Sodobna slovenska poezija
f§
Ciril Zlobec
O bog, kako si ves še v meni!
Iz Kratke biografije o prezgodaj umrlem sinu
Oda in žalostinka za umrlim sinom
Bil si, ni te več. O bog, kako si ves se v meni! Kako sva te pričakovala, ona se ne mati, jaz se ne oče, v praznično okrašenem domu najine ljubezni dvoedine.
In tudi ti si ves v ljubezni rasel, zorel in dozorel v radostno mladost, kot da čez noč, se mi je zdelo, si prerasel svojo hišo očetovo, si ustvaril, tudi sam že oče, mož, svoj topli dom ljubezni.
Z nepotešeno radovednostjo
si v vse strani neba in zemlje
ves čas bil odprt
od severa do juga,
od vzhoda do zahoda
skoz vse letne čase
si v življenje poln življenja žuborel,
kristalno čist studenec,
ki sam iz sebe se napaja
in se v svoji čisti vodi vsak trenutek zaupljivo nudi vsem, ki jim življenje je morda že osušilo dušo in srce.
Ko pa se je v tihi sreči tvoj vihravi tok življenja že umirjal v složno rečno strugo, ti je iz nevidnega rokava zle usode vdrla vanjo zastrupljena voda smrti.
Morda pa to le ni resnična smrt: ko zdaj nad njo se s tvojo materjo v obupu sklanjava, ko v živi bolečini dvoedini jokajoč drug drugega tolaživa, v globini duše slutiva, že skoraj nezmotljivo čutiva, da še živiš,
globoko v naju še živiš, ker ti si bil,
zato ne moreš ne več biti. Čeprav kot bolečina, žalost, kot obup.
(Na dan sinove smrti, 2. 12. 2011)
Zgodnje otroštvo
Krotak konjiček, s tabo na ramenih, se sam sem tvoj otroški svet igral: z izkušenostjo jezdeca v stremenih si me spodbujal, v tek, v galop me gnal,
z rokami krilil, z golimi nožicami spodbadal me: ti hotel si - leteti, oblak z oblaki, ptica s pticami, jih dohiteti, v svojo igro ujeti.
Vse bolj nestrpen, še ne vešč besed, si z vriski, vzkliki me priganjal, prosil, naj vendarle se dvignem, poletim.
O, na ramenih, kot jaz tebe, nosil si tudi ti svoj težki otroški svet. Vesel, boleč spomin?
Spomin, ki z njim, moj mrtvi sin, se hranim, z njim živim.
(17. 12. 2011)
Ni se ti izšlo
Otroška zgodba, skoraj pomenljiva, patetično rečeno, za vse čase, vse globlje v meni širi se in rase, ko omahujem, ljubko me izziva:
na kak semenj sem najbrž (večja izbira) te s sabo vzel, morda za Dedka Mraza, sam v sebi, brez očetovskega jaza, sem si dejal: naj fant kar sam izbira.
Takoj si spravil me v zadrego: z roko, vznemirjeno zamaknjen, si v nebo pokazal, vzkliknil: "Očka, luno hočem!"
V zli slutnji sem se zdrznil: previsoko sta luna, sonce ... se ne bo izšlo: ti ves čas segal boš po nemogočem.
(27. 12. 2011)
Med punčke si aviončke spuščal
Čez noč si skoraj že cel fant postal. Bil sem tvoj živi meter. "Že do tu ti segam, očka, več kot do pasu!" si vzklikal, se na prste stegoval.
Potem, že šolar - pohujšljiv primer -, papirnate aviončke si menda med punčke spuščal, vrh vsega, se zgražala je tšica1, venomer
kar v eno in isto, in ti ukor je dala. Kako sva od srca se nasmejala! A kmalu sva izkusila oba,
da šibkega se zmerom kdo rad loti, kak ljubosumnež ozkega srca, vse, kar si še, ker nisi več, ga moti.
Ne kloni. Vztrajaj, sin, na svoji poti.
(6. 12. 2011)
1 V socializmu ljubka otroška okrajšava za "tovarišico", učiteljico.
Sanjač v študentski revoluciji
Spet so se mi spomini zavrteli. Zdaj, ne takrat, me vse le se zabava: kako skrbela zate je država, kako so ti sledili, te imeli
nevidni fantje ves čas na očeh, odprto zgodbo, kajpada, s dosjejem. Zdaj, ne takrat, lahko se le se smejem, takrat, priznam, sem pa le bil v skrbeh.
A tvoja revolucija bila je vedra revolucija duha, ki osovraženih gradov ne rusi,
ne, tvoja dvignjena uporna pest je bolj z ljubeznijo kot srdom v dusi budila v nas že uspavano zavest.
