kavico, nakar smo se odpeljali naprej in se prek Ljubelja mimo prijaznih carinikov vrnili v Ljubljano.
Udeleženci rallyja smo hvaležni organizatorjem za vse, kar so nam nudili in z njimi si še želimo na pot.
TE — MA
Poškodbe v septembru
V	mesecu septembru smo imeli v našem podjetju 38 poškodb, od tega 4 na poti v oziroma iz službe. V MO je bilo 17 poškodb, v PK 4, v FI 12, v VET 3 in v sektorjih 2 poškodbi.
Zaradi poškodb smo izgubili 647 delovnih dni; 238 delovnih dni v MO, 72 v PK, 239 v FI, 27 v VET in 71 delovnih dni v sektorjih.
Oči si je poškodovalo 12 delavcev, glavo 2, telo 2, prste rok 10, ostali del roke 4, noge pa si je poškodovalo 8 delavcev.
Največ poškodb je bilo v ponedeljek 9, sledijo torek 8, četrtek 7, petek 5, sobota 4, sreda 3 in nedelja 2 poškodbi.
V	mesecu septembru smo imeli 7 poškodb manj, kot v istem mesecu lani.
Služba varstva pri delu
Janez
Prijatelj
2000 km NA VZHOD
»Dež, dež, ta preklicani dež, le koliko časa bo še tako lilo?« Take in podobne misli so se motale po glavi tistim Litostroj čanom, ki so se tega dne, 15. septembra 1972, odpravili na pot v Sovjetsko zvezo. Potovanje v to največjo deželo sveta jim je poklonilo podjetje za njihovo delo in zvestobo v petindvajsetih letih.
»Potovali bomo z letalom«, že to dejstvo je kot nekakšno veliko pričakovanje nekaj dni prej burilo sicer mirne Litostrojčane. Tega petka so mnogi izmed njih doživeli svoj ognjeni krst, saj ni kar tako že prvič poleteti prek 2000 km daleč. »Morda bo tako slabo vreme nagajalo letalu, morda se nam bo med poletom celo kaj pripetilo,« vse to in še marsikaj drugega smo lahko prebrali na obrazih Litostrojča-nov, ki so se ob 19 uri zbrali pred podjetjem, da bi se odpeljali na Brnik.
Na našem letališču so bile vse uradne formalnosti še kar hitro opravljene in že smo se vkrcali v veliko jekleno ptico, ki bo za nekaj ur naš dom. Ko smo ob točno določenem času poleteli svojemu cilju naproti, je marsikdo spoznal, da je bil njegov strah in odpor do te naj hitrejše prometne poti res brez podlage. Simpatična vodička Adrije-Avio-prometa Sonja nam je s svojo prijaznostjo odgnala še zadnje morebitne črne slutnje in že smo visoko nad zemljo pluli najprej proti severu, nato pa proti vzhodu. Leteli smo preko Gradca, Bratislave, Varšave do Leningrada. Že kmalu po večerji so potniki želeli vsak po svoje prebiti kar najbolj ugodno te tri in pol ure poleta. Nekateri so pospali, drugi reševali križanke, a nekateri so se zabavili s tem, da so napenja-
Kam pa zdaj? — V hotelu smo na zemljevidu poiskali naj bližjo pot v središče mesta
li oči, zrli v temo ter skušali uganiti kakšna mesto so pod nami. Da bi zvedel nekaj podatkov o letalu, ki nas je tako varno neslo proti cilju, sem poprašal enega izmed članov posadke za nekaj podatkov. Mož v modri letalski uniformi mi je ljubeznivo pojasnil, da je to letalo turbore-aktivni IL 18 sovjetske izdelave z rojstno letnico 1967. Ima štiri motorje, vsak motor pa ima 6000 KM, na uro porabi en motor 500 kg visokooktanskega goriva, če pa bi kateri od motorjev slučajno odpovedal, bi lahko leteli tudi samo z dvema motorjema. Po 3000 urah letnja zamenjajo motorje. IL 18 leti lahko najvišje 10 km, najhitreje do 800 km na uro, prazen tehta 35 ton, poln 64 ton, do sedaj pa je preletel brez kakršne koli nezgode 10.800 ur. Če bi želel zvedeti, koliko kilometrov je preletel, bi moral število ur pomnožiti s poprečno hitrostjo 650 km. To letalo je obšlo že ves svet, le nad Kitajsko ni letelo. Seveda letijo letala po določenih koridorijih, ki so široki 30 km. Na poti do Leningrada smo leteli na višinah z lihimi števili npr. 3000, 5000 in 7000 m, nazaj pa na višinah s sodimi števili 4000, 6000 in 8000 m. Normalno šteje posadka pet članov, za nočne polete pa dvojno. Naše letalo je imelo najdaljši direktni let iz Toronta v Beograd in iz New Delhija v Beograd. Obakrat
je letalo ostalo v zraku polnih 10 ur in pol.
Med prijetnim pogovorom mi je čas prijetno minil in že smo slišali, da se moramo privezati in čez krajši čas smo se prvič dotaknili ruskih tal.
Že prej so nas opozorili, naj svoje ure premaknemo za dve uri naprej. Z avtobusi so nas prepeljali do letališke stavbe, ki je ob pol štirih zjutraj, vsaj za naše pojme bila videti kar se da žalostna. Vsi potniki smo se morali postaviti v vrsto, kasneje smo se še mnogokrat, pregledali so potne liste, videli so, da smo pravi, uredili smo še formalnosti, nakar so nas poslali v veliko letališko dvorano, kjer so nas pričakale tri spremljevalke: in sicer vesela, sproščena Irena, zadržana Alja in energična Nataša.
Po prihodu v hotel, ob pol šestih zjutraj, je večina odšla na krajši počitek do zajtrka, meni pa ni žilica dala miru, da si ne bi šel ogledat mestne, takrat še puste in prazne široke ulice. Kakor smo kasneje zvedeli, se pričenja leningrajski delavnik šele nekaj ur pozneje.
Že takoj na voglu ulice sem zagledal za naše pojme nekaj nenavadnega. Tri telefonske govorilnice, druga zraven druge. Nisem še prehodil niti 200 m, že sem opazil nove govorilnice, tako da lahko rečem, da so bile skoraj na vsakem vogalu. Ob levi in desni strani prostranih bulvarjev stojijo tudi po več sto metrov dolgi bloki, 6i so visoki od osem do deset nadstropji. Iz strehe se proti tlom napeljani orjaki žlebovi, ki se nehajo nad pločnikom in zato ob slabem vremenu voda kar vre naravnost na pločnik. Ob tej zgodnji uri je nekaj snažilk s širokimi zamahi pometalo že tako ali tako čisto cesto. Kar se tiče čistoče, naj povem že kar v začetku, da so nekateri naši potniki bili deležni karajočih pogledov naših spremljevalk, saj so v čakalni dvorani odvrgli cigaretne ogorke kar po tleh. »Da morda tole s čistočo vendarle ne pretiravate?« »Ne, kajti naše geslo je, moje mesto je moj dom,« se je glasil odgovor. Sredi tega razmišljanja o čistoči sem zagledal skozi zaprašeno okno prazne izložbe več divjih mladih obrazov. K sreči so bile to le fotografije huliganov, brezdelnežev in potepuhov, ki so jih na ta način, rojstno leto, ime in priimek, stanovanje in poklic, izpostavili tudi javni obsodbi. Obsojeni so bila ali na zaporne kazni, tudi do pet let ali pa na izgnanstvo iz Leningrada. Pri nas pa takole: J. P., C. A. in V. T. so vinjeni nadlegovali mimoidoče in ovirali promet. Še preden so organi javne varnosti prispeli, so zlikovci pobegnili. Prijeli so jih šele čez nekaj ur.« Drugi kraji, drugi običaji.
Še isto dopoldne sva z dr. Edom Tepino, ki je skrbel za zdravje naših izletnikov, odšla na kratko potepanje. Na svojem sprehodu sva tako mimogrede
v Parku zmage naletela na razstavo absolventov leningrajske akademije za upodabljajočo umetnost. Razstava je bila nekako podobna naši formi vivi v Kostanjevici. Sredi parka so bile razstavljene čudovite lesene upodobitve raznih živali, še največ pa je bilo upodobljenih bajeslovnih bitij. Študentie-umetniki so stremeli za tem, da puste grči, lesu in delu debla čim bolj naravno obliko in da gledalcu približajo bitja iz pravljic in razne živali le z najnujnejšimi potezami dleta ali noža. Nisem si mogel kaj, da ob tem ne bi pomislil, koliko skulptur naših umetnikov trohni po raznih ateljejih in skladiščih, parki in zelenice pa zevajo prazni. Mar ne bi bilo lepše, ko bi naše nasade krasili preprosto oblikovani Martini Krpani, Petri Klepci, Kralji Matjaži, deseti bratje itd. Nedaleč od te prisrčne domače razstave pa sva opazila med drevesi vhod v podzemeljsko železnico ali metro.