In vsaj za kanček upanja. Morda...
(božič 2011)
Romanje na Palahov grob
Preveč je že vseh teh besed med nami, od njih zdaj zastrupljen je že ves svet, še v pivski druščini preveč besed človeka večkrat, bolj kot molk, osami.
"Preveč besed, potrebna so dejanja!" Peš, le ob kruhu in vodi si podal se v Prago, kjer molče se je zažgal nesmrtni Palah; poln občudovanja
nevarno tehtal si njegov protest, do družbe, do otopelega sveta, kot opomin, kot naša slaba vest
se živo ti dotaknil je srca, ikona, skoraj vzor ti je postal. Še dolgo, dolgo sem se zate bal.
(božič 2011)
Vsak kdaj hoče svojo luno
Kako ti je, moj sin, ko zdaj tvoj sin trmari, prosi: "Očka, luno hočem." Bo tudi zanj to trpko lep spomin, ko segal je, kot ti, po nemogočem?
Sin - oče - sin ... Preprosto: iz roda v rod. Vendar to ni brezskrbno potovanje in časa v čas, ni gladka, složna pot v prihodnost, ni skrivnostno dedovanje
drug drugega v ljubezni oče - sin. Zdaj le še na brezpotjih se srečujemo, kaj rečemo, brez miselnih globin,
brez žara o tem in onem pomodrujemo in že se nam, kot zmerom, kam mudi, kdo se celo, a brez solza, razjoče,
češ da življenje nam pa kar beži . Je že tako: vsak svojo luno hoče.
(silvestrski večer 2011)
Stara zaveza
Jaša Zlobec (1951-2011)
telo otrpne zenice se zožijo jokal sem očetu dete na ramenih očka luno hočem
in sin me gleda kot čarovnika očka ti zmoreš
nasuj mi luninega prahu na ramena hočem leteti
telo se skrči oči se zableščijo repatica je švignila med zvezde trenutek je
nikoli ga ne bo mogoče pozabiti slutnja je
ki je segla do pradavnosti spomina hip polnosti o saj ni smrti
za to je vredno tisočkrat umreti za bežno slutnjo neznane sreče ki je še ni nihče doživel sinovi mojih sinov dedje mojih dedov
dovolj je želja dovolj je zvezd
dovolj je otrplih teles
dovolj začaranih oči
kjer je prihodnost obljubljeni raj
zdaj
zdaj hočem imeti luno zdaj hočem jezditi valove oblakov zdaj hočem očetu in sinu podati roko lunin prah je v stisku naših prstov poleti sin poleti
čeprav bo moj pogled večno jokal za tabo
(iz zbirke Udarci, udarci,19S1)
Drug v drugem zgled in vzor
Sin - oče, oče - sin, dvosmerna pot, vso pot drug drugemu, navzdol, navzgor po strmih klancih, varen kažipot sva si bila, bila si zgled in vzor
drug drugemu, ne da bi v drugem kdaj se kdo izgubil: v drugosti oba sva ves čas se iskala, na stežaj odprtega srca se v njej našla.
Vendar drug v drugega se nisva zlila, ti svet si rušil, se navduševal nad tistim, ki da bi že moral vziti.
A meni je bilo, je še zdaj žal, da ni ta zgodba se že nam zgodila. Čeprav, morda, se utegne kdaj zgoditi.
(18. 12. 2011)
Zgodilo se mu je DEJANJE
In zgodil se je naš, ljubljanski Palah, brez svojcev, znancev, gost pač, nepoznan, ne na Kongresnem trgu ne na Žalah, zažgal se je v kavarni! ... V stiski? Gnan
od slepe sle po Palahovi slavi? Iz radia udarna vest: pacient bori se za življenje; če takoj ne javi se darovalec kože, se zgodi
lahko najhujše. A se ni zgodilo. Neznancu kožo je, kot bratu brat, podaril on - moj sin! En sam trenutek
ni tuhtal: Bi? Ne bi? Kar do takrat je sanjal, se mu zdaj je izpolnilo, in to kot pravo, pravcato DEJANJE!
O, blaženi ohrabrujoči občutek, da je življenje več kot lepe sanje.
(božič 2011)
In je beseda, ki beseda je ostala
(Umik v diplomacijo)
Brez pajkovega predenja v trebuhu odšel si, s črnim frakom, v beli svet, na tržnici izlizanih besed izkusit rek o zarečenem kruhu.
Že spet le govorjenje: čista beda! si se jezil (o, zarečeni kruh!), da tudi ti, svobodni, uporni duh, sam sebi si se zdel le še beseda.