V zgradbi podzemeljske železnice so razpostavljeni avtomati, kjer lahko zamenjate kovance različnih vrednosti za kovance po pet kopejk, kolikor stane vozovnica za metro. Kakor hitro ste z one strani avtomatične zapore, vas pomične stopnice hipno potegnejo v globino. Na vidnem mestu sicer piše, da je kakršenkoli »kraval« na stopnicah prepovedan, pa vendar teka mladina po teh stopnicah kakor za stavo. Seveda so deležni marsikaterega karajočega pogleda umirjenih potnikov, ki pretežno berejo časnike ali knjige
Kmalu po vrnitvi v hotel, smo pokosili ter se nato podali na avtobusni ogled tega lepega mesta.
LENINGRAD
Mesto, ki šteje sedaj okoli 3.800.000 prebivalcev, je eno izmed zgodovinskih, kulturnih in gospodarskih središč Sovjetske zveze in obenem njeno drugo največje mesto.
Ustanovil ga je car Peter Veliki, in sicer 1703. Najprej se je imenoval Saint Petersbourg, leta 1914 so ga preimenovali v Petrograd, a leta 1924 na zahtevo delavcev v Leningrad. Iz njegove razgibane zgodovine naj naštejemo samo nekaj dogodkov: 25. oktobra 1917 je z naskokom na zimsko palačo pričela svojo zmagovito pot oktobrska revolucija; februarja 1917 so tu vrgli vlado Nikolaja II. in proglasili republiko; od začetka septembra 1941 vse do januarja 1943 so bili Le-ningrajčani 900 dni obkoljeni, mesto pa je imelo 632.000 žrtev. Nemci so imeli že natiskana vabila za slovesni banket v takrat najlepšem hotelu Astoriji, seveda do banketa ni nikoli prišlo.
Leningrad s širšim območjem vred leži na površini 300 km2. Ima 2600 knjižnic, več kot 50 muzejev, 40 višjih šol in fakultet, 18 gledališč, 102 mosta, več deset rek ali rečič, ves Leningrad pa obliva Neva, ki je dolga le 76 km, široka do 900 m in globoka preko 20 m.
MOSKOVSKI PROSPEKT
je najdaljša prometna žila v Leningradu, saj je dolga 10,5 km
Posnetek za spomin —
in prek 60 m široka. Ob tem prospektu je živel Dostojevski in prav v parkih ob cesti so se sprehajali junaki romana Zločin in kazen. Od takrat se je tu seveda marsikaj spremenilo, med drugim so zgradili eno naj večjih tovarn generatorjev na svetu Elektrosilo. V tej tovarni je med vojno v enem samem dnevu bilo kar 600 mrtvih. Pred vhodom so postavljeni veliki panoji, kjer so razstavljene fotografije najzaslužnejših članov tega kolektiva. Moskovski prospekt krasi SLAVOLOK ZMAGE. Ta slavolok sestavlja 12 dorskih stebrov, ki so iz litega železa, visoki pa so 20 m. PostaviLi so ga po načrtih inž. Stavrova leta 1838 v spomin na zmago nad Turki. Tu je bil nekdaj konec mesta, kjer so mitničarji pobirali mitnino. Levo od prospekta je Park zmage, eden naj mlajših in največjih leningrajskih parkov. Razprostira se na površini 70 ha, zasadili pa so ga šele po drugi svetovni vojni s prostovoljnim delom tisočev Leningrajčanov.
NEVSKI PROSPEKT
je zanesljivo najlepši bulevar
v Leningradu. Po rusko pomeni prospekt široko, dolgo in ravno cesto. Graditi so jo začeli že leta 1740, toda v začetku je to bila le prostrana cesta brez poslopij ob strani. Sedaj pa so vzdolž te 4,5 km dolge in do 50 m široke ceste najlepše zgradbe Leningrada. Na levi strani prospekta je bil prostor rezerviran za nepra-voslavne cerkve. Tako so tu zgradili staro-holandsko cerkev, nato luteransko cerkev svetega Petra in Pavla in katoliško cerkev svete Katarine. Na desni strani porspekta se dviguje nad okolico katedrala Naše gospe iz Kazana, kjer je sedaj muzej religije in ateizma. Zgrajena je v veličastnem polkrogu, in sicer štiri vrste korintskih stebrov oklepa trideset metrov visoko kupolo. Zgradili so jo v letih od 1801 do 1811, arhitekt pa je želel, da bi se na drugi strani ceste sklenil krog s prav takim stebriščem in kupolo, toda žal mu je vojna leta 1812 te načrte prekrižala.
Nedaleč stran vzdolž G ribo jodovega kanala stoji cerkev »Na krvi«. Cerkev, ki je podobna cerkvi Vasilija Blaženega v Moskvi, stoji na mestu, kjer so pristaši stranke narodne volje ubili carja Aleksandra II.
Nedaleč stran se razteza morda najlepšl Leningrajski trg — Trg umetnosti. Na eni strani trga sta ruski muzej in etnografski muzej, na drugi strani pa je zgradba leningrajske filharmonije in baleta. 9. avgusta 1942 bi po Hitlerjevih napovedih moral pasti Leningrad. Tega dne so vse postaje Sovjetske zveze oddajale VIL simfonijo šoštakoviča, ki jo je dokončal med blokado. To simfonijo, ki jo od takrat imenujejo Leningrajska, so izvajali v tej zgradbi. Nedaleč od tu je ena najbolj arhitektonsko ubranih ulic, imenovana po arhitektu Rossiju. Ulica je dolga 220 m, široka 22 m, v ulici pa sta samo dve palači, ki sta visoki vsaka 22 m. Nevski prospekt se konča z Lavro Aleksandra Nevskega. Lavra je časten naslov slavnih samostanov, v carski Rusiji pa so ta naslov nosili samo štirje samostani. V notranjosti tega samostana je naj starejša leningraj-
bile smo v Leningradu
ska cerkev, Katedrala Marijinega oznanenja iz leta 1720 ter mogočna zgradba Svete trojice 1790. Ob cerkvi je pokopališče slavnih ruskih umetnikov. Tu leže posmrtni ostanki naj večjih ruskih glasbenikov kot so Peter Ilič Čajkovski, Modest Musorgski , Ivan Glinka, basnopisec Krilov, eden naj večjih svetovnih i pisatelj e v Fedor Dostojevski ter še več igralcev in igralk, predvsem iz 19. stol.
Da bi si bralci oddahnili od vseh teh zgodovinskih spomenikov in številk, naj spregovorimo nekaj o hrani in pijači. Mimogrede sem namreč slišal, da so bili nekateri Litostroj čani v Leningradu lačni in žejni, zato naj povem, kakšen je bil zajtrk, ki smo ga dobili okrog osme ure: velika rezina suhe salame, košček sira, 25 g masla, marmelada po želji, košček slanine, kava ali čaj po želji, kruh, čm ali bel, po želji, dvakrat pa smo dobili vsak povrhu tega stepeno ocvrto jajce. Kosilo je sestavljala predjed, gosta zelenjavna juha, krompir, meso z omako. Za posladek smo dobili še sadje ali sladoled. Večerja je bila podobna kosilu, le da je bilo jedil manj.
Res je, da nekaterim ruska hrana ne tekne, morda se jim je zdela premailo raznovrstna, drugim premalo začinjena, toda vsaj upam, da so bili zadnji dan tudi ti zadovoljni, saj so nam postregli s slavnostno večerjo, ki se je pričela s kaviarjem in vodko, nadaljevala z dvema vrstama hladne jedi, nadaljevala s kompletno večerjo in končala z vinom in rusko specialiteto — pi-roškami. Slučajno poznam hrano v zahodni Evropi, menuje skupinskih potovanj, ki so po pravilu brez kosila, pomanjkanje kruha pri vseh obrokih in prezirljivo gledanje na jugoslovanski apetit, zato bi vsem nezadovoljnežem svetoval izlet na zahod.
In še nekaj o vinu. Da tista pesem »Mi Slovenci vinca ne prodamo, ker ga sami dobro piti znamo« ni iz trte izvita, naj potrdi primer iz Leningrada, ko je strežno osebje v ne preveč poznih večernih urah ugotovilo, da je zmanjkalo piva, črnega vina, svetlega gruzinskega vina in celo šampanjca in da imajo le še alžirsko črno vino. Pa tudi po tem smo složno udarili. Kot sem že omenil, v Leningradu res ni gostiln in lokalov, ki bi bili podobni našim bifejem, toda prav blizu našega hotela je bila trgovina, kjer so imeli na zalogi kar precej vinskih steklenic po tako zmerni ceni, da ne bi bilo treba nobenemu trpeti žeje.
(dalje prihodnjič)
Časopis »Litostroj« izhaja mesečno (s posebnimi prilogami) v nakladi 5800 izvodov — Ureja ga uredniški odbor — Glavni urednik Vladimir Kovač — Odgovorni urednik Pavel Perko — Tehnični urednik Estera Lampič — Telefon uredništva 56-012 (h. c.) int. 246 — Cena posamezni številki v prodaji 0,50 din — Poštnina plačana v gotovini — Rokopisov ne vračamo— Tiska tiskarna CZP »Primorski tisk« v Kopru
Hotel, kjer smo stanovali. Zadaj desno ena najstarejših cerkva v Leningradu, še iz 18. stoletja (foto: Gelemanovič)