Vendar beseda ima še drug obraz: kot hči Atena bogu Zevsu iz glave iz čistega navdiha v nas rojena,
brezbrižna do reflektorske bleščave, s svetlobo iz sebe same razsvetljena, nam pot pokaže skoz naš mračni čas.
(30. 12. 2011)
Bil si otrok navdiha
Kot da ves svet zdaj rusi se sam vase! Obstali so vsi veliki pohodi v prihodnost, pred naskokom v nove čase. Nas mar navdih, kot zmerom, več ne vodi?
A ti, moj sin, si bil otrok navdiha, zanesenjak, sanjač in borec hkrati: zdaj z mikrofonom, zdaj s tisino stiha si se boril. In znal si zmagovati
in mosko znal sprejemati poraz, celo poslednjega, ki ga morda ne v dusi ne v telesu nisi čutil,
a si, izjedkanega v nas obraz, nas živih okrog tebe, vsaj zaslutil v predsmrtnem krču svojega srca.
(20. 12. 2011)
V	ti{ino izpisan stih2
Ko si, otrok, zaman si želel luno, ti v njej kovač, ki nam usodo kuje, skoval je, mojster, tenko, tenko struno, saj razglašenih sploh ne uglašuje.
V	zelenem bunkerju otroštva sanjal si o ljubezni, kot otrok jo sanja, zarotniško jo v vseh oblikah sklanjal, nestrpno vse poti in potovanja usmerjal v njen izsanjani objem.
Ne le v ljubezni v mladem jutru, vsem, ki so te kdaj ljubili, kdaj izdali, celo v najvišji uri, ko po tebi vsevprek so udarci, udarci deževali, si upajočim up ostal, sam sebi, čeprav v obupu, živ, iskriv navdih: vso svojo svetlo srečo, bolečino lovil si v svoj odrešujoči stih, nezaupljiv zapisal ga v tišino.
(na novega leta dan, 2012)
2 Besede in besedne zveze v tej pesmi, zapisane v ležečem tisku, so avtentični naslovi Jaševih pesniških zbirk (Zeleni bunker, Mlado jutro, Poti in potovanja, V najvišji uri, Udarci, udarci).
Morda pa smrt
Bil si, ni te več, O bog, kako si ves še v meni. Morda pa smrt, vsakomur in povsod na preži, mojstrica z največ izkušnjami, edina nezgrešljiva med poklicnimi morilci, tokrat brez srca le ni bila: ni kar tako,
kot kakšen mežnarček,
ki po nedeljski maši,
ko njegova cerkvica
na opustelem gričku se izprazni,
naveličano, po kmečko,
z dvema prstoma ugasne
zadnjo svečo na oltarju,
smrt zdaj skorajda s sočutjem je ugasnila
tvoj že usihajoči dih življenja
in odhitela, kot da kam zamuja,
zbegana morda,
ker v tvojih mrtvih je očeh
uzrla še ves živ,
drhteč odsev ljubezni do nas živih, ki zdaj jokamo za tabo.
(4. 12. 2011)
Tvoja - moja smrt, moj sin
Ti najprej, sin, zdaj sem pač jaz na vrsti. Zdaj nadme smrt steguje svojo roko, še orošeno od tvojih muk, globoko v srce mi sega, s krempljastimi prsti
si v njem, hinavka, svoje gnezdo spleta, če jo bogata žetev kdaj le utrudi, a ko me gleda, se že skoraj čudi, da sina prej je vzela, ne očeta.
Nedoumljiva smrt! Že spet in znova, zdaj hudodelka, zdaj visoka dama stoterih likov, vendar ena sama, za vsakogar med nami - prav njegova ...
Da le ne bi, ko v meni bo udušila moj zadnji stih, preveč se - utrudila.
(12. 12. 2011)
Smrt mi je ugrabila hčer in sina
Da to dogaja se vsenaokrog, slep v svoji sreči nisem sploh opazil, dokler me zdaj zahrbtno ni oplazil ta strasni udar usode, mi iz rok
izbil drobljivi zlati vrč življenja, ki vanj točili smo, iz njega pili ljubezen, ki da se čez nas razpenja kot mavrica na nebu, smo menili.
Potem pa, kakor strela izpod neba, je treščilo med nas: ti, hčerka moja, si padla prva, zdaj tvoj brat, moj sin, o, saj razumem: smrt je brez srca.
A ne bežim, le umikam se iz boja, za vama grem, presunjen do globin obupa, vse bolj mrtev kakor živ.
Pa vendarle: kot da sem česa kriv.